Fran Albrecht:
V poletni dan.
Dog je poljubil to plodno ravan.
Tisoč skrivnosti je v nji zabrstelo,
tisoč življenj se je tajno spočelo —
pojdi z menoj, ki me ljubiš, v soparni ta dan!
Jaz sem v življenje obudil tvoj mrtvi sen: Globlje so tvoje oči zaslutile, ko so se z ustnic mojih napile mojih spoznanj in hrepenenj.
Svet je globok in je zlat in zelen,
ti si edina — o, tiho kreniva,
da ne predrami speča se njiva,
kjer trudno od zlata klasje počiva.
***
op
Mladi ženi,
N
a tvojih prsih rdeča roža vene kot mokri sled krvi na beli Židi, o, iz srca! — in že oko zdaj vidi, kar noč na noč se srcu razodene:
/v
Ko gledam vas, molčeče, blede žene, solzo, ki se pod svetlo solnce stidi, mladost, molčečo svoj breznadni »pridi" Le v srcu tvojem rdeča roža vene.
/6 -f'oj\   o    laf-
np        '   l i/
.Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 9.                                                                                    33