28 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 STALIŠČE VOJAŠKIH OBLASTI DO NEMIROV SEPTEMBRA 1908 V LJUBLJANI MARJAN MATJAŠlČ Ciril-Merodova družba, narodnoobrambna šolska organizacija, se je v letu 1908, baje na pobudo dr. Žerjava, odločila, da bo imela svoj redni letni zbor leta 1908 v Ptuju. Na področju, ki je bilo v stari Avstriji narod- nostno najbolj ogroženo zaradi načrtne in organizirane krepitve nemškega političnega in gospodarskega elementa in nemške zave- sti med ljudmi. Nemški element v Ptuju nad odločitvijo »kranjske«< CMD ni bil prav nič navdušen. Prizadeval si je, da bi zborovanje oblasti prepovedale, kar pa v tem Nemci niso uspeli, so se odločili da bo ob zborovanje CMD na vsakem koraku ovirali, zborovalcem pa za- grenili bivanje v Ruju. V Ptuju je 3. sep- tembra 1908 na dan zborovanja Ciril-Meto- dove družbe prišlo zato do nemških proti- slovenskih demonstracij z pouličnimi izgre- di ter obračunavanjem med nemško šovini- stično mislečimi izgredniki ter Slovenci. Vesti o»dogodkih« v Ptuju so slovensko javnost precej razburile. Slovenski politični faktorji v Ljubljani so menili, da bi biloi politično oportuno organizirati nasprotno protestno zborovanje in »odgovoriti« na »nesramne žalitve iz Ptuja«. Samo protestno zborovanje pa bi lahko že služilo kot pri- prava za volitve v na novo uvedeno peto kurijo deželnega zbora, ko bodo prvič na deželni ravni volili vsi polnoletni moški iz vseh socialnih slojev (»torej ljudstvo«). Toda tako zaželjeno »mimo« zborovanje se je v petek zvečer spremenilo v hude pou- lične demonstracije, ki so nato trajale v akutni obliki po Ljubljani in tudi po njeni bližnji okolici do ponedeljka zjutraj. Vojska je V nedeljo uporabila strelno orožje. Trije so bili ubiti, na desetine pa ranjenih. Izgredi v Ljubljani so se do sedaj vse preveč prikazovali kot odgovor — oziroma maščevanje Slovencev na nemški strani — na »ptujske dogiodke«. Vendar so že sodob- niki, tudi Cankar zelo jasno zaznali izstopa- jočo politično vsebino nemirov leta 1908. Cankar je v literarni obliki o teh dogodkih leta 1909 povedal, da so ljudje sedaj to, kar so prej leta in leta nosili v podzavesti, do^ končno spoznali zavestno, namreč da se ko^ risti militarizma avstrijsikih vojaških in po- litičnih vrhov in življenjske koristi sloven- skega naroda povsem izključujejo ... Ljudje so v svojem razburjenju morali občutiti, da je nekdo z njimi, predvsem pa se je v tem trenutku pokazala priložnost obr- niti razburjene množice v svojo korist. Tega dejstva sta se obe slovenski meščanski stran- ki prav dobro zavedali. Iz vrst Slovenske ljudske stranke je bila nekaj dni po izgre- dih v Ptuju' zelo diskretno poslana ponudba liberalcem za dogovor o morebitni skupni organizaciji protestnega shoda. Bojda ^so klerikalci celo izrazili pripravljenost, da prevzamejo večji del skrbi pri organizaciji, zlasti pripravo redarske službe. Kaji. je pripeljalo vodstvo Narodne na- predne stranke v Ljubljani k sprejemu zanjo nedvomno težke odločitve, da organizirajo protestno ljudsko zborovanje? Se posebno, ker za organizacijo javnih ljudskih shodov, na katerih se je ponavadi bilo treba soočiti z burno izraženimi problemi in stališči so- cialnih plasti od spodaj ter jih obvladovati z dokajšnjo mero retorične spretnosti, niso imeli nikakršnih izkušenj. Najhuje jih je nedvomno peklila povsem realno otipljiva bojazen, da se v primeru, da sami takšnega shoda ne pripravijo, nje- gove priprave loti konkurenčna, politična stran. Kaj takega pa si liberalci v obdobju tik pred razpisom volitev v peto splošno kurijo kranjskega deželnega zbora na te- melju splošne volilne pravice, ko je dejansko šlo za realno dosegljiv ljubljanski mestni mandat, niso mogli privoščiti. Kot zelo hudo politično breme, ki bi ga nasprotna politična stran lahko v trenutkih hudega protinemškega razpoloženja med množicami zelo učinkovito uporabila za pri- dobivanje volilnih glasov, se je nedvomno iz- kazalo trinajstletno politično zavezništvo Na- rodne napredne stranke z nemško stranko v deželnem zboru. Vse to so bili momenti, ki narodno napredni stranki niso dovoljevali držati križem rok ter nedejavno opazovati, kako nekdo drug usmerja vedno huje izra- ženo protinemško razpoloženje na svoje po- litično kolo. Sicer pa je bilo določeno, da kot formalni organizator tako pred javnostjo kot pred oblastmi nastopi Slovensko dru- štvo. Slovensiko društvo je tudi formalno vlo- žilo zahtevek za organizacijo shoda. Danes lahko s precejšnjo gotovostjo trdi"- mo, da je deželno vlado in njenega predsed- nika o nameravani organizaciji shoda že pred vloženim zahtevkom Slovenskega društva seznanil župan Ivan HribarTa se je tiste dni večkrat sešel z baronom Schwarzem, da bi se dogovorila za izdajo dovoljenja. Od- ločitev, da deželna vlada dopusti prirediti takšen shod, je bila odobrena na srečanju med županom in deželnim predsednikom. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 29 Deželna vlada je tudi formalno odgovorila na vlogo Slovenskega društva za izdajo do- voljenja za javni shod v zaprtem prostoru. Dogajanje na jesen 1908 je dosedaj bilo v zgodovinskem spominu veliko bolj znano s pojmovnimi termini »ptujske demonstracije.« >vljubljanske demonstracije« ali še morda naj-j bolj »septembrski dogodki«.^ Pojmovni ter- mini torej, ki so nastajali že med potekom samih dogajanj ali neposredno po njem pred- vsem v krogih tedanjih vodstvenih struktur političnih strank in jih je pisanje slovenskega tiska razširjalo in utrjevalo v kolektivnem spominu slovenskih ljudi. V teh pojmovanjih sta izpostavljeni samo časovni in krajevni komponenti dogajanja, a tudi ti ne zaobsežeta celotnega časovnega obdobja niti njihove krajevne razprostrano- sti. O družbeni in socialni vsebini množične- ga gibanja pa ne zvemo ničesar. Čeprav je za avstrijske civilne in vojaške oblasti kot tudi za vodstvo vseh treh slo- venskih strank bilo soočenje z ljudskim od- porom najneprijetnejše in najtežavnejše prav v septembru in prav v Ljubljani, pa to še nikakor ne pomeni, da protinemškega in pro- tiavstrijskega razpoloženja ni bilo tudi dru- god in še v kasnejših mesecih tega in na- slednjega leta 1909. Oblike izražanja razpoloženja, kot jih la- hko razberemo iz pisnih indeksov deželne- ga predsedstva za Kranjsko, so se z odmikom od septembra sicer spreminjale, da bi se ob koncu leta 1908 in še v letu 1909 med aneksij- sko krizo izrazile v enodušnem izjavljanju prebivalstva za pravice in koristi srbske strani. To svojo »prosrbsko« prepričanje so ponekod, če je bilo potrebno, tudi podkrepili s fizičnimi obračunavanji z organi reda ali s preveč predrznimi posamezniki nasprotnega stališča. Sicer pa moramo k pojavu ljudskega od- porništva poleg neposredne pripravljenosti spopasti se z organi državne represije, kar se je jasno pokazalo med samimi demonstraci- jami, prišteti še kraje oziroma snemanje ce- sarskih črnožoltih zastav z javnih poslopij ter njihovo trganje oziroma sežiganje. 2. de- cembra, na dan obletnice ustoličenja cesarja Franca Jožefa, so v središču Ljubljane mirne demonstracije v podporo praškim demon- strantom. Odkritje cesarjevega doprsnega ki- pa, predvideno že za 4. oktober,, a zaradi pre- velike razburjenosti prebivalstva preloženo na kasnejši čas, je 2. decembra potekalo pod izredno strogim policijskim nadzorom, poleg tega se je tudi deželna vlada odločila, da za tiste dni sicer v zakritem položaju postavi v stanje stroge pripravljenosti del ljubljanske garnizije. Demonstracije v Ljubljani z znamenji ne- mira ter izgredi drugod na Slovenskem so med Slovani monarhije, predvsem pri Jugo- slovanih onstran dualistične meje med Hrva- ti in Srbi, prebudili čustva naklonjenosti, podpore in vzajemnosti z upornimi Slovenci, kar se je na viden način izrazilo v odpoši- Ijanju solidarnostnih brzojavk. Radičeva stranka se je v tem trenutku celo odločila za organizacijo javnega protestnega shoda v podporo Slovencem v Zagrebu. Za historično analizo septembrskih nemi- rov je nedvomno izrednega pomena tedaj na Hrvaškem precej razširjeno mnenje, da se na Slovenskem ponavlja hrvaško leto 1903. Prav ta jugoslovanska komponenta ob ne- mirih je odločilna miselna premisa pri odlo- čanju najvišjih političnih in vojaških oblasti o ukrepih za potlačitev nemirov na Kranj- skem, v Ljubljani in delu Štajerske. Na jugozahodnem področju Ogrske, ob Blatnem jezeru, sé tiste dni odvijajo veliki manevri avstro-ogrske armade ob navzočno- sti vrhovnega poveljnika cesarja Franca Jo- žefa, njegovega prestolonaslednika ter naj- višjih političnih in vojnih avtoritet monar- hije. Same manevre je treba vračunati v do- ločene vojne in politične priprave za že skle- njen in pripravljen oklic aneksije Bosne in Hercegovine. Informacije o demonstracijah v Ljubljani so nasploh bile dovolj pomem- bne, da so z njimi seznanili cesarja, ki se je v ta namen sešel na konzultacijo s prestolo- naslednikom, avstrijskim ministrskim pred- sednikom in vojnim ministrom. Neposredno o tem, kaj se je cesar s svojimi sodelavci domenil glede vrste ukrepov za potlačitev nemirov med Slovenci, ne vemo, Ugotovimo pa lahko glede na represivne pri- jeme oblasti v kasnejših dneh, da ni prevlar dalo trdo in nepopustljivo stališče komande 3. armadnega zbora iz Gradca o nujnosti odločnih in najstrožjih represivnih ukrepov, katerih izvajalec bi bila predvsem vojaška oblast v ustreznih deželah (Kranjska, Ljub- ljana). Ministrstvo za vojsko zahtevi iz Gradca ni pritegnilo, ker je bi^lo trdno prepričano o soodgovornosti vojaških oblasti na ustreznem ozemlju za nastali položaj. Sam načrt ko- mande korpusa"* pa je v svojem jedru pred- videl urejanje položaja v deželi brez sodelo- vanja obstoječih civilnih državnih oblasti, ki jih je razglasil za nesposobne, da bi v deželi vzpostavili red in mir za nadaljnje ohranja- nje avtoritete države. Jasno je, da civilne državne oblasti na kaj takega že zaradi pre- stiža niso mogle in hotele pristati, na drugi strani pa bi bil načrt graškega poveljstva izvedljiv samo s pritegnitvijo precejšnjega 30 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 Števila vojaških enot, ki bi jih morali raz- mestiti tudi zunaj Ljubljane. Negotov pa je bil tudi izid tega načrta: ali bi se Ijudjej uklonili ali pa bi morda med njimi nastalo še večje razburjenje. Zunanjepolitični oziri, rivalstvo med vo- jaštvom in civilno vejo državne oblasti za primat (pobudo za akcijo) ter načelna pri- pravljenost vseh treh slovenskih političnih strankarskih subjektov^ na sodelovanje pri pomirjanju ljudstva so najvišje faktorje v državi odvrnili od graškega načrta. Vojni minister je ob novici o uporabi orož- žja v Ljubljani 20. septembra 1908 takoj iz Vesprema,' sedeža komande manevrov, ne- dvomno s cesarjevo vednostjo odposlal v Ljubljano visokega vojaškega dostojanstve- nika v osebi feldmaršala von Langa z na- logo, da ugotovi vzroke za uporabo orožja! kakor tudi, da prevzame nadzor nad voja- škimi oblastmi v Ljubljani ter poskrbi sku- paj s civilnimi oblastmi za pomiritev stanja. V kasnejših tednih ga srečamo na položaju komandanta štacijskega poveljstva v mestu. V Ljubljano je feldmaršal von Lang pri- spel nekaj čez poldne 22. septembra ter se je sestal z deželnim predsednikom baronom Schwarzem.^ Zavzd, je mnogo mehkejše ifi razumevajoče stališče do položaja v mestu in deželi kot komanda 3. armadnega področ- ja v Gradcu, predvsem zaradi »neobreme- njenosti« z dogodki kot tudi spričo spozna- nja, da bo lahko (njemu) zaupano nalogo uspešno opravil samo z dejavnim sodelova- njem s civilnimi državnimi oblastmi v de- želi ter ob pomoči slovenske strani. 6. oktobra, dan pred 'oklicem aneksije, je napisal tudi svoje poročilo,* v katerem je str- nil ugotovljene poglede na dogodke med 18. in 20. septembrom. Za pričetek nemirov 18. septembra zvečer je feldmaršal von Lang v poročilu okrivil malomarnost mestne poli- cije in občinske uprave pri sprejemanju ukre- pov za njihovo preprečitev ter zaradi oma- hovanja pri takojšnji potlačitvi morebitnih izgredov. Očita jim, da niso spoznali nevarnosti, ki jih za izgrede pomeni večerna ura, pri če- mer je nedvomno mislil na dejstvo, da v temi ostajajo nasilniška dejanja posamezni- kov in skupin manj vidna in očitna, kar ljudi vzpodbuja k takšnemu ravnanju. Premalo oziroma nič, po sodbi feldmaršala von Lan- ga, pa niso občinske oblasti upoštevale dej- stva, da so ljudje na protestno zborovanje prišli že nekoliko razdraženi spričo splošnega razburjenja v mestu, ki ga je še dodatno pogrevalo »ščuvajoče« pisanje slovenskega tiska. Omenja, da so določene bojazni, da bi se protestni shod izvil nadzorstvu organiza- torja, obstajale, da je to možnost v pogovo- rih z deželnim predsednikom tudi izrazil župan Hribar, vendar je pri tem pristavil, da upa, da bo takšen razvoj z ustrezno akcijo polidje preprečil. Toda kljub izraženi bojazni o nevarnosti izgredov je mestna uprava po sodbi feldmar- šala Langa opustila energične policijske ukrepe in to ne samo 18. septembra, marveč skozi vse dni demonstracij, kar je po logiki stvari pripeljalo do uporabe ekstremnih ukre- pov z uporabo orožja nasproti demonstrantom. Neodločnemu ravnanju mestne policije bi naj botrovala različnost presojanja položaja župana Hribarja in operativnega vodje poli- cije, ki ga v nasprotju s Hribarjevimi pomi- sleki niso skrbele »prav nobene demonstra- cije«. Uporabo strelnega orožja pri vodu poročni- ka Mayerja ocenjuje von Lang kot popol- noma postavno dejanje ob dejstvu, da so bili vojaki zasmehovani in fizično napadeni, spričo česar so za svojo obrambo »morali uporabiti strelno orožje«. V samem dejanju uporabe orožja je videl »blagodejno« zastra- šujoče sredstvo, ki je pripeljalo do prene- hanja pouličnih demonstracij. Moralno odgo- vornost in krivdno tako za demonstracije kot za tragičen izid demonstracij pa je po nje- govem mnenju treba pripisati tistim poli- tičnim ljudem, »ki so z ljudskimi shodi pri- peljali strasti slovenskega ljudstva... do iz- bruha uničujočega sovraštva.« Zanimiva* je neka druga sicer implicitno izražena sodba, češ da je uporabi strelnega orožja pripomogla nepreračunljivost demon- strantov pri demonstrantih nasploh, pri če- mer opozori, da so demonstracije vendarle dejanje nižjih in najnižjih »stanov« ljubljan- skega prebivalstva kot tudi pri moštvu Ma- yerjevega oddelka. Poročnik Mayer naj bi, kot je to feldmar- šal von Lang v poročilu vojnemu ministrstvu na Dunaj na podlagi zbranih izjav miselna rekonstruiral, v nedeljo 20. septembra nekaj pred 7. uro dobil ukaz, da s svojim oddelkom izprazni Prešernovo uhco ter zapre dohod na. Marijin trg (danes Prešernov trg) k Prešer- novemu spomeniku, ob katerem so se v dne^ vih demonstracij zbirali ljudje v večje gru- če, prepevali pesmi in skandirali... Nekdo naj bi mu prinesel sporočilo, da so demon- stranti ob Prešernovem spomeniku pretepli mestnega stražnika, zato se je odločil, da se bo brez ustreznega povelja s svojim vodom pomaknil k spomeniku. Po Mayerjevem pri- čevanju bi naj prihod njegovega oddelka na Prešernov trg demonstrante precej razburil. Demonstrantje bi naj pričeli na Mayerjev oddelek kričati in ga zmerjati. Občasno naj kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 31 bi letelo kamenje. Mayer se je zaradi tega samoiniciativno odločil, da trg izprazni ter demonstrante potisne na Miklošičevo cesto; kljub poprejšnjim opozorilom poročnika Ma- yerja, naj se demonstrantje umirijo ter ra- zidejo, tega niso storili. Zato se je odločil da iz preventivnih razlogov z bajonetnim na- padom svojega voda demonstrante potisne ne- koliko dlje od Prešernovega trga in jih pri- siliti k spoštovanju njegovega ukaza, naj se pomirijo, kar mu baje z verbalnim »prepri- čevanjem« množice ni uspelo. Ko je gručo demonstrantov potisnil do hotela Union, naj bi na njegov vod ponovno pričelo leteti kamenje; ob ponovnem brezus- pešnem sivarjenju, naj se pomirijo in prene- hajo z metanjem kamenja na predstavnike oborožene sile, se je odločil moštvu zaukazati nabiti puške in se pripraviti na streljanje. Ne zato, da bi orožje tudi dejansko uporabil, marveč v preventivno zastrašujoč namen. S tem je demonstrantom hotel zlomiti kljubo- valno voljo in| jih prisiliti k spoštovanju reda in miru; »demonstrantje so se začasno umi- kali nazaj«. Po uspešno opravljen nalogi, ko je def- monstrante razgnal, se je Mayerjev vod z nabitimi puškami pomaknil nazaj na Pre- šernov trg ter proti mostu čez Ljubljanico, potiskajoč manjšo skupino demonstrantov prek njega na desni breg na prostor pred stolnico, kjer je že nekaj časa demonstrirala večja skupina ljudi. Tudi tukaj naj bi na njegovo moštvo letelo kamenje. Za pozive poročnika Mayerja, naj se pomirijo, se de- monstranti baje niso menili. Zato se je ofi- cir, kot to opisuje feldmaršal von Lang, od- ločil zaukazati mioštvu, naj se pripravi na streljanje, torej za postopek, ki se je pri raz- bitju skupine pred hotelom Union pokazal kot zelo uspešen. Tudi tukaj so se demonstranti pričeli umi- kati. Prve vrste so se spustile v paničen beg. Toda prostor pred vojaštvom se je le počasi praznil. Demonstrantje naj bi še vedno bili v neposredni bližini Mayerjevega voda. Med »pripravljenostjo« je z levega krila ne- nadoma padel prvi strel, kateremu je v na- slednjih trenutkih sledilo še več. Ves čas je bilo zaradi hrupa, kot je to zatrjeval Mayer, komando izredno težko slišati in razumeti. Mayer je takoj ob prvih strelih pri priči zaukazal »ustavite ogenj«, enako naj bi storil njegov pomočnik kadetni oficir Nowy, ki je vod ves čas spremljal na njegovi desni stra- ni. Ljudje so bežali in ker je bil prostor pred moštvom prazen, je poročnik Mayer menil, da vendarle ni bil nihče zadet. Vzrok, za- radi katerega je moštvo Mayerjevega voda brez oficirjevega ukaza in proti volji same- ga Mayerja streljalo, je po mnenju feldmar- šala von Langa treba poiskati v izrednem hrupu, zaradi česar so bila povelja skoraj neslišna, na drugi strani pa predvsem v sil- nem razburjenju moštva zaradi nenehnenga »zasramovanja«, psovk in napadov ter »luča- nja kamenja«, s čimer so svoje ravnanje v opravičilo potrdili prav vsi vojaki v vodu. Feldmaršal von Lang^" v poročilu sicer bolj implicitno poudarjala ugotovitev, da je poročnik Mayer pri opravljanju svoje služr be dejansko stopnjevano uporabil vsa zako- nito predvidena sredstva (prepričevanje, ba- jonetni napad), in ko z njimi ni imel uspeha, se je odločil, sicer samo v zastrašujoč na- men, uporabiti strelno lorožje in tako mno- žico demonstrantov prisiliti k umiku, kar mu je prvič pri hotelu Union povsem uspelo. Na podoben učinek je tudi računal na de- snem bregu Ljubljanice, kajti tudi tukaj po- ročnik Mayer ni nameraval iti dlje. Na ža,- lost so v hudem razburjenju enemu izmed vojakov z desnega krila »popustili živci« in je brez komande sprožil orožje; instin- ktivno mu je sledilo še ostalih šest. Vse naj bi se dogodilo »samo v nekaj sekundah«. Oba oficirja naj bi takoj odločno ukazala »ustaviti ogenj«. Feldmaršal von Lang je torej ta del poro- čila tako sestavil, da je poročnika Mayerja dejansko vzel v zaščito, njegovo ravnanje prikazal kot vestno opravljanje vojaške služ- be ter vso krivdo za uporabo orožja pripisal emocionalni razdraženosti vojakov v vodu ter izivalnemu obnašanju demonstrantov, ki je pripeljalo do tega, da so moštvu popu- stili živci. »Samoiniciativna« uporaba orožja pri vodu poročnika Mayerja je po njegovem glede na objektivne okoliščine, ko so se iz- gredniki zakonitemu ravnanju oboroženih sil pri ohranjanju reda in miru zoperstav- Ijali tudi s silo, ocenjeval kot postavno deja- nje, torej v skladu z zakoni. Dogodilo se je pač to, čemur se je poročnik Mayer, kljub temu, da je bilo spričo obstoječe situacije povsem legalno, na vsak način hotel izogni- ti... Zanimivo je vedeti, da je feldmaršal von Lang" takoj po svojem prihodu v Ljubljano na osnovi odredbe vojnega ministrstva, ki je sicer samo terjalo preiskavo za dogodke v Ljubljani, Mayerja postavil pred vojaško so- dišče, katerega je sam vodil. Morda iz prei- pričanja o dejanski Mayerjevi odgovornosti ali pa morda samo v želji dati preiskavi ve*- čjo verodostojnost?! Langovo vojaško sodno preiskavo je namreč prekinila komanda 3. korpusa v Gradcu z utemeljitvijo, da ukaz vojnega ministrstva ne zahteva sodne pre- iskave . .., marveč samo preiskavo. 32 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 V poročilo komande 3. armadnega zbora iz Gradca, ki ga je povsej verjetnosti napisal njen poveljnik felmaršal Mattanovich»^ 10. oktobra v Gorici, torej na »bojnem« po- ložaju ter pod vtisom dejanja aneksije, s katerim se je moč armade v notranjem živ- ljenju monarhije znatno okrepila, je jasno rečeno, da je uporaba orožja v Ljubljani zakonsko povsem utemeljena spričo dejan^ skih izpadov izgrednikov pred vojaškimi enotami ter napačnega in neustreznega rav- nanja štacijskega komandanta generalmajorja Gherardinija. Očita mu, da ni izpolnjeval zabičanih ukazov iz Gradca, da mora za po- tlačitev demonstracij nujno uporabiti šte- vilčno močnejše vojaške oddelke, ki bodo »sposobni za odločno ukrepanje«. Stacijska komanda graškega ukaza po Mattanoviche- vi trditvi ni upoštevala niti v nedeljo 20. septembra in zato je povsem razumljiva po- sledica: uporaba strelnega orožja pri vo- jaštvu. Mattanovich se v poročilu čudi, da je spričo takšnega stanja razmer »prišlo nar zadnje samo pri pehotnem vodu poročnika Mayerja in pri konjeniškem vodu nadporoč- nika Moravca do uporabe orožja«. Vojaške oblasti so torej uporabo orožja opravičevale in ocenile kot povsem legalno dejanje, krivdo, da je do njegove uporabe prišlo, pa dejansko v celoti sprevrgle na ci- vilne oblasti, na neustrezno in omahljivo rav- nanje deželnega predsedstva ter na politično nezanesljivost mestnih oblasti. Zamolčale pa so, da so tudi same imele velike težave z vojaško asistenco v Ljubljani, da jim je po- ročnik Mayer s samovoljno uporabo orožja naredil »medvedjo uslugo« ter jim dejansko izbil iz rok pobudo pri zatiranju demonstra- cij, ki je po nedelji ponovno prišla v roke civilnih državnih oblasti. Med civilno in vo- jaško vejo oblasti se je vzporedno z demon- stracijami bil boj za primat, kdo bo uve- ljavil svoje načrte ter z njimi vodstveno po- zicijo kakor tudi avreolo največjih zaslug za uspešno zatrtje izgredov. »Zasluge« so potrebovali vsi: Vojaška ko- manda, deželno predsedstvo ter mestna ob- činsika oblast v Ljubljani; vsi so se čutili vsaj malo krive za nastanek demonstracij. Prva dva dni, v petek in soboto, je bilo vod- stvo ter pobuda pri zatiranju demonstracij v domeni civilnih oblasti. Deželni predsednik jo je zaupal županu Hribarju. Liberalci so v tem videli priložnost, da s sehe sperejo moralno odgovornost za Tiastali položaj. V nedeljo dopoldne,'^ kot se zdi, pa je vojska izvedla ultimativni pritisk na deželno pred- sedstvo v Ljubljani z zahtevo, da odvzame Hribarju in s tem liberalnim organizatorjem shoda iniciativo pri zatiranju izgredov ter jo prevzame »sama«. Drugače... Hribar je od- stavljen kot šef ljubljanske mestne policije, ki se sedaj začasno podredi deželni vladi. Zmagalo je trdo vojaško stališče, pobudaj je na vojaški strani; liberalci ocenjujejo na- stali položaj kot poguben zanje, zavedajo se, da bo vojaška oblast breziobzimo nastopila tudi proti njim, skušala bo doseči razpust mestnega sveta, podržavljanje mestne poli- cije ter sodno preganjanje najuglednejših ljudi v stranki Hribarja, dr. Tavčarja ..., ki se nikakor ne bo končalo z oprostilno raz- sodbo. Približno takšna odločitev je bila spre- jeta na dopoldanskem posvetovanju pri de- želnem predsedniku Schwarzu 20. septem- bra. Zdi se, da je na tem posvetu padla tu- di odločitev, da se oboroženim silam in žan- darmariji razdeli municija za morebitno upo- rabo strelnega orožja. Bali so se namreč, da bodo demonstracije v nedeljo dosegle svoj višek s prihodom ljudstva iz podeželske oko- lice. O uporabi orožja pa bodo odločali sproti na konzultacijah med vojaštvom in dežel- nim predsednikom glede na nastali položaj. 2e od vsega pričetka demonstracij preveva pri zatiranju uporabljene enote 27. pešpolka v Ljubljani, še posebej njihov oficirski ka- der, Slovencem sovražno šovinistično vzdu- šje, ki je dejansko tudi poglavitni del bojne morale teh enot v času izgredov. Kot Nemci so občutili obvezo, da se Slovencem mašču- jejo za prizadejano materialno škodo, na- pravljeno na začetku demonstracij na imo- vini Nemcev v Ljubljani in dokažejo svojo nacionalno superiornost. Vse kaže, da raz- širjeno revanšistično razpoloženje med od- delki 27. pešpolka in nemškimi dragonci ni motilo ne štacijskega poveljstva ne komande 3. armadnega zbora ter so ga ocenjevali sko- raj zagotovo kot del bojne morale, prepo- trebne za udušitev demonstracij. V takem vzdušju je v delu oficirskega kadra v nede- ljo 20. septembra dokončno dozorel naklep, da se zoper demonstrante ob ugodni prilož- nosti in na primernem mestu uporabi strel- no orožje. Odločitev tega štacijskega poveljstva ter deželnega predsedstva, da med enoto za vsak primer razdeli municijo, je samo omogočila, da se naklep tudi uresniči. Ali so poročnika Mayerja njegovi kolegi že vnaprej zavezali, da uresniči sprejeto odločitev ali pa je morda bil edini, ki si je upal orožje samovoljno uporabiti, je težko reči. Zdi pa se, da si je Mayer od vseh oficirjev edini upal iti do konca. Mayer je torej ravnal mimo ukazov njemu nadarjenega štacijskega poveljstva in nika- kor ne po naročilu deželne vlade, ki bi naj z uporabo orožja, kot smo menili doslej, ho- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 33 tela zastrašiti izgrednike in pospešiti ponovno vzpostavitev reda in miru v mestu. Deželni predsednik na Kranjskem baron Schwarz** je za potrebe notranjega mini- strstva še 1. novembra 1908 pisal občima poročilo o dogodkih 20. septembra v Ljublja- ni. V njem je posredno, a vendar dovolj jasno in sistematično zapisal vse za nasprot- no vojaško stran obremenilne obtožbe, skrb- no pa zamolčal nekatera tudi zanj in za dr- žavno oblast v deželi neprijetna obtožujoča dejstva. Za ponovno uporabo oboroženih sil pri zatiranju demonstracij tudi v nedeljo zvečer se je, kot je zapisal v tem poročilu, odločil šele potem, ko so plakatirani pozivi župana Hribarja prebivalstvu, da preneha z demonstracijami, ostali brezuspešni ter me- stna policija z žandarmarijo ni bila kos de- monstrantom in jih prisiliti k spoštovanju reda in miru. Kategorično tudi zatrdi, da je bilo vodstvo nad zatiranjem demonstracij tako kot prejšnje dni tudi v nedeljo v rokah vladnega komisarja dr. Mathiasa. V tem delu poročila notranjemu ministr- stvu deželni predsednik torej zamolči, da je moral že v nedeljo dopoldan popustiti nas- proti vojaškemu pritisku ter privoliti v od- stavitev župana Hribarja ter da je šele sedaj dejansko prešlo vodstvo nad zatiranjem de- monstracij v roke vladnega uradnika, in dru- gič, da je uporaba vojaške asistence za pre- prečevanje demonstracij v nedeljo zvečer bila vsiljena po vojaški oblasti in da je bila njena uporaba dejansko že dopoldne sklenjena stvar, brez ozira na objektivne okoliščine in potrebe zvečer. V nadaljevanju svojega poročila deželni predsednik poudarja, da je vod poročnika Mayerja samovoljno in brez ukaza ter ved- nosti političnega uradnika zapustil njemu odrejeni prostor, pohitel na Prešernov trg ter »že pri odrivanju ljudske drhah v Miklošiče- vo cesto zaukazal nabiti puške«, nato se je ponovno na »lastno pest umaknil prek mo- stu in se s svojim vodom obrnil proti množi- ci, ki je demonstrirala v Šolskem drevoredu«. Politični uradnik naj bi komaj sedaj opa- zil samovoljno Mayerjevo akdjo in zaradi bojazni, da bi utegnilo vojaštvo nepredvi- dljivo uporabiti strelno orožje, stekel proti Mayerjevemu vodu in spotoma kričal: »Stoj, gospod poročnik, stoj«, ker je baje hotel nay vsak način preprečiti uporabo orožja, vendar mu to ni uspelo. Nadaljevanje poročila je Schwarz sestavil tako, da je svojo sodbo o samovoljnem rav- nanju vojaštva izrazil s povzemanjem stališč in trditev slovenske strani. Notranje mini- strstvo je konec poročila cesarskega name>- _stnika moglo tudi takole razumeti: poročnik Mayer je orožje uporabil proti intencijam deželnega predsedstva. Predstavnik vlade dr. Mathias ga je celo na mestu samem z; vso odločnostjo hotel odvrniti od nameravanega koraka, kar mu pa spričo oficirjeve arogance ni uspelo. Poročnik Mayer je dr. Mathiasu takoj po oddaji smrtonosnih strelov celo pri- znal, da se je za uporabo orožja odločil sam. Svoje ravnanje je oficir utemeljeval s tem, da so na njegov vod demonstrantje metali kamenje. Od te svoje trditve ni odstopil ne v vojaškosodni preiskavi ne pri zaslišanju pred civilnim sodiščem v Ljubljani. Z enakim izgovorom so uporabo orožja utemeljevali tudi vojaki njegovega voda. Kljub takšnemu kategoričnemu zatrjevanju poročnika Ma- yerja, njegovega moštva ter vojaških oblasti baron Schwarz posredno opozarja notranje ministrstvo, da nikakor ne gre verjeti vo- jaški strani. Opozarja, da je treba postaviti vprašanje dopustnosti za uporabo orožja, ker so streljali dejansko že na bežečo množico in ker je čez nekaj časa bilo tudi dognano, da je kamenje padalo na vod poročnika Mayerja samo z levega brega čez Ljubljanico. Spričo tega meni baron Schwartz, da poročnik Ma- yer ni imel nikakršne zakonske osnove za uporabo strelnega orožja in če bi ga hotel uporabiti, bi moral z vodom ponovno čez most na levi breg. Končno notranjemu mini- strstvu sugerira, da je Mayerjevo ravnanje treba okvalificirati kot »umor«. Za razlago vzrokov takšnega ravnanja vo- jaških enot baron Schwarz posredno in previdno navaja upravičenost »številnih go- voric o . .. slovenskosovražnem zadržanju in načrtno brezobzirnem postopanju vojaštva in zlasti pripadnikov 27. pehotnega regimen- ta... »Sam lahko k tem govoricam doda, da so se dejansko morale na tukajšnji pošti iz- ključiti iz nadaljnjega prometa dopisnice, ki so jih pošiljah vojaki 27. pešpolka svojcem, ker so na njih poveličevah usodno uporabo orožja« in »nadalje je točno, da je neki vojak 27. pešpolka po oddaji usodnega strela plo- skal svojim vojnim tovarišem v znamenje pohvale.« Baron Schwarz opozarja notranje mini- strstvo, da naj morebitne »izpovedi, ki bi se utegnile uporabiti v interpelaciji o upora- bi orožja« v državnem zboru, vzame povsem resno, ker ima slovenska stran »na razpo- lago priče, ki poznajo podrobnosti...« Zase pa pravi, »da je zbral vse tovrstne časopisne notice«, ki govorijo o ravnanju vojaštva »in jih dal na razpolago komandantom za more- bitno uradno poslovanje« s svojimi enotami. Kljub različnemu presojanju civilnih in vo- jaških oblasti v deželi o upravičenosti upo- rabe orožja pri vodu poročnika Mayerja v 34 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1934 poročilih'" svojim nadrejenim pa tako baron Schwarz kot felmaršal von Lang zatrju- jeta najvišjim instancam na Dunaju, da je uporaba strelnega orožja pripeljala do po- mirjenja oziroma celo do končanja demon- stracij. Očitno je bil nadaljnji razvoj dogod- kov za civilne in vojaške oblasti dovolj ne- prijeten in obremenjujoč, da bi mu bili pri- pravljeni v svojih poročilih posvečati znat- nejšo (pozitivno) analitično pozornost. Dejansko so streli razburjenost med prebi- valstvom še stopnjevali, kar so pokazah hudi neposredni spopadi med vojaštvom in prebi- valstvom skozi vso noč. Poleg tega se je ci- vilna oblast dovolj dobro zavedala, da je v scenarij bodočih dogodkov treba zraven sov- ražnega in na boj pripravljenega razpolože- nja prebivalstva Ljubljane všteti tudi raz- rvana čustva slovenskih ljudi v deželi ozi- roma dejansko na celotnem slovenskem etni- čnem prostoru. Obvladovanje položaja z uporabo nepo- sredne represije bi v dani situaciji bilo mo- žno samo s pritegnitvijo dodatnih številčno nikakor majhnih vojaških enot ter žandar- merije ne samo na Kranjskem ... Odprto je ostajalo tudi vprašanje, kako se bodo na izredne razmere v slovenskih de- želah odzvali Jugoslovani v Translitaniji. Od- govor je državnim oblastem monarhije mo- ral biti neprijetno jasen ... Naj se sliši še tako nenavadno, morda ci- nično, je takšen razvoj dogodkov po uporabi strelnega orožja največ politične koristi ven- darle prinesel vodstvu NNS. Črnogledost in skrb za svojo in strankino politično bodočnost od nedeljskega dopol- dneva dalje se je po uporabi strelnega orožja pokazala odveč. Hribarjeva dopoldanska od- stavitev od vodstva pri zatiranju demonstra- cij se je zvečer izkazala kot naročena, kajti Mayerjev umor jih sedaj spričo tega v očeh ljudstva ni v ničemer diskreditiral, kar bi se pa nedvomno dogodilo »brez dopoldanskega« za liberalce do večera nedvomno bolečega razpleta dogodkov. Naslednje jutro je deželni predsednik Schwarz s privolitvijo notranjega ministr- stva županu Hribarju ponudU vodstvo pri pomirjanju prebivalstva. Hribar je ponujeno priložnost navzven sicer obotavljaje, a v no- tranjosti zelo rad sprejel, pri priči pa je de- želnemu predsedniku zastavil nekaj zelo ne- prijetnih pogojev, ki jih je baron Schwara bil pripravljen sprejeti šele po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih ob soglasju ustreznih državnih oblasti na Dunaju, kot se Ivan Hri- bar spominja v svojih spominih. Nastali položaj je bil veliko bolj negotov, možnosti za uspešno pomiritev prebivalstva manjše v primerjavi z nedeljskim dopoldne- vom, zato bi morebitne zasluge za uspešno vzpostavitev reda in miru v Ljubljani bile znatnejše. S tako postavljenimi pogoji de- želnemu predsedstvu se je župan Hribar ho^ tel zavarovati pred ponovitvijo dogodka v nedeljskem dopoldnevu. Najpomembnejša Hribarjeva zahteva deželnemu predsedstvu, da se sploh loti urejanja položaja v Ljublja- ni, je bila, da mu državne oblasti v deželi prepustijo proste roke pri sprejemanju takti- čnih odločitev pri uporabi enot žandarmeri- je in mestne policije, najpomembnejša ter za deželnega predsednika najneprijetnejša pa, da pri vojaški oblasti izposluje umik vojaških enot v kasarne z utemeljitvijo, da bi njihova navzočnost ljudstvo samo dražila. Hribar se je zavestno odločil, da bo prva dva dneva vse do pričakovanega množične- ga pogreba ustreljenih, ko je obstajala naj- večja nevarnost recidive, akcijo pomirjanja naslonil predvesm na zmerno uporabo enot žandarmerije ter mestne policije, predvsem pa na skupine redarjev pod vodstvom »na- rodnega odbora«. V narodni odbor so vsto- pile vse tri slovenske stranke, tudi JDS, prav tako so vsa tri strankarska vodstva dala svoje ljudi za redarsko službo. Ivan Hribar je med drugim namreč menU, da mora so- cialnostrankarska sestava redarske službe bi- ti odsev strukturiranosti demonstrantov. Sa- mo v tem primeru je pričakovati, da »se bo ljudstvo tem redarjem popolnoma pokorilo«. Dejstvo, da se je komanda 3. armadnega) zbora morala ukloniti zahtevi civilne držav- ne oblasti ter začasno umakniti svoje enote z ljubljanskih ulic, je bilo zanjo boleče in tudi ponižujoče. Feldmaršal Mattanovich je jedro svojega poročua z dne 10. oktobra iz Gorice posvetil prav pojasnjevanju vzrokov, ki so pripeljali državne civilne oblasti »v' kronovini, ki spada pod komando korpusa«, v podrejen položaj »nasproti slovenskim hujskačem«. Za civilno oblast meni, da že od vsega zar četka demonstracij ni bila sposobna z odločno akcijo in predvidenimi sredstvi ohraniti v kronovini ugled države, v teh prizadeva- njih je s svojo počasnostjo pri sprejemanju »na vsak način nezadostnih ukrepov« pre- prečevala tudi učinkovito »ravnanje vojske«. Sam se v poročUu sprašuje, kaj je vzrok za takšno obnašanje deželne vlade ter pri priči odgovarja, da ga dejansko ne gre iskati mor- da v »popolnem nepoznavanju obstoječih predpisov pri najbolj poklicanih organih vla- de«, marveč celo huje, »v zavestnem in na- mernem delovanju«. Posledica tega »je... pogodba, ki jo je de- želno predsedstvo sklenilo z aranžerjem gi- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 35 banja ... Ivanam Hribarjem ..., s katero je župan dobil v roke vajeti vlade«. Sedaj je na žalost bil on tisti, »ki je sprejemal ukre- pe, s katerimi bi se mir v mestu lahko že zdavnaj dosegel«, če bi bila deželna vlada, po Mattanovichevem mnenju, dovolj odlo- čna in bi jih lod »njega že prej energično za- htevala«. Zaradi vsega tega se je povsem neupravičeno ustvaril vtis, da je uspela po- miritev »dejansko poklon, sprejet iz rok vse- mogočnega župana«. In na koncu svojega poročila feldmaršal Mattanovich v imenu komande 3. armad- nega zbora iz Gradca predlaga osrednjim ob- lastem na Dunaju, da dopustijo »v luči ukre- pa, ki bo ponovno povrnil ugled države« v kronovini, »kazensko sodno preganjanje in kaznovanje neodgovornih hujskačev, ki so krivi za nemire«; nadalje podržavljenje me- stne policije ter uvedbo komisariata v Ljub- ljani, kar Mattanovich v poročilu eksplici- tno zahteva, med vrsticami pa dejansko pred- laga podoben ukrep tudi za civilno državno oblast na Kranjskem, kajti obe upravi po njegovem predstavljata veliko »nevarnost za ohranitev miru, reda in varnosti ter za ugled države in oborožene sile...«'" OPOMBE 1. Metod Mikuž, Ljubljanski septembrski do- godka. Naši razgledi 20. september 1958; Janez Rotar, Septembrski dogodki leta 1908, Naši raz- gledi 21. september 1968. — 2. Ivan Hribar, Mo- ji spomini, prvi del, Ljubljana 1928, str. 340 Me- stni arhiv ljubljanski; Hribarjevo pismo notra- njemu ministru Bienerthu 23. 9. 1908, fase. 1323. — 3. Tedanje časopisje. — 4. Kriegsarhiv Wien, Unruhren in Leibach Schlussbericht Nr. 3270/ 1908. — 5. Mestni arhiv Ljubljanski, Zapisniki sej občinskega sveta 23. 9. 1908; Hribarjevo pi- smo notranjemu ministru Bienerthu 23. 9. 1908, fase. 1323. — 6. Kriegsarhiv Wien Nr. 2112/ 1908. — 7. Kriegsarhiv Wien Nr. 3270/1908. — 8. Kriegsarhiv Wien Nr. 2110/1908. — 9. Kriegs- arhiv Wien Nr. 2112/1908. — 10. Kriegsarhiv Wien Nr. 2112/1908. — 11. Kriegsarhiv Wien Nr. 3270/1908. — 12. Kriegsarhiv Wien Nr. 3270 /1908. —• 13. Ivan Hribar, Moji spomini, prvi del, Ljubljana 1928, str. 346 Mestni arhiv ljub- ljanski, Hribarjevo pismo notranjemu ministru Bienerthu 23. 9. 1908, fase. 1323; Zdi se, da je bilo vse najpomembnejše gradivo mestne obči- ne o septembrskih dogodkih med obema vojna- ma temeljito avtorizirano!!? Ohranjene so si- cer policijske prijavnice ter nekaj policijskih poročil... Obilne korespondence med mestno oblastjo ter deželno vlado, kakor tudi z vojaš- ko komando v Ljubljani, ki je nedvomno ob- stajala, pa ni nikjer več. Upamo lahko samo, da se bo v Arhivu Slovenije našel poseben konvo- lut, ki si ga je deželno predsedstvo še posebej skrbno sestavilo po koncu nemirov v deželi na prelomu 1908/09. Šele na podlagi tega gradiva bo mogoče opraviti temeljito analitično razi- skovalno delo... ! — 14. Kriegsarhiv Wien Nr. 2119/1908. — 15. Kriegsarhiv Wien Nr. 2110, 2112, 2119 in 3270/1908. — 16. Kriegsarhiv Wien Nr. 3270/1908.