Na sveti večer
' LJ!& red nekaj leti jo živel v b&raem stanovanji necega predmeatja zidar Tu-^ff gomir s Cetvero otroSči. Bil je njega dni sržčaejši, iiego Ji je zdaj. \g Starši inu so bili še dosti bogati, in ker je Tugoinir še otrok vedno rad zidal hiSe od ilovice. ter je igrajtfe se delal vsakovrstne zidarake podobe, skleiiili so starSi, naj bi tudi Tugomir bil zidar, kakor mu je bil o<Se. AJi božja raija je (j/ia takj, da ujegoi' o<3e izgubl vse pretnoženje in kmalu potem umre v veliceni poiuaujkanji in siroiaaštvu.
Malemu Tugomiru m ostaje druzega, nego to, (la se gre učit o&tovega obrta; a bil je še preslab in nihče ga ni hotel k sebi, dokler se ga ne asmili nek zidar, pri katerem je obavijal svojim moččm primžrna dela. Podajal je zkiarjem opeko itt jiia stregel pri zidanji iu predelovanji. Tak6 si je ubogi Tugomir že v nežnej mladosti služil vsakdanjega kruha, katerega marsikdo izmed vas, ljubi otroci, ima več nego li dosti. Č&soma je bil Tugomir krepak mladenič in priden zidarsk pomagač, prireden k Tsaeemu zidarakemu delu in ni mu bilo treba veC stradati kruha. A pozaeje so nastali še boljši 5asi za njega, ož^ail se je ia je živcl z žeu'5 io otroci v sreči ia zadovoljnosti. Ali Iju-bemu Bogu se je zazdelo, da inu pokliče po kratkej bolezni dobro ženo iz sveta; a naposled Se on zboli, iu ravno dane3 — na sveti veiišr — ležal je v po-stelji žalostnžjži nego^li kdaj v svojem življenji. V pauiet niu pridejo Tsi <5ni lepi ia veseli božiCni prazuiki, ki jib. je že otrok preživel t hisi STOJih dobrih staršev. Spomnil se je veselja, katero je še otrok užival, a zdaj je bil v poiminjkauji iu bSdi, v katerej so živeli ujegovi lastui otroei. Globoko v srce ga je bolelo, iia iie niore narediti abožuim otioJičein nobeaega veseJja. Gledal je nepreuiično gori v strop in debele aolz^ se aiu vlij6 po licili. Oh, otroci, take solzž pek6! NsijstarejSa hi!i Milka je hodila po prsteh po sobi, pospravljala je in premiSljala, kaj nuj bi stoiila, da bi pomogla bolucmu ofietu. Bila je Milka vedno veselega srca, pridua iu delaraa deklica, ki je delala Dinogo nad svoje telesue uioči, da bi olajšala oi!etu trpljenje; ali danes jej upade srcž, bila je žalostpa, ker 30 oče bolni ter ui v liiši potrebaega ži-veža, ae drv za kurjavo, ue denajjev, da bi talto velik praznik, kakor je božiii, preživeli 1 radosti iu veselji, kakor druga leta, ko so ie živeli njena dobra mati. Ko je zaduje polence v peč vrgla, da bi oCetu in bvatceui skuhala malo in]eka, globoko vzd&bne, srce se jej stisne od britkosti in debele solzž jej kapljejo iz ooi. Ali kmalu se utoldži; zdelo so jej je, kakor da bi ae jej prikazala rajuka mati s svojim uiiliin iu blagim lieem. Nek notranji mir jej Sine v srce, ko se spomui ua Ijubega Boga, ki poui6re Tsacemu siromaku, akc je čistuga srctt in Siste duše. — Nato otido k bratceai, ki so se bili k oknu posždli tor se ž njimi nekaj uatihoma pogovarja; potem stopi k očetu pro-sečga: ,,AIi sniemo, Ijubiočc, ma.lo vSuiiapolje, kmalu se vrneiuo zopet domiiv?"
rWite, le idite," reCe ubogi Tugoniir. In kako bi jini tudi zabranii to laalo veselja, ko uima y hiši Dičesar, s činiur bi mogel otroke razveaeliti — naj gredii tedaj ven, da si zuiiaj poiščejo božičuoga veselja.
Ne daleč od Tugomirovega stauovanja bil je velik graSčinski gozd s prelepo gr&ščino, v katerej je stauoval prvi graSčinski lovec.   Na obronku
1«
gozda je bila log&rjeva, kdSa, kjer so bili Tugomirovi otroei pr&v dobro inani. — PrBedši do logarja, kije otroke zel6 rad imel, poprosi ga Milka, naj bijim dovolil, da bi si v graščiuskem gozdu malo dr? uabrali. L6gar ne samo da jim to rad dovoli, nego povč jim tndi kraj, kjer si lehko dosti suhih dir na-berd in naposlcd še pristavi, uaj se potein zopet vrnejo do njega, dal jim bode lepo smerečico za božično drevesce. Otroci otidtf veaelo v gozd, nabirajo suhljad, in Slavko, najmlajli bratee, začne pripopedovati, kako bo Iep6, ko bo stalo božično drevesce ? gorkej sobi, in gotovo jim Jezušček prineae kaj lepega t dar.
nDa," reče Milka, npri5Sl bo, ako ga bomo raolili; da bi se le naSemu dobrema očetu povrnilo lptbo zdravje, potlej uam ne bi treba nič druzega prinesti."
rAli Ijuba se8tra,u reie Slavko, nmalo pogače, in meni lescnega konja in sabljo Trhn očetovega zdravja tudi lehko prinese! 0 moj ljubi Jezušček pridi, pridi!" vpije reseli Slavko, da se po vsem gozdu razlega.
rKli5i, le klifi!" reče Milka smijo6 sc priprostemn bratca; nlehko te slisi, ker Bog je povsod."
nZdaj mi pade na um,u izpregOTori Slavko, nkako so nano rajnka mati pripovedovali, da se dobrim ctickom Jeznščck prikaže v podobi svetlega an-gelčka." To rekši, pade Sla^ko na koleni, povidigne nežni roCici in moli: „0 Jeznšček pridi in prikaži se nam tak6!"
Zdajci nastane med otroci sveta tisina; vsi Stirje se obrnejo k nžbn ter prosijo Bog4, da bi jim uslišal proSDJo, da bi jim ozdravil Ijubega ofieta in jim še kaj dodal, 8 čimur bi si mogli razreseliti dobrega očrta.
Naloživši nabrana drra, otidejo k logarjti, kateri jim odseCe lepo zeleno smerecico ter še vsacemu velik kos pogače da. — Milka se lepo zahvali in reče: nVe8ele božične praznike Tam želimo!" Nato se vsi štirje poslovž in bit6 domi5v, ker je bilo že pozno.
Komaj otroci otidejo, stopi pred logarja čestit gospod v kpej lovskej opravi.   L<5gar se mu globoko prikldne.
cČigavi so ti otročiči?" vpraSa gospod logarja, njaz sem nekaj časa gel za njimi, opazoval sem jih in poalužal, in to, kar sem slHal, prijelo se je mojega srea tak6, da 5utim v njem 6ao pravo božiSno veselje, katero Sutijo nocojšao sveto noč vsi nedolžai otroci."
Logar zdaj ob kratkein pove, kdo in kaj so ti otroci, ter še pcsebno dostavlja, kako pridna je Milka, ki sirotkam nadomestuje mater. PripOTednje tndi, da imajo bolnega očeta, kateiega povsod zaajo za dobrega, pobožnega ia poštenega človeka. — Gospod v lepej lovskej oprayi je bil graščinski nad-lovec, ki ja bil ravno Ba pota v gr&d, da bi ondu pvi s-vojem siuu obiaj&l denaSnji — sveti večer. Ker mu je bil sluga ožonjen, in ga ni bctel lo-Citi od njegove drušiae, da bi ga z vozom peljal v giaščiao, podal se je pčS na pot in takii se je nameril slufiajno z otroei ubozega. zidarja. — In plemeaitemu gospodu ai bilo žal tega sestanka, marvež veseli ga, da more dobrim otroJrBem uarediti božiCno veselje. Takiij ukaže logirju, naj gre l njim in vzame tsc darove, ki jih je bil namiSnil svojiiu vnukonj, t. j. otrokom svojega sina.
Oba gresta zdaj do stanovanja nbožnega zidarja Tugomira. PrispevSi do hiSe, ?idita, da so otroci y prvej sobi pri bolnem o<Seta. Bilo je z večera,
Hn ža se je jelo temiti. Slab ogenj iz peSi je razprostiral slabo sTetlobo Hpo jzbi. Otroci stojžč okolo postelje bolnega oceta, pripovednjejo mu, kakšno Hlepo smerečico jim je pod&ril grajski ]ogar za božično drevesce in vrha tega še rsaceniii kos dobre pogade, saino škoda ds nimajo ničesar, iar bi n& taku lepo drevesce razobesili ter ga nakitili v prihod božjega detetoa. Te poslednje besede so ubozega očeta v srci zabolčle; rad bi jim bil na-kitil drevesce, ali s čim. ko siromak še toliko nima. da bi kupil najpotržb-nej8e stvari y življenje, kam li da knpi otrokom za božič kako darilce. S solzami v oUh se sklrtne t postelji ter tolaži otrofiifie s tem, da Se niso najnesriSčnejži, ker je še mnogo ub6žnejšib otrok na svetu, ki nimajo ne očet& ne matere ter se niorajo po syetu potikati in si kroha prosifci pri dobrili iu vsniiljanih Ijudeh. V tem, ko so oce pripovedovali ša otrokom pomčn božičnega vežera, stopi 16gar 8 svojim gospodom v drugo sobo, ki je bila vedno zaprta, kajti dveh sob ubožni ljudjč niso mogli grfiti. Grajski logar je bil t zidsrjevcj hBi že od poprej dobro znao, zato je prar tiho odprl vrata T sobo, postavil je božično drevesce na mizo, ki je stala t sredi sobe, ter jo pregrnil z belim prtom, ki ga je bil s sebnj priuesel. Po pregiiieopai prtu razpoloži razlione lepe daroTe: knjižice s podobami, Jesenega konja, sabljo, ptmičko, lepih oblat'i!c, zlatib orehov, jabolk ter Se maogo druzih Iepih in koristuih stvari. Ko je bilo vse pripravljeno, zapustita gospod in grajski logar znpet tiho, kakor sta bila priSla, Tugomirovo stanovanje ter otidcta dom6?. Prvi je bil Slavko, ki ngleda skozi razpike sobioih vrat neko earobno svetlobo; takiij sieHe k vratom druge izbe. Ves ostipel zavpije: rEvo, ljnbi oSe, Jczuščka, kateri pride iz uebes, ker smo ga prosili!" Vsi Sfcirje phnvjo v sobo, kjer zagledajo hožično drevesce v najlepšej svetlobi. Tacib 111 toliko lepib darov niso Tugomirovi otroci 5e nikoli videli. Veselju ui Ijilo Qi kraja ue konea; tmti ua očeta je to nenadno veselje tako ugodno vplivalo, da vstaue iz postelje iD se z Dfidolžairai otročiči raduje in to tem veC, ko tudi zase najde prelep dar, t. j. dva desetika, ki sta mu k popolnemu zdravju pvipoiuogla. Na spomlad dobi za vsb leto dosti dela v graščini, ka-tert posestnik je bil plemenita in dobra duša. a tudi otroei mn so Iep6 n&-predovali v vseui, kar je doliro ter BogCi in Ijadem dopadljiro.
Zanpajte, otroci, tndi vi vedno na Ijubega Bogii; bodite pridni in poSteni, in tudi vam pošlje Bog svojega angela v podolji dobrega človeka, da vatn pomore, kadar koli bodete v stiakah in uadlogab.                       Smilj