PLANINSKI VESTNIK
če bi vreme držalo in bi se lahko povzpeli nanj. Zdaj smo tu. Na njegovih sončnih pobočjih, ob vrtoglavih razpokah, ki jim ne vidiš dna, krhkih mostičkih - ko ocenjuješ njihovo trdnost in jo primerjaš s. svojo težo, preden si upaš prav narahlo in potiho na drugo stran. Razkošni razgledi in naš zvesti spremljevalec veter nas spremljajo prav do vrha.
* * *
V čudovitem jutru brez oblačka zapuščamo Švico.
Že šesti dan sije sonce. Na temno modrem nebu nas pozdravljajo naši znanci - mischabelski štiritisočaki.
Saj res: ali tukaj sploh kdaj dežuje?
HOCHALMSPITZE JE NAJVIŠJA, NIŽJIH VELIKANOV JE SE VEC
TRITISOČAKI OKROG KRALJICE TUR
MARJAN BRADESKO
Ko pri GmCindu, starem mestecu ob cesti BeIjak-Salzburg, zavijemo levo, se dolina prav kmalu stisne med visoke gore, ki se na obeh straneh pnejo nekam gor, proti belim ledeniškim kapam. Dolina je zaradi množice slapov res slikovita, le nekoliko preveč turistov premore. Vsi se ob pomoči jeklenih konjičkov vzpenjajo navzgor, kjer je na višini 1900 metrov zgornji rob največjega avstrijskega vodnega jezu -visok je kar 200 metrov. Za jezom je skladišče vode za največjo avstrijsko vodno elektrarno, ki leži na drugi strani gora, v dolini reke Moli pod Mallnitzem. Voda je speljana kar skozi predor pod gorami. Ob jezu je seveda zelo živahno, pravi turistični utrip, ki pa se ga zagnani lahko dokaj hitro znebijo - le malo bolj v breg se je potrebno podati. Avto parkirate pod hotelom, če je še kaj prostora. Treba je biti dovolj zgoden ali pa dovolj pozen - poleg tega zjutraj in zvečer prihranite 130 šilingov za cestnino, saj jo pobirajo le čez dan. Ko se primerno obujete in obtežite, se vam ponujajo kar trije tritisočaki: dva ledeniška - Hochalmspitze in Ankogel - in en čisto navaden - Hafner. Potrebujete le tri dni časa (in primernega vremena), če jih želite zavzeti kar v paketu. Poglejmo si jih po vrsti!
HAFNER,3076 m_
Je najvišji vrh v verigi, ki se vleče v smeri severozahod-jugovzhod na severni strani doline Malta. Pot nanj gre v celoti po kopnem, če nismo ravno prezgodnji poletni obiskovalci. S parkirišča se vzpnemo mimo hotela po makadamski poti še dva zavoja, zatem pa nas zarjavela tabla usmeri proti Kattovvitzer Hutte. Pot preči dolga pobočja nad dolino, celo nekoliko spusti se v začetku, zatem pa prekorači nekaj potočkov in nas privede na močvirnato ravnico v vznožju pobočij, ki padajo s krnice VVastlkar pod samim vrhom Hafnerja. Močvirne trate so porasle s puhastim muncem, vmes pa se vije močan potok. V meandrih se na vodni gladini zrcali veriga ledeniških gora na drugi
strani doline (od Reissecka do Hochalmspitze). Na tem mestu se naša pot usmeri proti prvi rami (Gamsleifnkopf, 2350 m) v južnem grebenu Hafnerja. Kar dober, vendar zložen vzpon nas prevali čez rob, potem pa se prek strmih travnatih pobočij približamo koči (2319 m). Tu zagledamo visoko nad seboj vrh Hafnerja, ki je videti prav tako kot Mala Mojstrovka z Vršiča. Za kočo gre pot ves čas rahlo v levo, saj se moramo povzpeti nazaj na greben, ki smo ga prej prekoračili - tam je bil pač preveč nazobčan, da bi lahko potegnili bližnjico. Zadnji del do grebena je precej strm, nadaljevanje pa zložno. Ob poti so nekje pod vrhom pokonci postavljene zanimive podolgovate skale, ki naj bi popotnika usmerjale na nekoliko razširjenem delu grebena v slabem vremenu. Še malo večji klanec - in stojimo na precej ostrem vrhu ob tradicionalnem križu. Na severovzhod se odpre pogled proti Radstadtskim Turam in v dolino Rotgulden z dvema lepima jezercema. Najlepši pa je seveda pogled proti jugozahodu in zahodu, saj je tam vse belo, pokrito z ledeniki okrog najvišjega vrha skupine, Hochalmspitze. Sestopimo po isti poti, z grebena pa lahko na primernem mestu zavijemo kar v krnico VVastl-kar (le izurjeni) in z nje navzdol do poti, ki se ji priključimo nekoliko nad že omenjeno vodnato ravnico. S tem prihranimo dolg ovinek mimo koče, kar se v lepem vremenu krepko izplača. Zadnji del poti pred hotelom se še nekoliko vzpnemo.
Tura res ni težavna, saj lahko vso odvečno kramo pustimo v avtu, do katerega se takointa-ko vrnemo. Vode pa je v teh hribih povsod v izobilju.
Čas: Jez v dolini Malta (1902 m) - Kattovvitzer Hiitte (2319 m) 3 ure, od tu do vrha Hafnerja še 2 uri; spust po isti poti dobre 3 ure in pol do parkirišča pri jezu.
HOCHALMSPITZE, 3360 m_
Izhodišče zanjo - kakor tudi za Ankogel - je koča Osnabrucker Hutte (2022 m) v dolini Gros-
267
PLANINSKI VESTNIK
268
selend. Do nje pridemo v slabih dveh urah s parkirišča pri hotelu po dolgi, udobni, skoraj vodoravni poti ob jezeru, ki pa je vsaj v začetku precej obljudena. Sama koča je zelo prijetna, saj se v njej zvečer, ko izginejo dolinski gostje, zberejo le zaresni planinci. Ture, ki se pričenjajo tu, večinoma vodijo proti vrhovom prek ledenikov. Cepin in dereze sta zato nujna pripomočka za vzpona na Hochalmspitze in Ankogei. Na Hochalmspitze se odpravimo ob močni lede-niški reki proti jugu v smeri proti obširnim ledenikom pod vrhom Grosselendkopf, ki ga morda v začetku zamenjamo celo z našim končnim ciljem. Pot, ki je dobro markirana, se vzpne na rob stranske morene, zatem prekorači ledeniški potok in se med temnimi skalami in za to višino bujno vegetacijo vzpne na planoto, kjer stopimo na ledenik Grosselendkees. Prek njega se vzpnemo v škrbino Preimlscharte (2953 m), kjer se pot prevesi na jugovzhodno stran. Proti vrhu se vzpenjamo po ledeniku Hochalmkees ob samem robu sten, ki padajo na severno stran, od koder smo prišli. Edini težji del v nadaljevanju je strma prečnica pod vrhom Grosselendkopf. Prek nje pridemo v sedlo, se vzpnemo po hrbtu v smeri proti jugu in desno na skalni vrh. Prostora je na njem ravno za križ. Razgled je obsežen, saj stojimo na najvišjem vrhu skupine - proti jugu se kažejo domači hribi (če ne dežuje, kot je deževalo ob najinem obisku), proti zahodu zavzema osrednje mesto Grossglockner, na severovzhodu pa Salzburške gore prehajajo v Tennengebirge in prek Dachsteina v štajerska gorovja.
Sestop je možen po isti poti ali proti vzhodu prek ledenika Hochalmkees do koč Villacher Hiitte oziroma nekoliko proti jugu do Giessener Hiitte. Najbolj velikopotezno pa je nadaljevanje poti po grebenu naprej do Saulecka (Detmolder Grat), ki je dolga in že plezalna tura. Običajni pristop na Sauleck je opisan v zadnjem delu članka.
Čas: Jez v dolini Malta (1902 m) - Osnabrucker Hiitte (2022 m) 1 ura in pol, od tu do vrha Hochalmspitze 4 ure in pol; spust približno 2 uri in pol do koče in 1 uro in pol do parkirišča pri jezu.
ANKOGEL, 3250 m_
Pot prek njega s sestopom v dolino Kleinelend je ena najlepših, kar si jih lahko zaželite. Izhodišče za pristop z vzhoda, torej s strani doline Malta, je koča Osnabrucker Hiitte. Od nje se vzpnemo proti zahodu do že od koče vidnega slapu, ki je zaradi višine in zlasti količine vode prav spodobnih dimenzij. Nad slapom se odprejo planote, prek katerih vodi pot na drugo stran, nad Mallnitz. Mi se takoj nad slapom obrnemo proti vzhodu in v rahlem vzponu prečimo strma travnata pobočja visoko nad kočo. Kmalu smo
pri razcepu, kjer zavijemo levo, v breg. Približamo se začetku skalnatega grebena, ki se konča prav v vrhu Ankogla. Nekoliko desno moramo iti do roba, kjer se proti zahodu razprostre pogled prek belih planjav ledenika Kleinelend-kees. Za nami se v jutranjem soncu spodaj v kotanjah iskrita jezerci Schvvarzhornsee - zgornje in spodnje. Pot prek ledenika je zložna, prav prijetna in ne pretirano nevarna, saj ni kakšnih večjih razpok. Edinole megla nam jo lahko zagode na dolgem prečenju. Tik pred vrhom se vzpnemo na greben, ki se konča tako kot večina avstrijskih vrhov-z lepim križem. Globoko pod nami je na severu dolina Anlauftal, na jugu pa nad dolino Seebachtal kraljuje greben, ki se vleče z Saulecka do markantne Ma-res'nspitz. Temno skalovje, ovito v bele tančice megla, dolgo ne odvrne pogleda. Spustimo se lahko proti jugozahodu do koče Hannoverhaus v bližini zgornje postaje gondol-ske žičnice na Ankogei. Že prej lahko gremo v levo in se prek škrbine Grosselendscharte vrnemo h koči, od katere smo prišli. Če pa se vračamo po poti vzpona, se je izredno priporočljivo nad jezerci Schvvarzhornsee spustiti kar čez skale na škrbino Zvvischenelendscharte. Od tu nas bo kar potegnilo k jezercu, v katerega modrini se zrcali bela Hochalmspitze. Ko se naužijemo miru, se vrnemo na škrbino, od koder je kratek vzpon na Schvvarzhorn - če smo še pri moči. Sicer pa nas čakajo markacije, ob katerih se počasi spuščamo v samotno dolino Kleinelend.
Poti ni in markacije so precej redke. Na levi nad nami visijo seraki ledenika Kleinelendkees, izpod katerega se izvijajo šumni potoki. Čez stene bučno padajo slapovi, saj se v vročem poletnem dnevu led močno topi. Reko moramo prečkati takoj, ko pridemo do nje, sicer bomo imeli resne težave.
Naprej je ves čas v loku proti vzhodu lepa potka
Obvestilo sodelavcem
Uredništvo Planinskega vestnika dobiva prispevke, namenjene glasilu PZS, v vseh mogočih oblikah. Zato ponovno obveščamo dopisnike, da pošiljajo v objavo članke, ki so napisani s pisalnim strojem ali na računalnik, in sicer na papirju formata A4. Popisana naj bo samo ena stran papirja, na eni strani pa naj bo okoli 30 tipkanih vrstic in ne več. Ker uredništvo nima pisarniške moči, ki bi pretipkavala na roko in drugače napisane prispevke, bomo morali v prihodnje zavračati rokopise, ki ne bodo ustrezali tem normam, čeravno zelo cenimo vsakršen trud svojih sodelavcev. Vse objavljene prispevke pa kajpada honoriramo.
Uredništvo
PLANINSKI VESTNIK
po skoraj ravnem, zelenem dnu ledeniške doline, ki se terasasto spušča. Pogledi nazaj so prelepi - visoko na nebu bleščeče avgustovsko sonce, na obzorju bela planota ledenika Kleine-lendkees, v zatrepu doline peneči se ledeniški potoki, poleg nas hrumeča reka in v pršečih kapljicah ujete mavrice. Vsepovsod pa polno cvetja in opojnih vonjev. Šele na koncu se pojavijo najbolj korajžni dolinci, ki so 'pridrsali' s parkirišča ob jezu. Romantike je konec, ostane pa zadovoljen, nekoliko truden korak in znana obzorja še do pred kratkim neznanih gora.
Čas: Do koče Osnabrucker Hutte isto kot zgoraj, od tu do vrha Ankogla slabe 4 ure; spust po opisani poti dobro uro do škrbine Zwischene-lendscharte, od tu do doline Kleinelend in po njej 2 uri in pol, od združitve s potjo, ki vodi ob jezeru, do parkirišča še 1 ura.
NA DRUGI STRANI, NAD MALLNITZEM
Z Mallnitza na jugozahodni strani gorovja se med gore zarezujeta dve veliki dolini - Seebachtal in Dosenertal, obe v smeri vzhoda. Prej opisani Ankogel je najlaže dostopen prav z začetka doline Seebachtal, saj od tu gor pelje gondola do koče Hannoverhaus. Po poti od koče Celter HCitte, ki stoji na severnih pobočjih doline, se da priti tudi na greben med Saulec-kom in Hochalmspitze (Detmolder Grat) in po njem na njen vrh, vendar je to zelo resna tura.
Drugače pa je z dolino Dosenertal. Po njej vodi namreč prav lahek dostop na Sauleck. Dolina se odcepi proti vzhodu malo pred Mallnitzem, cesta vanjo pa prav na železniški postaji. Cesta se krepko vzpne v pobočja med lepimi kmetijami, ko pa se nekoliko zravna in usmeri v dolino, je konec veselja - treba je peš, saj krepka zapora prepreči nadaljevanje po štirih kolesih.
SAULECK, 3086 m_
Pot začnemo na parkirišču na začetku doline. Po cesti in nekaj po bližnjici mimo stare žage prispemo v slabi uri do koče Konrad Hutte, pri kateri je v zgodnjem poletju velika mlaka, kasneje pa voda izhlapi. Tu se pot začne vzpenjati prek gozdnate stopnice in nas v dobri uri privede do druge koče - Dusener Hutte. Na tem mestu se pobočje zravna in nekaj časa gremo po zeleni ravnici, po kateri so razsejani lepi macesni, med njimi pa se vsepovsod razlivajo šumeče vode, ki bruhajo iz pobočij nad nami.
Dolina ima še eno stopnico, krajši vzpon, ki nas privede do velikega ledeniškega jezera, Dose-ner See. Ob njem stoji še ena koča, Arthur von Schmid Haus. Pri njej zavijemo levo čez strmej-ši skok, zatem pa nas čaka dolga pot po planoti nad jezerom, pod samimi stenami Saulecka, še
vedno v smeri vzhod. Vijugamo med velikimi balvani in skačemo s plošče na plošče, saj je tu vse razklano in razmetano. Ko se približamo prečnemu grebenu, se pot obrne navzgor, proti severu. Kmalu zagledamo vrh, do katerega se vzpnemo prek krajšega snežišča in zadnjega, precej strmega kamnitega dela. Vrh je med vsemi opisanimi tritisočaki najbolj obljuden. Ponuja izreden razgled, saj stojimo blizu osrčja skupine. Na severovzhodu ležijo razlomljeni skladi ledenika pod vrhom Hochalmspitze, ki je od tu videti prav blizu. Vse drugo je zelo podobno razgledu s same Hochalmspitze, zlasti pa je navdušujoč pogled v jugovzhodni smeri - nekaj lepih vršičev se vrsti vse tja do Reissecka. Iz belih megla daleč na jugu je ob mojem obisku kukal Triglav, edini, ki se mu je uspelo prebiti skozi oblačni plašč na višini 2800 metrov.
Sestopimo lahko po isti poti, še lepše pa je, če spodaj, namesto da bi zavili okrog skalnega rebra proti zahodu, nadaljujemo še navzdol, prav pod škrbino Mallnitzer Scharte. Od tu se lahko vzpnemo prav nanjo in se prevalimo preko, proti Giessener Hutte. Če pa se vračamo nazaj v izhodišče, se odmotamo proti zahodu med pravim blodnjakom velikanskih blokov, ki so se privalili z vseh strani. Kaže, da je tu vse precej lomljivo. Počasi se spustimo do obale že omenjenega jezera, kjer lahko posedimo in zremo gor, kjer so ostale naše stopinje in kjer so se rodili novi spomini. V dolino se vrnemo po že znani poti.
Čas: Parkirišče v dolini Dosenertal (pribl. 1450 m) - Konrad Hutte (1648 m) 1 ura, Dose-ner Hutte (1974 m) 1 ura, Arthur von Schmid Haus (2272 m) 1 ura, od tu še 2 uri do vrha Saulecka; spust po opisani poti 1 ura in pol do jezera, do parkirišča v dolini še slabi 2 uri.
Vabiš me
MARIJA ŠEGULA
Vabiš me z razprtimi rokami, samo korak se zdi do tvojega naročja. Vabiš me...
da se segrejem ob tvojem hladu, da se napojim s tvojo močjo, da se razživim v tvojem miru, da se naužijem tvoje lepote... Ob tebi se ustavi tok mojih želja, sanje postanejo resnica, nesmiselna vsakdanjost je pozabljena, usoda moja postane najina prijateljica. Skala si, kamen, neizprosna in kruta, veličastna in nedostopna... Vabiš me... v svoje večno naročje, si moje večno hrepenenje... !
269