Prvo
berilo in prva slovnica
za drugi razred i -in 5razMnili \\M\\ šol.
Seslavila
A. R azingo i" in A. Z u 111 o r
ljudska učitelja. Drugi popravljeni natis.
Z odlokom visokega c. kr. ministerstva za bogočastje in uk z dne 28. maja 1887, št. 10 319, je ta knjiga pripuščena za poučno rabo na 4- in Srazrednih ljudskih šolah.
Cena vezani knjigi 24 kr.
V Ljubljani.
in založila «lg. v. Kleinmayi' & Ped. tiamberg« 1888.
Predgovor.
Berilo je prav tako urejeno, kakor nazorni nauk v najinem abecedniku za slovenske ljudske šole, in obseza 17 oddelkov po abecedniku in 18. oddelek „Domovina". Nazorne vaje so tako razširjene, da se opirajo na nazorne vaje abecednikove. Učitelj ima torej pri vsaki nazorni vaji otroke opozoriti na tvarino, katera je obravnavana v abecedniku.
Slovnica obseza ob kratkem vso tvarino po učnem redu za drugo šolsko leto. Pri nalogah sva se posebno ozirala na šole, v katerih se poučuje po oddelkih. Urejene so torej tudi za posredni pouk. Zdelovati se morejo samo ustno, ali ustno in pismeno. Večinoma se naslanjajo na berila. Mnogo nalog učitelj tudi po svoji potrebi more izpustiti ali druge pridejati.
Spisatelja.
i. Sola.
Mladi smo. Mlad človek še malo ve. Treba je, da se izuči. Mnogo lepega in koristnega se učimo od ljubili starišev; največ dobrega se pa učimo v šoli.
Gospod učitelj nas uče brati, pisati, računiti, risati, peti, telovaditi. Dekleta se še uče plesti, šivati in drugih ročnih del. Učimo se, kako se nam je vesti v šoli, cerkvi, doma in zunaj. Mnogo nam gospod učitelj pripovedujejo, da je priroda lepa, da so živali in rastline koristne. Opominjajo nas, naj se radi imamo in drug druzemu pomagamo, posebno pa, naj ljubimo dobrotljive stariše. Uče nas, naj smo hvaležni dobrotnikom in naj spoštujemo stare ljudi. Duhovnik nas uče spoznavati Boga in nas pripravljajo za vredno sprejemanje svetih zakramentov.
Da se moremo vspešno učiti, ne zamujamo šole in jo redno obiskujemo. Pri uku smo poslušni in storimo le to, kar nam gospod učitelj vele. Šolske priprave imamo vedno čedne in
i
v redu. Zamazane knjige in pisanke nikomur ne dopadajo. — Po končanem uku hodimo mirno domdv. Po poti se lepo vedemo.
Otroci bogatih in revnih starišev — vsi so enaki, vsi se morejo veliko dobrega naučiti. Pridne, uljudne in hvaležne otroke ima Bog in vsak človek rad. Lenih, neuljudnih in nehvaležnih otr<5k nikdo ne mara.
Kdor se v mladosti izuči, Ta se za starost oskrbi.
2. Šolske postave.
1.)	Hodi v šolo redno, mirno in o pravem času!
2.)	Bodi čedno in spodobno oblečen!
3.)	Nosi s seboj samo potrebne reči in priprave!
4.)	Vse svoje prednike in učitelje uljudno pozdravljaj, spoštuj jih in bodi jim pokoren!
5.)	V šoli hodi tiho in mirno na odkazani prostor in ne poškoduj ničesar!
6.)	Pri uku glej na učitelja in na delo; bodi pazen, govori samo, kadar si vprašan, in vselej lepo-glasno in pravilno!
7.)	Govori resnico, bodi pošten, miroljuben in postrežen!
8.)	Hodi mirno iz šole in nikjer ne razgrajaj!
9.)	Svoje naloge zdeluj pridno in o pravem času!
10.) Čislaj božja dela v prirodi in ne trpinči
nobene živali!
3. Pridna Rozika.
Pridno Roziko so hoteli mati doma imeti, da bi jim kaj pomagala. Rozika pa je žalostna. Jokaje pravi materi: «Drugi otroci se bodo učili, jaz pa zaostanem. Drugi bodo veliko znali, jaz pa ne.» Potem prime mater za roko in pravi: «Ljuba mati moja! lepo vas prosim, pustite me, naj grem v šolo. Saj pridem iz šole hitro domov in bodem potlej tem pridnejša.»
Mati ji prijazno rek6: «Le pojdi, ljuba moja! ker se tako rada učiš; zato mi bodeš potlej tem bolj pomagala. Vidim, da se v šoli več naučiš, kakor mi doma pomagaš.» — Tako pridni otroci prosijo in radi hodijo v šolo, doma pa lepo ubogajo.
4. Pred šolo.
l.
Tebi kliče, večni Oče, Zbranih olročičev krog, Blagoslovi, prosi vroče, Ga pri uku mili Bog.
2.
Srca naša Ti pripravi, Um razjasni in spomin, Basli bi v modrosti pravi Kakor Jezus, božji sin.
5. Po	šoli.
1. 2.
Večno slavo Ti pojemo,	Lepe uke v srcih hrani,
Z nami naj Te vse časti;	Nam po njih živeti daj,
Hvalo Tebi vsi dajemo	Vedno Ti nam stoj na strani
Za vse, kar smo slišali.	In nas pelji v sveti raj.
D.
6. Človek.
Najimenitnejša stvar božja na svetu je človek. Ustvaril ga je Bog po svoji podobi in ga postavil gospodarja vsem stvarem. Dal mu je dušo in telo.
Duša je nevidna in neumrjoča. Z dušo mislimo in razločujemo pravo od nepravega. Imamo um, pamet in prosto voljo.
Tel(5 je vidno in umrjoče. Deli telesa so: glava, trup in udje. Život pokriva koža. Da ohranimo život snažen in zdrav, umivamo si vsak dan glavo in roke; po letu se večkrat kopljemo. Pod kožo je meso, ki veže ude telesa in jim daje moči. Meso je prirasteno kostem. Kaj vidimo na glavi? Naštejte dele trupa! V trupu je srce, pluča, želodec in drob. Srce pretaka kri po vsem telesi. Kri teče po žilah in redi telo. Kadar človek umrje, zastane mu kri in srce več ne bije. Pluča čistijo kri. S pluči dihamo. Da si ne poškodujemo pluč, varujemo se prehlajenja in ne pijemo mrzle vode, ako
nam je vroče. Želodec in drob prebavljata živež. Prevročih jedil ne jemo, da si ne pokvarimo želodca.
Roke so nam ustvarjene za delo. Imam dve roki, desnico in levico. Roke se drže trapa v ramah. Kateri so deli roke? Roke gibljemo v rami, komolci in zapestji. Pokažite dlan, pest! Kako se imenujejo prsti? Prsti imajo na konci nohte. Nespodobno je z rokami glavo podpirati. Roke imamo vedno snažne in nohte obrezane.
Noge nosijo život. Kateri so deli noge? Kje se giblje noga? Noge posebno po zimi varujemo mraza in mokrote.
Kadar telovadimo, krepimo si roke, noge in ves život.
Vi d.
Nebo je modro. Solnce je rumeno. Trava je zelena. Sneg je bel. Kri je rudeča. Oglje je črno. Oblak je siv. Lisica je rjava. — Gora je visoka; hrib je nizek. Polje je široko; dolina je ozka. Morje je veliko; jezero je majhno. Njiva je dolga; vrt je kratek. Kocka je oglata; krogla je okrogla.
Z očmi vidimo, kakšne so reči; imamo vid. Vidimo tudi preljube stariše, brate in
sestre, dobrotnike in prijatelje. Kaj vidimo v šoli, doma, na polji, v gozdu in na nebn?
Oko je ljnbi dar božji. Postavljeno je med trde kosti, da se ne oškoduje. Trepalnice zapirajo oči'. Vejice jih varujejo prahu. Obrvi odvračajo pot, ki po čelu teče. Ako mi pade kaj v oko, pritečejo solze in je izmijejo.
Oko hočemo vedno varovati. O mraku in na solnci ne beremo; tudi ne zremo v solnce in luč. Vsak dan si umivamo ok6 in ves obraz.
Sluh.
Mati govore. Deklica poje. Dete se joka. Deček se smeje. — Pes laje. Mačka mijavka. Kaj delajo konj, krava in druge domače živali? Kaj delajo ptice? — Zvon klenka. Ura bije. Puška poka. Grom bobni. Potok šumlja.
Z ušesi slišimo — imamo sluh.. Tudi uho je dobro obvarovano, da se ne oškoduje. Zunanje uho imenujemo uhelj. Skozi uhelj gre glas v notranje uho. Ušesa si snažimo in jih varujemo prehudega poka, da si ohranimo dober sluh. Kdor ne sliši, gluh je. Glušec tudi ne more govoriti — nem je.
Vonj (voh).
Roža diši. Katere cvetice lepo diše? Hren je hud. Tudi česen udari v nos. Z nosom vohamo; imamo vonj (voh).
Nos je sredi obraza. Ima dve nosnici, med njima pa hripelj. Skozi nosnice tudi dihamo, če se prehladimo, zamaši se nam nos, imamo nahod, če smo nahčdni, radi kihamo. Nos ne sme nesnažen biti. S čim si ga čistimo? Nespodobno je, prst v nos vtikati.
Uku s.
Pelin je grenak. Hruška je sladka. Zelje je kislo. Sol je slana. Pečenka je ukusna.
Z jezikom ukušamo jedi. Imamo ukus. Jezik je v ustih. Usta zapiramo z ustni (ustnicami). Ako odpremo ustni, pokažejo se zobje. Zobje tiče v zgornji in spodnji čeljusti. Zobje razkosajo jedila, da jih moremo použiti. Zobe si umivamo, da jih ohranimo zdrave. Trdih reči, kakor lešnikov in orehov, ne grizemo. Nad jezikom je nebo. Za jezikom je goltanec. Po njem pride hrana v želodec. Z jezikom pa tudi govorimo.
Tip (čut).
Nož je oster. Šivanka je šilasta. Miza je gladka. Skorja je hrapava. Moka je suha. Dežnik je moker. Krajcar je majhen. Cetrtak je velik. Nit je tenka. Vrv je debela. Volna je mehka. Kamen je trd.
To spoznamo s tipom. Tipljemo najbolje s prsti.
Ce se zbodem ali urežem, boli me. Ogenj je vroč; peče me. Voda je mrzla; hladi me. Peč je gorka; greje me. Po letu mi je vroče, po zimi me zebe. To čutimo po vsem telesi. Po vsem telesi imamo čut; nohti in lasje ne čutijo.	_
Z očmf vidimo. Z ušesi slišimo. Z nosom vonjamo. Z jezikom ukušamo. S prsti tipamo in po vsem telesi čutimo. Zdrav človek ima petero čutov: vid, sluh, vonj, ukus in tip
(čut).
7. Spoštuj starost.
Prerok Elizej je prebival v Jerihi. Od tod je šel enkrat v Betel, kjer so molili zlato tele. Otroci mu pridejo iz mesta naproti, zasmehujejo ga in vpijejo, rek<3č: «Pojdi gori, plešec, pojdi gori, plešec!*
Elizej se k njim obrne in jim žuga v Gospodovem imenu. Kar neutegoma iz gozda planeta dva medveda in jih raztrgata dva in štirideset.
8. Telovadska.
1. 2.
Hajd na noge, le v korak! Boben poje: trom, trom, trorn! Čvrsto stopa korenjak. Kliče svoje: trom, ti, rom! V vrsti redni vojna gre, Brzo dalje čez polji, In razlega petje se:	Gozd, ravnine in gore!
Hurd!	Hurd!
3.
Pojmo srčno vsi na glas: Nas je mladi, zlati čas! In veselo in gorko Srce bije nam zvesto!
Hurd!	A-Pern®-
9. Odmev.
Nekega dne skače Blažek po zeleni loki in zavpije: «Ho, hop!» Iz bližnjega gozda oglasi se mu ravno tako: «Ho, hop!» Blažek se temu čudi in zakliče: «He, hej!» — «He, hej» mu zadonf iz gozda nazaj. Blažek zavpije: «Zakaj me oponašaš?* — «Zakaj me oponašaš?« odmeva iz gozda. Blažek čem dalje bolj kriči in se huduje. Vsaka beseda pa se mu povrača iz gozda. Misli, da se drug deček
ž njim šali. Maščeval bi se rad. Po vsem gozdu ga išče, pa ne najde nikogar.
Doma toži svoji materi, da ga je hudobni deček v gozdu zelo žalil z grdimi besedami. Mati pa pravijo: «BIažek, sedaj si sam sebe tožil. Nič druzega nisi slišal, nego odmev svojih besed. Ako bi bil klical prijazne besede v gozd, prijazne besede bi bil tudi iz gozda slišal.»
Da bodo drugi ljudje s teboj prijazni, bodi tudi ti ž njimi prijazen.
v
10. Želod in buča.
Kmetič leži pod hrastom in premišljuje buče-vino, ki raste poleg njega. Kar začne z glavo odki-movati, rekoč: «Tega ne umem, da ona majhna bučevina rodi tolik in tako težak sad, močan in velik hrast, pa tako malovreden sadek. Ko bi bil jaz svet ustvaril, bil bi to gotovo drugače naredil. Hrast bi rodil velike in težke buče, bučevina pa drobne želodke. Res bi ga bilo veselje videti.»
Komaj to izreče, potegne veter in odtrga želod s hrasta. Pade mu ravno na nos. Tako ga udari, da se mu kri pocedi. «0 joj!» zavpije ves oplašen, «sedaj sem pa gorko dobil za svojo modrčst. Ako bi bila to buča, razbila bila bi mi glavo.»
Kar Bog naredi, Vse prav stori.
m.
11. Jed in pijača.
i.
Da je moči človeku živeti, potrebuje živeža, to je: jedi in pijače. Jed in pijača mora biti vedno zdrava in tečna, da ga krepi.
Največ živeža dobivamo s polja. Na polji raste žito, kakor: pšenica, rž, ječmen, ajda, proso, koruza. Malinar zmelje žito v moko. Kakšna je pšenična, ržena, ajdova in turšična moka? Iz moke pečejo mati kruh. in kuhajo žgance, sok in druge močnate jedi. Iz ječmena naredi malinar v stopah ječmenček (ričet), iz prosa pa kašo. Na polji raste tudi krompir, repa in korenje. Iz tujih dežel dobivamo riž.
Na vrtu, ki ga imamo pri hiši, raste so-čivje in druga zelenjad. Leča, grah in fižol so tečna jed. K mesu jemo solato, špinačo, zelje, vihrovt, kolerabe in peso. V juho se devlje peteršilj in drobnjak. Tudi čebula, česen, hren in redkev zrastejo na vrtu. Katera vrtna drevesa nam dajejo sadje?
Najtečnejša jed je meso. Katere domače živali nam koristijo z mesom? Imamo torej goveje, drobnično, prašičje meso in kuretino. Kaj je divjačina? Meso jemo kuhano, pečeno ali prekajeno. Krava, koza in ovca nam dajejo mleko. Mleko je sladko ali kislo. Na mleku se nabira smetana. Iz smetane se mede maslo. Planinar dela iz mleka sir. 0 postu ne jemo mesa, a jemo ribe, rake in žabe. Prav tečna jed so jajca. 0 veliki noči nam mati obročijo pfruhe.
Juhi in drugim jedilom pridevajo se začimbe, kakor: sol, sladkor, poper, cimet, muškatov oreh i. dr.
2.
"Voda je najpotrebnejša in najzdravejša pijača. Po solnčnatih goricah raste vinska trta. Iz grozdja se ožema mošt, Sčiščen mošt je rumeno ali rudeče vino. Pivar dela iz ječmena in hmelja pivo (ol).
Vino in pivo ugaja odraslim ljudem, toda mora se zmerno piti. Žganje je škodljiva pijača. Pijače se hranijo v sodih.
Kakšne mere imamo za pijače, za žito in moko?
Iz tujih krajev dobivamo kavo in čaj.
12. Pobožni sinek.
Oče so svoje otroke vselej lepo učili. Skrbeli so, da bi bila vsa hiša dobra in poštena. Pred jedjč in po jedi so vselej sami molili naprej. Ko se je Tonček uže naučil moliti, prosil je enkrat sam očeta, da bi njemu pustili naprej moliti pred jedjo in po jedi. «Veseli me,» djali so oče, «da si se uže naučil moliti. Le rad moli in bodi vedno dober, da te bo ljubi Bog rad imel. Veselila ga bo tvoja molitev.»
Nekega dne pridejo strijc iz daljnega kraja in kosijo ž njimi. Pred obedom Tonček lepo vzdigne ročici proti nebesom in prav pobožno moli. Ko strij-ček to vidijo, zelo so ganeni in reko mu prijazno: «Nu, Tonček, to je prav, tako je lepo! Veseli me, da tako mlad uže znaš tako lepo moliti. Taki otroci so vsem všeč. Pobožne otroke ima ljubi Bog rad in jih kliče k sebi. Moj Tonček! bodi vedno tak; vsi te bodemo radi imeli in Bog ti bode dal srečo!»
Tonček je ostal vedno pobožen deček, bil je dober mladenič in vse svoje žive dni pošten človek pred Bogom in ljudmi.
Rad ubogaj, lepo moli, Žal ne bode ti nikoli!
18. Dobra večerja.
Izbirčna Metka pravi opoludne pri jedi: «Ječ-menček pa ni dober, ne bom ga jedla ne!» Žlico
položi na mizo. Mati pa rek6: «Zdaj ne morem dru-zega kuhati; le čakaj, za večerjo ti hočem boljšega napraviti.»
Popčludne gre Metka z materjo na njivo krompir kopat. Tam ga mora rušiti in devati v vreče do solnčnega zahoda.
Ko prideta domov, dajo ji mati večerjo. Metka zajme in pravi: «To je pa dobra jed, ta mi gre v slast!* Pojedla je je polno skledico. Mati ji smehljaje rek<5: «To je tisti ječmenček, ki si ga op61udne pustila. Ker si pa vse popoludne pridno delala, pojedla si ga zdaj slastno.»
14. Pred jedjo.
O Bog! to vse nam daješ Ti, Kar vsaki dan nas preživi: Dodeli, da nam to jedilo Po Tvoji volji bo teknilo!
15. Po jedi.
O Bog! s pijačo in jedj6 Nahranil si nas milostno! Za vse, kar roka Tvoja dala, Naj bo prisrčna zdaj Ti hvala.
16. Mrzli studenec.
Nekega poletnega dnč je šel Martinek na polje. Vroče je bilo. Lice mu gori. Silno ga začne žejati. V lepi senci pod hrastom najde hladen studenček. Voda je bila čista ko ribje oko in mrzla ko led.
Naglo se je Martinek napije; ali slab postane, toliko, da ne omedli.
Slab prileze dom6v in zboli prav nevarno. «Joj, kdo bi mislil, da je v tem studenci tako hud strup!» zdihuje bolen na postelji. Oče pa pravijo: «Čisti studenec ni kar nič kriv tvoje bolezni, ampak tvoja neprevidnost, ker si se ves pregret naglo napil mrzle vode.»	_____
IV.
17. Obleka.
Zimskega dne prileti vrabec na šolsko okno. Tužno zre v sobo. Vsi otroci se ozr6 na okno. Učitelj reko: «Vidite vrabca, kako rad bi prišel na gorko! Vi se lahko pogrejete v gorki izbi. Zunaj vas gorka obleka varuje mraza. Ptički imajo perje, druge živali dlako, a vendar o hudi zimi nimajo gorke izbe; veliko trpe in večkrat tudi od mraza poginejo, ako-ravno jim jeseni zraste gorkejše perje in gor-kejša dlaka.
Tudi ljudje so po zimi drugače opravljeni, kakor po letu, Kakšna je zimska, kakšna poletna obleka ?»
Francek: «Po zimi hodimo v gorki, volnati, po letu v lahki, platneni obleki.»
Učitelj: «Iz česa je gorka zimska obleka, Jurij ?»
Jurij: «Nogavice in rokavice so iz volne, ki jo dobivamo od ovce.»
Učitelj: «Da! Ovco ostrižemo. Iz volne napredejo predice niti. Iz niti se pletč nogavice. Suknar dela iz volne sukno. Katera obleka se dela iz sukna?»
Lovro: «Iz sukna dela krojač: suknje, telovnike, hlače in plašče. Tudi ženska oblačila so iz sukna.»
Učitelj: «Iz česa se pa dela platnena obleka, Milica?»
Milica: «Platnena obleka se dela iz platna.»
Učitelj: «Kje pa mati dobe platno?»
Milica: «Platno jim naredi tkalec. Oče sejejo spomladi lan. Lan populimo, glavice mu osmučemo in ga po travniku razgrnemo. Ko je vležan, vzdignemo ga. Terice ga v sušilnicah posuše in s trlico oter6. Predivo mati in dekle spredejo o zimskih večerih na kolovratu v prejo. Mati je belijo na solnci.»
Učitelj: «Prav si povedala! Katera obleka se pa dela iz platna, Jerica?»
Jerica: «Iz belega platna dela šivilja: srajce, spodnje hlače, predpasnike, rjuhe, prte in blazine. Iz barvanega platna pa se dela vrhna obleka.»
Učitelj: «Pregovor pravi: ,Bolj ko bo pridna po zimi predlca, delj bo rožljala pod palcem petica.' Platno je kaj cenjen domač pridelek. Pa tudi iz drugih snovi se dela obleka. Robci, katere imate dekleta po letu na glavi, so iz bombaža. Bombaž je tuj pridelek. Gospe nosijo drago svilnato obleko. Kdo dela klobuke in obuvalo, Matij ček ?»
Matij ček: «Klobuke dela klobučar iz klobučine. Škornje in črevlje zdeluje črevljar iz usnja. Stroj ar iz volovskih, telečjih in svinjskih kož ustroji usnje.»
Učitelj: «Kdo zdeluje irhovino in krzno ?»
Matij ček: «To pripravlja krznar iz kozjih in ovčjih kož.»
Učitelj: «Vsaka obleka je lepa, da le ni raztrgana in nesnažna. Najmanjša luknjica se mora hitro zakrpati. Varujte obleko! Ne hodite nepotrebno po blatu in prahu; ne plezajte po plotih in drevji!»
18. Ovca in bučela.
Bučela: «Imaš li večjega dobrotnika od mene?»
Človek: «Da, imam ga!»
Bučela: «Koga pa?»
Človek: «Ovco; kajti njena volna mi je potrebna, tvoj med pa le prijeten. Vrhu tega mi daje ovca radovoljno svojo volno; če mi pa ti daješ svoj med, vedno se mi je bati tvojega žela.»
19. Lepa suknja.
Jurijče je vedno lenobo pasel. Učil se ni nič, in tudi znal ni nič. Oblekel je lepo suknjico, pa ošabno po vasi letal in se skazoval. Še v šoli se je ponašal s svojo lepo suknjo. Otroci so ga obstopili in radovedno gledali; Jurijče pa se je zaničljivo na nje oziral. Učitelj ga pokličejo: «Jurijče, na noge! povej, kar znaš!» Jurijče pa se ni učil nič in tudi ni vedel nič; kar koli je zinil, vse je bilo neumno. Sram ga je začelo biti, in spoznal je Jurijče, da sama lepa suknja nič ne pomaga, če Jurijče nič ne ve, če Jurijče nič ne zna.
Samo lepo oblačilo Te ne bo častilo; Pridnost, modra glava, To je prava slava.
20. Leni Jakec.
Jakec rad mizar postal bi, Oblic je nadležen; Dimnikar na to postal bi, Posel ta ni nežen. Jakec rad rudar postal bi, Klanjati se neče; Jakec mlinar rad postal bi, A teže ga vreče. Jakec tkalec rad postal bi, Posel ta je ojster; Prejo strga, komaj začne, Ko spodi ga mojster. Jakec, Jakec, misli to, Kaj s teboj še nekdaj bo!
Jakec rad ključar postal bi, Oglji so prežami; Jakec rad črevljar postal bi, Črevljev njemu mar ni. Jakec rad krojač postal bi, A šivanka vbada; Jakec rad steklar postal bi, Toda steklo vpada. Jakec knjigovez postal bi, Kleja duh je ojster; Komaj začne, že od dela Prepodi ga mojster. Jakec, Jakec, misli to, Kaj s teboj še nekdaj bo!
Jakec mnogo še pričel je,
A končal ničesa.
V tem postal že siv in vel je,
Slabost ga pretresa.
Jakec ima glavo prazno,
A skrbi obilo;
Jakec toži, bridko toži,
Jakec vzdiše milo:
«Če bi jaz bil v dobi mladi
Se učil pokoren,
Ne bi bil tako neumen,
Ne tako uboren!
Oh, sedaj pač verjem to,
Da iz mene nič ne bo!»
Poslovenil A. Funtek.
21. Stanovanje.
Hiša je naše stanovanje. Varuje nas dežja, hudega vremena, snega in mraza. Bogati ljudje imajo velike in lepo zidane hiše; kmečke hiše so manjše in nekatere tudi lesene. Kateri so deli hiše?
Kadar smo doma, bivamo največ v izbi. V izbi jemo, delamo in po noči spimo. Kateri so deli izbe? V izbi ima vsaka oprava svoj prostor. V kuhinji kuhajo mati na ognjišči zajutrek, obed (kosilo) in večerjo. Katera je kuhinjska oprava?
Klet je navadno v zemlji, da ostane po zimi gorka in po letu hladna. V klet spravljajo mati živež, kakor: krompir, repo, korenje, zelje in sadje. Na policah so jabolka in drugo sadje. Gostilničar ima v kleti pijače.
Nad pohištvom je prostorno podstrešje. Gori so žitnice in skrinje. Hiša je pokrita s streho. Streha je iz slame, desek, opeke ali škrlov.
Dimnik, ki moli iz strehe, vodi dim iz kuhinje kvišku. Na velikih hišah vidimo strelovod.
22. Tašica.
Tašica prileti zimskega dne na okno kmečke hiše, kakor da bi rada na gorko prišla. Kmetic ji odpre okno. Tu pobira drobtinice, ki padajo z mize. Otroci imajo ptička prav radi.
Zima mine. Kmetic odpre okno in mali gost odleti v bližnji gozd. Tam si naredi gnezdo in veselo prepeva.
Zopet se vrne zima. Z njo pa se vrne tudi tašica h kmetiču, in glej! — s seboj pripelje samico. Družina kmetičeva ju je jako vesela. Zivalici sta prav domači. Otroci reko: „Ptička nas gledata, kakor bi nam hotela kaj povedati." Oče pa odgovore: „Ko bi jima bilo moči govoriti, rekla bi: Zaupanje vzbuja zaupanje in ljubezen zopet ljubezen."
23. Tašici v slovo.
Zapoj, zapoj, oj ptiček moj, mi pesem še enkrat, prej ko zletiš in poletiš zeleni gaj iskat.
Vso zimo sva skup bivala — in zdaj me zapustiš; iz kraja v kraj, tu ni tvoj raj, drugam si poželiš.
Zapoj, zapoj, oj ptiček moj, mi pesem še enkrat in
tebe ko tu več ne bo — šel v log te bom iskat. . „
J	A. Perne.
24. Red nas varuje škode.
Sabinka je imela svojo izbico, pa nikoli ni pospravljala svojih reči. Vse je križem ležalo. Mati jo zaradi tega večkrat opominjajo, pa jih ne sluša.
Neko nedeljo popoludne se Sabinka lepo pražnje obleče in z doma odpravlja. Soseda ji prinese polno skledico debelih, črnih črešenj. Na mizi in po oknih
je bilo oblačil vse polno. Sabinka postavi črešnje na stolec in gre z materjo v vas. Zvečer uže v temi pride domov. Naglo sede, pa — od strahu zakričf. Kaj pa ji je? Ravno na skledico je bila sedla in črešnje pomečkala. Mati prihite z lučjo. Kaj pa vidijo? Črešnjev sok se cedi po stolci; lepo belo Sa-binkino krilo pa je tako črnorudeče, da je ne more več obleči. «Sedaj vidiš,* djali so mati, «kako je treba devati vsako reč na svoj kraj. Naj te škoda uči reda!*
25. Angelj budi.
1. 2. Z mano zjutraj rano Angelj me pokrije, Vstane angelj moj, Ko se noč stori, Hodi vedno z mano In ko dan zašije Vedno je z menoj.	Zopet me zbudi.
3.
Angelj me varuje
Zvesto dan in noč;
Kak me zveseljuje
Božja ta pomoč.	Fr. Končan.
VI.
Družina.
26. Jutro.
Nekega poletnega dne so pregledovali učitelj v šoli domače naloge. Vsi učenci so jih lepo spisali, posebno lično pa Jožek. Pohvalili
so ga in vprašali: «Kdaj si pa spisal nalogo, da je tako skrbno izdelana?»
Jožek: «Danes zjutraj. Mati me vsako jutro zgodaj pokličejo, ker grem zvečer kmalu spat.»
Učitelj: «Rana ura, zlata ura. Zjutraj je telo in duša krepka. Najlaže se učite zjutraj. Ali vsako jutro zgodaj vstajaš?»
Jožek: «Da, vsako jutro. Oče in mati vstaneta prva in pokličeta vso družino, samo mojega malega bratca in sestrico pustita delj časa spati.»
Učitelj: «Kaj pa dela družina tako zgodaj.»
Jožek: «Ko se oblečemo, umijemo in molimo, gre vsak na svoje delo. Mati kuhajo kosilo. Moja odrasla sestra pospravi po izbi. Oče in večji brat gresta k živini. Hlapec popravlja vozove, in dekla gre krave mlest. Kmalu je zajutrek na mizi. Po jedi gre vse po opravkih, jaz pa v šolo. Ded in babica, ki uže ne moreta delati, ostaneta doma za varuha.»
Učitelj: «To je lepo. Mlad navadil si se uže priden biti. Vem, da ostaneš tak, ker sta-riši vedno dajejo lep vzgled. Otroci, posnemajte marljivega Jožka! Vsi bodete srečni in ljudje vas bodo spoštovali.»
27. Starček in smrt.
Reven starček je nesel težko breme drv iz gozda dom<5v. Pot je bil dolg, on pa že ves slab. Truden in zelo nejevoljen vrže breme na tla in kliče smrti, da bi ga rešila iz tacega nadležnega življenja. Komaj to izgovori, uže smrt pri njem stoji in ga vpraša: «Kaj hočeš?» Prestrašen starček pa odgovori: «Prosim te, ljuba žena, bodi mi tako dobra, in pomagaj mi zadeti to breme zopet na hrbet!*
28. Koga
1.
Koga ljubim, vprašaš me? Starše, brate in sestre, Ljubim tudi vse ljudi', Ker me Bog tako uči.
ljubim.
2.
Koga ljubim, vprašaš me? Moje naj srce pove: Ljubim da čez vse Boga, Bolj kot starše, bližnjega!
J. Tomšič.
VIL
Cerkev.
29. Praznik sv. Rešnjega telesa.
Na delopust sv. Rešnjega telesa prideta Rezika in Pavlek vesela iz šole dom6v. Mati jn na pragu čakajo in vele: «Danes pojdeta na polje nabirat cvetic za jutranji praznik!»
m< mmw
Rezika: «Prav rada. Tudi gospod učitelj so nam rekli, naj gremo cvetic trgat, da jih bodemo jutri trosile pri obhodu.»
Pavlek: «Nam dečkom pa so rekli, naj naberemo zelenih vej, s katerimi naj okna in pot olepšamo.»
Mati: «Oče so uže zjutraj šli s hlapcem v gozd. Ona pripeljeta zelenih vej, da jih postavimo ob hiši in cesti.»
Rezika: «Pri cerkvi in znamenjih, kjer bodo blagoslovi, stoje uže mlaji z lepimi venci ozalšani. Cerkovnik ves dan snaži in lepša oltarje v cerkvi. Postavil je uže bandera in nebo, pod katerim bodo gospod župnik nesli sv. Reš-nje telo. Pojdi bratec, da prej domtfv prideva!»
Na večer prideta domov. Rezika prinese poln pletarček lepih cvetic, Pavlek pa butaro zelenih vejic. Kmalu so bila vsa okna ozal-šana. Pred hišo je stala ravna vrsta mlajev, ki so jih oče s hlapcem postavili.
Rezika: «Mati, jutri zjutraj naju zgodaj pokličite, da z bratcem ne mudiva. Gospod učitelj so nam popisovali ves obhod in nam povedali, kako se moramo pri obhodu vesti. Vsak šolar mora imeti s seboj molitvene buk-
vice, iz katerih bodemo peli pesem o sv. Reš-njem telesu. Ko zapojč zvonovi, pojdemo v parih pred cerkev.»
Pavlek: «Mi dečki pojdemo prvi za ban-derom, deklice pa pred sv. Rešnjim telesom.»
R e z i k a: «Nekoliko deklic bode belo oblečenih. Te bodo trosile cvetice po poti. Za sv. Rešnjim telesom pojdejo pevci in vsi farani. Pri štirih znamenjih se ustavimo in počakamo blagoslova. Potem pojdemo v cerkev, ki bode vsa razsvetljena. Tam zapojemo še hvalno pesem in odidemo zopet domov.»
Oče: «Le pokažita z lepim vedenjem, da ubogata svoje predstojnike. Bogu in faranom bode to všeč.»
30. Pesem pri obhodu.
Trosimo cvetice in vence lepe,
Ker Jezus, Zveličar med nami zdaj gre.
Pa tudi darujmo mu rož'ce srca, Naj vsak mu nedolžnost obljubi in da.
O Jezus premili! ozrf se na nas, Ti srečno nas vodi življenja ves čas!
Naj čednosti rož'ce nam vedno cveto, In daj, da odprejo nam rajsko nebo!
31. Zvonček.
Potnik hodi po stezici,
Po domovji hrepeni:
Zvonček poje na gorici,
Čuj, večernico zvoni.
In popotnik se odkrije
In posluša mili glas:
«Zvonček ljubi, zvonček dragi!
Ti k pokoju vabiš nas.
Sladko spite! vsem zapoješ,
Skrb, težave odpodiš;
Kdaj tud' moj'mu srcu, zvonček,
Ti k počitku zazvoniš?»	j. Bile.
32. Zvon na poti.
OtroJc je bil, hi nikdar ni
V	nedeljo liodil k masi,
In kadar zval je zvon ljudi, Tedaj je bil na pasi.
De mati mu: „Pozivlje zvon
V	cerkveni hram glasno te, In če ne greš, naenkrat on Prišel bo jezen po-te."
Na to otrok: „Kako le bi Prikimal zvon po mene?" In že, kot šel iz šole bi, Na trate gre zelene.
Ne klenka, klenka v linah zvon, Plašili pač so mati! A strah in groza! — zadaj on Cez njive kolovrati.
Otrok od straha samega Ihteč, kot v sanjali bega, Da hudi zvon ne vzame ga In da ne skrije v se ga.
Cez polje, trate in steze, Cez hrib in cesto belo Hiti, beži, kot veter gre V cerkveni hram, v kapelo.
In kadar na Gospodov dan Zvon zopet se razlega, Tedaj ne čaka, da cez plan Prišel bi spet po njega.
Po Goethe-ji — A. Funtek.
VIII.
Vas.
38. Požar.
Skalarjev mali Marko in Tinče sta dobila žveplenke. Šla sta za skedenj in jih prižigala. Nanosila sta slame in jo užgala. Kako všečno se jima zdi, ko dim vedno više sega. Kar se
prime plame slamnate strehe. Gost dim se vali iz strehe, in po vsi vasi se začuje glas: Gori, gori! V zvoniku bije plat zvona. Ljudje privr6 iz hiš. «Pri Skalarji gori,» vpije župan. Kdor more pomagati, hiti na pogorišče. Možje pri-vlečejo dolge železne mačke in lestvice. Žene prihite s polnimi škafi vode. Iskre visoko švigajo in prete sosednim poslopjem. Župan veli: «Na strehe z vod6! Odprite hleve in svinjake in izpustite živino ven!» Vse se zgodi. Bližnje strehe so polne ljudi. Komaj živino odžen6 iz hleva, kar zagrmi ostrešje in vse poslopje je v ognji.
Iz bližnje vasi pridrdrajo vozovi z vodo in brizgalnico. «Rešeni smo!» reko vaščani, ko vidijo, kako obilno brizgalnica meče vodo po strehah. Kar potegne veter in zapali še Skalar-jevo hišo. V hipu je streha v plamenu. Brizgalnica dela na vse moči! — a vse zaman. Iz hiše vlačijo skrinje, omare, postelje, obleko in vso opravo na vrt. Kar odneso, rešeno je. Hlev, poln sena in otave, pogori do tal. Od hiše ostane le zidovje. Vse je uničil ogenj. Sadno drevje na dvorišči je osmojeno in se bržkone posuši.
Skalarjevi obupno gledajo po ostalih razvalinah. Zupan pristopi k Skalarjevim in jih tolaži: «Velika nesreča vas je zadela; kaj ne, vaščani? pomagali bodemo Skalarju, vsak po svoji moči. K nam greste danes spat, sosedje bodo pa za živino skrbeli. Jutri gremo uže v gozd po les.» Vsi Skalarju prostovoljno obljubijo pomoči. Tesarji, mizar, zidarji in kovač obljubijo pogorelcu, da bodo brezplačno pomagali staviti novo pohištvo. Sočutje vaščanov je Skalarjeve genilo in s solznimi očmi so se jim zahvaljevali.
Otroci, ne igrajte se z ognjem!
84. Veseli pastir.
Zakrivljeno palico v roki, za trakom pa šopek cvetic, ko kralj po planini visoki pohajam za tropom ovčic.
Saj tukaj na solnčni višavi le sam sem, le sam gospodar, zivejem po pameti zdravi, za muhe mi ljudske ni mar.
Nikomur tu nisem na poti, na poti ni meni nikdo; kdo čisto veselje mi moti, kdo moti življenje mirno?
Nikdar ne zmrači se mi čelo, nikdar ne stemne se oči, in pojem in ukam veselo, da z gore v goro se glasi.
Naj drugi okoli po sveti si iščejo slave, blaga, jaz hočem na gori živeti, tu sreča, tu mir je doma.
Za čredico krotko popeval bom pesmice svoje sladke, dolincem glasno razodeval, kar polni mi srečno srce.
Ne, palice svoje ovčarske za žezlo kraljevo ne dam, in rajši, ko krone cesarske, cvetice na glavi imam!
S. Gregorčič.
35. Mejnik.
Vrban je stanoval v čedni hiši sredi med zelenimi vrti in lepim rodovitnim drevjem. Sosedov travnik je bil takoj zraven. Brezvestni Vrban hoče svoj prostor raztegniti v njegov travnik ter premakne mejnik.
Drugi dan zleze Vrban po lestvici na črešnjo, da bi si natrgal črešenj. Komaj je bil na vrhu, izpodrkne mu lestvica. On pade doli, ravno na mejni kamen in si zlomi vrat. Ko bi Vrban ne bil premeknil kamena, na sami travi bi se morda ne bil ubil.
Hudobnež s pregreho zanko si snuje, Katera gotovo ga hudo kaznuje.
36. Ptičje gnezdo.
Na vrtu sem našel ptičje gnezdo. Veselo sem šel po očeta in jim rekel: «Poglejte majhno gnezdeče in v njem tri pikasta jajčeca; ali jih smem vzeti in se ž njimi igrati?» Oče pa so rekli: «Ne, Cene! pusti jih, kmalu boš užival še večje veselje.» Ubogal sem. Drugo jutro sem šel zopet gledat v gnezdeče in videl sem štiri jajčeca. Povedal sem to
očetu, a oče so rekli: «Pusti gnezdeče štirinajst dni; potem hočem sam s teboj tija iti.»
Štirinajst dni je preteklo. Ko prideva z očetom zopet h gnezdu, kaj vidiva? — štiri gole ptičke. Kljunčke so odpirali in prosili hrane. Z očetom sva stopila na stran. Kmalu je priletela starka. Črvička je prinesla v kljunu in je mladiče pitala ž njim. Oče so mi rekli: «Vidiš, ako bi bil ti takrat pobral jajčeca, ne imel bi zdaj toliko veselja.»
«Vsak dan sem šel h gnezdu. Mladiči so postajali vedno večji in so naposled izleteli. Letos pa so zopet prišli nazaj in so zopet gnezdili.»
37. Kovač.
l.
2.
Poslušam kovača, Ki kladvo obrača, Ko tolče, se krega, Da daleč se zlega: Bunkati, bunkati Noč ino dan.
Pri vroči tam peči, Kjer ogenj žareči Železo raztaja, Kovač tam razsaja: Bunkati, bunkati Močni ropot,.
3.
4.
In meh pa zapiše, Vse iskre pobriše, Kovač pa pritiska,
Pa pride nedelja Kovačeva želja!
Zdaj enkrat počije,
Bunkati, bunkati Jeklo trdd.
Da križem se bliska:
Veselja kaj vžije: Bunkati, bunkati Kladvo pa v kraj,
A. Perne.
»
38. Mesto.
Mesto je večje od vasi. Hiše so vse zidane in z opeko ali škrlom pokrite. Zunaj so lepo ozalšane in imajo po več nadstropij. V vasi stoje hiše raztresene; v mestn pa so v dolgih vrstah ena poleg druge. Med hišami so široke ulice in ceste. Vsaka ulica ima svoje ime. Po ulicah so svetilnice, da je zvečer mesto razsvetljeno. V vaseh so ceste in pota posute, v mestih pa imajo kameniten tlak, da hitro odteka deževnica in da se laže hodi in vozi. Večje prostore v mestih imenujemo trge. Na trgu so prodajalnice, kjer kupci prodajajo blago za obleko, živež in druge potrebe. Na trgu je mestna hiša, kjer biva mestni župan. Ob tržnih dnevih je trg poln kmečkih ljudi, ki pripeljejo ali prineso v mesto prodajat: mleko, maslo, sadje, zelenjad, žito in druge poljske pridelke. 0 semnji pa so postavljene na trgih lesene prodajalnice, v katerih prodaja svoje pridelke: usnjar, črevljar, steklar, lončar, klepar, vožar, nožar, klobučar, žeb-ljar, sedlar, ključaničar, suknar, urar, mizar,
3
kolar, slamnikar. Tudi drugi rokodelci so v mestu, kakor: pekar, brivec, pivar, sodar, bukvovez, krtačar, strgar, mesar, zlatar, rokavičar, krznar, zidar, miljar, krojač, kovač, dimnikar, tesar. Ti rokodelci so mojstri. Mojster ima pomagače in rokodelske učence.
V mestu je navadno po več cerkva in več šolskih poslopij. Za bolnike je bolnica in lekarna. Vojaki so v vojašnicah. Prav lepe in velike hiše so palače. V takih stanuje imenitna gospoda, knezi, grofi, baroni in drugi premožni ljudje. V mestu je mnogo gostilnic, kjer ostajajo tujci. Razen kupcev in rokodelcev je tu še mnogo drugih ljudi, kakor so: umetniki, učitelji, uradniki, duhovniki, zdravniki in drugi meščani. V mesto drži več cest, ob katerih so nasajeni drevoredi.
89. Kaj bode iz šolarjev?
«Jaz bodem vrtnar,» pravi Lipek, ko je ljudsko šolo dovršil. «Pač je lepo, med dišečimi cveticami delati!» Oče so ga dali vrtnarstva učit. Lipek pa kmalu domov pride in toži, da se mora vedno po zemlji plaziti, tako, da ga bole križ in koleni.
«Kaj pa hočeš biti?» vprašajo ga oče. «Lovec bodem. Po zelenih logih hoditi, to je veselje!* Dajo ga lovcu za učenca, a kmalu pritoži domov, da mu jutranja sapa dobro ne de in da mu je zrak preoster.
«Kaj pa bodeš?* vprašajo ga zopet oče. «Ribič bodem! Kraj bistrega potoka hoditi, v lahkem čolniči se voziti in polne mreže rib iz vode zajemati, to je veselo!* Pa tudi tega dela se Lipek hitro naveliča. Mokrota se mu ne prilega.
Poslednjič se Lipek loti kuharstva. Misli si: Kuharju mora vrtnar, lovec in ribič nositi, tudi ni kuhar nikoli brez dobrih jedi. A zopet dom6v pritoži. rek<5č: «Vse bi bilo dobro, da bi le ognja ne bilo!* Zdaj oče Lipka ostro posvare, rekčč: «Zate tedaj nobena služba ni. Če ni zate ne zemlja, ne zrak, ne voda, ne ogenj, bodeš moral iti na oni svet službe iskat. Ali ne veš, da ima vsak stan svoje veselje, pa tudi svoje trpljenje. Srečen je le tisti, ki je zadovoljen s tem, kar mu da Bog.*
Uganka.	Po Slomšku'
Kateri rokodelci hodijo rakovo pot?
X.
40. Domače živali.
i.
Pes je najzvestejša domača žival. On je različne barve; je bel, črn, siv, rjav ali lisast. Zobje so ostri. Oči so dobre. Voh je tenak. Pes je buden, ubogljiv in radoučen. Živi ob ostankih naše hrane; najljubše mu je meso.
3*
Doma varuje hišo. Vsacega tujca naznanja z lajanjem. Pastirju pomaga pasti čredo. Mesarju goni teleta. Lovcu usledi in priganja divjino. Človeku je zvest tovariš in ga povsod spremlja. Gorje temu, kdor bi žalil njegovega gospodarja. Psov ne smemo dražiti. Stekel pes je nevaren ljudem in živalim. JSTe dražite psov!
2.
Mačka je laskava in potuhnena žival. Nje život je dolg in vitek. Glava je okrogla. Oko je svetlo. Očesna punčica je podolgasta. Uho je kratko. Dlaka je kratka in mehka. Rep je dolg. Nohti so ostri. Mačka je sladkosnedna. Rada liže mleko. Meso, slanina, klobase ji kaj dobro diše.
Mačka lovi miši in podgane, zato je jako koristna. Brani se s kremplji. Mlade mačke se rade igrajo. Mačka je jako čedna žival; vedno se umiva in čedi. Rada se za pečjo greje.
3.
Vol, krava in tele je govedo. Vol ima
veliko glavo. Na glavi nosi močne roge. Vrat je debel. Život je raznesen. Na močnih nogah ima po dva parklja. Na konci repa ima čop. Po letu ga gonimo na pašo, po zimi mu kla-demo mrvo. Živež prežvekuje.
p
Vol vleče voz in plug. Krava nam daje mleko, iz katerega se dela maslo in sir. Govedo nam daje tečnega mesa. Kožo stroji stroj ar v usnje.
4.
Konj je lepe in visoke rasti. Glava mu je dolga. Oči so bistre. Ušesa so kratka in gibka. Vrat je dolg. Na vratu je kodrasta griva. Truplo je zalito. Dlaka je gladka. Rep je žim-nat. Noge so tanke in skočne. Na vsaki nogi ima po eno kopito.
Konj pozna svojega gospodarja. Je ubogljiv, razumen, pomnjiv in pogumen. Zrebe je kaj živahno. Konj vleče voz, nosi jezdeca in tovore. Koža se tudi stroji. Manjši od konja je sivi osel.
5.
Ovca je krotka in potrpežljiva žival. Pokrita je z belo ali črno volno. Oven ima zvite roge. Noge so šibke in imajo po dva parklja. Ovce • se pasejo v velikih čredah. Po zimi se krmijo z mrvo in posušenim listovjem. Ovce prištevamo prežvekovalkam. Največji dobiček je volna. Tudi meso je ukusno. Iz ovčjega mleka se dela sir. Koža se rabi za kožuhovino, mehove in za krzno. Jagnje je šegava in skočna žival.
Kura je domača ptica. Ptice imajo perje, po dve nogi in perutnici. S kljunom pobirajo hrano. Petelin ima na glavi rudeč greben in na nogah ostroge. Kokčš nese jajca. Koklja izvali piščeta. Brani jih pogumno sovražnikov.
Kuretina nam daje tečno mes6 in jajca za živež, mehko perje pa za blazine.
7.
Pes laje. Mačka mijavka. Krava muka. Konj hrže. Osel riga. Ovca bleketa. Koza me-keče. Prašič kruli. Kok6š kokodače. Petelin poje. Gos gaga. Golob gruli. Pav vpije.
41. Domače živali.
Psiček laje: hov, hov, hov!	Mačka mjavka: drdrmav!
Jutri pojdem spet na lov,	Ena miška sedem krav.
Na gorice po srnice	Miška teče: tek, tek, tek!
In po zajce, po lisice,	Jaz jo gonim: pek, pek, pek!
Po volkove in volčiče,	Miška zlomi si nogo,
Po medvede, medvediče.	Jazjoprimem,—v usta ž njo!
Puške bodo pokale.	Dve na zaj'trek, dve v kosilo,
Zveri v gozdu jokale.	Tri k večerji — ni obilo.
Psiček laje: hov, hov, hov!	Mačka mjavka: drdrmav!
Jutri pojdem spet na lov.	Ena miška sedem krav!
Koza vpije: mekeke! Vse gorice zeleni; Kje sta kozel in kožica? Da ne pride volk, volčiča, Volk, volčiča « dudeldu », Ki živita brez domu! Volk za grmom, sivi tat, Plane kozi, skok! za vrat. Koza vpije: mekeke! Volk me stisnil je v zobe.
Krava v senci ruče: mov! Jaz bi rada šla domov. Čaka mene tele v lilevi, A predolgo je do drevi. Volek modro govori: Telek naj še potrpi, Da pastirček «ruriro », V rog zatrobi nam glasno. Krava v senci ruče: mov! Jaz bi rada šla domov.
Konjič vriska: ihaha!
Dobro biti je doma:
Sena dosti, ovsa dosti,
Nič ne ve'mo, kdo se posti;
Ali kadar popotujem,
Popotujem in cestujem,
Kola vozim, sedlo nosim,
Lačen hodim, slame prosim.
Konjič vriska: ihaha!
Dobro biti je doma.	m—i. («Vrtec».)
42. Volk in jagnje.
Volk gre k studencu pit. Tam ugleda jagnje, katero pije veliko niže od njega. Naglo se volk zadere nanj, rekoč: «Zakaj mi kališ vodo?»
Jagnje: «Kako to, ljubi volk? jaz pijem spodaj, ti pa zgoraj; saj ne teče voda v breg!»
Volk: «Sedaj je ravno pol leta, kar si me ti obrekovalo!»
Jagnje: «Kako? takrat me še ni bilo na svetu.» Volk: «Bil je pa tvoj oče ali tvoja mati.» Potem volk skoči na jagnje in je raztrga.
Močnejšemu vselej obvelja; ne prepiraj se ž njim. 48. Lakomni pes.
Pes izmakne kos mesa, Ž njim čez vodo se poda, In ko čez-njo gre, se ve da Sebe tudi v nji zagleda. Kakor on, taiste glave, Tiste barve in postave, Kakor on, sestradan ves, Takšen plava v vodi pes. Ali kar največ velja: V gobci nese kos mesži! — «Oj ti bratec v vodi čisti, Kaj, če meni kdsec listi Dal bi, da imel bi dva?» To si pravi v mislih Muren, A potem po mesu uren Plane, da enkrat vesel Kosov dveh bi se najel. — Kaj bi dalje še povedal? To samo, da željno gledal Muren je na sred valov, Kjer je zginil kos — njegov! Ti pa, dragi moj tovariš, Pazi, da se ne prevariš, Kadar ni zadosti to ti, Kar ti daje Bog v dobroti.
--A. Funtek,
44. Vrt.
Komaj je sneg skopnel, uže se prične delo na vrtu. Prst po gredicah vrtnar pognojl in prekoplje. Potlej seje ali sadi različno povrtnino (zelenjad), kakor: zelje, solato, špinačo, kolerabe, redkev, fižol, grah, kumare, čebulo, česen, drobnjak, peteršilj. V druge gredice sadi ali seje mnogovrstne vrtne cvetice: tulipane, narcise, potonike, lilije, nageljne, vijolice, mačehe in druge. Več rastlin, katere ima čez zimo v gorki hišici, presaja. Duhteče rože, vinsko trto, grozdjiče, malinjak in drago grmovje osnaži in obreze. Sadno drevje osnaži goseničnih gnezd, poreže suhe veje in ostrga razpokano skorjo. Mala drevesca, katera je iz peček zredil, sedaj cepi in presaja.
Kmalu privabi gorko solnce iz posejanega semena rastline. 0 hladnih pomladanskih nočeh se boji vrtnar za svoje nežne rastline; pokriva jih s slamo. Kadar primanjkuje mokrote, priliva rastlinam. Drevje in grmovje je tudi uže ozelenelo. Vrt je v najlepši krasoti. Vse cvete.
Katere vrtne cvetice najprej cveto? Katere lepo diše? Katere ne duhte? Katera so vrtna drevesa?
45. Bučelica.
Bučelica prileti in sede na cvetico. Mali Ivan jo vidi in pravi: «Ljuba bučelica, povej mi, kaj delaš ves dan?»
Bučelica: «To ti hočem povedati. Jaz stanujem v majhni leseni hišici. To hišico imenujejo ljudje panj. Za ranega jutra letam od cvetice do cvetice in iščem cvetičnega prahu. Nosim ga na nogah domov. Tu delam iz njega vosek. Z voskom si zidam majhne celice. Kadar imam eno narejeno, zopet odletim na cvetice in srkam med iz cvetičnih čašic. Med nosim domov in napolnim celice. Kadar je ena polna, zidam si drugo. Tako delajo vse moje sestrice. Jeseni pride mož z velikim nožem in nam poreže vse satovje. Vosek proda svečarju, kateri iz njega dela sveče. Med kupijo vaša mati za potice in kolače.*
Ivan: «Spominjam se, da je medena potica najslajša.»
46. Senica.
Aleš reče svoji sestri Minki:
«Vidiš jo lepo senico na jablani, kmalu jo bo-dem imel!»
Hitro spleza na drevo, nastavi ptičnico, gre zopet doli in se skrije s svojo sestro za grmovje ter pogleduje za senico. Senica gre kmalu v ptičnico in se ujame. Aleš je bil mahoma zopet na jablani. Ko pa hoče senico vzeti iz ptičnice, nagne se in pade s ptičnico vred z drevesa. Senica uide, in Aleš si ob grčo roko rani do krvavega.
Minka: «0 ti ubogi bratec! zdaj vendar ne boš več plezal za senico po drevesu. Malo, malo ti je manjkalo, da si nisi roke ali noge zlomil, ali pa še huje se poškodoval.*
Aleš: «Nič ne de, zato še ne odjenjam. Vendar zastonj bi se trudil, ker senica ne bo šla več v ptičnico, kamor se je bila uže enkrat ujela.»
Minka: «Če je res tako, je senica mnogo mo-drejša od tebe. Ona ne gre več tija, kjer se ji nevarno zdi. Ti pa si ravno kar padel in se udaril, in si komaj ušel še večji nesreči; pa nič ne maraš in si zopet upaš iti v novo nevarnost.»
47. Trije metulji.
Bili so nekedaj trije metulji — bel, rudeč in rumen. Veselo so letali od cvetice do cvetice in se igrali v solnčnem svitu. Kar prične deževati. Napotijo se domov, a vrata so bila zaprta. Drugtfd si iščejo zavetja, da bi jih dež ne premočil. — Zdaj prilete do pisanega tulipana. «Odpri nam,» ogovore lepo cvetico, «mokri bodemo; prosimo te, da se smemo v tvojih perotih poskriti.» Tulipan pa jim odgovori: «Rudečega in rumenega vzamem pod svojo streho, a belega ne maram.» Rudeči in rumeni pa mu odgovorita: «Ako nečeš vseh treh, tudi midva ne greva k tebi v zavetje; svojega tovariša ne pustiva samega.»
Napotijo se dalje. Bolj in bolj je deževalo. Metulji prihite do bele lilije. «Odpri nam krila, da ne bomo premočeni in da od mraza ne poginemo,* prosijo belo cvetico.
Bela lilija pa je voljna, le belega v varstvo vzeti, ker je bil njene barve. A beli neče popustiti svojih tovarišev in vsi žalostno odlete.
Solnčece pa je slišalo, kako so vsi trije zložni. Upre se v temne oblake in prodre do livad. Zopet sije prijazno.
Metulji se kmalu posuše in ogrejejo. Veselo zopet letajo po livadah od cvetice do cvetice. Še le zvečer, ko so bili uže utrujeni, odleti vsak v svoje domovanje spat.
47. Zajec.
V zelnik je hodil zajec na zelje; praznika ni se bal, ni nedelje.
Kmetic ga nekdaj v zelniku vgleda, ravno ko mlado glavo objeda.
Hudega neče sedaj mu storiti, le ga pokara, več ne hoditi.
Zajec ne sluša tega svarila, škoda če dalje večja je bila.
Drugič grozi mu kmetic ostreje, puško pokaže mu izza nieje.
Zajec ne jenja delati škode. Misli, odpuščal vedno mu bode.
Tretjič za mejo kmetič ga čaka, zajec spet drzno v zelnik priskaka.
Poči zdaj puška, zajec naš pade, ker ni opustil grešne navade.
Brat mu pa reče izza grmiča: „Mar bi bil pustil zelje kmetica."	Fr. S. Cimperman.
Uganka.
Kam gre zajec, ko je jedno leto star?
49. Polje in travnik.
Okoli mest, trgov in vasi se razprostirajo polja in travniki. Na polji so njive. Med njivami so poljski potje in meje. Polje in travnik obdeluje kmet. Ta zvozi z gnojišča na polje in travnik gnoj, da zemlja bolje obrodi. Orač potrebuje razno orodje, kakor: plug, brano, sejalnico. Plug ima nož in lemež, s katerimi zemljo reže in preobrača. Na razorano njivo vseje žito in je z brano prevleče. Kmalu seme kali in polje ozeleni.
Tu raste rž, pšenica, ječmen, oves, proso, lan, repa in korenje. Koruza in krompir se sadi. Ko je žito uže nekoliko vzrastlo, oplevejo je plevice.
Po letu žito dozori in postane rumeno. Polno klasje se uklanja. Zdaj pridejo ženjice in je požanjejo in povežejo v snope.
Pod srpom podira
Se klasje ljubo, Zaman se upira In maje z glavo.
Kjer je stalo popred bogato žitno klasje, je sedaj strnišče. Snopovje se v kozolci posuši. Mlatiči je s cepi na skednji omlatijo. Zrnje se očisti slame, res in plev. Očiščeno žito se shranja v žitnice.
Na prazne njive seje kmet po letu ajdo in repo. Jeseni sejano žito ostane čez zimo na njivi; to je ozimina. Spomladi sejano žito pa je jaro.
Kali nežne in mlade. Dete, stori ti tako!
0 času košnje kosci za rana vstanejo. Na ramo vzem<5 sklepano koso in si opašejo vodir. Veselo odrinejo na senožeti. Tam se razvrste in urno kose. Rosna trava s cveticami vred pada pod ostro koso. Preden solnce pride izza gora, uže je velik kos travnika pokošen. Grabljevke pokošeno travo pograbijo v ograbke. Ograbke večkrat obrnejo, da se trava hitreje posuši. Suho travo imenujemo seno in otavo. Sen<5 se naloži na voz in poveže z vrvmi in žrdjo. Senčn voz se pelje domčv.
Sneg belin Iz višin
Naletava na polje; Brani jih, Hrani jih
50. Setev.
Sneg beži, Strn moli
K višku cvetjiče drobno, A klasje Klanja se —
J. Cimperman.
51. Košnja.
52.	Kosec.
1. 2.
Za pasom dve osli	Zelena senožet
In čutarico,	In trate ravne
Pa koso na ramo	Me vabijo k sebi
In Jiajd! na goro!	Na hladne vrhe.
3.	4.
Pred solncem že ldepljem Voziček nalagam, In brusim koso:	Poženem domu,
Po travi jo sučem	Zapojem, zavriskam:
Z nevtrudno roko.	Oj, hvala Bogu!
M. Vilhar.
53.	Pismo.
ILv-aja Jvanka! °}Jčmaj a-o- <j<&fwd učitelj jw-inebti &> tekoj 5 ov-eloc. SvaAali bo- tudi mene, kcdme i^mecL njih fioyncwi. imenovala bmv jim: jvatocrdco, bmar-nico-, bolncnico-, jvlamco- in kekolj. ^Ifbeh Šolarji niAmo- jvo-^-nali. Ojbibali in jvo-vedali do-nam jih jia imenu, '-fedaj tudi u£e jio^nam: mak, jlatico, kalužnico, v-ejv-at, njivsko-lico, (i-ved/vec in jiokalico.
v-ec
Si imaZ- tudi vu-eUce cej v&e rada. (JliAči me kmalu, da jiA yueva na ji<J/je nalivat. Jim t jik ja'j ^c-^nam, ko-eem Si v&e imenovati in f mjii^atif kav bem v- io-li blwala o- njih. Ježko- Je jivičakiije
T •
Jv-o-ja
ufia.
CU J{amniku dne 28. majjnika 4885.
54. Modra miška.
Miška iz luknjice prileze. Kar ugleda nastavljeno past! Misli si: Oho! vidiš jo past! Zviti ljudje! dve deščici nastavijo. Na zgornjo nalože kamenja. V sredo med deščice pa nataknejo košček slanine, da bi jaz ukusila slanino, izprožila past in se ujela. Pa miši smo modrejše, kakor ljudje. Me dobro poznamo take zvijače. Ne boste me ujeli ne! — Pa povohati dobro slanino vendar smem; nosek še ne more iz-prožiti pasti. Slanino pa kaj rada duham.
Miška smukne v past. Varno povoha slanino. Past je prav mehko nastavljena. Ko se miška slanine dotakne, lop! past zagrmi in miška — mrtva leži.
Kdor nevarnost ljubi, pogubi se.
55. Pastirja.
Martinek in Blažek sta na polji krave pasla. Martinek pravi Blažku: «Zakuriva in krompir peciva! Jaz bodem tukaj iz plota izruval kolec in zakuril, ti pa pojdi na sosedovo njivo in nakoplji krompirja. Djala ga bodeva peč in se potlej ž njim prav dobro gostila.»
Blažek pa je bil pošten deček in pravi Martinku: «Ni prav, če kaj vzameva; ljubi Bog naju vidi! Ne, tega nečem storiti! Rajši grem od tebe in bodem sam pasel svoje krave.»
Martinek spozna svoj pregrešek, obžaluje ga in se poboljša. Spomnil se je besed, ki jih je večkrat slišal v šoli:
«Nikoli ne smeš kaj slabega storiti, Bogu nikjer ne moreš nič zakriti!«
XIII.
Gozd.
56. Kaj dobivamo iz gozda.
V gozd zahaja mnogokrat mož v zeleni suknji s puško na rami. Mnogokrat kaj prinese iz gozda: zajca, srno, jazbeca, ježa, lisico, kuno, veverico, celo jelena, volka, medveda, in divjega petelina. Kdo je ta mož?
Lovec strelja gozdne živali s puško. Nekatere teh živali nam dajejo dobro divjačino. Lisica, volk in medved so zveri.
V gozd pa hodijo tudi možje s sekiro in žago. Ti so drvarji. V gozdu posekajo smreke, jelke, bore, bukve, hraste, lipe, topole, breze, in druga gozdna drevesa. Posekana drevesa razžagajo v drva za kurjavo. Druga tesarji otešejo v bruna za tesarska dela. Neotesana debla zvozijo se na žago. Žagar jih razreže v deske. Veje in ostanke porabi ogljar v kupe za oglje. Leskov grm daje obroče za sode in obilo lešnikov.
Revni ljudje si nabirajo v gozdu za kurjavo suhih, odpadlih vej. Nabirajo tudi užitne gobe, ukusne rudeče jagode, borovnice in maline, katere nosijo v mesto prodajat. — Naštejte gozdna, — vrtna drevesa! Katera so listnata, katera iglasta drevesa? Kaj daje kmetovalcu listnato drevje? Katere gozdne ptice poznate?
Uganka.
Oče vsem svojim sinom kapice da, sam je pa nima; kdo je to?
57. Lovcev raj. 1. 2. Zeleni gozd je lovcev raj,	Studenec iz skalin kipi,
In krasen res je gozd,	Vrvra tja v temni gozd,
Frče tam ptice s kraja v kraj Po drevji listje, čuj! šumi, In hvalijo svoj gozd.	Šumi, vrši ves gozd.
Oj ptičji glas, oj šum vode,
In tvoj šepet, oj gozd!
To dviga lovčevo srce,
Da ljubi tebe, gozd!	J. Cimperman.
58. Medved.
Jaz sem največji in za volkom tudi najhujši ropar v vaši deželi. Života sem kratkega in okroglega. Moja glava je kratka, oči so majhne, ušesi kratki, vrat je kratek in debel, rep pa prav kratek. Noge imam krepke s širokimi stopali in dolgimi nohti. Dlaka mi je dolga in temnorjava.
Živim najrajši v velicih gozdih. Poiščem si jamo. V jami si naredim ležišče iz mahu in listja, v katerem prespim vso zimo. Rad sem sam in ne maram za družbo.
V mladosti živim skoro le ob rastlinah. Rad tudi zobljem mravlje. Najbolj pa mi diši med, ako-ravno me bučele hudo opikajo. V starosti mi pa bolj diši mes6. Zato napadam domače živali, a ljudje mi pri tem kako gorko pritisnejo na pleča. Utečem jim vendar le, ker sem naglih nog in znam dobro plezati in plavati. Človeka ne napadam, ako me ne zdraži. Kadar mlad pridem človeku v roko, sem prav rado-učen. Navadim se plesati in več drugih reči. Vodijo me po mestih in vaseh, da se ljudje čudijo moji postavi in umetnosti.
Sicer me pa ljudje hudo preganjajo. Posebno se bojim lovcev, akoravno se tudi oni mene boje.
4*
Mrtvemu mi slečejo kožo. To porabijo v dobro ko-žuhovino. Tudi moje tace lovcem dobro diše.
Vidite tedaj, da sem v življenji škodljiv, po smrti pa koristen.	Po «Zvonu».
59. Volk in človek.
Lisica je pripovedovala volku, kako je človek močan.
Volk: «Da bi ga le enkrat videl, takoj se ga lotim!»
Lisica: «Jaz ti ga rada pokažem; le pridi jutri zgodaj k meni!»
Volk pride za rana k lisici. Pelje ga na pot, po katerem je lovec navadno hodil. Kar ugledata starega vojaka.
Volk: «Je Ii ta človek?»
Lisica: «Ne, ta je uže bil.»
Pozneje pride mimo deček, ki gre v šolo.
Volk: «Ali je ta človek?»
Lisica: «Ne, ta še le bode.»
Sedaj pride lovec s puško na rami in z lovskim nožem opasan.
Lisica: «Vidiš ga, ta je človek, tega se loti, jaz pa grem domov.»
Volk gre proti človeku. Lovec ravno nima puške s kroglo nabite, a z zajčarji mu ustreli' v obraz. Volka zaboli, a vendar gre še proti lovcu. Lovec drugič ustreli. Volk se še premaguje in ne odjenja. Ta pa potegne nož in ga neusmiljeno omaha ž njim.
To je bilo volku preveč. Krvaveč pobegne in prituli k lisici.
Lisica: «Brate, kako sta se pomerila s človekom?*
Volk: «Tacega bi si ga ne bil mislil. Najprej je vzel pihalnik in popihnil mi je nekaj v obraz, kar me je zelo šegetalo. Še enkrat je popihnil, a tako močno, da me je kar oglušilo in oslepilo. Ko pa le nisem odjenjal, potegnil je rebro iz telesa, s katerim me je tako omahal, da sem komaj še živ prišepal do tebe.»
Lisica: «Zdaj vidiš, kakšen bahač si!»
60. Srna in mladič.
Srna je hodila s svojim mladičem po gozdu. Kar zaslišita hripav glas nad seboj. Srna reče: «To je orel! Ljubi otrok, pazi in skrbno se skrivaj pod grmovje. Če greš na plan, prileti orel in te odnese s svojimi kremplji.
Mala srnica uboga mater. Ko pa prideta do male tratice sredi gozda, zagleda srnica na trati lepo, lepo cvetico. Srnica bi si jo kaj rada ogledala in ovohala. Misli si: Tratica ni velika; hitra sem in orel ne more tako hitro priti, da bi me ugrabil. Hipoma je na trati pri cvetici. «Kako je lepa, kako prijetno dišf!» Mlada srnica pozabi nevarnosti. Mati zakliče z boječim glasom: «Hiti nazaj, ljubo dete!» Srnica hoče nazaj, a orel plane bliskoma na njo. Zgrabi jo z ostrimi kremplji in odnese v zrak.
61. Škorec.
Star gozdar je imel škorca, kateri je znal nekatere besede prav razločno izgovarjati. Če je gozdar rekel:,, Škorec! kje si?" vselej je prav gladko in glasno odgovoril: ,,Tukaj
sem!" Nobenega ptiča ni imel tako rad, kakor škorca. Tudi sosedovega Tončeta je ta ptič zelo veselil. Zato je gozdarja rad in pogosto obiskoval.
Ko neki dan Tonček pride h gozdarju, ni ga bilo doma. Tonče željno pogleduje lepega ptiča, ki je po hiši sem ter tija skakal. „Ko bi bil ta ptič moj," pravi sam pri sebi, „to bi bilo kaj prijetno!" Urno stopi za krotkim škorcem, ujame ga in potlači v žep. Zdaj se misli tiho pobrati in odnesti lepega ptiča. Pa mahoma stopi gozdar v hišo. Da bi mlademu dečku naredil veselje, pokliče po stari navadi: „Škorec! kje si?" In škorec v fantovem žepu prav krepko odgovori: „Tukaj sem!"
Nič ni tako skrito, da bi kdaj ne bilo očito. XIV.
62. Voda.
Voda je ljudem, živalim in rastlinam potrebna. Iz oblakov pošilja Bog dobrodejni dež. Dež namaka zemljo, da morejo drevje, žito, cvetice in trava rasti. Deževnica se zbira pod zemljč in izvira v vrelcih (studencih). Studenci se stekajo v potoke in reke. Vse se izlivajo v jezero ali v morje.
Voda zmrzne po zimi v led. Mesto dežja pada po zimi sneg. Vsa priroda je v beli
obleki. Sneg in led je zmrzla voda. Spomladi, po letu in jeseni imamo zjutraj navadno roso. O mrazu rosa zmrzne v slano. Rosa je vsem rastlinam jako koristna, a slana jih mnogo zamori. Ako po letu delj časa ne dežuje, nastane suša. Po travnikih, polji in vrtih veno rastline. Kar se zbero črni oblaki na nebu, grmi in bliska se; dež se vlije, ploha (naliv) nastane. Dež čisti zrak in oživi rastline. O nevihti pada pa mnogokrat mesto dežja toča. Toča pobije kmetovalcu lepo žito in uniči vse poljske pridelke. Bog nas varuj toče!
Brez vode ne morejo rasti rastline in ne živeti ni živali, ni ljudje. Potrebujemo jo za pijačo, kuho, pranje, omivanje in gašenje. Voda goni malin, žago in fužino. Ribic lovi v vodi ribe in rake. Velike vode nosijo ladje z različnim blagom v daljne kraje. Morje je neizmerno veliko jezero. Morska voda je slana.
63. Žaba in vol.
Žaba vidi vola na travniku. Rada bi bila tudi tako velika. Napihuje torej svojo grbasto kožo in vpraša tovarišice: «Ali sem zdaj tako velika, kakor vol?*
Tovarišice pa reko: «Nisi še ne!»
Še bolj se napenja ter zopet vpraša: «Zdaj sem pa vendar že jednaka velicemu volu?»
Tovarišice ji zopet zanikajo.
Žaba pa ne odjenja in se z vso močjo napenja, tako dolgo, da -— poči.
Napuh pripelje v nesrečo.
64. Mavrica.
Biserna lestva se spenja v oblak, Spušča se onkraj na zemeljski tlak, Mavrica pisana, Božji prestol, Angelji hodijo gor in pa dol, Zlate kropilnice v rokah drže, Zemljo prežejno hlade in poje. Gori na stolu pa Večni sedi, Kapljici vsaki on srečo deli: Pade na polje — rodi zelenjad, Kane na drevje — obilen da sad, Kaplja na njivi —da žito zlato, Kaplja na trti pa —vince sladko, Sreča se spušča na sleherno stvar, Kadar zaliva nebeški vrtnar.
S. Gregorčič.
65. Pri potoku.
Babica je sedela poletnega dne s Tončkom, Jožkom in Nežico ob potoku. Otroci so si umivali nožice in gledali ribice, ki so švigale po vodi, kakor strele. Nad vod6 so visele temnolistnate olševe veje. Otroci so lomili vejice, metali jih v vodo in gledali za njimi, kako jih voda dalje in dalje drvi.
«Vejice morate metati daleč v vodo. Ako jih mečete blizu proda, zadržuje jih vsaka koreninica. Dolgo, dolgo bi trpelo, preden bi prišle k cilju,» učila je babica.
«Kako pa potlej, babica, ko priplava vejica do jeza, ali bo mogla dalje?» vprašal je Tonček.
Jožek: «Ali ne veš, kako sem oni dan vrgel vejico ravno pred zatvornico; sukala in sukala se je, pa kar naglo je splavala po rakah na kolesa, in preden sem pritekel onostran malina, plavala je uže proti reki.»
«Kam pa potlej plava?» vpraša Nežica.
«Od malina plava k mostu; od mosta čez jez k pivovaru, od tam pod skalo k strojarju, od strojarja plava dalje do velike reke,» odgovori babica.
«In kam pa še potem plava?» vprašajo otroci.
«Po reki plava daleč, daleč, dokler ne pride v morje.»
«Kje pa je in kako je morje?»
«Oj, morje je široko, veliko. Stokrat delj je do njega, ko do mesta,» odgovori babica.
«Kaj se tam zgodi z mojo vejico?» vpraša žalostno deklica.
«Zibala se bo po valovih, kateri jo bodo vrgli na breg. Na bregu bo stal mlad deček, pobral bode vejico in si mislil: Od kod si pa ti priplavala? Kdo te je izpustil po vodi? Gotovo je kje daleč sedela
deklica ob vodi in te je ulomila in po vodi spustila. Deček ponese vejico domov in jo usadi v zemljo. Iz vejice pa priraste lepo drevesce. Ptice bodo na njem prepevale, in drevesce se bode veselilo.*
Tako je učila babica svoje vnuke. \z ,Babice«.
Uganki.
a)	Kdo se joka, kadar solnce sije?
b)	Luknjica pri luknjici, pa vendar vodo drži; kaj je to?
66. Mladini.
1.
Zrl je mladenič Nagle valove, Ki so v potoku Prali bregove.
2.
Biserna voda
V	solnci blišči se,
V	strugi pokoja Ne veseli se.
Dolga do morja Cesta jo čaka: Bistra se v dnevi
V	noči pretaka.
4.
Tebi mladenič! Zlatega veka Doba hitreje
V	begu odteka.
5.
Modro mi rabi Dneve mladosti, V njih ne pozabi Svojih dolžnosti.
Fr. Krek.
67. Lisica in raca.
Lisica vidi raco v ribniku in jo ogovori: «Račica, zakaj plavaš tako daleč od brega? ne vidim te dobro; hočem te nekaj povprašati, pojdi sem bliže!»
Raca pa odgovori lisici: «0 lisica, ti si sama dovolj pametna in si veš svetovati; ti si previdna, moj svet ni nič vreden.»
Zakaj je ostala raca daleč na vodi?
XV.
Zemlja in zrak.
68. Prvi majnik.
Prvi majnik je bil prav lep pomladanski dan. Za rana so se zbrali otroci v šoli. Gospod učitelj so šli ž njimi na bližnji hrib. Vsi so bili polni radosti. Pot je peljal po ravnini čez polja in travnike. Tu je bilo vse v najlepšem cvetji. Kmalu so dospeli hribu do vznožja. Po senčnatem pobočji je bil pot prav prijeten na vrhunec. Dospevši na vrhunec hriba vzkliknejo otroci: «0j, kako krasno je tukaj!»
Gospod učitelj stopijo med nje in jim pripovedujejo: «Krog in krog vidite ravnino z lepim poljem in zelenimi travniki. Za njimi so hribi in gore z gozdi obrasteni. Med gorami
so lepe rodovitne doline. V dolinah se zbirajo vrelci (studenci), bistri potoki, deroče reke in globoka jezera. Pod nami je naša domača vas. Po ravnini vidite še druga sela, vasi in trge. V daljavi vidite veliko množico lepih in visokih poslopij mesta. Bele niti, ki vežejo vasi in trge, so ceste. Po cesti vidite voznike, ki prevažajo blago. Po polji, kmetovalec obdeluje zemljo. Po zemlji tekajo, skačejo, hodijo in lazijo mnogovrstne živali. Pa tudi v zemlji nam je Bog ustvaril mnogo koristnih darov. Rudarji kopljejo iz zemlje rudo in premog. Iz rud tope kovine. Zidarji dobe iz zemlje kamenje in apno za zidanje, opekar in lončar pa ilovico.
v
Cemu? — Nad nami .se razprostira neizmerno nebo. Zdaj sije solnce; po solnčnem zahodu pa se prikaže na nebu večernica in mnogo drugih svetlih zvezd. Iz vzhoda tam priplava bleda luna. Kako lep je božji svet.»
Mnogo so jim še gospod učitelj pripovedovali. Radi bi bili še delj časa na hribu, a veter je od juga pripodil sive oblake. Kmalu so zakrili jasno nebo.
Gospod učitelj vele: «Zdaj moramo odriniti proti domu, da nas nevihta ne ujame.»
Težko so se ločili otroci od tega kraja, a ubogali so radi. Med potom proti domu je uže začelo grmeti in bliskati se. Vse je bilo tiho. Ptice in drage živali so se poskrile v varno zavetje. Komaj so prišli domov, uže je nastal naliv.
69. Viharna noč.
Viharna noč, strašna noč, Bog mi daj svojo pomoč! To bobni in rohni!
Veter tuli čez peči. Čuden blesk, Blisk in tresk: Dušo groza spreleti. Vse moči narave se tepo, Da majo Zemljo in nebo. Angelj moj, Stoj z menoj, Varuj zlega me nocoj!
70. Veter.
Veter sem veter,	Z glave klobuke
Naglo letim,	Mečem po tleh,
Drevje podiram,	Hodim ter piham
Strašno bučim.	Kakor star meh.
Ceste pometam	Vrata zaprite,
Listja, prahu,	Okna in hram,
Deci narejam	Da ne pripiham
Dosti strahu.	V hišo še k vam.
71. Stržek.
Ptiči so hoteli imeti kralja. Sklenili so, da tisti bode njihov kralj, ki zletl v največjo višavo.
Vsi ptiči se vzdignejo. Tudi stržek je mislil, da ne sme zaostati. Ali revče je dobro vedelo, da se v letanji ne more meriti z drugimi. Zato je poskusilo z zvijačo priti do kraljeve časti. Stržek smukne pod letečega orla ter se mu skrije med perje. Orel ga še zapazil ni. Ptiči lete in lete više in više. S časom pa opeša drug za drugim. Na zadnje se še samo orel ziblje v zraku. Naposled tudi jame orel pešati. Zdaj mu stržek izleti izpod perja in se drzne z orlom meriti.
Glej! orel res omahuje; stržek ga premaga in hoče biti kralj. Toda ptiči zvedo njegovo sleparstvo. Hoteli so ga ubiti in bi ga tudi bili, da se jim ni o pravem času zmuznil in skril v mišjo luknjo. V sramoto so mu dali ime kraljiček.	p0 Erjavci.
72. Kako visoko je nebo?
Kako visoko je neb6, Ti kmalu hočem razložili. Ko bi ko ptič se znal vzdigniti, In zletel k zvezdam v visočine, In vprašal tam nebeške sine: «Kako visoko je nebo?» Bi angelj rekel ti tako: «Ne vem, to meni je neznano; Povprašaj dalje še nad mano. Morda lam ona zvezdica Povedati kaj več ti zna!»
Ni treba ravno I i hiteli, Sto tisoč milj li je leteli.« In ko bi prišel tija do nje, Bi djala zopet, da ne ve. In ko bi letel dalje še, Od zvezde tija do zvezdice, Nobeden bi ti ne povedal, Zaman natanko bi pozvedal: Kako visoko je nebo; To ve v nebesih Bog sam6!
73. France Tonetu zastavlja uganke.
France: «Kdo ugane naglo uganke te?» Tone: «Ta, ki gladko govoriti zna in ve.» Fr.: «Kdo žaluje le v obleki pisani?» T.: «Listnato drevo je to jesenske dni.» Fr.: »Kdo oči ima, pa sam ne vidi se?» T.: «To drev6 je, ki iz popkov v perje gre.» Fr.: «Kdo še svoje hiše znotraj videl ni?» T.: «Ta je polž rogati, vedno v nji tiči.» Fr.: «Kaj močnejše, trje še od zemlje je?* T.: «To železo je, ki skoplje, rani vse.» Fr.: «Kaj je bolj od jekla močno in trdo?» T.: «Ogenj je, ki je stopi, stori mehko.» Fr.: «Kaj od ognja je močnejšega?« T.: «Voda je močnejša, ki pogaša ga.» Fr.: «Kaj močnejše je, ko morja strašni val?» T.: «Sapa, ki vzdiguje kvišku ga od tal.» Fr.: «Povej, zakaj li voda v breg ne gre?» T.: «Zato, ker doli iti lažje je.» Fr.: «Zakaj ne stavim zdaj uganke več?» T.: «Prav zato, ne veš nobene več!«
74.	Bog.
Z Bogom začni vsako delo, Da bo dober tek imelo; Z Bogom delo dokončaj, Imaš tu že sladki raj.
75.	Stvarjenje.
Iz začetka je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja je bila pusta in temna. Pokrivale so jo globoke vode. V šestih dneh je Bog vse tako lepo ustvaril. Prvi dan je ustvaril svetlobo, drugi dan nebo, tretji dan suho zemljo in zelišča, morje in vode, četrti dan solnce, mesec in zvezde, peti dan ptice pod nebom in ribe v vodi, šesti dan živino in vse, kar lazi in hodi; poslednjič pa človeka.
Vse, kar je okoli mene in nad menoj, spominja me Boga, vsemogočega stvarnika nebes in zemlje. Njega bodem vedno hvalil, ker nam je tako lepo stanovanje pripravil na zemlji.
76. Pastirji pri jaslicah.
V sveti noči so bili pobožni pastirji pri svojih čredah na polji.
Kar je stal pred njimi angelj v nebeški svetlobi, rekoč: «Ne bojte se, oznanujem vam veliko veselje!
Nocoj je prišel Kristus na svet. Pri Betlehemu dobite to dete, ki leži' v jaslih povito v plenice.* Prikazalo se je še mnogo drugih angeljev, ki so peli:
«Slava Bogu na višavi in mir ljudem, kateri so svete volje!*
Pastirji so hitro šli in so poiskali dete Jezusa. V hlevci so našli rednika Jožefa, mater Marijo, in v jaslih so zagledali ljubeznivo dete Jezusa, kakor jim je bil angelj povedal.
Prisrčno so se veselili, molili sveto dete in hvalili Boga.
77. Bog vse vidi.
Jakec in AnčiJca sta bila sama doma. Jakec reče Ančiki: „Pojdi z menoj; poiščeva si kaj dobrega jesti!"
Ančika: „Grem s teboj, če me pelješ v tak kraj, kjer naju nihče ne bo videl."
Jakec: „Nu, le pojdiva v mlečnico, tam polizeva polno skledo smetane."
Ančika: ,,Tam bi naju videl sosed, ki na dvorišči cepi drva."
Jakec: „Pa pojdi z menoj v kuhinjo; v kuhinjski omari je poln lonec strdi, kruh si bodeva pomakala vanjo."
Ančika : ,,Tam naju lehko vidi soseda, ki pri oknu sedi in prede."
Jakec: ,,Pojdiva pa v klet jabolka jest; tam je taka tema, da naju nihče ne bo videl."
Ančika: ,,0 moj ljubi bratec! ali misliš, da naju tam nihče ne bo videl? Ali ne veš za tisto oko nad nami, katero zidov je prešine in tudi v temi dobro vidi?"
Jakec: ,,Prav govoriš, ljuba sestra! Bog naju tudi tam vidi, kjer naju ne vidi človeško oko. Nikjer torej ne delajva hudega."
Bog vse vidi, Bog vse ve,
Greh se delati ne sme!
78. Spoznavanje Boga.
Kdo je naučil ptieice peti?
Kdo jih navadil brzo leteti?
Kdo dal jelenu hitre noge,
Da po planini kakor blisk gre?
Kdo da vetrovom močno pihati?
Kdo reče burji silno vihrali?
Kdo tiho zimo nam pripelja?
Kdo toplo leto zopet nam da?
Kdo reče vrelcem nežno šumeti?
Hitrim potokom po bregih dreti?
Kdo goni reke, vel'ke vode,
Kdo jih izliva v strašno morje?
Kdo daje solncu svetlo sijati? Kdo vkaže zvezdam milo igrati? Kdo je olepšal jasno nebd? Zemljo pogrnil kdo je tako?
Kdo je neb6 nad nami okrožil? Hišico polžku kdo je naložil? Kdo je naučil pajeka presti? Pridne bučelice strdi nanesti?
Kdo, dete mlado, te je ustvaril? Kdo ti teld in dušo podaril? Kdo ti da kruha, kdo ti da piti; Kdo ti da zdravja se veseliti?
Vsegamogočni — blisk in grom daje, Da se nebo in zemlja zamaje; On, kteri bliske v rokah ima, Pa tudi zemlji dežka poda.
Vse to je ustvaril Bog ljubeznivi, Kteri vam oče je dobrotljivi, On naše duše k sebi bo vzel, Ko bode truplo v grobu pepel.
Čas.
79. Letni časi.
«Da bi bila vedno zimah reče Blažek, ko si je napravil sneženega moža.
Oče pa reko: «Zapiši to željo v mojo listnico!»
Zima mine. Pomlad je tu. Blažek gre s svojim očetom na vrt. Tam vidi najlepše pomladanske cvetice. Jako mu dopadejo.
Oče pravijo: «Lepa je pomlad, a škoda da bode zopet prešla.»
Blažek: «Da bi bila vedno pomlad!»
Oče: «Zapiši to željo v mojo listnico!»
Pomlad mine. Poletje nastane. Blažek gre s svojimi stariši vročega poletnega dne v bližnjo vas k svoji teti. Tam vidi zeleno polje in travnike polne različnih cvetic. Teta jim da rudečih črešenj, sladkih hrušek in drugega poletnega sadja. Dom6v grede pravijo oče: «Ni li res, da ima poletje tudi svoje veselje?»
Blažek: «Da bi bilo vedno poletje!»
Oče: «Zapiši to v mojo listnico!»
Vroče poletje mine. Dnevi so krajši; jesen nastane. Oče vzemo vso družino v vinograd s seboj. Poletna vročina je uže prešla. Zrak je milejši in nebo vedro. Trte so polne grozdja. Veje sadnih dreves se šibe od premnozega sadja. To je bilo veselje za Blažka, ki je sadje najrajši jedel.
Oče: «Lepi čas jesenski, kako kmalu bode minul! Uže zima trka na vrata.»
Blažek: «0, da bi ne prišla zima, vedno naj bi bila jesen!*
Oče potegnejo listnico iz žepa in vele: «Beri, kar je tukaj zapisano!» Blažek bere: «Da bi bila vedno zima!»
Oče: «In tu na ti strani?»
Blažek: «Da bi bila vedno pomlad!»
Oče: «In kaj na ti strani?»
Blažek: «Da bi bilo vedno poletje!»
Oče: «Poznaš li ta rokopis?»
Blažek: «Da, to sem jaz pisal!»
Oče: «Po zimi si želiš, da bi bila vedno zima, spomladi si želiš vedno pomlad, po letu pa leto in zdaj praviš, da bi vedno ostala jesen. Pomisli malo, kaj sledi iz tega?»
Blažek: «Vsi letni časi so lepi. Vsak ima svoje darove in veselje.»
80. Štirje letni časi.
Pomladni čas, pomladni čas, Kako mi ti dopadaš: Potoček bistri v tek šumlja Rosi cvetice majnika. Pomladni čas, pomladni čas, Kako mi ti dopadaš!
Poletni čas, poletni čas, Kako mi ti dopadaš: Rumeno klasje ziblje se In drevje sadja polno je. Poletni čas, poletni čas, Kako mi ti dopadaš!
Jesenski čas, jesenski čas, Kako mi ti dopadaš: Blišči mi gozd se pisani In daleč pika, pok! doni. Jesenski čas, jesenski čas, Kako mi ti dopadaš!
O zimski čas, o zimski čas, Kako mi ti dopadaš: Po ledu in po snegu gre Nam Božič sim, juhe, juhe! O zimski čas, o zimski čas, Kako mi ti dopadaš!
81. Vošilo o novem letu.
Sv-emUi {iloAwli !
■Jldnuio je yy-jvet leto-, jv^iene be novo-. Jv-i ti fvnilo&no&ti be bjiominjam 6 hv-aležno&tjo v-beh dolvM, kav- jih fvneteklo leto- od ^l/aa tifoil.	be ^Uam ^a to jahv-aljvjem.
J?)o-<j ^IJam daj tudi v- nov-em letu zdravje, ^adov-oljno&t in vbma, če&av- |^olr>lelwjete na duZ-i in na teleMji. Ohrani ^Ifati mnoyo let; cla mi lo moči toliko do-lmot vbaj nekoliko-jiom<niti. Jtočem v&ikdav ubogati in ^Ua6 6 tem wyuebeliti. (Ohranite bv-ojo IjuAejen kaftijv- do bedaj
dvojemu
hvaležnemu in Jiokc
iov-nemu
-^Indvejii.
Ugledu 4. januvuvja ■1885.
*
82. Jutro.
Stvari se iz teme prikazujejo. Nebo se žari. Žar oznanuje solnčni prihod. Mesec in zvezde obledevajo. Gore se zlate. Solnce se prikaže. Jutro je. Rosa se lesketa. Bučelice in metulji veselo letajo od cveta do cveta. Ptičice prepevajo hvalo Bogu. Ljudje vstajajo in se zahvaljujejo Stvarniku za veselo novo jutro. Vse gre na delo.
Vesel in zdrav sem zbudil se, Zahvalim Te, o Bog! za to; Ti vodi tudi danes me, Da trud in delo izdalo bo! Pomagaj mi, da vbogam rad, In Tebi služim vsakikrat.
88. Večer.
Solnce zahaja. Nebo se žari. Lahke meglice se vzdigujejo v dolini. Hladen veter pihlja. Ptičice umolknejo. Popotnik hiti. Kmet zapušča polje. Pastir žene čredo domtfv. Mati pripravljajo večerjo. Večerni zvon se glasi z zvonika. Ljudje molijo večerno molitev. Večernica in druge zvezde se prikažejo. Vse se poda k počitku.
Zahvalim Te za dobro vse, Kar danes si, o Bog, mi dal; Odpusti, če sem žalil Te, Pregrešek vsak mi zlo je žal. Varuj nocoj me tudi še, In blagoslovi moje vse!
Uganke.
a)	Kdo vedno kaže, a sam nič ne zna?
b)	Kateri inesec .je najkrajši?
c)	Nikdar ni bilo, nikdar ne bo, pa vendar je; kaj je to?
XVIII.
84. Domovina.
Kraj, kjer stoji hiša očetova, je naš rojst-veni kraj. Tu nam je tekla zibelka. Tu smo trgali prve rožice in lovili prve metulje. Vsak griček, vsaka dolinica, stezica in vodica nam je dobro znana. Nikjer ni tako lepo, kakor v rojst-venem kraji. Se ptičica pozna svoje gnezdo, kako bi človek ne ljubil svojega rojstvenega kraja? Ptice, ki nas jeseni zapuste, pridejo zopet spomladi nazaj. Tudi človeka vleče domoljubje iz tujine v domač kraj.
Dežela, v kateri je naš rojstveni kraj, je naša materina dežela ali domovina.
Naša širja domovina je mogočna Avstrija; tu živi mnogo različnih narodov.
Kateri je tvoj rojstveni kraj?
Katera je tvoja domovina?
85. Otrokovo domoljubje.
1. 2.
0 moj preljubi dragi dom,	Vse posvetim ti, kar imam:
Za te srce gori,	Roke, glavo, srce;
Jaz tebe zvesto ljubil bom	Otrok sem še in kar ti dam,
Vse svoje žive dni.	Darilce malo je.
3.
Gotovo več bi dal ti rad, Pa majhen sem sedaj In še preslab in še premlad, Da bi veljal ti kaj.
Fr. Končan.
86. Cesarjevi« Rudolf.
Mlad gospod v lovski obleki zagleda v gozda slaro ženico z dvema kozama.
Lovec: «Bog vas sprimi, mamica! kako se vam godi?»
Ženica: «Tako mlad gospod in vendar ste z menoj tako prijazni. Težko se preživim, a hvala Bogu, da sem zdrava. Te kozi me redita.»
Lovec: «Lepi sta! rad bi kupil eno.»
Ženica: «Ne morem nobene prodati.»
Lovec: «Ako pa dobro plačam?*
Zenica: «Tudi za dobro plačilo bi mogla le starejšo kozo dati.»
Lovec: «Jaz bi pa ravno mlajšo rad imel.»
Ženica: «To ne ■ gre. Vsak dan mi daje po sedem maseljcev mleka. Starejša je tudi dobra; za štiri goldinarje vam jo dam.»
Lovec: «Rajši vam dam šest goldinarjev in vzamem mlajšo.»
Ženica: «Veliko denarja je to! Gospod, gotovo niste mesar, vem, da se ji bode pri vas dobro godilo; pa jo vzemite!»
Lovec: «Tu imate desetak, torej dobim štiri goldinarje nazaj.»
Ženica: «Gospod, kje premorem toliko denarja!»
Lovec: «To je neprijetno. Veste kaj? Obdržite vseh deset goldinarjev. Črez teden pridem po kozo in te štiri goldinarje vam pustim za krmo.»
To rekši odide mladi lovec. Ženici ta kupčija ne da miru. Desetak jo na vesti peče; zato misli kupčijo razdreti. Vsak dan žene kozi na tisto mesto, — lovca pa le ni, akoravno je že preteklo osem dni. Deveti dan pa pride vaški župan in ji reče: «Cesarska visokost cesarjevič Rudolf mi veli poročati, da vam ni treba skrbi imeti za desetak, in kozo si tudi obdržite.» Zdaj še le ženica spozna lovca; od veselja se joče in pravi: «Kaj. cesarjevič, pa tako priprost in prijazen; tega ne bi verjela!»
87. Kadar pridejo vojaki.
B6ben b<5bna: bam, brbam!
Zdaj vojaki gremo k vam!
Konj po cesti peketa,
Voz ropoče in drdra.
Tr(5mba poje: tarara!
«Mesto vaše smo izbrali,
Da bi tukaj nočevali:
Mi pešaki
S telečaki;
Konjeniki
In topniki;
Vozalaji
In stražaji;
Zemljerovi,
Konjekovi;
Strelci mladi
(iolobradi;
Vsi piskači,
RopotačiN
Spredaj silni častniki,
Vojevode, vlastniki
Konje gladke jahajo
Z golo sabljo mahajo.
Sdblja v solnci se leskače,
Konjič prha in rezgače.
Boben bdbna: bam, brbam!
Dobrih postelj dajte nam.
Tromba poje: tarara!
Vina, kruha in mesa,
Sena, slame in zobi
Treba nam se tudi zdi!
Boben bobna: bam, brbam!
Jutri pdjdem kam drugam!
Cesar plača tu in tam.	M—I. («Vrtet>.)
88. Cesarska pesem.
Bog ohrani, Bog obvari Nam Cesarja, Avstrijo! Modro da nam gospodari S svete vere pomočjo! Branimo Mu krono dedno Zoper vse sovražnike: S Habsburškim bo tronom vedno Sreča trdna Avstrije!
Za dolžnost in za pravico Vsak pošteno, zvesto stoj; Če bo treba, pa desnico S srčnim upom dvigni v boj! Naša vojska iz viharja Prišla še brez slave ni: — Vse za dom in za Cesarja, Za Cesarja blago, kri.
In s Cesarjem zaročnica Ene misli in krvi, Vlada milo Cesarica Polna dušne žlahtnosti. Kar se more v srečo šteti, Večni Bog naj podeli: Franc Jožefu, Lizabeti, Celi hiši Habsburški!
Slovnica.
1. vaja.
Mizar je rokodelec. Deklica je pridna. Dete prosi. — Kos je ptič. Lisica je rjava. Tele muka. — Nož je orodje. Sekira je ostra. Solnce sije. — Kdo te je ustvaril? Ubogaj stariše!
Kar mislimo, lahko povemo ali zapišemo. Misel z govorom razodeta je stavek (stav.) Stavek tudi lehko zapišemo. Konec stavka stavimo piko (.), vprašaj (?), klicaj (!). V daljših stavkih se stavi tudi vejica (,), podpičje (;), dvopičje (:).
Pika, vprašaj, klicaj, vejica, podpičje in dvopičje so ločila.
1.	naloga. Prepišite vse stavke 1. vaje!
2.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Vid) 8 stavkov, kateri imajo na konci piko!
3.	naloga. Prepišite iz 17. berila 8 stavkov, kateri imajo na konci vprašaj!
4.	naloga. Prepišite iz 79. berila 6 stavkov, kateri imajo na konci klicaj!
5.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Tip) 6 kratkih stavkov!
6.	naloga. Prepišite iz 1. berila 4 daljše stavke!
Kdaj se stavi pika, vprašaj, klicaj?
3. vaja.
1	1	2	123	123
Slušaj! Učitelj govore. Otroci so mirni. Milica zna lepo
4	1	2345	123	4	5
plesti. Koliko prstov je na ♦oki? Bog je ustvaril nebo in
6
zemljo.
V stavku je po jedna, dve, tri, štiri ali še več besed.
7.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Vonj) prvih 8 stavkov in na konci vsacega stavka naznanite s številko, koliko besed ima! [Roža diši. (2).....]
3.	vaja.
Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri!
1 1 2 12 1211231 12
Kar d&-nes lah-ko sto-riš, ne od-la-šaj na jut-ri!
Kadar kako besedo izgovorimo, zinemo po jedenkrat, dvakrat, trikrat ali večkrat. Deli besed so zlogi. Besede so enozložne, dvozložne ali mnogozložne.
4.	vaja.
K. a. r d. a | n . e. s 1. a. h | k. o s.t.ofr.i.S, n. e o. d 11. a | š. a. j n . a j. u. 11 r. i!
Deli zlogov so glasniki. Kadar govorimo, slišimo glasnike. Črke so znamenja glasnikov.
Glasniki so ti: a, b, c, c, d, e, f, g, h, i, j, k, 1, m, n, o, p, r, s, š, t, u, v, z, ž (abeceda).
8.	naloga. Naznanite s številko, koliko črk ima vsaka teh besed: mlad, še, vi, da, nas, vrt, prt, rž, čast, kost, zvon, glas, čvrst, dlan, vrba, verižica.
5.	vaja.
Kdor stariše Ij ubi in rad jih ima, Mže tMkaj na svetu Bog srečo mi« da.
Glasniki: a, e, i, o, u so samoglasniki.
Vsi drugi glasniki so soglasniki.
9.	naloga. Zapišite iz abecede vse soglasnike!
10.	naloga. Prepišite prvi odstavek 1. berila in podčrtajte v vsaki besedi samoglasnike!
11.	naloga. Postavite v sledeče besede primerne samoglasnike: n—ž, m-—ž, m — š, g —d, k — nj, p — s, v — 1, pl—g, hr—b, dl—n, pr—g, pr—h, tr—■, m—st, k—st, š — st, č—st, p—st, zr — k, kr — ž.
12.	naloga. Postavitev sledeče besede primerne soglasnike: Mla—o jag—e, le—o, be—o, gre —a ma—erjo ve—-e — o; ska—e s par —elj—i dro——i i— —o tra—i —e vr-—i.
6.	vaja.
(Smert.) smrt, (veri) vrt, (berv) brv, (terd) trd, (terg) trg, (terta) trta, (serce) srce, (mertev) mrtev, (verba) vrba, (vertati) vrtati, (tergati) trgati, (povertnina) povrtnina.
Kadar za poluglasnim e sledi r z drugim soglas-nikom, izpušča se e; takrat ima r veljavo samoglasnikovo.
13.	naloga. Prepišite besede 6. vaje brez zamolklega e!
14.	naloga. Poiščite iz 27. berila vse besede, v katerih ima r veljavo samoglasnikovo!
15.	naloga. V 8. berilu ima r v petih besedah veljavo samoglasnikovo; prepišite te besede!
7. vaja.
Rod, peta, zemlja, gora, okno, zora, oče, — list, hči, zrak, voz, s61nce, sreča, vih&r, pešak, tes&r, naz&j, — kmet, br&t, nič, trop, obraz.
Samoglasniki se dolgo ali kratko izgovarjajo. Na dolge samoglasnike de varno v pisavi strešico (*), ostrivec (') — na kratke pa krativec (').
16.	naloga. Prepišite iz 87. berila 15 besed, katere imajo ostrivec!
17.	naloga. Prepišite iz 87. berila 5 besed s krativcem in 5 besed s strešico!
S. vaja.
V»|jo|li|ca le j po dt|št. Ov\ca nam da | je vol|no. Hn<š|ka je slad|ka. Ko|nja pe|lje|ta voz s po|lja.
V vsakem zlogu je en samoglasnik. Kolikor ima beseda samoglasnikov, toliko ima zlogov. Večzložne besede se v pisanji delč tako, kakor v govoru. Enozložne besede se ne delč.* (lj, nj.)
18.	naloga. Prepišite iz 2. berila prve 4 stavke, podčrtajte samoglasnike in delite besede v zloge! (Ho|di v ... .)
19.	naloga. Razdelite sledeče besede v zloge: jama, ulice, učiti, umeti, umemo, kom&r, žito, plevica, otava, senica (ja-ma).
20.	naloga. Razdelite v zloge: solza, služba, izba, deklica, travnik, angelj, ribnik, ravnina, lončar, zvezda (sol-za, . . . . )
21.	naloga. Razdelite v zloge: olje, mravlja, zelje, kamenje, korenjak, ranjen, ženjica, test<5, pustiti, rasti, bister.
* Zaradi izpeljave in sestave besed tu ni moči natančnejšega pravila navesti.
22.	naloga. Prepišite iz 3. berila 20 enozložnih besed!
23.	naloga. Prepišite iz 3. berila 15 dvozložnih besed in razdelite jih v zloge!
24.	naloga. Prepišite iz 3. berila 10 trizložnih besed in razdelite jih v zloge!
25.	naloga. V 3. berilu so 4 čveterozložne besede; izpišite in razdelite jih v zloge!
26.	naloga. V 21. berilu je 6 besed, v katerih se nahaja nj in 3 besede, v katerih se nahaja lj; katere so?
9. vaja.	»
Deček, deklica, dete, — vol, krava, tele, — hrast, lipa, zelje, — stol, miza, okno.
Vsaka oseba, vsaka reč ima svoje ime. Beseda, ki pomenja osebo ali reč, je samostalnik.
27.	naloga. Izpišite iz 1. berila vse besede, ki pomenijo osebo!
28.	naloga. Izpišite iz 10. berila 12 samostalnikov, ki pomenijo reč!
29.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Sluh) prvi odstavek in podčrtajte samostalnike.
30.	naloga. Kateri so deli hiše? (21. ber.)
31.	naloga. Naštejte šolske priprave! (po velikosti.)
32.	naloga. Naštejte dele glave! (sprednje — zadnje.)
33.	naloga. Naštejte jedi in pijače! (11. berilo mesne —- rastlinske.)
34.	naloga. Kateri rokodelci delajo za našo obleko, kateri za naše stanovanje, kateri za našo hrano? (38. ber.)
35.	naloga. Katera orodja služijo krojaču (mizarju, kov&ču, črevljarju)?
36.	naloga. Kateri rokodelci potrebujejo pri svojem delu vode?
37.	naloga. Imenujte več čveteronožnih poljskih in gozdnih živali! (56. ber.)
38.	naloga. Naštejte čveteronožne domače živali po velikosti (z največjo počenši)!
39.	naloga. Naštejte sadna drevesa!
40.	naloga. Kaj raste na obdelanem polji? (49. ber.)
41.	naloga. Katera zelenjad raste na vrtu? (44. ber.)
42.	naloga. Katera so gozdna drevesa? (56. ber.)
10.	vaja.
Matija, Ana, Triglav, Krim, Ljubljana, Tržič, Šiška, Sava, Soča, Kranjsko, Štajersko.
Imena oseb, gora, mest, trgov, vasi, voda, dežel so lastna imena. Pišemo jih vselej z veliko začetno črko.
Veliko začetno črko pišemo tudi za piko, klicajem in vprašajem.
43.	naloga. Napišite iz 17. berila vsa krstna imena!
44.	naloga. Napišite 8 moških in 8 ženskih krstnih imen!
45.	naloga. Napišite 10 priimkov svojih součencev!
46.	naloga. Napišite imena sosednih vasi (potokov, hribov)!
47.	naloga. Odgovorite tem vprašanjem: Katera sta bila prva človeka? Kje se je rodil Jezus? Kje je Janez krstil Jezusa? Na kateri gori je bil Jezus križan? Katera je naša domača dežela? Kako se imenuje naš cesar in kako cesarica? Kateri so deli sveta. ?	,
48.	naloga. Poslavite v sledečih stavkih primerna ločila in, kjer je treba, veliko začetno črko: Spodobno se obnašaj — govori resnico — mar li verjamemo lažniku — nikdo ga ne spoštuje — sveta peter in pavel sta bila aposteljna jezu-sova — papež stanuje v rimu — ljubi boga čez vse —
11.	vaja.
(Tisti) otrok, krojač, ptič, hrast, kamen, stol; — (tista) sestra, dekla, ovca, jelka, zemlja, hiša, miza, čast; — (tisto) dete, jagnje, proso, železo, okno, oko, kladivo, zdravje, veselje.
6*
Pri samostalnikih razločujemo trojen spol: moški, ženski in srednji. Moškega spola je samostalnik, če se mu prilega beseda tisti (on), ženskega, če se mu prilega beseda tista (ona), srednjega, če se mu prilega beseda tisto (ono).
49.	naloga. Prepišite iz 11. berila 12 samostalnikov moškega spola!
50.	naloga. Prepišite iz 11. berila 12 samostalnikov ženskega spola!
51.	naloga. Prepišite iz 11. berila 12 samostalnikov srednjega spola!
52.	naloga. Napišite moške in potem ženske osebe v družini! (26. ber. Moške osebe v družini so: . . . .)
53.	naloga. Napišite ljudi po človeški dobi moške in potem ženske! (Moškega spola so: starček, . . . .)
54.	naloga. Napišite imena reči, katere vidite zunaj cerkve in v cerkvi po spolu! (Moškega spola so: zvonik, . . . .)
55.	naloga. Napišite domače živali in razvrstite jih po
spolu!
56.	naloga. Napišite 8 reči', ki se kopljejo iz zemlje in pri vsaki besedi naznanile s črkami (m., ž., sr.), katerega spola je!
13. vaja.
Kovač je rokodelec. Vijolica je cvelica. Dleto je orodje. Koviiča sta rokodelca. Vijolici sta cvetici. Dleti sta orodji. Kovači so rokodelci. Vijolice so cvetice. Dleta so orodja.
Če govorimo o eni osebi ali reči, stoji samostalnik v j ednini.
Če govorimo o dveh. osebah ali rečeh, stoji samostalnik v dvojini.
če govorimo o mnogih osebah ali rečeh, stoji samostalnik v množini.
Samostalnik ima trojno število: j ednino, dvojino, množino.
Število	moški spol	ženski spol	srednji spol
jednina	končnica soglasnik	—a (ali soglasnik)	-0 (e)
dvojina	—a	—i	—i
množina	—i	-e (i)	—a
57.	naloga. Napišite te samostalnike v vseh treh številih: zdravnik, učitelj, prst, stol, konj! (Jednina: ... .)
58.	naloga. Napišite te samostalnike v vseh treh številih: učenka, perica, družina, žival, klop!
59.	naloga. Napišite te samostalnike v vseh treh številih: srce, pisalo, jabolko, gnezdo, kol<5!
60.	naloga. Izpišite iz 6. berila (Sluh) 2 moška, 2 ženska in 2 srednja samostalnika v vseh številih!
61.	naloga. Izpišite iz 38. berila vse samostalnike, kateri stoje v množini!
62.	naloga. Postavite iz 40. berila (7.) vse samostalnike, v dvojino in potem v množino!
63.	naloga. Napišite te samostalnike v dvojini: riba, muha, miza, goba, knjiga, podoba, glava, roka, noga, srajca, suknja, kapa, izba, skleda, ura! (Dvojina: ribi, . . . .)
64.	naloga. Napišite samostalnike iz 63. naloge v množini!
65.	naloga. Napišite te samostalnike v dvojini: okno, pero, koleno, jagnje, jabolko, leto, lice. kopito, drev6! (Dvojina: okni, . . . .)
66.	naloga. Napišite samostalnike iz 65. naloge v množini!
13.	vaja.
Kakšen je konj? Konj je rjav. Zvon je glasan. Grozd je sladak. Kamen je trd. Zvonik je visok. Travnik je širok. Krajcar je okrogel. Čegav je voz? Voz je sosedov. Nož je bratov.
Beseda, ki pove, kakšna ali čegava je oseba ali reč, je pridevnik.
67.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Vid) prvi oddelek in podčrtajte pridevnike.
68.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Tip) vse pridevnike (16)!
69.	naloga. Prepišite iz 40. berila (1.) vse pridevnike!
14.	vaja.
Vrt je dolg. Njiva je dolga. Polje je dolgo, (dolg, dolga, dolgo.) Pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu.
70.	naloga. Postavile mesto črtic primerne končnice: Zid je bel. Peča je bel- Jajce je bel- Vol je velik. Peč je. velik-. Poslopje je velik-. Steber je okrogel. Buča je okrogl-Oko je okrogl—. Učenec je priden. Sestra je pridn-. Dete je pridn—
71.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Ukus) vse pridevnike! (grenak, grenka, grenko; . . . .)
72.	naloga. Domače živali: — je lep. — je laskava. — je zvest. — je živahno. — je krotka. — je moč&n. — je koristna. — je sladkosnedna. — je buden.
73.	naloga. Jajce (je belo). Kavka, crešnja, cekin, medved, potočnica, osel. Povejte od teh reči, kakšne so po barvi!
74.	naloga. Vol je velik. Miš je —. Gora je visoka. Grič je —. Travnik je širok. Cesta je —. Vrv je dolga. Nit je — Oreh je trd. Jabolko je —. Veter je mrzel. Izba je —. Ravnilo je oglato. Kozarec je —. Smreka je ravna. Veja je —. Lopata je topa. Dleto je —.
75.	naloga Postavite mesto črtic primerne končnice: Vino je rudeč- Žito je rumen- Polje je zelen- Mleko je bel- Platno je močn- Rešeto je lesen- Čelo je visok-.
15. vaja.
Jednina. Vrt je dolg. — Njiva je dolga. — Ravnilo je dolgo. Dvojina. Vrta sta dolga. — Njivi sta dolgi. — Ravnili sta dolgi. Množina. Vrti so dolgi. — Njive so dolge. — Ravnila so dolga.
Pridevnik se ujema s samostalnikom v številu.
Število	moški spol	ženski spol	srednji spol
jednina	--	—a	-0 (e)
dvojina	—a	—i	—i
množina	—i	—e	—a
76.	naloga. Postavite stavke 13. vaje v dvojino in potem v množino!
77.	naloga. Postavite stavke iz 70. naloge v dvojino in potem v množino!
78.	naloga. Postavite stavke iz 72. naloge v dvojino in potem v množino!
79.	naloga. Postavite stavke, ki ste jih dobili v 73. nalogi v dvojino in množino!
80.	naloga. Storite to tudi s stavki v 74. nalogi!
16.	vaja.
V šoli se učfm: pisati, računiti, risati, brati, misliti, peti, telovaditi.
Te besede naznanjajo, kaj delamo. Beseda, ki naznanja, kaj oseba ali reč dela, je glagol.
81.	naloga. Kaj more delati vrtnar? (44. ber. Vrtnar more saditi.....)
82.	naloga. Kaj moremo s svojimi čuti delati?
83.	naloga. Kaj otrdk ne sme v šoli delati?
84.	naloga. Prepišite iz 6. berila (Sluh) prvi odstavek in podčrtajte glagole!
85.	naloga. Prepišite 40. berilo (7.) in podčrtajte glagole!
86.	naloga. Zapišite, kaj se uči učenec, kaj deklica, kaj konj! (Učenec se uči pisati, . . . .)
17.	vaja.
Nekega dne so bili oče, mati in Janko pred hišo. Oče rek6 Janku: Danes vas hočem peljati k novemu malinu. Jaz pokličem Jožeta; ti poiščeš Toneta; on naj pa pokliče še Milico; tudi ona naj gre z nami. Midva z materjo se še oble-čeva, vidva s Tonetom vzameta klobuka, ona naj se tudi pripravita. Mi trije smo sicer uže videli malin, ali oni trije še niso bili tam; vi vsi morate videti, kako se melje žito.
Glagol mnogokrat vežemo z besedami:
Oseba	j ednina	dvojina	množina
1.	jaz	midva (medve)	mi (me)
2.	ti	vidva (ved ve)	vi (ve)
B.	on (ona, ono)	ona (one)	oni (one)
Te besede stoje namesto imen, so osebni zaimki.
87.	naloga. Prepišite 17. vajo in podčrtajte osebne zaimke.
18.	vaja.
Jaz sem mlad. Ti si velik. On je močan. — Midva sva bolna. (Medve sva bolni.) Vidva sta zdrava. (Vedve sta zdravi.) Ona sta majhna. (One sta majhni.)— Mi smo učenci. Vi ste mladeniči. Oni so otroci. — Otroci morajo ubogljivi biti. Biti (sem) je pomožni glagol.
88.	naloga. Izpišite v 18. vaji iz vsacega stavka glagol
bili!
19.	vaja.
Spregatev glagola: biti.
Oseba	jednina	dvojina	množina
Sedanji čas			
1.	sem	sva,	smo
2.	si	sta,	ste
3.	je	sta,	so
Pretekli čas			
1.	bil (a, o) sem	bila (i) sva	bili (e, a) smo
2.	bil (a, o) si	bila (i) sta	bili (e, a) ste
3.	bil (a, o) je	bila (i) sta	bili (e, a) so
Prihodnji čas			
1.	bodem (bom)	bodeva,	bodemo
2.	bodeš	bodeta,	bodete
3.	bode	bodeta,	bodo
Kadar pripovedujemo, kaj je sedaj ali kaj se sedaj godi, stavimo glagol v sedanji čas.
Kadar pripovedujemo, kaj je uže bilo ali kaj se je godilo, stavimo glagol v pretekli čas.
Kadar pripovedujemo, kaj še le bode ali kaj se bode še le godilo, stavimo glagol v prihodnji čas.
89.	naloga. Napišite te stavke v vseh treh časih: Jaz sem pekar. Ti si zidar. On je mizar. (Sedanji čas: Jaz sem pekar, . . .)
90.	naloga. Napišite te stavke v vseh treh časih: Midva sva zdrava. Vidva sta bolna. Ona sta močna!
91.	naloga. Napišite v vseh treh časih: Medve sva gospodinji. Vedve sta kuharici. One sta šivilji!
92.	naloga. Napišite v vseh treh časih: Mi smo redni. Vi ste pokorni. Oni so pazni.
93.	naloga. Napišite iz 6. berila (Vid) prvi oddelek v preteklem času!
94.	naloga. Napišite iz 6. berila (Vid) prvi oddelek v prihodnjem času!
95.	naloga. Napišite iz 6. berila (Ukus) prvi oddelek v preteklem in prihodnjem času!
96.	naloga. Napišite iz 6. berila (Tip) prvi oddelek v preteklem in prihodnjem času!
SO. vaja.
Spregatev glagola: delati.
Osebe	jednina	dvojina	množina
Sedanji čas			
1.	delam	delava	delamo
2.	delaš	delata	delate
3.	dela	delata	delajo
Pretekli čas			
1.	delal (la, lo) sem	delala (li) sva	delali (le, la) smo
2.	delal (la, lo) si	delala (li) sta	delali (le, la) ste
3.	delal (la, lo) je	delala (li) sta	delali (le, la) so
Prihodnji čas			
1.	delal (la,lo)bodem	delala (li) bodeva	delali (le, la)bodemo
2.	delal (la, lo) bodeš	delala (li) bodeta	delali (le, la) bodete
3.	delal (la, lo) bode	delala (li) bodeta	delali (le, la) bodo
Pretekli in prihodnji čas se izobrazuje s pomožnim glagolom Tbiti.
97. naloga. Spregajte glagol računiti v sedanjem času po vseh osebah jednine, dvojine in množine! (Računim, . . ..)
98.	naloga. Spregajte glagol računi ti ravno tako v preteklem času! (Računil sem, . . . .)
99.	naloga. Spregajte ga v prihodnjem času! (Računil bodem.)
100.	naloga. Napišite o 10 rokodelcih, kaj vsak dela! (M&linar melje, . . . .)
101.	naloga. Napišite o naslednih stanovih, kaj delajo sedaj: duhovnik, učitelj, kmet, pisar, zdravnik, trgovec, vojak, mornar, voznik, pastir.
102.	naloga. Napišite stavke iz 101. naloge v dvojini!
103.	naloga. Napišite stavke iz 101. naloge v množini!
104.	naloga. Napišite o stanovih v 101. nalogi imenovanih, kaj so delali!
105.	naloga. Napišite stavke iz 104. naloge v dvojini!
106.	naloga. Napišite te stavke v množini!
107.	naloga. Napišite o stanovih v 101. nalogi imenovanih, kaj bodo delali!
108.	naloga. Napišite stavke iz lOt. naloge v dvojini!
109.	naloga. Napišite te stavke v množini!
110.	naloga. Napišite v dvojini in množini: Jednina: Sestra prede. Dekla pometa. Riba plava. Ptica poje. (Dvojina: ----)
111.	naloga. Napišite stavke iz 110. naloge v jednini, dvojini in množini preteklega časa! (Jednina: Sestra je predla . . . .)
112.	naloga. Napišite te stavke v prihodnjem času! (Jednina: Sestra bode predla . . . .)
113.	naloga. Napišite v dvojini in množini: Jednina: Žrebe skače. Kolo se vrti. Drevo cvete. Oblačilo greje. (Dvojina: ----)
114.	naloga. Napišite stavke iz 113. naloge v jednini, dvojini in množini preteklega časa! (Jednina: Zrebe je škatlo ....)
115.	naloga. Napišite te stavke v prihodnjem času! (Jednina: Žrebe bode skakalo . . . .)
116.	naloga. Postavite 40. berilo (7.) v dvojino in množino!
117.	naloga. Postavite 40. berilo (7.) v jednino preteklega časa!
118.	naloga. Postavite 40. berilo (7.) v dvojino preteklega časa!
119.	naloga. Postavite 40. berilo (7.) v množino preteklega časa!
120.	naloga. Postavite te stavke v jednino prihodnjega
časa!
121.	naloga. Postavite te stavke v dvojino prihodnjega
časa!
122.	naloga. Postavite te stavke v množino prihodnjega
časa!
123.	naloga. Postavite iz 6. berila (Sluh) prvih 6 stavkov v dvojino in množino!
124.	naloga. Postavite iz 6. berila (Sluh) prve 4 stavke v jednino, dvojino in množino preteklega časa! (Jednina: Mati so govorili . . . .)
125.	naloga. Postavite te stavke isto tako v prihodnji čas! (Jednina: Mati bodo govorili . . . .)
126.	naloga. Postavite iz 65. berila prvi odstavek v sedanji čas!
127.	naloga. Berite 45. berilo tako, kakor bi se uže bilo zgodilo! (ustno.)
128.	naloga. Berite 45. berilo tako, da vi o bučelici pripovedujete! (ustno: Bučelica stanuje . . . .)
129.	naloga. Berite 58. berilo tako, kakor bi vi o medvedu pripovedovali! (ustno.)
130.	naloga. Berite 58. berilo tako, kakor bi vam medved iz prejšnjih časov pripovedoval! (ustno.)
131.	naloga. Berite 36. berilo tako, da vi o Cenetu to pripovedujete! (ustno.)
132.	naloga. Berite 36. berilo tako, kakor bi deček sedaj našel gnezdo! (ustno.)
133.	naloga. Berite (spišite) 22. berilo tako, kakor bi se bilo dejanje pred letom zgodilo!
134.	naloga. Berite 33. berilo tako, kakor bi se bilo dejanje vlani zgodilo! (ustno.)
135.	naloga. Spišite iz 29. berila predzadnji odstavek v sedanjem času!
136.	naloga. Spišite 82. berilo tako, da je jutro uže preteklo!
137.	naloga. Spišite 82. berilo tako, da jutro še le pride!
138.	naloga. Spišite 83. berilo tako, da je večer uže pretekel!
139.	naloga Spišite 83. ber. tako, da večer še le pride!
140.	naloga. Napišite 8 stavkov, v katerih pripovedujete, kaj se je spomladi godilo! (Sneg je kopnel . . . .)
141.	naloga. Napišite 8 stavkov, v katerih pripovedujete, kaj se bo po zimi godilo! (Dan se bode krajšal . . . .)
142.	naloga. Napišite 8 stavkov, v katerih pripovedujete, kaj se sedaj (po letu) godi! (Solnce pripeka . . . .)
143.	naloga. Kako bodete pisali stavke iz 140. naloge, ako je sedaj pomlad?
144.	naloga. Kako bodete pisali stavke iz 141. naloge, ako je zima uže minula?
145.	naloga. Kako bodete pisali stavke iz 142. naloge, ako poletje še le pride?
31. vaja.
Šola je poslopje. Učitelj vprašajo. Mi odgovarjamo. Knjige so snažne. Gorica je mesto. Konja bodeta vozila. Hruška je sladka. Drev6 je zelenelo.
O katerih osebah ali rečeh v teh stavkih govorimo? Oselba ali reč, o kateri v stavku govorimo, je subjekt (osebek). Subjekt odgovarja na vprašanje kdo? ali kaj?
146.	naloga. Prepišite 21. vajo in podčrtajte v vsakem stavku subjekt!
147.	naloga. Prepišite 18. vajo in podčrtajte v vsakem stavku subjekt!
148 naloga. Odgovorite tem vprašanjem in v vsakem stavku podčrtajte subjekt: (iz 17. ber.) Kdo naredi' platno? Kdo seje lan? Kdo populi lan? Kdo ga posuši? Kdo sprede predivo? Kdo beli platno?
149.	naloga. (22. ber.) Odgovorite tem vprašanjem in podčrtajte v vsakem stavku subjekt: Tašica. Kdo prileti? Kdo odpre? Kdo pobira? Kaj pada (z mize)? Kdo ima rad? Kaj mine? Kdo odpre? Kdo odleti? Kdo prepeva? Kaj se vrne? Kdo se tudi vrne? Kdo je vesel? Kdo je domač? Kdo hoče povedati?
33. vaja.
Kaj je kovač? Kovač je rokodelec. Kakšen je kovač? Kovač je močan. Kaj dela kov&č? Kovač kuje. — Pes je žival. On je zvest. On laje. — Drevo je rastlina. Visoko je. Cvete. — Učenci smo. Smo ubogljivi. Pišemo.
Beseda, katera o subjektu pove, kaj je, kakšen je ali kaj dela, je predikat (dopovedek).
Subjekt se mnogokrat zamolči. Takrat ga moremo nadomestiti z osebnimi zaimki.
150.	naloga. Zapišite o naslednjih rečeh, kaj so: šola, kruh, vino, srajca, krava, kraljiček, karp, lipa, leska, šmar-nica, rž, julij, — in podčrtajte v stavkih subjekt enkrat, predikat dvakrat!
151.	naloga. Prepišite sledeče stavke in označite subjekt in predikat: Lastovica. Lastovica je majhna. Truplo je
šibko. Kljun je kratek. Noge so nežne. Hrbet je črnikast. Trebuh je bel. Glas je slab. Gnezdo je umetno. Lastovica je zvesta.
152.	naloga. Popišite isto tako vrabca in stavite za predikat pridevnike: majhen, okrogel, top, močan, rjav, siv, moč&n, priprost, predrzen.
153.	naloga. Napišite prejšnjo nalogo v preteklem času!
154.	naloga. Povejte o teh rečeh, so li okrogle ali oglate, debele ali tanke, mehke ali trde, visoke ali nizke, velike ali majhne, široke ali ozke, dolge ali kratke:
krogla, tabla; vrv, nit; goba, kamen; gora, hrib; slon, miš; most, brv; leto, minuta!
155.	naloga. Napišite stavke iz prejšnje naloge v dvojini in potem v množini!
156.	naloga. Prepišite iz 40. berila (2.) 10 stavkov, v katerih o subjektu pripovedujete, kakšen je in označite subjekt in predikat!
157.	naloga. Prepišite iz 40. berila (4.) 8 stavkov, v katerih je predikat pridevnik in označite subjekt in predikat!
158.	naloga. Odgovorite tem vprašanjem in v stavkih označite subjekt in predikat: Kaj dela krojač, malinar, pekar, mesar, lovec, plesalec, godec, predica, kuharica, dekla?
159.	naloga. Napišite stavke prejšnje naloge v preteklem
času!
160.	naloga. Napišite stavke prejšnje naloge v prihodnjem času!
161.	naloga. Prepišite iz 82. berila 8 stavkov, v katerih o subjektu pripovedujete, kaj dela in označite subjekt in predikat!
162.	naloga. Prepišite iz 83. berila 8 stavkov, v katerih je predikat glagol in označite subjekt in predikat!
163.	naloga. Zapišite o vsaki reči, kaj je, kakšna je in kaj dela in označite subjekt in predikat: bučela, gos, medved, vol, tele!
164.	naloga. Napišite te stavke v dvojini!
165.	naloga. Napišite te stavke še v množini!
K a z a 1 o.
* pomeni vezano obliko.
Stran
i.
1.	Šola ........................1
2.	Šolske postave..............2
3.	Pridna Rozika..............3
4.	*Pred šolo ..................3
5.	*Po šoli......................3
II.
6.	Človek......................4
Vid............................5
Sluh..........................6
Vonj (voh) ..................7
Ukus..........................7
Tip (čut)......................8
7.	Spoštuj starost..............8
8.	»Tetovadska ................9
9.	Odmev........................9
10.	Želod in buča..............10
ITI.
11.	Jed in pijača............11
12.	Pobožni sinek ..............13
13.	Dobra večerja ..............13
14.	*Pred jedjo..................14
15.	*Po jedi......................14
16.	Mrzli studenec..............14
IV.
17.	Obleka......................15
18.	Ovca in bučela..............18
19.	Lepa suknja................18
20.	*Leni Jakec..................19
Stran
V.
21.	Stanovanje................20
22.	Tašica........................21
23.	*Tašici v slovo..............21
24.	Red nas varuje škode ...	21
25.	*Angelj budi................22
VI.
Družina.
26.	Jutro..........................22
27.	Starček in smrt............24
28.	*Koga ljubim................24
VII.
Cerkev.
29.	Praznik sv. Rešnjega telesa	24
30.	*Pesem pri obhodu ....	26
31.	»Zvonček....................27
32.	*Zvon na poti..............27
VIII.
Vas.
33.	Požar........................28.
34.	*Veseli pastir................30
35.	Mejnik........................31
36.	Ptičje gnezdo................31
37.	Kovač........................32
IX.
38.	Mesto ......................33
39.	Kaj bode iz šolarjev? ...	34
Stran
40.	Domače živali..........35
1.	Pes ....................35
2.	Mačka..................36
3.	Govedo................36
.4. Konj ..................37
5.	Ovca ..................37
6.	Kura ..................38
7.	Živalski glasovi ...	38
41.	*Domače živali..............38
42.	Volk in jagnje..............39
43.	*Lakomni pes......40
XI.
44.	Vrt..........................41
45.	Bučelica......................42
46.	Senica........................42
47.	Trije metulji................43
48.	*Zajec........................44
XII.
49.	Polje in travnik ...	45
50.	*Setev........................46
51.	Košnja........................46
52.	*Kosec........................47
53.	Pismo........................47
54.	Modra miška................48
55.	Pastirja......................49
XIII.
Gozd.
56.	Kaj dobivamo iz gozda . .	49
57.	*Lovčev raj..................50
58.	Medved......................51
59.	Volk in človek..............52
60.	Srna in mladič..............53
61.	Škorec........................53
Stran
XIV.
62.	Voda........................54
63.	Žaba in vol..................55
64.	*Mavrica ....................56
65.	Pri potoku ..................56
66.	*Mladini......................58
67.	Lisica in raca .......	59
XV.
Zemlja in zrak.
68.	Prvi majnik..................59
69.	*Viharna noč................61
70.	* Veter........................61
71.	Stržek........................62
72.	*Kako visoko je nebo ...	62
73.	*France Tonetu zast. uganke	63
XVI.
74.	*Bog........................64
75.	Stvarjenje....................64
76.	Pastirji pri jaslicah ....	64
77.	Bog vse vidi................65
78.	»Spoznavanje Boga ....	66
XVII.
Čas
79.	Letni časi....................68
80.	»Štirje letni časi............70
81.	Vošilo o novem letu (pismo)	71
82.	Jutro....................72
83 Večer ........................72
XVIII.
84.	Domovina ................73
85.	*Otrokovo domoljubje ...	74
86.	Cesarjevič Rudolf..........74
87.	*Kadar pridejo vojaki ...	76
88.	*Cesarska pesem............77
Slovnica ..................78