67
Kratkočasno berilo.
Pravlica od Kuranta.
Marsikdo našincov dobro pozna basni (mitologijo) nekdanjih Gerkov in Rimljanov; basni njegovih očakov pa so mu celo ptuje, čeravno bi mu imele znameniteje biti od unih.
Hočem tukaj le o staroslovenskem božanstvu Kuranta nekoliko govoriti.
Stari Slovenci, dokler so še molikovali, so mislili, da je v začetku sveta presrečni vek bil: da je kruh na drevji rastel in da klasovje pšenično je bilo pol sežnja dolgo. Srečni ljudje so bili dobri; pa kmaii so se pokvarili in hudobni postali. Tedaj so sklenili bogovi svet pokončati. Silno je počelo deževati; cela zemlja je bila visoko z vodo pokrita. Vsi ljudje so poginili, samo štirje so se rešili, da niso v strašni povodnji pokončani bili.
Od treh molči povest; kako se je pa četerti strašni povodnji odtel, se ve. Bila je namreč na visokem hribu vinska terta, ki se je z veršičem neba tikala. Prijel se je četerti te terte in začel je v višino plezati. Kurant, pri starih Slovanih jako poštovani bog, to viditi, se razveseli, da mož na drevesu, njemu posvečenem , pomoči išče in se usmili revnega človeka. Berzo je jela voda odtekati in zemlja se sušiti. Rešeni človek mora Kurantu, svojemu rešitelju, obljubiti, da bo vedno dve njemu svete zeliši ljubil in nju plod rad vžival. Te želiši ste bile vinska terta in pa ajda. — Rešeni človek vzame v eno roko terto, v drugo pa ajdino štiblo, ter se poda po širokem svetu stanovanja iskat. Na bregovih jadranskega morja se ustanovi, od vinske terte, ki jo je v roki nesel, odseče šibo in vtakne jo z vso močjo v zemljo. Pri ti priči se strese vsa zemlja. In res je še dan današnji v Proseku zelo dobro vino, in tudi ajdo je vsejal. Njegovi sinovi so se razširili po Krajn-skem. In še zdaj se živijo Krajnci večidel od ajde. Ti štirje povodnji oteti ljudje so se v štiri dele sveta razdelili in zemljo zopet napolnili.
MoJik Kurant je bil v veliki časti pri starih Slovenih. In sedanji pust je spomin starega Kuranta. Veliko navad o tem času je jako starih, skoraj vsaka ima svoj pomen. Od tod izvira, da se še zdaj po nekterih krajih pust veli Kurant. Molika Kuranta so si Slovani tako mislili, kakor Rimljani svojega „Baha". — Bogu Kurantu je bil posebno torek posvečen, in res je zadnji pustni dan v „toreka.
V nekterih krajih Kranjskega je navada, da pustni torek iz slame narejenega moža ali zapalijo ali pa v vodo veržejo. Tudi to je iz časov paganskih (ajdovskih). To pa ni podoba Kuranta, ampak „zime". Ker je zadnje pustne dni zima že večidel pri koncu, so si napravijali stari Slo-veni njeno podobo in jo sožgali. Ker se pa zima velikokrat poverne in še proti koncu hudo razsaja, so jo pa zopet čez kake tri tedne v podobi kake slamnate žene prežagali. In še sedaj otroke, kadar je pol posta, pošiljajo gledat „babo žagati" *). Se se spomnem, da sem mlad fantič brez kosila bil in gledal, kje bom to žaganje babe vidil.
Tako ima marsikaka stvar, ki se nam zgol le smešna zdi, svoj pomenek in vrednost starinarskega znanstva.
__________                       J. Bile.
*) O tem in božanstvu Kurantu   naj se primeri  gosp.   Terste-njakov članek v 1. Nov.                                                Vred.