Nerešeno vprašanje učiteljev kontraktualcev Po svetovni vojni je neusmiljena usoda odcepila najzavednejši del Slovenije in del Hrvatske od naše skupne jugoslovenske dornovine. Učiteljstvo teh pokrajin je vztrajalo na svojih mestih vse dotlej, dokler jih ni prisilila višja sila, da so morali zapustiti rodno grudo in emigrirati k rodnim bratom v Jugoslavijo. Po mednarodnem pravu sme vsaka država sprejeti katerega koli političnega begunca. A da smo se mi zatekli k rodnim bratom, to je popolnoma naravni proces, o katerem je nepotrebna vsaka debata. Prvi učitelji emigranti, ki so prišli v Jugoslavijo, so bili sprejeti kot pravi bratje. Bili so nameščeni na taka mesta, ki so si jih zaslužili po službeni dobi in s svojo sposobnostjo. Ta bratska gesta od strani naših prosvetnih činiteljev je delovala kot balzam na vse tisto učiteljstvo, ki je še nadalje, do skrajnosti vztrajalo na svojih mestih v zasedenem ozemlju ali nekje v notranjosti Italije. Tudi zakon o narodnih šolah iz 1. 1929. je s svojim § 166. priznaval vsem emigrantom vsa leta' v inozemstvu in tuzemstvu za napredovanje in pokojnino. Ne vemo pa, iz kakšnih razlogov nam ni bil naklonjen zakonodavec s finančnim zakonom za 1. 1932./33., s katerim je tedanje in sedanje kontraktualce prav hudo zadel, bodisi v finančnem, bodisi v moralnem pogledu. Od tedaj se čutimo zapostavljene kot manjvredni. Imamo občutek, da se je naše bratstvo ohladilo, da smo državljani neke posebne kategorije z enakimi dolžnosti, a ne enakimi pravicami s tovariši, ki: so slučajno rojeni v mejah sedanie Jugoslavije. Boli nas tudi dejstvo, da ravno tisti, ki smo prišli med zadnjimi iz zasedenega ozemlja, t. j. tisti. ki smo največ žrtvovali za naš narod, smo najboli prizadeti pri štetju službene dobe. Vsi tisti, ki nas je doletel fin. zak. iz 1. 1932./33., smo prizadeti v napredovanju za 1, 2 in celo več skupin, a za pokojnino smo zgubili od enega do deset let in celo več! Zanimivo je tudi dejstvo, da se nam službena doba v inozemstvu priznava za napredovanje in penzijo, medtem pa ko kontraktualna doba v skupni domovini se nam ne priznava po 1. 1932. To se pravi, da so vsa kontraktualna oziroma dnevničarska leta po 1. 1932. popolnoma izgubljena. Poleg tega je treba pripomniti, da kontraktualci ves čas kontraktualne dobe ne uživajo nobenih povišic plač, niti doklad za otroke, niti stanarine, ne kuriva, kot uživajo to ostali učitelji. Pač pa so bili deležni občutnega znižanja že itak skromnih dohodkov. Imamo med emigranti učitelje z družino po 1, 2 in več otrok, ki so po 14 do 19 letih službe še vedno kontraktualci oziroma dnevničarji z mesečno plačo 750 din. In ravno ti so največ žrtvovali za domovino, kajti so med njimi taki, ki so pkusili vse »sladkosti« ječ na Prjraorskem in »Marie Coeli« v Rimu. &aj omenimo še žalostno dejstvo, da smo do danes učitelji emigranti prizadeti za nad 450 let. Mi smo ta leta odslužili, a se nam ne priznajo, niti smo bili plačani za to dobo kot so bili plačani drugi tovariši. Če pa pomislimo, da se ta nepriznana doba (četudi ni nobenega zadržka za priznanje) stopnjuje iz leta v leto in da s tem trpimo ogromno materialno škodo, ki bo čez par let presegala Vi milijona din. To ogromno škodo trpimo samo zaradi naše zavednosti in ljubezni do naroda! Za vse naše nacionalno in stanovsko delo pa zahtevamo samo to, da se tudi nam prizna, kar se priznava ostalemu učiteljstvu. Jožko Babič in J. Pavletič.