JURIJ KOVIČ
Zgodba nekega življenja
1. Portret otroka
Lep otrok je bil, vir angelskih smehljajev, zvezdnato svetal in kot nebo skrivnosten. Tiho izžareval mirno je milino z vencem zlatih kodrov krog ponosne glave. Hodil je kot princ, ponosno in vzravnano, čutil, daje eno s čudežnim vesoljem, da življenje dar je, da samo hvaležen vsak lahko je za neštete rože v srcu.
2.  Prvi strah
Bal seje samote, teme in tišine, ob uspavankah le mogel je zaspati. Rad poslušal šum dežja je pod odejo, varno skrit pred svetom v svoji zlati sobi.
V sencah, ki v polmraku lezle so po zidu, videl je prikazni iz strašljivih pravljic. Z baterijo v roki je preganjal more, tesno k sebi stiskal plišaste medvedke.
3.  Čutenje neskončnosti
V žitnem polju je klečal in božal veter, ležal je na travniku in gledal zvezde, ladjo, ki izginja na srebrnem morju, šum valov poslušal je kakor molitev in kot hvalnico razumel let galebov;
v vsem je videl sebe, sebe v vsem pozabljal,
vse je gledal, kot da vidi prvič, zadnjič,
v vsem užival je, v vsem čutil je neskončnost.
Sodobnost 1999 / 1123
Poezija
4. Groza niča
Nekega večera solze neustavljive so očijasnino z grozo zameglile, ko spoznal je, da nekoč njegove roke bodo komaj prah, ne bodo več prijeti mogle drugih rok, ne utrgati cvetlice, da telo mu vzamejo kot grad iz peska na obali večnosti valovi časa, da on, ki zdaj gleda svoj obraz v zrcalu, nič več ne bo videl, slišal ne okušal, da bo svet nekoč za njim spustil zaveso, da niti spomin ne bo več ptičje petje, vrtnic vonj in sonca sij, ki ugaša v morju.
5. Večna sled
Od takrat sije želel vsaj sled pustiti za seboj kakor komet na nočnem nebu, sled, ki ne izgine kakor sneg spomladi, ne izgubi kot voda se v puščavskem pesku, ne zbledi kakor napis na starem zidu, znamenje, ki kosec čas ga ne izbriše. Želel si postati eden je od tistih, ki o njih učijo knjige, da bili so: arhitekt morda, genialni izumitelj, pesnik, režiser, slikar ali skladatelj, da dokler ljudje živeli bodo, tudi vsaj njegov spomin, delo, ime ostane.
6. Otrok narave
Knjige pesmi bral je sred cvetočih parkov, Z mestnih gričev gledal sončne je zahode, Lučk utrip sred mesta, zvezde na višavah, Travnih bilk po dežju v soncu lesketanje. Glasbo rož poslušal, sluhu je neslišno, Petje milih ptic, brezskrbno in igrivo, Božal je drevesa, v njih počival senci, Božal bele in škrlatne je cvetove.
Sodobnost 1999 / 1124
Poezija
7.  Sanje ljubezni
Gledal ples igrivi belih je metuljev, pihal v regratove lučke, veselil se, ko počasi so se spuščala na zemljo njih semena bela kot oblak sneženi. Sanjal je o mehki roki, ki ga boža, koži, ki diši kot mandljevi cvetovi, sanjal je o njej, ki že nekje nanj čaka, ki, ko srečajo, bo vedel, to je ona.
8.  Notranja resnica
Čutil v sebi moč je, da deli svetlobo, radost brez razloga kot sijočo pesem, čutil seje eno z reke lesketanjem, morja plimovanjem, šepetanjem vetra, pticami, oblaki, zvezdami na nebu, vedel je, da vsi odgovori so v srcu, daje domišljija dom in vir navdiha, da nevidna čutom duše je resnica.
9.  Nebo samote
Rad imel neba modrino je večerno,
v pravljičnem izginjale so mraku meje
med stvarmi in bitji, končnim in neskončnim.
Bežal je pred svetom, ki ga ni razumel,
kakor kip ostajal hladen, nedostopen,
kadar kdo želel je zmotiti tišino,
ki ves čas jo čutil je le v svojem srcu.
Ni trpel besed, ki so bile brez smisla,
raje je molčal kot kamni in kot rože.
Sodobnost 1999 / 1125
Poezija
10. Tujec ljudem
Knjige le je bral, v njih luč iskal tolažbe, plošče je poslušal, se opajal z glasbo, se naučil igrati na klavir, kitaro, hodil na sprehode, v kino, gledališče, čutil se kot duh, kot angel, vsem neviden, ki ne more src ljudi se dotakniti, za stekleno steno vse le opazuje, mislil je, da od vsega in vseh je ločen.
Sodobnost 1999 / 1126
Poezija
11. Prebujanje radosti
Od razmišljanja utrujen, bled, izmučen, izgubljen kot v slepih ulic labirintu deklico je slišal reči na sprehodu, da življenje je zato, da ga uživaš. V hipu se mu vse je v glavi razsvetlilo, kot magnet bi zmedene uredil opilke, skoz nevidna vrata stopil je v trenutek, kije večnost, radost bivanja zavesti.
12.  Navdihnjene sanje
Tisto noč pa je imel prečudne sanje: videl je obraz, sijoč v neskončnem miru, in besede slišal, ki jih je izrekel dolgolasi mož, ogrnjen v slap svetlobe: »Le ljubezen je, le to spoznaj, verjemi. Smrti ni, le luč, le večno je življenje. Bodi kakor jaz, nikogar ne obsojaj. Uči le ljubezen, kajti to je, kar si.«
13. Vrnitev miru
Kakor v školjki se budi nevidni biser, kakor štorklja vrne se iz daljnih krajev, kakor reka umiri se v oceanu, vrnil seje vase, v svojo skrito pesem. Vsem vse odpustil je, tudi sebi svoje zmote in neumnosti in nore želje, ni z razumom več želel sveta objeti, zdelo se mu je, da seje čas ustavil.
Sodobnost 1999 / 1127
Poezija
14. Zavedanje trenutkov
Spet so vsi trenutki čudežni postali: naj pozdravljal zlato sonce je, ki vzhaja, naj prekrasne gledal mavrice je barve, naj poslušal petje ptičje miloglasno, ali pesem lajnarja na mestnem trgu, v hrani je užival in v ljudi bližini, vse mu prav bilo je, vse, kot mora biti.
15. Mirni človek
In potem je srečal njo, ki jo je sanjal davno že, kako mu z roko mrši kodre. Kakor v pravljici sta brž se prepoznala, prstane si dala in se poljubila. Kmalu pa se jima je rodilo dete, ki bilo je lepo kot sijoči mesec. »Moja mala zgodba tukaj je končana,« rekel sije in veselo se nasmehnil, ženo je objel, otroka in življenje.
Sodobnost 1999 / 1128