Andrej Pančur V pričakovanju stabilnega denarnega sistema O AVTORJU Andrej Pančur se je rodil 14. decembra 1971 v Trbovljah. Po končani Srednji strojni šoli v Trbovljah se je oktobra 1990 vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, študijska smer zgodovina in filozofija. Diplomiral je 2. oktobra 1996 in nato še istega meseca na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani vpisal magistrski študij zgodovine z naslovom Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem. 1. novembra 1996 se je zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer je zaposlen še danes. 14. aprila 1999 je uspešno zagovarjal omenjeno magistrsko delo. Še istega leta je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani vpisal doktorski študij s temo Monetarna politika v habsburški monarhiji in Slovenci (1848-1914). Mentor je bil prof. dr. Janez Cvirn in somentor znan. svet. dr. Jasna Fischer. Leta 2000 je dobil šestmesečno raziskovalno štipendijo na Inštitutu za evropsko zgodovino (Institut für Europäische Geschichte) v Mainzu v Zvezni republiki Nemčiji, kjer je raziskoval temo Primerjava nemških in slovenskih monetarnih konceptov v okviru monetarne politike v habsburški monarhiji (1848-1914). Aprila 2002 je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo in je bil 4. junija 2002 promoviran za doktorja znanosti. Od 1. julija 2002 dela na podoktorskem raziskovalnem projektu Ministrstva za šolstvo, znanost in šport z naslovom Dojemanje denarja na Slovenskem v 19. stoletju. Je član uredniškega odbora Zgodovine za vse. Svoje znanstvene rezultate redno objavlja v različnih znanstvenih revijah (Zgodovinski časopis, Zgodovina za vse, Prispevki za novejšo zgodovino, Anthropos) in jih predstavlja na domačih in mednarodnih znanstvenih konferencah. Med drugim se je aprila 2001 v Nemčiji v Hofgeismarju-Kasslu udeležil konference Conflict Potentials in Monetary Unions, kjer je predstavil razpravo The influence of political parties and ethnical conflicts on the currency reform of 1892 in Austria-Hungary, with special emphasis on the role of the Slovenes. Ukvarja se s gospodarskimi in socialnimi nazori na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Pri tem ga zlasti zanimajo nazori o perečih ekonomskih in socialnih problemih tega časa in ideje o njihovih razrešitvah. Poleg čisto teoretskih narodno gospodarskih nazorov, obravnava tako tudi nazore o kmetijstvu, obrtništvu, industriji, sociali, prometnih sredstvih, trgovini, proračunski politiki, zadružništvu, finančnih ustanovah, zavarovalništvu, denarju, oderuštvu, revščini, morali in podobno. Te nazore postavi tudi v širši okvir takratnih avstrijskih in tudi svetovnih nazorov. Ne zanemarja tudi povezave s takratno aktualno politiko, tako na deželni kot na državni ravni. Andrej Pančur V pričakovanju stabilnega denarnega sistema Andrej Pančur V pričakovanju stabilnega denarnega sistema Izdalo in založilo Zgodovinsko društvo Celje Zanj Marija Počivavšek Urednik Aleksander Žižek Lektoriranje Anton Šepetave Oblikovanje TRIARTES - Domjan Računalniški prelom Andrej Mohorič Prevod v angleščino Katarina Kobilica Tisk Grafika Gracer Naklada 400 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 336.74(436) "18" PANČUR, Andrej V pričakovanju stabilnega denarnega sistema / Andrej Pančur ; [prevod v angleščino Katarina Kobilica] . - Celje : Zgodovinsko društvo, 2003. - (Zgodovini.ee ; 1 ) ISBN 961-91222-0-8 127303936 Vsebina PREDGOVOR......................................................................................................... 7 I. UVOD..................................................................................................................13 1. Izbruh revolucije 1848................................................................................13 2. Ustavni parlamentarizem in proračunska politika................................14 II. AVSTRIJSKI DENARNI SISTEM PRED REVOLUCIJO 1848................ 18 1. Konvencijska valuta.................................................................................... 18 2. Papirnati denar............................................................................................19 3. Avstrijski papirnati denar pod vplivom Greshamovega zakona.............20 4. Denarna reforma 1811............................................................................... 25 5. Avstrijska narodna banka in država........................................................ 27 III. REVOLUCIONARNO LETO 1848/49......................................................33 1. Borzna in bančna kriza kot predhodnica politične revolucije................33 2. Nastop krize in izginjanja kovanega denarja iz denarnega obtoka......... 39 3. Ukinitev zamenljivosti bankovcev za kovani denar.................................44 4. Prekupčevanje z denarjem......................................................................... 47 5. Dežurni krivci............................................................................................. 52 6. Pomanjkanje srebrnikov in drobiža.......................................................... 54 7. Novi drobiž................................................................................................. 60 8. Trganje bankovcev......................................................................................64 9. Nadomestni denar........................... 65 10. Politika, vojne in proračun....................................................................... 67 11. Državni papirnati denar............................................................................ 73 IV. DENARNA KRIZA 1849/51.......................................................................... 78 1. Poskus sanacije finančnega in denarnega sistema...................................78 2. Pomanjkanje kovancev.............................................................................. 80 3. Iz ene v drugo krizo....................................................................................81 4. (Ne)zaželeni nadomestni denar................................................................ 85 5. Dolgotrajno življenje »flik«........................................................................86 6. Drobiž ostaja velik problem......................................................................88 7. Državni papirnati denar............................................................................ 91 8. Trdovratno visoka srebrna ažija................................................................ 93 9. Neuspešen razpis posojila in nova kriza...................................................95 V. ZAMETKI NOVIH BOLJŠIH ČASOV (1852/53)....................................... 97 1. Reforme ministra Baumgartnerja............................................................ 97 2. Zmanjšanje državnega papirnatega denarja v obtoku............................98 3. Ukinitev papirnatega drobiža......................................... 100 4. Novi drobiž................................................................................................103 5. Novi srebrniki........................................................................................... 106 6. Prizadevanja vlade za sanacijo narodne banke...................................... 108 VI. NEGATIVNI VPLIVI KRIMSKE VOJNE (1853-1856)........................ 112 1. Temni oblaki se zbirajo na finančnem nebu..........................................112 2. Poenotenje papirnatega denarja..............................................................113 3. Prepotrebna posojila................................................................................. 115 4. Ljudsko posojilo........................................................................................116 5. Reforme finančnega ministra Brucka.....................................................131 6. Nižanje srebrne ažije.................................................................................134 VIL NA POTI DO KONVERTIBILNE AVSTRIJSKE VALUTE................. 136 1. Boj med Prusijo in Avstrijo za prevlado nad Nemčijo..........................136 2. Nemški denarni sistemi pred letom 1857..............................................136 3. Problem zlate in srebrne valute in propad pogajanj.............................139 4. Denarna pogodba med Nemško carinsko zvezo in Avstrijo leta 1857 142 5. Avstrijska valuta........................................................................................ 150 6. Menjava konvencijske v avstrijsko valuto...............................................153 7. Avstrijska valuta kot merilo vrednosti.................................................... 158 8. Zamudna zamenjava starih kovancev za nove....................................... 159 9. Zmešnjave in prevare................................................................................160 VIII. KRIZA AVSTRIJSKE VALUTE (1859/62).............................................167 1. Trhla konvertibilnost bankovcev avstrijske valute................................. 167 2. Vojna s Piemontom in Francijo leta 1859.............................................168 3. Financiranje vojne.................................................................................... 169 4. Zaustavitev zamenjavanja bankovcev za srebrnike................................. 173 5. Naval na Kranjsko hranilnico................................................................. 174 6. Pomanjkanje drobiža................................................................................ 176 7. Nadomestni denar in papirnati drobiž.................................................. 181 IX. REŠEVANJE FINANČNIH IN DENARNIH TEŽAV (1859/1866).....183 1. Proračunska kriza in nastop ustavne dobe............................................183 2. Patriotsko posojilo v srebru?................................................................... 190 3. Ločitev narodne banke in države.......................................................... 191 4. Plenerjevi bančni akti..............................................................................193 5. Vpliv padanja srebrne ažije na kovance................................................198 6. Spornost deflacijske denarne politike................................................... 201 X. NOVA VOJNA, STARE TEŽAVE, PODOBNE REŠITVE...................... 203 1. Kali zunanjepolitične krize 1866............................................................ 203 2. Državni papirnati denar..........................................................................204 3. Srebrna ažija in denarna kriza................................................................ 209 XI. RAZPETOST AVSTRIJSKE PAPIRNATE VALUTE MED ZLATOM IN SREBROM................................................................... 213 1. Odmiranje srebrne ažije.......................................................................... 213 2. Zaustavitev prostega kovanja srebrnikov................................................215 3. Papirnata valuta.........................................................................................217 4. Zlati standard kot svetovni denar........................................................... 220 5. Zametki zlate valute................................................................................. 226 6. Zlato ali srebro..........................................................................................230 7. Zlato in srebro..........................................................................................233 XII. VALUTNA REFORMA 1892.....................................................................239 1. Zmaga zlate valute................................................................................... 239 2. Neuspešno zavračanje zlate valute........................................................... 240 3. Politični problemi.....................................................................................249 4. Politika in valutna reforma.....................................................................257 XIII. KRONSKA VALUTA................................................................................ 263 1. Krona.........................................................................................................263 2. Novi kovanci kronske valute.................................................................. 268 3. Umikanje državnega papirnatega denarja iz obtoka.............................271 4. Zamenjava drobiža.................................................................................... 274 5. Srebrniki konvencijske valute in zvezni tolarji........................................276 6. Uveljavljanje kronske valute....................................................................277 7. Ukinitev državnega papirnatega denarja in novi bankovci kronske valute..............................................................279 8. Nikoli uresničena konvertibilnost kronske valute.................... 281 XIV. PRILOGE.................................................................................................... 285 XV. SEZNAM OKRAJŠAV................................................................................. 287 XVI. LITERATURA............................................................................................ 289 IN ANTICIPATION OF A STABLE MONETARY SYSTEM....................... 313 PREDGOVOR Za začetek si bomo najprej na kratko pogledali različne oblike gotovine, ki so v Sloveniji v obtoku kot zakonito plačilno sredstvo: denarna enota v Re­ publiki Sloveniji je tolar, ki se deli na 100 stotinov. Kot edino zakonito plačilno sredstvo so v uporabi bankovci in kovanci, ki se glasijo na denarno enoto Repu­ blike Slovenije.1 V obtoku so bankovci za 10, 20, 50, 100, 200, 500, 1000, 5000 in 10.000 tolarjev, ki jih izdaja Banka Slovenije. Hkrati so v obtoku še tečajni kovanci za 10, 20 in 50 stotinov ter za 1, 2, 5, 10, 20 in 50 tolarjev, ki jih izdaja Republika Slovenija, Banka Slovenije pa jih daje v obtok. Kot zakonito plačilno sredstvo so v obtoku lahko še različni priložnostni kovanci, ki jih ob posebnih dogodkih izdaja Republika Slovenija. V obtok se po njihovi nominalni vred­ nosti dajejo priložnostni kovanci (do izdaje te knjige za 5, 100 in 500 tolarjev), izdelani v navadni tehniki. Po ceni, ki je večja od njihove nominalne vrednosti, pa se prodajajo priložnostni kovanci, izdelani iz zlata (do sedaj za 5000, 20.000 in 25.000 tolarjev nominalne vrednosti) in srebra (doslej za 500, 2000 in 2500 tolarjev nominalne vrednosti) ter priložnostni kovanci - ti so iz kovin, iz katerih se izdelujejo kovanci v obtoku -, ki so izdelani v posebni tehniki ali pa se pro­ dajajo v posebnih ovitkih.2 Vse te različne oblike današnje slovenske gotovine same po sebi nimajo prav nobene zveze s tematiko, ki jo obravnava pričujoča knjiga z naslovom V pričakovanju stabilnega denarnega sistema (Denarne razmere v 19. stoletju na Slovenskem). V vsakdanjem življenju namreč večinoma sploh ne opazimo vseh teh različnih oblik gotovine. Priložnostni kovanci, katerih prodajna vrednost je višja od njihove nominalne vrednosti, se večinoma nahajajo v zbirkah različnih numizmatikov in priložnostnih zbiralcev. Tudi ostali priložnostni kovanci so v denarnem obtoku bolj ali manj bele vrane, ki jih opazimo šele takrat, ko name­ sto bankovca za 500 tolarjev v roke dobimo na enako se vsoto glaseči kovanec. Nasploh imamo Slovenci do kovancev nekako zaničljiv, ignorantski odnos. Ker so tečajni kovanci tako malo vredni, se do njih obnašamo kot do skoraj pov­ sem nevrednega drobiža, ki se nam ga večinoma niti ne ljubi vtakniti v žep, ko nam na blagajni vrnejo preostanek denarja. Te kovance začnemo pogrešati šele takrat, ko kakšnega ob prihodu v trgovski center nujno potrebujemo za odkle­ panje nakupovalnega vozička. Iz izkušenj vemo, da so bili vsaj doslej za Slovence prava gotovina le bankovci. Verjetno pa je, da se bo ta naš ignorantski odnos spremenil z novimi, relativno kar precej vrednimi kovanci za 20 in 50 tolarjev. Zdi se namreč, da se Slovenci marsikdaj zavemo, da imajo tudi kovanci prav 1 Zakon o denarni enoti Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, št. 17/91-1. 2 Majce, Janez: Slovenski denar, Ljubljana 2001. Banka Slovenije. Bankovci in kovanci, http://www.bsi.si/html/bankovci_kovanci/index.html [23. 5. 2003]. zgodovini>ce 7 takšno vrednost kot bankovci šele, ko pridemo v tujino in se npr. srečamo z zelo vrednimi, a za naše navade precej okornimi kovanci Evropske monetarne unije. Istočasno pa nihče od nas niti za hip ne more podvomiti, da imajo v modernem razvitem svetu vse oblike gotovine istega denarnega sistema ne samo isto nominalno vrednost, temveč tudi isto kupno moč. Vendar vedno ni bilo tako. Človeštvo se je večino svoje denarne zgodovine spopadalo s problemom, da so lahko imeli različni kovanci in različne vrste papirnatega denarja istega denarnega sistema kljub isti nominalni vrednosti povsem različne tržne vred' nosti. Zato je prihajalo do različnih anomalij obstoječega denarnega sistema. Zaradi prenizke cenitve vrednosti posameznih vrst denarja, pomanjkanja drugih vrst denarja in naposled njihovega razvrednotenja, so se ljudje pri vsakdanjem poslovanju z denarjem srečevali z najrazličnejšimi težavami. Za razvrednotenje posameznih vrst denarja niso bili vedno odgovorni vladarji in države, ki so na račun inflacije hoteli pridobiti dodatne dohodke, temveč so bile v večji meri te napake sestavni del takratnih denarnih sistemov. Sele z razširitvijo zlate valute kot svetovnega denarnega sistema so se v zadnjih desetletjih 19. stoletja v tem pogledu denarne razmere stabilizirale.3 Podobne težave so pretresale tudi denarne sisteme v habsburški monarhi­ ji, kjer smo živeli tudi Slovenci. Na denarnem področju je črno-žolta monarhija namreč doživela mnoge vzpone in padce. Zadnji ciklus težav se je začel z revolu­ cionarnim letom 1848. Ker pa je za pravilno razumevanje takratnih dogodkov nujno potrebno poznati tudi monetarno zgodovino predhodnega obdobja, sem v drugem poglavju obširneje predstavil avstrijski denarni sistem v desetletjih pred revolucijo leta 1848. V naslednjih poglavjih sem nato opisal in razložil vse spremembe, ki jih je avstrijski denarni sistem doživel po letu 1848 in so bile posledice premagovanja globoke krize, v kateri se je monarhija takrat znašla. Z različnimi reformami se je nato dolgo časa poskušalo sanirati pretreseni denarni sistem, vendar je nazadnje spodletela prav vsaka od njih. Sele sedemdeseta leta 19. stoletja so nenadoma prinesla premor. Nekateri stari problemi so bili poza­ bljeni, a so se hkrati pojavili novi. Ves ta čas niso nikoli potihnile želje po stabilizaciji denarnega sistema. Ko se je tako npr. v letih 1860/61 začelo obnavljati parlamentarno življenje v habsburški monarhiji, je bila prav »zelo pomembna in nujna zadeva vzpostavit­ ve deželne valute v njeni polni in nespremenljivi vrednosti /.../ eno od prvih vprašanj, pri reševanju katerega bi lahko sodeloval državni zbor med svojim naslednjim zasedanjem.«4 Tudi v naslednjih treh desetletjih želje po stabilnem denarnem sistemu niso bile nič manjše: »Vprašanje o vrejenji denarstva v avstro- ogerski državi je dandanes [leta 1885] med vsemi imenitnimi prašanji, ki zvedavi 3 Redish, Angela: Bimetallism, Cambridge-New York 2000. Sargent, Thomas J. in Velde, Fra­ ncois R.: The Big Problem of Small Change, Princeton-Oxford 2002. 4 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 8. 1. 1861. 8 zgodovini.ee politični in trgovinski svet zanimajo, rekli bi, da skoraj najimenitneje«.5 Zaradi vseh težav, ki so bile povezane z različnimi tržnimi vrednostmi različnih vrst denarja, so si ljudje preprosto želeli »stalno podlago veljave našega denarja, kteri bo potem ob novem letu ravno toliko vreden, kakor pa šele dvanajst mesecev pozneje ob Božiči, kar se pa sedaj nikakor ne more trditi«.6 Vladi je denarni sistem postopoma uspelo stabilizirati šele s pomočjo va­ lutne reforme iz leta 1892, ki se je zavlekla vse do začetka 20. stoletja in s katero je Avstro-Ogrska dobila šepajočo zlato valuto. Znani slovenski politik Fran Suk- lje je zato lahko v svojih spominih upravičeno ponosno zapisal: »Avstro-Ogrska je dobila s temi zakoni [o valutni reformij v istini stalno novčanico, ki je bila do leta 1914., torej do početka nesrečne svetovne vojne, z zlatom enakovredna«.7 Sele med prvo svetovno vojno so se tako ljudje znova srečali z nekaterimi stari­ mi denarnimi problemi. Vendar je bila njihova sanacija stvar nekega drugega, jugoslovanskega obdobja, zato se z njimi v tej knjigi ne ukvarjam več. V knjigi sem denarne razmere na Slovenskem v prvi vrsti poskušal pri­ kazati v sklopu denarnih razmer v habsburški monarhiji in nenazadnje še v sklopu svetovnih denarnih razmer. V ta namen sem uporabil kopico literature o monetarni zgodovini na svetovni ravni in po posameznih državah. Na žalost je monetarna zgodovina habsburške monarhije običajno izključena iz svetovnih zgodovinskih pregledov. Malo pozornosti ji je posvetilo tudi moderno zgodo­ vinopisje. Zato so še toliko bolj nepogrešljive takratne ekonomske publikacije. Starejšo literaturo lahko po eni strani uporabimo kot tiskani vir, po drugi strani pa kot literaturo. Pri tem moramo nujno poznati takratno ekonomsko znanost, da lahko stara spoznanja beremo v luči modernih teorij. Monetarna teorija je prisotna le v ozadju mojega doktorata. Omenjal sem jo le v tolikšni meri, koli­ kor je bilo to potrebno pri razumevanju opisanih monetarnih procesov. Glavnina virov za mojo raziskavo temelji na pisanju takratnega časopisja. Za prvo obdobje so bile zlasti pomembne Novice in Laibacher Zeitung. Kasneje so največ informacij prinašali Slovenec, Slovenski narod, Marburger Zeitung in Edinost. Semtertja sem uporabljal še Slovenskega gospodarja, Laibacher Tagblatt in Laibacher Wochenblatt, Sočo, Novo Sočo in Domoljuba. Od tiskanih virov so bili nepo­ grešljivi še različni letniki Reichsgesetzblatta in Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrath.es. Arhivsko gra­ divo za mojo znanstveno raziskavo je dostopno le fragmentarno, če že ni ravno izgubljeno/založeno. Posebno koristen je bil arhiv Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, ki ga hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Preden se bo bralec začel prebijati skozi glavno besedilo moje knjige, bi bilo koristno, če bi že vnaprej pojasnil vprašanje, ki se bo bralcu nujno zastavlja- 5 Slovenec, 27. 3. 1885, št. 69. 6 Slovenec, 7. 11. 1884, št. 257. 7 Šuklje, Fran: Iz mojih spominov, 1. del, Ljubljana 1988, str. 245. zgodovini«ce 9 lo med branjem knjige. Kadarkoli se v zgodovinskih knjigah omenjajo nekdanje denarne enote, se namreč bralec začne spraševati, koliko bi bila določena koli­ čina denarja iz preteklosti vredna danes. Vendar se na žalost na to vprašanje se ne more podati nobenega povsem zanesljivega odgovora, temveč le bolj ali manj natančne približke. Prav tako ne obstaja noben zanesljiv način za preračunava­ nje vrednosti starega avstrijskega denarja v današnje slovenske tolarje. Na prvi pogled bi bilo vrednost starega denarja najlažje izračunati iz vrednosti drage kovine, ki jo je vseboval. Vendar se je vrednost srebra in zlata z leti tako močno spremenila, da bi bil vsak takšen poskus določitve vrednosti starega denarja povsem zgrešen. Za čim bolj natančno določitev vrednostnega razmerja med starim in no­ vim denarjem bi v prvi vrsti potrebovali čim bolj natančen indeks gibanja ravni cen v obdobju, ko je bil star denar v obtoku, in pa vse do danes. Na tej podlagi bi bilo nato mogoče izračunati kupno moč starega denarja v želenem letu v pri­ merjavi s kupno močjo današnjega denarja. Za 19. stoletje sicer obstaja indeks cen življenjskih stroškov za avstrijsko polovico habsburške monarhije, ki ga pri­ kazuje spodnji graf. Vendar ta indeks vse doslej še ni bil usklajen z indeksi giba­ nja cen življenjskih stroškov v stari Jugoslaviji, med drugo svetovno vojno, v novi Jugoslaviji in v Republiki Sloveniji. Zato (še) ne moremo primerjati kupne moči starega avstrijskega denarja s kupno močjo današnjega tolarja ali vsaj evra. Graf 1: Indeks cen življenjskih stroškov v avstrijski polovici habsburške monar­ hije od leta 1830 do leta 1914 (1914 = 100).8 s Mühlpeck, Vera in Sandgruber, Roman in Woitek, Hannelore: Index der Verbraucherpreise 1800-1914, V: Geschichte und Ergebnisse der zentralen amtlichen Statistik in Österreich 1829-1979, Wien 1979, str. 649-678. 10 zgodovini'Ce Do danes so takšne izračune naredili le za britanski funt, ameriški dolar in za nas ne tako zanimivo norveško krono9. Na internetski strani Economic Hi­ story Services10 celo najdemo zastonj programe za preračunavanje kupne moči dolarja ali funta iz poljubno izbranega leta v preteklosti v njegovo današnjo kupno moč. Za prvo silo lahko te programe uporabimo tudi pri preračunavanju starega avstrijskega denarja v današnje tolarje. Pri tem moramo le poznati me­ njalno razmerje med funtom in avstrijskim denarjem (1 funt ~ 10 goldinarjev, 1 funt = 24,02 krone)11 na eni strani in funtom in tolarjem (dnevni tečaj) na drugi strani. Vendar je pri takšnem preračunavanju sporno, da izračun temelji na pariteti kupne moči funta in se pri tem ne ozira na realnost menjalnih tečajev in razlik v ravni cen med obema državama. Ce bi bralci hoteli dobiti precej bolj zanesljivo predstavo o vrednosti sta­ rega avstrijskega denarja, jim priporočam, da se vsaj površno seznanijo s cenami različnih proizvodov iz obdobja, za katerega se zanimajo. Te lahko hitro najdejo v posameznem starejšem dnevnem časopisju, kjer so objavljali aktualne tržne cene in reklamne cene različnih proizvodov. O nekaterih cenah iz 19. stoletja na Slovenskem obširneje pišejo tudi nekatere zgodovinske knjige in članki.12 Najbolj zanesljivo pa se lahko z relativno vrednostjo starega denarja sez­ nanimo tako, da se pozanimamo o plačah ter socialnem statusu posameznih slojev prebivalstva. Doslej se je največ pisalo o dohodkih uradnikov,13 vojakov14 in drugih državnih uslužbencev15 ter delavcev16. 9 http://www.ssb.no/vis/kpi_en/kpicalc.shtml 10 http://www.eh.net 11 Angleški funt je bil zlata valuta in avstrijski goldinar srebrna valuta. Ker pa vrednostno raz­ merje med zlatom in srebrom nikoli ni bilo povsem stabilno in je zlasti po letu 1873 vrednost srebra v primerjavi z zlatom hitro padala (primerjaj Prilogo 2), je bilo nestabilno tudi uradno menjalno razmerje med obema valutama. Poleg tega pa se večino obravnavanega obdobja vrednost goldinarja ni gibala v skladu z njegovo srebrno podlago (primerjaj Prilogo 1). Zato je navedeno menjalno razmerje med funtom in goldinarjem lahko le grob približek. Leta 1850 se je tako vrednost funta gibala med 9,73 in 15,03 goldinarja. Veliko bolj zanesljivo pa je uradno menjalno razmerje med funtom in krono, saj je bila tudi krona zlata valuta in po vrhu od leta 1896 prav tako kot funt tudi zelo stabilna. 12 Valenčič, Vlado: Žitna trgovina na Kranjskem in ljubljanske žitne cene od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne, Ljubljana 1977. Melik, Vasilij: Nekaj o cenah, plačah in kulturi v predmarčni dobi, ZČ, 1985, št. 1-2, str. 67-73. Melik, Vasilij: Ljubljanske cene kruha in mesa v predmarčni dobi, Kronika, 1981, št. 1, str. 27-33. Šumrada, Janez: Gospodarjenje neke slo­ venske družine konec 19. in v začetku 20. stoletja, ZČ, 1984, št. 3, str. 171-177. 13 Holz, Eva: Državno uradništvo v habsburški monarhiji od Marije Terezije do Ilirskih pro­ vinc 1740-1809 (njegove gmotne razmere in skomine), V: Rajšp, Vincenc ... (et al.): Melikov zbornik, Ljubljana 2001, str. 329-344. Holz, Eva: Gmotne razmere uradništva na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja, V: Rajšp, Vincenc in Bruckmüller, Ernst (ur.): Vilfanov zbornik, Ljubljana 1999, str. 467-489. Holz, Eva: Plačevanje ljubljanskih mestnih uradnikov v drugi polovici 19. stoletja, ZČ, 1985, št. 1-2, str. 75-78. 14 Stergar, Rok: »Vojski prijazen in zaželen garnizon«, Ljubljana 1999, str. 43-46. zgodovini.ee 11 Knjiga, ki leži pred Vami, je malenkostno predelana doktorska disertaci­ ja, ki sem jo aprila 2002 uspešno zagovarjal na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Zato bi se ob tej priložnosti rad zahvalil mentorju prof. dr. Janezu Cvirnu in somentorici dr. Jasni Fischer za vse nasvete in spod­ bude pri mojem delu. Se posebno toplo bi se rad zahvalil Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, ki je finančno podprlo tisk knjige, in Zgodovinskemu društvu Celje, ki je knjigo sprejelo v svoj založniški program. Za šestmesečno razisko­ valno štipendijo v Nemčiji bi se rad zahvalil Inštitutu za evropsko zgodovino (Institut für Europäische Geschichte) iz Mainza. Posebno zahvalo si zaslužijo še vsi moji bližnji, ki nikoli niso podvomili v moje delo. Ljubljana, 16. 7. 2003 Andrej Pančur 15 Cvirn, Janez: Finančno poslovanje družine Marka Vincenca Lipolda v letih 1867-1871 in 1878-1883, ZČ, 1987, št. 1, str. 115-137. 16 Šorn, Jože: Rudarji v naših premogovnikih ob koncu fevdalnega družbenega sistema, PZGD, 1963, št. 1-2, str. 81-82. Kresal, France: Mezde in plače na Slovenskem od novele obrtnega reda 1885 do kolektivnih pogodb 1991, PNZ, 1995, št. 1-2, str. 7-12. 12 zgodovini-ce L UVOD 1. Izbruh revolucije 1848 Revolucionarno leto 1848/49 lahko označimo za eno od najpomemb­ nejših prelomnic v evropski zgodovini 19. stoletja. Revolucija sama po sebi ni bila nobeno presenečenje. Zaradi industrializacije so naraščale socialne napeto­ sti in med obrtniškimi in delavskimi družbenimi sloji se je širilo nezadovoljstvo. Kjer so še obstajali fevdalni odnosi, so bili na dnevnem redu konflikti med kmeti in fevdalnimi gospodi. Žgoča socialna nasprotja so spremljale še velike gospodarske težave. Lakota je v letih 1845/47 sprožila rast cen in še večji padec življenjske ravni. Zaradi manjšega povpraševanja je kriza v kmetijstvu prerasla v depresijo v industriji in obrti, posledično je naraščala še brezposelnost. Ker kreditni sistem še ni bil dovolj razvit, preprosto ni zmogel v zadostni meri zado­ voljiti potreb gospodarstva po ugodnih kreditih, s katerimi bi lahko prebrodilo depresijo. Zato je nastopila še finančna kriza. Povrhu vsega pa je gospodarsko krizo spremljala še politična. Vedno več ljudi je bilo nezadovoljnih z vladajočimi silami, ki niso bile pripravljene z reformami temeljito demokratizirati politične­ ga sistema. Reformnim silam v okviru obstoječih političnih institucij ni uspelo vzpodbuditi političnih sprememb, obenem pa je bila oblast prešibka, da bi lah­ ko onemogočila opozicijo.1 V teh razmerah je bilo le vprašanje časa, kdaj bo počilo. Najprej je janu­ arja 1848 zagorelo na Siciliji. Za nadaljnji razvoj revolucije pa so bili odločilni dogodki v Parizu, kjer so 24. februarja 1848 razglasili republiko. Zmaga revolu­ cije v Parizu in s tem v Franciji, centru evropskih revolucionarnih dogodkov, je bila signal za širjenje revolucije po Evropi. Revolucija se je širila kot požar. Ko so novice o francoski revoluciji dosegle večja mesta, so ljudje organizirali množična zborovanja, ki so jim nato sledile demonstracije, na katerih so zahtevali spre­ membo političnega in socialnega sistema. Iz velikih mest je revolucija pljusknila po podeželju. 2. marca se je revolucija tako razširila na jugozahodno Nemčijo, 6. marca je dosegla München in 11. marca še Berlin.2 Novice o revoluciji so kmalu dosegle tudi Avstrijo. Najprej so se prebudili Madžari v Bratislavi. Tudi dunajsko meščanstvo je začelo terjati več političnih pravic. Študentje so kmalu radikalizirali politične zahteve. 13. marca 1848 je peticijsko gibanje na Dunaju preraslo v revolucijo, množice so se spopadle z voj­ sko, v predmestjih je prišlo do delavske vstaje. Pod pritiskom množic je vlada še 1 Sperber, Jonathan: The European Revolutions, 1848-1851, Cambridge-New York- Melbour­ ne 1994, str. 38-111. 2 Hobsbawm, Eric: Doba kapitala, Zagreb 1989, str. 15-16. Sperber, Jonathan: The European Revolutions, str. 111-114. zgodovini.ee 13 isti dan kapitulirala in kancler Clemens Metternich, ki je poosebljal osovraženi predmarčni režim, je odstopil. V naslednjih dneh je vlado prevzelo provizorično državno ministrstvo. Cesar Ferdinand I. je 14. marca obljubil, da bo razglasil ustavo, sklical parlament in zagotovil svobodo tiska. Vojska se je umaknila iz mesta, skrb za red in mir v mestu sta prevzeli meščanska nacionalna straža in akademska legija.3 Revolucija se je iz Dunaja širila po monarhiji. 16. marca so novice o re­ volucionarnih dogodkih na Dunaju tako dosegle tudi Ljubljano, kjer so zvečer meščani v gledališču cesarju v zahvalo za njegove obljube priredili ovacijo. Mirno nazdravljanje meščanov novi dobi pa so preglasile demonstracije nižjih družbe­ nih slojev, ki so se že od popoldneva zbirali po mestnih ulicah. Razburjenje je kmalu preraslo v spontane demonstracije in demonstranti so se znesli nad sim­ boli starega režima. Razbili so Metternichovo soho, napadli in razbili užitninske urade, mitnico in hišo župana, ki je moral pobegniti iz mesta. Meščani so se ustrašili teh ljudskih nemirov in so zato še ponoči ustanovili narodno stražo, v katero je stopilo premožnejše meščanstvo. Kmalu sta bila zagotovljena red in varnost.4 5 2. Ustavni parlamentarizem in proračunska politika Začetek nove ustavne dobe so tudi v drugih mestih na Kranjskem obele­ žili s proslavami? Na splošno je meščanstvo na Slovenskem večinoma navduše­ no pozdravilo cesarjeve obljube. Tako so npr. tudi v Celju6, Mariboru in drugje na Štajerskem ljudje radostno sprejeli cesarjevo napoved ustave.7 Čeprav ljudem ni bilo povsem jasno, kaj ustava sploh je in kaj jim bo prinesla, so od novih časov veliko pričakovali. Urednik Kmetijskih in rokodelskih Novic Janez Bleiweis je 22. marca 1848 v uvodniku jasno nakazal, kaj pričakuje od ustavne vlade, »to je z drugimi besedami taka vladija, ktera pripusti, de prihodnjič ne bo le samo gosposka, temuč de bojo tudi deželni in mestni stanovi, ki bojo zato od ljudstva izvoljeni, pravico iméli govoriti, svoje želje in vošila v prihodnjih postavah in davkih pred tronom Cesarja odkritoserčno razodeti, in pa tudi zvedeti, kako in kam se deržavno premoženje vsako leto obračuje. V čim pa bojo posamesne na­ prave noviga vladanja obstale, to nočejo milostljivi Cesar sami skleniti, tedaj so 3 Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, Wien 1997, str. 276-278. Primerjaj še: Britovšek, Marjan: Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, Maribor 1970, str. 19-44. 4 Mal, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1934, str. 658-662. 5 Granda, Stane: Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, Novo mesto 1995, str. 96-101. 6 Cvirn, Janez: Celje in leto 1848, V: Počivavšek, Marija (ur.): Iz zgodovine Celja: 1848-1918, Celje 1998, str. 60-61. 7 Baš, Franjo: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije. Maribor 1989, str. 146, 148. Cvirn, Janez: Od srede 18. stoletja do 1859, V: Vidic, Marko (ur.): Ilustrirana zgodovina Slo­ vencev, Ljubljana 1999, str. 224. 24 zgodovini.ee ukazali, de se imajo, berž ko bo moč, možje iz vsih nemških, slovanskih in laških dežela na Dunaji zbrati, ki se bojo s cesarjem in njegovimi vikšimi svetovalci na tanjko posvetovali, česar vsaka dežela za-se potrebuje - in po tem se bo vladija vsake dežele vravnala.«8 Bleiweis je torej pričakoval, da bodo v bodoči ustavni monarhiji od ljudi izvoljeni poslanci posameznih dežel lahko v zveznem parlamentu nadzirali delo­ vanje vlade na zakonodajnem področju, pri čemer je še posebej poudaril, da bo parlament nadziral tudi proračunsko politiko vlade. Potrebo po parlamen­ tarnem nadzoru proračuna je Bleiweis še bolj jasno razdelal v naslednji številki Novic: »Iz vsih stanov izvoljeni možjč bojo prihodnjič pravico imeli govoriti v postavah in davkih. Po ti poti se bo natanjko zrajtalo, koliko bojo znesli dohodki, koliko izdajki našiga cesarstva; de se ne bo več davkov podložnikam nakladovalo, kakor bo potreba, - de se pa tudi ne bo smelo več izdati, kakor bojo dohodki znesli. Novo vladanje našiga cesarstva bo prihodnjič tako, de ne bo smel nihče z deržavnimi denarji delati kakor bi hotel, kér se bo vse očitno delalo, in kér bojo mogli tudi nar vikši Cesarjevi služabniki za vsako stvarico dobro stati, kar bojo storili. Dozdej ni bila taka. Podložniki so plačevali, pa niso zvedeli, kam so njih denarji šli.«9 Bleiweis je torej v skladu s takratnim prepričanjem pričakoval,10 da bo šele parlamentarni nadzor prinesel red v avstrijsko proračunsko politiko.11 Tukaj nakazana vzročna zveza med proračunsko politiko (skupaj z višjimi davki) in demokratizacijo (skupaj s soudeležbo davkoplačevalcev pri upravljanju države) je bila v tem času že hudo stara. Ce ljudje ne bi zahtevali, da ne plačujejo davkov, če ne bi imeli tudi kontrole nad porabo denarja, med drugim ne bi prišlo do nastanka parlamentarnih demokracij v Angliji, Združenih državah Amerike in Franciji.12 Tudi v Avstriji se je vladar posebno v času vojn, ko je potreboval vedno več denarja, obračal na stanove, da bi lahko zvišal davke in tako zbral potrebna denarna sredstva. Vendar v nasprotju z Anglijo in Francijo stanovsko zastopstvo v avstrijskih deželah nikoli ni preraslo v centralno stanovsko zastopstvo, ki bi bilo pristojno za celotno monarhijo in iz katerega bi lahko nastal zametek avstrij­ skega parlamentarizma. Po drugi strani pa se je tudi vlada zavedala, da bo brez privoljenja stanov težko zvišala davke. Zato je predsednik oddelka za finance februarja 1848 celo predlagal, da bi se na Dunaju zbrala skupščina stanov, s 8 Bleiweis, [Janez]: Slava slava našimu presvitlimu Cesarju Ferdinandu pervemul, Novice, 22. 3. 1848, št. 12, str. 45. 9 Poménki s kmeti in rokodelci, Novice, 29. 3. 1848, št. 13, str. 49. 10 Primerjaj še: Erklärung des Allerhöchsten Constitutions-Patents vom 15. März 1848, für das Landvolk in Krain. Von einem Bauernfreunde, str. 3. Wysocki, Josef: Die österreichische Finanzpolitik, V: Wandruszka, Adam in Urbanitsch, Pet­ er (ur.): Die Habsburgermonarchhie 1848-1918, 1. knjiga: Die wirtschaftliche Entwicklung, Wien 1973, str. 78-79. 12 Primerjaj: Ferguson, Niall: The Cash Nexus, London 2001, str. 81-87. zgodovini.ee 15 čimer bi se povečal kreditni ugled države. Vendar je te načrte nazadnje prekinil začetek marčne revolucije.13 Ta zgodovinska epizoda nakazuje, da je imela vlada v predmarčni dobi ve­ like probleme s proračunskim primanjkljajem. Hkrati pa so javno mnenje, več­ ina ekonomske znanosti in nenazadnje tudi državna uprava v uravnovešenem proračunu videli enega glavnih pogojev za uspešen gospodarski razvoj.14 15 Avstrija samo na prvi pogled ni imela težav s proračunom. V primerjavi z drugimi evrop­ skimi državami avstrijska davčna obremenitev ni bila visoka. Bolj problematič­ na je bila različno visoka davčna obremenjenost posameznih delov monarhije (najvišja v Italiji, nato v avstrijskih dednih deželah, čeških deželah, Galiciji in nazadnje na Ogrskem) ter ne dovolj razvit davčni sistem, ki je neenakomerno obremenjeval različne družbene sloje (z visokimi indirektnimi davki zlasti nižje družbene sloje in z zemljiškim davkom kmete) in vladi pri povečanju davčnih dohodkov ni puščal veliko manevrskega prostora. Po drugi strani tudi ni bilo mogoče znižati izdatkov za skromno civilno upravo in zaradi političnih razmer ni bilo mogoče reformirati vojske in jo tako poceniti. Vendar kljub tem struktur­ nim šibkostim izdatki za civilno upravo in vojsko razen v času zunanjepolitičnih kriz v letih 1821/22 in 1831 niso presegali tekočih dohodkov. Zato je Ilhrisch.es Blatt dober mesec dni po revoluciji ob objavi stanja av­ strijskega proračuna v letih 1841/46 pravilno ugotovil, da »tekoči dohodki (brez posojil) ne pokrivajo samo tekočih izdatkov (brez odplačevanja dolgov), temveč beležijo celo presežek.« Sele leta 1847 je bil tako zabeležen proračunski primanj­ kljaj. Zato je v skladu s politiko avstrijske vlade, ki je hotela pomiriti javnost, ob tem pripomnil: »Vidimo, da se lahko naše finance ob zmanjšanju stroškov pri­ bližujejo ne le verjetnemu, temveč tudi skorajšnjemu ozdravljenju«.13 V resnici pa avstrijska proračunska politika še zdaleč ni bila tako zdrava, kot je to hotela prikazati vlada. Odplačevanje starih dolgov in redno plačevanje obresti za najeta posojila je predstavljalo tako velik del proračunske postavke, da je avstrijski proračun skoraj vedno beležil primanjkljaj, ki ga je država lahko pokrila samo z novim zadolževanjem. Zaradi neuspešne sanacije starih dolgov (bodisi z zvišanjem davkov, z zmanjšanjem izdatkov ali kombinacijo obojega) je bila proračunska politika v predmarčni Avstriji v stalnih težavah.16 13 Brandt, Harm-Hinrich: Public Finances of Neo-Absolutism in Austria in the 1850s: Integra­ tion and Modernisation, V: Witt, Peter Christian: Welth and Taxation in Central Europe, Hamburg-New York 1987, str. 85-87. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolu­ tismus: Staatsfinanzen und Politik 1848-1860, 1. del, Göttingen 1978, str. 147-151. 14 Wysocki, Josef: Die österreichische Finanzpolitik, str. 82. Gratz, Alois: Die österreichische Finanzpolitik von 1848 bis 1948, V: Mayer, Hans (ur.): Hundert Jahre österreichischer Wirtschaftsentwicklung 1848-1948, Wien 1949, str. 224. Rybinski, Helga: Der Grundsatz des Haushaltsgleichgewichts in historischer und dogmengeschichtlicher Sicht, Berlin 1964, str. 63-91. 15 Feuilleton, Illyrisches Blatt, 18. 4. 1848, št. 32, str. 127. 16 zgodovini'Ce Vzroke za kroničen avstrijski proračunski primanjkljaj moramo poiskati v času Napoleonovih vojn. Problemi avstrijske proračunske politike pa so bili v tesni vzročno-posledični zvezi s takratno monetarno politiko in tako posredno z bolj ali manj gladkim delovanjem avstrijskega denarnega sistema. Zato si bomo najprej ogledali osnove avstrijskega denarnega sistema in njegovo odvisnost od proračunske politike pred marčno revolucijo. 16 Več o avstrijskem proračunu v predmarčni dobi glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreic­ hische Neoabsolutismus, 1. del, str. 47-103. zgodovini.ee 17 II. AVSTRIJSKI DENARNI SISTEM PRED REVOLUCIJO 1848 1. Konvencijska valuta V tem času je bila temeljna enota avstrijskega denarnega sistema goldi­ nar konvencijske valute (Conventionsmünze) z uradno okrajšavo CM. Uradna okrajšava za goldinar (Gulden) je bila fl. (Forint). Slovenci so večinoma uporab­ ljali okrajšavo gld. ali gold. Goldinar konvencijske valute je svoje ime dobil po mednarodni denarni pogodbi (konvenciji), ki jo je Avstrija leta 1753 sklenila z Bavarsko. Po tej pogodbi so iz kölnske marke čistega srebra (233,85 g)17 skovali 20 goldinarjev, oziroma so iz dunajske marke čistega srebra (280,64 g) skovali 24 goldinarjev. En goldinar je tako vseboval 11,69 g čistega srebra. Teža dunajske marke je bila torej v razmerju do kölnske marke 5 : 6. Konvencijska valuta je imela 20-goldinarsko stopnjo glede na kölnsko marko oziroma 24-goldinarsko stopnjo glede na dunajsko marko. En goldinar se je delil na 60 krajcarjev (Kreu­ zer). Razmerje je bilo torej sledeče: 1 gld, = 60 kr. Konvencijsko valuto so sčaso­ ma sprejele skoraj vse južnonemške države, kjer je večinoma krožil konvencijski tolar (Taler). Menjalno razmerje je bilo: 20 gld. = 10 tolarjev. Ker pa je po začetku 19. stoletja previsoko vrednoten kronski tolar (25,79 g čistega srebra)18 iz prometa začel izrinjati konvencijski tolar, se je v južnonemških državah posto­ poma razvila 24 in Rz-goldinarska stopnja glede na dunajsko marko.19 Ker je vrednost avstrijskega denarja temeljila na srebru, je Avstrija takrat imela srebrno valuto. Vendar je bil v Avstriji poleg srebrnih kovancev (kot za­ konito plačilno sredstvo) v obtoku še papirnati denar. 17 Kölnska marka je bila v tem času edina skupna podlaga zelo raznolikega denarnega sistema nemških držav. 18 Kronski tolar so najprej začeli kovati v avstrijski Nizozemski (sedanji Belgiji), od koder se je razširil po južni Nemčiji. Nekaj ga je bilo v obtoku tudi v Avstriji. 19 Sprenger, Bernd: Währungswesen und Währungspolitik in Deutschland von 1834 bis 1875, Köln 1981, str. 35-36, 40. Sprenger, Bernd: Harmonisierungsbestrebungen im Geldwesen der deutschen Staaten zwischen Wiener Kongreß und Reichsgründung, V: Schremmer, Ec­ kart (ur.): Geld und Währung vom 16. Jahrhundert bis zur Gegenwart, Stuttgart 1993, str. 123-124. Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte. Von den Anfängen bis 1918, Teil 2, Wien-Köln-Weimar 1994, str. 496. Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero, ZČ, 1954, št. 1-4, str. 68. Zorn, Wolfgang (ur.): Das 19. und 20. Jahrhudert, V: Aubin, Hermann in Zorn, Wolfgang (ur.): Handbuch der deutschen Wirtschafts- und Sozialgeschichte, 2. zvezek, Stuttgart 1976, str. 937-938. 18 zgodovini-ce 2. Papirnati denar Zgodovinsko gledano papirnati denar20 svoj nastanek dolguje reševanju dveh problemov.21 Prvič je papirnati denar nastal kot posledica pomanjkanja de­ narja v obtoku22 in kovinskega denarja za denarno poslovanje.23 Ta problem so banke reševale z izdajanjem papirnatega denarja, ki ga je bil izdajatelj v vsakem trenutku pripravljen zamenjati za nominalno enako količino kovinskega denar­ ja. Ob normalnem poslovanju so emisijske banke uživale polno zaupanje svojih strank. V tem primeru se prejemniki papirnatega denarja niso istočasno odlo­ čali, da bi svoj papirnati denar v banki zamenjali za kovinskega. Zato je banka lahko izdala več papirnatega denarja, kot je imela depozitov v kovinskem denar­ ju. Papirnati denar je s tem postal neke vrste kreditni denar. Ob (upravičenem ali neupravičenem) omajanju zaupanja javnosti v plačilno sposobnost emisijske banke, so lastniki papirnatega denarja hoteli svoj denar zamenjati v kovinski de­ nar in so lastniki depozitov hoteli dvigniti svoje depozite v kovinskem denarju. Ker pa vsem preprosto ni bilo mogoče ugoditi, se je ob vedno večjih zahtevah po kovinskem denarju emisijska banka znašla v likvidnostnih težavah in je nazadnje lahko celo propadla. Najbolj znan takšen primer je bil razvpiti bankrot Banque Royale Johna Lowa leta 1720 v Franciji.24 20 Kot papirnati denar je v tem primeru mišljen vsak denar, katerega nominalna vrednost ne izhaja iz njegove notranje vrednosti in je zato posledično njegova nominalna vrednost vedno veliko višja od materiala, iz katerega je izdelan. Zato ni bilo nujno, da je imela ta vrsta denarja vedno obliko papirnatega denarja, temveč je lahko isto funkcijo opravljalo npr. tudi usnje, tobak ali igralne karte. Zato bi bil primernejši izraz prosta valuta, katere vrednost ni vezana na nobeno snov. Vendar je v veliki večini primerov ta denar bil narejen iz papirja, zato tudi jaz raje uporabljam veliko bolj razširjeni izraz papirnati denar. 21 Več o tej delitvi in o različnih zgodovinskih primerih glej: Galbraith, John Kenneth: Novac. Odakle je došao, kamo je otišao, Zagreb 1975, str. 31-89. Za nemške države glej še: Henning, Friedrich-Wilhelm: Handbuch der Wirtschafts- und Sozialgescbichte Deutschlands, 2. del: Deutsche Wirtschafts- und Sozialgeschichte im 19. Jahrhunderts, Padeborn-München-Wien- Zürich 1996, str. 248-249. Pohl, Hans: Das deutsche Bankwesen (1806-1948), 2. del, Frank­ furt am Main 1982, str. 76-78. 22 Ta problem boja proti deflaciji zelo temeljito, vendar s tega stališča tudi preveč enostransko poudarjata Schremmer, Eckart in Streb, Jochen: Revolution oder Evolution? Der Übergang von den feudalen Münzgeldsystem zu den Papiergeldsystem des 20. Jahrhunderts, VSW, 1999, št. 4, str. 457-476. 23 Primerjaj: Häuser, Karl: Finanzinovationen - Früher, BWWB, 1989, št. 24, str. 15. 24 Ta zelo znana zgodovinska epizoda praktično ne sme manjkati v nobeni knjigi, ki na klasičen način opisuje večstoletno zgodovino denarništva, bančništva in borz. Zato bom navedel samo nekatere od teh knjig: Leverkus, Erich: Freier Tausch und fauler Zauber. Vom Geld und sei­ ner Geschichte, Frankfurt am Main 1990, str. 105-113. Chown, John: A History of Money. From AD 800, London-New York 1995, str. 206-211. Galbraith, John Kenneth: A Short History of Financial Euphoria, New York 1993, str. 34-42. Williams, Jonathan (ur.): Money, London 1998, str. 180-183. zgodovini'Ce 19 Privatne emisijske banke so lahko v likvidnostne težave zašle tudi takrat, če so svoje poslovanje zelo tesno povezale s kreditiranjem države. S pomočjo novih emisij papirnatega denarja so lahko državi dajale vedno nova posojila. Obseg posojil je lahko prerasel vsako realno mejo in je ogrozil plačilno sposo­ bnost banke. Seveda ni bilo nujno, da je propadla prav vsaka banka, ki je v veli­ kem obsegu kreditirala državo. Najbolj znan primer uspešnega razvoja emisijske banke, ki je nastala kot kreditorka zadolžene države, je bila Angleška banka (The Bank of England).25 Drugi vzrok za nastanek papirnatega denarja je bila prav nenehna potre­ ba držav po kreditih. Zlasti v času vojn in revolucij so države potrebovale velike vsote denarja, ki ga mnogokrat niso zmogle dobiti s povišanjem davkov ali no­ vimi posojili na finančnih trgih. Država se je takrat lahko po posojilo zatekla k emisijski banki. Lahko pa je tudi sama začela izdajati papirnati denar. Prav tako kot emisijska banka je tudi država imetnikom papirnatega denarja zagotavljala zamenljivost tega denarja v kovinski denar. Ce je javnost zaupala v finančno moč države in s tem v sposobnost države, da bo papirnati denar vedno zamenje­ vala v kovinski denar, je imel papirnati denar enako vrednost kot kovinski de­ nar. Zaupanje ljudi se je še povečalo, če je država svoj papirnati denar razglasila za zakonito plačilno sredstvo in ga je tudi sama sprejemala po njegovi imenski vrednosti. Vendar je lahko država v finančni stiski svoje probleme začela hitro reševati s tiskanjem novega denarja. Ce je pri tem pretiravala in je omajala za­ upanje javnosti, so ljudje hoteli zamenjati papirnati denar v kovinskega. V takš­ nem primeru je država morala ukiniti konvertibilnost papirnatega denarja. Emisijske banke so torej z izdajanjem papirnatega denarja pokrivale vedno večje potrebe gospodarstva in države po kreditih in s tem po denarju. Papirnati denar emisijskih bank se je imenoval bankovec (Banknote). Naspro­ tno pa je država z izdajanjem papirnatega denarja pokrivala samo vedno večje potrebe države po kreditih. Zato se je ta vrsta papirnatega denarja imenovala državni papirnati denar (Staatsnote). Kot bomo videli, se je Avstrija skozi svojo zgodovino srečevala z obema vrstama papirnatega denarja. 3. Avstrijski papirnati denar pod vplivom Greshamovega zakona Začetki papirnatega denarja v Avstriji segajo v čas tretje šlezijske vojne leta 1762, ko Avstrija proračunskega primanjkljaja, ki je bil posledica visokih stroškov za vojsko, ni več mogla pokriti z zvišanjem davkov ali/in najemom 25 Več o tem glej: Bowen, H. V: The Bank of England during the Long Eighteenth Century, 1694-1820, V: Robertson, Richard in Kynaston, David (ur.): The Bank of England. Money, Power and Influence 1694-1994, Oxford 1995, str. 1-18. 20 zgodovini'Ce novih posojil. Zato je pooblastila ugledno Dunajsko mestno banko (Wiener Stadtbank),26 da je v njenem imenu emitirala za 12 milijonov gld. državnega papirnatega denarja. Ker je izdajatelj hotel ustvariti videz, da tega papirnatega denarja ne izdaja država, temveč banka, je denarju nadel ime ‘bankovec' (Ban* kozettel).27 To je bil neobrestovani državni papirnati denar brez prisilnega teča­ ja.28 Vendar so ga obvezno sprejemale vse državne blagajne. Državni papirnati denar ni bil zakonito plačilno sredstvo, temveč je bilo zakonito plačilno sredstvo konvencijska valuta. Njegova nominalna vrednost se je zato glasila na konven­ cijske goldinarje. Slika 1: ‘Bankovec’ Dunajske mestne banke, 10 goldinarjev konvencijske valute, 1. 7. 1762. Ker je imelo izdajanje državnega papirna­ tega denarja značaj kratkoročnega državnega po­ sojila, je država po vojni ta denar začela umikati iz obtoka. Vendar je po drugi strani javnost kmalu ugotovila, da je papirnati denar zelo priročno pla­ čilno sredstvo in ga je zelo dobro sprejela. Zato se je država leta 1771 odločila, da bo ponovno začela izdajati za 12 milijonov gld. papirnatega denarja. S tem je hotela javnost povsem navaditi na uporabo papirnatega denarja. To bi ji v prime­ ru vojne omogočilo, da bi vojne izdatke lahko še v izdatnejši meri kot prej krila s tiskanjem novega denarja. Na novo vojno v resnici ni bilo potreb­ no dolgo čakati. Od bavarske nasledstvene vojne (1778/79) dalje je Avstrija beležila kroničen pro­ računski primanjkljaj. Ta se je še povečal z vojna­ mi proti francoski revoluciji in Napoleonu. Te vojne je morala Avstrija v vedno večji meri financirati z izdajanjem novega državnega papirnatega denarja. 26 Čeprav je bila ta banka leta 1706 formalno ustanovljena kot dunajska komunalna banka, se je že na začetku dejansko razvila v državno banko, s posredništvom katere se je država zadolže­ vala v velikem obsegu. Več o tem glej: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut 1816-1966, 1. del, 1. knjiga, Wien 1959, str. 13-32. 27 V takratni nemščini je bil izraz ‘Zettel’ sinonim za ‘Note’, torej za papirnati denar. Zato se je lahko emisijska banka imenovala ‘Notenbank’ ali ‘Zettelbank’. 28 Če je imel papirnati denar prisilni tečaj, ga je moral vsakdo v državi sprejeti kot plačilno sred­ stvo po njegovi nominalni vrednosti. Obratno je lahko oseba odklonila sprejem plačila v pa­ pirnatem denarju brez prisilnega tečaja in je zahtevala plačilo v drugem, poljubnem denarju, ponavadi polnovrednem kovinskem denarju. zgodovini • ce 21 Tabela l:29 Leto obtok ‘bankovcev’ (milijonov gld.) srebrna ažija (%) 1762 12 / konec I. 1772 1,45 / konec I. 1785 12,89 / konec I. 1788 20,27 / konec I. 1795 35,49 / konec I. 1796 46,83 1/4 konec I. 1799 141,02 7 konec I. 1802 337,17 20 november 1806 449,79 75 julij 1809 650,92 215 junij 1810 942,17 295 marec 1811 1060,80 733 Kot je razvidno iz Tabele 1, je količina državnega papirnatega denarja v obtoku hitro naraščala in je leta 1811 že presegla milijardo gld. Ker je bila količina novega papirnatega denarja večja, kot pa so bile potrebe razvijajočega se gospodarstva po novem denarju, je prišlo do inflacije. Poleg inflacije se je že zelo zgodaj pojavil še en problem. V Avstriji sta bili legalno plačilno sredstvo dve vrsti denarja (srebrni konvencijski denar in državni papirnati denar), kateri sta imeli sicer enako imensko, vendar povsem različno notranjo vrednost. Zato se je z inflacijo papirnatega denarja kmalu začelo rušiti vrednostno ravnovesje med obema vrstama denarja. Začel je delovati tako imenovani Greshamov zakon.29 30 Popularno se ta zakon glasi: Slab denar izpodriva dobrega. Pri tem je »dober« denar podcenjen denar, »slab« denar je precenjen denar, ob enem pa sta obe vrsti denarja zakoniti plačilni sredstvi. Ce sta v obtoku dve vrsti denarja A in B, ki imata enako nominalno vrednost, vendar je realna vrednost denarja B manj­ ša od realne vrednosti denarja A, potem bodo ljudje za plačevanje dolgov in za nakupe prvenstveno uporabljali precenjen denar B in hranili uradno podcenjen denar A. Zato bo boljši in s tem drag denar A postopoma začel izginjati iz ob­ toka in bo v skrajnem primeru nazadnje med ljudmi krožil le še slabši in s tem poceni denar B. 29 Podatke sem prevzel od: Mensi-Klarbach, Franz: Die Entwicklung des österreichischen Papi­ ergeldwesens, Wien 1905, str. 13. 30 Imenovan po angleškem finančniku Thomasu Greshamu (1519/79), čeprav je bil zahvaljujoč svoji preprosti logiki poznan že mnogo prej, celo v antiki. Glej: Schumpeter, Joseph A.: Po­ vijest ekonomske analize I, Zagreb 1975, str. 284. Schmölders, Gunter: Geschichte der Volks­ wirtschaftslehre, Hamburg, 1962, str. 11, 92. Pribram, Karl: Geschichte des ökonomischen Denkens, 1. del, Frankfurt am Main 1998, str. 60. Sausse, George G.: Novac, bankarstvo i ekonomska aktivnost, Beograd 1972, str. 34. 22 zgodovinx.ee Greshamov zakon je lahko nastopil tudi že pri eni kovinski valuti. Ker kovna tehnika nekoč še ni bila zelo dobro razvita, so bili kovanci iz iste kovine in iste nominalne vrednosti lahko različno težki. Poleg tega so se kovanci sča­ soma tudi obrabili in s tem izgubili del svoje teže. Njihovo težo so mnogokrat zmanjšali še z obrezovanjem robov denarja. Ze minimalna razlika med kovinsko vrednostjo teh kovancev je povzročila, da so ljudje hranili kovance z večjo kovin­ sko vrednostjo in svoje dolgove poravnavali s kovanci manjše kovinske vrednosti ali pa so jih preprosto pretopili. Poleg tega v tujini kovancev ponavadi niso vrednotili po njihovi nominalni, temveč le notranji vrednosti. Zato so ljudje z dobrim denarjem poravnavali svoje denarne obveznosti do tujine. Sčasoma je tako doma krožil samo še slab denar. Dober denar je lahko različno hitro izginil iz domačega denarnega ob­ toka. Če je bil dober denar le malenkostno podcenjen, potem je lahko trajalo mnoga leta, preden bi v času plačilno bilančnega primanjkljaja dober denar postopoma odromal v tujino. Ob višanju podcenjenosti dobrega denarja so se hitro večali interesi za prodajo dobrega denarja v tujino, saj je prodajalec ob od­ štetju stroškov pobral vedno večjo razliko med vrednostjo dobrega in slabega de­ narja. Kolikor večja je bila razlika v vrednosti med dobrim in slabim denarjem, toliko hitreje je dober denar izginil iz domačega obtoka. Dober denar je seveda lahko še naprej krožil, če so bili ljudje zanj pripravljeni odšteti višji znesek od njegove nominalne vrednosti. Vendar je bilo to mogoče samo v primeru, če obe vrsti denarja nista imeli prisilnega tečaja.31 Čeprav so ljudje delovanje Greshamovega zakona najprej opazili pri de­ narnih sistemih s kovinskim denarjem, je zelo dobro deloval tudi v razmerah, ko je bil v Avstriji hkrati v obtoku srebrni in državni papirnati denar. Dolgo časa je bilo vrednostno razmerje med obema vrstama denarja enako. Ob menjavi si torej za določeno količino denarne enote ene vrste denarja dobil enako količino denarne enote druge vrste denarja. Razmere pa so se spremenile z .novo emisijo leta 1796, ko je Avstrija zaradi vojne s Francijo znova zašla v finančne težave^ Javnost je z vse večjim nezaupanjem gledala na papirnati denar, ki v primerjavi s srebrnim ni imel notranje kovinske vrednosti. Vedno več ljudi je papirnati denar zamenjevalo za srebrni. Zato so državne blagajne leta 1797 najprej ome­ jile in naposled zaustavile menjavo papirnatega denarja v kovani denar. Zaradi Greshamovega zakona je srebrni denar začel vse bolj izginjati iz obtoka. Ljudje so ga tezavrirali, pretapljali in odnašali v tujino. Razvilo se je živahno trgovanje s kovanci. Tudi nove emisije kovancev so izginjale iz obtoka. V obtoku so ostajale le vedno nove emisije državnega papirnatega denarja. Leta 1800 je bil za državni 31 Redish, Angela: Bimetallism, str. 30-33. Grashamov zakon vsaj na kratko omenja praktično vsak ekonomski učbenik o denarju. Primerjaj: Ribnikar, Ivan: Denarni sistem in denarna teorija, I. del: Denarni sistem, Ljubljana 1995, str. 41. Glogovšek, Jože: Denar, denarni sistem z osnovami denarne teorije, Maribor 1996, str. 21. zgodovini'Ce 23 papirnati denar izrecno razglašen prisilni tečaj. Greshamov zakon je sedaj zaživel s svojo polno močjo. Ker je bil tudi papirnati denar uradno plačilno sredstvo, je srebrni denar dokončno izginil iz obtoka.32 Iz drugega stolpca Tabele 1 lahko razberemo, kako se je večala razlika med tržno vrednostjo srebrnega in papirnatega denarja. Medsebojna tržna vrednost se je odražala v tako imenovani ažiji (aggio). To je pribitek, ki ga je potrebno plačati ob menjavi denarja z nižjo tržno vrednostjo v denar z višjo tržno vred­ nostjo. Predpogoj za nastanek ažije je zakonska enakost imenskih vrednosti raz­ ličnih vrst denarja in istočasno njihova različna tržna vrednost. Nasprotno od ažije je disažija (disaggio), torej razlika med imensko in nižjo tečajno vrednostjo dveh vrst denarja. Ažija se ne pojavi samo med različnimi valutami emisijske države, temveč tudi pri vrednostnem razmerju denarja emisijske države do deviz. Glede na različne valute so možne tudi različne vrste ažij in disažij: srebrna ažija = srebrna valuta > papirnata valuta = papirnata disažija srebrna ažija = srebrna valuta > zlata valuta = zlata disažija zlata ažija = zlata valuta > papirnata valuta = papirnata disažija zlata ažija = zlata valuta > srebrna valuta = srebrna disažija papirnata ažija = papirnata valuta > srebrna valuta = srebrna disažija papirnata ažija = papirnata valuta > zlata valuta = zlata disažija Ažija se je izražala v procentih. Npr. 10-procentna srebrna ažija (oz. 10- procentna papirnata disažija) je glede na papirnato valuto (oz. glede na srebrno valuto) pomenila, da je bilo za 100 goldinarjev konvencijske valute potrebno odšteti 110 goldinarjev državnega papirnatega denarja. Ce je srebrna ažija na­ sproti papirnati valuti naraščala, je to depreciacija papirnate valute in aprecia* cija srebrne valute. Ce pa srebrna ažija nasproti papirnati valuti pada, potem je papirnata valuta podvržena apreciaciji in srebrna valuta depreciaciji. Podobno velja za vse druge kombinacije različnih valut. 32 Več o avstrijskem državnem papirnatem denarju do valutne reforme leta 1811 glej: Pressbur- ger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 47-59. Valenčič, Vlado: Žitna trgovina na Kranjskem in ljubljanske žitne cene od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne, Ljubljana 1977, str. 106-108 (346-348). Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleu­ ropa, str. 116-117. Androsch, Hannes: Die politische Ökonomie der österreichischen Wäh­ rung, Wien 1985, str. 17-18. Mosing, Ernst: Die Währungsverhältnisse in Österreich zur Zeit Franz Joseph I., Wien 1955, str. 3-11. Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geld­ geschichte, Teil 2, str. 504-506, 519, 525-527. Mensi-Klarbach, Franz: Die Entwicklung des österreichischen Papiergeldwesens, str. 1-4. Butschek, Felix: Österreichische Geldgeschichte im Rahmen der Sozial- und Wirtschaftsgeschichte vom 18. Jahrhundert bis zur Gegenwart, V: Häusler, Wolfgang in Abram, Michael (ur.): Geld. 800 Jahre Münzstätte Wien, Wien 1994, str. 161 — 164- Loehr, August: Österreichische Geldgeschichte, Wien 1946, str. 53-56. Globoč­ nik, A.: Geschichtliche Übersicht des österreichischen Geld- und Münzwesens, Wien 1897, str. 41-43. 24 zgodovini>ce Slika 2: ‘Bankovec’ Dunajske mestne banke, 5 goldinarjev konvencijske valute, 1. 6. 1806. 4. Denarna reforma 1811 Iz Tabele 1 vidimo, da je bila srebrna ažija zaradi vedno novih emisij papirnatega denarja vedno večja. Z naraščanjem števila ‘bankovcev’ v obtoku je hitro naraščala tudi inflacija,33 ki je med gospodarsko konjunkturo postopoma prerasla v skokovito inflacijo z vsemi njenimi negativnimi posledicami. Ena glavnih žrtev vi­ soke inflacije je bila prav njena povzročiteljica - država. Zaradi inflacije so se manjšali realni davčni dohodki in nominalno višali državni iz­ datki. Ker avstrijski davčni sistem ni omogočal uskladitve državnih dohodkov z inflacijskimi gibanji, je morala država proračunski deficit financirati s tiskanjem vedno nove­ ga denarja. Problem se je tako samo še zaostroval. Da bi se država rešila iz tega začaranega kroga, se je leta 1811 odločila za radikalen poseg. Po zgledu držav na robu bankrota je za polovico prisilno znižala obrestno mero državnih obveznic. Hkrati je nominalno vrednost starega državnega papirnatega denarja znižala na eno petino. Pri obvezni zamenjavi starega papirnatega denarja za novega v raz­ merju 5 : 1, so ljudje za pet starih ‘bankovcev’ dobili eden novi zamenjalni bari' kovec (Einlösungsschein). Denarna enota novega zamenjalnega bankovca se je prav tako kot denarna enota starega ‘bankovca’ glasila na goldinar konvencijske valute. S to devalvacijo se je količina papirnatega denarja v obtoku zmanjšala z dobre milijarde gld. na okoli 212 milijonov gld. zamenjalnih bankovcev. Slika 3: Zamenjalni bankovec, 1 gol­ dinar konvencijske valute, 1. 3. 1811. Kljub tako radikalnemu posegu je bila devalvacija realno vseeno pre­ majhna. Zato je zamenjalne bankovce že od začetka spremljala srebrna ažija. Država je bila s ponovnim začetkom vojnih operacij v letih 1813/15 znova 33 Inflacija in deprecijacija srebrne valute ne stojita v neposredni, temveč le v posredni povezavi. Srebrna ažija je bila odvisna od tržne ponudbe in povpraševanja po srebrnem denarju in ne samo od naraščanja ponudbe papirnatega denarja. Zato je bil pri določanju višine srebrne zgodovini’Ce 25 prisiljena tiskati papirnati denar. Ker država po zakonu količine zamenjalnih bankovcev ni smela povečati, je začela izdajati novo vrsto državnega papirnatega denarja, tako imenovane anticipacijske bankovce (Antizipationsscheine). Takš­ no ime so nosili zato, ker so pravno predstavljali nakaznice na bodoče davčne dohodke. Običajna skupna oznaka za zamenjalne bankovce in anticipacijske bankovce je bila dunajska valuta (Wiener Währung), z uradno kratico WW. Do leta 1816 je država postopoma dala v obtok za 450 milijonov gld. anticipacij- skih bankovcev. Srebrna ažija je nihala med 350 do 400 %.34 35 iFiinfGuld: FAnticipations-@^cin 4 tten '»tVkv JkwUVWVn«» » . V*»» i« »Ut. UntriUfcA»» X« «M;- .«> «. »m«- v X» »Ut» V.» V*«» fcrtl. t«» VJ V«* 5**1 ’»■fot* CwvtvrtwAi . j «»*».»»«»■ tCTwU HM. .4au\^ *»n. i JPr. vtrfmigU Knits, m ex- und lilguagt- V c pula! ion. Slika 4: Anticipacijski bankovec, 5 goldinarjev konvencijske valute, 16. 4. 1813. Skokovita inflacija, radikalna valutna reforma in ponovna kriza je bila prihranjena slovenskim deželam, ki so bile v letih 1809/13 del francoskih Ilirskih provinc. Po slabih izkuš­ njah z inflacijo za časa francoske revolucije je Napoleonu uspelo sanirati denarni sistem in ga leta 1803 postaviti na kovinsko bimetalistično podlago. Napoleon svojih vojn ni financiral s tiskanjem papirnatega denarja, čeprav je leta 1803 ustanovil emisijsko banko Banque de France. V Napoleonovem cesarstvu je bil v obtoku veči­ noma srebrni denar.33 Seveda so Francozi po zasedbi Ilirskih provinc tudi tu na­ meravali uvesti francoski denarni sistem. Po francoski okupaciji je bil avstrijski državi papirnati denar nekaj časa še uradno plačilno sredstvo, vendar po svoji tržni in ne več nominalni vrednosti. 16. marca 1810 je bila tudi uradno prekli- |P»$4ßyü$lüch. ažije zelo pomemben psihološki dejavnik, torej kaj so kupci in prodajalci denarja menili, da je prava vrednost denarja. Obratno je bila višina inflacije odvisna predvsem od količine denarja v obtoku in od različnih nemonetarnih gospodarskih faktorjev. Primerjaj: Neurath, Wilhelm: Grundzüge der Volkswirtschaftslehre oder Grundlage der sozialen und politischen Oekono- mie, Wien 1885, str. 193-194. 34 Več o avstrijskem denarnem sistemu od valutne reforme leta 1811 do ustanovitve Avstrijske narodne banke leta 1816 glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 103-107. Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 60-73. Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 123-124. Androsch, Hannes: Die politische Ökonomie der österreichischen Währung, str. 18-20. Probszt, Günther: Öster­ reichische Münz- und Geldgeschichte, str. 527-530. Mensi-Klarbach, Franz: Die Entwicklung des österreichischen Papiergeldwesens, str. 4-5. Mosing, Ernst: Die Währungsverhältnisse in Österreich, str. 4-5. Butschek, Felix: Österreichische Geldgeschichte im Rahmen der Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, str. 164-165. Murko, Vladimir: Denar, Ljubljana 1943, str. 76-77. 35 Born, Karl Erich: Geld und Banken im 19. und 20. Jahrhundert, Stuttgart 1977, str. 10, 25-27. 26 zgodovini.ee caria njegova veljavnost in so ga postopoma začeli umikati iz denarnega obtoka. Na njegovo mesto je stopil francoski denar, večinoma iz italijanskih kovnic. Ko je Avstrija ponovno zasedla Ilirske province, so prišli v obtok tudi zamenjalni bankovci, ki pa tukaj niso imeli prisilnega tečaja. Kot drugje po Avstriji je bila njihova vrednost manjša od vrednosti kovinskega denarja. Državne blagajne so ga sprejemale pri plačevanju davkov. Francoske kovance so nato postopoma za­ menjani za konvencijski denar.36 5. Avstrijska narodna banka in država Ostale avstrijske dežele, ki niso bile pod francosko okupacijo, je čakala veliko težja in daljša pot do ureditve denarnih razmer. Zaradi državne zlorabe pa­ pirnatega denarja je bila javnost skrajno nezaupljiva do vsakršnega nadaljnjega državnega poseganja na to področje. Država bi lahko ponovno obudila zaupanje javnosti v denarni sistem samo z opustitvijo dotedanjega sistema državnega pa­ pirnatega denarja in z ustanovitvijo od države neodvisne centralne banke. Ta bi izdajala bankovce, ki bi se glasili na goldinarje konvencijske valute in bi bili v vsakem trenutku zamenljivi za srebro. Po vzoru na Angleško banko je bila leta 1816 ustanovljena Privilegirana avstrijska narodna banka (Privilegierte Öster­ reichische Nationalbank). To je bila privatna delniška družba s privilegijem za izdajanje konvertibilnih bankovcev. Ker je banka pri tem dobila nalogo, da na račun države zamenja državni papirnati denar v bankovce, ji je država morala priskrbeti potrebno srebro, s katerim bi pokrila vrednost izdanih bankovcev. Prvotno je zamenjava dunajske valute potekala na dva načina: - s prodajo delnic Avstrijske narodne banke3' in - z neposredno menjavo dunajske valute do 2/7 za bankovce narodne ban­ ke, ostalo količino pa za državne 1-procentne obveznice. Realni menjalni tečaj je bil: 140 gld. dunajske valute = 60 gld. bankovcev oz. konven­ cijske valute.38 Zaradi ugodnega menjalnega tečaja je menjava potekala zelo hitro. Ven­ dar so ljudje zaradi slabih izkušenj s papirnatim denarjem nove bankovce hitro 36 Valenčič, Vlado: Žitna trgovina na Kranjskem in ljubljanske žitne cene, str. 108-110 (348- 350). Mal, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1932, str. 588-590. Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda, V. zvezek, Ljubljana 1974, str. 194. 3' Skupna vrednost emitiranih delnic je bila 50 milijonov gld. Za delnico nominalne vrednosti 1000 gld. je bilo potrebno odšteti 1000 gld. dunajske valute in 100 gld. konvencijske valute. Vendar je bilo že konec novembra 1817 dovoljeno, da so vplačniki namesto 100 gld. konven­ cijske valute vplačali 200 gld. dunajske valute. 38 Narodna banka je v zamenjavo sprejela najmanj 140 gld. dunajske valute. Za to je lastnik pri menjavi prejel 40 gld. v novih bankovcih in 100 gld. v 1 %-državni obveznici. To obveznico se je dalo za 20 % njene nominalne vrednosti takoj zamenjati v konvencijsko valuto, torej za 100 gld. obveznice 20 gld. konvencijske valute. zgodovini'Ce 27 I zamenjevali v konvencijski denar. Ker državi ni uspelo izročiti banki vsega po­ trebnega srebra,39 je banki srebra začelo hitro primanjkovati. Zato je bila banka sprva prisiljena zavlačevati z zamenjevanjem papirnatega denarja, naposled pa ga je celo prenehala zamenjevati. S konverzijo državnih dolgov je državi sicer uspelo delno zmanjšati število državnega papirnatega denarja,40 vendar ga je bilo leta 1818 v obtoku še vedno za več kot 500 milijonov gld. S prodajo delnic avstrijske narodne banke je bilo iz obtoka umaknjenih nadaljnjih 50 milijonov gld. WW. Ker pa država ni imela dovolj srebra, je banka namesto srebra od države za papirnati denar prevzela 2,5- procentne neodtujljive obveznice, ki bi jih država nato morala odplačati v 36 letih. Ker so bile te državne obveznice za narodno banko dober in predvsem zanesljiv posel, je bila banka zelo zainteresirana za nadaljnje sodelovanje pri podobnih kreditnih operacijah. Leta 1820 je od države prevzela zamenjavo pre­ ostalih 450 milijonov gld. WW, in sicer po takrat že utrjenem tečaju: 100 gld. bankovcev = 250 gld. dunajske valute. Slika 5: Bankovec avstrijske narodne banke, 10 goldinarjev konvencijske valute, 23. 6. 1825. 39 Država se je obvezala banki izročiti za 47 milijonov gld. srebra, na podlagi katerega bi lahko banka po načelu tretjinskega kritja izdala trikratno količino bankovcev. Vendar zaradi finanč­ nih težav država te operacije ni nikoli do konca izvedla. 40 Stari dolgovi (126,5 milijonov gld.), ki so bili obrestovani v dunajski valuti, so bili ob odštetju določene kvote državnega papirnatega denarja konvertirani v nove dolgove (126,5 milijonov gld.), ki so bili 5 % obrestovani v konvencijski valuti. S tem je bilo razveljavljenih za 131 mili­ jonov gold, dunajske valute. 28 zgodovini’Ce Tabela 2:41 dolg države banki (mil. gld.) razmerje priv./d rž. dolgovi (%) bankovci v obtoku (mil. gld.) srebrna podlaga (mil. gld.) kovinska pokritost bankovcev (%) dunajska valuta v obtoku (mil. gld. WW; CM) 1820 8 70 : 30 51,9 29,4 56,6 413,1; 165,2 1825 74,8 20 : 80 82,1 19 23,1 149,7; 59,9 1830 108 12 : 88 112 17,6 15,7 49,7; 19,9 1835 128,3 13 : 87 151,2 34,7 22,9 39,7; 15,9 1840 126,3 28 : 72 167,1 15,5 9,2 19,7; 7,9 1844 108,5 22 : 78 197,8 88,9 44,9 1845 108 29 : 71 214,8 95,2 44,3 1846 106,6 34 : 66 213,7 86,9 40,7 1847 126,8 29 : 71 219 70,2 32 7,5; 3 Kot je razvidno iz Tabele 2, je umikanje dunajske valute iz obtoka poteka­ lo uspešno. Do konca štiridesetih let je bila večina državnega papirnatega denar­ ja že zamenjana. Leta 1847 je bilo tako nezamenjanih samo še za 7,5 milijonov gld. državnega papirnatega denarja, kar je zaradi menjalnega razmerja 1 : 2,5 predstavljalo samo še zanemarljivih 3 milijone konvencijskih gld. Vzporedno z umikanjem dunajske valute je v obtok prihajalo vedno več konvertibilnih ban­ kovcev. V letu pred revolucijo jih je bilo v obtoku za 219 milijonov gld. Pokritost bankovcev s srebrom je bila le leta 1820 čez 50 %, v poznejših letih je bila veliko nižja. Med leti 1823 in 1841 pokritost bankovcev nikoli ni dosegla ene tretjine, občasno komaj le eno desetino. Ce bi javnost vedela, kako malo srebra ima narodna banka za pokritje izdanih bankovcev, bi hitro poskušala zamenjati svoj papirnati denar v polnovredni kovinski denar. S tem bi lahko narodna banka kmalu ostala brez zalog srebra. V tem položaju je narodno banko reševalo samo to, da javnost sploh ni poznala teh alarmantnih podatkov o stanju banke, saj jih narodna banka do leta 1848 sploh ni objavljala in jih je držala v strogi tajnosti. Ce bi bili ti podatki splošno dostopni, ne bi bila zaskrbljena samo jav­ nost, temveč tudi takratna ekonomska stroka. V predmarčni dobi sta se namreč v Angliji glede problema kovinske pokritosti papirnatega denarja izoblikovali dve ekonomski šoli - denarna šola (Currency school) in bančna šola (Banking school). Za denarno šolo je bil papirnati denar prav takšen denar kot kovinski denar. Zato naj bi emisije papirnatega denarja, ki bi bile večje od njihovega krit­ ja v dragih kovinah, dodatno povečale količino denarja v obtoku in tako sprožile inflacijo. Po tej verziji kvantitativne teorije denarja količina denarja v obtoku oblikuje raven cen. Zato se je denarna šola v teoriji zavzemala za 100-procentno pokritost bankovcev z dragimi kovinami. V praksi pa je sprejela dvotretjinsko * 41 Podatke sem prevzel od: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus: Sta­ atsfinanzen und Politik 1848-1860, 2. del, Göttingen 1978, str. 1071. Mensi-Klarbach, Franz: Die Entwicklung des österreichischen Papiergeldwesens, str. 13. zgodovini'Ce 29 kritje bankovcev. Stanje avstrijske narodne banke torej v nobenem primeru ni ustrezalo ostrim kriterijem denarne šole. Veliko bolj je stanje narodne banke zadostovalo kriterijem bančne šole, po katerih se je banka tudi poskušala zgledo­ vati. Bančna šola je papirnati denar razglašala za kreditni papir. Ob gospodarski rasti se poveča tudi povpraševanje po denarju. Po tej verziji kvantitativne denar­ ne teorije gospodarska gibanja oblikujejo raven cen. Zato se je ta šola zavzemala za monetarno politiko, ki ne bi bila preveč trdno vezana na kritje v dragih kovi­ nah in bi lahko fleksibilno zadovoljila povpraševanje gospodarstva po denarju. V praksi je to pomenilo, da se je zavzemala za tretjinsko kritje bankovcev. Čeprav se skozi čas ni obdržala nobena teorija, je centralnobančna praksa vseeno po­ kazala, da so bile zahteve denarne šole za vodenje uspešne monetarne politike prestroge in da se lahko konvertibilnost bankovcev povsem zadovoljivo ohrani s tretjinsko pokritostjo.42 Slika 6: Bankovec avstrijske narodne banke, 100 goldinarjev konvencijske valu­ te, 1. 1. 1841. Vendar avstrijska narodna banka večino predmarčnega obdobja ne bi za­ dovoljila zahtev bančne šole. Položaj se je izboljšal v štiridesetih letih 19. stoletja, ko so se srebrne rezerve za krajši čas povzpele čez 40 % in so v letu pred revo- 42 Primerjaj: Born, Karl Erich: Geld und Banken, str. 20-25. Stavenhagen, Gerhard: Geschich­ te der Wirtschaftstheorie, Göttingen 1969, str. 429-432. Schumpeter, Joseph A.: Povijest ekonomske analize I, str. 594-606. Kindleberger, Charles P.: Manias, Panics, and Crashes. A History of Financial Crises, New York 1978, str. 55-59. O različnih načinih kovinskega kritja bankovcev pred prvo svetovno vojno primerjaj: Obst, Georg: Banken und Bankpolitik, Leipzig 1909, str. 222-238. 30 zgodovini.ee lucijo znašale skoraj eno tretjino vrednosti izdanih bankovcev. Vendar to še ne pomeni, da je bilo sedaj stanje banke zadovoljivo. Bančna šola je namreč za osta­ le bankovce, ki niso bili kriti z dragimi kovinami, zahtevala zanesljivo bančno kritje. Dodaten papirnati denar (nad vrednostjo kovinskih zalog in primarnega posojila državi) bi lahko banka izdajala (posojala) le v zameno za kratkoročne (do tri mesece), zanesljive in lahko unovčljive vrednostne papirje, običajno za blagovne menice. Iz Tabele 2 je razvidno, da je bila pri avstrijski narodni banki večinoma zadolžena prav država. Leta 1821 se je država znova zašla v finančnih težavah (vojaška intervencija proti Neaplju) in zato narodni banki ni mogla izročiti vsega potrebnega srebra, ki bi predstavljal kovinsko podlago bankovcev. Namesto dela srebra je narodna banka prejela 4- in 5-procentne državne obveznice, obresti katerih je država izplačevala v konvencijskem denarju. Ti državni dolgovi niso ustrezali kriterijem bančnega kritja izdanih bankovcev. To so bili dolgoročni dol­ govi, ki bi jih narodna banka ob povečanih zahtevah za zamenjavo bankovcev v kovinsko gotovino zelo težko hitro unovčila in tako pokrila nastale obveznosti. Tudi ostalo bančno kritje bankovcev ni imelo svoje podlage v privatnem kredit­ nem gospodarstvu, temveč v veliki meri v (kratkoročnih) državnih dolgovih. Od leta 1822 je narodna banka redno diskontirala kratkoročne (do tri mesece) dr' Žavne centralne blagajniške nakaznice (Staatszentralkassen'Anweisungen), s katerimi je država premoščala primanjkljaj od enega do drugega proračuna. Ker pa je država skoraj vedno imela težave s pokrivanjem proračunskega primanjklja­ ja, se je redno eskontiranje državnih nakaznic praktično razvilo v stalno dolžni- ško-upniško razmerje med državo in narodno banko. Zato tudi teh kratkoročnih državnih dolgov ni bilo mogoče unovčiti za kritje izdanih bankovcev. V predmarčni dobi se je med narodno banko in državo razvilo preplete­ no razmerje odvisnosti. Narodna banka praktično ni bila neodvisna centralno bančna ustanova, temveč je bila tako organizacijsko (cesar je imenoval guverner­ ja in njegovega namestnika) kot poslovno tesno navezana na državo. Narodni banki so bili s tem zagotovljeni zanesljivi in dobičkonosni posli, ki so delničar­ jem prinašali visoke dividende. Odvisnost države od kreditov narodne banke je še narasla v času (zunanje)političnih kriz, ko so se povečali izdatki za vojsko in se je hkrati zmanjšala kreditna sposobnost države in s tem možnost za najemanje ugodnih posojil. Pri tem se je kazala velika odvisnost države od velikih bančnih hiš (zlasti Rothschildov) pri najemanju posojil. Njihova moč je bila še toliko več­ ja, ker so v veliki meri obvladovali tudi poslovanje narodne banke in so v svoj prid izkoriščali (pre)nizko diskontno obrestno mero.43 4’ Več o avstrijskem denarnem sistemu v predmarčni dobi glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 107-29. Pressburger, Siegfried: Das österreichisc­ he Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, 77-238. Fabian, Kurt: Die Österreichische Notenbank un­ ter besonderer Berücksichtung der Währungsverhältnisse (1816-1947), Graz 1950, str. 10-28. zgodovini’Ce 31 Slika 7: Bankovec avstrijske narodne banke, 5 goldinarjev konvencijske valute, 1. 1. 1841. Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 148-150. Androsch, Hannes: Die poli­ tische Ökonomie der österreichischen Währung, str. 20-21. Helferich: Die österreichische Valuta seit dem Jahre 1848, ZgSW, 1855, str. 276-294. Mosing, Ernst: Die Währungsverhält­ nisse in Österreich, str. 5-7. Mensi-Klarbach, Franz: Die Entwicklung des österreichischen Papiergeldwesens, str. 5-6. Muss, Max: Das Notenbankw’esen in Oesterreich, Handwörter­ buch der Staatswissenschaften, Jena 1924, str. 221. Zöllner, Erich: Geschichte Österreichs, München 1974, str. 375. Benedikt, Heinrich: Monarchie der Gegensätze. Österreichs Weg durch die Neuzeit, Wien 1947, str. 157. 32 zgodovini.ee III. REVOLUCIONARNO LETO 1848/49 L Borzna in bančna kriza kot predhodnica politične revolucije Finančna in monetarna podlaga habsburške monarhije je bila pred marčno revolucijo v tako neugodnem stanju, da jo je lahko resno ogrozila že manjša politična kriza, ki je spodkopala zaupanje javnosti v finančno in s tem v denarno trdnost države. Zaradi gospodarske depresije je bilo zaupanje javnosti v predmarčni gospodarski in družbeni sistem že tako in tako resno omajano. Kot drugje po Evropi so tudi v Avstriji slabe letine s seboj prinesle podražitve živil, omejevanje potrošnje, nižanje plač in realnih dohodkov ljudi s stalnimi prejemki, večanje nezaposlenosti in finančno krizo. Gospodarska depresija je zlasti prizadela meščanske in nižje sloje prebivalstva in tako veliko prispevala k revolucionarnemu razpoloženju prebivalstva. Tega ni moglo spremeniti niti kratkotrajno gospodarsko okrevanje pred revolucijo. Podobne učinke kot drugje po monarhiji je imela gospodarska depresija tudi na Slovenskem.44 Poleg sploš­ nega nezadovoljstva s slabim gospodarskim in socialnim položajem v habsburški monarhiji so bili deli meščanstva (zlasti inteligence) in plemstva nezadovoljni še z absolutizmom in nacionalnim položajem posameznih narodov (zlasti Madža­ rov, Italijanov, Nemcev, Cehov in Poljakov) in z nezmožnostjo absolutističnega sistema, da izpelje prepotrebne reforme.45 V mesecih pred marčno revolucijo sta se finančni položaj in ugled države v javnosti samo še slabšala. Zaradi gospodarske krize so se nižali davčni dohodki države. Hkrati so se zaradi državljanske vojne v Švici, nemirov v Italiji in (uspeš­ ne) državne intervencije na dunajski borzi večali proračunski izdatki. Avstrija je nujno potrebovala posojila, da bi lahko prebrodila finančne težave in ohranila svoj položaj evropske politične velesile. Vendar je bil v tem času avstrijski kredit­ ni ugled v tujini in tudi pri dunajskih bančnih hišah že povsem na psu. V naj­ boljšem primeru je Avstrija lahko najela posojila le pod zelo neugodnimi pogoji, kmalu pa še tega ni več mogla storiti. Februarja 1848 je dunajska borza znova zašla v krizo, pri čemer je padla tudi vrednost 5-procentnih državnih obveznic. « Q gospodarski depresiji pred revolucijo in njenem vplivu na razpoloženje prebivalstva pri­ merjaj: Marx, Julius: Die wirtschaftlichen Ursachen der Revolution von 1848 in Österreich, Graz-Köln 1965, str. 123-166. 4’ Primerjaj: Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 268-276. Macartney, C. A.: The Habsburg Empire 1790-1918, London 1968, str. 306-320. Winter, Eduard: Früh­ liberalismus in der Donaumonarchie, Berlin 1968, str. 128-150, 186-187. Taylor, A. J. P.: Habsburška monarhija 1809-1918, Zagreb 1990, str. 61-72. Zöllner, Erich in Schüssel, The­ rese: Povijest Austrije, Zagreb 1997, str. 234-235. Charmatz, Richard: Vom Kaiserreich zur Republik. Österreichs Kampf um die Demokratie 1747-1947, Wien 1947, str. 45-51. zgodovini-ce 33 Ker javnost ni poznala podatkov o avstrijskem proračunu in zakulisnih dogaja­ njih, ki so spremljali finančno krizo, so se v javnosti pojavljale različne govorice in namigovanja, ki so finančno situacijo slikale v še temnejših barvah.46 V Avstriji revolucija torej ni izbruhnila nenadoma, temveč ji je zaostrena finančna, gospodarska, socialna in politična situacija v državi pripravila plodna tla. Kljub temu pa lahko resno dvomimo, da bi do revolucije lahko prišlo brez poprejšnjih revolucionarnih dogodkov v Parizu. Prve novice o revoluciji v Parizu in o proglasitvi republike 24. februarja 1848 so Dunaj dosegle 29. februarja in se kot blisk hitro razširile po borzi. Tečaji vrednostih papirjev so hitro padali. Prebi­ valstvo se je namreč še zelo dobro spominjalo načina, kako je Avstrija financirala vojne proti francoski revoluciji in Napoleonu. Zato so se hoteli čim prej znebiti državnih vrednostnih papirjev. V času splošne politične krize v Evropi je njihova vrednost hitro padala. Hkrati so ljudje hoteli svojo gotovino in prihranke v pa­ pirnatem denarju čim prej zamenjati v konvencijski denar. Prišlo je do navala na banke in hranilnice, kjer so ljudje hitro dvigovali svoje prihranke v bankovcih in jih v narodni banki in njenih podružnicah zamenjevali za kovinski denar.47 Z nekajdnevno zakasnitvijo so se ti dogodki začeli podobno odvijati tudi na Slovenskem. V Ljubljani je npr. prve novice o nemirih v Parizu in o abdika­ ciji francoskega kralja Laibacher Zeitung objavil šele 4. marca 1848,48 v naslednji številki pa je obsežno povzel poročila časopisov o zmagi revolucije v Parizu in o razglasitvi republike.49 Nekateri prebivalci Ljubljane so na različne načine ver­ jetno že prej zvedeli za dogodke v Parizu. Zlasti dobro obveščeni so morali biti ljubljanski grosistični trgovci, ki so bili v trgovskih stikih z Dunajem in Trstom.50 Zato so verjetno prav ti najprej sledili dunajskim zgledom in so začeli potihem prodajati rizične vrednostne papirje. Hkrati so poskušali (prek posrednikov) na sedežu narodne banke na Dunaju ali pri njenih najbližjih podružnicah v Trstu in Gradcu svoj papirnati denar zamenjati za kovance. Toda v nobenem primeru s svojimi finančnimi operacijami med ljudmi niso hoteli sprožiti panike, saj so bili prav nekateri ljubljanski grosisti tudi glavni bankirji v Ljubljani. Širša javnost ni ostala dolgo časa mirna. Tudi časopisna poročila in komentarji niso delovali pomirjajčče, čeprav so bili podvrženi cenzuri. Tako je Laibacher Zeitung objavil komentar iz Oesterreichische Beobachterja, ki je dejav­ 46 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 130-145. Baltzarek, Franz: Die Geschichte der Wiener Börse, Wien 1973, str. 51. 47 Primerjaj: Baltzarek, Franz: Die Geschichte der Wiener Börse, str. 51-52. Springer, Anton: Geschichte Oesterreichs seit dem Wiener Frieden 1809, 2. del, Leipzig 1865, str. 166-167. 48 Poročila je prevzel iz Oesterreichische Beobachterja iz 28. februarja in 1. marca 1848. Glej: Lai­ bacher Zeitung, 4. 3. 1848, št. 28, str. 181-182. 49 Laibacher Zeitung, 7. 3. 1848, št. 29, str. 187-190. 50 Valenčič, Vlado: Ljubljanska trgovina od začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja, Ljubljana 1981, str. 72-84. Šorn, Jože: Obdobje grosističnih tvrdk (1820-1870), Kronika, 1964, str. 27-34. Šorn, Jože: Začetki industrije na Slovenskem, Maribor 1984, str. 210. 34 zgodovini-ce nike francoske revolucije primerjal s skrajno levico iz prve francoske revolucije (Francois Noél Babeuf), »katera je že za časa direktorija [1796] s smrtjo plačala poskus borbe proti lastnini in uničenja temeljev človeške družbe.« Po mnenju komentatorja revolucija in njene nevarne ideje ne ogrožajo le Francije, temveč celotno Evropo in njeno prebivalstvo. »Prvič je tako vsa Evropa soočena z na­ ukom današnjih izboljševalcev sveta, ki so jo razvili in jo uporabljajo do te mere dosledno. Našim bralcem ni potrebno reči, da ravno ta načela ogrožajo vsako lastnino, življenje in družino v katerikoli deželi sveta.«51 Čeprav naslednja poročila o revoluciji v Franciji niso bila več tako panič­ na,52 se je med ljudmi že naselil nemir. Vseeno je bilo, ali so simpatizirali z revo­ lucijo ali pa ne, glede na zgodovinske izkušnje so bili lahko v nekaj prepričani: tudi če francoska revolucija Avstrije ne bo ogrozila, bo morala Avstrija v skladu z Metternichovim političnim sistemom vojaško posredovati proti revoluciji. To pa bo prineslo večje stroške za vojsko in razvrednotenje papirnatega denarja. Tudi cesarjev apel na prebivalstvo, naj ohrani red in mir, ni mogel pomiriti strahov pred novo vojno. Cesar je namreč v istem trenutku, ko je zagotavljal, da je revolucija v Franciji notranja zadeva te države, tudi pripomnil, da bo Avstri­ ja vojaško posredovala, če bo Francija ogrozila obstoječi evropski red in če bo hotela spreminjati meje.53 Ljudje so se seveda še dobro spominjali, kako se je prva francoska revolucija razširila po vsej Evropi in v kolikšni meri se je Avstrija angažirala v boju proti Franciji. Strah pred novimi vojnami s Francijo in tudi pred ponovnim prihodom Francozov, ki so zasedenim deželam nalagali visoke kontribucije, je bil na Kranjskem zelo močan.54 V bivših Ilirskih provincah so ljudje Francoze večinoma ohranili v prav slabem spominu. Nič čudnega torej, če so ljudje hoteli zamenjati bankovce v kovani denar, dokler so to sploh še lahko storili. Tudi iz podružnic narodne banke v Trstu in Gradcu so v centralo na Dunaju prihajala alarmantna poročila o povečanih zahtevah javnosti po konvencijskem denarju. Zaloge srebra narodne banke so hitro kopnele. Zato se je vodstvo banke odločilo, da bo z objavo finančnega stanja banke poskusilo znova okrepiti omajano zaupanje javnosti. Ozadje svoje odločitve je pojasnilo s temi zgovornimi besedami: »Ob takratnih političnih dogodkih so se širile govorice, da pri narodni banki na vsakokratno željo pri­ našalca ne bo takoj ustreženo zahtevam po zamenjavi bankovcev v srebrnike po njihovi polni imenski vrednosti. Vsak se lahko sam prepriča o neresničnosti in neodkritosrčnosti teh govoric, medtem ko se bo v skladu s predpisom § 15 /.../ statuta banke pri menjalnicah avstrijske narodne banke menjava bankovcev v bančne srebrnike kot do sedaj na vsakokratno željo nemoteno takoj zgodila. 51 Laibacher Zeitung, 7. 3. 1848, št. 29, str. 185-186. 52 Primerjaj: Laibacher Zeitung, 11. 3. 1848, št. 31, str. 203. ’3 Apel je bil razglašen 10. marca 1848. Glej: Laibacher Zeitung, 14. 3. 1848, št. 32, str. 210. 54 Primerjaj: Hranilnica (Sparcasse) v Ljubljani, Novice, 4. 4. 1849, št. 14, str. 57. zgodovini'Ce 35 Bančna direkcija verjame, da se ne more popolneje zoperstaviti onim govoricam in skrbem, ki so zaradi tega nastale, kot s tem, da javnosti zvesto posreduje stanje avstrijske narodne banke z dne 29. februarja 1848.«55 56 57 6. marca je obrazložitev in stanje banke najprej objavil uradni vladni čašo- pis Wiener Zeitung, čez par dni so ga ponatisnili tudi nekateri drugi časopisi, med drugimi Laibacher Zeitung:36 Tabela 3:57 AKTIVA PASIVA kovencijski denar 65 058 351 bankovci v obtoku 214 146 440 eskontirani vrednostni papirji (zapadlost 5-95 dni) 86 295 506 kontokorentni dolg 1 906 591 lombardna posojila (odplačljiva do 90 dni) 12 602 500 bančni fond (50 621 delnic) 30 372 600 hipotekarni državni dolg 81 387 264 246 425 431 posojilo Ogrski 1 081 810 246 425 431 Z objavo stanja je narodna banka prekinila s predmarčno prakso skriva­ nja finančnih podatkov pred javnostjo. Politika skrivanja podatkov je namreč delovala le toliko časa, dokler ni državi grozila nobena politična in s tem finanč­ na kriza. Z revolucijo v Franciji se je politika skrivanja podatkov sprevrgla v svoje nasprotje. Javnost, ki ni poznala resničnega stanja narodne banke, je situacijo videla še v veliko bolj črnih barvah, kakor je v resnici bila. Zato je vodstvo banke z objavo stanja hotelo utišati panične govorice in povrniti zaupanje javnosti. Ker pa se je dobro zavedalo, da pokritost bankovcev ne ustreza bančnim kriterijem, je bančno stanje rahlo priredilo. Iz Tabele 4 vidimo, da je bila kovinska pokritost bankovcev 30,4 %. To bi v vsakem primeru zadovoljevalo za zamenjavo bankov­ cev ob prvem množičnem navalu javnosti na banko. Glavni problem narodne banke so bili državni dolgovi v njeni lasti. V objavljeni tabeli je bilo prikazanih za dobrih 81 milijonov gld. državnih dolgov. Bančno vodstvo pa je prikazano stanje priredilo v tolikšni meri, da je eskontirane državne nakaznice prikazalo skupaj z eskontiranimi menicami privatnih oseb. Državnih dolgov je bilo tako praktično skupaj za približno 131 milijonov gld. Te dolgove je bilo zelo težko hi- ” Laibacher Zeitung, 9. 3. 1848, št. 30, str. 193. 56 Laibacher Zeitung je najprej 9. marca objavil samo obrazložitev narodne banke in šele 14. mar­ ca tudi statistični prikaz stanja banke. Glej: Laibacher Zeitung, 9. 3. 1848, št. 30, str. 193. 57 Zneski so v goldinarjih. Krajcarjev nisem vnesel. Laibacher Zeitung, 14. 3. 1848, št. 32, str. 210. Tabela stanja narodne banke je bila večkrat ponatisnjena v različnih knjigah. Med dru­ gim glej: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 238. Helferich: Die österreichische Valuta, str. 294. Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich seit 1848, Leipzig 1886, str. 1. 36 zgodovini’Ce tro unovčiti v konvencijski denar in tako zadovoljiti naraščajoče povpraševanje po kovinskem denarju?8 Slika 8: Bankovec avstrijske narodne banke, 10 goldinarjev kon­ vencijske valute, 1. 1. 1847. Strokovni javnosti je bilo seveda hitro jasno, da ima narodna banka veliko več državnih dolgov, kot je to hotela prikazati. Zato so ljudje na borzi še naprej prodajali vrednostne papirje, v denarnih ustanovah dvigovali svoje prihranke in bankovce zamenjevali v srebrni denar. Veliko ljudi je tako že dol­ go pred 13. marcem, ko je na Dunaju izbruhnila revolucija, s svojim denarjem »glasovala« proti obstoječemu sistemu, ki se ni bil sposoben izkopati iz finančnih * 58 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 237. Helferich: Die österreichische Valuta, str. 295-300. Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 27. zgodovini'Ce 37 težav?9 Šele nato se je to nezaupanje v državo začelo konkretizirati v vedno bolj odločne zahteve po spremembah. Podobno kot na Dunaju so ljudje tudi v drugih delih monarhije kmalu začeli oblegati denarne ustanove. Na Slovenskem ni bilo prav nič drugače. V Ljubljani so bili ljudje že pred revolucijo seznanjeni z razburjenjem, ki je preveva­ lo Dunaj. Čeprav so večinoma pričakovali miren razplet,59 60 so vseeno začeli dvigo­ vati svoje prihranke iz največje kranjske denarne ustanove - Kranjske hranilnice. Množično dvigovanje prihrankov je vznemirilo vodstvo Kranjske hranilnice, zaradi česar je Bleiweis 22. marca 1848 v isti številki 'Novic, v kateri je najprej nav­ dušeno pozdravil začetek ustavne dobe, takoj nato objavil finančno stanje Kranj­ ske hranilnice. Pri tem je hranilnico (upravičeno) pohvalil kot solidno denarno ustanovo, ki je denarne vloge ljudi varno naložila v hipotekarna posojila. Ob tem prikazu je zaključil: »Tako stoji naša hranilnica, kakor terdna skala, bogata sama na sebi in terdno zavarovana od vsih strani. Srečen je ta, ki ima pri nji svoje premoženje shranjeno! /.../ le nekteri ljudjé, kteri v sedanjih časih vse černo in strašno vidijo, brez de bi pametniga človeka poprašali: ali je tudi to resnica ali ne, kar neumne ljudji blesti slišijo, take govorice verjamejo, v kterih ni ne besedice resnice.«61 Čeprav je bila Kranjska hranilnica v resnici zelo zanesljiva finančna usta­ nova,62 pa njenih varčevalcev nikakor ne moremo označiti za naivne ali celo neumne ljudi, ki bi verjeli lažnim govoricam. Ne smemo pozabiti, da je takrat ravnokar minila več kot dvoletna gospodarska depresija, da so bili ljudje neza­ dovoljni z obstoječim družbenim in političnim sistemom, da je dunajska borza zašla v hudo krizo in da je bilo iz dneva v dan bolj verjetno, da se bodo zgodile usodne spremembe. Zato se je med ljudmi začel širiti kolektivni nagon po za­ varovanju in ohranitvi njihovega premoženja. Naložbe v denarnih ustanovah so bile v času kriz vedno podvržene določenemu tveganju, nasprotno pa so drage kovine vedno veljale za najbolj varne naložbe. Posebno še, če so bile varno sprav­ ljene v nogavici ali zakopane na domačem vrtu. Pri tem Kranjci niso bili prav nobeni posebneži. »Zdi se, da so osebe niž­ jega srednjega stanu prve postale nezaupljive [do bankovcev!. Poročalo se je vsaj, da je veliko posestnikov vlog pri hranilnicah dvigovalo svoj denar in so prejete bankovce pri banki zamenjevali za kovinski denar.«63 Prvotno so bile hranilnice denarne ustanove, v katere naj bi nižji družbeni razredi nalagali svoje morebitne prihranke. Z leti so se njihovih storitev v vedno večji meri posluževali tudi pre­ možnejši sloji prebivalstva.64 Poleg različnih slojev meščanstva so v njih hranili svoj denar tudi kmetje iz bližnje in daljne okolice.65 59 Primerjaj: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 144-155. 60 Mal, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, str. 695. 61 Bleiweis: Kranjska hranilnica (Sparcasse) v letu 1848, Novice, 22. 3. 1848, št. 12, str. 47. 62 Granda, Stane: Kranjska hranilnica, V: Cvirn, Janez ... (et al.): Slovenska kronika XIX. stolet­ ja, 1. knjiga: 1800-1860, Ljubljana 2001, str. 146. 63 Helferich: Die österreichische Valuta, str. 309. 38 zgodovini’Ce Kot je razvidno iz Bleiweisovega poročila o Kranjski hranilnici,64 65 66 so v hra­ nilnici varčevali tudi mnogi nižji podeželski in mestni sloji prebivalstva, ki niso brali 'Novic, še manj pa drugih časopisov. Posebno ti ljudje so bili zelo dojem­ ljivi za različne govorice, ki so se ob pomanjkanju zanesljivih in verodostojnih poročil začele hitro širiti po deželi. Tako je nastajalo odlično gojišče za izbruh vsesplošne panike. Tega se je dobro zavedalo tudi vodstvo hranilnice, ki so ga po večini sestavljali najuglednejši ljubljanski trgovci in poslovneži.67 Ti so seveda želeli preprečiti bližajočo se krizo, ki bi v prepad lahko potegnila tudi marsikate­ rega izmed njih. Zato so na vsak način hoteli ohraniti zaupanje varčevalcev, tudi s pomočjo Bleiweisovega članka v Novicah. 2. Nastop krize in izginjanja kovanega denarja iz denarnega obtoka Vse pomirjajoče besede s strani oblasti in časopisov so bile praktično zaman. Z začetkom revolucije se je negotovost samo še povečala. Z ustanovitvijo narodnih straž se je položaj v mestih sicer normaliziral, vendar je na podeželju še dolgo časa vrelo. Revolucijo so na podeželju sprejeli z velikim navdušenjem. Kmetje so bili prepričani, da je s tem konec vseh njihovih fevdalnih obveznosti in so prenehali plačevati dajatve in opravljati tlako. Grozili so tistim, ki so se jih drznili spomniti na njihove obveznosti. Ponekod je prišlo do krajevnih uporov in nemirov, kmetje so napadali zemljiška gospostva, mnogokje so njihovi lastni­ ki in upravniki morali pobegniti.68 Kmečkega nezadovoljstva ni uspela umiriti niti uvedba obsedenega stanja na Kranjskem 28. 3. 1848, niti stalni pozivi ob­ 64 Born, Karel Erich: Geld und Banken, str. 199-206. März, Eduard in Socher, Karl: Währung und Banken in Cisleithanien, V: Wandruszka, Adam in Urbanitsch, Peter (ur.): Die Habs­ burgermonarchie 1848-1918, 1. knjiga, Wien 1973, str. 335. O ustanovitvi in delovanju Kranjske hranilnici glej: Potočnik, Drago: Iz zgodovine ljubljanskih bank, KSM, 1937, št. 2, str. 113-114. Naš najstarejši denarni zavod v Ljubljani. Ob 120 letnici Hranilnice dravske banovine, KSM, 1940, št. 4, str. 41 *-42*. 65 Illyrisches Blatt je po Wandererju povzel zgodbo o kmetu, ki se je z vlakom pripeljal na Dunaj in tam iz hranilnice dvignil svoje prihranke, ki jih je nato v narodni banki zamenjal v srebrnike. To v majskih dneh ne bi bilo nič nenavadnega, če kmeta dva prevaranta potem ne bi spravila ob ves denar. Illyrisches Blatt, 16. 5. 1848, št. 40, str. 160. 66 »Naj bi častiti duhovni gospodje to resnico svojim farmanam na tanjko razložili!« Bleiweis: Kranjska hranilnica (Sparcasse) v létu 1848, Novice, 22. 3. 1848, št. 12, str. 47. 6' Šorn, Jože: Obdobje grosističnih tvrdk (1820-1870), Kronika, 1964, str. 34. 68 Največji je bil upor kmetov, ki so 21. marca napadli grad Ig, ga oplenili, povsem razbili, po­ žgali gruntne knjige, urbarje in hišno opremo ter razdejali vinsko klet. Novica o tem dejanju se je hitro razširila po vsem cesarstvu, po grajskih stavbah je zavel strah in njihovi lastniki so prosili za vojaško zaščito. Glej: Stane Granda: Združena Slovenija. V: Slovenski almanah ’98. 1997, str. 195. Granda, Stane: Ig postane znan po celem cesarstvu, V: Cvirn, Janez ... (et al.): Slovenska kronika XIX. stoletja, 1. knjiga: 1800-1860, Ljubljana 2001, str. 316. zgodovini’Ce 39 lasti, cerkve in razumnikov, naj kmetje ostanejo mirni in poravnajo svoje obvez­ nosti. Za kmete fevdalizem preprosto ni več obstajal. Sele ko je bila 7. 9. 1848 razglašena zemljiška odveza, so se kmetje povsem umirili.69 V času politično zaostrenih razmer so časopisi lahko le nemočno sprem­ ljali nadaljnje padanje tečajev vrednostnih papirjev: »Tečaje vrednostnih papirjev vidimo padati iz dneva v dan, ne da bi ravno v finančnem položaju države našli zadosten vzrok za tako opazen padec javnega kredita.«70 Laibacher Zeitung je pri tem povzel proračunske podatke o predmarčnem obdobju, ki jih je izdala vlada. Ta je s pomočjo teh lažnih podatkov na vsak način poskušala pomiriti javnost in jo prepričati o zdravju avstrijskega proračuna.71 Laibacher Zeitung ji je nasedel: »Celo najboljši prijatelji vlade bi ne pričakovali tako ugodnega stanja finančnega položaja. O, moja Avstrija, pogum! Srečni dnevi te še čakajo!«72 Vendar z vidika financ Avstrija ni živela v srečnih časih, še manj pa so jo čakali srečni dnevi. Ze pred objavo zgornjega optimističnega članka se je Avstrija zapletla v vojno z revolucionarji iz Lombardije in Benečije in od 26. marca še s Piemontom.'3 Avstrijska vojska v Italiji je potrebovala veliko denarja, ki ga prora­ čun prej ni predvideval. Povrhu vsega je potrebovala še srebrni denar. Čeprav sta bili Lombardija in Benečija del avstrijskega cesarstva, nista bili del avstrijskega denarnega sistema. Tu je bila v obtoku avstrijska lira (Lira Austriaca), ki se je delila na 100 centimov (Centisimi). Uradno menjalno razmerje je bilo: 1 avstrij­ ska lira = 100 centimov =1/3 goldinarja konvencijske valute. V Lombardiji in Benečiji je krožil tudi avstrijski denar, celo papirnati, vendar je bilo uradno plačilno sredstvo samo avstrijska lira. Zato je ta denar potrebovala tudi avstrijska vojska. Vladi tako ni preostalo nič drugega, kot da je v Italijo pošiljala velike količine srebrnega denarja. Tega je večinoma dobila prav pri narodni banki, s čimer je še dodatno ogrozila njeno stabilnost. Vse skupaj je bilo za Avstrijo še toliko bolj neugodno, ker sta bili pred revolucijo ravno Lombardija in Benečija davčno najbolj donosni deželi, ki sta v nasprotju z ostalimi deželami v državno blagajno pošiljali izključno srebrnike.74 Z revolucijo se je položaj povsem spremenil in odtlej je srebro iz avstrij­ skih dežel odtekalo v Italijo. Ob tem so tudi italijanski lastniki bankovcev hiteli 69 Stane, Granda: Gospodarske razmere pri Slovencih v revolucionarnem letu 1848/49, V: Mi­ helič, Darja (ur.): Gestrinov zbonik, Ljubljana 1999, str. 319-321. Bogo Grafenauer: Slovenski kmet v letu 1848. ZČ, 1948-1949, str. 7-68. 70 Laibacher Zeitung, 8. 4. 1848, št. 43, str. 286-287. Laibacher Zeitung je večino tega članka pre­ vzel iz Wiener Zuschauerja. 71 Springer, Anton: Geschichte Oesterreichs, 2. del, str. 247-249. 72 Laibacher Zeitung, 8. 4. 1848, št. 43, str. 286-287. 73 Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 289-290. '4 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 93-95, 157-158. Corsini, Umberto: Die Italiener, V: Wandruszka, Adam in Urbanitsch, Peter (ur.): Die Habs­ burgermonarchie 1848-1918, 3. knjiga, 2. del, Wien 1980, str. 862-863. 40 zgodovini-ce zamenjevat svoje bankovce v srebrnike.73 Uradno so lahko bankovce zamenjali v centrali narodne banke na Dunaju ali v njenih podružničnih blagajnah. Naj­ bližji podružnici sta bili v Innsbrucku in v Trstu. Zato je tržaška podružnica od centrale neutrudno zahtevala nove pošiljke srebra. Ko so se avstrijske čete 22. marca 1848 umaknile iz Benetk in je bila tamkaj oklicana republika,75 76 se je revo­ lucionarni val začel hitro širiti tudi po Benečiji. Zato je narodna banka začasno prenehala pošiljati srebro v Trst.77 78 79 Vendar so nazadnje prebivalci Trsta ostali zvesti Avstriji. Kljub občasnim paničnim govoricam'8 ga italijanska revolucija pravzaprav ni ogrožala, čeprav se je revolucija za kratek čas razplamtela tudi v bližnji Furlaniji?9 Zaloge srebra narodne banke so se v teh burnih časih hitro manjšale. Iz stanja narodne banke z dne 28. marca 1848 je razvidno, da se je od 28. febru­ arja zaloga srebrnikov zmanjšala za 11.903.166 gld. in je tako znašala samo še 53.155.185 gld. Sicer se je za 15.753.755 gld. zmanjšalo tudi število bankovcev v obtoku, vendar se je pokritost bankovcev znižala od 30,4 % na 26,8 %.80 Slika 9: Kurantni srebrnik , 1 tolar konvencijske valute, 1844, Dunaj. Vodstvo narodne banke je bilo predvsem zaskrb­ ljeno, ker je veliko kovinskega denarja odtekalo v tujino. Zato se je odločilo hitro ukrepati: »Kot posledica že nekaj časa v nenavadnih razmerah naraščajočega odliva velikih kupov avstrijskih srebrnikov proti tujini, ki ima izvor v političnih dogodkih in ne ustreza naravnim prometnim razmeram, iz česar se lahko v daljši dobi razvije­ jo motnje urejenega denarnega prometa in s tem hude zadrege najbolj škodljive in zaskrbljujoče vrste.«81 Finančna uprava je na pobudo narodne banke začasno prepovedala izvoz domačega srebrnega denarja z avstrijskega carinskega ozemlja. 2. aprila 1848 je ta prepoved izšla kot razglas spodnjeavstrijske deželne vlade,82 razglas za ilirski (ljubljanski) gubernij (Kranjska in Koroška) je bil datiran 5. apri­ la 1848.83 Ker Ogrska tedaj ni bila del avstrijskega carinskega ozemlja, je ta pre­ 75 Helferich: Die österreichische Valuta, str. 309. 76 O beneški revoluciji primerjaj: Pierazzi, Jože: Vincenc Ferreri Klun in beneška revolucija 1848-1849, ZČ, št. 1-2, 1972, str. 69. 77 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 240-241. 78 23. maja se je tako po Ljubljani razširila (neresnična) novica, da se je pred Trstom pojavila sovražna mornarica. Mal, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, str. 664. 79 Moritsch, Andreas: Dem Nationalstaat entgegen (1848-1914), V: Moritsch, Andreas (ur.): Alpen-Adria. Zur Geschichte einer Region, Celovec-Ljubljana-Dunaj 2001, str. 372-374. 80 Laibacher Zeitung, 11.4. 1848, št. 44, str. 292. 81 Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 8. 4. 1848, št. 43, str. 321. 87 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 243. zgodovini.ee 41 poved veljala tudi zanjo. Zakon je predvideval tudi določene izjeme. Za potrebe trgovine je ob dokazano nujnih primerih finančna uprava lahko izdala izvozna dovoljenja. Nadalje so ljudje, ki so potovali izven avstrijskega carinskega ozemlja, s seboj lahko vzeli do 100 gld. konvencijskega denarja. Toliko denarja so s seboj lahko vzeli tudi prebivalci, ki so živeli ob meji, le da so znesek nad 50 gld. morali prijaviti carini. V avstrijske pokrajine izven avstrijskega carinskega ozemlja (na Ogrsko), je bilo mogoče po pošti poslati do 100 gld. Poseben problem je pred­ stavljal Trst. Ker je bil svobodno pristanišče, ni bil del avstrijskega carinskega ozemlja.83 84 Vendar ga je bilo zaradi njegovega velikega pomena za trgovski in de­ narni promet (tam je bila tudi podružnica narodne banke) praktično nemogoče pustiti povsem pri miru. Čeprav za Trst prepoved izvoza srebrnikov izrecno ni veljala, je bilo srebrnike vseeno prepovedano izvažati naprej v tujino. Srebrnike so s seboj lahko nesli popotniki v tujino in dovoljeno je bilo izvažanje srebrnikov v avstrijske pokrajine izven avstrijskega carinskega ozemlja. Vendar je bilo na glavni carinski upravi potrebno prijaviti vsak znesek, ki je presegal 300 gld. Na­ slednji dan so isto prepoved izvoza razširili še na avstrijske zlatnike.85 Kot se to mnogokrat zgodi s strogimi carinskimi omejitvami, je bila tudi prepoved izvoza srebrnega in zlatega denarja v tujino strel v prazno. Prepoved ni veljala za kovance neavstrijskega izvora, ki jih v denarnem obtoku Avstrije ni bilo tako malo. Poleg tega se je dalo avstrijske kovance brez večjih težav množično tihotapiti v tujino. Razlika v ažiji med tujim in domačim kovinskim denarjem je bila namreč le 2 do 3 % in tako veliki so bili torej tudi sami stroški tihotapljenja.86 Srebrnike so večinoma tihotapili v Italijo, ostale nemške države s srebrno valuto in tudi v Francijo.87 Prepoved izvoza srebrnikov in zlatnikov so 19. junija in 23. julija 1848 kljub njihovi neučinkovitosti obnovili in je veljala vse do njenega preklica 18. septembra 1849.88 83 Razglas je bil seveda objavljen par dni kasneje v: Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 8. 4. 1848, št. 43, str. 321. 84 Do leta 1882 so bila svobodna pritanišča še Rijeka, Bakar, Kraljevica, Senj in Karlobag. Do tega leta pa so se obdržale tudi carinske enklave Istra, Dalmacija in Brodi v Galiciji. Matis, Herbert: Österreichs Wirtschaft 1848-1913, Berlin 1972, str. 377. 85 Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 8. 4. 1848, št. 43, str. 321. 86 Helferich: Die österreichische Valuta, str. 318—319. 87 Glej: Novice, 19. 6. 1852, št. 49, str. 196. Francoski denarni promet je v tem času večinoma temeljil na kovancih. Francija je sicer imela bimetalistični denarni sistem, vendar so bili zaradi uradne precenjenosti zlata v obtoku večinoma srebrniki. Zato je svoje naraščajoče potrebe po plačilnih sredstvih krila tudi z uvozom srebra. V letih 1852/53 pa je zaradi uradne precenje­ nosti srebra začela na veliko uvažati zlato in izvažati srebro. Če je potem še uvažala srebro, ga je hitro izvozila naprej v dežele s srebrno valuto, zlasti na Daljni vzhod. Primerjaj: Flandreau; Marc: Coins Memories: Estimates of the French Metallic Currency 1840-1878, JEEH, 1995, št. 2, str. 271, 289-290, 301—303. Redish, Angela: Bimetallism, str. 167-206. Redish, Angela: The persistence o bimetallism in nineteenth-century France, EHR, 1995, št. 4, str. 728-732. Martin, David A.: The Impact of Mid-Nineteenth Century Gold Depreciation Upon Western Monetary Standards, JEEH, 1977, št. 3, str. 652-657. 42 zgodovini'Ce V vedno večjih škripcih ni bila le narodna banka, temveč tudi država. Davčnih dohodkov iz Lombardije in Benečije in kmalu še iz Ogrske ni bilo več, manj je bilo tudi davkov iz drugih dežel, zlasti z Dunaja. Z vojno v Italiji so rasli državni izdatki, ki jih zaradi nezaupanja javnosti in finančnikov ni bilo mogoče premostiti z najemanjem novih posojil. Ker parlament še ni bil sklican, davko­ plačevalcem ni bilo mogoče naložiti novih bremen. Vladi sedaj ni preostalo nič drugega, kot da je zopet izkoristila svoj vpliv pri narodni banki. Aprila je država začela izdajati obrestovane delne hipotečne nakaznice (Partialhypothekarenan­ weisungen), na račun katerih je zastavila soline v Gmundenu. Zato se jim je pogovorno reklo tudi ‘solinski listki’ (‘Salinenschein’). Ker je celotno emisijo solinskih listkov prevzela narodna banka in jih trg ni bil pripravljen sprejeti, so po večini ostali v blagajni narodne banke. S tem so postali del vedno večjih državnih dolgov pri narodni banki.88 89 Zaloga srebrnikov narodne banke se je v tem času hitro manjšala. Iz stanja z dne 25. aprila 1848 je razvidno, da se je zaloga srebrnikov v mesecu dni zmanj­ šala za nadaljnjih 18.123.155 gld. in je znašala samo še 35.032.030 gld. Pokritost bankovcev je padla na 19 %. Iz objavljenega stanja in njegovega komentarja je bilo tudi razvidno, da je banka znova eskontirala za 45 milijonov blagajniških nakaznic, na račun katerih ji je država zastavila soline.90 V teh razmerah so ljudje iz Kranjske hranilnice še naprej pridno dvigali svoje prihranke. Premoženje Kranjske hranilnice se je zmanjšalo od 1.216.570 gld. leta 1847 na 1.132.128 gld. leta 1848.91 Čeprav so hranilne vloge v tem času padle za samo92 7 % (84.443 gld.), pa moramo upoštevati, da je največ ljudi (natančno 1129) dvignilo svoj denar prav marca, aprila in maja, torej v najbolj kritičnih mesecih.93 Obenem je bil to znesek, ki je bil enkrat večji od gotovine (40.998 gld.), ki jo je konec leta 1847 imela hranilnica v svoji blagajni. To je bila osnova, s katero je hranilnica izplačevala dvige varčevalcev. Po drugi strani pa 88 36. dokladni list, Novice, 3. 10. 1849, št. 40, str. 127. Cesarski patent je sicer že 28. junija razglašal pripravljenost, »de se prepoved, cesarski denar v vunanje dežele voziti, berž ko berž prekliče«. 26. dokladni list, Novice, št. 29, 18. 7. 1849, str. 88. Laibacher Zeitung, 15. 9. 1849, št. 111, str. 589. 89 Woinovich, Maria: Philipp Freiherr von Krauß. Finanzminister im Jahr 1848, MÖSA, 1961, str. 551-552. Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 244-247. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 157-158. Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik von 1848 bis 1948, V: Mayer, Hans (ur.): Hundert Jahre Österreichischer Wirtschaftsentwicklung 1848-1948, Wien 1949, str. 132. 90 Stanje narodne banke in njen komentar je izšel tudi v Laibacher Zeitung, 6. 5. 1848, št. 55, str. 347. 91 Šorn, Jože: Obdobje grosističnih tvrdk (1820-1870), Kronika, 1964, str. 34. 92 Prva avstrijska hranilnica na Dunaju je leta 1848 izgubila celo okoli 30 % vlog. Glej: März, Eduard in Socher, Karl: Währung und Banken in Cisleithanien, str. 336. 93 Hranilnica (Sparcasse) v Ljubljani 1848, Novice, 4. 4. 1849, št. 14, str. 57. zgodovinice naprej širile govorice, da Gustav Heimann kupuje srebrnike in jih pošilja v tu­ jino. Ker govorice po stari navadi samo še napihnejo resnico (ali neresnico), so nekateri govorili, da naj bi Heimann iz mesta poslal za 40.000 gld. srebrnikov, drugi so bili prepričani, da jih je poslal za 90.000 do 100.000 gld. Novembra 1848 se je Heimann končno odzval in poskušal zanikati govorice. Pri tem je po­ jasnil, da je junija (torej pred izbruhom »afere«) po pošti poslal na Dunaj skupno »samo« 1700 gld. v srebrnikih. To je storil, ker ga je k temu vezala pogodba.132 Sedaj je torej Heimann nekoliko spremenil svojo obrambo izpred nekaj mesecev. Ni več trdil, da ni kupoval srebrnikov, temveč samo, da po pošti ni pošiljal tako velikih vsot, kot se mu jih je pripisovalo. Kakor koli že obrnemo, je bil poslani znesek 1700 gld. tako velik, da sploh ni verjetno, da je Heimann sam tako dolgo časa počasi zbiral kovance, da je nabral celoten znesek. Noben pravi trgovec namreč doma ne bi pustil ležati toliko denarja kot mrtev kapital. Ce bi ga pa medtem naložil v kakšno bančno ustanovo, zneska ne bi nujno do­ bil povrnjenega v konvencijskem denarju, temveč v bankovcih. Ce mu je torej uspelo zbrati tako veliko vsoto konvencijskega denarja, ga je torej moral vsaj nekaj kupiti. Obenem je bil Gustav Heimann kot židovski spreobrnjenec v protestan­ tizem133 in zaradi svojega političnega prepričanja idealen grešni kozel. Bil je navdušen pristaš Združene Nemčije in je v ta namen v Ljubljani celo poskušal zbirati denar za gradnjo nemškega ladjevja na Jadranu.134 Prav nemški parlament v Frankfurtu pa je zelo ostro protestiral proti avstrijski prepovedi izvoza srebrne­ ga in zlatega denarja, ker naj bi Avstrija s tem rušila enotnost Nemčije.135 Zato za Heimanna pošiljanje denarja v tujino (Nemčijo) nikakor ne bi smelo biti ne- patriotsko dejanje. Ravno obratno. Kmalu pa so dobiček zavohali tudi tisti ljubljanski trgovci, ki so se prej pritoževali nad prekupčevalci z denarjem ter so zato sedaj hitro spremenili svoje mnenje. Leta 1851 so npr. Novice objavile oglas Jožeta Pleiweisa, da »tudi jez menjam srebrni denar in cekine po tarifni ceni«.136 Ce ni hotel kršiti zakona, je lahko trgoval samo z zlatniki in tujimi srebrniki. Pri teh poslih pa je bil po vsej verjetnosti le posrednik. Od leta 1850 je bil namreč v poslovnih stikih z Valen­ tinom Pleiweisom, ki je bil uspešen bankir na Dunaju in mlajši brat Janeza Ble- iweisa.137 Ali je ob tem z bankovci kupoval tudi konvencijski denar in obratno? Tega na žalost ne vemo. 132 Anhang zur Laibacher Zeitung, 14. 11. 1848, št. 137. 133 Valenčič, Vlado: Židje v preteklosti Ljubljane, str. 49. 134 M. R. P.: Slovencam zavoljo nemške barbe!, Novice, 16. 8. 1848, št. 33, str. 140. 135 Springer, Anton: Geschichte Oesterreich, 2. del, str. 250-251. 136 37. dokladni list, Novice, 3. 12. 1851, št. 49. 137 Slovenski biografski leksikon, 2. knjiga, 1933, str. 376. zgodovini*ce 51 V vsakem primeru je v Ljubljani nekdo moral trgovati z avstrijskim de­ narjem in pri tem ni upošteval prisilnega tečaja bankovcev. Pri svojem početju je našel nemalo voljnih »sodelavcev«. Ljudje so kovinski denar cenili bolj kot papirnati. Zato se niso bili pripravljeni odreči svojim srebrnikom, če so za njih dobili nominalno povsem enako vsoto bankovcev in zato so srebrnike raje hra­ nili doma. Ce pa so pri plačilu svojih izdatkov morali načeti tudi svoje zaloge sre­ brnikov, bi bili res neumni, če bi jih izdali po njihovi nominalni vrednosti. Raje so odšli k preprodajalcu denarja in za svoje srebrnike pri menjavi v bankovce dobili še dodatek v obliki srebrne ažije. Po drugi strani so nekateri prodali svoje zaloge srebrnikov tudi zaradi preproste želje, da bi s tem preprosto kaj zaslužili. Seveda so tudi ljubljanski preprodajalci več kot odlično zaslužili. Ko so junija 1848 ljubljanski preprodajalci pri nakupu odšteli le 2-procentno srebrno ažijo, se je srebrna ažija na deviznih borzah povzpela že na rekordnih 17 %.138 Takšni fantastični dobički seveda niso mogli dolgo trajati in že avgusta, ko je bila na de­ viznih borzah srebrna ažija v povprečju le 6,5 %,139 naj bi preprodajalci (odvisno od trenutnega tečaja) ljudem ponujali od 6,7 do 13,3-procentne srebrne ažije.140 Od takrat naprej se je srebrna ažija na črnem trgu verjetno gibala v skladu s sre­ brno ažijo na deviznih borzah, vendar je bila vedno nekoliko nižja. Preprodajalci so nekaj preprosto morali zaslužiti. 5. Dežurni krivci Razumljivo je, da je različna tržna cena za bankovce in srebrnike enake nominalne vrednosti med ljudmi vnašala dodatno negotovost in nerazumevanje avstrijskih denarnih razmer. Zato so bili mnogi prepričani, da se je zmanjšala tudi nominalna vrednost bankovcev.141 »Tako ravnanje je v sedanjih zmešanih ča­ sih tolikanj bolj nevarno, kér je že po druzih krivih misel dovolj med ljudstvam po mestih in po deželi. Bankanoti pa imajo svojo popolno vrednost, kakor so jo dozdej imeli.«142 Za to pojmovno zmešnjavo naj bi bili krivi prekupčevalci z denarjem, ti »lakomni barantači«, ki »sleparijo ljudi«143 in »postavno ceno bankanotov po krivici tlačijo«.144 138 Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 135. Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterre­ ich, str. 37. 139 Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 135. 140 Illyrisches Blatt, 26. 8. 1848, št. 69. 141 XII. dokladni list, Novice, 12. 7. 1848, št. 28. 142 XIII. dokladni list, Novice, 1848, št. 29, str. 25. Intelligenzblatt zur Laibacher Zeitung, 11. 7. 1848, št. 83, str. 437. 143 XII. dokladni list, Novice, 12. 7. 1848, št. 28. 144 XIII. dokladni list, Novice, 1848, št. 29, str. 25. Intelligenzblatt zur Laibacher Zeitung, 11. 7. 1848, št. 83, str. 437. 52 zgodovini’Ce Bankovci so v notranjem prometu sicer resnično ohranili svojo nominal­ no vrednost, vendar je bilo obenem tudi res, da se je zmanjšala tržna vrednost bankovcev glede na konvencijsko valuto. Za to pa niso bili odgovorni prekup­ čevalci z denarjem, temveč samo takratni avstrijski denarni sistem, ki ni več deloval v skladu z veljavnimi zakoni. Prekupčevalci so bili le dobrodošli dežurni krivci. Oblast je takoj pograbila priložnost in domnevne krivce za svoje težave povsem preprosto razglasila za »zlonamerneže«, celo za »anarhiste«, ki razširjajo »zlobne in neutemeljene« govorice o slabem finančnem stanju države in s tem »umetno hranijo« »malodušje in nezaupanje dela prebivalstva«.145 V teorijo zarote je verjel celo finančni minister Philipp Krauß. Po njego­ vem mnenju do srebrne ažije ni prišlo zaradi povečane količine (papirnatega) denarja v obtoku, temveč zaradi špekulativnih mahinacij na borzi. Denarnim špekulantom je celo pripisoval, da hočejo iz političnih razlogov spodkopati trdnost države.146 To njegovo mišljenje se je odražalo v zakonodaji: »Dosadanja skušnja pa je pokazala, de vunder pomanjkanje drobiža véédél iz nezaupnosti izvira, ktero hudobna volja razšira, in de té nezaupnosti ne obrača samo dobič- kaželjnost v svoj prid, ampak tudi nevtrudljiva druhäl prekucije na kazni vredno vižo«.147 Po njegovem mnenju so bili tudi za visoko ažijo odgovorni predvsem no­ tranji in zunanji sovražniki države: »Dasiravno narodna banka vse prevzéte dolž­ nosti popolnoma in natanjko spolnuje, in terdnost te naprave za prihodnost popolno varnost prigotavlja, so si vunder sovražniki deržave in rednosti vojske poslednjih mescov148 v svoj prid obračali, de bi z dobičkoželjnostjo in lahkover­ nostjo nepokojnost zastran prihodnosti bankne veljajočnosti trosili, menjavšine kurze (Wechselkurze) na nenatorno visokost gnali in tako vzajemnost (Verkehr) ovérali, ob enim pa deržavi stiske pripravljali.«149 Nič čudnega torej, če so bili potem tudi za navadne ljudi prekupčevalci z denarjem »kristijanski judje in gerdi mešetarji«,150 ki se bavijo z »oderuštvom«.151 Na udaru so bili predvsem borzniki: »Ce bi naši denarni oderuhi imeli ravno tako veliko resnično čiste ljubezni do domovine, kot kažejo egoizma, tega stra­ hotnega barantanja z ažijo, /.../ gotovo ne bi tako drzno kot sedaj dvigali svoje kačje glave.«152 153 Zaradi »umetnega višanja« srebrne in zlate ažije, ki ga povzročajo »brezvestni špekulantje«, naj bi namreč naraščale cene, kar je prizadelo vse sloje prebivalstva, od veletrgovcev do »dninarjev«.1’3 Zato so naivno pozivali oblast, 145 Laibacher Zeitung, 25. 5. 1848, št. 63, str. 394. 146 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 193, 196, 199. 147 26. dokladni list, Novice, 18. 7. 1849, št. 29, str. 87. 148 Mišljeni sta vojni proti revoluciji na Ogrskem in proti Piemontu v Italiji. 149 26. dokladni list, Novice, 18. 7. 1849, št. 29, str. 87-88. 150 Dopisi (Iz Celja), Novice, 3. 1. 1849, št. 1. 151 Illyrisches Blatt, 26. 8. 1848, št. 69. 152 Laibacher Zeitung, 12. 6. 1849, št. 70, str. 349. 153 Laibacher Zeitung, 20. 11. 1851, št. 267, str. 1122-1123. zgodovini'Ce 53 naj jih zaščiti pred nastalimi razmerami: »Se ne bodo postavile nobene omejitve za denarne posrednike, ki v mestu in na deželi nakupujejo srebrni denar za ažijo in tako spodkopavajo državni kredit? Bedne kramarske duše! - Kateri oblastni organi se bodo tukaj ganili in izpolnili svojo dolžnost?«154 6. Pomanjkanje srebrnikov in drobiža Po razglasitvi prisilnega tečaja za bankovce in po prenehanju zame­ njevanja bankovcev za konvencijski denar je Greshamov zakon začel delovati s svojo polno močjo. Ljudje so še bolj vneto kot prej hranili kovance doma po »nogavicah«. »Gotovina v nepreračunljivih količinah je ostajala neuporabljena, neobrestovana, mrtvo naložena /.../. In kljub temu se je hranjenje denarja v nogavici priporočalo kot najbolj pametno!«155 Posameznikom je sčasoma uspelo zbrati velike kupe kovancev.156 157 Na Spodnjem Štajerskem je tako kmetu, ko mu je zgorela hiša, hkrati zgorela tudi skrinja,137 v kateri je imel spravljenih za 300 gld. kovancev: »Shranjeni tolarčki so v ognju se raztopili«.158 Nekomu drugemu so ro­ parji doma ukradli 2200 gld., med katerimi je bilo tudi za 300 gld. srebrnikov.159 300 gld. ni bila majhna vsota. Tolikšna je bila npr. letna plača pisarja prvega razreda.160 Z leti je nekaterim uspelo zbrati pravo bogastvo v kovancih. Leta 1851 so tako tatovi konjedercu iz okolice Celja odnesli skrinjo, v kateri je imel za celih 10.160 gld. srebrnih kovancev.161 Še uspešnejši naj bi bil »neki bogatin« iz Prage, ki mu je uspelo zbrati za najmanj 80.000 gld. srebrnikov.162 Poleg različnih vrst tujega kovanega denarja, ki je v tem času krožil na Slo­ venskem, so ljudje seveda zbirali predvsem avstrijske kovance. V Tabeli 4 so pri­ kazani polnovredni kovanci (1 tolar, 1 gld., 20 kr., 10 kr., 5 kr. in 3 kr.), ki so jih 154 Illyrisches Blatt, 8. 7. 1848, št. 55, str. 220. 155 Wiesthaler, Franz: Silbergeld in Strümpfen!, Marburger Zeitung, 30. 4. 1879, št. 52. 156 Ljudje niso začeli tezavrirati denarja šele s pojavom srebrne ažije, temveč so to vedno počeli. Ko bančne ustanove še niso bile razvite, so ljudje morali denar hraniti doma. Ob tem sploh ni bilo nujno, da so hranili samo kovance. Večje vsote so imeli v obliki bankovcev, poleg tega so imeli še nekaj polnovrednih kovancev večjih nominalnih vrednosti. S pojavom srebrne ažije pa so se na račun bankovcev začeli večati prihranki v obliki kovancev. 157 Po stari navadi so ljudje verjetno spravljali denar tudi na veliko bolj skrivna mesta, kot so bile to skrinje. S tem niso skrili denarja le pred tatovi, temveč tudi pred radovednimi zgodovinarji. Le v izjemnih priložnostih nam je tako znano, kam vse so lahko zakopali svoj denar. Tako je nekdo iz bližine Prage svoje srebrnike po 20 kr. zazidal v dimnik. Njegova skrivnost je prišla na dan, ko je njegova koča začela goreti. Novice, 30. 6. 1858, št. 26, str. 208. 158 Dopisi (Iz Celja), Novice, 3. 1. 1849, št. 1. 1,9 Novice, 6. 6. 1849, št. 23, str. 99. 160 Melik, Vasilij: Nekaj o cenah, plačah in kulturi v predmarčni dobi, ZČ, 1985, št. 1-2, str. 69. 161 Novice, 23. 7. 1851, št. 30, str. 153. 162 Novice, 28. 7. 1852, št. 60, str. 240. 54 zgodovini>ce takrat kovali iz dunajske marke čistega srebra po 24 goldinarski stopnji. Kovanci ponavadi niso bili skovani samo iz ene kovine, temveč iz zlitine. Srebrnikom so tako primešali baker. Zato je bila njihova surova teža vedno večja od čistega jedra srebra (prikazano v gramih). Razmerje med težo čiste kovine (srebra) in primesjo manjvredne kovine (baker) je čistina, ki se izraža v tisočinkah. Cim manj vredni so bili kovanci, tem nižja je bila čistina. To pa zato, da kovanci z nižjo nominalno vrednostjo ne bi bili premajhni za praktično uporabo. Tabela 4:163 denarna enota čistina surova teža Jedro 1 tolar 833 28,06 23,39 1 gld. 833 14,03 11,69 20 kr. (dvajsetica) 583 6,68 3,89 10 kr. (desetica) 500 3,89 1,94 5 kr. (petica) 438 2,23 0,97 3 kr. (groš) 344 1,70 0,58 Kovinska vrednost polnovrednih kovancev je bila le nekoliko nižja od njihove imenske vrednosti. Izdajatelj denarja (npr. država) je z razliko pokril stroške prekovanja kovine v denar in si po vrhu zaračunal še morebiten dobiček od izdajanja denarja (seigniorage). Nasprotno je bila kovinska vrednost drobiža občutno manjša od njihove imenske vrednosti. Od leta 1816 so v Avstriji upo­ rabljali nespremenjeni bakreni drobiž. Iz dunajskega centa (56 kg) bakra so ko­ vali za 106 gld. in 40 kr. bakrenega drobiža.163 164 Bakreni drobiž so bili kovanci po 1 kr., 1/2 kr. in 1/4 kr. (vinar oz. venar). Kovinska vrednost bakrenega drobiža je bila odvisna od trenutne tržne cene bakra. Cena bakra je bila zelo podvržena gospodarskim konjunkturam. V času krize je kovinska industrija potrebovala veliko manj bakra in je bila zato njegova cena nižja. Obratno je bilo v času go­ spodarskega vzpona. Zato je tudi kovinska cena bakrenega drobiža zelo nihala. V revolucionarnem letu 1848/49, ko je gospodarstvo znova zapadlo v depresijo, je bila tudi cena bakra in s tem cena bakrenega drobiža sorazmerno nizka.165 Sredi leta 1849 je stal dunajski cent bakra 64 gld. v bankovcih.166 Vendar tudi v 163 Surova teža in jedro sta izražena v gramih. Herinek, Ludwig: Österreichische Münzprägun­ gen, str. 100. Jaeckel, Peter: Die Münzprägungen des Hauses Habsburg 1780-1918 und der Republik Österreich seit 1918, Basel 1970, str. 21. 164 Globočnik, Anton: Geschichtliche Übersicht des Österreichischen Geld- und Münzwesens, str. 40. 165 Obratno je bila takrat zaradi sorazmerno visoke srebrne ažije cena srebrnega konvencijskega denarja v bankovcih ustrezno visoka. Vendar to še ne pomeni, da se je tudi srebrna ažija gibala v skladu z gospodarsko konjunkturo. Srebrna ažija se je lahko zvišala tudi v času gospodarske­ ga vzpona. Kot bomo videli kasneje, so na višino ažije zlasti občutno vplivali (zunanje)politični dogodki. 166 Laibacher Zeitung, 3. 7. 1849, št. 79, str. 397-398. zgodovini'Ce 55 kasnejših letih cena bakra ni bila občutneje višja. Leta 1853 je država odkupo­ vala dunajski cent (56 kg) bakra po 67 gld.167 V letih 1854-60 se je uradna cena bakra gibala med 65 do 80 gld. za cent bakra.168 V letih po revoluciji je bila torej kovinski! vrednost bakrenega drobiža za 37 do 40 % nižja od njegove imenske vrednosti, v najboljšem primeru (80 gld. za cent) je bila še vedno za 25 % nižja. Slika 12: Bakreni drobiž, pol krajcarja kon­ vencijske valute, 1816, Dunaj. Kljub temu je bila nominalna vred­ nost drobiža povsem enaka nominalni vrednosti polnovrednega denarja. To ni bila samo posebnost avstrijskega drobiža, temveč je to glavna lastnost, po kateri se je drobiž v tem času sploh začel ločevati od polnovrednega denarja. Vedno namreč ni bilo tako. Denarni sistem je tudi v prejšnjih stoletjih lahko povsem učinkovi­ to deloval samo v primeru, če je vseboval širok spekter denarja različnih nomi­ nalnih vrednosti, od najbolj vrednega denarja, primernega za veliko trgovino, do najmanj vrednega denarja, primernega za odštetje še tako majhnega zneska v trgovini na drobno. Vendar so bili sprva prav vsi ti različni kovanci polnovredni in njihova nominalna vrednost je ustrezala njihovi kovinski vrednosti. Ker pa so bili stroški kovanja manjših kovancev relativno večji od stroškov kovanja velikih kovancev, ljudje in državne oblasti niso imeli pretiranega ekonomskega interesa, da bi zagotovili redno dobavo majhnih kovancev. Zato je prihajalo do kronične­ ga pomanjkanja drobiža, kar je zelo oteževalo denarni promet. Edina rešitev je bila razvrednotenje malih kovancev. Te kovance se je sedaj splačalo ponarejati, poleg tega pa je razvrednoten denar iz obtoka pognal dober denar. Kmalu je malih kovancev začelo zopet primanjkovati, na kar je država odgovorila z novim razvrednotenjem. Iz tega začaranega kroga je bilo mogoče uiti šele takrat, ko so izboljšane tehnike kovanja v 17. in 18. stoletju ponarejevalcem denarja precej otežile delo. To je državi omogočilo, da je začela izdajati drobiž, katerega kovinska vrednost je bila občutno nižja od njegove nominalne vrednosti. Vendar bi moral po Gres- hamovem zakonu manjvreden denar (drobiž) iz denarnega prometa izriniti več vreden denar. V tem primeru bi bil v obtoku večinoma samo še drobiž. Da bi se to preprečilo, so države v 18. in 19. stoletju pri kovanju drobiža postopoma začele uvajati določene omejitve:169 167 Novice, 16. 3. 1853, št. 22, str. 88. 168 Glej: Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 92*. 169 Sargent, Thomas J. in Velde, Francois R.: The Big Problem of Small Change. Lotz, W.: Münzsystem, V: Erster, Ludwig (ur.): Wörterbuch der Volkswirtschaf, 2. del, Jena 1906, str. 522-523. Nasse, Erwin: Das Geld- und Münzwesen, V: Schönberg, Gustav (ur.): Volkswirtsc­ 56 zgodovini>ce 1) prepoved kovne prostosti170 za privatne osebe; 2) omejitev vsote, do katere je bil vsakdo dolžan sprejemati drobiž (prisilni tečaj); 3) država je drobiž tudi v večjih zneskih zamenjevala za kurantni denar171 in državne blagajne so drobiž sprejemale brez omejitev; 4) količina drobiža v obtoku se je omejila glede na predvidene potrebe pro­ meta po drobižu. Potem, ko je bila v habsburški monarhiji uspešno uvedena konvencij­ ska valuta, se je država odločila urediti še probleme z drobižem. Pred tem so v avstrijskem denarnem sistemu kot drobiž krožili srebrniki, katerih kovinska vrednost je bila prvotno le nekoliko nižja od njihove imenske vrednosti nasproti kurantnim tolarskim srebrnikom. Vendar se je zaradi inflacijskega financiranja državnih izdatkov njihova kovinska vrednost pogosto vse bolj manjšala. Poleg tega pa je zaradi pritoka še slabšega drobiža iz tujine v denarnem obtoku hudo primanjkovalo dobrega domačega drobiža. Tem težavam je bilo mogoče učinko­ vito stopiti na prste šele z uvedbo bakrenega drobiža leta 1760.172 Iz dunajskega centa (56 kg) bakra se je kovalo za 45-50 gld. drobiža. Da bi se izognila inflaciji bakrenega drobiža, se je vlada obvezala, da drobiža ne bo kovala v prevelikih količinah, temveč le glede na potrebe gospodarstva. Hkrati se je še obvezala, da bo drobiž brez omejitev sprejemala na državnih blagajnah, prisilni tečaj drobiža pa je omejila le na določeno vsoto.1'3 V času vedno hujše inflacije papirnatega denarja so se hitro večale tudi potrebe po bakrenem drobižu. Zato je država iz dunajskega centa bakra kovala vedno več bakrenega drobiža (leta 1779 - 120 gld., 1799 - 164 gld., 1800 - 320 gld., 1807 - 1066 in 1600 gld., 1812 - 213 gld. 20 kr.), dokler se leta 1816 razmere niso ponovno stabilizirale.174 haftslehre, Tübingen 1885, str. 354-356. Schäffle, Albert E. F.: Das gesellschaftliche System der menschlichen Wirtschaft, Tübingen 1867, str. 136-137. Schmoller, Gustav: Grundriß der allgemeinen Volkswirtschaftslehre, 2. del, Leipzig 1904, str. 81-82. Zorn, Wolfgang (ur.): Das 19. und 20. Jahrhudert, str. 934. 170 Pri kovni prostosti je vsakdo lahko prinesel denarno snov (v primeru Avstrije srebro) v kovni­ co in so mu jo tu prekovali (ob odtegnitvi minimalnih stroškov) v denar (v primeru Avstrije konvencijske srebrnike). 171 Kurantni denar je zakonito plačilno sredstvo, za katerega velja prisilni tečaj. Ker je za drobiž veljal prisilni tečaj le do določene vsote, je bil drobiž omejeni kurantni denar. Kurantni denar so predstavljali v takratni Avstriji polnovreden konvencijski denar in bankovci Avstrijske na­ rodne banke. 172 Pribram, Alfred Francis: Materialien zur Geschichte der Preise und Löhne in Österreich, Wien 1938, str. 33-44. 173 Jungwirth, Helmut: Die Münzstätte Wien und das neuzeitliche Geldwesen in Österreich, V: Häusler, Wolfgang (ur.): Geld, Wien 1994, str. 119. 174 Globočnik, Anton: Geschichtliche Übersicht des Österreichischen Geld- und Münzwesens, str. 40. zgodovini-ce 57 Slika 13: Bakreni drobiž, pol krajcarja kon­ vencijske valute, 1760. V predmarčnem obdobju je bil med ljudmi najbolj priljubljen srebrnik po 20 krajcarjev. Ljudje so mu po domače rekli dvajsetica (Zwanziger). Svojo slavo je ta kovanec dolgoval svoji vsesplošni raz­ širjenosti in relativno visoki vrednosti. Zato so bile prav dvajsetice tisti denar, s katerim se je največ prekupčevalo1'5 in katerega so imeli ljudje največ skritega po svojih shrambah.XII 176 Iz denarnega obtoka je skoraj povsem izginil že avgusta 1848.177 Vlada je pomanjkanje poskušala nadomestiti s kovanjem novih dvajse­ tič. Tako so samo od novembra 1848 venem letu skovali 13.653.062 dvajsetič.178 Vendar so tudi te kmalu izginile iz obtoka. Nihče ni vedel, koliko »teh belih vranov«179 so ljudje umaknili iz prometa in jih hranili doma. Nekateri časopisi so špekulirali, »de je za 100 milijonov dvajsetič zakopanih, ki ne pridejo na dan«.180 Veliko tega denarja je izginilo tudi v tujino, kjer so ga večinoma pretopili v tuje srebrnike. Tako naj bi od februarja 1848 do srede leta 1852 samo kovnice v Pa­ rizu pretopile več kot 30 milijonov dvajsetič.181 Kovnice v Bruslju so jih pretopile za 22 milijonov gld.182 Slika 14: Kurantni srebrnik, 20 krajcarjev konvencijske valute, 1830, Praga. Podobno kot dvajsetice so ljudje tezavrirali in izvažali tudi ostale srebrnike. Zato je sčasoma prišlo do vsesplošnega pomanjkanja kovancev. Že avgusta 1848 je bilo jasno, da se ob »znanim izpo- šiljevanjem sreberniga denarja čez meje cesarskih dežel pomanjkanju drobnega denarja /.../ sploh hudo občuti«.183 Konec leta 1848 je dopisnik iz Celja pisal Novicam: »Tudi pri nas in na deželi srebernine od dné do dné bolj zmanjkuje, tako de dvajsetič skorej ne bomo več vidili.«184 Ker je primanjkovalo kovancev, 175 176 177 178 179 180 181 182 183 184 XIII. dokladni list, Novice, 1848, št. 29, str. 25. Intelligenzblatt zur Laibacher Zeitung, 11. 7. 1848, št. 83, str. 437. Anhang zur Laibacher Zeitung, 14. 11. 1848, št. 137. Novice, 6. 6. 1849, št. 23, str. 99-, 28. 7. 1852, št. 60, str. 240. O njegovi redkosti poročajo že avgusta 1848. Glej: Illyriches Blatt, 26. 8. 1848, št. 69. Novice, 30. 1. 1850, št. 5, str. 22. Novice, 28. 7. 1852, št. 60, str. 240. Novice, 27. 3. 1850, št. 13, str. 54. Novice, 19. 6. 1852, št. 49, str. 196. Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 538. 17. Dokladni list, Novice, 27. 9. 1848, št. 39, str. 35. Dopisi (Iz Celja), Novice, 3. 1. 1849, št. 1. 58 zgodovini-ce so ljudje večinoma plačevali le s papirnatim denarjem. Tako so januarja 1849 v Ljubljani na sejmu »večidel le s popirjem barantali«,183 kajti »sreberniga denarja je tudi pri nas čedalje menj viditi.«185 186 Vlada in narodna banka sta se že od samega začetka dobro zavedali, da bo zaradi delovanja Greshamovega zakona kmalu začelo primanjkovati kovancev. Ena od rešitev za nastali problem je bila nadomestitev manjkajočih kovancev z novim papirnatim denarjem. Dosedanji bankovci so se namreč glasili na pre­ velike nominalne vrednosti, da bi bilo z njimi mogoče učinkovito zadostiti prav vsem potrebam denarnega poslovanja, kjer se je plačevalo tudi manjše zneske. V zadnji seriji bankovcev iz leta 1847 so bili bankovci za 5 gld., 10 gld., 100 gld. in 1000 gld.187 Ko je narodna banka omejila menjavo bankovcev v konvencijski denar na 25 gld., je hkrati tudi razglasila, da bo dala v obtok še bankovce za en in dva goldinarja.188 2. junija 1848 jih je tudi začela izdajati.189 Uradno so novi bankovci sicer veljali za sredstvo, »katero bi do določene mere smelo delovati proti prevelikim zahtevam po menjavanju bankovcev v srebrnike.«190 Vendar je moralo biti tudi izdajateljem novih bankovcev povsem jasno, da ti bankovci ne bodo samo blažili pomanjkanja kovancev, temveč bodo ljudje prav zaradi teh bankovcev še lažje tezavrirali goldinarske kovance. Ce ne bi bilo teh bankovcev, bi morali ljudje občasno izdati tudi tiste goldinarske kovance, ki so jih drugače tako ljubosumno skrivali. Slika 15: Bankovec avstrijske narodne banke, 1 goldinar konvencijske valute, 1. 7. 1848. Po drugi strani pa mnogi ljudje niso imeli dovolj kovancev in jih zato niso mogli uporabljali v denarnem prometu, čeprav so si to še tako želeli. V zadregi so bili zlasti trgovci, gostinci in drugi, ki so prodajali blago ali usluge. Kupci ponavadi prodajalcu ne odštejejo povsem točnega zneska, temveč jim plačajo z zaokroženim 185 Novice, 31. 1. 1849, št. 5, str. 21. 186 Novice, 7. 3. 1849, št. 10, str. 42. 187 Pick, A. in Richter, R.: Österreich. Banknoten und Staatspapiergeld ab 1759, Berlin 1972, str. 19-20. 188 Oznanilo zavoljo banknotov, Novice, 31. 5. 1848, št. 22, str. 92. 189 Novice, 5. 7. 1848, št. 27, str. 116. 190 Illyrisches Blatt, 13. 5. 1848, št. 39, str. 155. zgodovini'Ce 59 zneskom, ki je večji od. zahtevanega. Zato jim morajo prodajalci razliko vrniti v drobižu. Zaradi srebrne ažije in Greshamovega zakona so kupci po možnosti plačevali z bankovci. Razliko so jim prodajalci ponavadi morali vrniti v kovan­ cih. Vendar prodajalci mnogokrat niso imeli dovolj kovancev, da bi lahko vsem kupcem vrnili denar. Nastali problem dobro ilustrira sledeča zabavljica iz avgustovskih dni: »Neki tujec je prišel na Dunaj, /.../ da se tu za zmeraj ustali. Potem, ko je osem dni preživel v gostilni, kmalu ni imel več denarja. Njegova gotovina je bila samo še bankovec za 5 gld. Odšel je v krčmo, spil 1 maselc vina, pojedel par hrenovk, /.../ in je dal natakarju s težkim vzdihljajem svoj bankovec. Slednji pa mu ga je vrnil z vljudnimi besedami: ne bi mogel menjati in prosi, da plača zapitek drugič. Tujec gre potem v kavarno. Spije skodelico turške kave, poje 5 mlečnih žemljic, poda markerju bankovec in ga dobi nazaj s prošnjo, da pride spet dru­ gič in plača. Že 14 dni je sedaj zagotovljena tujčeva eksistenca! Dnevno spije 11 kozarcev vina s 17 hrenovkami in 126 žemljami, spije 113 skodelic kave z 187 rogljiči in obdrži svoj bankovec v žepu!«191 7. Novi drobiž V resničnem svetu prodajalci in gostilničarji seveda niso bili tako za­ upljivi do neznanih strank. Zato je verjetno marsikatera kupčija spodletela prav zaradi pomanjkanja kovancev. Vlada se je teh problemov dobro zavedala. Toda še na misel ji ni prišlo, da bi nastalo pomanjkanje povsem zapolnila s kovanjem vedno novega denarja. Tega si preprosto ni mogla privoščiti, saj je sama nujno potrebovala srebro za financiranje vojne v Italiji. Zato je pritiskala na narodno banko, da je ta (ob finančni odškodnini vlade) v tujini nakupovala potrebno srebro.192 Javnost je pozdravila takšne nakupe, ker je naivno pričakovala, da bo nakupljeno srebro prišlo v denarni obtok. Ko je tako narodna banka z bankovci v Italiji kupovala srebro, je Illyrisches Blatt ta ukrep optimistično pozdravil: »No­ benega dvoma ni, da se bodo zaradi teh ukrepov zopet pojavile številne dvajse- tice, katerih so se naše oči že zelo odvadile gledati. Z največjo prijaznostjo naj nas pozdravijo.«193 Tudi Novice so pričakovale, da bodo zaradi nakupov srebra konec leta 1848 lahko »veliko noviga sreberniga denarja nakovali, pravijo, okoli 8 milijonov goldinarjev.«194 Vendar vlada in narodna banka tako pridobljenega srebra po večini niti nista nameravali spraviti med ljudi. Pri nakupu z bankovci sta namreč morali 191 Illyrisches Blatt, 19. 8. 1848, št. 67. Zgodba je ponatisnjena iz Freimüthige. 192 Več o nakupih srebra v letu 1848 glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabso­ lutismus, 1. del, str. 178. Helferich: Die österreichische Valuta, str. 92-94. 193 Illyriches Blatt, 26. 8. 1848, št. 69. 194 Novice, 31. 1. 1849, št. 5, str. 21. 60 zgodovini'Ce zanj odšteti še srebrno ažijo. Zato bi bilo povsem nesmiselno tako nakupljeno srebro z izgubo prekovati v konvencijski denar in ga poslati v denarni obtok, iz katerega bi tako in tako zopet hitro izginil. S tistimi srebrniki, ki jih je vlada vseeno izdala, se je torej zgodilo tako kot npr. v Ljubljani, kjer so jim »pretečeni teden /.../ poslali iz Dunaja za 20,000 gold, srebernine - pa toliko zdajo, kakor de bi juda v pekel vergeh« Zato je pisec v Novicah predlagal zmanjšanje imenske vrednosti srebrnega denarja (20 kr. in 10 kr.) za 10 %. Ljudje bi imeli samo mesec dni časa, da ta denar spravijo v promet še po stari imenski vrednosti. »Go­ tovo bi po tem tacim prišlo berž veliko sreberniga denarja na dan!«195 Ce bi se vlada ravnala po tem predlogu, bi v resnici dosegla ravno naspro­ tno od želenega učinka. Tudi po devalvaciji bi bilo v srebrnikih še naprej enako veliko srebra. Zato bi bila sedaj imenska vrednost srebrnega denarja manjša od njegove kovinske vrednosti. Takšen denar bi ljudje še raje hranili. Ce bi ga pa že morali izdati, bi ga raje pretopili ali pa prodali v tujino po njegovi tržni (ko­ vinski) vrednosti. Predlagani načrt bi vlada lahko uresničila samo v primeru, če bi ji uspelo izvajati tako učinkovito kontrolo, da bi preprečila pretapljanje in iz­ važanje kovancev. V tem primeru bi ljudje devalviran denar v roku enega mesca hitro spet spravili v denarni obtok. Vendar vlada v nobenem primeru ni bila sposobna izvajati tako stroge kontrole nad denarnim prometom. V nastalih raz­ merah je vlada lahko kovinski denar obdržala v obtoku samo tako, da je znižala kovinsko vrednost kovancev pod njihovo tržno vrednost. Morala se je odreči nadaljnjemu velikopoteznemu kovanju kurantnega denarja in v večji meri začeti kovati drobiž. Vlada se je že 18. avgusta 1848 odločila, da bo izdala nov drobiž za 6 kr. (šestice) in 2 kr. (dvojake). Kovanci za 2 kr. so bili bakreni in narejeni po enakih kovnih merilih kot ostali bakreni drobiž. Nasprotno so bili kovanci za 6 kr. sicer srebrniki, vendar z manjšo vsebnostjo srebra, kot je bila njihova imenska vrednost. Iz dunajske marke čistega srebra so kovali 288 kosov tega srebrnega drobiža. Kovali so ga torej po stopnji 28 gld. 48 kr.196 V vsakem kovancu je bilo za 0,97 g srebra in so imeli ob čistini 438 za 2,23 g čiste teže.197 Kovinska (srebr­ na)198 vrednost srebrnega drobiža za 6 kr. je bila torej za 17 % nižja od (kovinske in imenske) vrednosti konvencijskega kurantnega denarja, vendar je bila zaradi prisilnega tečaja njuna imenska vrednost povsem enaka. Ker je bila kovinska vrednost srebrnega drobiža manjša od trenutne sre­ brne ažije, se ga ljudem ni izplačalo izvažati v tujino. Vendar to še ne pomeni, da ga niso tezavrirali. Kljub manjši notranji vrednosti drobiža od njegove imenske 195 Nov denar v Ljubljani, Novice, 22. 11. 1848, št. 47, str. 198. 196 17. dokladni list, Novice, 27. 9. 1848, št. 39, str. 35. 197 Herinek, Ludwig: Österreichische Münzprägungen, str. 298. 198 Vrednost bakra v kovancu je bila zanemarljiva, saj v cenovno najbolj ugodnem primeru ni dosegla vrednosti 0,1 kr. zgodovini • ce 61 vrednosti, je imel drobiž v primerjavi z bankovci vsaj nekaj notranje vrednosti. Ljudje so preprosto pričakovali, da bo ob morebitnem kolapsu denarnega siste­ ma drobiž v večji meri kot papirnati denar ohranil svojo kupno moč. V kriznih razmerah so ljudje kot hranilec vrednosti bolj cenili drobiž kot papirnati denar. Zato doma niso ljubosumno zbirali samo srebrni, temveč celo bakreni drobiž, katerega kovinska vrednost je bila še veliko manjša. Ker je vlada pri kovanju dro­ biža lahko računala na kovni dobiček, ga je za razliko od polnovrednih srebrni­ kov še naprej pridno kovala. Vendar je tudi novi drobiž hitro izginil iz prometa. Tako naj bi bilo od septembra 1848 do junija 1849 skovanih za 6 milijonov gld. drobiža, »pa Bog vé, kam ves denar zgine?«199 Ko se je poleti 1849 srebrna ažija dvignila čez 17 % in se je povzpela vse do 27 %,200 je bila tržna vrednost srebrnega drobiža večja od njegove imenske vrednosti. Zato se ga je sedaj izplačalo tudi izvažati. Hkrati so ga ljudje tezavrirati še v večji meri kot prej. Vladi ni preostalo nič drugega, kot da je še bolj znižala notranjo vrednost srebrnega drobiža: »Zató, kér so domači in ptuji barantači z našim srebernim denarjem v ptuje dežele barantali in nam tako veliko srebernine iz cesarskih dežela odpeljali, bojo novo kovane šestice imele same na sebi veliko manjši vrednost, de se bo temu barantanju in prekovanju naše srebernine v ptuje denarje v okom prišlo.«201 1. junija 1849 so na podlagi cesarskega razglasa začeli kovati nov srebrni drobiž za 6 kr. Iz dunajske marke srebra se je kovalo 336 kovancev. Kovali so ga po stopnji 33 gld. 36 kr.202 V vsakem kovancu je bilo za 0,835 g srebra in so imeli ob čistini 438 za 1,91 g čiste teže.203 Kovinska (srebrna) vrednost novega srebrnega drobiža po 6 kr. je bila torej za 28,6 % nižja od (kovinske in imenske) vrednosti konvencijskega kurantnega denarja. Slika 16: Srebrni drobiž, 6 krajcarjev kon­ vencijske valute, 1849, Dunaj. 199 Novice, 20. 6. 1849, št. 25, str. 108. Za pomankanje krajcarjev v Ljubljani je »skrbel« tudi neki berač, kateri naj bi ob svoji smrti leta 1851 zapustil za celih 1000 gld. kovancev po 1 kr. S po­ močjo miloščin naj bi mu tako iz prometa v dolgih letih uspelo umakniti okoli 60.000 teh kovancev. Novice, 30. 4. 1851, št. 18, str. 86. 200 Kamitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 129. 201 Novice, št. 25, 20. 6. 1849, str. 108. Primerjaj še: Laibacher Zeitung, 14. 6. 1849, št. 71, str. 356. 202 24. dokladni list, Novice, 20. 6. 1849, št. 25, str. 83. Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 16. 6. 1849, št. 72, str. 223. 203 Herinek, Ludwig: Österreichische Münzprägungen, str. 298. 62 zgodovini'Ce Vlada in prebivalstvo sta srčno upala, da se bo devalviran drobiž naposled obdržal v denarnem obtoku. »Naše nove sreberne šestice« nimajo v tujini »po­ stavne cene, in se tudi pri ondašnjih očitnih kasah ne jemljejo; nam jih bo tedaj saj v naših deželah kaj ostalo, zakaj gotovo je, de tudi za tó pri nas ni nič srebra viditi, kér so ga neizrečeno veliko v ptuje dežele izpeljali. Naš sreberni denar, ki je bil že v samim srebru toliko vreden, kolikor je veljal, so prelivali v ptuji denar; pri sedanjih šesticah se pa ta prememba ne izplača.«204 Zato so optimistično prerokovali: »Novih srebernih šestič bo kmalu na kupe; noč in dan jih delajo na Dunaj i; nekaj smo jih že vidili; veliko tanjši so, kar poprejšnje.«205 Vendar se je upanja kmalu izkazalo za povsem prazno. »Kufreni in sreber­ ni drobiž nima téka, če se ga še toliko skuje«206 in »zgine /.../ ves drobiž zopet izmed ljudi v hipu, ko med nje pride.«207 Stiska je bila celo tako velika, da so v začetku junija 1849 v Trstu nekateri delavci zahtevali, da jim plačo delno izplaču­ jejo v kovancih ali v bankovcih z dodatnim plačilom ažije. Ker so imeli bankovci prisilni tečaj, bi bil takšen način izplačevanja nezakonit. Zato je vojaška uprava voditelje upora hitro spametovala.208 Za oblast je bilo samo prekupčevanje z drobižem bolj nevarno kot takš­ ne stavke, kjer je stavkajočim šlo predvsem za realno višje plače. »Barantanje z drobnim denarjem« bo »sčasoma ves drobni denar izmed ljudi spraviti znalo.«209 Vendar tudi sedaj zakonska prepoved prekupčevanja z drobižem ni zalegla, če­ prav so zalotenim prekupčevalcem odvzeli zaseženi denar. Vladi sedaj ni preostalo nič drugega, kot da je 1. julija 1849 začela izdajati papirnati drobiž v vrednosti 10 kr. in 6 kr. Državne blagajne so ga bile dolžne sprejemati po njegovi imenski vrednosti do skupne vsote 1 gld. Ker z emisijo papirnatega drobiža vlada ni hotela povečati skupne količine denarja v obtoku, ga je omejila na 5 milijonov gld. in ga je izdajala le ob predložitvi enake vsote bankovcev. Emisija papirnatega drobiža je bila mišljena le kot začasen ukrep, s katerim so poskusili omiliti pomanjkanje kovanega drobiža. Zato je vlada njegovo količino poskušala omejiti glede na potrebe prebivalstva. Obenem se je obvezala, da bo po treh mesecih izžrebala serijo papirnatega drobiža, ki ga bo nato zamenjala za kovani drobiž, potem pa na enak način iz denarnega obtoka postopoma umaknila ves papirnati drobiž.210 2M Novice, 12. 12. 1849, št. 50, str. 220. 205 Novice, 4. 6. 1849, št. 27, str. 118. 206 Novice, 11. 7. 1849, št. 28, str. 123. 207 26. dokladni list, Novice, 18. 7. 1849, št. 29, str. 87. 208 Laibacher Zeitung, 9. 6. 1849, št. 69, str. 343-344. 209 25. dokladni list, Novice, 4. 7. 1849, št. 27, str. 85. 210 Novice, 11. 7. 1849, št. 28, str. 123. 26. dokladni list, Novice, 18. 7. 1849, št. 29, str. 87. zgodovini-ce 63 TyTtinzphein Ärcujcr Slika 17: Papirnati drobiž, 10 krajcarjev konvencijske valute, 1. 7. 1849. T'rt« f. t. pauphSUb’iHjaml in SEHen uub tie f. I. ^Jrevi miai - (JhnnflbmG.GojTfn ,ot)l»u nodi br<» flJtenakn unfc voraiidgeganjfnrr ttiinbmadjung fur bitfcn fiJh'tnv fdjti« *<»» ^Är«iKr:erfe(be wirb nudj bei allrn ßafcttingtn on ögafcit rffeittliehe (Jaffrn, ß.itt ©ar«m on^tnommtn. STOirn am 1. Äatf. $5n. & s> Nov papirnati drobiž je prišel v Ljubljano že sredi julija 1849.211 S tem je bilo sicer odpravljeno pomanjkanje drobiža, vendar je prav prihod papirna­ tega drobiža iz obtoka dokončno izrinil (več vreden) kovinski drobiž. Večina srebrnega drobiža je odšla v Lombardijo in Benečijo, kjer papirnati denar ni imel prisilnega tečaja, vendar je drobiža prav tako primanjkovalo. Zato so kot drobiž uporabljali tudi avstrijski kovani drobiž. Ker je njegova vrednost slonela na vrednosti kurantnega denarja, so ga tamkaj menjavali po njegovi imenski vrednosti.212 8. Trganje bankovcev Kljub novim bankovcem za 1 in 2 gld. in novemu kovanemu in nato še papirnatemu drobižu narodna banka in država nista uspeli nadomestiti vsega kovanega denarja, ki je izginil iz obtoka. Imenske vrednosti novih bankovcev za 1 in 2 gld. in novega drobiža za 2, 6 in 10 kr. preprosto niso zadostovale za pokritje vsega spektra različnih nominalnih vrednosti avstrijskega denarnega si­ stema. Predvsem niso mogli nadomestiti srebrnikov za 20 kr., torej najštevilčnej­ šega denarja, ki ga je najbolj primanjkovalo. Nazadnje ljudem ni preostalo nič drugega, kot da so si pomagali sami. Bankovce za 1 gld. so preprosto pretrgali na polovico ali na četrtine. Ena polovica je bila vredna 30 kr. in ena četrtina 15 kr. S tako ustvarjenimi bankovci so lahko naposled učinkovito nadomestili pomanj­ kanje srebrnikov za 20 in 10 kr. 211 Novice, 18. 7. 1849, št. 29, str. 130. 212 Novice, 17. 1. 1852, št. 5, str. 20; 11. 2. 1852, št.12, str. 48. 64 zgodovini-ce Slika 18: Raztrgani goldinarski bankovec avstrijske narodne banke, 30 krajcarjev ko n- vencijske valute, 1848. Ta način privatne proizvodnje papirna­ tega denarja manjše nominalne vrednosti se je hitro udomačil. Zaradi njihove vsesplošne razširjenosti so kmetje četrtinam bankovcem (15 kr.) po domače pravili tudi »flika«.213 To prakso je sprva aktivno podpirala tudi vlada, ki je raztrgane bankovce brez problemov sprejemala.214 Z nastalo prakso se je nazadnje morala sprijazniti tudi narodna banka. 20. januarja 1849 je razglasila: »Za zamenjavo se bodo sprejemale tudi polovice in četrtine bankovcev.«215 9. Nadomestni denar Vendar tudi »flike« niso uspele nadomestiti rastočega primanjkljaja ustreznih kovancev. V kriznih razmerah, ko so nekatere vrste denarja začele iz­ ginjati iz obtoka, so se ljudje mnogokrat zatekli k izdajanju zasilnega denarja. Za­ silni denar so namesto države ali emisijske banke lahko izdajale dežele, različna podjetja in celo zasebniki. S tem so kršili monopol države ali emisijske banke.216 Pomanjkanje drobiža so lahko nadomestili tudi z uporabo znamk in kolkov.217 V kriznih letih po marčni revoluciji so ljudje tudi v Avstriji in na Sloven­ skem začeli izdajati in uporabljati zasilni denar. Tudi tu so namesto denarja »sem ter tje« uporabljali znamke.218 Tudi tu so podjetja (fužine) sredi 19. stoletja izda­ jala pločevinaste bone.219 Takoj, ko je nastopilo pomanjkanje manjšega denarja, 213 Novice, 12. 12. 1849, št. 50, str. 220. 214 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 254. 215 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 8. 216 Celo v Združenih državah Amerike, kjer niti država (oz. zvezne države), niti centralna banka (oz. centralne banke) niso imele monopola za izdajanje papirnatega denarja, temveč je na tem podro­ čju resnično vladal svobodni bančni sistem, zakonsko ni bilo dovoljeno izdajati nadomestnega denarja. Vendar je bila tudi v tem primeru potreba močnejša od zakona. Več o tem glej: Timber- lake, Richard H.: The Signaficance of Unaccounted Currencies, JEH, 1981, št. 4, str. 853-866. 217 Več o tem glej: Murko, Vladimir: Denar, str. 119-123. 218 Ker je bila s tem kršena namembnost znamk, so takšno početje naposled strogo prepovedali. Glej: Novice, 19. 6. 1850, št. 25, str. 104. 219 S temi boni so lastniki fužin delavcem izplačevali (dele) plač. Primerjaj: Prešern, Dušan: Nado­ mestni denar železnikarskih fužinarjev, Loški razgledi, 1993, str. 31-37. Prešern, Dušan: Na­ zgodovini-ce 65 »so trgovci, tovarnarji in obrtniki dali v obtok papirnate denarje za 20, 10, 6, 5, 3, 2 in 1 krajcar in pa vrednotice iz medenine, svinca, cina, bakra, stekla, usnja, lesa in kartona.«220 V veliko večji meri kot posamezniki so nadomestni denar izdajale mestne oblasti. V sosednjih hrvaških pokrajinah so papirnati drobiž različnih nomi­ nalnih vrednosti (1, 3, 5, 10 in 20 kr.) izdajali na Reki, v Bakru, Karlovcu in Osijeku.221 Novembra 1848 je po zgledu Reke in Prage tudi ljubljanska mestna občina začela izdajati zasilni denar - tako imenovane »denarne listke« za 3, 5, 10 in 15 kr. Vsak takšen zasilni denar je nosil tudi sledeči nemški in slovenski napis: »Ljubljanska mestna srenja plača take denarne listike tistimu, kteri jih prinese, po celi ceni s cesars. banknoti; tode mora tacih listikov nar menj za en goldinar spremenjati prinesti.«222 a J LAIBAfH^ t Wstaa srenja pbläj J,k.>ou la'ttr luiutii lun jit prta. ‘ M-.fi» ab WMtasiur . • A Mütjw.tofr j l ; IM* KOT pnauaiab -priMm, Kt 4* «M. f,Ja., ■„ -‘■'ft ftdifn-tatint -»«<«»!? ttf* •K’tta i<4*< mim«i H •*«>/*< Ä «zw ; .fl fo&uuti V ce 11. Državni papirnati denar a) 3-procentne blagajniške nakaznice Ker davčna reforma ni bila izpeljana že za časa vojn, temveč šele po njih, je Avstrija proračunsko luknjo lahko krpala le z novim zadolževanjem, ki ga je finančnemu ministru odobril državni zbor. Vendar se Krauß ni hotel več nepo­ sredno zadolževati pri narodni banki. Na vsak način je hotel preprečiti, da bi se število bankovcev v obtoku povečalo. Hotel je, da bi se 3-procentne državne blagajniške nakaznice obdržale v denarnem prometu in se ne bi več zbirale v blagajni narodne banke. Zato je bilo nujno, da so blagajniške nakaznice sčasoma dobile lastnosti državnega papirnatega denarja.256 12. februarja 1849 so začeli izdajati 3-procentne blagajniške nakaznice. Za njih je veljajo, da jih država in narodna banka sprejemata v plačilo prav tako kot denar. Glavne državne blagajne in narodna banka so jih bile tudi dolžne zame­ njevati za gotovino (v praksi je to pomenilo za bankovce). Obresti blagajniških nakaznic so tekle od 1. januarja dalje in so v plačilo prvič zapadle čez pol leta. Ce so lastniki plačevali z blagajniškimi nakaznicami, se je vrednost zapadlih ob­ resti na dan točno prištela k vrednosti blagajniške nakaznice. Po šestih mesecih je bila npr. blagajniška nakaznica za 100 gld. vredna 101 gld. 30 kr. (1,5 %), po dveh mesecih 100 gld. 30 kr. (0,5 %). Zaradi lažjega preračunavanja je bila na zadnji strani vsake blagajniške nakaznice tabela, ki je prikazovala, za koliko se je dnevno povečala vrednost nakaznic. Blagajniške nakaznice so izdajali v zneskih po 1000, 500, 100 in 50 gld.257 Postopoma se je skoraj celotna emisija blagajniških nakaznic znašla v blagajni narodne banke.2’8 Ker so ti vrednostni papirji prinašali 3 % obresti, je imela narodna banka pri tem poslu zanesljiv dobiček. Ko se je bližal konec junija 1849 in s tem tudi konec prve emisije 3-procentnih blagajniških nakaznic, so bile denarne potrebe države še vedno nepotešene. 28. junija 1849 je izšel cesarski patent, ki je svečano razglašal, da »smo vse krepko storili, de bi v enim delu svojiga cesarstva razgrajajočo deželno vojsko berž ko berž končali, in so naše hrabre armade unanje sovražnike cesarstva slavno ponižale, in naša posebna pazljivost je bila neprenéhama v to obrjena, de bi v denarstvu popoln gotov red za vselej vstanovili«.259 Patent je predvideval, da si država ne bo več sposojala pri narodni banki, temveč bo čez čas razpisala javno posojilo. Za prehodno financi­ ranje državnih potreb pa je država izdala novo emisijo 3-procentnih blagajniških 256 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 183-187. 257 9. dokladni list, Novice, 7. 3. 1849, št. 10, str. 21. Glej še: 27. dokladni list, Novice, 25. 7. 1849, št. 30, str. 89. Laibacher Zeitung, 19. 6. 1849, št. 73, str. 365. 258 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 187, 195. 259 2 6. dokladni list, Novice, 18. 7. 1849, št. 29, str. 88. zgodovini'Ce 73 nakaznic. Ker je finančni minister hotel preprečiti, da bi nazadnje tudi te nakaz­ nice pristale v narodni banki, je že pred razglasitvijo cesarskega patenta ukinil zamenljivost nakaznic v gotovino. Z novimi blagajniškimi nakaznicami je država plačevala še obresti za prvo emisijo blagajniških nakaznic.260 S cesarskim paten­ tom je bil za blagajniške nakaznice (stare in nove emisije)261 določen prisilni tečaj in jih je torej moral vsakdo sprejemati po njihovi imenski vrednosti skupaj z zapadlimi obrestmi.262 S tem so 3-procentne blagajniške nakaznice praktično postale državni papirnati denar. V zgodovini so bile blagajniške nakaznice ena redkih vrst državnega pa­ pirnatega denarja, ki je prinašal obresti. Avstrijska vlada je upala, da bodo zato ljudje blagajniške nakaznice (katerih vrednost je naraščala) veliko raje obdržali in jih ne bodo izdali naprej tako hitro kot bankovce (katerih vrednost je ostajala ista). Zaradi manjše obtočne hitrosti blagajniških nakaznic bi bil njihov učinek na skupno denarno maso in s tem na inflacijo veliko manjši kot pri bankovcih. Vendar je vlada že julija izničila ta predvideni učinek obrestovanega državnega papirnatega denarja, ko je začela izdajati blagajniške nakaznice v zneskih do najmanj 5 gld.263 Ker so bile te blagajniške nakaznice vredne tako malo, da bi bil pri vsakodnevnem prištevanju obresti tudi najmanjši obstoječi drobiž preveč vreden, je vlada zanje odredila, da se jim prišteje le toliko obresti, za kolikor ob­ staja najmanjši drobiž.264 S tem so najmanjše blagajniške nakaznice praktično iz­ gubile lastnost obrestovanega papirnatega denarja. Nova vrsta denarja se je med ljudmi udomačila le z velikimi težavami. Njegova uporaba marsikomu sploh ni bila znana. Zaradi težav pri preračunavanju in drugih posebnosti ga mnogi niti niso znali pravilno uporabljati. Predvsem kmetje ga niso razumeli in so ga le neradi sprejemali.265 b) Ogrski papirnati denar 3-procentne blagajniške nakaznice niso bile edini državni papirnati de­ nar, s katerim je Avstrija financirala vojne operacije. Ker je vladi primanjkovalo denarja, se je poskušala držati načela, da naj se avstrijska vojska v naj večji možni meri financira iz dohodkov dežele, v kateri se je bojevala. Zaradi razvitega davč- 260 26. dokladni list, Novice, 18. 7. 1849, št. 29, str. 87. 261 18. avgusta 1849 je vlada tudi sklenila, da bo vse 5-procentne blagajniške nakaznice, ki jih je izdala 1. septembra 1848 in 1. marca 1849, do konca avgusta 1849 prekonvertirala v 3-pro- centne. 33. dokladni list, Novice, 12. 9. 1849, št. 37, str. 116. 262 2 6. dokladni list, Novice, 18. 7. 1849, št. 29, str. 88. Laibacher Zeitung, 5. 7. 1849, št. 80, str. 404. 263 28. dokladni list, Novice, 8. 8. 1849, št. 31, str. 99-100. 264 28. dokladni list, Novice, 8. 8. 1849, št. 31, str. 98. 265 27. dokladni list, Novice, 25. 7. 1849, št. 30, str. 89. Laibacher Zeitung, 19. 6. 1849, št. 73, str. 365. 74 zgodovini-ce nega sistema ji je v Lombardiji in Benečiji to bolj ali manj uspevalo. Povsem drugače pa je bilo na Ogrskem. Že pred revolucijo je imela Ogrska nerazvit davčni sistem z nizkimi stopnjami davčne obremenitve. Zato tudi madžarska revolucionarna vlada samo z davki ni mogla financirati vseh svojih izdatkov. Poleg tega si zaradi nerazvitega finančnega trga denarja ni mogla izposoditi. Tako se je oprijela starega, preizkušenega recepta revolucionarnih vlad in je za­ čela izdajati državni papirnati denar. Že maja 1848 je začela izdajati bankovce za 1 in 2 gld., ki so sprva imeli kovinsko pokritje in so jih izdajali neodvisno od avstrijske narodne banke. Konec avgusta 1848 so začeli izdajati pravi državni papirnati denar. Ta ogrski papirnati denar so popularno imenovali ‘Kossuthovi (Košutovi) bankovci’. ' '• -IS' K-- ' Kx«U pélwjegy miuden mag y ar illadaimi <• kot^nztirakbkn tiz ezüst forint ■ »mint, hirom husrast egy forlntra szärattva, elfogađtatik, > tejjes értflce a’ USxiUominy aitai butosUtatik. Buda-rest,.*ept«mb«r i-én lfi<8. : , Slika 20: Ogrski papirnati denar, 10 goldinarjev konvencijske valute, 1. 9. 1848. Že oktobra 1848 je avstrijska vlada ogrski papirnati denar postavila izven zakona. Toda avstrijska vojska se je pri svojem prodoru na Ogrsko vedno znova srečevala z ogrskim papirnatim denarjem. Zaradi Greshamovega zakona so tudi na Ogrskem kovanci izginili iz denarnega obtoka.266 Ce bi avstrijska vojaška ob­ 266 Ogrska je kovala tudi lastni kovinski denar. V ta namen je uporabljala drage kovine in baker iz domačih rudnikov. Kovali so zlatnike, srebrnike (6, 10 in 20 kr.) in bakreni drobiž (1 in 3 kr.). Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 533. Kot v Avstriji zgodovini-ce 75 last prepovedala uporabljati ogrski papirnati denar, bi se gospodarstvo naenkrat znašlo brez denarja. Njihovi lastniki bi izgubili precejšnje vsote denarja. Zato je vojaška oblast samo ukinila prisilni tečaj ogrskega papirnatega denarja, drugače pa ga je v praksi tolerirala. S tem je ogrski vladi omogočila inflacijsko financira­ nje vojne tudi na račun ogrskih ozemelj, ki jih je zasedla avstrijska vojska. Avstrij­ ska vlada je šele 24. februarja 1849 uspela povsem prepovedati ogrski papirnati denar:267 »Bankovci, ktere je ogersko puntarsko vladarstvo med ljudstvo razdalo, ne sicer v življenji in ne v očitnih kasah prejémati ne smejo, de je prepovedano, jih razdajati in z njimi plačevati, in de se imajo, ako se taki bankovci kje najdejo, posestnikam odvzeti in bližnji cesarski kasi odrajtati, ktera jih ima deržavni cen­ tralni kasi v vkončavanje poslati«.268 S to prepovedjo je ogrski papirnati denar začel izginjati iz ogrskih ozemelj, ki jih je zasedla avstrijska vojska. Ko je avstrijska vojska okupirala Ogrsko, se je madžarsko prebivalstvo, ki je imelo ogrski papirnati denar, znašlo v velikih teža­ vah. Njihov denar je bil naenkrat brez vrednosti, zato ga »že na Ogerskim nihče rad jemati noče«.269 Kakor je veleval zakon, je avstrijska oblast (brez odškodnine) zaplenila in javno sežigala neveljaven ogrski denar.270 »Vunder/.../ je v nekterih krajih na Ogerskim med ljudstvam, ki nič druziga denarja nima in si drugač pomagati ne more, še precej teh bankovcev«.271 V nekaterih krajih preprosto ni bilo drugega denarja kot ogrskega. Zato so ga ljudje kljub prepovedi začasno še naprej uporabljali.272 Z uničenjem ogrskega papirnatega denarja se njegova zgodovina še ni povsem končala. Kossuth je leta 1852 v emigraciji v New Yorku znova začel iz­ dajati papirnati denar.273 Leta 1861 je v Londonu še enkrat neuspešno poskusil izdajati papirnati denar.274 tudi na Ogrskem ljudje niso samo tezavrirali ogrskega kovinskega denarja, temveč so ga tudi preprodajali v tujino. V Srbiji se je tako nabralo za najmanj 100.000 gld. srebrnikov po 20 kr. Ker Srbija takrat ni imela lastnega denarja, so bili v obtoku različni tuji kovanci. Vendar po avstrijski zmagi nad madžarsko revolucijo ti kovanci niso bili nikjer več zakonito plačilno sred­ stvo. Zato jih je srbska vlada zbrala (verjetno preko davčnega sistema) in z njimi od avstrijske vlade kupila sol. Avstrijska država je bila namreč lastnica večine rudnikov soli. Ogrski kovanci so takoj odromali v dunajsko kovnico, kjer so bili prekovani. O tem glej: Novice, 13. 8. 1851, št. 33, str. 168. O srbskem denarnem sistemu glej: Sundhaussen, Holm: Historische Statistik Serbiens 1834-1914, München 1989, str. 363-366, 375-376. 267 Več o ogrskem papirnatem denarju glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Ne­ oabsolutismus, 1. del, str. 220-226, 230-232, 236-237. Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 534-535. 268 9. dokladni list, Novice, 7. 3. 1849, št. 10, str. 21-22. 269 Novice, 11. 7. 1849, št. 28, str. 124. 270 Novice, 14. 11. 1849, št. 46, str. 202; 28. 11. 1849, št. 48, str. 210. 271 Novice, 28. 11. 1849, št. 48, str. 210. 272 Glej še: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 232-237. 273 Novice, 27. 10. 1852, št. 86, str. 344. 76 zgodovini.ce c) Nakaznice na dohodke ogrske dežele Prav tako kot ogrska revolucionarna vlada je tudi avstrijska vlada vojno na Ogrskem financirala z izdajanjem papirnatega denarja. Avstrijska vlada je konec marca 1849 začela izdajati nakaznice na dohodke ogrske dežele (Anwe­ isungen auf die ungarische Landeseinkünfte). To je bil ogrski državni dolg, ki naj bi ga vrnili po koncu vojne s pomočjo na Ogrskem zbranih davkov.27’ Za ta državni papirnati denar je na področju Ogrske veljal prisilni tečaj. Toda že čez nekaj tednov so Madžari začeli uspešno protiofenzivo in so avstrijske čete skoraj povsem potisnili iz Ogrske. S tem se je drastično zmanjšalo ozemlje, na kate­ rem so ogrske nakaznice funkcionirale kot državni papirnati denar s prisilnim tečajem. Zato je vlada 30. aprila 1849 sklenila, da bo območje, kjer so državne blagajne sprejemale nakaznice na dohodke ogrske dežele, razširila še na obmej­ ne province. 7. avgusta 1849274 275 276 so prisilni tečaj naposled razširili na vse avstrijske dežele, razen Lombardije in Benečije.277 Avstrija je konec revolucije 1848/49 pričakala s povsem omajanim denarnim sistemom. Kovinski denar je skoraj povsem izginil iz denarnega ob­ toka. Oktobra 1849 je bilo v obtoku za 257 milijonov gld. bankovcev avstrijske narodne banke s prisilnim tečajem. Kovinsko kritje je znašalo samo 11,2 %. Celo kovinski drobiž je bil v večji meri nadomeščen s papirnatim drobižem (za 3,5 milijonov gld.). Poleg bankovcev so bile v obtoku še različne vrste državnega papirnatega denarja. Oktobra 1849 je bilo v obtoku za 37 milijonov gld. 3-pro- centnih blagajniških nakaznic in za 25 milijonov gld. nakaznic na dohodke ogrske dežele.278 274 Novice, 13. 3. 1861, št. 11, str. 92. Več o tem glej: Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 535. 275 Primerjaj vladno pojasnilo: Laibacher Zeitung, 1. 5. 1849, št. 52, str. 245-246. 276 33. dokladni list, Novice, 12. 9. 1849, št. 37, str. 116. 277 Glej še: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 191-192, . 226-230. 278 Helferich: Die österreichische Valuta, str. 89-92, 98-99. zgodovini■ce 77 IV. DENARNA KRIZA 1849/51 1. Poskus sanacije finančnega in denarnega sistema Avstrijska vlada je bila po zmagi na Ogrskem in v Italiji končno priprav- ljena na temeljito sanacijo avstrijskega finančnega in denarnega sistema. Vlada in prebivalstvo sta z optimizmom zrli v prihodnost. Ta optimizem se je odražal tudi v srebrni ažiji. 2. junija 1849 je s Tl % dosegla svoj vrh in se je v naslednjih dveh mesecih gibala okoli 20 %. Po zmagi nad Ogrsko je začela hitro padati in je konec septembra padla na 5 %.279 Pisec v Novicah, je pričakoval, da bo srebrna ažija kmalu povsem izginila: »Sčasoma bo vender srebernina spet na dan prišla, kér se je tudi zaupanje do banknotov spet tako povzdignilo, de dvejsetice v pri­ meri k banknotam zdej nimajo več višji cene, kakor 5 do 6 pri sto goldinarjev, in pričakuje se, de bojo ob kratkem dvajsetice in bankanoti spet popolnoma enake cene. V Pragi se že vidi precej sreberniga denarja med ljudstvom.«280 Ažija je padala, ker je prebivalstvo zaupalo vladi, da bo izpeljala potrebne reforme. Vlada je upala, da se bo vojska s koncem vojne delno demobilizirala. S tem bi se znižali proračunski izdatki. Hkrati bi se z davčno reformo in z vklju­ čitvijo Ogrske v avstrijski davčni sistem dohodki države še povečali. Finančni minister Krauß je nameravano sanacijo denarnega sistema hotel financirati s pomočjo vojne odškodnine poraženega Piemonta v srebru in z razpisom javnega posojila.281 Pridobljeno srebro bi odstopil narodni banki, da bi si okrepila svoje zaloge srebra. S posojilom bi država banki poplačala dolgove, ki so nastali med revolucijo. Banka bi se hkrati obvezala izdati nove delnice in v provincah izdat­ no razširiti svoje poslovanje. S tem bi pokrila predvideno povečanje avstrijskega gospodarstva po denarnih sredstvih. Sčasoma bi bili bankovci zopet konvertibil­ ni in prisilni tečaj bankovcev bi bil ukinjen.282 Eden temeljnih kamnov Kraußove denarne reforme je bilo prostovoljno posojilo, ki je bilo razpisano 15. septembra 1849. V nasprotju s predmarčno vlado, ki si je denar sposojala pri velikih bančnih hišah, se je Krauß s posojilom obrnil tudi na širše plasti prebivalstva: »Ceno posojila je treba nastaviti tako ugodno, da se ga pri tem lahko udeležijo tudi osebe, katerim njihove razmere ne dopuščajo žrtve. Za nikogar naj ne bi bila samo cena zadosten vzrok, da se 279 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich seit 1848, str. 39-40, 4*-5*. 280 Novice, 26. 9. 1849, št. 39, str. 172. 281 Javno posojilo je 28. junija 1849 predvideval že cesarski patent. 26. dokladni list, Novice, 18. 7. 1849, št. 29, str. 88. 282 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 242-244. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 625-627. Pressburger, Sieg­ fried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 299-300. 78 zgodovini*ce ne udeleži subskripcije, kolikor sploh ima za to sredstva.«28’ Najmanjši znesek posojila je bil sicer 1000 gld., vendar se je vplačeval postopoma v desetih meseč­ nih obrokih. Sprva je moral posojevalec vplačati le kavcijo, ki je znašala 10 % vrednosti posojila. Da bi se posojila udeležilo čim več ljudi, je bilo mogoče, da so se združili in skupaj prevzeli posojilo. Na takšen način je lahko posameznik teoretično vplačal tudi manj kot 1000 gld. Posojilo je prinašalo 4,5-procentne obresti. Za nominalno vrednost 100 gld. posojila je posojilodajalec odštel 85 gld.283 284 Posojilo je bilo mogoče vplačati tudi s 3- in 5-procentnimi centralnimi blagajniškimi nakaznicami in z delnimi hipotečnimi nakaznicami.285 Posojilo je v tujini naletelo na zelo skromen odmev. Nasprotno je bil od­ ziv domače javnosti več kot zadovoljiv. Vladi je uspelo zbrati predvideno vsoto 71 milijonov gld., »kar očitno kaže, de zaupanje do avstrijanske denarnice je zmirej veči«.286 Velika večina posojila je bila sicer vpisana v Spodnji Avstriji (z Dunajem), torej v finančnem središču monarhije, vendar je bil pri tem v do­ ločeni meri dosežen eden od glavnih namenov posojila - udeležba čim večjega števila manj premožnih državljanov. Tako naj bi posojilo odražalo zaupanje ljudi v ustavno ureditev Avstrije. Delež slovenskih dežel ni bil velik. Največ posojila je bilo vpisanega na Primorskem skupaj s Trstom (1.205.000 gld.) in v (slovenski in nemški) Štajerski (1.334.700 gld.). V »Iliriji« (Kranjska in Koroška) je bilo vpisanih 491.100 gld.287 Na podlagi zbranega posojila in piemontske vojne odškodnine se je vlada 6. decembra 1849 sporazumela z narodno banko in poenotila različne dolgove, ki jih je država naredila pri banki za časa revolucije. Nov skupni dolg je imel 2-procentno obrestno mero.288 Vendar s to finančno operacijo niso zmanjšali števila bankovcev v obtoku in izboljšali njihove kovinske pokritosti. Predvsem pa se Krauß pri reformi ni oziral na državni papirnati denar. Še več. Z novimi emisijami državnega papirnatega denarja (predvsem nakaznic na dohodke ogr­ ske dežele) je nameraval krpati predvideni proračunski primanjkljaj. Glavni krivec za proračunsko luknjo je bila zopet vojska, ki ni hotela znižati svojih izdat­ kov na predmarčno raven. Zato je proračun v naslednjih letih beležil kronični 283 Tako je finančni minister Krauß 10. septembra 1849 cesarju Francu Jožefu med drugim utemeljil posojilo. Laibacher Zeitung, št. 116, 27. 9. 1849, str. 617. Glej še: Pressburger, Sieg­ fried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 300. Več o reformnih predlogih finančnega ministra glej še: Laibacher Zeitung, 22. 9. 1849, št. 114, str. 605—606; 25. 9. 1849, št. 115, str. 611-612. 284 Realna obrestna mera je bila torej 5,29 %. 285 3 5. dokladni list, Novice, 26. 9. 1849, št. 39, str. 122-123.41. dokladni list, Novice, 7. 11. 1849, št. 45, str. 139-140. Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 25. 9. 1849, št. 115, str. 399-400. 286 Novice, 10. 10. 1849, št. 41, str. 180. Primerjaj še: Novice, 24. 10. 1849, št. 43, str. 188. 287 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 629-631. 288 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 305-308. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 631. zgodovini'Ce 79 primanjkljaj. Primanjkljaja se ni dalo zakrpati niti z vedno večjimi davčnimi dohodki.289 2. Pomanjkanje kovancev v teh razmerah srebrna ažija ni izginila. Znani učinki ažije na denarni si­ stem so bili še naprej del avstrijskega gospodarskega življenja. Država je srebro v glavnem uvažala preko Hamburga,290 tradicionalnega posrednika pri teh poslih. Nekaj ga je dobila tudi iz rudnikov srebra na Ogrskem.291 Nato so srebro pre­ kovali v kovnici na Dunaju in znova tudi v kovnicah na Ogrskem, zlasti v Krem- nic/ na Slovaškem.292 Denarja niso prenehali kovati tudi med revolucijo. Še naprej so kovali največ zlatnikov, ki so bili trgovski denar, srebrnikov po 20 kr.293 in seveda zelo veliko drobiža.294 »Novo kovaniga denarja je bilo tedaj v enim létu precej - pa kaj pomaga, kér vsak, ki kej zlatnine in srebernine v roko dobi, je več ne izpusti, če le more!«295 Kakor hitro so novi kovanci prišli v denarni obtok, so preprosto že izpuhteli. S srebrniki se je še naprej pridno prekupčevalo: »Baranta­ či z zlatarn in srebram še zmirej cekine in dvajsetice višji kupujejo, kakor je njih veljava! Se zmirej ni duha ne sluha od desetic in dvajsetič«.296 Slika 21: Kurantni srebrnik, 5 krajcarjev konvencijske valute, 1846, Dunaj. Zaradi pomanjkanja srebrnikov je bil kot drugje po Avstriji tudi na Sloven­ skem v obtoku v večji meri samo papirna­ ti denar. Za ljubljanski sejem januarja 1850 so sicer poročali, da »je bil za kramar­ je precej dober«, vendar se je trgovalo samo s papirnatim denarjem, kajti »srebra ni bilo clo nič viditi«.297 Podobno uspešen je bil ljubljanski sejem maja 1850, za 289 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 590, 624-629, 631-632. Več o davčnem sistemu v času neoabsolutizma glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 439-589. 290 Novice, 7. 11. 1849, Št. 45, str. 198; 6. 10. 1852, št. 80, str. 320. 291 Novice, 5. 12. 1849, št. 49, str. 214; 1. 1. 1851, št. 1, str. 5. Laibacher Zeitung, 29. 5. 1852, št. 122, str. 520. 292 Novice, 26. 9. 1849, št. 39, str. 172; 4. 9. 1850, št. 36, str. 152; 5. 11. 1851, št. 45, str. 230. 293 Zlatnikov so leta 1848 nakovali za 4.780.203 gld. in leta 1849 za 4.784.627 gld. Srebrnikov so leta 1848 nakovali za 16.039.012 gld. in leta 1849 za 18.084.922 gld. Glej: Novice, 15. 3. 1854, št. 21, str. 84. 294 Od novembra 1848 so v enem letu skovali za približno 9.770.000 gld. srebrnega in bakrenega drobiža. Glej: Novice, 30. 1. 1850, št. 5, str. 22. 295 Novice, 30. 1. 1850, št. 5, str. 22. 296 Novice, 31. 10. 1849, št. 44, str. 194. 297 Novice, 30. 1. 1850, št. 5, str. 22. 80 zgodovini'Ce katerega so tudi poročali, da je »vse barantanje /.../ zgolj v popirju, ni ga sreber- njaka viditi«.298 Tudi v prejšnjih letih seveda ni bilo nič drugače. Ko je srebrna ažija decembra 1849 presegla 10 %,299 so Novice skrušeno ugotovile, da »ni nikjer nič srebernine in zlatnine viditi, ki je začela vnovič v višji ceno gnati«.300 Zaradi vsesplošnega nezaupanja v trdnost avstrijskih financ, je na dunajski borzi zavla­ dal nemir. Nastale so idealne razmere za špekuliranje z deviznimi tečaji.301 Ker so Novice vedno obsojale prekupčevanje z denarjem, so tudi ob tej priložnosti od finančnega ministra zahtevale odločno ukrepanje: »Ali ne bo minister denarstva kako pomoč znaj del, de se temu zakopavanju sreberniga denarja v okom pride in de se ne bo ž njim kakor z blagom barantalo?«302 3. Iz ene v drugo krizo S to zahtevo so se Novice obračale na pravega človeka. Finančni minister Krauß je tudi sedaj krivdo za denarne špekulacije naprtil domnevnim sovražni­ kom države, ki da spodkopavajo zaupanje javnosti v državo. Zato je konec leta 1849 (neprepričljivo) razglasil, »de deržavna denarnica ni na tako slabih nogah, kakor nekteri mislijo, čeravno so davki pri nas veliko manjši, kakor na Franco­ skim, Angležkim, Prajsovskim i. t. d«.303 Vendar avstrijske finance v resnici niso bile tako zdrave, kot je to hotel prikazati finančni minister. Nastalo proračunsko luknjo za konec leta 1849 in leta 1850 je moral v veliki meri pokriti prav z izdajanjem novega državnega pa­ pirnatega denarja. Poleg nakaznic na dohodke ogrske dežele in 3-procentnih blagajniških nakaznic je vlada za 1. marec 1850 napovedala304 in 1. julija 1850 tudi začela izdajati305 še novo vrsto državnega papirnatega denarja, tako imeno­ vane 3'procentne bankovce državnega zaklada (Reichsschatzscheine).306 Od konca leta 1849 do konca leta 1850 se je tako skupno število državnega papir­ natega denarja v obtoku povečalo od 62.605.681 na 134.215.147 gld. Od tega je bilo za 53.106.455 gld. 3-procentnih blagajniških nakaznic, za 46.633.592 gld. 298 Novice, 8. 5. 1850, št. 19, str. 80. 299 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 6*. 300 Novice, 5. 12. 1849, št. 49, str. 214. 301 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 632. 302 Novice, 5. 12. 1849, št. 49, str. 214. 303 Novice, 9. 1. 1850, št. 2, str. 8. Več o tem glej še: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 633, 638-639. 304 Novice, 6. 3. 1850, št. 10, str. 42. 305 Novice, 3. 7. 1850, št. 27, str. 114. 306 Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 2. 7. 1850, št. 148, str. 497. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 632-635, 639. Pressburger, Siegfried: Das öster­ reichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 325-326. zgodovini'Ce 81 nakaznic na dohodke ogrske dežele in za 34.475.100 gld. bankovcev državnega zaklada.307 Z novimi emisijami državnega papirnatega denarja je država pokrila stro­ ške za vojsko. Ker je bila armada v stalni vojni pripravljenosti, so bili izdatki za vojsko leta 1850 samo malo nižji kot leta 1849 in precej višji kot leta 1848.308 Vsak meddržavni spor, ki bi lahko prerasel v novo vojno, je na dunajsko borzo vnesel dodaten nemir. Vsesplošno nezaupanje v sposobnost Avstrije, da lahko brez težav financira morebitni vojaški spopad, je spodbudil divje špekulacije z deviznimi tečaji, ki so srebrno in zlato ažijo gnale v nove višine. Problem srebrne ažije v tem času že dolgo ni bil več samo problem po­ slovnega sveta. Gibanje srebrne ažije je vplivalo na celoten denarni sistem in s tem na vse ljudi, ki so imeli vsaj nekaj denarja. Vsi so občutili pomanjkanje kovanega denarja in poplavo različnih vrst papirnatega denarja. Ljudje so pre­ prosto morali poznati trenutne menjalne tečaje med konvencijskim in papir­ natim denarjem. Občasno so se morali pozanimati še o deviznih tečajih tujega denarja, ki jim je slučajno prišel v roke in so ga hoteli zamenjati.309 Z avstrijskim denarjem se je prekupčevalo na črnem trgu, kjer so bili menjalni tečaji (glede na višino srebrne ažije) nekoliko nižji kot uradni devizni tečaji na dunajski borzi.310 Velika večina ljudi se je z menjalnimi tečaji verjetno seznanila na podlagi ustnih govoric in niso nikoli spremljali uradnega gibanja tečajev na dunajski borzi, ki ga je objavljalo različno časopisje. Borzne novice so bile pomembne samo za ožji krog ljudi, predvsem iz poslovnega sveta. Ti so borzna poročila pozorno sprem­ ljali. Zato je od maja 1849 tudi Laibacher Zeitung začel redno objavljati višino srebrne in zlate ažije, občasno pa je dopisnik z Dunaja poročal tudi o dogajanjih na borzi. Ker so se Novice obračale na veliko širše bralstvo kot Laibacher Zeitung, niso redno posredovale podatkov o srebrni ažiji. Vendar so občasno poročale o večjih denarnih krizah, ki so pretresale države. V začetku leta 1850 se je tako Anglija znašla v hudem sporu z majhno Grčijo. Spor se je stopnjeval do angleške pomorske blokade grških pristanišč. S tem je bila presekana grška trgovina z zunanjim svetom, tudi s Trstom.311 Tečaji na dunajski borzi so v naslednjih mesecih začeli hitro rasti.312 »Cena cekinov in 307 Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 133. 308 1848: 81,5 milijonov gld., 1849: 148,5 milijonov gld. in 1850: 126,8 milijonov gld. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str.1001. 309 Najbolj razširjen tuj denar je bil različnega nemškega in italijanskega izvora. Na precejšnje teža­ ve so lahko ljudje naleteli pri menjavi ne tako vsakdanjih vrst denarja. Neki slovenski zdomec iz Združenih držav Amerike na Dolenjskem ni mogel zamenjati ameriškega zlatega denarja. Zamenjal ga je lahko šele v Trstu. Dopisi (Iz Sel v Semiču na Dolenjskim), Novice, 3. 1. 1849, št. 1, str. 4. 310 Primerjaj poglavje Prekupčevanje z denarjem. 311 »Kupčija tudi v Terstu zavoljo tega veliko škodo terpi; Gerške barke, z blagam naložene, ne pridejo v Terst, pa si tudi iz Tersta ne upajo domü.« Novice, 20. 2. 1850, št. 8, str. 34. 312 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 42-43. 82 zgodovini’Ce sreberniga denarja spet takó silno kviški gré, de za sto gold, zlatiga denarja se plačuje 125 gold., za sto sreberniga pa 120 gold.«313 Tečaji se niso dvigali zaradi pretrgane trgovine z Grčijo, temveč zaradi hudih diplomatskih konfliktov med Anglijo na eni in Francijo, Avstrijo in Rusijo na drugi strani. Velesile nazadnje niso hotele tvegati vojaškega spopada in po treh mesecih je morala Grčija popu­ stiti.314 315 Pritisk na borzi je začasno popustil. Novice so na kratko poročale: »Cena zlatiga in sreberniga denarja je spet padla«.313 V tem času je Avstrij i glavna nevarnost grozila iz nemškega prostora. Vpra­ šanje nemške enotnosti, ki ga je z vso silovitostjo odprla revolucija leta 1848, še ni bilo rešeno. Sicer je pruski kralj 3. aprila 1849 odklonil krono združene Nemčije (brez Avstrije), ki mu jo je ponudil Frankfurtski parlament. Vendar se je Prusija na podlagi malonemškega programa postavila na čelo konservativnega gibanja za združitev Nemčije. V tem primeru bi bila Avstrija izključena iz ožje nemške zvezne države. V nasprotju s Prusijo si je Avstrija prizadevala preprečiti nastanek nemške nacionalne države in je zagovarjala ustanovitev ohlapne Nem­ ške zveze, v katero bi stopila celotna Avstrija (skupaj z Ogrsko). S svojo velikostjo bi si Avstrija zagotovila politično in gospodarsko prevlado v združeni Nemčiji. Nastali antagonizem med Prusijo in Avstrijo je vodil iz ene v drugo diplo­ matsko krizo. Ko je v Hessen-Kasslu izbruhnil upor, je njen vladar zaprosil za vojaško pomoč. S tem se je jeseni 1850 med Avstrijo in Prusijo sprožil hud spor o pravici do posredovanja.316 Diplomatski spor je začel dobivati konkretnejše ob­ like, ko sta obe državi začeli premikati svoje čete. Novice so ob tem poročale, da »ste si naša in in Priska vlada v mnogih reččh še res navskriž, tako de so nekteri časnikarji že hrup zagnali, de bo vojska med avstrijansko in prusko vlado«. Ob tem so optimistično dodale, da »vse te reči še nikakor tako hudo ne stojé, de bi se ne dale brez vojske dokončati, in veliko verjetnejši je, de se boste imenovani vladi z lepo poravnale. Vojska bi bila zdej velika težava«.31' Novice so v denarnih težavah avstrijske (in tudi pruske) vlade videle glavno oviro za izbruh vojne,318 niso pa obupale nad mirom celo takrat, ko je vedno več vojske korakalo iz Italije 313 Novice, 3. 4. 1850, št. 14, str. 58. 314 Več o tem glej: Weithmann, Michael W.: Griechenland, Regensburg 1994, str. 190-191. He- indl, Waltraud: Graf Buol-Schauenstein in St. Petersburg und London (1848-1852), Wien- Köln-Graz 1970, str. 66-68. 315 Novice, 10. 4. 1850, št. 15, str. 62. 316 Več o nasprotju med Prusijo in Avstrijo glej: Koralka, Jiri: Deutschlad und die Habsburger­ monarchie 1848-1918, V: Wandruszka, Adam in Urbanitsch, Peter (ur.): Die Habsburgermo­ narchie 1848-1918, 6. knjiga, 2. del, Wien 1993, str. 21-24. Bridge, Francis Roy: Österreich (-Ungarn) unter den Grossmächten, V: Wandruszka, Adam in Urbanitsch, Peter (ur.): Die Habsburgermonarchie 1848-1918, 6. knjiga, 1. del, Wien 1989, str. 210-212. Popov, Čedo- mir: Građanska Evropa (1770-1871), 2. knjiga, Novi Sad 1989, str. 293-295. Macartney, C. A.: The Habsburg Empire, str. 427, 433-434. 317 Novice, 30. 10. 1850, št. 44, str. 186. 318 Novice, 23. 10. 1850, št. 43, str. 182. zgodovini’Ce 83 preko Ljubljane na sever319 in sta Avstrija in Prusija začeli z mobilizacijo:320 »Naša vlada, svesta si težav, ktere so z vojsko sklenjene, gotovo vojsko ne bo začela«.321 Tudi borzni trgovci in drugi denarni špekulantje so se dobro zavedali, da bi si Avstrija iz finančnih razlogov zelo težko privoščila vojaško pustolovščino. Zato se je srebrna ažija ob vsaki (časopisni) novici, da bo vsak trenutek izbruh­ nila vojna, hitro dvignila v višine. Konec oktobra je znašala 20 %, ob premikih čet se je 9. novembra povzpela že na 27 %.322 Tudi Novice so zaskrbljeno opazile, »kako nekteri časopisi na obéh stranéh v vojsko hujskajo, - kako cena srebra kviško sili, de Dunajski denarničarji so te dni za 100 gold, srebernih dvajsetič že 126 gold, dajali«.323 Ko se je sredi novembra spor med državama začasno ohladil, je padla tudi ažija. »Govorica od vojske je ta teden zlo potihnila, ker se je Pruska vlada z avstrijansko zopet v bolj prijazne pogovore spustil. Tudi cena srebra, kte- ro nekteri za znamenje bolj vedrih ali oblačnih časov imajo, je spet nazaj šla do 23 %«.324 Vendar je bil predah le začasen. Spor se je zaostroval. Med avstrijskimi in pruskimi četami v Hessnu je celo prišlo do manjših vojaških prask. Avstrijski predsednik vlade Shwarzenberg se je bil pripravljen spustiti v vojaški spopad.325 »Občinstvo se je polastila brezmejna panika, ki jo je še razvnemala množica malih prekupčevalcev z ažijo. Vse je planilo k bankirjem, da si priskrbi srebro«.326 26. novembra se je srebrna ažija povzpela na 50 %.327 Zagotovila vlade o trdnosti avstrijskega denarnega sistema328 so bila zopet strel v prazno. Borzno paniko so Novice kasneje takole komentirale: »Vse [je že] mislilo, de bo vojska /.../ vse je bilo v strahu, kaj de bo. Čeravno barantači z denarji ceno srebra brezvestno pov­ zdigujejo in ponižujejo, kakor jim dobiček kaže, se je vunder tudi govorilo, de sta dva Dunajska časnika (Oest. Correspodenz in pa Lloyd) od kterih se misli, de sta z vikšimi gospodi v zavezi, veliko tega kriva bila, de je cena srebra tako poskočila, ker sta strašen šum vojske zagnala, de je že vsak mislil streljanje topov slišati«.329 Tudi vlada je glavnega krivca za borzno paniko iskala med brezvestnimi borznimi špekulanti. Zato je 28. novembra 1850 z novim borznim redom dra­ stično omejila dostop do borze,330 »da zameji pohlepne državljane in zlonamer­ ne mahinacije, katere občutno ogrožajo tako vsakega poštenega državljana in 319 Novice, 30. 10. 1850, št. 44, str. 185; 6. 11. 1850, št. 45, str. 190; 13. 11. 1850, št. 46, str. 194. 320 Novice, 13. 11. 1850, št. 46, str. 194; 20. 11. 1850, št. 47, str. 200. 321 Novice, 13. 11. 1850, št. 46, str. 194. 322 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 10*. 323 Novice, 13. 11. 1850, št. 46, str. 194. 324 Novice, 20. 11. 1850, št. 47, str. 200. 325 Popov, Čedomir: Građanska Evropa, 2. knjiga, str. 295. Macartney, C. A.: The Habsburg Empire, str. 436. 326 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 45. 327 Ibidem, str. 10*. 328 Laibacher Zeitung, 28. 11. 1850, št. 274, str. 1203-1204. 329 Novice, 4. 12. 1850, št. 49, str. 208. 330 Laibacher Zeitung, 30. 11. 1850, št. 276, str. 1215; 2. 12. 1850, št. 277, str. 1217. 84 zgodovini-ce njegovo premoženje kot tudi javni kredit«.331 Špekuliranje z devizami se je s tem za nekaj časa poleglo.332 Konec pa ga je bilo šele potem, ko je bil 29. novembra 1850 podpisan sporazum v Olomoucu: »Vihar vojske med našo in Prusko vlado je potihnil. /.../ cena srebra je spet nazaj šla, in vsaki dan se bo menda za gotovo zvedilo, de se Prajs in Estrajh ne bosta vojskovala«.333 Vojna nevarnost je v resnici minila. Ob podpori Rusije in nemških srednje velikih držav je Avstriji uspelo Prusijo stisniti v kot in jo prisiliti k ponovni ustanovitvi Nemške zveze.334 335 Strožja ureditev borznih pravil seveda ni mogla preprečiti nadaljnjega špe- kuliranja z devizami. Borzniki so hitro našli nove poti, s katerimi so učinkovito obšli nova pravila.333 Zaradi visoke srebrne ažije seveda tudi »ljudjé še vedno nič srebra na dan ne dajo«.336 Divje špekuliranje z deviznimi tečaji bi bilo mogoče učinkovito odpraviti samo z umikom državnega papirnatega denarja iz obtoka in s ponovno konvertibilnostjo bankovcev. Vendar je avstrijski proračun zaradi vojne nevarnosti in mobilizacije leta 1850 zopet zabeležil občuten primanjkljaj 71 milijonov gld.337 4. (Ne)zaželeni nadomestni denar Zaradi srebrne ažije je še naprej obupno primanjkovalo srebrnega ku­ rantnega denarja in celo drobiža. Država in narodna banka sta dali v obtok bankovce manjših nominalnih vrednosti in papirnati drobiž. Ker tudi to ni zadostovalo, so si ljudje pomagali s trganjem bankovcev in izdajanjem zasilnega denarja. Pri urejanju denarnih razmer je vlada najprej poskrbela, da je iz denar­ nega obtoka izginil ves denar, ki je kršil privilegij narodne banke za izdajanje pa­ pirnatega denarja in privilegij države za izdajanje drobiža. Finančno ministrstvo je že 7. decembra 1848 z odlokom prepovedalo izdajanje privatnega nadomest­ nega denarja. Vendar so bile potrebe prometa sprva močnejše od zakona. Star nadomestni denar je ostal v obtoku, izdajali so celo nov nadomestni denar.338 Zato so prepoved leta 1849 še večkrat ponovili.339 331 Baltzarek, Franz: Die Geschichte der Wiener Börse, str. 52. 332 Laibacher Zeitung, 29. 11. 1850, št. 275, str. 1208; 30. 11. 1850, št. 276, str. 1214; 2. 12. 1850, št. 277, str. 1218. 333 Novice, 4. 12. 1850, št. 49, str. 208. 334 Rumpler, Helmut: Eine Chanche für Mitteleuropa, str. 319. 335 Baltzarek, Franz: Die Geschichte der Wiener Börse, str. 53. 336 Novice, 24. 12. 1850, št. 52, str. 221. 337 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 1002-1003. Primer­ jaj še objavo uradnih proračunskih postavk za leto 1850, ki so jih povzele tudi Novice, 16. 5. 1851, št. 16, str. 78. O stroških za vojsko, ki so bili visoki zlasti zaradi mobilizacije novembra 1850, primerjaj Novice, 11. 6. 1851, št. 24, str. 117. Točni stroški mobilizacije so navedeni v povzetku uradnih poročil o državnem proračunu po začetku proračunskega leta 1. novembra 1850. Novice, 22. 10. 1851, št. 43, str. 220; 24. 7. 1852, št. 59, str. 236. 338 Primerjaj poglavje Samopomoč in nadomestni denar. zgodovini*ce 85 Šele potem, ko je vlada priskrbela dovolj drobiža za potrebe denarnega prometa, je lahko vlada učinkovito prepovedala nadomestni denar. Aprila 1849 je v obtok začasno prišlo več kovinskega drobiža in vlada je optimistično pri­ čakovala, da se bo ta trend nadaljeval. Zato je 6. maja 1849 ljubljanski mestni odbor preklical ljubljanski nadomestni denar. Rok za zamenjavo v bankovce je sprva postavil na konec junija 1849. Za zamenjavo je pooblastil ljubljanske trgovce Aichholzerja, Baumgartnerja, Holzerja, Mallnerja in Pachnerja.339 340 Rok za zamenjavo je nato dokončno prestavil na konec avgusta 1849.341 V mesecih, ki so bili predvideni za zamenjavo, je začelo ponovno kritično primanjkovati kovinskega drobiža, zato je bilo mogoče ljubljanski nadomestni denar povsem umakniti iz obtoka šele takrat,"ko ga je bilo mogoče nadomestiti s papirnatim drobižem za 6 in 10 kr. Konec leta 1850 je zopet začelo kronično primanjkovati drobiža. Zato je ljubljanski mestni odbor zaprosil ministrstvo, da naj začne država izdajati pre­ potrebni papirnati drobiž za 3, 5, 10 in 20 kr., »ali pa naj dovoli, de sme mestna županija take denarje napraviti«.342 V nasprotju z letom 1848 si to pot mestna oblast ni upala ukrepati na lastno pest in je za dovoljenje najprej vprašala vlado. Država je namreč sedaj imela urejanje denarnih problemov povsem v svojih ro­ kah. Zato je trgovsko ministrstvo tudi gladko zavrnilo prošnjo mestnega odbora. To odločitev vlade so pozdravile tudi Novice, ki so pri tem pristavile, češ, »popirja imamo že tako dosti«.343 344 345 Pri tem so Novice gladko prezrle, da je kljub prevladi papirnatega denarja, v obtoku vseeno primanjkovalo nekaterih vrst papirnatega denarja. 5. Dolgotrajno življenje »flik« Zato se je navada trganja 1 in 2 gld. bankovcev na polovice in četrtine izkazala za zelo trdoživo. Narodna banka je sicer priznala polno veljavnost tako nastalih »flik«?44 Vendar se je hkrati odločila, da jih bo zamenjala za nove ban­ kovce, ki jih ne bo več dovoljeno trgati.34’ Najprej se je odločila zamenjati ban­ kovce za 2 gld., ki zaradi svoje višje nominalne vrednosti niso bili tako pripravni za trganje kot bankovci za 1 gld. Novi bankovci za 2 gld. so v denarni obtok začeli 339 Mensi-Klarbach, Franz: Die Entwicklung des Österreichischen Papiergeldwesens, str. 6. 340 19. dokladni list, Novice, 14. 5. 1849, št. 20, str. 69. Novice, 16. 5. 1849, št. 20, str. 84. 341 Novice, 4. 6. 1849, št. 27, str. 118. 342 Novice, 24. 12. 1850, št. 52, str. 221. 343 Novice, 5. 2. 1851, št. 6, str. 29. 344 Glej zgoraj poglavje Trganje bankovcev. 345 »Za zamenjavo se bodo sprejemale tudi polovice in četrtine bankovcev. Vendar se bodo na­ novo izdani bankovci za 1 gld. na blagajnah banke pri plačilu in menjavi sprejemali le kot celi bankovci. Novih, bankovcev za 1 gld. se ne sme trgati.« Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 8. Primerjaj še: 41. dokladni list, Novice, 7. 11. 1849, št. 45, str. 140. 86 zgodovini’Ce prihajati julija 1849.346 Po koncu vojn in začasni umiritvi denarnih razmer je narodna banka 1. novembra 1849 začela zamenjevati tudi bankovce za 1 gld.347 Slika 22: Raztrgani goldinarski bankovec avstrijske narodne banke, 15 krajcarjev kon­ vencijske valute, 1848. Vendar je bila zaradi ponovnega na­ raščanja srebrne ažije kmalu prisiljena, da je stalno prelagala rok za zamenjavo starih bankovcev v nove. Sprva je določila, da bo do konca aprila 1850 mogoče stare in/ali raztrgane bankovce zamenjati ali unovčiti pri centrali ali pri podružnicah narod­ ne banke. Potem da jih bo po prvi verziji do konca julija348 in po drugi verziji do oktobra 1850 mogoče zamenjati le še pri narodni banki na Dunaju,349 po koncu tega roka naj bi jih bilo mogoče zamenjati samo še na podlagi prošnje na vodstvo narodne banke.350 Ko je minil april in nato še oktober in je jeseni 1850 nastopila nova kriza, so rok za zamenjavo najprej prestavili na konec leta 1850.351 Toda še ob novem letu 1851 je bilo jasno, da »na 4 kose raztergani goldinarski bankovci (flike) še veljajo«.352 353 Po novem so bili stari bankovci v plačilnem pro­ metu še do konca maja 1851. Pri narodni banki jih je bilo mogoče zamenjati do konca junij 1851.333 Vendar se je narodna banka tudi sedaj premislila in je maja 1851 razglasila, da bo do nadaljnjega še sprejemala stare bankovce in »flike«.354 Stari raztrgani bankovci so tako ostali v denarnem prometu še do konca leta 1851, narodna banka pa jih je zamenjevala še do konca marca 1852.355 Sele juni­ ja 1852 so lahko naposled Novice zapisale: »Celih ali na četert (flike) razdeljenih bankovcev stare sorte po 1 in 2 fl. ne menja nobena kasa več; posebno prošnjo Ipri narodni banki] mora vložiti, kdor jih hoče še spečati.«356 Razlog za tako dolgotrajno življenje »flik« je bil povsem preprost. Zaradi srebrne ažije in pomanjkanja denarja manjših nominalnih vrednosti ljudje »flik« v denarnem prometu preprosto niso mogli pogrešati. Zato niso zamenjali vseh 346 Novice, 27. 6. 1849, št. 26, str. 112. Natančen opis je bil objavljen v: Laibacher Zeitung, 26. 6. 1849, št. 76, str. 382. Glej še: Anhang zur Laibacher Zeitung, 5. 7. 1849, št. 850, str. 407. 347 Novice, 24. 10. 1849, št. 43, str. 188. 4L dokladni list, Novice, 7. 11. 1849, št. 45, str. 140. 348 4L dokladni list, Novice, 7. 11. 1849, št. 45, str. 140. Novice, 17. 4. 1850, št. 16, str. 68. 349 Novice, 24. 4. 1850, št. 17, str. 72. 350 4L dokladni list, Novice, 7. 11. 1849, št. 45, str. 140. 351 Novice, 18. 12. 1850, št. 51, str. 215. 352 Novice, 1. 1. 1851, št. 1, str. 5. 353 Novice, 8. 1. 1851, št. 2, str. 10. 354 Novice, 14. 5. 1851, št. 20, str. 96. 355 Novice, 3. 1. 1852, št. 1, str. 4. 356 Novice, 5. 6. 1852, št. 45, str. 180. zgodovini-ce 87 raztrganih bankovcev, čeprav se jim je iztekal rok veljavnosti. Raje so tvegali, da bodo v bodoče stare bankovce težje zamenjali, in to še z večjimi stroški, kot da bi ostali brez potrebnega drobiža. Pri tem so računali, da bodo lahko »flike« ob prvi priložnosti hitro unovčili. Obtočna hitrost »flik« je bila precej velika. Ker so stari in raztrgani bankovci le počasi prihajali iz obtoka, so bili mnogi že tako obrablje­ ni, da »niso bili za nobeno rabo več«.357 Večje količine zbranih starih bankovcev je nato narodna banka ob posebnih priložnostih demonstrativno zažgala.358 K hitrejši zamenjavi ni prav nič pripomoglo dejstvo, da sta bili zaradi na­ glice pri izdaji teh bankovcev njihov videz in kvaliteta njihovega papirja deležna mnogih kritik. Tudi Novice so se pritoževale zaradi teh »debelih in cunjatih banknotov po 1 in 2 goldinarja«.359 Povrhu jih je bilo še zelo lahko ponarejati.360 Nekateri niso ponarejali celih bankovcev, temveč samo posamezne četrtine.361 V nasprotju s starimi bankovci so bili novi veliko bolj pazljivo izdelani. Veliko večjo pozornost so posvečali tudi njihovemu zunanjemu videzu.362 Novice so bile nad novimi bankovci celo tako zelo navdušene, da so zapisale: »Novi banknoti po 2 goldinarja so pa vunder tako lični, de jih je veselje viditi; že zavoljo lepote ne morejo nikdar svoje vrednosti zgubiti«.363 Seveda ni sama lepota tem bankov­ cem prav nič pomagala, da bi imeli višjo tržno vrednost. Prav tako jih ljudje niso prenehali trgati, ker so bili lepi, temveč preprosto zato, ker jih je bilo izrecno prepovedano trgati: »Novi bankovci po enim goldinarji se ne smejo tergati, in za take bankovce ne da narodna banka odškodovanja, kakor ga tudi za nove take bankovce po 2 goldinarja ne daje«.364 365 Ker ni zaslediti nobenih poročil o trganju novih bankovcev, vse kaže, da so jih sedaj ljudje prenehali trgali. 6. Drobiž ostaja velik problem V optimističnem obdobju po koncu revolucionarnih vojn in v času pripravljenosti vlade, da bi izpeljala reforme, se je vlada odločila držati svojo ob­ ljubo363 in je po treh mesecih papirnati drobiž za 10 in 6 kr. začela zamenjevati 3’7 Novice, 18. 7. 1849, št. 29, str. 130. 358 Novice, 6. 6. 1849, št. 23, str. 100; 18. 7. 1849, št. 29, str. 130; 1. 5. 1850, št. 18, str. 76; 5. 6. 1850, št. 23, str. 23; 26. 6. 1850, št. 26, str. 110. 359 Novice, 27. 6. 1849 št. 26, str. 112; 24. 10. 1849, št. 43, str. 188. 360 Več o izdelavi starih bankovcev glej: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 316. 361 Novice, 12. 12. 1849, št. 50, str. 220. 362 Zelo natančen opis bankovca za 1 gld. glej v 41. dokladnem listu, št. 45, Novice, 7. 11. 1849, str. 140-141. 363 Novice, 4. 7. 1849, št. 27, str. 118. 364 41. dokladni list, Novice, 7. 11. 1849, št. 45, str. 140. 365 Papirnati drobiž je vlada začela izdajati 1. julija 1849. »Ko trije mesci pretečejo, t. j. ko mesec kimovec [september] 1849 preteče, se bodo denarni listki za drobni denar zamenjevati začčli.« 26. dokladni list, Novice, 18. 7. 1849, št. 29, str. 87. 88 zgodovini-ce za srebrni in bakreni drobiž. Vlada ni zamenjala vsega papirnatega drobiža naen­ krat, temveč je najprej izžrebala serijo papirnatega drobiža, ki jo je nato zamenja­ la. Najprej je bila 20. oktobra 1849 izžrebana serija F papirnatega drobiža za 10 kr. Ta papirnati drobiž je bilo mogoče od 1. novembra dva meseca zamenjevati pri državnih blagajnah.366 Kmalu naj bi vlada iz obtoka potegnila tudi druge seri­ je papirnatega drobiža: »Vsak mesec se jih bo nekoliko zamenilo, dokler ne bojo sčasoma vsi preč prišli«.367 3. novembra 1849 je bila izžrebana serija C papirnate­ ga drobiža za 10 kr., ki so jo od 1. decembra prav tako zamenjevali dva meseca.368 Decembra je bila izžrebana serija B papirnatega drobiža za 10 kr.369 Ce je država hotela uspešno zamenjati papirnati drobiž, je morala imeti dovolj srebrnega in bakrenega drobiža. Zato je bila jeseni 1849 dunajska kovnica »noč in dan«370 zaposlena s kovanjem drobiža.371 Toda zaradi vedno višje srebrne ažije je kovnica praktično opravljala Sizifovo delo. Čeprav naj bi od leta 1848 v dveh letih skovala za več kot 22 milijonov gld. srebrnega in bakrenega drobiža,372 je na novo skovani drobiž sproti izginjal iz denarnega obtoka. Zato je vlada v za­ četku leta 1850 ustavila zamenjevanje papirnatega drobiža v kovinskega. Hkrati je papirnati drobiž začela ponovno na veliko izdajati. V letu 1850 se je tako število papirnatega drobiža v obtoku povečalo z okoli 6 milijonov gld.373 na več kot 15 milijonov gld.374 Kljub izdatnemu povečanju papirnatega drobiža ta drobiž ni mogel na­ domestiti vsega kovinskega drobiža, ki je izginil iz denarnega obtoka. Papirnati drobiž za 10 in 6 kr. je imel v denarnem prometu to pomanjkljivost, da ni mogel nadomestiti široke palete kovinskega denarja, ki je skoraj povsem izginil iz ob­ toka. Ker je primanjkovalo tudi bakrenega drobiža, so si ljudje znova pomagali sami in so začeli papirnati drobiž trgati na polovice. Te prakse so se zlasti po­ služevali kmetje, ki so vsaj na Kranjskem tako raztrgani papirnati denar za 3 kr. poimenovali »metulj«.375 Zaradi velike obtočne hitrosti drobiža se je ta papirnati denar zelo hitro obrabljal in so bili »na dvoje raztergani bankovčki po 6 in 10 kraje, tako zamazani in zablatneni, de se človeku gnjusi, take cunje v roko vze­ ti«.376 Prav zato je ljubljanski mestni odbor konec leta 1850 brez uspeha377 prosil vlado, da začne izdajati papirnati denar za 3, 5 in 20 kr.378 366 42. dokladni list, Novice, 14. 11. 1849, št. 46, str. 143. 367 Novice, 24. 10. 1849, št. 43, str. 188. 368 43. dokladni list, Novice, 21. 11. 1849, št. 47, str. 145. 369 Novice, 12. 12. 1849, št. 50, str. 220. 370 Novice, 7. 11. 1849, št. 45, str. 198. 371 Novice, 24. 10. 1848, št. 43, str. 188 372 Novice, 2. 4. 1851, št. 14, str. 69. 373 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 643. 374 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 10. Novice, 2. 4. 1851, št. 14, str. 69. 375 Novice, 30. 1. 1850, št. 5, str. 22. 376 Novice, 24. 12. 1850, št. 52, str. 221. zgodovini-ce 89 se nahaja v Granda, Stane: Slika 23: Raztrgani papirnati drobiž za 6 krajcarjev konvencijske valute. [Slika Gospodarske razmere pri Slovencih v revolucionarnem letu 1848/49, V: Mihelič, Darja (ur.): Gestrinov zbornik, Ljubljana 1999, str. 326.] Ta prošnja je bila zelo umest­ na. Pri ne preveč visoki srebrni ažiji so ljudje kovinski drobiž umikali iz denarnega obtoka samo zato, ker jim je služil kot hranilec vrednosti. Ko pa se je novembra 1850 srebrna ažija sunkovito povzpela, so se za kovinski drobiž začeli zanimati tudi prekupčevalci. Nekateri so tako za bakreni drobiž ponujali od 1- do 2-procentno ažijo?'9 Zato je vlada sedaj izrecno prepovedala prekupčevanje s srebrnim in bakrenim drobižem in je hkrati zaostrila kazni.377 378 379 380 Toda kljub temu so se našli posamezniki, ki so bili pripravljeni tvegati. Tako so sredi leta 1851 nekateri Italijani v Ljubljani nakupovali bakreni krajcarski drobiž in so pri tem plačevali 5-procentno ažijo.381 Ce bi gledali samo na golo vrednost kovine v tem drobižu, potem Italijani ne bi imeli nobenega dobička. Vendar vse kaže, da so lahko italijanski prekupčevalci bakreni drobiž z dobičkom prodali v Lombardiji in Benečiji. Tudi v teh dveh pokrajinah je namreč zelo primanjkovalo drobiža. Ker pa tu niso imeli papirnatega drobiža, so bili toliko raje pripravljeni spre­ jeti avstrijski drobiž.382 Kovinska vrednost avstrijskega drobiža je bila res precej manjša od njegove imenske vrednosti, vendar je ta drobiž tu krožil glede na svojo imensko vrednost. Ker so prekupčevalci v avstrijskih pokrajinah drobiž nakupo­ vali z bankovci in so ga v italijanskih pokrajinah prodajali za kovani denar, so si morali prislužiti kar pošteni dobiček. 377 Novice, 5. 2. 1851, št. 6, str. 29. 378 Novice, 24. 12. 1850, št. 52, str. 221. 379 Laibacher Zeitung, 27. 11. 1850, št. 273, str. 1201. 380 Prej je zasačenim prekupčevalcem »samo« zaplenila denar, s katerim so prekupčevali. Sedaj pa je zagrozila, da »kdor bo v tem zasačen, bo mogel nar menj 50 gold kazni plačati.« Novice, 4. 12. 1850, št. 49, str. 208. 381 Novice, 2. 7. 1851, št. 27, str. 134. 382 Novice, 17. 1. 1852, št. 5, str. 20. 90 zgodovini.ee 7. Državni papirnati denar .Leta 1850 finančni minister Krauß ni videl drugega izhoda iz finančnih zagat kot vedno nove emisije državnega papirnatega denarja. 1. januarja 1851 je začel izdajati nove vrste bankovcev državnega zaklada. Bankovci večje nominal­ ne vrednosti (1000, 500 in 100 gld.) so še naprej prinašali 3-procentne obresti. Nasprotno so bili bankovci manjše nominalne vrednosti (50, 10 in 5 gld.)383 ne- obrestovani. Tako je bila pri bankovcih državnega zaklada manjših nominalnih vrednosti odstranjena še zadnja pravna fikcija, da so ti bankovci državni vred­ nostni papirji in ne državni papirnati denar. V vsakdanjem denarnem prometu je imelo veliko ljudi opravka z neobrestovanim državnim papirnatim denarjem. Z neobrestovanimi bankovci državnega zaklada je država poskušala odpraviti veliko anomalijo dotedanjega izdajanja državnega papirnatega denarja. Zaradi neprestanega preračunavanja obresti je bil ta denar namreč zelo nepriročen za manjši denarni promet.384 Zato ga je narodna banka na zahtevo zamenjevala za neobrestovane bankovce. To je banka storila z velikim veseljem, saj je s tem na račun neobrestovanih bankovcev dobila obrestovani papirnati denar, ki ji je prinašal zanesljiv dohodek. Obrestovani državni papirnati denar se je s tem po­ stopoma umikal iz denarnega obtoka in se je kopičil v narodni banki.385 Vlada je hotela preprečiti takšno bančno prakso, zaradi katere je bilo število bankov­ cev v obtoku še vedno zelo veliko.386 Z neobrestovanim državnim papirnatim denarjem bi narodna banka izgubila željo po nadaljnjem odtegovanju državnega papirnatega denarja denarnemu obtoku in po izdajanju novih bankovcev. Zato je vlada hotela star državni papirnati denar zamenjati za novega. »Za te bankovce [državnega zaklada] se bojo v tekočem létu vsi 3percentni bankovci 383 Sprva je vlada nameravala izdajati tudi bankovce državnega zaklada za 1 in 2 gld. Natisnjene so bile le poskusne verzije, ki pa nikoli niso prišle v obtok. Pick, A. in Richter R.: Österreich. Banknoten und Staatspapiergeld, str. 27. Novice so tako že maja 1851 objavile, da namerava vlada potem, ko je izdala bankovce državnega zaklada za 10 in 5 gld., kmalu izdati še bankovce za 1 in 2 gld. Novice, 14. 5. 1851, št. 20, str. 96. Iz tega naposled ni bilo nič, dokler se ni maja in julija 1852 zopet začelo govoriti, da bo vlada izdala bankovce za 1 in 2 gld. Toda kmalu se je tudi ta novica izkazala za preuranjeno. Novice, 22. 5. 1852, št. 41, str. 168; 14. 7. 1852, št. 56, str. 22; 17. 7. 1852, št. 57, str. 228. 384 Helferich: Die österreichische Valuta, str. 111. 385 O podobnih izkušnjah z obrestovanim papirnatim denarjem za časa ameriške državljanske voj­ ne v Konfederaciji ameriških držav in o denarnih teorijah obrestovanega papirnatega denarja glej: Makinen, Gaile E. in Woodward, G. Thomas: Use of Interest-Bearing Currency in the Civil War, JMCB, 1999, št. 1, str. 121-129. 386 Avgusta 1850 so takšno bančno prakso ostro napadli tudi nekateri dunajski časopisi. » Novi­ ce, 11. 9. 1850, št. 37, str. 158. Vodstvo narodne banke se je odločno branilo pred obtožbami, ki so spodkopavale njen poslovni ugled. Napadi časopisov seveda niso pripomogli k razjasnitvi tega položaja, kajti narodna banka ni bila pripravljena spremeniti svoje poslovne prakse, h kateri jo je zavezovala tudi takratna zakonodaja. Glej še: Pressburger, Siegfried: Das österreic­ hische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 330-335. zgodovini'Ce 91 centralne kase, bankovci na ogerske deželne dohodke387 in bankovci deržavni- ga zaklada léta 1850 zamenili, de bojo sčasoma ob veljavo prišli.«388 Najmanjši bankovci državnega zaklada so v denarni obtok začeli prihajati že 15. marca 1851.389 Neobrestovani državni papirnati denar je le počasi spodrival obrestova- ni papirnati denar in nakaznice na ogrske deželne dohodke. Ze konec leta 1852 je predstavljal veliko večino denarnega obtoka vseh vrst državnega papirnatega denarja, vendar je do pravega poenotenja različnih vrst državnega papirnatega denarja prišlo šele leta 1854.390 V položaju, ko je finančni minister proračunski primanjkljaj pokrival le z izdajanjem novega državnega papirnatega denarja, se je od konca leta 1850 vse bolj utrjevalo spoznanje, da je avstrijski finančni sistem nujno potreben korenitih reform. »Ministerstvo se nek zdaj resno posvetuje, denarne zadéve našiga cesar­ stva v red djati.«391 Zaradi nenehnih neuspehov je bil ministrski položaj finanč­ nega ministra Kraußa vedno bolj ogrožen. Vedno več vpliva je imel predmarčni predsednik dvorne komore (se pravi finančni minister) Karl Kübeck.392 13. aprila 1851 je cesar kot najvišji posvetovalni organ ustanovil državni svet. Vodstvo dr­ žavnega sveta je prevzel Kübeck. S tem je bilo ministrstvo vse bolj odrinjeno na stranski tir. 23. maja je cesar osebno prevzel vodenje ministrskega sveta, s čimer je praktično odstavil ministrskega predsednika Schwarzenberga.393 Kübeck se je vedno bolj vmešaval tudi v finančne zadeve monarhije. Njegovi reformni načrti so bili povsem drugačni od načrtov finančnega mini­ stra Kraußa. S tem se je sprožila obojestranska polemika, o vsebini katere je nekaj drobcev prišlo tudi na ušesa časopisja: »Ministerstvo se resno posvetuje, dnarni stan v našim cesarstvu poboljšati«.394 Vendar Novice niso ničesar vedele o različnih reformnih načrtih, ki so jih na začetku leta 1851 predložili Kübeck, trgovski minister Karl Bruck in Krauß, vseeno pa so dokaj pravilno predstavile Kraußova stališča. Krauß je izhajal iz predpostavke, da je avstrijski denar nesta­ bilen, ker zaradi stalnega proračunskega primanjkljaja javnost nima zaupanja v trdnost denarja.395 Zato bi bilo po njegovem mišljenju najprej nujno potrebno 387 Ta državni papirnati denar sicer ni bil obrestovan, vendar je imel že po svoji naravi samo za­ časen karakter (dokler na Ogrskem ne bi začeli pobirati davkov). 388 Novice, 1. 1. 1851, št. 1, str. 4. Primerjaj še: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Note­ ninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 338-340. 389 Novice, 18. 3. 1851, št. 12, str. 60. 390 Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 133. 391 Novice, 18. 12. 1850, št. 51, str. 215. 392 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 652-654. 393 Rumpler, Helmut: Eine Chanche für Mitteleuropa, str. 322-323. 394 Novice, 1. 1. 1851, št. 1, str. 4. 395 »Minister denarstva misli, de, če se armada pomanjša in tudi drugi stroški, kar je moč, smanj- šajo, se bo zaupanje kmalu povzdignilo, in če bo treba, kaj denarja v ptujih deželah na posodo vzeti, se bo to posojilo potem lože dobilo; on nek tudi hoče, de naj bi se deželni in deržavni zbori kmalo vkup poklicali.« Novice, 1. 1. 1851, št. 1, str. 4-5. 92 zgodovini'Ce sanirati proračun. Nasprotno sta Bruck in Kübeck priporočala takojšno sanaci­ jo denarnega sistema in omejitev števila bankovcev v obtoku glede na potrebe gospodarstva. Bruck je hotel to izpeljati s pomočjo državnega prevzema dela dol­ gov narodne banke, delnega povečanja srebrnega kritja bankovcev in naposled z vzpostavitvijo njihove konvertibilnosti. 'Novice so tako povsem napačno poročale o Bruckovem načrtu.396 Niti najmanjšega pojma pa niso imele o Kübeckovem predlogu o državnem prevzemu vsega državnega papirnatega denarja.397 Naposled niso speljali nobenega od teh reformnih načrtov. Pozornost so osredotočili na državni papirnati denar. Kübeck je v sodelovanju z dunajskimi bančnimi hišami zahteval omejitev števila državnega papirnatega denarja v obto­ ku. Proračunsko luknjo bi se pokrilo z najemanjem novih dolgov pri teh bančnih hišah. Krauß je ob podpori večjega dela ministrov nasprotoval temu načrtu, ki bi omejil njegov dosedanji manevrski prostor. Toda nazadnje je bil potisnjen v kot in 15. maja 1851 je izšel cesarski patent,398 ki je določal, da je lahko v obtoku za največ 200 milijonov gld. državnega papirnatega denarja. Hkrati je bil znova potr­ jen namen cesarskega patenta z dne 28. junija 1849, ki je prepovedoval nadaljnjo državno zadolževanje pri narodni banki in s tem izdajanje novih bankovcev. Poleg tega je novi patent tudi slovesno razglašal: »Ker je resnična volja cesarjeva, da se ima sčasoma ves na silo izdani deržavni papirni denar nazaj potegniti, je cesar ukazal, da se dela, ki v poravnavo tega segajo, morajo kar je nar bolj mogoče hitro dokončati in storjeni sklepi v dosega tega namena mu kmalo predložiti«.399 8. Trdovratno visoka srebrna ažija Zaradi jasno izražene namere, da si bo vlada prizadevala izboljšati denar­ ne razmere, se je začelo krepiti zaupanje javnosti. »Tudi se je obudilo splošno zaupanje prebivalstva. Vsakdo čuti, da se približuje čas, ko bo tudi mogoče« zmanjšati število papirnatega denarja v obtoku. »Najbolj pomemben faktor je in ostaja nesporno /.../ zaupanje javnosti. /.../ Ono tvori podlago, na kateri je sedaj mogoče z gotovostjo dalje graditi.«400 In res je srebrna ažija začela počasi 396 »Minister kupčije pa svetuje, de naj bi se narodna banka, ki bankovce izdaja, drugač vstanovila in s to premembo denar v ptujih deželah na posodo vzela, ker se bo po vstanovitvi nove mutne (ali čolne) zveze lože zgodilo; deržavni zbor se po njegovih mislih ne more pred vkup poklicati, preden niste deželni vstavi za Ogersko in Laško gotove in deželni zbori v druzih kronovinah poklicani, kar se pa še le v nekterih mescih zgoditi more.« Novice, 1. 1. 1851, št. 1, str. 4-5. 397 Več o tej razpravi glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 653-657. Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 344-347. 398 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 657-660. Pressbur­ ger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 347-348. 399 Novice, 21. 5. 1851, št. 21, str. 100. 400 Die Finanzlage Oesterreich, Laibacher Zeitung, 21. 5. 1851, št. 116, str. 488. zgodovini*ce 93 padati. Z več kot 30 % je sredi maja 1851 padla na 25-28%.401 Novice so svoje­ mu bralstvu hitro posredovale veselo novico: »Cena zlata in srebra je te dni zlo padla«.402 Toda že kmalu so morale poročati, da se je ažija trdovratno zasidrala na tej višini.403 Sele julija je padla pod 20 %404 405 in se je od tedaj držala te relativno visoke vrednosti. K nižji ažiji nista pripomogli niti ugodna politična situacija, niti počasno, vendar stalno izboljševanje stanja narodne banke. Po koncu politične krize ko­ nec leta 1850 je število bankovcev v obtoku stalno upadalo in banka je povečala zaloge srebra. Zato se je izboljšala tudi kovinska pokritost bankovcev. Sedaj so tudi Novice začele dokaj redno povzemati mesečna poročila narodne banke. Da bi izboljšanje stanja narodne banke lahko zapopadli tudi bralci, ki niso pozorno sledili finančnim poročilom, so Novice ponavadi še izrecno poudarile, za koliko se je zmanjšalo število bankovcev v obtoku ali za koliko se je povečala zaloga srebra.403 Vendar se kljub tem ugodnim poročilom splošno zaupanje javnosti v denar ni prav nič okrepilo. Prav tako je bila javnost precej skeptična do vladnih reformnih predlogov.406 Nezaupanje javnosti je bilo še toliko večje, ker je vlada še naprej izdajala državni papirnati denar. V okviru zakonsko določenega kontingenta 200 milijo­ nov gld. je vlada sprva namreč še imela nekaj manevrskega prostora za izdajanje novega državnega papirnatega denarja. Ta manevrski prostor si je vlada še do­ datno povečala, ko je iz kontingenta izločila papirnati drobiž.407 Do konca leta 1851 se je tako število državnega papirnatega denarja v obtoku povzpelo na več kot 180 milijonov gld.408 Ce bi k tej vsoti prišteli še za 18 milijonov gld. papirna­ tega drobiža, bi bil kontingent praktično povsem izkoriščen. Neugodno stanje državnega papirnatega denarja je javnost odtlej lahko spremljala tudi iz rednih 401 Helferich: Die österreichische Valuta, str. 414, 416. Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oester­ reich, str. 47-48, 12*-13*. Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt aus den Nachwehen der Krisis, str. 136-137. 402 Novice, 21. 5. 1851, št. 21, str. 100. 403 »Cena srebra se spreminja že dolgo časa med 25 in 26 fl. čez 100.« Novice, 2. 7. 1851, št. 27, str. 135. 404 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 12*-13*. Wirth, Max: Oestereichs Wieder­ geburt aus den Nachwehen der Krisis, str. 136-137. 405 Novice, 5. 3. 1851, št. 10, str. 50; 9. 4. 1851, št. 15, str. 74; 7. 5. 1851, št. 19, str. 92; 9. 7. 1851, št. 28, str. 141; 6. 8. 1851, št. 32, str. 163; 8. 10. 1851, št. 41, str. 210; 5. 11. 1851, št. 45, str. 230. 406 Primerjaj: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 350-351. Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 13*. 407 Ker za papirnati drobiž ni veljal prisilni tečaj, je vlada utemeljevala, da papirnati drobiž ni pravi državni papirnati denar. 408 Od tega za 62 milijonov neobrestovanih bankovcev državnega zaklada, za 77 milijonov obre­ stovanih bankovcev državnega zaklada, za 40 milijonov nakaznic na ogrske deželne dohodke in za 1 milijon 3-procentnih blagajniških nakaznic. Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 133. 94 zgodovini-cg mesečnih poročil.409 Zanimivo je, da so Novice sprva le nekajkrat povzele ta (ne preveč spodbudna) poročila in so pri tem navajale povsem napačne številke.410 Toliko raje pa so Novice objavile veselo, vendar ne povsem resnično novico, »da se je po vikšim naukazu izdelovanje cesarskiga papirnega denarja ustavilo«.411 9. Neuspešen razpis posojila in nova kriza Ker je bil kontingent državnega papirnatega denarja skoraj povsem izko­ riščen, se je vlada pri pokrivanju proračunske luknje morala zateči k najemanju novih posojil. Tudi kakršnokoli valutno reformo bi lahko izpeljala samo s po­ močjo novih posojil. Pri tem je Krauß ob podpori Schwarzenberga znova igral na karto zaupanja ljudi v ustavni režim in se je zavzemal za razpis »ljudskega« posojila. Nasprotno se je Kübeck zavzemal za vrnitev k predmarčni praksi in si je hotel denar sposoditi pri velikih bančnih hišah. Spor zaradi načina razpisa poso­ jila je bil le del širšega sklopa sporov med ministrstvom in Kübeckom o ustavni ali absolutistični prihodnosti države. Ob podpori cesarja je zmago nazadnje slavil Kübeck. 17. avgusta je bila ukinjena ministrska odgovornost in ministri so bili odtlej odgovorni le še cesarju. Krauß je odstopil, vendar je provizorično še naprej obdržal ministrsko mesto. 31. decembra 1851 pa je izšel cesarski patent - tako imenovana silvestrska diploma -, s katerim je bila ukinjena oktroirana ustava. Nastopilo je obdobje neoabsolutizma.412 Se pred tem je vlada 1. septembra 1851 razpisala novo posojilo, ki se je vpisovalo od 9. do 27. septembra.413 »Naj manj dve tretjini tega dolga boste za to porabljene, da se bo papirnati denar nazaj potegnil in vničil.«414 V tujini poso­ jilo ni naletelo na ugoden odmev, čeprav je bilo posojilo finančno zelo ugodno. Kljub ponovnemu apelu na domoljubna čustva širših slojev prebivalstva,415 kljub izdatni propagandi v časopisih416 in optimističnim poročilom o poteku posojila skoraj do konca razpisa,417 je posojilo tudi v domovini doživelo neuspeh. Raz­ 409 Vlada jih je začela izdajati po razglasitvi cesarskega patenta 15. marca 1851. Prvo poročilo o stanju se je nanašalo na februar 1851. Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 11. 410 Navedeni podatki so bili veliko višji od dejanskih. Verjetno uredništvo Novic ni znalo pravilno presoditi, katere vrste denarja in vrednostnih papirjev so bili dejansko tudi državni papirnati denar. Primerjaj: Novice, 30. 4. 1851, št. 18, str. 87; 6. 8. 1851, št. 32, str. 163. 411 Novice, 23. 7. 1851, št. 30, str. 153. 412 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 660-663. Macart­ ney, C. A.: The Habsburg Empire, str. 453-455. 413 O natančnih pogojih razpisanega posojila glej: Laibacher Zeitung, 9. 9. 1851, št. 206, str. 867-869. 4,4 Novice, 10. 9. 1851, št. 37, str. 188. 415 Laibacher Zeitung, 10. 9. 1851, št. 207, str. 874-875. 416 Laibacher Zeitung, 11. 9. 1851, št. 208, str. 873. 417 Med drugim primerjaj: Laibacher Zeitung, 19. 9. 1851, št. 215, str. 899; 22. 9. 1851, št. 217, str. 908; 24. 9. 1851, št. 219, str. 915. zgodovini-ce 95 pisana vsota je bila veliko manjša od pričakovanih 85 milijonov gld.418 Do 25. septembra so ljudje podpisali le za 55 do 56 milijonov gld.419 Po koncu razpisa je finančno ministrstvo sicer s ponosom oznanilo, »da podpisi za deržavni zajem (posojilo) do 27. septembra znesejo 87 milionov 176.300 gld. Ker pa je zajém le za 85 milionov razpisan bil in se je več denarja nabralo, oznani minister, da tudi tisti, ki so se med 23. in 27. sept. v zajém podpisali, bojo zagotovljeniga dobička deležni«.420 V resnici je ministrstvu uspelo zbrati razpisano vsoto samo z izdatno pomočjo narodne banke in državnih skladov.421 Zaradi tega neuspeha je znova prišlo do borznih špekulacij, ki so srebrno ažijo spet pognale čez 25 %. Na borzo je negativno vplivala tudi zaostrena poli­ tična situacija v Franciji, ki se je razjasnila šele 2. decembra 1851 z državnim uda­ rom Napoleona IIL422 »Ker je cena srebra spet začela se zlo spreminjati in višji iti, kar je zlasti kupčii v škodo, se sliši, da se minister denarstva pripravlja tečne po- močke zoper to vedno omahovanje.«423 Finančni minister Krauß si je res na vse pretege prizadeval omiliti nastalo krizo. Vendar se je pri tem brez uspeha zapletel v spor z narodno banko in borzo. Zato je bil 26. decembra 1851 odstavljen in minister za trgovino Andreas Baumgartner je prevzel še finančno ministrstvo.424 Novice so v skladu z birokratskim prekrivanjem resnice svojemu bralstvu to no­ vico sporočile s sledečimi olepševalnimi besedami: »Minister denarstva baron Kraus je prostovoljno stopil iz svoje službe; cesar so mu v spoznanje njegovih zaslug veliki križ Leopoldoviga reda podelili, in na njegovo mesto dosedanjiga ministra kupčije, obrtnije in javnih stavb viteza Baumgartnarja proti temu izvo­ lili, naj zraven vodstva denarstva tudi kupčijstvo obderži«.425 418 Novice so poročale, da je bilo do 16. septembra 1851 v Trstu zbranih 2.032.300 gld., na Štajer­ skem 894.000 gld., na Kranjskem 79.500 gld. in na Koroškem 31.000 gld. Novice, 24. 9. 1851, št. 39, str. 199. 419 Novice, 1. 10. 1851, št. 40, str. 205. Laibacher Zeitung, 27. 9. 1851, št. 222, str. 928; 29. 9. 1851, št. 223, str. 933. 420 Novice, 15. 10. 1851, št. 42, str. 216. 421 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 663-664. Primerjaj: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 353-356. 422 Glej: Popov, Čedomir: Građanska Evropa, 2. knjiga, str. 287-288. Palmade, Guy (ur.): Fischer Weltgeschichte, 27. knjiga, Frankfurt am Main 1974, str. 247-251. 423 Novice, 26. 11. 1851, št. 48, str. 245. 424 Glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 664-668. Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 356-360. 425 Novice, 31. 12. 1851, št. 53, str. 273. 96 zgodovini'Ce V. ZAMETKI NOVIH BOLJŠIH ČASOV (1852/53) 1. Reforme ministra Baumgartnerja N ovi finančni minister Baumgartner se je znašel pred težko nalogo. Po eni strani je moral izvesti denarno reformo in pokriti predvideni proračunski primanjkljaj za leto 1852 (50 milijonov gld.), po drugi strani si pri financiranju ni mogel pomagati z izdajanjem državnega papirnatega denarja in s krediti na­ rodne banke. Najprej je poskusil razčistiti razmerje z narodno banko. 23. febru­ arja je finančni minister z narodno banko sklenil sporazum, po katerem so bili vsi novi državni dolgovi (v glavnem bankovci državnega zaklada in 3-odstotne centralne blagajniške nakaznice) poenoteni in obrestovani z 2 % in na račun katerih je država zastavila nove soline.426 Novice so svojemu bralstvu zadovoljno sporočile: »Ker je deržava narodni banki veliko dolžna, bojo po nji izdajani ban­ kovci toliko veči zaupanje imeli, kolikor bolj gotovo zastavo in poroštvo ji bo deržava za posojeni denar dala, in ravno to veči poroštvo zagotovi deržava v ti novi pogodbi narodski banki.«427 Aprila 1852 je finančni minister predložil dolgoročni finančni načrt, ki je ob restriktivni proračunski politiki v roku petih let predvideval postopno urav- novešenje proračuna, uničenje vsega državnega papirnatega denarja in sanacijo narodne banke. Ta cilj je nameraval doseči s pomočjo* najemanja novih posojil, predvsem v tujini.428 Prvo posojilo je bilo uspešno izpeljano.429 »Vlada bo v vuna- njih deželah za 35 milionov srebrniga denarja na posodo vzela; s tem najemam bo posebno banki ostanjk noviga dolga poplačala, da pride ona tako spet v stan, bankovce s srebram menjati; tudi si bo vlada na vso moč prizadevala, deržavni papirnati denar sčasoma popolnama vničiti, in novi srebrni in zlati denar le po tisti notranji vrednosti kovati, kakor ga kujejo na Nemškim in Francoskim.«430 3. septembra 1852 je vlada v domovini razpisala novo posojilo za 80 mili­ jonov gld. v papirnatem denarju:431 »Posebni namen tega posojila je: deržavni dolg pri Dunajski banki znižati, deržavni papirnati denar zmanjšati, železnice zidati in za državne potrebe prihodnjiga leta skrbeti.«432 Razpis novega posojila je bil popoln uspeh, saj so posojilodajalci vpisali za 30 milijonov gld. več denarja 426 Laibacher Zeitung, 27. 2. 1852, št. 47, str. 201-202. Pressburger, Siegfried: Das österreichisc­ he Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 365-366. 427 Novice, 28. 2. 1852, št. 17, str. 68. Primerjaj še: Laibacher Zeitung, 27. 2. 1852, št. 47, str. 202. 426 Engel - Janosi, Friedrich: Einleitung, V: Die Protokolle des Österreichischen Ministerrates 1848-1867, 3. del, 1. zvezek, Wien 1975, str. XXIII-XXIV, str. 16-17. 429 Laibacher Zeitung, 24. 5. 1852, št. 117, str. 501; 28. 5. 1852, št. 121, str. 515. 430 Novice, 29. 5. 1852, št. 43, str. 172. 431 Natančne podatke o razpisanem posojili (tudi v slovenščini) glej: Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 7. 9. 1852, št. 205, str. 553-555. 432 Novice, 8. 9. 1852, št. 72, str. 288. zgodovini-ce 97 kot pa ga je država hotela dobiti. Razpisa so se udeležile predvsem velike dunaj­ ske bančne hiše.433 Na podlagi teh posojil se je lahko finančni minister uspešno lotil zadanih nalog. Zato se je srebrna ažija začela nižati. Srebrna ažija je padla že konec leta 1851, ko je bilo konec politične krize v Franciji. »Cena srebra je te dni zlo padla, že stoji nadavk (ažijo) na 21.«434 Vendar je ažija v naslednjih mesecih ostajala na tej visoki stopnji in je občasno celo narasla. Dokončno je začela padati šele aprila 1852 in je do poletja padla pod 20 %. Potem se je gibala med 15 in 20 %, dokler ni konec leta zopet začela hitro padati in je januarja 1853 padla pod 10 %.435 'Novice so ob takšnem razvoju dogodkov prekipevale od optimizma: »Cena sreberniga denarja, ki še ne davnej je za 20 in še več odstotkov višji bila kakor bankovcov, gré ene tedne tako hitro nazaj, da 5. dan tega mesca [februar 1853] je le še za 8 fl. pri 100 višji bila; če bo v ti meri odjenjevalo, bo srebro s cesarskimi in banknimi bankovci kmalo ene cene.«436 2. Zmanjšanje državnega papirnatega denarja v obtoku Ed en od glavnih vzrokov za padanje srebrne ažije je bilo stalno manjša­ nje števila državnega papirnatega denarja v obtoku. Po sporazumu med državo in narodno banko februarja 1852 se je država praktično obvezala, da bo od narodne banke prevzela ves državni papirnati denar, ki ga je ta dotlej zbrala, in ga umaknila iz obtoka. Te naloge se je vlada uspešno lotila in je do konca leta 1852 zmanjšala število državnega papirnatega denarja (brez papirnatega drobiža) z dobrih 180 na dobrih 145 milijonov gld.437 Zanimivo je, da so sedaj Novice za­ čele redno objavljati vladna poročila o številu državnega papirnatega denarja v obtoku. Pri tem so ponavadi tudi skrbno poudarile, da se je število državnega pa­ pirnatega denarja od prejšnjega poročila zmanjšalo za točno določen znesek.438 Država je v propagandne namene od časa do časa ves umaknjeni denar še javno 433 Novice, 22. 9. 1852, št. 76, str. 304; 25. 9. 1852, št. 77, str. 308. Več o Baumgartnerjevih reformnih prizadevanjih glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 668-673. Več o razpisanem posojilu glej še: Pressburger, Siegfried: Das österreic­ hische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 376-377. 434 Novice, 24. 12. 1851, št. 52, str. 267. 435 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 49-51, 14*-18*. Helferich: Die österreic­ hische Valuta, 417-418. Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 138-139. 436 Novice, 8. 1. 1853, št. 3, str. 12. 43' Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 133. 438 Novice, 21. 2. 1852, št. 15, str. 60; 21. 4. 1852, št. 32, str. 128; 21. 7. 1852, št. 58, str. 232; 21. 8. 1852, št. 67, str. 268; 18. 9. 1852, št. 75, str. 300; 20. 10. 1852, št. 84, str. 336; 20. 11. 1852, št. 93, str. 372; 22. 12. 1852, št. 102, str. 408; 19. 1. 1853, št. 6, str. 24; 22. 1. 1853, št. 7, str. 28; 19. 2. 1853, št. 15, str. 60; 1. 4. 1853, št. 31, str. 124; 15. 6. 1853, št. 48, str. 192; 16. 7. 1853, št. 57, str. 228. 98 zgodovini’Ce sežgala. Novice so demonstrativne sežige denarja seveda takoj zabeležile.439 Zaradi uspešnega zmanjševanja števila državnega papirnatega denarja v obtoku so bile lahko Novice na začetku leta 1853 upravičeno zadovoljne in so optimistično naj­ avile, da se bo »v ti meri /.../ tudi naprej pomanjševal papirnati denar«.440 Iz obtoka je vlada umikala nakaznice na ogrske deželne dohodke in 3- odstotne bankovce državnega zaklada. Zato so od junija 1852 državne blagajne samo še sprejemale nakaznice na ogrske deželne dohodke, niso pa jih več iz­ dajale. Tako zbrane nakaznice so bile takoj nato uničene.441 Podobno je bilo predvideno, da bo za 3-odstotne bankovce državnega zaklada prisilni tečaj veljal le še do konca leta 1852442 oziroma do konca januarja 1853.443 V tem času so ga državne blagajne sprejemale brez omejitev: »Kdor jih ima, jih zna zamenjati v druge deržavne bankovce.«444 Vlada je bila vse bolj odločena, da bo poenotila sistem državnega papirna­ tega denarja in je nakaznice na ogrske deželne dohodke in obrestovane bankov­ ce državnega zaklada zamenjevala v neobrestovane bankovce državnega zaklada. Konec leta 1852 je bilo poleg 124 milijonov gld. neobrestovanih bankovcev državnega zaklada v obtoku samo še za 11 milijonov gld. obrestovanih bankov­ cev državnega zaklada in za dobrih 9 milijonov gld. nakaznic na ogrske deželne dohodke. Do konca leta 1853 je bilo od skupno 140 milijonov gld. državnega papirnatega denarja samo še za 3,5 milijonov gld. obrestovanih bankovcev držav­ nega zaklada in za 2 milijona gld. nakaznic na ogrske deželne dohodke.445 Vlada si je tudi prizadevala zmanjšati število neobrestovanih bankovcev državnega zaklada v obtoku. Zato se je že marca 1852 odločila iz obtoka umak­ niti bankovce za 10 gld.446 Vlada je nato razglasila, da bodo državne blagajne ta denar sprejemale še do konca julija 1852447 oziroma do konca oktobra.448 Potem so jih sprejemali samo še pri glavnih deželnih blagajnah in do konca leta 1852 samo še pri državnih blagajnah na Dunaju. Po tem roku so morale osebe, ki so hotele zamenjati ta denar, vložiti posebno prošnjo.449 439 Novice, 4. 2. 1852, št. 10, str. 40; 31.3.1852, št. 26, str. 104; 13.10.1852, št. 82; 20.11.1852, št. 93, str. 372. 440 Novice, 22. 1. 1853, št. 7, str. 28. 441 Novice, 1. 6. 1852, št. 44, str. 176. 442 Novice, 28. 8. 1852, št. 69, str. 276. 443 Novice, 19. 1. 1853, št. 6, str. 24. 444 Novice, 28. 8. 1852, št. 69, str. 276. 445 Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 133. 446 Novice, 31. 3. 1852, št. 26, str. 104. 447 Novice, 7. 4. 1852, št. 28, str. 112. 448 Novice, 19. 5. 1852, št. 40, str. 160. 449 Novice, 7. 4. 1852, št. 28, str. 112. zgodovini-ce 99 3. Ukinitev papirnatega drobiža Poleg nakaznic na ogrske deželne dohodke in 3-odstotnih bankovcev državnega zaklada je finančni minister Baumgartner hotel tudi ves papirnati drobiž zamenjati za bankovce državnega zaklada. S tem je obenem hotel nevtrali­ zirati važen psihološki dejavnik, zaradi katerega je bilo javno mnenje še dodatno nastrojeno proti obstoječemu denarnemu sistemu. Že sam obstoj papirnatega drobiža, poleg tega pa še njegov neestetski videz, je vsakemu posamezniku v dnevnem prometu živo zarisoval slabo finančno stanje v monarhiji in neureje­ nost avstrijskega denarnega sistema. Negativno javno mnenje se je odražalo v viš­ ji srebrni ažiji in predvsem v nadaljnjem tezavriranju kovinskega drobiža. Zato je bilo nujno potrebno papirnati drobiž povsem umakniti iz denarnega prometa. Finančno ministrstvo se je že v začetku leta 1851 spoprijelo s problemom »metuljev«, ki so najbolj kazili podobo avstrijskega denarnega sistema. Sprva je vlada naznanila, da bodo državne blagajne raztrgani papirnati drobiž za 6 in 10 kr. sprejemale samo še do konca marca 1851. »Po ti dobi se ne bojo pri nobeni kasi več jemali; naj se tedaj popred v nove zamenjajo.«450 Toda vse kaže, da zame­ njava ni potekala povsem po načrtu. Raztrgani papirnati drobiž je bil namreč za­ radi svoje nizke nominalne vrednosti razširjen med prav vsemi sloji prebivalstva, tudi med nepismenimi reveži, ki so živeli v odročnih krajih. Zato so se novice, da bodo raztrgani bankovci kmalu umaknjeni iz prometa, lahko le počasi širile. Prav tako ni nujno, da so preprosti ljudje tem novicam takoj verjeli. Do težav je prihajalo tudi na Kranjskem in deželno namestništvo je rok za zamenjavo podaljšalo do 20. maja 1851.451 Cez nekaj mesecev je morala ukrepati tudi sama vlada. Septembra 1851 je podaljšala rok za zamenjavo v vseh tistih de­ želah, kjer tega še niso povsem opravili: »Deželam, kjer koli še bankovčke po 10 in 6 kraje, tergajo, je naznanjeno, da ta raztergani denar le do konca tega leta še velja«.452 Med zamudniki je torej moralo biti tudi veliko ljudi iz slovenskih dežel. Vendar so to pot opozorila verjetno zalegla, kajti že novembra so Novice svojemu bralstvu sporočile, da lahko raztrgani papirnati drobiž zamenjajo samo še, če na finančno ministrstvo naslovijo posebno prošnjo.453 Nasprotno v drugih deželah niso bili tako zgledni, kajti raztrgani drobiž so zamenjavali še v začetku leta 1852.454 455 Na Tirolskem so rok za zamenjavo prestavili do konca januarja,453 na Hrvaškem in v Slavoniji celo do konca aprila, »ker ljudstvo po deželi /.../ je prezrelo zadnji čas, dotlej se ima na dvoje razterganih papirnatih šestič in desetic znebiti«.456 450 Novice, 12. 2. 1851, št. 7, str. 34. 451 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 9. 5. 1851. 452 Novice, 17. 9. 1851, št. 38, str. 194. Glej še: Novice, 29. 10. 1851, št. 44, str. 225. 455 Novice, 12. 11. 1851, št. 46, str. 235. 454 Novice, 25. 2. 1852, št. 16, str. 64. 455 Laibacher Zeitung, 4. 12. 1851, št. 279, str. 1168. 456 Novice, 20. 3. 1852, št. 23, str. 92. 100 zgodovini>ce 22. januarja 1852 se je finančno ministrstvo naposled odločilo, da bo iz denarnega obtoka umaknilo ves papirnati drobiž. Državne blagajne so papirnati drobiž samo še sprejemale in ga niso več izdajale.43' Vlada si je zadala nalogo, da bo do konca leta 1852 ves papirnati drobiž zamenjala s kovanim drobižem.438 Zato ni več tiskala novega drobiža,457 458 459 starega pa je postopoma javno sežigala.460 Kot že prej pri raztrganem papirnatem drobižu je vlada tudi sedaj hitro spoznala, da ljudje papirnatega drobiža ne zamenjujejo v skladu z razpisanim urnikom. Skupna vsota drobiža, ki jo je imel posameznik v žepu, nikoli ni bila zelo velika.461 Zato se mnogim ni zdelo vredno truda, da bi svoj papirnati drobiž pri glavnih deželnih blagajnah pravočasno zamenjali za kovani drobiž. Verjetno tudi večina tistega papirnatega drobiža, ki je bil umaknjen iz obtoka, ni bilo neposredno zamenjanega, temveč so ga ljudje prinesli v državne blagajne, ko so državi morali odšteti kakšen znesek. Papirnati drobiž se je le počasi umikal iz obtoka. Na Slovenskem naj bi bilo marca 1853 v obtoku le še zelo malo papirna­ tega drobiža,462 toda vsega vseeno še niso zamenjali. V monarhiji ga je bilo konec leta 1852 v obtoku za 2.662.999 gld. in konec leta 1853 še za 1.380.591 gld.463 Vlada je lahko resno računala, da ji vsega papirnatega drobiža niti ne bo treba zamenjati. Drobiž ima namreč tudi to lastnost, da ga ljudje velikokrat založijo ali izgubijo. Vendar je vlada rok za zamenjavo sprva vseeno prestavila na konec leta 1853. Hkrati pa se je odločila, da bo najprej zamenjala samo papirnati drobiž za 6 kr.464 Novice so ljudi ob koncu leta skrbno opozarjale, »naj se jih [papirnate šestice] tedaj znebi kmalo, kdor jih ima še kaj«.465 Z novim letom je papirnati drobiž za 6 kr. izgubil svojo veljavo. Vendar vse kaže, da mnogi tudi sedaj niso uspeli zamenjati vsega drobiža. Zato je vlada na prošnjo dunajske trgovske in 457 Novice, 18. 2. 1852, št. 14, str. 56. 458 Novice, 28. 4. 1852, št. 34, str. 135. 4,9 Novice, 25. 2. 1852, št. 16, str. 64. 460 Novice, 28. 4. 1852, št. 34, str. 135-, 22. 5. 1852, št. 41, str. 168-, 23. 6. 1852, št. 50, str. 200; 21. 8. 1852, št. 67, str. 268; 25. 9. 1852, št. 77, str. 308. 461 Največja količina papirnatega drobiža v obtoku je bila okoli 18 milijonov gld. Leta 1850 je Avstrija (brez Lombardije in Benečije, kjer papirnati drobiž ni bil v obtoku) imela približno 31 milijonov prebivalcev. Torej je na prebivalca prišlo samo za 0,6 gld. papirnatega drobiža. Ker pa je bil na Ogrskem v obtoku tudi posebni papirnati drobiž, je v ostalih deželah na prebivalca v resnici prišlo še več drobiža. Vendar vseeno vsota ni presegla 1 gld. Glede števila prebivalstva glej: Köllmann, Wolfgang: Bevölkerung und Raum in Neuerer und Neuester Zeit, 4. del, Würzburg 1965, str. 25. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 1033. 462 Novice, 19. 3. 1853, št. 23, str. 92. 463 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 11. 464 Novice, 15. 6. 1853, št. 48, str. 192. 465 Novice, 7. 12. 1853, št. 98, str. 392. Opozorilo so še enkrat ponovile. Glej: Novice, 21. 12. 1853, št. 102, str. 408. zgodovini'Ce 101 obrtne zbornice dovolila nadaljnjo zamenjavo tega drobiža, vendar le tistim, »ki za to prosijo in skažejo veljavni vzrok, po kterem so zakasnili zamen o pra­ vem času.«466 Papirnati drobiž za 10 kr. je vlada nameravala povsem umakniti iz denarnega obtoka šele 1. julija 1854-467 Da posamezniki znova ne bi pozabili zamenjati svojega drobiža, so jih Novice pridno opozarjale na bližajoči se rok.468 Vendar vseeno tudi do takrat v državne blagajne ni prišel ves papirnati drobiž, ki je bil kdaj izdan. Zato ga je bilo na Dunaju mogoče zamenjati še vse do konca oktobra 1856.469 Sredi leta 1854 je bila zamenjava papirnatega drobiža v kovinskega bolj ali manj uspešno opravljena. Papirnati drobiž ni bil več zakonito plačilno sredstvo. Vendar je bilo nekaj papirnatega drobiža vseeno še v denarnem obtoku. Vlada je iz obtoka umaknila le tako imenovani nemški papirnati drobiž, še naprej pa je veljal tako imenovani ogrski papirnati drobiž za 6 in 10 kr. Tega je vlada začela izdajati avgusta 1849, ko je na Ogrskem zelo primanjkovalo kovinskega drobiža.470 Ko je vlada iz obtoka začela umikati nemški papirnati drobiž, je ob tem ponavadi še poudarila, da ogrski papirnati drobiž še naprej ostaja v obto­ ku.471 Na nadaljnjo veljavnost tega drobiža je vlada opozarjala še leta kasneje.4'2 To kaže, da je kar nekaj tega drobiža krožilo tudi na Slovenskem. Z leti je vlada celo povečala število ogrskega papirnatega drobiža. V prvi emisiji iz leta 1849 je bilo za 4,5 milijonov gld. ogrskega papirnatega drobiža,4'3 do konca leta 1854 ga je bilo v denarnem obtoku za 7,8 milijonov gld.474 Sele leta 1857 se je vlada od­ ločila, da bo iz obtoka umaknila tudi ogrski papirnati drobiž. Državne blagajne so ga sprva samo še sprejemale in ga niso več izdajale.475 Ljudje so ga v državnih blagajnah lahko zamenjali do konca januarja 1858,476 477 do prvega maja ga je bilo nato mogoče zamenjati samo še s posebno prošnjo, s 1. majem 1858 pa je do­ končno postal neveljaven.47' 466 Novice, 1. 2. 1854, št. 9, str. 36. 46/ Novice, 14. 1. 1854, št. 4, str. 16. 468 Novice, 17. 5. 1854, št. 39, str. 156-, 31. 5. 1854, št. 43, str. 172; 24. 6. 1854, št. 50, str. 200. 469 Novice, 18. 10. 1856, št. 84, str. 338. 470 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 234. 471 Novice, 18. 2. 1852, št. 14, str. 56; 14. 1. 1854, št. 4, str. 16; 31. 5. 1854, št. 43, str. 172. 472 Novice, 22. 11. 1854, št. 93, str. 372; 20. 1. 1855, št. 6, str. 24; 9. 4. 1856, št. 29, str. 116. 473 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 234. 4/4 Novice, 20. 1. 1855, št. št. 6, str. 24. Večina novega drobiža je vlada izdala v prvih letih. Leta 1854 je tako število tega drobiža v obtoku nihalo v skladu z vladnimi potrebami, čeprav je skupno število rahlo naraščalo. Primerjaj še: Novice, 14. 1. 1854, št. 4, str. 16; 24. 5. 1854, št. 41, str. 164; 22. 11. 1854, št. 93, str. 372. 475 Novice, 1. 8. 1857, št. 61, str. 244. 476 Novice, 30. 12. 1857, št. 103-104, str. 415. 477 Novice, 13. 1. 1858, št. 2, str. 15; 17. 10. 1857, št. 83, str. 332. 102 zgodovini-ce 4. Novi drobiž "M Ce je vlada hotela namesto papirnatega drobiža v denarni obtok spraviti kovinski drobiž, je najprej seveda nujno potrebovala dovolj kovinskega drobiža. Tudi v letih, ko je bil v obtoku papirnati drobiž, je gospodarstvo potrebovalo velike količine bakrenega drobiža. Papirnati drobiž je imel namreč relativno visoko nominalno vrednost 6 in 10 kr., celo raztrgani »metulji« so bili vredni 3 kr. Za nižje vrednosti je država morala izdajati vedno nove količine bakrenega drobiža. V letih 1850/51 so v dunajski kovnici skovali največ bakrenega drobiža za 1/4, 1/2 in 1 kr. Bakrenega drobiža za 3 in 2 kr. so skovali zelo malo.478 Ko je bila srebrna ažija zelo visoka, so ljudje v veliki meri tezavrirali tudi ta bakreni drobiž. Vlada ga je zato morala stalno na novo kovati. V dunajsko kovnico so dovažali vedno nove količine bakra479 in iz njega tudi po maju 1850 vztrajno kovali bakreni drobiž, čeprav so ravno takrat začasno prenehali kovati srebrni­ ke.480 Seveda to ne pomeni, da je imela vlada pri kovanju drobiža izgubo. Ravno obratno. Pri izdajanju drobiža je vedno imela tudi kovni dobiček.481 Tudi zato je bilo vladi najlažje začeti sanacijo avstrijskega denarnega sistema prav pri bakre­ nem drobižu. 7. aprila 1851 je izšla cesarska uredba o uvedbi novega bakrenega drobiža v vrednostih po 3, 2, 1, 1/2 in 1/4 kr. Iz dunajskega centa (56 kg) bakra se je kovalo za 170 gld. in 40 kr. novega bakrenega drobiža. V kovancu za 1 kr. je bilo 5,47 g bakra.482 Novi bakreni drobiž je v denarnem obtoku zamenjal stari bakre­ ni drobiž, ki so ga v isti obliki kovali že od leta 1816.483 Iz obtoka je bil prav tako umaknjen bakreni drobiž za 2 kr., ki so ga začeli kovati leta 1848. Drobiž za 2 kr. so prenehali kovati že leta 1850, iz prometa pa so ga umaknili tudi zato, ker je bil preokoren in pretežek.484 Nasprotno naj bi bil novi bakreni drobiž lepši, manjši in lažji, ter zato bolj primeren za denarni promet.485 Slika 24: Bakreni drobiž, 3 kraj­ carje konvencijske valute, 1851, Dunaj. 478 Novice, 11. 6. 1851, št. 24, str. 117; 12. 11. 1851, št. 46, str. 235. 479 Novice, 29. 5. 1850, št. 22, str. 92. 480 Novice, 8. 5. 1850, št. 19, str. 80. 481 Skupni dobiček od novčnega regala je bil zlasti visok leta 1852, ko je znašal kar 960.000 gld. Glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 1090. 482 Laibacher Zeitung, 23. 5. 1851, št. 118, str. 495. Novice, 28. 5. 1851, št. 22, str. 106; 25. 2. 1852, št. 16, str. 64. zgodovini-ce 103 Uredba ni posebej predvidevala, do kdaj bo še veljal stari bakreni drobiž: »Stari krajcarji ostanejo še, dokler se ne bo napovedalo, kdaj imajo jenjati.«Pro Nov Nov 486 Sele čez slabega pol leta se je vlada odločila, da bo stari bakreni drobiž veljal še do konca leta 1852.487 Od novega leta 1853 ljudje niso več mogli zamenjati sta­ rega bakrenega drobiža. Od tedaj je bil star bakreni drobiž vreden le toliko, koli­ kor je bil vreden baker, iz katerega je bil narejen. Po teži bakra so ga odkupovale kovnice. Kasneje je smel vsakdo svobodno trgovati z njim kot z bakrom.488 Ker je bila kovinska vrednost bakrenega drobiža precej manjša od njegove imenske vrednosti, so imeli zamudniki pri prodaji seveda precejšnjo izgubo.489 Zato je vlada ljudi čez leto z razglasi v časopisju večkrat opozorila na rok za zamenjavo starega bakrenega drobiža.490 Da bi ljudem olajšala zamenjavo, je dovolila, da lahko državne blagajne naenkrat zamenjajo do 2 gld. skupne vrednosti bakrene­ ga drobiža.491 To je bilo veliko bolj velikodušno kot pri srebrnem drobižu, ki so ga državne blagajne sprejemale samo do vrednosti 1 gld.492 Kdor pa je imel za več kot 2 gld. bakrenega drobiža, ga je lahko zamenjal pri glavnih deželnih blagajnah in v denarnih uradih.493 Vlada je tudi dovolila, da lahko znani trgovci in drugi zanesljivi ljudje državnim blagajnam plačujejo z večjimi vsotami starega drobiža, če so prej drobiž skrbno sortirali in označili.494 Zamenjava starega bakrenega drobiža v novega je potekala po pričakova­ njih in vlada ni čutila nobene potrebe po naknadnem podaljšanju roka za zame­ njavo. Veliko drobiža so ljudje zamenjali prav v zadnjem trenutku.495 Sprva se je vlada držala svojega namena in je ves stari drobiž spotoma prekovala v novega.496 483 484 485 486 487 488 489 490 491 492 493 494 495 496 Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 531, 537. Novice, 29. 5. 1850, št. 22, str. 92; 30. 4. 1851, št. 18, str. 87. Novice, 30. 4. 1851, št. 18, str. 87; 28. 5. 1851, št. 22, str. 106. Novice, 28. 5. 1851, št. 22, str. 106. Novice, 10. 9. 1851, št. 37, str. 188. Laibacher Zeitung, 4. 9. 1852, št. 203, str. 867. Novice, 7. 2. 1852, št. 11, str. 44; 16. 3. 1853, št. 22, str. 88. Ljubljančani so imeli v zvonarni Antona Samasse vedno dobrodošlega kupca bakra, ki je ponudbe za nakup bakra objavljal celo v časopisnih oglasih. 39. dokladni list, Novice, 17. 12. 1851, št. 51. O ljubljanski zvonarni družine Samassa glej: Andrejka, Rudolf: Najstarejše ljubljanske industrije, KSM, 1934, št.l, št. 2, str. 59, 135. Od 20. marca 1853 so kovnice odkupovale dunajski cent (56 kg) starega bakrenega drobiža po 67 gld. Glej: Novice, 16. 3. 1853, št. 22, str. 88. Iz dunajskega centa bakra pa so kovnice sko­ vale za 170 gld. in 40 kr. novega bakrenega drobiža. Kdor torej ni uspel pravočasno zamenjati starega bakrenega drobiža v novega, je imel skoraj 60-odstotno izgubo. Novice, 7. 2. 1852, št. 11, str. 44; 7. 4. 1852, št. 28, str. 112; 27. 11. 1852, št. 95, str. 380; 4. 9. 1852, št. 71, str. 284. Novice, 25. 2. 1852, št. 16, str. 64. Novice, 24. 1. 1852, št. 7, str. 28. Novice, 4. 9. 1852, št. 71, str. 284. Novice, 3. 3. 1852, št. 17, str. 72. Novice, 1. 1. 1853, št. 1, str. 4. Novice, 6. 8. 1851, št. 32, str. 163; 21. 2. 1852, št. 15, str. 60; 10. 4. 1852, št. 29, str. 116; 20. 10. 1852, št. 84, str. 336. 104 zgodovini-ce Od začetka leta 1852 so bile tako kovnice »noč in dan« zaposlene s kovanjem novega drobiža.49' Decembra 1852 pa so kovnice prenehale s kovanjem novega drobiža.497 498 Vse kaže, da so kovnice do takrat že opravile svojo nalogo in so sko­ vale dovolj novega drobiža, čeprav roka za zamenjavo takrat še ni bilo konec. Zato se je v dunajski kovnici nabralo za 616 ton starega drobiža,499 ki ga vlada ni več mogla uporabiti za prekovanje v nov drobiž in ga je nazadnje večinoma prodajala v tujino.500 Ves stari drobiž ni bil umaknjen iz denarnega obtoka. Veliko so ga še leta uporabljali v Srbiji, na Vlaškem in v Turčiji.501 Poleg tega nam življenjske izkušnje govorijo: čim manjše nominalne vrednosti je denar, tem lažje obleži po predalih in kotih. Marsikdo ne čuti potrebe, da bi ga poiskal in zamenjal, dokler je še čas. Podobno je bilo tudi s starim avstrijskim drobižem. Zlasti potem, ko ni bil več veljaven, se mnogim ljudem ni zdelo vredno truda, da bi ga odnesli v oddaljeno kovnico. Zato se je vlada leta 1858 odločila, da bo vsem tem zamud­ nikom dala še eno priložnost, da v državnih blagajnah zamenjajo stari drobiž, če ga bodo prinesli za najmanj 1 gld.502 Nekateri so izkoristili priložnost, večini pa se seveda ni dalo zbirati tako velike vsote drobiža. Zato je na prvi pogled še toliko bolj nerazumljivo, da je v kovnicah ostalo toliko starega drobiža, ki ni bil prekovan v novega. Za to veliko razliko med ko­ ličino novega in starega drobiža v obtoku so bili krivi predvsem trije razlogi. V zameno za stari bakreni drobiž so ljudje lahko dobili tudi papirnati denar. Poleg tega kovnice niso uporabljale le bakra, ki so ga dobile pri prekovanju starega drobiža, temveč tudi novi baker iz rudnikov. Predvsem pa so ljudje zaradi tezav- riranja bakrenega drobiža z leti nabrali veliko več bakrenega drobiža, kot so bile realne potrebe gospodarstva po tem drobižu. Država je namreč ob pomanjkanju bakrenega drobiža pridno kovala novega, saj je imela ob tem precejšen kovni do­ biček.503 504 Ko je ljudem nazadnje postalo jasno, da bodo imeli izgubo, če ne bodo zamenjali svojih zalog drobiža, so se le podvizali in pohiteli v državne blagajne. To so storili še toliko raje, ker so v zameno za bakreni drobiž lahko zahtevali tudi bolj cenjeni srebrni drobiž. Od začetka leta 1852 se je v obtoku pojavilo tudi vse več srebrnega drobi­ ža za 6 kr., ki se je v velikih količinah vračal iz Italije, kjer ni bil več veljaven.’04 497 Novice, 21. 1. 1852, št. 6, str. 24; 24. 3. 1852, št. 24, str. 96; 21. 4. 1852, št. 32, str. 128; 9. 10. 1852, št. 81, str. 324; 20. 10. 1852, št. 84, str. 336. 498 Novice, 15. 12. 1852, št. 100, str. 400. 499 Novice, 26. 2. 1853, št. 17, str. 67. 500 Novice, 2. 4. 1853, št. 27, str. 108. 501 Novice, 23. 7. 1856, št. 59, str. 238. 502 Novice, 24. 11. 1858, št. 47, str. 375. 503 Na takšen razvoj dogodkov je Laibacher Zeitung že leta 1849 opozarjal javnost in je svaril zbiral­ ce bakrenega drobiža pred izgubo. Glej: Laibacher Zeitung, 3. 7. 1849, št. 79, str. 397-398. 504 Novice, 17. 1. 1852, št. 5, str. 20; 18. 2. 1852, št. 14, str. 56. zgodovini-ce 105 Ker so mnogi kovanci za 6 kr. nepričakovano hitro znova prišli v denarni obtok, so se med ljudmi pojavljala različna ugibanja o vzrokih tega pojava. Nekateri prekupčevalci so to hitro izkoristili in so začeli širiti novice, da bo država srebrni drobiž za 6 kr. devalvirala za tretjino - na 4 kr. Pri tem so si pomagali z dejstvom, da je bila kovinska vrednost srebrnega drobiža resnično nižja od njegove imen­ ske vrednosti, česar pa mnogi ljudje niso vedeli ali preprosto niso mogli razume­ ti. Zato so bili vsaj nekateri ljudje pripravljeni prekupčevalcem prodati srebrni drobiž po nižji ceni od njegove imenske vrednosti.505 5. Novi srebrniki Leta 1852 se je vlada odločila uvesti nov srebrni kurantni denar. Do se­ daj so namreč še vedno kovali srebrnike s podobo cesarja Ferdinanda I., čeprav je že od konca leta 1848 na prestolu sedel Franc Jožef. Zaradi izginjanja srebrni­ kov iz denarnega obtoka niso skovali pretirano veliko teh srebrnikov.506 Sele leta 1851 so v kovnici začeli delati na predlogi novega denarja, »ki se bo z obrazam cesarja kmalo kovati začel«.507 508 V začetku leta 1852 so skovali poskusno serijo novih kovancev,’08 ki so jih nato marca začeli redno kovati.509 Toda že čez par mesecev so prenehali s kovanjem. Kovanja niso zaustavili zaradi kakšne nenad­ ne denarne krize, temveč iz povsem osebnih razlogov cesarja Franca Jožefa, ki ni bil zadovoljen s svojim portretom na kovancih: »Ker podoba cesarja, ki pride na nove dvajsetice, ni pristojno skovana, se je opustilo kovanje dvajsetič, da se nova boljša izdela in tudi nova tarifa določi, po kteri se bo sreberni denar koval«.’10 Na novih srebrnikih je bila zato cesarjeva glava namesto na levo obrnjena na (lepšo) desno stran in je bila rahlo idealizirana.511 Slika 25: Kurantni srebrnik, 20 krajcar­ jev konvencijske valute, 1852, Dunaj. 303 Novice, 11. 2. 1852, št. 12, str. 48. 506 Po letu 1850 so skovali celo manj srebrnega denarja kot v revolucionarnem letu 1848/49, ko so skupaj skovali za več kot 34 milijonov gld. srebrnikov. Leta 1850 so nato skovali za 8.363.786 gld. srebrnikov in leta 1851 za 4.673.873 gld. srebrnikov. Glej: Novice, 15. 3. 1854, št. 21, str. 84. Za leto 1850 primerjaj še: Novice, 11. 6. 1851, št. 24, str. 117; 12. 11. 1851, št. 46, str. 235. 307 Novice, 17. septembra 1851, št. 38, str. 194. 508 Novice, 6. 3. 1852, št. 19, str. 76. 509 Novice, 17. 3. 1852, št. 22, str. 88. 510 Novice, 26. 6. 1852, št. 51, str. 204. 511 Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 537. 106 zgodovini.ee Vendar se pri novih srebrnikih ni gledalo samo na estetiko, temveč tudi na praktične ekonomske stvari. Ce primerjamo podatke iz Tabele 4 s podatki iz Tabele 5, v kateri so prikazani novi srebrniki iz leta 1852, ugotovimo, da je srebrno jedro novih srebrnikov povsem isto kot pri starih srebrnikih. Glede na notranjo vrednost novih kovancev se torej ni nič spremenilo. Spremenilo se je le razmerje med srebrom in bakrom v kovni zlitini. Količina bakra v zlitini se je zmanjšala in je bilo v vseh srebrnikih samo še za 10 % zlitine. Zato je bila manjša tudi surova teža novih kovancev. Zlasti očitno se je pomanjšala količina bakra v zlitini (in zato surova teža) pri srebrnikih za 10 in 20 kr., v katerih je bilo prej 50 in 41,7 % bakra?12 Tabela 5:512 513 čistina surova teža jedro 1 tolar 900 25,99 23,39 1 gld. 900 12,99 11,69 20 kr. 900 4,32 3,89 10 kr. 900 2,16 1,94 Razlog za tako veliko zmanjšanje količine bakra v kovni zlitini naj bi bil po pisanju Novic (in s tem po zatrjevanju vlade) naslednji: »Ta prenaredba sre- brniga denarja se opira na večletne skušnje, da je sila veliko austrijskiga denarja v ptuje dežele šlo, kjer so ga zavolj obilnosti kotlovine [bakra] prelivali. Temu se bo sedaj s tem v okom prišlo; da bo manj kotlovine v njem in se tedaj ne bo splačalo, ga prelivati.«514 515 V dosedanjem pregledu zgodovine avstrijskega denar­ ništva smo videli, da je bila srebrna ažija glavni krivec za izginotje srebrnikov iz denarnega obtoka. V tujino namreč niso odhajali le srebrniki za 10 in 20 kr., temveč tudi goldinarji in tolarji, v katerih ni bilo veliko bakra. Poleg tega je ba­ ker zaradi veliko nižje cene od srebra pri srebrnikih predstavljal le zelo majhen del vrednosti. Pri srebrniku za 20 kr. je znašala vrednost bakra le med pičlo pet­ ino do četrtine krajcarja.511 Ob konvertibilnosti avstrijskega srebrnega denarja bi bil torej dobiček pri pretapljanju srebrnikov samo zaradi bakra zelo majhen, komaj dober odstotek. Glavni vzrok za odločitev vlade, da bo uvedla nov sistem čistine kovancev, moramo verjetno iskati v takratni reformni naravnanosti vlade, ki je hotela iti v korak s časom tudi pri poenotenju merskega, utežnega in novčnega sistema na podlagi francoskega desetiškega sistema.516 Vse od londonske svetovne razstave 512 Novice, 18. 8. 1852, št. 66, str. 264; 16. 10. 1852, št. 83, str. 332. 513 Herinek, Ludwig: Österreichische Münzprägungen, str. 298. Surova teža in jedro je v gra­ mih. 514 Novice, 18. 8. 1852, št. 66, str. 264. 515 O vrednosti bakra v kovancih glej poglavje Pomanjkanje srebrnikov in drobiža. 516 Primerjaj še poglavje Problem zlate in srebrne valute in propad pogajanj. zgodovini'Ce 107 leta 1851 so potekala vedno nova posvetovanja, ki so si za cilj med drugim za­ dala poenotenje novčnega sistema. Pri tem so si prizadevali tudi za poenotenje čistine kovancev na podlagi desetiškega sistema. Vsi glavni kurantni kovanci naj bi imeli čistino 900, se pravi 90 % zlata ali srebra in 10 % bakra. V tem sklopu je avstrijska vlada med prvimi sledila francoskemu zgledu.517 V naslednjih letih in desetletjih je tudi velika večina drugih držav (razen Anglije) vpeljala desetiški sistem pri določitvi čistine glavnih kurantnih kovancev.518 Slika 26: Kurantni srebrnik, 20 krajcarjev konvencijske valute, 1852 (2. inačica), Dunaj. V zadnjih mesecih leta 1852 so v kovnicah vse bolj intenzivno kovali te nove srebrnike.519 Potem ko so decembra 1852 v kovnicah prenehali s kovanjem bakrenega drobiža, so vse svoje zmogljivosti namenili kovanju srebrnikov.520 Največ pozornosti so tudi to pot posvečali srebrnikom za 20 kr.521 Prve dvajsetice so se v obtoku pojavile že septembra,522 čeprav jih uradno državne blagajne še niso izdajale.523 Javnost je zato z veseljem pričakovala, »da bojo prišle dvajsetice spet na dan«.524 * 526 Vlada je tudi računala, da bo ažija kmalu izginila in je ljudi pozivala, naj v kovnico sami prinesejo zlato in srebro, za katerega bodo dobili nanovo skovani denar.521 Vendar srebrna ažija ni izginila in novi srebrniki so izginjali iz obtoka prav tako hitro kot stari. 6. Prizadevanja vlade za sanacijo narodne banke tlkrati z urejanjem razmer na področju državnega papirnatega denarja in kovinskega denarja si je finančni minister Baumgartner prizadeval urediti razmere v avstrijski narodni banki. S pomočjo denarja, ki ga je država dobila z najetjem novih posojil, je lahko vztrajno manjšala svoj dolg pri narodni banki?26 517 Reti, Steven: Silver and Gold. The Political Economy of International Monetary Conferen­ ces, 1867-1892, Westport- London 1998, str. 34-36. 3,8 Helfferich, Karl: Das Geld, Leipzig 1903, str. 372-373. 519 Novice, 6. 11. 1852, št. 89, str. 356; 10. 11. 1852, št. 90, str. 360. 520 Novice, 15. 12. 1852, št. 100, str. 400. Leta 1852 so skovali za samo 4.989.960 gld. srebrnikov, torej le za malo več kot leto prej. Leta 1853 pa so nato skovali že za 16.5766.346 gld. srebrni­ kov. Glej: Novice, 15. 3. 1854, št. 21, str. 84. 521 Novice, 18. 12. 1852, št. 101, str. 404; 26. 2. 1853, št. 17, str. 67. 522 Novice, 2. 10. 1852, št. 79, str. 316. 323 Novice, 6. 11. 1852, št. 89, str. 356. 324 Novice, 10. 11. 1852, št. 90, str. 360. 325 Novice, 14. 4. 1852, št. 30, str. 120. 526 Glej poglavje Reforme ministra Baumgartnerja. 108 zgodovini.ee Od narodne banke pa je finančni minister pričakoval, da bo prav tako kot vlada delovala v korist vzpostavitve konvertibilnosti avstrijskega papirnatega denarja. Zato je z vsemi sredstvi pritiskal na narodno banko, da bi zmanjšala število bankovcev v obtoku in tako izboljšala kovinsko pokritost bankovcev. Veliko po­ zornosti je finančni minister posvečal prav podatkom o stanju narodne banke. Tudi Novice so redno spremljale padce in občasno tudi vzpone števila bankovcev v obtoku.527 Ce bi bralstvo Novic vedelo, koliko hude krvi so med državo in na­ rodno banko sprožali ti podatki, bi jih verjetno bralo še veliko bolj pazljivo in še z večjim zanimanjem. Finančni minister je namreč želel, da bi narodna banka zmanjšala število bankovcev tudi na račun omejevanja posojil gospodarstvu in eskontiranja pri­ vatnih menic. V prvi vrsti je s tem hotel omejiti špekulativni kapital, vendar je bilo v praksi praktično nemogoče ločiti špekulativni kapital od investicij v go­ spodarstvo. Ker vodstvo narodne banke tega ni hotelo storiti, se je s finančnim ministrom zapletlo v hud spor. Narodna banka je nazadnje morala popustiti in se je obvezala, da število bankovcev v obtoku ne bo preseglo 200 milijonov gld. Sele potem, ko je država občutno zmanjšala svoj dolg pri narodni banki in kvota 200 milijonov ni bila več ogrožena, je gospodarstvo od narodne banke zopet lahko dobilo več denarja.528 Hkrati z zmanjšanjem števila bankovcev v obtoku je finančni minister od narodne banke zahteval, da svojo poslovno dejavnost razširi še v provinco. S tem je hotel izničiti deflacijske učinke, ki bi se lahko pojavili zaradi zmanjšanja števila državnega papirnatega denarja v obtoku. Po drugi strani pa bi s tem tudi ugodil poslovnemu svetu iz province, ki se je že dolgo časa pritoževalo nad pomanjka­ njem potrebnega kapitala. Položaj je bil zlasti kritičen pri poslovanju z menica­ mi, brez katerih si je bilo v tem času vedno težje zamisliti moderno gospodarsko poslovanje. Osrednja bančna ustanova, ki se je ukvarjala z eskontiranjem menic, je bila narodna banka. Vendar je narodna banka eskontirala samo menice, ki so bile izdane na Dunaju in so bile tu tudi plačljive. Povrhu tega je poslovala samo z velikimi dunajskimi bančnimi hišami. Ti privatni bankirji so nato eskontirali menice manj pomembnih poslovnih oseb. Cim več je bilo podobnih posred­ nikov, tem bolj so se večali stroški meničnega poslovanja. Narodna banka je menice diskontirala samo s 4-odstotno obrestno mero.529 Cim več posrednikov je bilo pri meničnem poslovanju, tem višja je bila diskontna obrestna mera. Zlati 527 Novice, 4. 2. 1852, št. 10, str. 40; 7. 4. 1852, št. 28, str. 112; 12. 5. 1852, št. 38, str. 152; 9. 6. 1852, št. 46, str. 184; 11. 8. 1852, št. 64, str. 256; 10. 8. 1853, št. 64, str. 256; 7. 9. 1853, št. 72, str. 288; 19. 11. 1853, št. 93, str. 372; 7. 12. 1853, št. 98, str. 392; 14. 1. 1854, št. 4, str. 16. 528 Več o tem glej: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 369-379. 529 Narodna banka ni spreminjala diskontne obrestne mere že od predmarčnega obdobja. Sele 25. septembra 1856 je obrestno mero nenadoma dvignila na 5 %. Novice, 27. 9. 1856, št. 78, str. 314. zgodovini>ce 109 kritično je bilo v provinci. Poleg podružnic narodne banke v Pragi in Pešti so se z eskontnimi posli ukvarjali le domači privatni bankirji. Cim ohlapnejša je bila njihova povezava z Dunajem, tem višja je bila njihova diskontna obrestna mera. V Ljubljani se je tako diskontna obrestna mera leta 1855 lahko povzpela tudi do 12 %.530 Diskontno obrestno mero bi bilo mogoče učinkovito znižati, če bi tudi v provincah ustanovili podružnice narodne banke. Za razširitev svoje dejavnosti pa je narodna banka najprej nujno potrebovala dodaten kapital. Tega je dobila leta 1853 z izdajo novih delnic. V naslednjih letih je zato lahko narodna banka ustanavljala nove podružnice s pravico eskontiranja menic. Leta 1853 je dobila pravico do eskontiranja menic izpostava narodne banke v Trstu, leta 1855 pa v Gradcu; istega leta je bila ustanovljena še podružnica v Celovcu.531 Podružnica v Celovcu je začela poslovati 1. avgusta 1855. Ob tem dogod­ ku so Novice z obžalovanjem ugotovile, da »v Ljubljani še zmiraj zdihujejo trgovci po taki napravi, - pa od nobene strani ni sledu, da bo kmalu kaj«?32 Kranjska trgovska in obrtna zbornica je že leta 1853 zaznala splošno potrebo trgovskega sveta po ustanovitvi podružnice eskontne banke (torej podružnice narodne banke) v Ljubljani. Blagovni promet naj bi samo v Ljubljani znašal od 6 do 7 milijonov gld., ob tem pa v Ljubljani ni bilo nobenega bančnega zavoda, kjer bi trgovec lahko dobil denar po zmerni obrestni meri.533 V naslednjih letih se denarni položaj na Kranjskem ni prav nič izboljšal. »Nasprotno se je položaj tr­ govine in industrije še poslabšal, kajti naraščajoče pomanjkanje gotovine, katero nujno potrebujemo za pospeševanje poslovanja, verjetno ni nikjer tako občutno kot ravno na Kranjskem.«534 Zato je kranjska trgovska in obrtna zbornica že maja 1855 naslovila na ministrstvo, deželno vlado in narodno banko prošnjo za ustanovitev podružnice eskontne banke v Ljubljani,53'’ »ktere tergovci tukajšnji že davno želijo, ker je Ljubljana precej imenitno kupčijsko mesto in je tergovcem večkrat težavno, potrebnega dnarja hitro kje dobiti«.536 Ker vse skupaj ni nič zaleglo, so 10. ok­ tobra 1855 pomembna ljubljanska trgovska in industrijska podjetja apelirala na kranjsko trgovsko in obrtno zbornico, da naj posreduje še bolj odločno. Zato so 16. oktobra 1855 na izredni seji izvolili deputacijo, ki se je napotila lobirat na Dunaj.537 Njeno posredovanje je bilo nadvse uspešno. S tem ko so dobili podporo takratnega vplivnega finančnega ministra Karla Brucka, so imeli 530 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 30. 10. 1855. 531 Več o tem glej: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 384-392. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. del, str. 326-333; 2. del, str. 676-677. 532 Novice, 11. 8. 1855, št. 64, str. 256. 533 Potočnik, Drago: Iz zgodovine ljubljanskih bank, KSM, 1937, št. 2, str. 114-115. 534 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 30. 10. 1855. 535 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 21. 6. 1855. 536 Iz Ljubljane, Novice, 16. 5. 1855, št. 39, str. 155-156. 110 zgodovini>ce uspeh praktično že v žepu. S svojimi nadaljnjimi obiski pri uglednih ljudeh na ministrstvih in pri narodni banki so samo še potrdili svoj uspeh.537 538 Narodna banka je tako že čez nekaj dni razglasila, da bo novo podružnico ustanovila tudi v Ljubljani.539 V Ljubljano je takoj poslala svojega uslužbenca, ki je uredil vse potrebno za ustanovitev podružnice.540 1 3. novembra 1855 je kranjska trgovska in obrtna zbornica potrdila pravilnik podružnice narodne banke v Ljubljani.541 S tem pa njenih nalog še ni bilo konec. Trgovska in obrtna zbornica je namreč imela pravico predlagati člane vodstva in cenzorskega kolegija.542 Tako je imela vedno precejšen vpliv na poslovanje podružnice narodne banke v Ljubljani. 537 V deputacijo so bili imenovani ugledni ljubljanski trgovci in industrijalci: Fidelis Terpinc, Janez Baumgartner, Jakob Mayer, Gustav Heimann, J. N. Mühleisen. Glej: ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 16. 10. 1855. 538 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 30. 10. 1855. 539 Novice, 7. 11. 1855, št. 89, str. 355-356. 540 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 9. 11. 1855.. 541 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 13. 11. 1855. 542 Prve volitve so potekale 21. in 22. aprila 1856. ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 21. 4. 1856, 22. april 1856. zgodovini-ce 111 VI. NEGATIVNI VPLIVI KRIMSKE VOJNE (1853-1856) 1. Temni oblaki se zbirajo na finančnem nebu Leto 1853 se je v habsburški monarhiji začelo več kot zadovoljivo. Število državnega papirnatega denarja v obtoku se je postopoma zmanjševalo in država je narodni banki pridno odplačevala svoje dolgove. Celo proračunski primanj­ kljaj se je sprva gibal v predvidenih mejah. Vendar je država že poleti 1853 za­ šla v novo proračunsko krizo. Glavni razlog za proračunski primanjkljaj so bili zopet višji stroški za armado, kot je proračun predhodno predvideval. Sprva je bila za to kriva le finančna nedisciplina vojaške uprave. Kmalu pa je nova zuna­ njepolitična kriza pripomogla k vedno višjim izdatkom za vojsko.543 Poleti 1853 je Rusija od Turčije ultimativno zahtevala protektorat nad svetimi kraji v Palestini in priznanje ruskega carja za zaščitnika vseh pravoslavcev pod turško oblastjo. Ce bi Turčija pristala na drugo zahtevo, bi bilo ravnotežje sil na Bližnjem vzhodu porušeno v rusko korist. Zato sta se Anglija in Francija odločno uprli tej ruski zahtevi. Rusije nista podprli tudi Avstrija in Prusija. Opo­ gumljena Turčija je naposled zavrnila ruski ultimat. V odgovor je Rusija julija zasedla Vlaško in Moldavijo, kneževini pod turško nadoblastjo. 4. oktobra 1853 je Turčija Rusiji napovedala vojno. Po dolgotrajnih bojih in katastrofalnem turškem pomorskem porazu sta se Francija in Anglija odločili vojaško podpreti Turčijo in sta 27. in 28. marca 1854 Rusiji napovedali vojno.544 Srebrna ažija se je v Avstriji gibala v skladu s slabimi in dobrimi novicami o razvoju zunanjepolitične krize. Zato je predvsem sunkovito naraščala. Vse do konca septembra 1853 se je gibala pod 10 %, nakar se je povzpela na 15 %. Od januarja 1854 dalje je zopet začela hitro naraščati in nihati. Marca se je dvignila čez 30 % in se je z angleško in francosko vojno napovedjo Rusiji s 44 % povzpela na najvišjo raven v letu 1854.545 Odzivi dunajske borze na novice o razvoju krize na Orientu so bili pov­ sem upravičeno tako črnogledi. Avstrija preprosto ni mogla le od daleč opa­ zovati nastalega konflikta. Politično se je znašla med dvema ognjema. Zaradi ruske pomoči pri zadušitvi madžarske revolucije leta 1849 je ruski car pričakoval podporo konservativne Avstrije. Zahodne sile so si prav tako vneto prizadevale pridobiti Avstrijo na svojo stran. Oba nasprotna si tabora sta Avstrijo poskušala 545 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, 676-679. 544 Baumgart, Winfried: The Crimean War 1853-1856, London-Sydney-Auckland 1999, str. 10-16. 545 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 52-53, 19*-23*. Kamitz, Richard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 129. Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 138-141. 112 zgodovini.ee pridobiti s pomočjo korenčka in palice. Po eni strani sta ji ponujala nova ozem­ lja, po drugi strani sta ji grozili, da bosta podprli revolucionarne sile, ki bodo uničile enotnost monarhije. Prav zaradi revolucionarne nevarnosti je Avstrija na vsak način hotela preprečiti nastanek vsesplošne vojne in si je prizadevala ohraniti nevtralen položaj. Poleg tega si je Avstrija tudi s finančne plati težko privoščila kakršno koli večjo vojaško pustolovščino. Ker je Avstrija nujno po­ trebovala stabilnost in red v državi in mir v odnosu do drugih držav, je ves čas krimske vojne vodila defenzivno politiko.546 Pod vplivom vojne nevarnosti se je finančni položaj slabšal iz dneva v dan. Proračun se je znašel pod hudim pritiskom vedno večjih finančnih zahtev za vojsko. Vendar kljub temu proračun še na začetku leta 1854 ni bil v znamenju vojnih razmer. Časopisje je celo preneslo optimistično sporočilo vlade, »da so se v pričujočem letu deržavni dohodki /.../ veselo pomnožili«.54' Toda višji davčni dohodki niso pripomogli k manjšemu proračunskemu primanjkljaju. Avstrija je imela velike težave že pri financiranju normalnega, mirnodobnega proračuna. Denar za pokritje predvidene proračunske luknje in za sanacijo denarnih razmer je vlada nameravala dobiti s pomočjo najemanja novih posojil. Vendar so bili zahodnoevropski finančni trgi zaradi politične krize zanjo praktično zaprti?48 2. Poenotenje papirnatega denarja Zaradi pomanjkanja denarja je vlada morala prenehati umikati državni papirnati denar iz obtoka. Se več. Število državnega papirnatega denarja v ob­ toku je začela celo rahlo povečevati. Ta neugodni trend so lahko bolj ali manj redno spremljali tudi bralci Novic.549 Nasprotno se je prav v tem času manj­ šalo število bankovcev v obtoku.550 S tem se je kredibilnost bankovcev večala, državnega papirnatega denarja pa manjšala. Pojavila se je nevarnost, da tržna vrednost obeh vrst papirnatega denarja kmalu ne bo več enaka. Ker so bile v tem času v obtoku različne vrste državnega papirnatega denarja,551 bi ta razno­ 546 Baumgart, Winfried: The Crimean War, str. 34-37. Bridge, Francis Roy: Österreich (-Un­ garn) unter den Grossmächten, str. 214-216. Brandt, Harm - Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 704-712. Rumpler, Helmut: Eine Chanche für Mitteleuropa, str. 366-368. Heindl, Waltraud: Einleitung, V: Die Protokolle des Österreichischen Mini­ sterrates 1848-1867, 3. del, 4. zvezek, Wien 1987, str. XVII. Več o avstrijski zunanji politiki za časa krimske vojne glej: Schroeder, Paul W: Austria, Great Britain, and the Crimean War, Ithaca-London, 1972. 547 Novice, 20. 5. 1854, št. 40, str. 160. 548 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 678-681, 683-687. 549 Novice, 22. 10. 1853, št. 85, str. 340; 19. 11. 1853, št. 93, str. 372; 21. 12. 1853, št. 102, str. 408; 18. 2. 1854, št. 14, str. 56; 29. 3. 1854, str. 100. 550 Glej poglavje Prizadevanja vlade za sanacijo narodne banke. 551 Glej poglavje Zmanjšanje števila državnega papirnatega denarja v obtoku. zgodovini-ce 113 likost še dodatno razvrednotila ta denar. Izhod iz nastalih težav se je ponujal v poenotenju vseh vrst papirnatega denarja, »tako, da prihodnjič bo le ene sorte papirnati dnar med ljudstvom, namreč banknoti, kakor je nekdaj bilo«.552 23. februarja 1854 je država sklenila sporazum z narodno banko. Država se je obvezala, da ne bo več izdajala državnega papirnatega denarja s prisilnim tečajem. Narodna banka je v zameno za bankovce prevzela ves državni papirnati denar, ki ga je bilo takrat za okoli 150 milijonov gld. S tem se je izdatno povečal državni dolg pri narodni banki. Država se je obvezala, da ga bo odplačevala z 10 milijoni gld. na leto. Iz zastavljenih carinskih dohodkov553 naj bi ga odplačevala celih petnajst let.554 Po stari navadi je zamenjevanje državnega papirnatega denarja za bankov­ ce potekalo postopoma več let. Državne blagajne so dajale samo še bankovce, vplačani državni papirnati denar pa so pošiljale na Dunaj.555 Podobno so de­ nar menjavali tudi drugod. Menjale so ga celo nekatere trgovine.556 Iz obtoka umaknjeni državni papirnati denar so na Dunaju »na planjavi med mestom in predmestji vpričo komisije«557 javno sežgali.558 Sele 26. marca 1856 je vlada dokončno razglasila, da vse vrste državnega papirnatega denarja, razen ogrskega papirnatega drobiža,559 od 1. novembra 1856 ne bodo več veljavne.560 Pred za­ dnjim rokom za menjavo so časopisi še zadnjikrat opomnili svoje bralce, »naj se 552 Novice, 1. 3. 1854, št. 17, str. 68. 553 Da bi lahko država pripomoglo h krepitvi srebrne podlage bankovcev, je finančno ministrstvo kmalu odredilo, da se od 1. avgusta 1854 carine plačujejo v srebru. S tem je lahko državne dolgove narodni banki odplačevala v srebru, hkrati pa je lahko s tako zbranim srebrom tudi odplačevala obresti nekaterih dolgov v srebru. Pri plačilu carine je nekaj časa sprejemala tudi stare srebrnike. Prva leta je država sprejemala plačila za carino tudi v zlatnikih. Zaradi padanja cene zlata v tem času pa od novembra 1856 ni več sprejemala tujih zlatnikov. Carino je bilo mogoče plačati tudi v bankovcih, vendar je pri tem država pobrala še srebrno ažijo. Zato je država za vsak mesec sproti določila višino srebrne ažije, ki jo je nato zaračunala pri pobiranju carine. Če je ažija nato v mesecu dni znatno narasla, so do nove določitve ažije ljudje raje plačevali carino v bankovcih. Obratno so ljudje raje plačevali carino v srebrnikih, če je ažija padla. Glej: Laibacher Zeitung, , 8. 7. 1854 št. 154, str. 674. Helferich: Die österreichische Valuta, str. 421-422. Primerjaj še: Novice, 19. 7. 1854, št. 57, st. 226; 9. 8. 1854, št. 63, str. 252; 12. 8.1854, št. 64, str. 256; 7. 7. 1855, št. 54, str. 216; 12. 11. 1856, št. 91, str. 366; 20. 5. 1854, št. 40, str. 160. 5,4 Novice, 1. 3. 1854, št. 17, str. 68. Več o tem glej: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 402-406. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 682-683. Helferich: Die österreichische Valuta, str. 421-422. Kamitz, Richard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 133. 555 Novice, 8. 4. 1854, št. 28, str. 112. 556 Novice, 17. 9. 1856, št. 75, str. 302. 557 Novice, 24. 5. 1854, št. 41, str. 164. 558 Novice, 31. 5. 1854, št. 43, str. 172; 21. 6. 1854, št. 49, str. 196. 559 Glej poglavje Ukinitev papirnatega drobiža. 560 Novice, 9. 4. 1856, št. 29, str. 116. 114 zgodovini.ee podviza vsak, kdor kaj takega dnarja ima, da ga berž odpravi, zakaj le malo dni je še čas«.561 3, Prepotrebna posojila V lada se je s sklenitvijo sporazuma z narodno banko dokončno odpove- dala dotedanjemu načrtu za čim hitrejšo vzpostavitev konvertibilnosti avstrijske valute. Zaradi finančne stiske se je vlada odločila za dolgoročno odplačevanje novih državnih dolgov narodni banki. Vzpostavitev konvertibilnosti bankovcev je bila s tem zopet prestavljena v daljno in nedoločeno prihodnost. Vendar je država vedno več denarja nujno potrebovala tudi za pokrivanje tekočega proračunskega primanjkljaja. V nastalih razmerah se je vlada ponovno zatekla k posojilom. Marca 1854 je uporabila star, preizkušen recept iz pred­ marčnega obdobja za privabljanje državljanov, da bi ji posodili denar. Razpisala je tako imenovano loterijsko posojilo v znesku 50 milijonov gld. Obligacija se je glasila na 250 gld., zanjo pa je posojilodajalec odštel 90 % zneska. Upniki so prejemali le 4-odstotne obresti. Hkrati se je država še obvezala, da bo v roku 50 let vsako leto na loteriji izžrebala nekaj obligacij. Najmanjši dobitek je znašal 400 gld., glavna terna pa celih 200.000 gld. Neizžrebana obligacija za 250 gld. naj bi bila po petdesetih letih odplačana s 300 gld.562 Razpis posojila je bil glede na zelo ugodne posojilne pogoje uspešno izveden.563 Vlada si je tudi v tujini ponovno poskušala izposoditi denar. V Parizu in Londonu ni imela nobenega uspeha. Sele v Frankfurtu in v Amsterdamu ji je uspelo dobiti na posodo skromnih 35 milijonov gld. v srebru.564 S posojili zbrana sredstva so zadoščala samo za pokritje predvidenega proračunskega primanjkljaja. Vendar je zaradi vojnih razmer armadni vrh že spomladi 1854 zahteval vedno več izrednih denarnih sredstev.565 Z neugodnim razvojem političnih dogodkov pa so finančne zahteve vojske iz dneva v dan samo še naraščale. 561 Novice, 18. 10. 1856, št. 84, str. 338. 562 Novice, 8. 3. 1854, št. 19, str. 76; 11. 3. 1854, št. 20, str. 80; 13. 5. 1854, št. 38, str. 152. 563 Novice, 29. 3. 1854, št. 25, str. 100. 564 Več o teh posojilih glej: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 1. knjiga, str. 409-412. Helferich: Die österreichische Valuta, str. 423. 565 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 688-689. zgodovini'Ce 115 4» Ljudsko posojilo a) Vzroki za razpis ljudskega posojila Sredi leta 1854 je avstrijska nevtralna politika postala vedno bolj kon- traproduktivna. Zato se je Avstrija na zunaj odločila podpreti zahodni tabor. 3. junija je pozvala Rusijo, da naj umakne svojo vojsko iz Vlaške in Moldavije, drugače bo vojaško posredovala. Rusija je popustila in se je avgusta umaknila. Avstrija je skoraj istočasno brez sile okupirala Vlaško in Moldavijo. Avstriji je tako uspelo, da se ni neposredno vmešala v vojaški spopad in da je na njenih mejah vladal mir.566 Vendar je Avstrija kljub temu morala mobilizirati svojo armado. Stroški za vojsko so že pred okupacijo kneževin izredno narasli. Okupacija in stalna vojna pripravljenost je nato žrla vedno nove vsote denarja. V mirnodobnem letu 1853 se je npr. za vojsko zapravilo 117 milijonov gld. Leta 1854 so znašali stroški za vojsko že 200 milijonov gld., leta 1855 celo 210 milijonov gld., nato pa so leta 1856 padli na 125 milijonov gld. Kako zelo veliko denarja je takrat porabila avstrijska vojska, čeprav se ni neposredno zapletla v vojno, si lahko sli­ kovito predstavljamo, če se spomnimo, da je država v vojnem letu 1849 za vojsko porabila 148,5 milijonov gld.567 Ustrezno z naraščanjem stroškov za vojsko se je večal tudi proračunski primanjkljaj. Leta 1853 je znašal 83 milijonov gld., 1854 že 162,5 milijonov gld., 1855 celo 170 milijonov gld. in je 1856 padel na »samo« 89 milijonov gld.568 b) Razpis ljudskega posojila Država ni imela dovolj denarja niti za pokritje vseh stroškov za vojsko, niti za nadaljnje odplačevanje dolgov narodni banki. S tem je bilo praktično konec že tako in tako dolgoročno naravnane sanacije avstrijskega denarnega sistema. Vlada je nekako morali rešiti nastali problem: »Izredni dogodki, ki so našo mo­ narhijo doleteli pred nekaj leti, niso povzročili le nesorazmerja med državnimi izdatki in dohodki, temveč so imeli za posledico tudi škodljivo razvrednotenje deželne valute. /.../ Oziraje se na splošno blaginjo, se zdi, da je v teh razmerah 566 Baumgart, Winfried: The Crimean War, str. 17-18, 36. Bridge, Francis Roy: Österreich (-Un­ garn) unter den Grossmächten, str. 216-217. Pascu, Stefan in Nutu, Constantin: Rumänien und die Aussenpolitik der Habsburgermonarchie 1848-1918, V: Wandruszka, Adam in Ur­ banitsch, Peter (ur.): Die Habsburgermonarchie 1848-1918, 6. knjiga, 2. del, Wien 1993, str. 287-290. 567 Glej poglavje Politika, vojne in proračun. 568 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 1098, 1101-1102. Heindl; Waltraud: Einleitung, str. XVII. Helferich: Die österreichische Valuta, str. 419. Pri­ merjaj še: Novice, 13. 6. 1855, št. 47, str. 188; št. 28, 5. 4. 1856, str. 112. 116 zgodovini.ee nujno priporočljivo sprejeti obširen ukrep, ki je primeren, da po eni strani po­ novno vzpostavimo kovinsko valuto in po drugi strani pridobimo sredstva za pokritje izrednih državnih potreb.«569 Tuji finančni trgi so bili praktično nedostopni. Obenem so spodleteli prav vsi načrti za povišanje davkov in prodajo državnega premoženja. V nasta­ lih razmerah je bila edina rešitev, da si je država denar sposodila doma. Ker so bile državne potrebe zelo velike, je morala biti tudi razpisana vsota denarja zelo velika. Finančni minister Bumgartner in predvsem notranji minister Alexander Bach sta se zato vneto zavzemala za razpis tako imenovanega ljudskega posojila, ki bi zajel vse sloje avstrijskega prebivalstva. Kübeck je sicer odločno nasprotoval takšnemu načinu sposojanja denarja, vendar ga je cesar nazadnje postavil na stranski tir.570 Cesarski patent z dne 26. junija 1854 je v splošnih potezah napovedoval izvedbo posojila.571 Odlok notranjega in finančnega ministra z dne 5. julija 1854572 je natančno določal potek posojila. Razpis posojila je potekal od 20. julija do 19. avgusta 1854. Prodajna vrednost državnih obveznic je bila 95 % njihove nominalne vrednosti. Letne obresti so bile 5 % in so bile izplačljive v srebru ali zlatu.573 Nominalna vrednost državnih obveznic se je glasila od največ 10.000 do najmanj 20 gld. Ob prevzemu posojila je moral posojilodajalec kot kavcijo takoj plačati 5 % vrednosti posojila. Posojilodajalec je nato pet let plače­ val po 10 obrokov posojila na leto. Posojilo je lahko plačal s srebrnim ali zlatim denarjem, z državnim papirnatim denarjem, z bankovci in celo z različnimi vrednostnimi papirji.574 c) Izvedba ljudskega posojila Akcija zbiranja posojila je bilo zastavljena zelo široko in naj bi zajela čim širše sloje prebivalstva. V ta namen je bilo najmanjše posojilo vredno komaj 20 569 Laibacher Zeitung, 8. 7. 1854, št. 154, str. 673. 570 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 692-696. Primerjaj še Kübeckove komentarje iz njegovih dnevniških zapiskov: Walter, Friedrich (ur.): Aus dem Nachlass des Freiherrn Carl Friedrich Kübeck von Kübau, Graz-Köln 1960, str. 144-146. 571 Laibacher Zeitung, 8. 7. 1854, št. 154, str. 673. 572 Laibacher Zeitung, 8. 7. 1854, št. 154, str. 673-674. RGB, 1854, št. 158. 573 Država je lahko torej obresti izplačevala tudi v zlatu, čeprav je imela Avstrija uradno srebrno valuto. Zlatniki so bili le trgovski denar, katerih vrednost se je oblikovala na trgu glede na po­ nudbo in povpraševanje in glede na tržno ceno zlata. Pri kovanju je bilo vrednostno razmerje med zlatom in srebrom 1: 15,5. To razmerje se je upoštevalo tudi pri plačilu obresti. Ker pa je v tem času cena zlata padala in je bilo v teh letih tržno razmerje med vrednostjo zlata in srebra v Londonu 1 : 15,3, se je obresti bolj izplačalo plačevati z zlatom. 574 Načini novega deržavnega zajema, Novice, 12. 7. 1854, št. 55, str. 219. Novice, 5. 7. 1854, št. 53, str. 211; 8. 7. 1854, št. 54, str. 216. Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsti­ tut, 1. del, 1. knjiga, str. 414-419. Laibacher Zeitung, 19. 7. 1854, št. 163, str. 714. zgodovini-ce 117 gld..575 »Ker je naj manjši znesek, s kterim se kdo tega zajema vdeležiti zamore, na 20 goldinarjev postavljen, se tudi malo premožen zamore pridružiti temu posojilu.«576 Ze od samega začetka je bilo jasno, da se bo le ob izdatni pomoči propagande posojilne akcije udeležilo čim več ljudi. Zato je zbiranje posojila spremljala prava poplava brošur in časopisnih člankov, ki so agitirali za poso­ jilo. Seveda so se na Slovenskem propagandne akcije udeležile tudi Novice in Laibacher Zeitung. Tudi ugledni posamezniki so podprli posojilo. Finančni uradnik in zgo­ dovinar Henrik Costa je ljudi celo prepričeval, da so prav državne obveznice najbolj primerno darilo: »Ravno zdaj /.../ imamo priložnost si spominkov pri­ dobiti, ki ostanejo in imajo resnično veljavo in to je vdeleženje novega zajéma /.../. Ze za 19 gold., pa tudi za več zamoremo zadobiti tak spominek za svojega otroka, za tacega, ki smo mu pri kerstu ali pri birmi botri bili, za zvestega posla, za hrabrega vojšaka, ki za nas v vojsko gré itd. in si ne le spominek hvaležnosti v njegovem sercu, temuč tudi svojega domoljubja postaviti.«577 Propaganda je zlasti intenzivno apelirala na patriotska čustva prebivalstva. Cesar se je obračal »z zaupanjem na mnogokrat skušeno zvestost in radodarnost svojih podložnikov, na domoljubnost svojih narodov«.578 Propaganda je pridigala, da pri posojilu »velja djansko pokazati patriotizem, od kterega so usta nekterih tako goreča, da se človek boji jim blizo priti, - pa le tako dolgo, dokler ni treba ali dela ali dnarja darovati domovini«.579 S tem se je ljudsko posojilo spremenilo v plebiscitno izrekanje prebivalstva za ali proti neoabsolutističnemu režimu. Zato je bilo za državo zelo pomembno, da se »vsi, kteri v varstvu deržave kakoršne koli dohodke vživajo, po mogočosti obširno te naprave vdeležijo«.580 Po mnenju oblasti je bila udeležba pri posojilu »moralna dolžnost«581 vsakega državljana. Posojila so se zato morali nujno ude­ ležiti tudi manj premožni sloji prebivalstva,582 v okviru bolniških blagajn celo delavci.583 Pisec v Novicah je kmetom polagal na srce: »Ne smete tedej misliti, da 575 Da bi si lahko ljudje lažje predstavljali ugodnosti posojila, je bila izdana posebna tabela za posojene zneske od 20 do 1000 gld. Kdor je torej posodil najmanjši možni znesek 20 gld., je za to posojilo moral skupaj odšteti 19 gld. Najprej je plačal kavcijo 1 gld. Če je posojilo nato plačeval pet let, je moral v 50 obrokih, torej vsake tri tedne plačati 21 kr. Letno je na račun obresti od države dobival 1 gld. v srebru ali zlatu. Oglasnik št. 23, Novice, 2. 8. 1854, št. 61, str. 45. 576 Novice, 19. 7. 1854, št. 57, str. 226. 577 Dr. H. C: [Henrik Costa]: Lep spominek, Novice, 26. 7. 1854, št. 59, str. 234. 578 Novice, 19. 7. 1854, št. 57, str. 227. 579 Ibidem, str. 226. 580 Ibidem, str. 227. 581 Walter, Friedrich (ur.): Aus dem Nachlass des Freiherrn Carl Friedrich Kübeck von Kübau, str. 148. 582 Primerjaj: Laibacher Zeitung, 21. 7. 1854, št. 165, str. 722. 583 Laibacher Zeitung, 1. 8. 1854, št. 174, str. 762. 118 zgodovini>ce to malo, kar Vi pridaste, nič ne izda, in da naj samo bogatini pripomorejo. /.../ Ne dajte se /.../ na nobeno vižo odverniti, da bi o tej priliki mlačni ostali in se s svojo nepremožnostjo in s tim izgovarjali, da nimate gotovega denarja.«584 Seveda je bilo vladi povsem jasno, da bo zaradi premoženjske neenakosti družbenih slojev tudi njihova udeležba pri posojilu povsem različna. Zato je pro­ paganda pozivala »premožno žlahtno gospodo, kapitaliste in bankirje, premož­ ne vikše duhovne, visoke premožne vradnike, premožne samostane in cerkev, velike tergovce in fabrikante, posestnike velicih zemljiš ali hiš«, torej tiste sloje prebivalstva, »ki so s premoženjem obilo obdarovani«, da »dostojno spolnujejo svojo dolžnost in se obiliši [kot nižji sloji prebivalstva! vdeležijo zajema«.585 Ti ljudje naj bi bili svetel zgled drugim: »Zlasti umni, premožni in omikani ljudje z lastnim spodbajajočim izgledom ter s podukom in razjasnovanjem tudi svoje bližnje unamejo«.586 Državna oblast je v zakulisju celo pritiskala na ugledne in premožne osebnosti, da so se čim bolj radodarno udeležili posojila.587 Za zgled drugim so nato časopisi objavljali, kako veliko vsoto denarja nameravajo poso­ diti različni mogočneži. Cesar je tako prevzel za 1.200.000 gld. državnih obvez­ nic ljudskega posojila. Veliko so prispevali tudi drugi člani vladajoče rodbine. Milijonske zneske so posodili še bogati bankirji, posestniki, velika podjetja588 in stanovske organizacije (npr. tržaška trgovska in obrtna zbornica od 1 do 1,5 milijonov gld.).589 Tudi na Kranjskem so ugledne in bogate osebnosti sledile »klicu domovi­ ne« in so med prvimi prevzele obveznice ljudskega posojila. Absolutni rekorder je bil grof Alois Apfaltern, ki je prispeval 100.000 gld. Bogati trgovec Janez Ka- lister590 je bil pripravljen prispevati 50.000 gld. in ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf 40.000 gld.591 Tradicionalno dobro so se odrezale denarne ustano­ ve, ki so svoj denar pogosto nalagale v državne obveznice. Kranjska hranilnica se je tako obvezala, da bo posodila 100.000 gld.592 Udeležba uglednih osebnosti je 584 M.: Odperto pismice našim kmetom, Novice, 29. 7. 1854, št. 60, str. 238. 585 Novice, 19. 7. 1854, št. 57, str. 226. 586 Ibidem, str. 227. 587 Varen ni bil niti nekdanji kancler knez Metternich. Walter, Friedrich (ur.): Aus dem Nachlass des Freiherrn Carl Friedrich Kübeck von Kübau, str. 152. 588 Novice, 22. 7. 1854, št. 58, str. 232; 26. 7. 1854, št. 59, str. 232. Laibacher Zeitung, 24. 7. 1854, št. 167, str. 732. 589 Laibacher Zeitung, 22. 7. 1854, št. 166, str. 726. 590 Kalister je bil eden najbogatejših ljudi na Slovenskem. Ob svoji smrti je leta 1864 zapustil premoženje, ki je bilo vredno od 6 do 7 milijonov gld. 50.000 gld. ljudskega posojila je vpisal samo v Ljubljani. Ker pa je bil sedež njegovega trgovskega podjetja v Trstu, je verjetno tam pri­ speval še veliko več denarja. Primerjaj: Slovenski biografski leksikon I, str. 424. Gestrin, Ferdo in Melik, Vasilij: Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918, Ljubljana 1966, str. 66. Granda, Stane: Viri akumulacije kapitala na Slovenskem v 19. stoletju, PNZ, 1994, str. 31. 591 Laibacher Zeitung, 27. 7. 1854, št. 170, str. 743. Novice, 2. 8. 1854, št. 61, str. 244. 592 Laibacher Zeitung, 24. 7. 1854, št. 167, str. 732. zgodovini*ce 119 bila dober magnet za pritegnitev nižjih slojev prebivalstva. Čim bolj se je namreč vpis posojila bližal koncu, tem manj so k posojilu pristopali ugledni bogataši in tem več ljudje, ki so glede na svoje zmožnosti lahko posoditi le 20 gld. Tudi uradniki naj bi dali zgled ostalemu prebivalstvu. Notranji minister Bach je natančno določil, kolikšen del svoje letne plače naj bi uradniki vpisali kot posojilo. To je v praksi pomenilo, da so se uradniki posojila morali udele­ žiti. Vendar so bili zaradi slabih plač deležni določenih olajšav.593 Uradniki so imeli veliko večjo vlogo s svojim neposrednim vplivom prek upravnega aparata: »Notranji minister/.../ je menil, da vsako ministrstvo pozove svoje uradnike neposredno k udeležbi. Spričo drugje delujočih uradnikov pa se pooblasti pred­ stojnike različnih podružnic, da pozovejo svoje podrejene uradnike. Po deželah naj bi se vodenje te zadeve osredotočilo pri deželnih predsednikih.«594 Da bi bilo ljudsko posojilo izpeljano čim bolj uspešno, je bilo potrebno mobilizirati ves uradniški aparat. Notranji minister se je pri širjenju propagande in pri zbiranju posojila opiral na novo upravno ureditev v državi. Ta je temeljila na občinah, ki so jim bila nadrejena okrajna glavarstva in okrožja.595 Posredno in neposredno596 so sodelovali tudi mestni in deželni organi. Kranjski deželni predsednik Gustav Chorinsky je agitiral za posojilo s sledečimi domoljubnimi besedami: »Ker naj zaupanje, ktero Nj. c. k. apost. veličanstvo v svoje podložnike stavi, vsacega močno spodbada, in ker se bo po tem, za kar se bo podpisal, nje­ gova djavna domoljubnost merila, je častna reč za prebivavce kranjske dežele, v djanju pokazati priča cele Europe, da so vredni zaupanja svojega cesarja, in da so vsaki čas pripravljeni, življenje in blago za domovino darovati, kadar njih gospod in cesar to terja, in tako svoje staro znano ime, da so zvesti podložniki in najvišji cesarski rodovini vdani, znova poterditi.«597 598 Poglavitna opora pri zbiranju denarja so bile občine. Preko občinske uprave naj bi se ljudskega posojila udeležili prav vsi sloji prebivalstva. Vlada se je namreč dobro zavedala, da »ne manjka tudi tacih revnih kmetov in ro­ kodelcev, ki svoje davke le s silnimi težavami odrajtujejo, ali jih celo odrajtati ne morejo«398 in bi torej državi zelo težko posodili celo 20 gld.599 Zato je oblast pričakovala, da bodo lahko tudi manj premožni ljudje prispevali svoj delež k po- 593 Laibacher Zeitung, 10. 7. 1854, št. 155, str. 680. Protokolle des Österreichischen Ministerra­ tes 1848-1867, 3. del, 3. zvezek, str. 286-287. Laibacher Zeitung, 15. 7. 1854, št. 160, str. 699; 7. 8. 1854, št. 179, str. 782. 594 Ibidem, str. 293. 595 Več o tem glej: Zgodovina Slovencev, str. 458-460. Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mit­ teleuropa, str. 328-329. 596 Tržaški mestni odbor je tako posodil 2 milijona gld., štajerski deželni stanovi so posodili 1 milijon gld. Novice, 22. 7. 1854, št. 58, str. 232. 597 Novice, 19. 7. 1854, št. 57, str. 227. 598 Ibidem. 599 M.: Odperto pismice našim kmetom, Novice, 26. 7. 1854, št. 59, str. 234. 120 zgodovini.ee sojilu, če bo potrebni znesek skupaj zbralo več ljudi: »Malekdaj zamore en sam človek s svojo posamno močjo kaj le količkaj bolj težavnega doseči. Če se pa več ljudi zedini, jim je mogoče mnogokrat kaj doseči, da se je čuditi.«600 Ljudje niso zbirali denarja povsem na lastno pest, temveč v okviru občine. »Soseska [občina] zamore vsacega sosesčana v svojo družbo vzeti«, da »se lahko pridruži zajmu«.601 Pravno gledano je denar državi posodila občina. Zato je bila občina tudi lastnica državne obveznice. Denar pa je pobrala med občani glede na njihove davčne ob­ veznosti. Čeprav so bili potem kot občani posredno lastniki državnih obveznic, so ljudje takšno pobiranje posojila razumeli kot dodatno davčno obremenitev. V mnogih primerih je država občinam celo zapovedala, koliko denarja morajo zbrati.602 Po drugi strani so bile občine deležne nekaterih olajšav, da bi lahko zbrale čim več denarja.603 Ljudsko posojilo navsezadnje ni bilo tako prostovoljno, kot je to hotela prikazati vladna propaganda. Ta je ljudem poskušala dopovedati, da je udeležba pri prostovoljnem ljudskem posojilu tudi v njihovem neposrednem interesu: za­ radi izrednih razmer da namreč država potrebuje veliko denarja. Potrebni denar bi lahko zbrala tudi z višjimi davki ali s prisilnim posojilom.604 Vendar je cesar »v svoji očetovski skerbnosti za blagor svojih državljanov« to blagohotno zavrnil. »Vsak bo pa vendar raji posodil in od posojila činž [obresti] potegoval, kakor da bi večji davek plačeval. Če se tedaj vsak, kdor le more, z večjim ali manjšim posojilom vdeleži tega zajema, bo naklonil sebi dobiček in svojim sosedom, da ne bo treba večjega davka plačati.«605 V resnici je bil načrt finančnega ministra o izredni obdavčitvi že prej zavrnjen zaradi zastarelega davčnega sistema in ne­ varnosti, da bi višji davki lahko ogrozili notranji red in mir.606 Skrb za gmotni blagor prebivalstva tukaj ni igrala prav nobene vloge. Zlasti še, ker se je zaradi posojila povečala zadolženost države in s tem posredno davčna obremenitev bodočih generacij. Država se praktično tudi ni povsem odrekla prisilnemu posojilu. Le sred­ stva pritiska so bila veliko bolj prefinjena: »Uporabila so se vsa sredstva laskanj, obljub, groženj, laži.«607 Vlada sicer ni direktno določila, koliko mora posamez­ 600 Ibidem. 601 Novice, 22. 7. 1854, št. 58, str. 230. 602 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 697. Poučen je pri­ mer mestne občine Celje. Glej: Stariha, Gorazd: Celje in krimska vojna, V: Počivavšek, Marija (ur.): Iz zgodovine Celja 1848-1918, Celje 1998, str. 82-83. 603 Novice, 22. 7. 1854, št. 58, str. 230. Glej še: Laibacher Zeitung, 14. 7. 1854, št. 159, str. 695; 21. 7. 1854, št. 165, str. 721; 29. 7. 1854, št. 172, str. 752. 604 Primerjaj še: Laibacher Zeitung, 8. 7. 1854, št. 154, str. 675. 605 Novice, 19. 7.1854, št. 57, str. 226-227. 606 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. del, str. 689-690. 607 Walter, Friedrich (ur.): Aus dem Nachlass des Freiherrn Carl Friedrich Kübeck von Kübau, str. 148. zgodovinice 139 tega denarja namreč tudi morebitna denarna pogodba ne bi mogla zaživeti. Šele s konvertibilnostjo bi bili ustvarjeni pogoji za fiksno menjalno razmerje med avstrijskim goldinarjem, južnonemškim goldinarjem in severnonemškim tolar­ jem. V skladu s takratnim prepričanjem bi se s takšnim poenotenjem novčnih sistemov olajšala tudi medsebojna trgovina. 8. člen denarne pogodbe je tako izrecno pričakoval, da se bo sporazum obnesel pri »posredovanju in olajšanju medsebojnega prometa med pogodbenimi državami«.704 * Tudi Novice so poudari­ le to slabo stran neenotnega denarnega sistema: »To pa je za kupčijstvo zlo sitno in edinost bi bila želeti.«703 Na Bruckovo pobudo so se leta 1854 na Dunaju končno začela pogajanja med Avstrijo in Nemško carinsko zvezo.706 Vendar so pogajanja kmalu obstala na mrtvi točki. Na pogajanjih se je Av­ strija zavzemala, da bi bodoča skupna valuta namesto na srebrnem temeljila na zlatem standardu. V tem času so imeli zlato valuto samo Velika Britanija in ne­ pomembna Portugalska. Nasprotno je v drugih državah vse do konca prve pol­ ovice 19. stoletja kot monetarna kovina prevladovalo srebro. V petdesetih letih 19. stoletja je imela srebrno valuto velika večina nemških držav, skandinavske države, italijanske države pod avstrijsko oblastjo ali vplivom (Lombardija-Beneči- ja, Kraljevina Neapelj), Belgija, Švica, Španija in Nizozemska. Srebrna valuta je prevladovala tudi v Latinski Ameriki, Aziji in Afriki. Uradno je srebrno valuto imela tudi Rusija, čeprav je bila od začetka krimske vojne v obtoku dejansko papirnata valuta s prisilnim tečajem. Podobno je bilo tudi v Turčiji, ki je uradno imela bimetalistično valuto. Bimetalizem je bil razširjen še v Združenih državah Amerike, Franciji, Piemontu, Parmi, Cerkveni državi in Grčiji.707 704 Grasser, Walter: Deutsche Münzgesetze 1871-1971, München 1971, str. 406. Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 1. knjiga, glej str. 497. '°’ Novice, 21. 1. 1854, št. 6, str. 24. 706 Theurl, Theresia: Eine gemeinsame Währung für Europa, str. 153-154. Rittmann, Herbert: Deutsche Gcldgeschichte, str. 719-720. 707 Primerjaj: Fischer, Wolfram (ur.): Handbuch der europäischen Wirtschafts- und Sozialgesc­ hichte, Stuttgart 1985, str. 256, 469, 567, 700-701, 765. Theurl, Theresia: Eine gemeinsame Währung für Europa, str. 64-65, 83-84, 177-179, 216. Born, Karl Erich: Geld und Banken, str. 10-12. Za posamezne države primerjaj še: Chaloner, W. H.: Currency problems of the Bri­ tish empire, 1814-1914, V: Ratcliffe, Barrie M. (ur.): Great Britain and her World 1750-1914, Manchaster 1975, str. 179-189, 191-192, 201. Clapham, J. H.: Economic Development of France &. Germany, London-New York 1968, str. 123-125. Reis, Jamie: The Gold Standard in Portugal, 1854-91, V: Acena, Pablo Martin in Reis, Jaime (ur.): Monetary Standards in the Periphery, Houndmills-London 2000, str. 69-111. Heckscher, Eli F.: An Economic History of Sweden, Cambridge 1968, str. 252-253. Jonker, Joost: The alternative road to modernity: banking and currency, 1814-1914, V: Hart, Marjolein ‘T in Jonker, Joost in Zander Van, Jan Luiten (ur.): A financial history of The Netherlands, Cambridge 1997, str. 96-97. Clough, Shepard B.: The Economic history of Modern Italy, New York-London 1964, str. 21-22, 40. Bustelo, Francisco in Tortella-Casares, Gabriel: Monetary Inflation in Spain, 1800-1970, JEEH, 1976, št. 1, str. 143. Schneider, Konrad: Die Prägung von Handelspiastern in Hamburg und der Silberüberschuß nach Einführung der Reichswährung 1873, VSW, 1981, št. 3, str. 140 zgodovini-ce Bimetalizem je bil denarni sistem, ki je temeljil na zlatu in srebru. Zakoni­ to plačilno sredstvo so bili zlatniki in srebrniki. Vrednostno razmerje med zlato in srebrno valuto je bilo zakonsko trdno določeno. Zlatnike in srebrnike je imel vsakdo pravico svobodno pretopiti ali jih dati skovati v državno kovnico. Dokler je tržno vrednostno razmerje med zlatom in srebrom ustrezalo zakonsko do­ ločenemu vrednostnemu razmerju, je bilo vzporedno v denarnem obtoku tako zlato kot srebro, kakor hitro pa se je ena od kovin začela dražiti, se je vrednostno ravnovesje med obema kovinama porušilo. Takrat je začel delovati Greshamov zakon. Zakonsko precenjena kovina je iz obtoka začela izrinjati kovino, katere vrednost je naraščala.708 Do srede 19. stoletja je bila v bimetalističnih državah v obtoku večinoma srebrna valuta. Z odkritji nahajališč zlata v Kaliforniji in Avstraliji709 pa se je situacija začela počasi spreminjati. Zaradi večje ponudbe zlata in večjega pov­ praševanja po srebru se je vrednostno razmerje med zlatom in srebrom začelo spreminjati v korist srebra.710 711 V Franciji je bilo uradno vrednostno razmerje med zlatom in srebrom 1 : 15,5. To vrednostno razmerje je bilo v veljavi tudi v drugih evropskih državah. Zaradi dolgoletne stalnosti se ga je prijel sloves eko­ nomske zakonitosti. Ko se je z letom 1853 tržno vrednostno razmerje dokončno spustilo pod to uradno stopnjo, je v denarni obtok začelo prihajati vedno več precenjenega zlata. Sedaj se je ekonomsko gledano splačalo pretapljati srebrnike in srebro izvažati v države s srebrno valuto, v glavnem v Azijo. S podobnimi te­ žavami so se že dlje časa ubadali tudi v Združenih državah Amerike, kjer je bilo vrednostno razmerje 1 : 16 celo še bolj neugodno za srebro. Ker je srebrni dolar praktično izginil iz denarnega obtoka, je vlada leta 1853 omejila kovanje srebr­ nikov in njihovo veljavnost kot zakonito plačilno sredstvo. Čeprav je bil de iure v veljavi še vedno bimetalizem, so Združene države Amerike od takrat naprej de facto imele zlato valuto?11 373-374. Dritsas, Margarita: Monetary Modernisation in Greece: Bimetallism or the Gold Standard (1833-1920), JEEH, 1999, št. 1, str. 10-19. Pletcher, David M.: The Fall of Silver in Mexico, 1870-1910, JEH, 1958, str. 35-36. Crisp, Olga: Studies in the Russian Economy before 1914, London 1976, str. 96. Gerber, Haim in Gross, NachumT.: Inflation or Deflation in Nineteenth-Century Syria and Palestine, JEH, 1980, str. 353. 708 Primerjaj: Lotz, W: Doppelwährung. - Elster, Ludwig (Hg.): Wörterbuch der Volkswirtschaft, 1. del, Jena 1906, str. 663-666. 709 Primerjaj poglavje Učna ura denarne teorije. 710 Primerjaj Priloga 2: Tržno vrednostno razmerje med zlatom in srebrom 1848-1914 (1 enota zlata : x enot srebra). 711 Chown, John: A History of Money, str. 77-82. Theurl, Theresia: Eine gemeinsame Währung für Europa, str. 43-44. Flandreau; Marc: Coins Memories: Estimates of the French Metallic Currency 1840-1878, JEEH, 1995, št. 2, str. 290, 293. Redish, Angela: The persistence o bimetallism in nineteenth-century France, EHR, 1995, št. 4, str. 717-736. Martin, David A.: 1853: The End of Bimetallism in the United States, JEH, 1973, str. 825-844. Condliffe, J. B.: The Commerce of Nations, New York 1950, str. 362-363. zgodovini-ce 141 Avstrija je hotela izkoristiti nižje cene zlata. Upala je, da ji bo na podlagi cenejšega zlata uspelo hitreje in ceneje vzpostaviti konvertibilnost papirnatega denarja. Poleg tega bi z uvedbo skupne nemške zlate valute preprečila, da bi nova skupna valuta temeljila na pruskem tolarju. Seveda je Avstrija svoj predlog utemeljevala z gospodarskimi in ne s političnimi razlogi. Po njenem mnenju naj bi se nemške države s pomočjo zlate valute uspešneje vključile v svetovno trgovino (ki jo je obvladovala Anglija) in bi lažje dosegle stabilnost denarnega te­ čaja. Pogajalska delegacija Nemške carinske zveze je zastopala povsem nasprotna stališča. Predvsem se je bala škodljivih posledic nadaljnjega padanja cene zlata in težav pri prehodu iz srebrne na zlato valuto. Zato je vztrajala, da naj bo reforma izpeljana na podlagi obstoječih denarnih sistemov. V ozadju pa je Prusija branila privilegiran položaj zveznega tolarja. Naposled so bila pogajanja zaradi pruskega veta prekinjena. Novi avstrijski finančni minister Bach je kmalu začel z denarno reformo, s pomočjo katere naj bi bili bankovci avstrijske narodne banke spet zamenljivi za srebrnike. Ker je ta Bruckova reforma predvidevala ohranitev srebrne valute, so postala avstrijska prizadevanja za uvedbo zlate valute povsem brezpredmetna. In ker se je Avstrija odrekla zlati valuti, so se lahko leta 1856 ponovno začela pogajanja z Nemško carinsko zvezo.712 »Lansko leto odložena posvetovanja zavolj vpeljanja edinega merila kovanega dnarja /.../ v našem cesarstvu in na nem­ škem se bo te dni spet iznova na Dunaji začelo.«713 4. Denarna pogodba med Nemško carinsko zvezo in Avstrijo leta 1857 a) Poglavitna določila dunajske denarne pogodbe Tudi nova pogajanja niso potekala povsem brez težav. Tokrat se niso mo­ gli sporazumeti, kako tesno naj bi bili nemški denarni sistemi med seboj pove­ zani. Naposled je Prusiji uspelo vsiliti svojo rešitev, ki je bila najmanj radikalna in je zagotavljala prevlado pruskega tolarja.714 24. januarja 1857 so vse tri pogod- 712 Več o problemu zlate valute med pogajanji Avstrije z Nemško carinsko zvezo glej: Rittmann, Herbert: Deutsche Geldgeschichte, str. 719-721. Theurl, Theresia: Eine gemeinsame Wäh­ rung für Europa, str. 154-155. Schultz, Bruno: Kleine deutsche Geldgeschichte, str. 21-22. Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 539. O problematiki zlate­ ga ali srebrnega standarda primerjaj še: Schäffle, Albert: Die deutsche Münzkonvention vom 24. Januar 1857 volkswirtschaftlich und politisch betrachtet, ZgSW, 1857, str. 92-141. Willis, Henry Parker: The Vienna Monetary Treaty of 1857, JPE, 1896, str. 192-198. Holtfrerich, Carl-Ludwig: The monetary unification process in 19th-century Germany, str. 222-223. 713 Novice, 9. 1. 1856, št. 3, str. 12. 714 Theurl, Theresia: Eine gemeinsame Währung für Europa, str. 155-156. Schultz, Bruno: Kleine deutsche Geldgeschichte, str. 25. 142 zgodovini*ce bene skupine (severnonemška, južnonemška in avstrijska) na Dunaju sklenile denarno pogodbo. Čez nekaj mesecev je bila dunajska denarna pogodba tudi javno obelodanjena: »Dunajski uradni časnik je naznanil novo pogodbo zastran kovanja dnarja, ktero so naše cesarstvo in pa nemške deržave, razen Bremen-a, Lubek-a in Hamburg-a sklenile.«715 S tem so javnosti postala znana tudi glavna določila denarne pogodbe.716 Namesto kölnske marke čistega srebra je bila za novčno utežno mero do­ ločen novčni funt (Zollpfund), težak 500 g. Zato se je spremenila tudi novčna stopnja vseh treh pogodbenih strank. V Avstriji so kovali goldinar po 45-goldi- narski stopnji glede na novčni funt srebra, v južni Nemčiji so kovali goldinar po 52,5-goldinarski stopnji, v severni Nemčiji pa so kovali tolar po 30-tolarski stopnji. Južnonemški goldinar in severnonemški tolar sta bila razvrednotena za nepomembnih 0,22 % glede na stari novčni stopnji. Pri povezavi vseh treh valut je glavno breme padlo na pleča Avstrije, ki se je morala odreči dotedanji kon­ vencijski valuti. Novi goldinar je bil glede na staro novčno stopnjo konvencijske valute razvrednoten za 5,24 %. Vendar je bilo na tej podlagi sedaj mogoče vse tri valute povezati v sledeče trdno določeno menjalno razmerje: 1 tolar = 1 1/2 avstrijskega gld. = 1 3/4 južnonemškega gld., oziroma 1 avstrijski gld. = 2/3 tolarja = 1 1/6 južnonemškega gld. Vsaka od treh pogodbenih skupin je imela lasten kurantni srebrni denar. Kurantni denar je bil zakonito plačilno sredstvo samo v državah, ki ga je izda­ jala. Poglavitno določilo dunajske denarne pogodbe je bilo, da bodo kovanci za dva zvezna tolarja zakonito plačilno sredstvo na vsem pogodbenem ozemlju. Vse države so kovale kovance za 1 in 2 zvezna tolarja z 90-odstotnim deležem srebra. Med kurantnimi kovanci posameznih držav in zveznim tolarjem je bilo določeno trdno menjalno razmerje: 1 zvezni tolar je veljal 1 severnonemški to­ lar, 1,5 avstrijskega goldinarja in 1,75 južnonemškega goldinarja. Da bi se lahko zvezni tolarji čim bolj razširili na račun kurantnega denarja, je bilo natančno določeno, koliko kovancev za 1 zvezni tolar morajo glede na število prebivalcev skovati v posameznih državah. Prav tako je bilo določeno, da mora biti skovano najmanj za štirikrat toliko kovancev za 1 zvezni tolar kot konkurenčnih kovancev za 2 gld. Zato je bilo sčasoma v južnonemških državah v obtoku veliko več zvez­ nih tolarjev kot domačih goldinarjev. V primerjavi z drugimi državami Avstrija v naslednjih letih ni skovala pretirano veliko zveznih tolarjev. In še ti so zaradi srebrne ažije spotoma odtavali v ostale nemške države. 715 Novice, 10. 6. 1857, št. 46, str. 184. 716 O tem glej: RGB, 27. 1. 1857, št. 101. Denarna pogodba Nemške carinske in trgovske zveze z Avstrijo in Lichtensteinom z dne 24. januarja 1857 je v celoti ponatisnjena v: Grasser, Walter: Deutsche Münzgesetze, str. 403-415. Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsti­ tut, 1. del, 1. knjiga, str. 495-502. zgodovini-ce 143 Slika 27: 1 zvezni tolar, 1860, Dunaj. Dunajska pogodba je urejala tudi področje drobiža. Kovanje sre­ brnega in bakrenega drobiža je sicer puščala v pristojnosti posameznih držav, vendar je natančno določala najnižjo možno kovinsko vrednost drobiža glede na njegovo imensko vrednost. Drobiž je bil zakonito plačilno sredstvo v državah, kjer so ga kovali. Tu je imel prisilni tečaj do skupne vrednosti najmanjšega kurantnega kovanca, v Avstriji torej do 1/4 gld. Hkrati je bila količina drobiža v obtoku omejena glede na po­ trebe prebivalstva, v Avstriji na 1,25 gld. na prebivalca. Pogodba je predvidevala tudi kovanje dveh zveznih trgovskih zlatnikov za 1 krono in pol krone. Ti zlatniki v notranjem plačilnem prometu niso imeli prisilnega tečaja. Predvideni so bili samo za zunanjo trgovino. Njihova vrednost je bila prepuščena tržnim razmeram. S tem so odstranili nevarnost, da bi v de­ narnem obtoku prevladali precenjeni zlatniki. Poleg zveznih zlatnikov je bilo prepovedano kovati še kakršne koli druge zlatnike. Edina izjema so bili dukati, ki jih je Avstrija lahko kovala do leta 1865. Stari in tuji zlatniki so lahko še na­ prej ostali v denarnem obtoku. Avstriji je bilo kot trgovske srebrnike še naprej dovoljeno kovati levantinske tolarje, tako imenovane tolarje Marije Terezije. Ti so bili nepogrešljivi pri trgovanju z Bližnjim vzhodom. Slika 28: Tolar Marije Terezije. b) Konvertibilnost bankovcev avstrijske narodne banke V 19. stoletju je bila dunajska denarna pogodba edina mednarodna denarna pogodba, ki je urejala tudi področje papirnatega denarja. V členu 22 je izrecno pisalo: »Nobena pogodbena država ni upravičena, da izdaja ali dopusti izdajati papirnati denar s prisilnim tečajem, če ni omogočeno, da bi se takšen Idenarj na zahtevo lastnika kadarkoli lahko zamenjal za polnovredne srebrnike. Izjeme, ki v tej zvezi trenutno mogoče še obstajajo, je potrebno odpraviti najkas­ neje do 1. januarja 1859. Papirnati denar in ostale vrednotnice, ki so kot denar določene za obtok, katerega izdajajo ali država ali druge pod nadzorom države obstoječe ustanove, se sme v bodoče izdajati le v srebru in v zakonsko obstoječi deželni valuti.«717 Ta člen pogodbe je bil namenjen Avstriji, kjer so bili v obtoku 717 Grasser, Walter: Deutsche Münzgesetze, str. 413. Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 1. knjiga, str. 501-502. 144 zgodovini • ce nekonvertibilni bankovci s prisilnim tečajem, kar je bilo v popolnem nasprotju s takrat prevladujočim prepričanjem, da mora biti papirnati denar v vsakem trenutku zamenljiv za kurantni zlati ali/in srebrni denar. Z dunajsko pogodbo se je Avstrija obvezala, da bo do 1. januarja 1859 vzpostavila polno konvertibilnost svoj ib bankovcev.718 Sanacija avstrijskega papirnatega denarja je bila predpogoj za dejansko uresničitev sklepov dunajske denarne pogodbe. Ker pa je bil za uspešno izvedbo te sanacije predviden tudi relativno kratek časovni rok, je s tem finančni mini­ ster Bruck avstrijsko državno vodstvo praktično postavil pred izvršeno dejstvo. Kljub ugovorom državnega sveta je bilo valutno reformo na vsak način potrebno izpeljati do konca. V nasprotnem primeru bi trpel politični ugled Avstrije v nemškem prostoru.719 Vendar stanje narodne banke ni bilo v tako ugodno, da bi narodna banka lahko brez problemov uvedla konvertibilnost bankovcev za srebro. Do leta 1858 je sicer povečala zaloge srebra na skoraj 100 milijonov gld.720 Leta 1857 so okrep­ ljene zaloge srebra avstrijski vladi in narodni banki omogočile izpeljati finančno operacijo, s katero so avstrijski javnosti nazorno pokazali rezultate dotedanjih Bruckovih prizadevanj. Toda leta 1857 je Evropo pretresala huda gospodarska kriza. Posebno močno je bilo prizadeto svobodno mesto Hamburg. Trgovina je skoraj povsem zastala. V stiski se je mestna vlada obrnila na Prusijo in jo prosila za posojilo v (preračunani) vrednosti 7,2 milijonov gld. konvencijske valute. Pru­ ska vlada je njeno prošnjo zavrnila. Na prošnjo avstrijske vlade je tedaj vskočila avstrijska narodna banka in Hamburgu za eno leto posodila potrebni znesek. Hamburg je bil namreč kot najpomembnejše nemško pristanišče gospodarsko zelo pomemben tudi za Avstrijo, posebno za češke dežele. Poleg tega se je s tem posojilom povečal ugled Avstrije v nemških deželah.721 Veliko pozornost javnosti 718 Več o določilih dunajske denarne pogodbe glej: Rittmann, Herbert: Deutsche Geldgeschich- te, str. 722-735. Theurl, Theresia: Eine gemeinsame Währung für Europa, str. 156-159. Schultz, Bruno: Kleine deutsche Geldgeschichte, str. 22-26. Sprenger, Bernd: Das Geld der Deutschen, str. 165-168. Sprenger, Bernd: Harmonisierungsbestrebungen im Geldwesen der deutschen Staaten, str. 130-133. Sprenger, Bernd: Währungswesen und Währungspolitik in Deutschland, str. 50-53. Holtfrerich, Carl-Ludwig: The monetary unification process in 19th-century Germany, str. 223-226. Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geld­ geschichte, str. 540-541. Bartel, Robert: International Monetary Unions: the XIXth Century Experience, JEEH, 1974, št. 3, str. 689-690. Zorn, Wolfgang: Die wirtschaftliche Integration Kleindeutschlands in den 1860er Jahren und die Reichsgründung, HZ, 1973, str. 321-322. Schäffle, Albert: Die deutsche Münzkonvention vom 24. Januar 1857 volkswirtschaftlich und politisch betrachtet, ZgSW, 1857, str. 264-327. 719 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 724-726. 720 Primerjaj poglavlje Nižanje srebrne ažije. 721 Več o posojilu Avstrijske narodne banke Hamburgu glej: Pressburger, Siegfried: Das österreic­ hische Noteninsitut, 1. del, 1. knjiga, str. 490-492. Flandreau, Marc: Central bank cooperati­ on in historical perspective, EHR, 1997, št. 4, str. 750-751. Kindleberger, Charles P.: Manias, Panics, and Crashes, str. 141-142, 151-153, 186-187. zgodovini*ce 145 je zlasti vzbudilo dejstvo, da je bilo posojilo odšteto v srebru: »To srebrnino, blizo 1600 centov 189.600 kg], so začeli v saboto iz hramov narodne banke na kolo­ dvor voziti. Za to je najetih 27 voz s štirimi konji. V hramih narodne banke pa vendar še ostane 90 milijonov srebra.«722 Ze kmalu je pozornost znova vzbudil prevoz srebra nazaj na Dunaj: »22. t. m. [junija 1858] seje pripeljalo iz Hambur­ ga tisto srebro nazaj na Dunaj, ktero je o lanski kupčijski stiski narodna banka Hamburgu posodila. 21 voz je bilo treba, da so prepeljali srebro do hramov narodne banke.«723 Vendar tudi tako velike zaloge srebra niso zadoščale za zanesljivo kritje vseh bankovcev, ki jih je bilo sredi leta 1858 v obtoku za 386 milijonov gld. Se bolj kot kritje bankovcev v srebru pa je bilo nezadostno bančno kritje bankov­ cev. Država je namreč narodni banki dolgovala skoraj 200 milijonov gld. Pri zamenjevanju bankovcev za srebro narodna banka teh dolgov ni mogla dovolj hitro in učinkovito realizirati. Sredi leta 1858 država tudi ni bila v stanju, da bi lahko še bolj zmanjšala svoje dolgove in banki priskrbela potrebno srebro. Ker bi bilo v teh razmerah zelo tvegano razglasiti konvertibilnost bankovcev, si je finančni minister Bruck določilo dunajske denarne pogodbe o papirnatem denarju razlagal v svoj prid. Denarna pogodba je namreč izrecno prepovedovala izdajanje papirnatega denarja, po Bruckovem mnenju torej samo novega papir­ natega denarja. Zato je cesarski odlok z dne 30. avgusta 1858724 določal, da bodo stari bankovci do nadaljnjega še ostali v denarnem obtoku in da za njih ne bodo razglasili konvertibilnosti. Po 1. novembru 1858 narodna banka ni več smela izdajati nekonvertibilnih bankovcev. Ze pred tem pa je lahko začela izdajati nove bankovce glaseče se na avstrijsko valuto, ki so bili v državi zakonito plačilno sredstvo s prisilnim tečajem. Ti bankovci so bili v centrali narodne banke na Dunaju v vsakem trenutku zamenljivi za srebro: »Banka ima dolžnost, te nove bankovce, če zahtevajo tisti, kteri jih prinesejo, pri njeni veliki dnarnici vselej za dobre sreberne dnarje izmenjevati.«725 Za nove bankovce je bila prvič dotlej izrecno določena tretjinska pokritost v srebru in deloma v zlatu. Ostali dve tretjini ban­ kovcev sta imeli kritje v vrednostnih papirjih. Zaradi premajhnih zalog srebra in predpisanega tretjinskega kritja je lahko narodna banka izdala samo do 300 milijonov gld. novih bankovcev. Zato naj bi stari, nekonvertibilni bankovci manjših nominalnih vrednosti (1, 2 in 5 gld.), do skupne vsote 100 milijonov gld. še naprej ostali v obtoku. »Kdaj se bodo preklicali in popolnoma ob veljavo djali, se bo pozneje ustanovilo.«726 /22 Novice, 16. 12. 1857, št. 100, str. 400. 723 Novice, 30. 6. 1858, št. 26, str. 208. 724 RGB, 30. 8. 1858, št. 131. Novice, 8. 9. 1858, št. 36, str. 287. 725 Novice, 8. 9. 1858, št. 36, str. 287. 726 Ibidem. 146 zgodovini-ce Vendar se je finančni minister Bruck konec leta 1858 že premislil: »V kratkem je pričakovati važnih naredb za končno uravnavo dnarstvenih zadev v našem cesarstvu.«727 Nov cesarski patent z dne 26. decembra 1858'28 je dolo­ čal, da bodo tudi nekonvertibilni bankovci za 1, 2 in 5 gld. zamenjani za nove, konvertibilne bankovce za 1 gld. »Ti novi goldinarski bankovci imajo vso tisto veljavo kakor že pred njimi izdani novi bankovci po 1000, 100 in 10 gold, in so začasno za to namenjeni, da je kaj manjšega dnarja med ljudstvom, dokler ne pride dovolj srebrnega dnarja med ljudi.«729 Ker pa novi bankovci niso imeli po­ trebnega kritja v srebru, za njih predpis o tretjinskem kritju preprosto ni veljal. Novi bankovci so imeli kritje v nekdanjih državnih posestvih, ki so bila sedaj v lasti narodne banke.730 Slika 29: Bankovec avstrijske narodne ban­ ke, 1 goldinar avstrijske valute, 1. 1. 1858. Prvi novi bankovci za 1 gld. so za­ čeli prihajati v denarni obtok šele konec leta 1858. Hkrati z nekaterimi novimi konvertibilnimi bankovci so bili še dolgo časa v denarnem obtoku tudi stari ne­ konvertibilni bankovci. Da narodna banka ne bi ogrozila svojih zalog srebra, je nove bankovce večjih nominalnih vrednosti (1000, 100 in 10 gld.) le postopoma zame­ njevala za stare bankovce. Najprej so začeli zamenjevati najbolj vredne bankovce. Stare bankovce po 1000 gld. je bilo po prvotnem načrtu mogoče zamenjati do 31. maja 1859 pri centrali narodne banke na Dunaju in pri njenih podružnicah (tudi v Ljubljani, Trstu, Celovcu in Gradcu). Do tega časa so jih v plačilo sprejemale še državne davčne blagajne. Nato jih je bilo mogoče samo še en mesec zamenjati pri centrali narod­ ne banke na Dunaju. 1. julija 1858 naj bi ti bankovci dokončno izgubili svojo veljavo. Z dvo- ali enomesečnim zamikom so nato na enak način iz prometa umi­ 727 Novice, 22. 12. 1858, št. 51, str. 407. 728 RGB, 26. 12. 1858, št. 244. 729 Novice, 5. 1. 1859, št. 1, str. 7. 730 Primerjaj: Novice, 29. 12. 1858, št. 52, str. 415. Več o problemu konvertibilnosti starih in no­ vih bankovcev glej še: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, o.c. str. 735-739, 742-743. Pressbiirger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 2. knjiga, str. 521-523, 525-527. zgodovini -ce 147 kali ostale bankovce. Bankovci za 100 in 50 gld. naj bi veljali še do konca avgusta 1859, za 10 gld. do konca oktobra 1859 in za 5, 2 in 1 gld. do konca novembra 1858./31 »Pozneje se ne bodo mogli stari bankovci nikjer premenjati; zato naj jih vsakdo v pravem času zamenja, da ne bo zgube imel.«731 732 Slika 30: Bankovec avstrijske narodne banke, 10 goldinarjev konvencijske valu­ te, 1. 7. 1854. Vendar zamenjava bankovcev ni potekala povsem v skladu s predvidenim programom. Stare bankovce za 1000 gld. je bilo po novem mogoče zamenjati še do konca oktobra 1859, vse ostale stare bankovce pa do konca novembra 1859. Nato jih je bilo do konca leta mogoče zamenjati samo še na sedežu narodne ban­ ke na Dunaju.733 734 Zato so Novice svoje bralstvo znova opozorile »(ako se preklic iznova ne podaljša)« na bližajoče se roke: »Naj tedaj nihče ne pozabi, da starim bankovcem že kljenka!«/34 Vendar tudi to opozorilo ni zaleglo. 1. novembra 1859 je bilo v obtoku še vedno za 100 milijonov gld. starih bankovcev. Ker »bi se tedaj ljudem prevelika škoda godila, ako bi se stari bankovci že zdaj ne mogli 731 Primerjaj: RGB, 30. 8. 1858, št. 131. Novice, 1. 6. 1859, št. 22, str. 168. '32 Novice, 1. 6. 1859, št. 22, str. 168. 733 Novice, 6. 7. 1859, št. 27, str. 212. 734 Novice, 5. 10. 1859, št. 40, str. 317. 148 zgodovini-ce spečati po svoji veljavi«,735 je bil rok za zamenjavo podaljšan do konca aprila 1860, pri narodni banki na Dunaju pa do konca julija I860.736 Vendar je bilo konec marca v obtoku še vedno za več kot 23 milijonov gld. starih bankovcev. Novice so ob tem pravilno predvidevale, »da utegne čas preklica še podaljšan biti, al bolje je, se jih znebiti v pravem času«.737 20. aprila 1860 je narodna banka rok za zamenjavo podaljšala do konca septembra, do konca leta pa jih je bila priprav­ ljena zamenjati na sedežu podjetja na Dunaju.7j8 Konec junija je bilo v obtoku še vedno za 8 milijonov gld. starih bankovcev.739 Ker ljudje še vedno niso prinesli zamenjat vseh bankovcev, je bil septembra rok za zamenjavo zopet velikodušno prestavljen. Narodna banka jih je skupaj s podružnicami sprejemala še do konca leta 1860, državne blagajne do konca februarja 1860, centrala narodne banke pa do konca marca I860.740 »To se pové vsem, kteri napačno mislijo, da stari ban­ kovci nimajo nobene vrednosti več.«741 Na podlagi posebne prošnje pa jih je bilo nato pri narodni banki mogoče zamenjati še celo do konca leta 1866.742 Slika 31: Bankovec avstrijske narodne banke, 10 goldinarjev avstrijske valute, 1. 1. 1858. 735 Novice, 9. 11. 1859, št. 45, str. 357. 736 Novice, 7. 3. 1860, št. 10, str. 79. 737 Novice, 18. 4. 1860, št. 16, str. 127. zgodovini-ce 149 Z razglasitvijo konvertibilnosti novih bankovcev so bile resno ogrožene za­ loge srebra narodne banke. Narodna banka je od 6. septembra 1858 na Dunaju nove bankovce zamenjevala za srebro.* 739 740 741 742 743 »To gre tako daleč, da so dvorišča bank napolnili s tovornimi vozovi za odvoz srebra.«744 745 Dnevno je bilo tako zamenjanih tudi do 2/3 milijona gld., do konca leta 1858 skupaj 19 milijonov gld. Zato je vodstvo narodne banke pritisnilo na vlado in od nje zahtevalo srebro, s katerim bi lahko okrepilo svoje zaloge srebra. 26. decembra 1858 se je vlada s cesarskim odlokom obvezala, da bo narodni banki postopoma nakazala 30 milijonov gld. v srebrnikih, ki jih je dobila s prodajo Južne železnice. Poleg tega ji je predala še za 23 milijonov gld. državnih obligacij.743 5. Avstrijska valuta Sanacija avstrijskega papirnatega denarja je bila sicer nujni del avstrijske valutne reforme, vendar vseeno samo del. Avstrijska vlado je čakalo težko delo zlasti na področju uvajanja nove valute. Nadrobnejša določila o kurantnem denarju in drobižu je dunajska denarna pogodba puščala v pristojnostih po­ sameznih držav. 19. septembra 1857 je v Avstriji izšel cesarski patent, ki je urejal to področje.746 Novi avstrijski kovanci so dobili uradni naziv avstrijska valuta (österreichische Währung) (öW). ™ Novice, 25. 4. 1860, št. 17, st. 136. 739 Novice, 11.7. 1860, št. 28, str. 224. 740 Novice, 19. 9. 1860, št. 38, str. 305. 741 Novice, 27. 11. 1860, št. 48, str. 387. 742 Opomin onim, ki imajo stare bankovce, Novice, 28. 6. 1865, št. 26, str. 206. 743 Narodna banka je 4. oktobra 1858 tudi svojim podružnicam poslala nove bankovce. Glej: Novice, 13. 10. 1858, št. 41, str. 328. Vendar pri teh podružnicah novih bankovcev ni bilo mogoče zamenjati za srebro. Da bi prebivalstvo Kranjske čim prej dobilo v roke konvertibilne nove bankovce, je 8. oktobra 1858 kranjska trgovska in obrtna zbornica prosila deželno davč­ no upravo, da bi tudi državne blagajne zamenjevale stare srebrnike za 20 kr. za nove bankovce. Vendar davkarija ni uslišala njihove prošnje, saj ni bila pristojna za izdajanje bankovcev. ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 18. 10. 1858. 744 Tilko se je 18. novembra na seji narodne banke pritoževal njen guverner. Pressburger, Siegfri­ ed: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 530. 745 Glej še: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, o.c. str. 739- 742. Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 529-539. 746 RGB, 19. 9. 1857, št. 169. Cesarski patent od 19. septembra 1857 zastran novega dnarja, Novice, 14. 11. 1857, št. 91, str. 361-362; 18. 11. 1857, št. 92, str. 365-366; 21. 11. 1857, št. 93, str. 370. Prve podatke o določilih patenta so Novice posredovale svojemu bralstvu konec septembra. Novice, 30. 9. 1857, št. 78, str. 312. 150 zgodovini'Ce a) Desetiški sistem Že kmalu po sklenitvi dunajske denarne pogodbe je bilo jasno, da bo Avstrija zapustila dosedanji računski sistem, po katerem se je goldinar konven­ cijske valute delil na 60 krajcarjev: »Po tem novem merilu [avstrijske valute] bo goldinar ali forint razdeljen v 100 delov. Dozdaj je bil razdeljen v 60, in vsak teh 60 delov se je imenoval, kakor vsak vé, krajcar.«747 Cesarski patent je 19. septem­ bra 1857 natančno določal: »Goldinar je avstrianska dnarna edinka in se deli v stotinke, vsaka stotinka pa v desetinke.«748 Avstrija je torej vpeljala desetiški ra­ čunski sistem, po katerem se je goldinar avstrijske valute delil na 100 krajcarjev in en krajcar na 10 delov. Novo računsko razmerje je bilo 1 gld. = 100 kr. S tem je Avstrija naredila nov korak v smeri poenotenja svetovnega utež­ nega, merskega in denarnega sistema po francoskem vzoru. Pri tem je avstrijska vlada samo sledila takratni liberalni ideologiji. Za finančnega ministra Brucka je bila uvedba desetiškega sistema le del širše zastavljene modernizacije zastarelega računskega denarnega sistema.749 Desetiški sistem ni bil nič drugega kot golo znamenje napredka. Sam po sebi ni imel nobenega vpliva na gospodarski raz­ voj.750 751 752 Se manjši vpliv je imel na stabilnost avstrijske valute. Prej nasprotno. Prebivalstvo se je namreč zelo težko navadilo na nov de­ setiški sistem. Se leta 1892 se je neki ljubljanski meščan spominjal: »Ko se je 1. 1858 nenadoma vpeljala nova denarna vrednota, bili so ljudje vsi zbegani, ker čez noč od 31. oktobra na 1. dan novembra se je zvršila velikanska prememba. Prejšnji goldinar je imel 60 delov, novi pa 100. Ljudje pa neso mogli umeti, da bi bilo 60 ravno toliko, kolikor 100. To je naredilo gospodinjam mnogo skrbij pri kupovanju blaga.«7'1 Ljudje so šele sčasoma spoznali prednosti desetiškega računskega sistema, torej šele potem, ko so se nanj povsem navadili. »Prednosti decimalnega račun­ skega sistema so v izrednem olajšanju računanja in zatorej v izrednem olajšanju rabe denarja nasploh, ker je prav računanje ena od pomembnejših operacij pri uporabi denarja.« Vendar je hkrati nujno, da se denarni računski sistem sklada »z našim računskim sistemom, ki v celoti sloni na decimalni podlagi«.7'2 Toda v Avstriji so začeli desetiški merski in utežni sistem uporabljati šele po L januarju 1876. Prej pa je neskladnost merskih sistemov povzročala velike 747 Novice, 1. 4. 1857, št. 26, str. 104. 748 Cesarski patent od 19. septembra 1857 zastran novega dnarja, Novice, 14. 11. 1857, št. 91, str. 362. 749 Primerjaj: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 727-728. 750 Velika Britanija je npr. imela veliko bolj zapleten denarni računski sistem (1 funt Sterling = 20 šilingov = 240 penijev), vendar je bil funt kljub temu svetovni denar. 751 Novi denar, Slovenec, 30. 5. 1892, št. 122. 752 Helfferich, Karl: Das Geld, str. 369, 370. zgodovini-ce 151 težave. Z nastalimi problemi se je ubadala tudi kranjska trgovska in obrtna zbor­ nica. Leta 1860 je Gustav Heiman poročal o težavah, ker so tovarne svoje blago, ki so ga pošiljale trgovcem, količinsko še naprej preračunavale po dvanajstin- skem sistemu, torej na ducate: »Pred uvedbo avstrijske valute se je zaradi delitve goldinarja na pet dvanajstin z lahkoto računalo na ducat, medtem ko se sedaj vsak poslovnež, ki nabavlja blago na ducat, šele po zamudnem preračunavanjem pred prejemom blaga lahko prepriča o njegovem razmerju do cene.«753 Zato se je trgovska in obrtna zbornica zavzemala, da bi se v bodoče tudi pri preračunava­ nju količine blaga računalo po desetiškem sistemu. Miniti je moralo kar nekaj časa, da je vsaj večini prebivalstva računanje z avstrijsko valuto prišlo v meso in kri: »Danes [ 1875J se nam smešno vidi, kako smo premišljevali, koliko se bode za nove krajcarje kupilo te ali one reči, katero smo kupovali po starem denarji.«754 Vendar so ljudje hkrati še dolgo časa upo­ rabljali stare izraze za preračunavanje denarja in so vsaj še nekateri rajši šteli »na groše in petice, kakor na novi denar«.735 b) Novi kovanci 19. septembra 1857 je cesarski patent natančno določal vse kovance nove avstrijske valute. Kateri so bili ti novi kovanci in kakšna je bila njihova čistina in teža, prikazuje spodnja tabela. Tabela 6:156 kovanci čistina surova teža jedro zvezna kovanca 2 zvezna tolarja 900 37,04 33,33 1 zvezni tolar 900 18,52 16,67 kurantni kovanci 2 goldinarja 900 24,69 22,22 1 goldinar 900 12,35 11,11 1 /4 goldinarja 520 5,34 2,78 srebrni drobiž 10 krajcarjev 500 2,00 1,00 5 krajcarjev 375 1,33 0,50 bakreni drobiž 3 krajcarji 000 11,2 0,00 1 krajcar 000 3,73 0,00 1 /2 krajcarja 000 1,87 0,00 zvezna zlatnika 1 zlata krona 900 11,11 10,00 1 /2 zlate krone 900 5,56 5,00 trgovska zlatnika 4 dukati 986,9 13,95 13,77 1 dukat 986,9 3,49 3,44 trgovski srebrnik levantinski tolar 833,3 28,07 23,39 753 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 29. 3. 1860. 754 »U. T.«: Vesoljna mera in vesoljna vaga, Slovenski narod, 3. 3. 1875, št. 50. 152 zgodovini*ce 6. Menjava konvencijske v avstrijsko valuto v/ Ze z dunajsko denarno pogodbo je bilo jasno, da bo glede na količino srebra avstrijska valuta za okoli 5 % manj vredna od konvencijske valute. Vendar točno menjalno razmerje med staro in novo valuto uradno še ni bilo določeno: »Razmera med starim našim kovanim dnarjem in pa med tistim, ki se bo po no­ vem merilu koval, se bo pozneje oklicala.«755 756 757 Tudi cesarski patent z dne 19. sep­ tembra 1857 še ni določal točnega menjalnega razmerja. »Koliko večjo vrednost bo imel naš stari srebrni dnar memo novega srebrnega, se zagotovo še ne vé, ker zastran tega se pričakuje še višja postava.«758 759 Patent je samo razglašal, da bodo od 1. novembra 1858 kovali samo še novi denar. »Dosedanji dnarji pa ostanejo, dokler se kaj druzega ne bo ukazalo.«739 Vzporedno s konvencijsko valuto je bilo po 1. novembru 1857 v obtoku vedno več novega denarja avstrijske valute in zveznih tolarjev. Ker je bil novi denar vreden manj kot konvencijski, je bilo kmalu potrebno določiti, po kakš­ nem menjalnem tečaju ga bodo sprejemali. Po sledečem menjalnem tečaju so državne blagajne sprejemale nove kurantne kovance in zvezne tolarje že od julija in državni uradi od oktobra 1857:760 - 2 zvezna tolarja = 2 gld. 51 kr. konvencijske valute - 1 zvezni tolar = 1 gld. 25 1/2 kr. konvencijske valute - 1 gld. avstrijske valute = 57 kr. konvencijske valute - 1/4 goldinarja avstrijske valute = 14 1/4 kr. konvencijske valute Slika 32: Kurantni srebrnik, 1 goldinar avstrijske valute, 1860, Dunaj. 755 Verhovec, J.: Nova mera in vaga, KDM, 1873, str. 162. Nekateri naj bi na groše računali vsaj še do pred prve svetovne vojne. Primerjaj: Bčličan, J.: Slike s kanarskih otokov, KDM, 1911, str. 61. 756 Izračunal po podatkih v: Kaiseliches Patent vom 19. 9. 1857, RGB, 1857, št. 169. Cesarski patent od 19. septembra 1857 zastran novega dnarja, Novice, 14. 11. 1857, št. 91, str. 361—362; 18. 11. 1857, št. 92, str. 365-366; 21. 11. 1857, št. 93, str. 370. Čistina je v tisočinkah, surova teža in jedro v gramih. 757 Novice, 10. 6. 1857, št. 46, str. 184. 758 Pleiweis, Jože: Naš stari pa novi dnar, Novice, 13. 1. 1858, št. 2, str. 9. 759 Novice, 30. 9. 1857, št. 78, str. 312. Glej še: Cesarski patent od 19. septembra 1857 zastran novega dnarja, Novice, 21. 11. 1857, št. 93, str. 370. 760 Novice, 1. 7. 1857, št. 52, str. 208; 17. 10. 1857, št. 83, str. 332; 28. 11. 1857, št. 95, str. 380. zgodovini>ce 153 Čeprav menjalni tečaj s tem še ni bil uradno določen, »pa govori se zlo, da bo naš stari srebrni dnar proti srebrnemu novemu 5 odstotkov /.../ več ve­ ljal«?61 Potem ko so maja 1858 tudi vse denarne ustanove začele sprejemati nove kurantne kovance po prej omenjenem tečaju, je postalo končno jasno, da bo avstrijska valuta za 5 % manj vredna od konvencijske.761 762 Sele s cesarskim patentom z dne 27. aprila 1858763 je bilo menjalno raz­ merje med staro in novo valuto končno natančno določeno: 100 gld. konven' cijske valute = 105 gld. avstrijske valute. S 1. novembrom 1858 je avstrijska valuta postala edina zakonsko veljavna valuta. Vse ostale valute so izgubile svojo veljavnost. Finančni minister Bruck je izkoristil dano priložnost in je hkrati z uvedbo nove valute, h kateri ga je zavezovala dunajska denarna pogodba, do­ končno odpravil še vse ostanke starih valut in starih računskih denarnih siste­ mov. Enotnost (nemškega) avstrijskega cesarstva je hotel doseči tudi s pomočjo enotne avstrijske valute.764 Odpravljene so bile dotlej še veljavne, vendar regionalno omejene valute na področju Krakova (poljska valuta), Tirolske, Vorarlberga, Salzburga in dela Zgornje Avstrije (državna valuta)765 ter Lombardije in Benečije (avstrijska lira). Iz obtoka so bili končno povsem vzeti še zadnji ostanki ostankov dunajske valute. Ta se je zamenjevala po sledečem menjalnem tečaju: 100 gld. dunajske valute = 42 gld. avstrijske valute. Zamenjalne bankovce (ljudsko poimenovane Šajne) je bilo mogoče za nov denar zamenjati do 1. julija 1858, do 1. novembra 1858 pa jih je bilo mogoče zamenjati samo še pri glavnih državnih blagajnah. Po tem datumu niso bili več veljavni. Zato je Bleiweis še v zadnjem trenutku pozival svoje bralce: »Kdor ima še kaj te robe, naj jo speča, da ne bode prepozno!«766 Vlada je ob priložnosti valutne reforme ljudem še enkrat dala možnost, da zamenjajo ves denar, ki je bil sicer po letu 1848 že preklican, vendar ga ljudje niso pravočasno zamenjali. »Marsikdo ima morebiti še kak tak preklican dnar, zlasti papirnat, ki ga bo sedaj še lahko brez vse zgube spečal.«767 Papirnati drobiž, »flike« in »metulje«, stare bankovce po 1 in 2 gld., star bakreni drobiž in vse vrste držav­ nega papirnatega denarja je bilo tako mogoče zamenjali še do 1. julija 1858. Finančno ministrstvo je kmalu sporočilo, kateri stari srebrni kurantni de­ nar in bakreni drobiž bo veljal samo še do 1. novembra 1858. Do tega datuma so lahko ljudje s tem denarjem plačevali pri vseh državnih blagajnah ali pa ga tu za­ 761 Pleiweis, Jože: Naš stari pa novi dnar, Novice, št. 2, 13. 1. 1858, str. 9. 762 Primerjaj: Novice, 24. 5. 1858, št. 12, str. 95. 763 RGB, 27. 4. 1858, št. 63. 764 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 727. 765 Državna valuta (Reichswährung) je bila v uporabi še v južni Nemčiji, Porenju in Vestfaliji. Za­ dnje državne goldinarje so skovali že leta 1750. Kavčnik, I.: O vrednotah (valutah), Slovenski Pravnik, št. 3, 1900, str. 5. 766 Vrednik: Kdo ima dnarja, naj posluša!, Novice, 28. 7. 1858, št. 234, str. 234. 767 Novice, 5. 5. 1858, št. 18, str. 143. 154 zgodovini-ce menjali do skupne vsote 2 gld. »Ko bo ta čas pretekel, se bodo mogli imenovani srebrni dnarji samo kot srebro pri cesarskih zamenjevalnicah, kufreni [bakreni] pa kot kufer po teži pri odločenih c. k. kovavnicah in dnarnicah oddajati.«768 Ker menjava bakrenega drobiža ni potekala povsem po načrtu in je primanjkovalo tudi novega drobiža,769 je finančno ministrstvo 16. novembra 1858 razglasilo, da bo preklicani bakreni drobiž še do konca leta mogoče unovčiti pri državnih blagajnah in davčnih uradih, »pa jih mora najmanj za 1 goldinar starega dnarja biti; za plačila se pa nikjer ne jemljejo«.770 771 Spodnja Tabela 7 prikazuje, kateri denar je bil preklican in kolikšna je bila njegova vrednost pri zamenjavi. Razen bakrenega drobiža iz leta 1851 so vse te srebrnike prenehali kovati že pred koncem Napoleonovih vojn, bakreni dro­ biž dunajske valute iz leta 1811 pa so kovali samo do leta 1816. Letnica v tabeli prikazuje, kdaj so kovance začeli prvič kovati. Pri srebrnikih je prikazano tudi srebrno jedro v gramih. Tabela 7:771 kovanci ljudsko imenovanje leto začetka kovanja jedro vrednost v kr. konvencijske valute srebrnik 1 /4 tolarja pol goldinarja 1754 5,89 30 XVII krajcarjev petica 1754 3,31 15 XV krajcarjev petica 1753 3,60 15 VII krajcarjev dvojača 1754 1,36 6 VI krajcarjev dvojača 1753 1,44 6 bakreni drobiž 6 krajcarjev šajnasti krajcarji 1811 2 2/5 3 krajcarji 1811 1 1/5 2 krajcarja 1811 4/5 1 /2 krajcarja 1811 1/5 3 krajcarji groš 1851 3 1 /4 krajcarja venar/vinar 1851 1/4 V Avstriji so mnogi ljudje hranili stare srebrnike in bakreni drobiž, ki ga v kovnicah že dolgo časa niso več kovali. Nekaj tega denarja so imeli tudi ljudje na Slovenskem, saj so jih časopisi pozivali, »naj se podviza, kdor kaj tega dnarja ima, da ga speča že te dni«.772 Na celotnem slovenskem ozemlju so bili razširjeni le preklicani srebrniki in zlasti novi bakreni drobiž iz leta 1851, ki ga je bilo »še 768 Novice, 12. 5. 1858, št. 19, str. 151. 769 Primerjaj: Novice, 10. 11. 1858, št. 45, str. 359. 770 Novice, 24. 11. 1858, št. 47, str. 375. 771 Tabelo sem sestavil s pomočjo podatkov iz: Novice, 12. 5. 1858, št. 19, str. 151. Herinek, Ludwig: Österreichische Münzprägungen, o.c. str. 99-100. Globočnik, A.: Geschichtliche Übersicht des österreichischen Geld- und Münzwesens, str. 43. 772 Še nekaj potrebnega o starem in novem dnarji, Novice, 20. 10. 1858, št. 42, str. 329. zgodovini-ce 255 povsod dosti«. Nasprotno v deželah, ki so bile del Iliriskih provinc, bakreni dro­ biž iz leta 1811 sploh ni bil v uporabi. Ta bakreni drobiž je prišel v denarni obtok šele po državnem »bankrotu« leta 1811 in uvedbi zamenjalnih bankovcev. S tem drobižem je bila po tem takem blagoslovljena le Štajerska in vzhodna Koroška. Teh »krajcarjev je še dosti med ljudstvom v tistih deželah, ktere so ‘zamenjalne bankovce’ imele (pri nas na Kranjskem ga že zdavnaj ni)«.773 Slika 33: Bakreni drobiž, četrt krajcarja konvencijske valute, 1851, Dunaj. Vsi ostali še nepreklicani kovanci so bili v veljavi tudi še po 1. novembru 1858, »in sicer tako dolgo /.../, dokler ne bojo preklicani«.774 Ker pa je po 1. novembru veljala samo še avstrijska valuta, je bilo potrebno za še veljavne kovance konvencijske valute natančno določiti, kolikšna je bila njihova vrednost v avstrijski valuti. To vred­ nostno razmerje prikazuje tabela 8. Tabela 8:775 kovanci konvencijske valute ljudsko poimenovanje vrednost v kr. konvencijske valute vrednost v gld. avstrijske valute srebrniki 2 goldinarja (cesarski) tolar / 2,10 1 goldinar / 1,05 20 krajcarjev iz leta 1852 dvajsetica / cvancigerca / 0,35 20 krajcarjev starega kova dvajsetica 19 3/7 0,34 10 krajcarjev desetica 9 5/7 0,17 5 krajcarjev peterka / finfarca 4 6/7 0,085 3 krajcarji groš 2 6/7 0,05 1 kronski tolar križavec / križast tolar 2 gld. 11 3/7 2,30 1/2 kronskega tolarja polkrižavec 1 gld. 4 1,12 1 /4 kronskega tolarja četrt križavec 31 3/7 0,55 srebrni drobiž 6 krajcarjev dvojača / šestica 5 5/7 0,10 bakreni drobiž 2 krajcarja 1 5/7 0,03 1 krajcar 6/7 0,015 1/2 krajcarja polkrajcar / cvajar 0,005 773 Vrednik: Kdo ima dnarja, naj posluša!, Novice, 28. 7. 1858, št. 234, str. 234. 774 Ibidem. 775 Ibidem. Se nekaj potrebnega o starem in novem dnarji, Novice, 20. 10. 1858, št. 42, str. 329. Kaj je vsakemu in povsod treba vedeti, da se dobro in popolnoma iznajde v novem dnarji?, Novice, 10. 11. 1858, št. 45, str. 353. 156 zgodovini'Ce Pri preračunavanju, kolikšno plačilno vrednost bo imel še ne preklicani konvencijski denar v avstrijski valuti, so se ravnali po razmerju: 100 gld. konven­ cijske valute = 105 gld. avstrijske valute. Vendar so v resnici glede na to uradno menjalno razmerje svojo polno vrednost obdržali le bankovci avstrijske narodne banke in srebrniki za 2 gld., 1 gld. in 20 kr. iz leta 1852. Ves ostali denar pa je bil nekoliko razvrednoten. Vlada se je namreč odločila, da bo stare kovance de­ valvirala vsaj za toliko, za kolikor so se v povprečju obrabili, ko so bili v obtoku in so zato vsebovali manj kovine, kot je bilo zakonsko predpisano.7'6 Iz zgornje tabele je razvidno, kolikšna je bila po 1. novembru njihova zmanjšana vrednost izražena v konvencijski valuti. Nekateri kovanci so bili razvrednoteni bolj, drugi nekoliko manj. Najbolj je bil razvrednoten drobiž. Spodnja tabela 9 tako prika­ zuje denarne skupine glede na menjalno vrednost 100 gld. konvencijske valute v avstrijsko valuto. Tabela 9:777 gld. CM vrsta denarja gld. ÖW 100 bankovci 105 2 goldinarja 1 goldinar 20 krajcarjev iz 1852 100 1 kronski tolar 104 100 20 krajcarjev 102 10 krajcarjev 5 krajcarjev 1 /2 kronskega tolarja 100 6 krajcarjev 100 3 krajcarji 1 /4 kronskega tolarja 100 2 krajcarja 90 1 krajcar 100 1/2 krajcarja 60 Ta devalvacija med prebivalstvom seveda ni naletela na odobravanje. Kranjska trgovska in obrtna zbornica se je zavzela, da bi za srebrnike za 20 kr. starega kova še naprej veljala njihova stara vrednost. Vendar njeni pozivi niso naleteli na odprta ušesa.776 777 778 779 776 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 729-730. 777 O podarkih v tabeli primerjaj: Še nekaj potrebnega o starem in novem dnarji, Novice, 20. 10. 1858, št. 42, str. 329. Kaj je vsakemu in povsod treba vedeti, da se dobro in popolnoma iznajde v novem dnarji?, Novice, 10. 11. 1858, št. 45, str. 353-354. 778 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 18. 10. 1859. 779 RGB, 27. 4. 1858, št. 63. zgodovini.ee 157 7. Avstrijska valuta kot merilo vrednosti S 1. novembrom 1858 so vse stare valute izgubile svojo veljavnost. Avstrij­ ska valuta je postala edina zakonsko veljavna valuta. Odtlej je bila avstrijska valu­ ta za vse državne organe in javne zavode edino veljavno merilo vrednosti.779 Ves denarni promet so morali preračunavati z avstrijsko valuto: »Ima od 1. novembra 1858 novi dnar avstrijske veljave edini dnar v celem cesarstvu biti, s katerim se vsa plačila in rajtenge opravljajo.«'80 Zato so državne ustanove, podjetja in bančne ustanove morale temeljito poseči v svojo knjigovodstvo. Ker se je finančni mini­ ster Bruck zavedal morebitnih težav, je zagovarjal menjalno razmerje 100 : 105 samo pri tistih plačilih, ki so morala biti že po pogodbi izplačljiva v srebru. Vsa druga plačila, kot so bili davki, plače, dohodki, najemnine itd. naj bi številčno ostala enaka. S tem bi bila razvrednotena za 5 %. Prednost tega bi bila, da ne bi bilo potrebnih nobenih preračunavanj. Vendar se ministrska konferenca iz pra­ vnih razlogov s tem ni strinjala. Vse obveznosti so zato morale biti preračunane. To pa je zahtevalo velike organizacijske in administrativne napore/81 »V tem novem dnarji se rajta zdaj tudi v vseh ces. kancelijah vse, kar ima kdo plačati ali pa prejeti; po tem bojo davki in se druge reči prerajtane. /.../ davek je ravno tolik kakor poprej, le novi dnar je nekoliko manj vreden memo stare­ ga.«782 Tako je bilo potrebno določiti nove tarife za davčne takse,783 za davke,784 za voznino na železnicah,785 za cene tobaka786 in za poštne storitve.78' Na novo valuto so se po novem glasili še državni vrednostni papirji788 in tudi zamudniki so morali obrok ljudskega posojila odšteti v novi valuti.789 Zaradi ne dovolj raz­ vejanega sistema drobiža, najmanjših vrednosti nominalno preprosto ni bilo mogoče zmanjšati točno za 5 %. V teh primerih so številke ponavadi zaokrožili navzgor in s tem realno za nekoliko povečali vrednost plačila.790 Možne pa so bile tudi nekatere izjeme. Valutne reforme so se lahko veselili obsojenci, ki so po novem za sodne globe odšteli nominalno isto vsoto.791 780 781 782 783 784 785 786 787 788 789 790 791 Novice, 14. 7. 1858, št. 28, str. 224. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, op. 38, str. 724. Kaj je vsakemu in povsod treba vedeti, da se dobro in popolnoma iznajde v novem dnarji?, Novice, 10. 11. 1858, št. 45, str. 354. Novice, 28. 7. 1858, št. 30, str. 239-240. Novice, 15. 9. 1858, št. 37, str. 295; 13. 10. 1858, št. 41, str. 327. Novice, 19. 1. 1859, št. 3, str. 23. Novice, 3. 11. 1858, št. 44, str. 332. Novice, 1. 8. 1858, št. 31, str. 247; 7. 6. 1858, št. 27, str. 216; 20. 10. 1858, št. 42, str. 335-336 Novice, 3. 11. 1858, št. 44, str. 332. Novice, 29. 9. 1858, št. 39, str. 311. Novice, 28. 7. 1858, št. 30, str. 239-240. Novice, 25. 8. 1858, št. 34, str. 271. Še bolj pa so se lahko razveselili starši dunajskih otrok, ki so za šolnino na ljudskih šolah odslej morali plačevati realno celo nekoliko manj. Novice, 15. 9. 1858, št. 37, str. 295. 158 zgodovini.ee 8, Zamudna zamenjava starih kovancev za nove Zaradi devalvacije nekaterih starih kovancev so Novice svojemu bralstvu svetovale: »Naj si tedaj vsak dobro zapomni, kar cesarski patent veleva, da se znebi še pred vsemi Svetimi [1. novembrom] tistega sedanjega dnarja, ki bode po vseh Svetih nekoliko manj vreden.«792 Vendar je bilo to lažje reči kot storiti. Zamenjava starih kovancev za nove je le počasi potekala. Sam proces zamenjave je zahteval daljnosežne priprave in velike organiza­ cijske napore. Ze kmalu po sklenitvi dunajske denarne pogodbe so najprej pre­ nehali s kovanjem konvencijskega denarja: »V cesarski dnarni kovnici na Dunaji ne kujejo več srebernih dvajsetič, ker po dogovoru več vlad, ktere žele, da bi se vpeljal edini dnar, bojo nek tudi cesarske dvajsetice prišle ob veljavo, in zato so nehali nove kovati.«'93 Naslednja poteza je bila kovanje novega denarja in njegov postopen prihod v denarni obtok: »V ces. dnarni kovnici že delajo priprve za ko­ vanje novega dnarja, ki ima že mesca majnika med ljudstvo priti.«794 Vendar je bil najavljen mesec maj absolutno prezgoden. Prvi nanovo skovani kovanci so bili po 2 zvezna tolarja, ki so jih skovali prav v čast odprtja železnice med Ljubljano in Trstom795 20. junija 1857.796 Najprej so nove srebrnike dobili državni in davčni uradi, ki so jih zame­ njevali samo za nedevalvirane srebrnike.797 Avgusta 1858 so poslali za 10.000 gld. novih kovancev tudi v ljubljansko državno blagajno, »menda zato, da se bo malo po malem novi dnar po deželi pokazal«.'98 Nanovo skovani denar je začel v večji meri prihajati v obtok šele po 14. novembru 1857, najprej zvezni tolarji in goldinarji, »toda zazdaj samo v zameno za druge srebre. Kujejo pa sploh nove dnarje noč in dan«.799 Novice so nato slovenskemu bralstvu občasno postregle s podatki, koliko bakra, srebra in zlata so pripeljali v kovnico in koliko novega denarja so skovali.800 Vendar denarne kovnice do 1. novembra 1858 niso skovale dovolj novih kovancev, da bi bilo mogoče iz obtoka umakniti prav vse stare kovance. Zato se je kranjska trgovska in obrtna zbornica v imenu ljubljanskih trgovcev 21. novembra 1858 zavzela za podaljšanje rokov za zamenjavo starega denarja za 792 Še nekaj potrebnega o starem in novem dnarji, Novice, 20. 10. 1858, št. 42, str. 329. 793 Novice, 4. 3. 1857, št. 18, str. 72. 794 Novice, 1. 4. 1857, št. 26, str. 104. 795 Globočnik, A.: Geschichtliche Übersicht des österreichischen Geld- und Münzwesens, str. 48. 796 Primerjaj: Cvirn, Janez: Končna postaja Trst, V: Cvirn, Janez ... (et al.): Slovenska kronika XIX. stoletja, 1. knjiga, Ljubljana 2001, str. 445-446. 797 Novice, 14. 7. 1848, št. 28, str. 224. 798 Novice, 11. 8. 1858, št. 32, str. 255. 799 Novice, 18. 11. 1857, št. 92, str. 368. 800 Novice, 20. 1. 1858, št. 3, str. 24; 3. 2. 1858, št. 5, str. 40; 7. 4. 1858, št. 14, str. 111; 28. 4. 1858, št. 17, str. 135; 12. 1. 1859, št. 2, str. 16. zgodovini-ce 159 novega.801 Zlasti kritično je bilo pomanjkanje drobiža. Novice so konec februarja 1858 svojemu bralstvu sicer zagotavljale: »Srebernega in bakrenega drobiža je ta čas več kot 30 milijonov med ljudmi, in deržavnim dnarnicam je mogoče za to skerbeti, da jih je v vsaki deželi toliko, kolikor jih je po primeri treba.«802 Ko je napočil november, so sporočile, da je »doslej /.../ bilo blizo 100 milijonov novih krajcarjev in polkrajcarjev kovanih«. Vendar so se ob tem tudi vprašale: »Kje so nek?«803 Kljub uradnim vladnim poročilom o na novo skovanem denarju je torej vsaj na Kranjskem bakrenega drobiža obupno primanjkovalo. Slika 34: Bakreni drobiž, pol krajcarja avstrijske valute, 1858, Kremnica. »Finančna uprava vendarle sploh ni bila v stanju, /.../ da bi za dan prehoda [na novo valuto] imela pripravljeno za­ dostno zalogo drobiža. Stari bakrenec je moral še nekaj časa ostati v obtoku.804 805 Za prehodno obdobje so morali določiti njegovo zakonito vrednostno razmerje do novega kovanega drobiža. Ta okoliščina ni okrnila le psihološkega efekta pri prehodu [na novo valuto], temveč so se predvsem morali bati nemajhnih zmešnjav in zlasti prevar in goljufih vseh vrst.«803 9. Zmešnjave in prevare Med prebivalstvom se je pojavila zmeda že takoj po razglasitvi cesarskega patenta z dne 19. septembra 1857 o uvedbi avstrijske valute: »Od več strani se sliši govoriti in ljudje tudi verjamejo, da naš dozdanji dnar: tolarji, dvajsetice, desetice itd. je že preklican in ob veljavo djan: zato je že marsikdo ves plašen svojo mošnjico s plesnjivimi dvajseticami tiral k temu in unemu menivcu, in je bil ve­ sel in hvaležen, da jih je spečal in za-nje bankovcev dobil brez nadavka ali s celò majhnim nadavkom.«806 Ker se je od septembra 1857 do januarja 1858 srebrna ažija gibala nad 6 %,807 so ljudje, ki so podlegli lažem, ki jih »žlubodrajo ljudje ali iz neumnosti ali iz hudobije«, lahko imeli tudi prav tako visoko izgubo. Zato je Jože Pleiweis tem ljudem zagotavljal, da dvajsetice »še niso preklicane, ampak da imajo še vso svojo ceno in da nikoli ne bojo zgubile svoje notranje vrednosti. 801 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 14. 12. 1858. 802 Novice, 24. 2. 1858, št. 8, str. 63. 803 Novice, 10. 11. 1858, št. 45, str. 359. 804 Bakreni drobiž po 2 kr. je tako veljal še vse do konca julija 1859. Novice, 1. 6. 1859, št. 22, str. 168. 805 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, op. 38, str. 727. 806 Pleiweis, Jože: Naš stari pa novi dnar, Novice, 13. 1. 1858, št. 2, str. 9. 807 Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 142-145. 160 zgodovini-ce /.../ tedaj je naš stari dnar še popolnoma veljaven kakor je bil. Vesel naj bo, kdor ima še starega dnarja na kupe!«808 Kljub dobronamernemu opozorilu zmešnjav in prevar še ni bilo konec. Ker točno menjalno razmerje med starim in novim denarjem še ni bilo znano, so nekateri ljudje spretno izkoristili nastalo negotovost o bodoči vrednosti sta­ rega denarja: »Slišati je, da si premeteni sleparji vpeljanje novega dnarja, zlasti na kmetih, v svojo korist obračajo, ker pravijo ljudem, kteri v dnarjih niso dosti zvedeni, da bodo dosedanji dnarji prihodnje veliko manj veljali. Tako nabera- jo stare dnarje kakor morejo po nizki ceni.«809 Nazadnje so bile nekatere vrste kovancev resnično devalvirane, zlasti drobiž. Vendar so po vsej verjetnosti pre­ kupčevalci od kmetov kupovali srebrni kurantni denar in to po toliko nižji ceni, da so pri tem pobrali precejšen dobiček. Ko je nato vlada končno določila relacijo vseh vrst starega denarja glede na avstrijsko valuto in je nastopil usodni 1. november, so se hitro pojavili novi problemi: »Pervi dan tega mesca [novembra], ker je bil pervi dan novega dnarja, je veliko prepirov in zmešnjav naredil med ljudmi.«810 Zaradi zapletenega sistema različnih vrednosti različnih vrst denarja so se po deželi širile različne informa­ cije in dezinformacije. Josip Levičnik iz Železnikov je v Novicah takratno raz­ položenje opisal s temi besedami: »Kakor menda povsod, tudi pri nas dela novi denar ljudem sive lase. Eden vé to od njega, drugi ono, največ pa jih je, ki vedo od vsega skupaj malo več ko - nič. Kaj pa tudi hoče vedeti, saj ga večidel še le po imenu poznajo! Smejati se človek mora, kakošne nekteri bašejo.«811 Ce bi bil po 1. novembru v obtoku samo novi denar, bi bile zmešnjave veliko manjše. Kar je bilo pred prvim 1. novembrom vredno 100 gld. v kon­ vencijskem denarju, je bilo po tem datumu vredno 105 gld. v novem denarju avstrijske valute. Ljudje so se v tem primeru morali samo navaditi na nove cene, ki so bile nominalno za 5 % višje, realno pa seveda povsem enake. Novice so ljudem zagotavljale, da trgovci pri tem ne bodo imeli »nobenega dobička, ker novi dnar/.../ je toliko loži mimo starega«.812 Vendar naj bi trgovci na drobno in kavarnarji v Ljubljani zapleteno preračunavanje iz konvencijske v avstrijsko valuto vseeno spretno izkoristili v svoj prid. Nove cene naj bi namreč zaokrožili navzgor. In to ne samo tam, kjer je bilo to potrebno. Cene naj bi preprosto za­ okrožili za 1 krajcar, čeprav je obstajal tudi kovanec po 1/2 kr.813 Na to obtožbo se je užaljeno oglasil ljubljanski trgovec Janez Tavčar, ki je ugovarjal, da se vseh 808 Pleiweis, Jože: Naš stari pa novi dnar, Novice, 13. 1. 1858, št. 2, str. 9. 809 Novice, 14. 4. 1858, št. 15, str. 119-120. 810 Kaj je vsakemu in povsod treba vedeti, da se dobro in popolnoma iznajde v novem dnarji?, Novice, 10. 11. 1858, št. 45, str. 353. 811 Levičnik, Jos.: Iz Železnikov, Novice, 17. 11. 1858, št. 46, str. 366. 812 Še nekaj potrebnega o starem in novem dnarji, Novice, 20. 10. 1858, št. 42, str. 329. 813 Laibacher Zeitung, 1858, št. 253, str. 1011-1012. zgodovini>ce 161 trgovcev ne sme metati v isti koš. Vendar tudi on ni tajil, »da se je kje perve dni kaka pomota v neznanem prerajtovanji zgodila tudi utegne biti, da je kdo kaj pogrešil«.814 815 Toda to so bili le manjši cenovni popravki nekaterih prodajnih artiklov, ki niso imeli skoraj nobenega vpliva na splošno rast cen. Pomembnejši je bil psihološki dejavnik, ki je vznejevoljil kupce dotičnih dražjih prodajnih artiklov. Zlasti še, ker so imeli že tako in tako velike težave pri preračunavanju iz starega v novi denar. Ljudje so imeli precej težav že pri preračunavanju starega denarja konven­ cijske valute v nov denar avstrijske valute: »Ljudje ne vedo, da vsak bankovec za 1 goldinar plača 105 novih kraje, ali 1 nov goldinar in pa 5 novih kraje.«813 Do­ pisnik iz Kranja je še avgusta 1859 poročal, da je »z dnarjem /.../ tu še vedno pre­ pir, zlasti zavoljo goldinarskih bankovcov, izmed kterih stare za polne jemljejo, na nove pa 5 nov. kraje, hočejo, dasiravno je bila prava veljava že večkrat ljudem očitno naznanjena«.816 Potemtakem res pravi narobe svet. Preračunavanje se je še bolj zakompliciralo, če je bilo znesek potrebno plačati s starim denarjem. Na novembrskem sejmu v Ljubljani je tako prišlo do precejšnjih zapletov: »Da na goldinarsk bankovec se jim mora na 10 šestič še doplačati 5 novih kraje., to dobro vedo, - da pa šestica ne plača več 6 kr. starega dnarja, to jim noče v glavo!«817 Ljubljančanom in drugim obiskovalce sejma je bilo torej jasno, da je star goldinarski bankovec vreden 1 gld. 5 kr. öW. Prav tako jim je bilo bolj ali manj jasno, da je vrednost enega gld., plačanega v srebrnikih za 6 kr. (6 * 10 = 60 kr. = 1 gld. CM), enaka le vrednoti 1 gld. öW in je zato po­ trebno doplačati 5 kr. öW. Kakor hitro pa so ljudje začeli preračunavati v starem denarju, je prišlo do nesporazumov. Posebno še, če je bilo potrebno plačevati s starim devalviranim denarjem. »Sliši se, da nekteri prodajajo to in uno reč za šestice in krajcarje še po njih stari vrednoti.«818 Prodajalci, ki so tako delali, so prodajali svojo blago pod ceno ali pa so pred tem v toliko povišali svoje cene, da so lahko pokrili izgubo. Vlada se je dobro zavedala, da bi zaradi zapletenega poteka valutne refor­ me lahko prišlo do precejšnjih zmešnjav. Zato je med reformo vodila obsežno akcijo seznanjanja prebivalstva s potekom reforme. Ker je bilo največ težav pri­ čakovati pri preračunavanju vrednosti starega denarja v novega, je vlada že maja 1858 izdala ustrezne računske tabele.819 Hkrati je še poskrbela, »da bodo tabele 814 Novice, 17. 11. 1858, št. 46, str. 367. 815 Kaj je vsakemu in povsod treba vedeti, da se dobro in popolnoma iznajde v novem dnarji?, Novice, 10. 11. 1858, št. 45, str. 353. 816 Iz Kranja, Novice, 24. 8. 1859, št. 34, str. 268. 817 Novice, 24. 11. 1858, št. 47, str. 375. 818 Kaj je vsakemu in povsod treba vedeti, da se dobro in popolnoma iznajde v novem dnarji?, Novice, 10. 11. 1858, št. 45, str. 353. 819 Novice, 2. 6. 1858, št. 22, str. 175. 162 zgodovini>ce za preobračanje starega dnarja na novega na vseh tergila in sicer na večjih pro- dajališčih nabite, da se bodo kupci goljufije obvarovali«.820 Tudi časopisi so v mnogih člankih obveščali prebivalstvo o vsebini va­ lutne reforme, »ki zadevajo več ali manj vsacega človeka od perve bogatincove palače do zadnje še tako borne bajtice«.821 Prebivalci so se lahko še bolj temeljito seznanili o vseh podrobnostih valutne reforme iz različnih priročnikov, ki so vse­ bovali tudi obsežne tabele za preračunavanje vrednosti (od samo 1/4 kr. do celo 10.000.000 gld.) iz konvencijske v avstrijsko valuto in obratno. Oktobra 1858 je v slovenščini izšla knjižica Stari in novi dnarji822 Kaže, da je bila ta knjižica prava knjižna uspešnica, saj je samo ljubljanski knjigarnar Janez Giontini v osmih dneh prodal 2000 izvodov.823 Isti knjigarnar je izdal tudi dvojezično knjižico Hitri računar z ozirom na novi denar po avstrijski veljavi (Der Schnellrecher, mit Rücksicht auf die neue österreichische Währung), ki jo je napisal Gustav Dzimski.824 Povrhu je Giontini prodajal tudi še nekatere druge nemške tabele za preračunavanje.825 Zaradi svoje razširjenosti so bile še zlasti pomembne različne praktike in koledarji. Te so v izdajah za leto 1859 izšle z računskimi tabelami za preračunavanje denarja in so med drugimi praktičnimi poduki pisale tudi o novi valuti. Peter Hicinger je tako spisal Domači koledar slovenski,826 kranjska kmetijska družba pa je založila Veliko Pratiko Janeza Bleiweisa827 in Neuer Wirtsc- haft-Kalendar 828 Ponudba priročnikov je bila resnično zelo raznovrstna in bogata. Prav tako dobro so se odrezali časopisi. Zato je lahko Bleiweis upravičeno poudaril: »Kdor se v pravem času po tem ravna kakor postava veléva in kakor smo tukaj razložili, ne bo imel nobene zgube, pa tudi nobenih prepirov ne bo, zakaj postava jasno govori in le poznati jo je treba vsakemu.«829 830 Kot pa smo videli, obveščenost pre­ bivalstva vseeno ni bila ravno najboljša in je bilo npr. novembra 1858 na sejmu v Ljubljani »dosti prepira zavolj novega dnarja«.8j0 Vse kaže, da se ljudje preprosto niso pravočasno pozanimali o vseh podrobnostih reforme. Zato je kranjska trgov­ ska in obrtna zbornica 21. novembra 1858 v imenu nekaterih ljubljanskih trgov­ cev zaprosila deželno davčno upravo, da naj objavi razglas o vrednosti starega, še veljavnega denarja. Njihova prošnja je bila kmalu uslišana.831 820 Novice, 28. 7. 1858, št. 30, str. 240. 821 Levičnik, Jos.: Iz Železnikov, Novice, 17. 11. 1858, št. 46, str. 366. 822 Iz Ljubljane, Novice, 1858, št. 40, str. 319. 823 Oglasnik št. 34, Novice, 10. 11. 1858, št. 45, str. 78. 824 Oglasnik št. 19, Novice, 14. 7. 1858, št. 28, str. 43. Oglasnik št. 26, Novice, 1858, št. 35, str. 60. 825 Oglasnik št. 34, Novice, 10. 11. 1858, št. 45, str. 78. 826 Oglasnik št. 31, Novice, 1858, št. 41, str. 33. 827 Oglasnik št. 28, Novice, 1858, št. 37, str. 27. 828 Oglasnik št. 37, Novice, 1858, št. 48, str. 85. 829 Še nekaj potrebnega o starem in novem dnarji, Novice, 20. 10. 1858, št. 42, str. 329. 830 Novice, 24. 11. 1858, št. 47, str. 375. 831 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 14. 12. 1858. zgodovini-ce 163 Veliko ljudi se je verjetno šele potem seznanilo z vsebino valutne reforme, ko so na lastni koži občutili, kako zapletena je reforma. Denarnih zmešnjav na­ mreč ni in ni hotelo biti konec. Dopisnik iz Kastava je še ob prihodu novega leta 1859 pesimistično poročal, da je »tudi pri nas /.../ dnarna zmešnjava velika; kdaj je bo konec, sam Bog vé«.832 Denarna zmešnjava je bila še toliko večja, ker veliko ljudi takrat sploh ni znalo brati833 in so se tako lahko zanesli le na ustne vire informacij. »Ker vsak človek ne zna brati,« so 'Novice spodbujale, »naj mu tisti, kdor znä, to prebere in ga poduči; želeti bi bilo še posebno, da bi si duhovni gospodje in učitelji, kakor koli morejo, prizadjali, razložiti ljudém novo postavo in tako odverniti mnogo prepirov in zmešnjav.«834 Glede na kasnejše zmešnjave torej ti ljudje niso opravili svojega »poslanstva«. Pri tem se seveda lahko upravičeno vprašamo, če so tudi vsi ti duhovniki in učitelji valutno reformo sploh dobro razumeli? Največ hude krvi je uvedba novega denarja povzročila v Lombardiji in Benečiji. Edino v tem delu avstrijskega cesarstva bankovci narodne banke niso imeli prisilnega tečaja. Zakonito plačilno sredstvo je bila avstrijska lira, ki je ime­ la srebrno podlago.83’ Vendar je bilo v obtoku še veliko francoskega denarja. Ko se je v 50. letih s padanjem cene zlata v Franciji vse bolj uveljavljal zlati denar, je preko tesnih italijansko-francoskih trgovskih zvez tudi v Lombardijo in Benečijo prihajalo vedno več zlatega denarja. Podobno kot v Franciji so zlatniki vedno bolj izrinjali iz obtoka srebrnike.836 Novice so tako poročale, da »komaj so prišle svojega plačila vredne dvajsetice med ljudstvo, so jih ondašnji menjavci berž po­ kupili in jih poslali na ptuje, posebno na Sardinsko in Francozko, zamenjavši jih za ptuje manj vredne cekine«.837 S tem se je pojavila nevarnost, da bodo ob valutni reformi srebrniki pro­ dani v tujino. Ta nevarnost je bila povsem realna, saj so po začetku reforme v Milanu na veliko prekupčevali s srebrniki za 20 kr. iz leta 1851, ki so jih prepro­ dajali v Turčijo.838 Da bi omejila takšen razvoj dogodkov, se je avstrijska vlada odločila, da bo tudi Lombardijo in Benečijo vključila v enotno valutno področje 832 V Kastvu. A. M., Novice, 12. 1. 1859, št. 2, str. 15. 833 Natančni podatki o takratni nepismenosti na žalost ne obstajajo. Leta 1880 je bilo na Slo­ venskem npr. nepismenih 39 % ljudi, ki so bili starejši od 10 let. Melik, Vasilij: Slovenci in nova šola, V: Schmidt, Vlado in Melik, Vasilij in Ostanek, France (ur.): Osnovna šola na Slo­ venskem, Ljubljana 1970, str. 53. Seveda je bila nepismenost v prejšnjih desetletjih še veliko večja. V ilustracijo lahko povemo, da je bilo konec 19. stoletja med tistimi, ki so bili rojeni pred letom 1840 kar 54 % nepismenih. Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda, V. zvezek, str. 279. 834 Kaj je vsakemu in povsod treba vedeti, da se dobro in popolnoma iznajde v novem dnarji?, Novice, 10. 11. 1858, št. 45, str. 354. 835 Glej poglavje Nastop krize in izginjanja kovanega denarja iz denarnega obtoka. 836 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 730-731. 837 Novice, 25. 3. 1857, št. 24, str. 96. 838 Novice, 8. 12. 1858, št. 49, str. 391. 164 zgodovini-ce in tako preprečila qdtok tujih zlatnikov. Hkrati je bila to tudi priložnost, da upo­ rni italijanski provinci monetarno priključi avstrijskemu cesarstvu. Že leta 1851 so ob priložnosti izdaje novega drobiža konvencijske valute tudi v Lombardiji in Benečiji začeli kovati nov drobiž, ki je bil skladen z avstrijskim.839 Stari italijanski drobiž so iz prometa povsem umaknili šele konec leta 1858.840 Hkrati pa so ob tej priložnosti zamenjali tudi kurantni denar v razmerju: 100 austrijskih lir = 35 gld. avstrijske valute. Slika 35: Kurantni srebrnik, 1 avstrijska lira, 1855, Milano. Italijani so odpravo avstrijske lire dojemali ne le kot poskus germanizacije, temveč tudi kot razvrednotenje njihovega premoženja, ki so ga imeli naloženega v starih srebrnikih. Zato sta trgovski in obrtni zbornici v Milanu in Benetkah brez uspeha poskušali prepričati avstrijsko vlado, da naj ne devalvira starih srebrnikov za 20 kr.841 Hkrati se je po pokrajini razraščalo špekuliranje s kovanci842 in zavračanje avstrijskega drobiža.843 Ljudje so lahko imeli velike težave tudi z nekaterimi novimi kovanci, ki so bili po velikosti in teži zelo podobni drugim kovancem, njihova vrednost pa je bila povsem drugačna. Zato je Jože Pleiweis že na začetku leta 1858 svaril pred novimi srebrniki za 1/4 goldinarja, ki jih je bilo prav lahko zamenjati za več vredne srebrnike za 20 kr. iz leta 1852. »Kdor brati zna, se pa ne bo goljufal: na dvajseticah stoji pod cesarskim orlom številka 20, pri ‘četrt goldinarju’ pa stoji 1/4 fl.«844 Zabeleženega nisem našel nobenega primera, da bi na Slovenskem nepismeni ljudje imeli težave pri prepoznavanju novega denarja. Vendar so na državni ravni vsaj nekateri prepozno spoznali svojo napako. Zato so se časopisi zavzemali, da bi bilo potrebno te kovance prekovati v nove kovance z bolj raz­ ločnim napisom.84:1 Slika 36: Kurantni srebrnik, četrt goldi­ narja avstrijske valute, 1858, Dunaj. 839 840 841 842 843 Novice, 25. 8. 1852, št. 68, str. 272. Novice, 24. 1. 1857, št. 7, str. 28. Novice, 28. 7. 1858, št. 30, str. 240. Novice, 3. 11. 1858, št. 44, str. 352. Novice, 24. 11. 1858, št. 47, str. 375. Več o problemih v Lombardiji in Benečiji primerjaj še: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 731—733. zgodovini-ce 165 Veliko bolj burno je bilo v Italiji. V Novicah je dopisnik iz Milana poročal, da se pri njih na veliko trguje z novimi kovanci, ki jih preprodajajo v Turčijo kot večvredne kovance za 20 kr. CM. »in tako uganjajo veliko sleparijo«.844 845 846 S takšnim prekupčevanjem so se po vsej verjetnosti ukvarjali tudi v Trstu, ki je imel razvejane trgovske stike z Levantom. Zato so leta 1859 prišli v obtok novi kovanci po 1/4 gld. öW, ki so imeli vkovano veliko večjo številko vrednosti, »da se odverne goljufija, po kteri se je, zlasti na Turško, veliko takih novih petič spečalo za stare dvajsetice«.847 Slika 37: Kurantni srebrnik, četrt goldi­ narja avstrijske valute, 1860, Alba Iulia. V izjemnih primerih je zmešnjave povzročal tudi zlati denar. Zaradi veliko višje vrednosti zlata od srebra in bakra je bila teža zlatnikov relativno majhna. Zato so lahko prevaranti ne dovolj pre- vidnemu in neukemu prebivalstvu namesto zlatnikov podtaknili nove bakrene krajcarje.848 844 Pleiweis, Jože: Naš stari pa novi dnar, Novice, 13. 1. 1858, št. 2, str. 9. 845 Novice, 1. 12. 1858, št. 48, str. 384. 846 Novice, 8. 12. 1858, št. 49, str. 391. 847 Novice, 26. 1. 1859, št. 4, str. 31. 848 Tako je neki prevarant kmalu po 1. novembru 1858 na Moravskem kupil »kravo od kmetice za 4 nove krajcarje! Dal ji je namreč v paveli in papirji zavite svitle nove krajcarje; ženica je mis­ lila, da so cekini in je sleparijo še le spoznala, ko je bila krava iz hleva«. Novice, 24. 11. 1858, št. 47, str. 376. Ker so se zlatniki z dolgoletno uporabo počasi obrabljali in so s tem izgubljali svojo kovinsko vrednost, so jih ljudje lahko zaščitili. V tem primeru je prevarant uporabil bombaž in papir za odlično kamuflažo. O podobni prevari so Novice poročale tudi pri uvedbi novega bakrenega drobiža iz leta 1851. »Neka kmetica proda na somnji Novo-Tičanjskim kravo za 6 cekinov, ko cekine zmenjati hoče, se je menjalec posmeja, rekoč, da krajcarjev ne menja. Žena ostermi, zvedši, da njeni cekini so novi svitli krajcarji. Kupca reva ni poznala, kteremu je kravo za 6 krajcarjev prodala!« Novice, št. 40, 19. 5. 1852, str. 160. 166 zgodovini'Ce Vlil. KRIZA AVSTRIJSKE VALUTE (1859/62) 1. Trhla konvertibilnost bankovcev avstrijske valute Kljub velikim težavam je narodni banki 6. oktobra 1858 uspelo obnoviti zamenljivost bankovcev za srebro. Pri tem ji je šla na roko tudi zelo nizka srebrna ažija: »Naddavek srebra ali ažio je že skoraj popolnoma nehal.«849 Septembra 1858 je srebrna ažija v povprečju padla že na 2 %. Z razglasitvijo konvertibilno­ sti novih bankovcev je srebrna ažija oktobra v povprečju padla na komaj dober odstotek. V naslednjih mesecih je sicer zopet nekoliko narasla, vendar se je v povprečju sukala med 2 in 3 %. Konec leta pa je padla na komaj 0,25 %.850 Vse je kazalo, da bo z nadaljnjim zamenjevanjem starih nekonvertibilnih bankovcev v nove konvertibilne bankovce srebrna ažija obsojena na skorajšnje popolno izginotje. Vendar zaupanje javnosti v narodno banko ni bilo pretirano trdno. Veliko novih bankovcev so hitro zamenjali za srebro. Ker so se zato zalo­ ge srebra narodne banke nevarno manjšale, je morala v dogajanje poseči vlada, ki je narodni banki nakazala novo srebro.851 Vendar ti ukrepi niso zadoščali. Narodna banka je leto 1859 pričakala z 103,5 milijonov gld. č>W zalog srebra. V obtoku je bilo za 388,5 milijonov gld. öW bankovcev.852 Pri komaj 26-odstotni pokritosti bankovcev s srebrom bi narodna banka težko dolgo časa vzdrževala konvertibilnost bankovcev. Posebno še v kritični začetni fazi, ko v javnosti še ni bilo zaslediti pretiranega optimizma o uspešnosti denarne reforme. Poleg tega ni prav nič kazalo, da bi lahko država tudi v bodoče narodni banki priskočila na pomoč. Finančnemu ministru Brucku vzporedno z valutno reformo ni uspelo sanirati še proračunskega primanjkljaja. Ko je Bruck prevzel mesto finančnega ministra in se je krimska vojna končala, se je proračunski pri­ manjkljaj sicer res zmanjšal, vendar je leta 1858 še vedno znašal skoraj 70 mili­ jonov gld. Do leta 1857 je Bruck nastalo proračunsko luknjo pokrival z vplačili obrokov narodnega posojila. Ko pa je bilo tega dokončno konec, je Bruck začel prikrito izdajati dodatne obveznice narodnega posojila. Ostali manjkajoči denar je dobil s prodajo državnih železnic. Za pokritje predvidenega primanjkljaja za leto 1859 si je Bruck v tujini na­ meraval sposoditi 60 milijonov gld. Konec januarja 1859 so londonski Rothsc­ hildi prevzeli razpis posojila v Angliji. Avstrijsko časopisje je najem novega po­ sojila pospremilo z upanjem, »da bi utegnilo to posojilo za naše dnarstvo dobro 849 Novice, 6. 10. 1858, št. 40, str. 329. 850 Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 144-145. Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 129. 851 Primerjaj poglavje Konvertibilnost bankovcev Avstrijske narodne banke. 852 Od tega je bilo samo 10,5 milj gld. öW konvertibilnih bankovcev. Glej: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 2. knjiga, str. 539, 541-542. zgodovini.ee 167 biti, ker bi kovanega dnarja prišlo v naše cesarstvo in bi še bolj pomagalo, da bi dunajska banka mogla v gotovem dnarju plačevati«.853 Toda zaradi neugodnega političnega razvoja je subskripcija posojila doživela popoln neuspeh.854 Vendar tudi s tako težko zbranim denarjem Bruck ne bi mogel utrditi ogrožene stabilnosti avstrijskega papirnatega denarja. Valutna reforma je bila konec leta 1858 komaj na začetku poti. Narodna banka je imela premalo za' log srebra in preveč državnih dolgov. Ker pa je država sama nujno potrebovala denar, banki ni mogla priskočiti na pomoč. V teh razmerah je lahko že manjša kriza podrla nestabilno hišo iz papirnatega denarja.855 2. Vojna s Piemontom in Francijo leta 1859 Ob novoletnem sprejemu tujega diplomatskega zbora v Parizu je fran­ coski cesar Napoleon III. avstrijskemu poslancu izrekel sledeče usodne besede: »Obžalujem, da naši odnosi niso tako dobri, kot bi si želel. Vendar Vas prosim, da sporočite na Dunaj, da so moja osebna čustva do cesarja še vedno ista.«856 Te besede moramo razumeti v sklopu takratnih italijanskih združitvenih teženj pod vodstvom Piemonta. Avstrija se ni bila pripravljena odreči svojim italijanskim provincam. Po drugi strani pa je Francija s simpatijami gledala na italijanska prizadevanja po združitvi. Pri tem je Napoleon III. računal, da bo Francija lahko zamenjala Avstrijo kot vodilno silo na Apeninskem polotoku. Zato so novoletne besede francoskega cesarja po Evropi sprožile veliko vznemirjenje. Na dunajski borzi je že sama možnost, da se bo Francija v bodo­ čem spopadu postavila na stran Piemonta, povzročila pravo paniko.857 Tečaji vrednostnih papirjev so nekaj časa hitro padali. Zunanjepolitična negotovost je vplivala tudi na srebrno ažijo, ki je nedolgo tega skoraj povsem izginila. Ažija se je takoj po novem letu povzpela na skoraj 3 % in je nato polagoma naraščala.858 Vrednost papirnatega denarja se ni stabilizirala niti takrat, ko se je sredi januarja diplomatska kriza začasno nekoliko polegla: »To je bil teden poln strahu pred vojsko! In čeravno mora, ki se je /.../ na novega leta dan vlegla na persi cele Evro­ pe, je še nikakor ni tlačiti nehala, se je oblačno politično nebo vendar nekoliko 8,3 Novice, 19. 1. 1859, št. 3, str. 23. 854 Več o londonskem posojilu glej: Liese, Joachim: Staatskredit und Defizitfinanzierung in der ersten konstitutionellen Periode der Habsburger Monarchie 1860-1867, Frankfurt 1993, str. 144-145. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 761-763. 835 Več o tem glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 743 - 761. 856 Citat je vzet iz: Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 370. 857 Novice, 19. 1. 1859, št. 3, str. 23. 838 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 39*. 168 zgodovini'Ce zvedrilo, da se na vrat na nos ni bati hudega, ako nenadoma spet ne pribuči kak vihar iz zahoda«.859 Vendar vojne nevarnosti še ni bilo konec. Ze od začetka krize je Avstrija v Italijo demonstrativno pošiljala vojaške okrepitve. Ker Napoleon ni hotel tvegati spopada s celotno Nemško zvezo, je bil pripravljen Piemontu vojaško priskočiti na pomoč samo v primeru avstrijskega napada. Zato je Piemont provokativno v vedno večjem obsegu mobiliziral svoje čete in jih kopičil ob meji. Tudi Francija je začela koncentrirati svoje čete. Hkrati je naraščala srebrna ažija, ki se je do začetka marca 1859 povzpela že na 12 %. Ko pa je 5. marca v pariškem Monite- urju nenadoma izšel pomirjajoči članek, so se tečaji vrednostnih papirjev hitro okrepili in je srebrna ažija padla na 5 %.860 Novice so to izboljšanje komentirale s precejšnjo zadržanostjo: »Ker je borsa tisti znani petelin, ki se obrača vselej po političnem vetru, utegne to zboljšanje vseh obligacij in druzih papirjev res dobro znamenje tako dolgo biti, dokler ne pribuči spet drug vihar in oberne borsnega petelina - drugač.«861 In res se je že naslednji dan srebrna ažija začela znova vzpe­ njati in je sredi aprila presegla 15 %.862 Vojna napetost se namreč ni polegla: »Se zmiraj se nič gotovega ne vé, ali bo mir ali bo vojska.«863 Naposled je 23. aprila 1859 Avstrija od Piemonta z ultimatom zahtevala, da naj ustavi vojne priprave. Ker je Piemont ultimat zavrnil, so avstrijske čete 29. aprila prestopile mejo. V vojno je sedaj stopila tudi Francija. 4. junija so bili Avstrijci poraženi pri Magenti in 24. junija zopet pri Solferinu. 11. julija 1859 sta se Franc Jožef in Napoleon III. nepričakovano sestala v Villafranci, kjer je avstrijski cesar sprejel ugodno mirovno ponudbo francoskega cesarja. 10. no­ vembra 1859 je bil nato v Zürichu sklenjen mir. Avstrija je Piemontu odstopila samo Lombardijo, Benečijo je obdržala v svoji lasti.864 3. Financiranje vojne Kx)t za vsako drugo vojno so bile tudi za to potrebne predvsem tri stvari: denar, denar in še enkrat denar. Pri tem je bila avstrijska šibkost na področju financ še toliko bolj očitna, ker je Avstrija imela velike probleme že s financira­ njem mirnodobnega proračuna. Z začetkom mobilizacije so proračunski izdatki samo še naraščali. Leta 1859 so se tako stroški za vojsko povzpeli na rekordnih 859 Novice, 19. 1. 1859, št. 3, str. 23. 860 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 61, 39*. 861 Novice, 9. 3. 1859, št. 10, str. 79. 862 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 61, 40*. 863 Novice, 23. 3. 1859, št. 12, str. 95. 864 Več o vzrokih, poteku in zunanjepolitičnih posledicah vojne leta 1859 glej: Rumpler, Hel­ mut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 369-372. Popov, Čedomir: Građanska Evropa, 2. knjiga, str. 349-353. Bridge, Francis Roy: Österreich (-Ungarn) unter den Grossmächten, str. 220-223. Macartney, C. A.: The Habsburg Empire, str. 489-492. zgodovini.ee 169 239 milijonov gld. Hkrati je že s samim začetkom diplomatskega konflikta splahnela možnost za najem tujih posojil. Maja 1859 je vlada sicer zvišala davke, ker »zavoljo silnih stroškov, ki jih sedanji čas vojska prizadeva, ne more biti, da bi se davki ne povišali; to povišanje davkov/.../ ima pa kot nenadna priklada le za čas vojskinih razmer trpeti«.863 Vendar je vojna preprosto trajala premalo časa, da bi bilo mogoče samo z izrednimi vojnimi davki pokriti finančne potrebe voj­ ne. Zato je leta 1859 proračunski primanjkljaj znašal celih 165 milijonov gld.866 Ker država tudi ni mogla računati na najem posojila pri domačem pre­ bivalstvu, ki se je še dobro spominjalo na zgode in nezgode ljudskega posojila, se je moral finančni minister Bruck obrniti na narodno banko. Takoj po začetku vojaških operacij je 29. aprila 1859 s cesarskim odlokom napovedal najem poso­ jila v skupni vrednosti 200 milijonov gld. To posojilo je takoj prevzela narodna banka, ki je nato državi kot predujem nakazala 133 milijonov gld. Hkrati je lahko narodna banka za enako vsoto izdala bankovce za 5 gld. Ti bankovci so torej imeli kritje v državnem posojilu.867 Narodna banka je bankovce za 5 gld. začela izdelovati že maja 1859,868 vendar jih vse do konca vojne še ni natisnila dovolj.869 Zato jih je začela izdajati šele 1. septembra 1859.870 Kljub temu pa je država skoraj 90 milijonov gld. porabila že pred koncem vojne.871 Slika 38: Bankovec avstrijske narod­ ne banke, 5 goldinarjev avstrijske valute, 1. 5. 1859. Vendar tudi ta velika vsota denarja ni zadoščala za financiranje daljše vojne. Po izgubljenih bitkah bi država takoj nujno potrebovala še nadaljnjih 200 milijonov gld. Ta denar bi bilo mogoče dobiti samo s pomočjo novih posojil pri narodni banki, ki bi jih država takoj začela odplačevati s pomočjo prisilnih po­ sojil med prebivalstvom. Ta načrt bi bilo mogoče uspešno izpeljati samo v okvirih demokratizacije obstoječe­ ga političnega sistema, česar cesar ni 866 Več o tem glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 761-790,1098,1001-1003. 867 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 2. knjiga, str. 553-556. 868 Novicej 25. 5. 1859, št. 21, str. 166. 869 Novice, 10. 8. 1859, št. 32, str. 253. 8<” Novice, 25. 5. 1859, št. 21, str. 165. 170 zgodovini*ce bil pripravljen storiti. Zato mu nazadnje ni preostalo nič drugega, kot da je spre­ jel ponujeno premirje in je končal razsipne vojne operacije.870 871 872 Poleg tega vlada ni imela težav samo pri nabavi potrebnega denarja za fi­ nanciranje vojne, temveč prav tako pri nabavi srebra, ki ga je nujno potrebovala za vodenje vojne v Italiji. Čeprav je bila avstrijska valuta po novem tudi v Lom­ bardiji in Benečiji zakonito plačilno sredstvo, pa se privilegij avstrijske narodne banke ni raztezal na ti dve deželi. Zato tu bankovci niso bili zakonito plačilno sredstvo s prisilnim tečajem. Ljudje so jih sprejemali v plačilo samo po lastni vo­ lji. Vendar Italijani že po tradiciji niso zaupali papirnatemu denarju, še najmanj avstrijskemu. V Veroni so bili npr. novi bankovci po 10 gld. zelo nepriljubljeni: »Menjavci jih jemljejo le po 6 in 7 gold., kerčmarji in tergovci celò ne marajo za­ nje in jih le tedaj vzeti morajo, ako jim ima kdo ravno 10 gold, plačati.«873 V Lombardiji in Benečiji je plačilni promet potekal na podlagi srebra. Zato je tudi avstrijska vojska potrebovala srebro. Ker avstrijska vlada preprosto ni imela dovolj srebra, ga je dobila od narodne banke. Skupaj je država porabila za več kot 20 milijonov gld. srebra narodne banke. Konec leta 1859 so se zaloge srebra zmanjšale na 80 milijonov gld., količina bankovcev v obtoku pa se je po­ večala na 466 milijonov gld.874 Ker vlada ni imela dovolj srebra, je bilo zanjo še posebno nerodno, da je morala za obresti narodnega posojila redno izplačevati milijonske vsote v sre­ bru.8'’ Ko teh ni imela več od nikoder vzeti, se je 11. junija 1859 odločila, »da se za čas vojskinih razmer kuponi od narodnega posojila od leta 1854 v cesarskih kasah ne bodo v srebrnem dnarju izplačevali, ampak v bankovcih«.876 Sicer je vlada že konec leta 1859 obresti narodnega posojila znova začela plačevati v sre­ bru,877 vendar je bil že čez eno leto zopet uveden ta »začasni« finančni ukrep,878 dokončno pa je bil odpravljen šele sredi leta 1861.879 Potrebno srebro je vlada poskušala dobiti tudi v Italiji. Maja 1859 je Lombardiji in Benečiji naložila 75 milijonov gld. (s prodajnim tečajem 70 %) 870 Novice, 31. 8. 1859, št. 35, str. 277; 7. 9. 1859, št. 36, str. 285. 871 Novice, 27. 7. 1859, št. 30, str. 238. 872 Rumpler, Helmut: Der Kampf um die Kontrolle der österreichischen Staatsfinanzen 1859/ 60, V: Ritter, Gerhard A. (ur.): Gesellschaft, Parlament und Regierung, Düsseldorf 1974, str. 167-169. 873 Novice, 27. 7. 1859, št. 30, str. 238. 874 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 2. knjiga, str. 550-552, 556-560. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 778, 790-791, 797. Kamitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 136. 875 Primerjaj: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 794-796, 873. 876 Novice, 22. 6. 1859, št. 25, str. 197. 8" Novice, 21. 12. 1859, št. 51, str. 405. 878 Novice, 2. 1. 1861, št. 1, str. 9. Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 65-66. 879 Novice, 19. 6. 1861, št. 25, str. 204. zgodovini -ce 171 prisilnega posojila v srebru.880 Ker pa tudi to ni zadostovalo, je morala začeti izdajati papirnati denar. Junija je začela izdajati denarne nakaznice na prisil­ no posojilo. Ta papirnati denar sicer ni imel prisilnega tečaja, vendar je bilo z njim mogoče plačevati prisilno posojilo.881 Po umiku vojske iz Lombardije je bila prvotna kvota 50 milijonov gld. nakaznic zmanjšana na 20 milijonov gld. Toda tudi tako omejeno emisijo je vlada težko spravila v denarni obtok. Ko se je prisilno posojilo konec leta 1859 zaključilo, so tudi denarne nakaznice izginile iz obtoka. V Benečiji je zopet povsem prevladal srebrni in zlati denar. Od 1. decembra 1859 so »vojaki in uradniki /.../ svojo plačo« dobivali »spet v srebru«.882 V resnici je vojska od vlade vedno trdovratno zahtevala srebro in ga je navsezadnje vedno tudi dobila. Zato so v Italiji pod težo papirnatega denarja trpeli predvsem uradniki.883 Toda težav še ni bilo konec. »Ker velika armada na Laškem sila veliko stroškov prizadeva, tako, da vlada ne more več s srebrom izhajati,«884 Nov so bili ban­ kovci narodne banke od 1. januarja 1861 v Benečiji zakonito plačilno sredstvo s prisilnim tečajem. Vendar so kljub prisilnemu tečaju Italijani v praksi pri plačilu z bankovci pridno zaračunavali srebrno ažijo. Ker pa je država morala upoštevati prisilni tečaj bankovcev, so po drugi strani Italijani z bankovci prav radi plačevali davke.883 Zato bankovci iz denarnega prometa niso mogli izriniti kovancev. Sre­ bro in zlato je tako še naprej obvladovalo denarni promet v Benečiji. Ljudje so bili tako prepričani, da so Italijani »zmiraj vživali dobroto, da niso imeli bankov­ cev in papirnatega drobiža«.886 Nekaterim Slovencem pa je šlo grozno v nos, ker je »Lah zmiraj srebro imel, ko so druge dežele imele papir«.887 To ni bila samo nevoščljivost. Zaradi višje tržne cene srebrnikov so imeli Italijani večjo kupno moč kot Slovenci, ki so posedovali papirnati denar. Na ljubljanskem sejmu so se marca 1862 pritoževali, da je »cena goveje živine bila neznano visoka; juda iz Laškega je bilo dokaj, ki lahko podražuje ceno, ker ima srebro, mi pa papir«.888 Ce ne drugega, pa so bili kmalu lahko zadovoljni vsaj uradniki v Benečiji, ki so od decembra 1862 svojo plačo zopet začeli dobivati v srebru.889 880 881 882 883 884 885 886 887 888 889 Novice, 25. 5. 1859, št. 21, str. 165-166. Novice, 22. 6. 1859, št. 25, str. 197; 3. 8. 1859, št. 31, str. 245. Novice, 14. 12. 1859, št. 40, str. 396. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 2. knjiga, str. 791-794, 797— 800. Novice, 2. 1. 1861, št. 1, str. 9. Novice, 9. 1. 1861, št. 2, str. 18. Novice, 6. 6. 1861, št. 23, str. 188. Novice, 8. 8. 1866, št. 32, str. 260. Novice, 14. 5. 1862, št. 20, str. 161. Novice, 11. 12. 1861, št. 50, str. 413. 172 zgodovini-cG 4. Zaustavitev zamenjavanja bankovcev za srebrnike Srebrna ažija je hitro naraščala zaradi vojnih razmer, ki jih je spremljal kritični finančni in denarni položaj v državi. Z razglasitvijo avstrijskega ultimata Piemontu in nato z njegovo zavrnitvijo je srebrna ažija švignila v nebo: »Nadavk ali ažijo je zopet poskočil na 30 gold, od sto in še več.«890 Takoj z začetkom vo­ jaških operacij je finančni minister Bruck 29. aprila 1859 z odlokom odpravil zamenljivost novih bankovcev avstrijske valute za srebrnike: »Glede na sedanje vojne razmere je njegovo c.k. apostolsko Veličanstvo blagovorilo /.../ Privilegirano avstrijsko narodno banko začasno odvezati od dolžnosti, da njene bankovce, ki se glasijo na avstrijsko valuto, pri njeni glavni blagajni na Dunaju na zahtevo lastnika kadarkoli zamenja za polnovredne srebrnike.«891 Formalno pravno je odtlej habs­ burška monarhija vse do svojega propada leta 1918 imela nekonvertibilno valuto. Narodna banka se je s takojšnjo prekinitvijo zamenjevanja bankovcev za srebro izognila nevarnosti, da bi se po izbruhu vojne morala soočiti z navalom ljudi, ki bi hoteli svoje bankovce zamenjati za srebro. Ta naval v nobenem prime­ ru ne bi bil tako množičen kot v revolucionarnem letu 1848. Večina bankovcev v obtoku je bila namreč še vedno starih, nekonvertibilnih. In čeprav naj bi po novem letu opazili, da je »veliko več ljudi menjalo stare bankovce v nove, kakor pa nove bankovce v srebro«,892 je verjetno zaradi vedno višje srebrne ažije večina lastnikov konvertibilnih bankovcev izkoristila svojo pravico in bankovce zame­ njala za srebro. Po razglasitvi nekonvertibilnosti in z začetkom vojaških operacij je srebrna ažija še naprej strmo naraščala: »Ažijo srebra je te dni [na začetku majal že prišel do 46 %.«893 Kmalu se je povzpela celo čez 50 %, na rekordno višino v vsej svoji zgodovini. V povprečju se je maja in junija 1859 sukala okoli 40 %. S sklenitvijo premirja pa je srebrna ažija prav tako hitro zopet padla na 15 %. Vendar se v naslednjih mesecih in letih vrednost avstrijskega papirnatega denarja nikakor ni izboljšala. Ravno nasprotno. Srebrna ažija je zopet začela naraščati. Kmalu se je povzpela čez 20 %. Leta 1860 je zopet začela loviti rekordne višine: »Ažijo na sreberni dnar, ki se je od vseh Svetih [1. novembra 1859] sem skor zmiraj v enem kursu obderžal, je poslednji teden od 24 pri 100 gold, skočil na 30 blizo 32, in je tedaj spet tisti kurs dosegel, kakor je bil 24. aprila lanskega leta, ko je cesarski razglas napovedal avstrijanskim narodom začetek laške vojne.«894 Leta 890 Novice, 4. 5. 1859, št. 18, str. 144. 891 Odlok finančnega ministra z dne 29. aprila 1859 je v celoti ponatisnjen v: Pressburger, Siegfri­ ed: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 2. knjiga, str. 553. Tudi bralci Novic so bili takoj seznanjeni s tem ukrepom: Novice, 4. 5. 1859, št. 18, str. 144. 892 Novice, 12. 1. 1859, št. 2, str. 16. 893 Novice, 11. 5. 1859, št. 19, str. 152. 894 Novice, 25. 1. 1860, št. 4, str. 31. zgodovini>ce 173 1860 je srebrna ažija v povprečju znaša 32 % in leta 1861 celo 41 %. Za tako visoko srebrno ažijo so bile prvenstveno odgovorne kronične finančne težave in politična kriza895 habsburške monarhije. Kratkoročno pa so na ažijo vplivali tudi (zunanje)politični dogodki896 in z njimi tesno povezane borzne špekulacije.897 5. Naval na Kranjsko hranilnico Javnost je kmalu ugotovila, »da se ponavljajo tiste dnarne zadrege, ktere so bile pred 10 leti zavoljo tega, da je nadavek srebra čedalje višji bil, cena pa­ pirnatega dnarja pa padala: kupčija in obrtnija peša in vse prihaja dražji«.898 Na novo krizo se je javnost odzvala precej podobno kot med revolucijo leta 1848. Na Kranjskem je bila tudi sedaj prva na udaru Kranjska hranilnica. Do prvih množičnih dvigov je prišlo že januarja 1859, ko se je »po kmetih/.../ hrup zagnal, da je ljubljanska hranilnica /.../ oklicati dala, naj vsak svoj denar nazaj vzame: če ne, bi pozneje utegnil ob njega priti«.899 Samo v dveh dneh so »oplaše- ne ovce« dvignile 13.647 gld. Druga kriza je izbruhnila maja 1859: »Spet je bilo več dni vse živo v naši hranilnici (Sparkasi). Kakor da bi jim za petami gorelo so prisopihali nekteri iz kmetov po svoj denar, češ, ‘da bi utegnila ljubljanska šparkasa tako pobegniti kakor je teržaška pobegnila v Ljubljano in Bog vé kam naprej; kje pa bomo potem svojih krajcarjev iskali?’ Tako so govorili splašnjenci in molili svoje bukvice gospodom v šparkasi, da bi enega pred kot drugega od­ pravili.«900 V resnici iz Trsta v Ljubljano denarja ni prenesla tržaška hranilnica, tem­ več tržaška pomorska blagajna (Kasse). Ker vojaške operacije za Avstrijce niso potekale pod srečno zvezdo, se je zdelo, da bi Trst lahko bil ogrožen. Zato so nekatere finančne in denarne ustanove svoje premoženje začele seliti na varno. Tudi podružnica narodne banke v Trstu je pri njej zastavljene vrednostne papir­ je prenesla v podružnico narodne banke v Ljubljani.901 V prvi polovici leta 1859 je 3090 varčevalcev dvignilo svoje vloge in pri­ padajoče obresti za 358.397 gld., obratno pa je samo 2364 varčevalcev položilo 895 Glej spodaj poglavje Proračunska kriza in nastop ustavne dobe. 896 Primerjaj: Novice, 6. 2. 1861, št. 6, str. 50. Zlasti velik vpliv je imel proces združevanja Italije, ki je leta 1861 pripeljal do razglasitve Kraljevine Italije. Glej: Duggan, Christopher: A Concise History of Italy, Cambridge 1994, str. 129-133. Primerjaj: Novice, 17. 10. 1860, št. 42, str. 340; 13. 2. 1861, št. 7, str. 58. 897 Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 61-71, 40*-42*. Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 144-147. Priloga 1: Srebrna ažija na dunajski borzi 1848-1879. 898 Novice, 1. 6. 1859, št. 22, str. 173. 899 Odperto pisemce vsem, ki imajo v ljubljanski hranilnici kaj denarja spravljenega ali ga še le hočejo spraviti, Novice, 16. 2. 1859, št. 7, str. 49. 900 Novice, 18. 5. 1859, št. 20, str. 156. 901 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 558. 174 zgodovini.ee za 259.233 gld. novega denarja. Skupno premoženje hranilnice se je v pol leta zmanjšalo za 47.625 gld., na 2.828.858 gld. Finančna trdnost kranjske hranil­ nice torej sploh ni bila resno ogrožena. V drugi polovici leta so se vloge zopet izdatno povečale in skupno premoženje je v primerjavi z letom 1858 naraslo za 267.541 gld. Vendar so nenadni dvigi hranilnih vlog vodstvo hranilnice prisilili, da je drastično povečala količino gotovine, ki jo je imela pripravljeno za more­ bitna izplačila. Zaradi tega je morala zmanjšati količino naložbenega kapitala, od katerega je dobivala svoje dohodke.902 Na zmanjšanje naložb je po vsej verjetno­ sti negativno vplival tudi takratni gospodarski zastoj. Kranjska hranilnica si je prizadevala pomiriti javnost in predvsem svoje varčevalce. Zlasti še, ker so se tudi druge hranilnice po monarhiji ubadale s po­ dobnimi težavami.903 Novice so pridigale svojemu bralstvu, »da naša hranilnica, ktera na tako trdnih nogah stoji, da se nobenega viharja ne boji«, ni le bogat, temveč tudi dober gospodar. »Ves strah, da bi pri nji naloženi dnarji ne bili do­ bro naloženi, je tedaj prazen, neumen strah; ona se ne boji, če tudi kursi papir­ natega dnarja padajo, ker vse to je nič ne dotikajo. Ljubljanska hranilnica že od nekdaj slovi kot terdna dnarnica«.904 Ko je bilo krize konec, so Novice poočitale, da »zdaj še le spoznajo plašni ljudje, ki so prileteli po svoj dnar v hranilnico, da niso prav storili, ker jim je nazaj vzeti dnar mertev ležal ali pa so ga kam drugam posodili, kjer ga ne bojo lahko nazaj dobili, - al prepozno je zdaj, se praskazi za ušesi!«905 Novice so bile namreč prepričane, da so paniko načrtno sprožili hudob­ ni ljudje ali celo »kompanija sleparjev«, ki so se hoteli polastiti denarja naivnih varčevalcev. Pri tem naj ne bi imeli težkega dela: »Kar si kdo izmisli, pové ‘med štirimi očmi’ sosedu ali znancu; ta nese ‘medveda’ dalje, in kakor kepa čedalje večja prihaja ko se po snegu vali, tako raste tudi laž gredé od ust do ust.«906 Proti temu ni mogoče nič storiti: »Neumnost bo ostala na svetu, dokler bo kaj ljudi na njem!« Seveda bi bilo pravilneje, če bi Novice rekle: denarne panike bodo obsta­ jale na svetu, dokler bo prihajalo do denarnih pretresov. In kolikor časa bodo trajali denarni pretresi, toliko časa bodo nekateri zaslužili na račun mnogih. Vendar ni nujno, da bodo prav vse žrtve končale tako tragično kot K. M., ki je bil kot uradnik zaposlen pri Zoisu. Imel je dobro službo in je prihranil veliko denarja. Vendar mu je »sedanja draginja in padanje kursov tako težko kri delalo, da je popolnoma obupal, da ne bo mogel živeti, in v taki norosti si je življenje 902 Od 73.360 gld. 7. februarja na 168.409 gld. konec junija. Konec leta 1859 je gotovina padla na 117.021 gld. O poslovanju hranilnice v letu 1859 glej: Novice, 3. 8. 1859, št. 31, str. 244; 16. 2. 1859, št. 7, str. 49; 22. 2. 1860, št. 8, str. 62-63. 903 Iz Prage, Novice, 25. 5. 1859, št. 21, str. 166. 904 Odperto pisemce vsem, ki imajo v ljubljanski hranilnici kaj denarja spravljenega ali ga še le hočejo spraviti, Novice, 16. 2. 1859, št. 7, str. 49. 905 Novice, 3. 8. 1859, št. 31, str. 244. 906 Novice, 18. 5. 1859, št. 20, str. 156. zgodovini>ce 175 končal.« Pri utopljencu so našli čez 500 gld. v bankovcih; »da bi ne ubožal, je šel premožen v vodo«.907 6. Pomanjkanje drobiža S ponovnim pojavom srebrne ažije je Greshamov zakon znova začel delo­ vati s polno paro. Kovinski denar, ki je komaj spet začel prihajati na dan, je začel ponovno izginjati. Iz različnih koncev monarhije so poročali o gospodarskem zastoju in o pomanjkanju denarja. »Kupčija je posebno v Terstu popolnoma ob tla, tudi denarnega drobiža čedalje bolj primanjkuje.«908 Tudi na Dunaju »kupči­ ja silno hira in dnarja posod manka«.909 Iz denarnega obtoka je najprej povsem izginil polnovredni srebrni denar. Kovnice so sicer še naprej pridno kovale nove srebrnike, ki naj bi v denarnem obtoku nadomestil star denar. Novice so z veseljem zabeležile vsako malo večjo pošiljko srebra.910 V avstrijskih kovnicah so samo leta 1859 skovali za 7,5 milijo­ nov gld. zveznih tolarjev in za 47,5 milijonov gld. kurantnega denarja avstrijske valute.911 Vendar so bila vsa prizadevanja zaman. Zvezni tolarji so brez problemov sproti odtekali v Nemčijo, kjer so krožili kot zakonito plačilno sredstvo. Spro­ ti je izginjal tudi novi kurantni srebrni denar. Peter Hicinger je tako žalostno ugatovljal, da nas »novi dnar/.../ zdanje dni raznokrat moti v djanji, ali prav za prav več v misli, ker se oččm kaže le prenerad«.912 Novi kurantni denar se je iz­ plačalo tezavrirali že pri majhni srebrni ažiji. Prav tako se ga je izplačalo izvažati. Ta proces se je še pospešil, ko so od konca leta 1858 v obtok začeli prihajati novi bankovci za 1 gld. Ti so v denarnem obtoku učinkovito nadomestili goldinarske in tolarske srebrnike. Seveda se zaradi srebrne ažije večina starih polnovrednih srebrnikov sploh nikoli ni prikazala na plan. Pri tem ne moremo vedeti, koliko tega denarja je končalo pod žimnicami. Verjetno ne malo. Tako so npr. nekemu kmetu poleg 3200 gld. v bankovcih ukradli kar 700 gld. v srebrnikih.913 Ker polnovredni srebrni denar avstrijske valute sploh ni dobil prave pri­ ložnosti, da bi se lahko ugnezdil v denarni obtok, ga javnost prav za prav niti ni pogrešala. Toliko bolj pa je pogrešala drobiž. Pomanjkanje drobiža je resno ogrožalo denarno poslovanje. V okolici Maribora se je tako »ljudem, ki pridejo v kakšno gostivnico, pogostoma« dogodilo, »da jih kerčmar ne praša, kaj hočejo 907 Novice, 13. 3. 1861, št. 11, str. 92. 908 Jos. Lavečnik: Iz Železnikov, Novice, 6. 7. 1859, št. 27, str. 212. 909 Novice, 25. 5. 1859, št. 21, str. 165. 910 Novice, 23. 3. 1859, št. 12, str. 95; 1. 6. 1859, št. 22, str. 173; 10. 8. 1859, št. 32, str. 253; 26. 10. 1859, št. 43, str. 341; 30. 11.1859, št. 48, str. 381; 26. 9.1860, št. 39, str. 314; 14. 12.1859, št. 40, str. 396; 22. 2. 1860, št. 8, str. 63. 911 Novice, 25. 1. 1860, št. 4, str. 31. 912 Hicinger, P.: Denarji, srednji čas na Slovenskem navadni, Novice, 15. 6. 1859, št. 24, str. 184. 913 Iz Notranjskega, Novice, 30. 7. 1862, št. 31, str. 261. 176 zgodovini-ce jesti ali piti, ampak najpoprej: ali imajo, če ne bojo celega bankovca zajedli ali zapili, toliko drobiža, da bojo mogli plačati, kar bojo zajedli ali zapili; kdor nima šestič ali krajcarjev, naj gré svojo pot«.914 Tudi v Trstu se je dogajalo, »da dosti­ krat kak tergovec na drobno kakošnega blaga za tega voljo prodati ne more, ker bankovca ni v stanu menjati«.915 'Novice so že marca 1859 opazile pomanjkanje srebrnega drobiža: »Čudne, pa zlo sitne prikazni moramo omeniti, ktero zapazujemo že več tednov na mest­ nih tergih pa tudi v šprecarijskih štacunah, kjer gré kupčija le bolj na drobno.« Zmanjkovalo je srebrnega drobiža za 6 kr. Kam je izginil, »ne vemo za gotovo; to pa je gotovo, da marsiktera kuharca na tergu ali v štacuni ni mogla kupiti, česar je potrebovala, ker ji bankovca nismo mogli menjati. Ker je to dostikrat huda zadrega v navadnem življenji, če potrebnega drobiža manjka, se pač nadjamo, da naša sl. kupčijska zbornica ne bo te zadrega v nemar pustila«.916 Kranjska trgovska in obrtna zbornica je nato že 28. marca 1859 soglasno sklenila, da bo pristojne organe zaprosila, naj začnejo čim prej izdajati nov srebrni denar.917 Junija 1859 je davčna uprava odgovorila, da njena zaloga srebrnega drobiža, »ne zadošča, da bi lahko mislila na potrebo po plačilni izravnavi zbirnih blagajn in davčnih uradov. C. k. glavna deželna blagajna ni v položaju, da bi lahko izdala večje količine srebrnega drobiža, posebno, ker ne more zavrniti zahtev čet, ki korakajo skozi«918 mesto. Tako je tudi Ljubljana trpela zaradi nepopustljivosti avstrijske armade v Italiji, ki je zase vedno znova zahtevala srebrnike. Zlasti kritično je dolgo časa primanjkovalo srebrnega drobiža za 6 kr. CM: »Iz mnogih dežel našega cesarstva se sliši, da krajcarji, zlasti pa šestice, čedalje bolj zginjujejo.«919 Tudi koroška trgovska in obrtna zbornica se je pritoževala, »da na Koroškem drobiža, zlasti pa šestič za navadne potrebe zlo pomanjkuje«.920 Prav nič drugače ni bilo v Trstu.921 Pomanjkanje starega srebrnega drobiža je bilo še toliko bolj zaskrbljujoče, ker država z začetkom leta 1859 sploh še ni začela iz­ dajati ekvivalentnega novega srebrnega drobiža za 10 in 5 kr. öW.922 Potem pa ga je v celem letu 1859 nakovala samo za 700.000 gld.923 Vlada je novembra 1859 sicer nameravala »sedanje sreberne šestice (po novem dnarji 10 kr. vredne) nazaj vzeti in jih z drobižem po novi veljavi nadomestiti«.924 Vendar je bila kovinska 914 Novice, 17. 10. 1860, št. 42, str. 340. 915 Novice, 21. 12. 1859, št. 51, str. 406. 916 Iz Ljubljane, Novice, 23. 3. 1859, št. 12, str. 95. 917 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 28. 3. 1859. 918 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 22. 7. 1859. 919 Novice, 21. 3. 1860, št. 12, str. 95. 920 Novice, 14. 12. 1859, št. 50, str. 396. 921 Novice, 21. 12. 1859, št. 51, str. 406. 922 Novice, 12. 1. 1859, št. 2, str. 16. 923 Novice, 25. 1. 1860, št. 4, str. 31. 924 Novice, 30. 11. 1859, št. 48, str. 381. zgodovini'Ce 177 vrednost novega srebrnega drobiža za samo 10 % nižja od njegove imenske vred­ nosti. Zato v letih visoke srebrne ažije novi drobiž ni imel prav nobene možnosti, da bi se lahko obdržal v obtoku. Čeprav je bila kovinska vrednost srebrnega dro­ biža za 6 kr. za 33 % nižja od njegove imenske vrednosti, ob visoki srebrni ažiji tudi ta drobiž ni imel veliko možnosti, da bi se lahko obdržal v obtoku. Po eni strani so ga ljudje na veliko tezavrirali.925 Po drugi strani pa so ga s 5-odstotnim dobičkom preprodajali v turške dežele,926 kjer je v obtoku nadomeščal turški denar. Namesto domačega drobiža so ga uporabljali tudi v Prusiji.927 Dokler niso junija 1859 preklicali njegove veljavnosti, so ga s pridom uporabljali tudi v Lombardiji.928 Pomanjkanje srebrnega drobiža se je do določene mere dalo nadome­ stiti z uporabo bakrenega drobiža. Iz Tirolske so tako poročali, »da si ljudje pri menjavi bankovcov morajo skor samo s krajcarji pomagati«.929 To je bilo seveda zelo nepraktično, saj je bil bakreni drobiž precej težji od nominalno enake ko­ ličine srebrnega drobiža.930 Se bolj nerodno pa je bilo, ker je kmalu začelo pri­ manjkovati še bakrenega drobiža. »Povsod tožijo ljudje, da še nikoli kar menda cesarstvo stoji, ni bilo take zadrege s srebernim in še celò s kuprenim [bakrenim] drobižem.«931 Nič ni pomagalo, da so v kovnice pridno dovažali baker932 in so samo leta 1859 skovali 311 milijonov kosov bakrenega drobiža.933 Prav tako ni pomagalo, da so leta 1860 začeli kovati nepraktični934 bakreni drobiž za 4 kr.935 Z njim so hoteli nadomestiti izpad srebrnega drobiža za 5 kr.936 Iz Češke so žalost­ 925 Primerjaj: Iz Tirolskega, Novice, 7. 3. 1860, št. 10, str. 80. 926 Iz Tersta, Novice, 21. 12. 1859, št. 51, str. 406. Veliko starega srebrnega drobiža je odšlo tudi v Srbijo, ki še ni imela lastnega denarja.. Leta 1861 ga je bilo tu že tako veliko, da je srbska vlada znižala njegov uradni tečaj. Novice, št. 14, 3. 4. 1861, str. 116. Zanimiva je tudi pripoved zdravnika Ivana Kovača, ki je leta 1861 odšel s trebuhom za kruhom v Beograd. S seboj je imel večinoma le avstrijske bankovce. Ker si z njimi v Srbiji ni mogel veliko pomagati, je pri menjavi v srebrnike moral plačati neverjetno visoko 175 % srebrno ažijo. Iz Topčidera pri Beligradu v Serbii, Novice, 7. 8. 1861, št. 32, str. 262. 927 Novice, 21. 3. 1860, št. 12, str. 95. 928 Novice, 1. 6. 1859, št. 22, str. 173. 929 Novice, 7. 3. 1860, št. 10, str. 80. 930 »Kdor menja bankovec goldinarsk, prejme pol soldov cel kup.« Češko, Novice, 21. 11. 1860, št. 47, str. 380. 931 Novice, 10. 10. 1860, št. 41, str. 332. 932 Novice, 1. 6. 1859, št. 22, str. 173; 10. 8. 1859, št. 32, str. 253-, 17. 8. 1859, št. 33, str. 261; 8. 8. 1860, št. 32, str. 255. 933 Novice, 25. 1. 1860, št. 4, str. 31. 934 Zaradi svoje relativno velike teže so bili za uporabo precej nepriročni. »Tistih težakov po 4 nove krajcarje se vsak boji, da mu ne strgajo v hlačah tudi usnjatih žepov, ako jih mora več seboj nositi.« Beseda o bankovcih po 1 in 5 gold, in o srebernih šesticah, Novice, 16. 5. 1866, št. 20, str. 158. 935 Novice, 31. 10. 1860, št. 44, str. 356; 10. 10. 1860, št. 41, str. 332. 936 Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 540. 178 zgodovini-ce no poročali: »Novi 4krajcarji, ki so bili sem ter tje perve dni tega mesca viditi, so zginili spet kakor kafra.«937 Slika 39: Bakreni drobiž, 4 krajcarji avstrijske valute, 1860, Dunaj. Čeprav se je kovinska vrednost novega bakrenega drobiža sukala okoli 45 % njegove imenske vrednosti,938 se ga je vseeno splačalo izvažati. V velikih količinah je odtekal v Benečijo, kjer je imel prav isto vrednost kot stari italijanski bakreni drobiž centimo. Zato so v Benečiji 100 kr. novega bakrenega drobiža zamenjevali za goldinar v srebru ali zlatu.939 Tako pridobljene srebrnike so nato prekupčevalci zamenjali za bankovce, s katerimi so nato zopet kupovali bakreni drobiž. Pri tem so v svoj žep vtaknili dobiček v višini trenutne srebrne ažije. Kot smo videli, pa srebrna ažija v teh letih ni bila majhna in zato kljub stroškom tudi dobiček ni bil majhen.940 Vladi nikakor ni uspelo ustaviti preprodaje novega bakrenega drobiža v Benečijo. Nazadnje ji ni preostalo nič drugega, kot da je leta 1862 za Benečijo začela kovati poseben bakreni drobiž.941 Od avstrijskega drobiža se je razlikoval samo po napisu.942 Ko so sredi leta 1862 skovali dovolj novega italijanskega drobiža, so v Benečiji preklicali veljavnost avstrijskega bakrenega drobiža.943 Ker avstrijskega bakrenega drobiža sedaj ni bilo več mogoče menjati za srebrnike, so upali, da bo prišel nazaj v avstrijske dežele: »Tako bomo menda dobili spet novih krajcarjev dovolj, ki so nam že zlo zginili.«944 Slika 40: Bakreni drobiž za Benečijo, 1 sold avstrijske valute, 1862, Kremnica. Prekupčevalo se ni samo z novim, temveč tudi s starim drobižem. Tega so pre­ prodajali na južno Ogrsko, kjer so ga ljudje še naprej obračunavali po stari konvencijski valuti in je bilo 60 kr. bakrenega drobiža vrednih 1 gld. Pri tem 937 938 939 940 941 942 943 944 Novice, 21. 11. 1860, št. 47, str. 380. 1 kr. öW je tehtal 3,73 g, dunajski cent bakra pa je leta 1860 v povprečju stal 68,84 gld. Kra­ mar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, str. 120*. Novice, 21. 12. 1859, št. 51, str. 406; 24- 12. 1860, št. 52, str. 419; 1. 1. 1862, št. 1, str. 8. Marca 1860 je bil tako dobiček več kot 30 %. Primerjaj: Novice, 21. 3. 1860, št. 12, str. 95. Novice, 12. 2. 1862, št. 7, str. 56. Novice, 19. 3. 1862, št. 12, str. 96. Novice, 18. 6. 1862, št. 25, str. 210. Novice, 12. 2. 1862, št. 7, str. 56. Primerjaj še: Die Protokolle des Österreichischen Minister­ rates 1848-1867, 5. del, 3. knjiga, Wien 1985, str. 76-77. zgodovini.ee 179 so prekupčevalci v žep vtaknili 11 % dobička.945 Ker je nanovo skovani bakreni drobiž hitro izginjal iz obtoka, je morala vlada kmalu zaustaviti menjavo starega drobiža za novega. Bakreni drobiž za 2 kr. je najprej nameravala zamenjati do konca julija 1859.946 Vendar se je vlada nato odločila, da ga bo v obtoku obdrža­ la vsaj še do konca leta 1859.947 Oblastem z zakonskimi omejitvami ni uspelo zaustaviti izvoza drobiža. Popotniki in poslovneži, ki so se odpravili v tujino, so iz Trsta s seboj lahko vzeli le za največ 4 gld. srebrnega in za 2 gld. bakrenega drobiža.948 Deželne oblasti so ljudi tudi svarile pred prekupčevanjem z drobižem.949 Vendar ta svarila niso prav nič zalegla. Ljudje so drobiž na veliko tihotapili v tujino. Ker je večja količina drobiža precej tehtala, so se tihotapci posluževali celo vlakov. Občasno so tako organi reda in miru na železnici zasačili večje količine srebrnega drobiža, ki je bil namenjen v Nemčijo.950 Na dunajski železniški postaji so tako zaplenili skoraj 900 kg težak zaboj, v katerem je bilo skritih za 22.000 gld. srebrnega drobiža.951 Novice so se sicer že marca 1859 zavzele, da bi »tudi tistim na pete stopili, kteri te šestice višje cenijo kakor po 10 novih kraje., kakor jih je postava do­ ločila«.9’2 Potemtakem naj bi bili kaznovani vsi tisti, ki so pri menjavi denarja zaračunali srebrno ažijo. Vendar za razliko od leta 1848 v Ljubljani sedaj ni bilo nobene sistematične kampanje proti prekupčevalcem z denarjem. V dolgih letih obstoja srebrne ažije so se ljudje z ažijo skoraj že povsem sprijaznili. V časopisih so lahko vsakodnevno spremljali gibanje srebrne ažije. Brez problemov so razu­ meli, da je papirnati denar zaradi srebrne ažije kljub zakonsko enaki nominalni vrednosti v primerjavi s kurantnim srebrnim denarjem realno vseeno manj vreden. Navsezadnje celo država svojim državljanom ni dajala dobrega zgleda. Zaradi pomanjkanja srebra je obresti za narodno posojilo plačevala z bankovci, »vendar se bo lastnikom takih kuponov [obveznic narodnega posojila] primeren nadavek doplačeval, kteri bo prerajtan po ceni srebernega dnarja«.953 954 Glede na trenutno višino srebrne ažije je država pred vsakim plačilom zakonsko določila višino srebrne ažije, ki jo je upoštevala pri izplačilu bankovcev namesto prvotno obljubljene vsote v srebrnikih.9’4 S tem je država povsem očitno ignorirala pri­ silni tečaj bankovcev.95’ 945 IzTersta, Novice, 21. 12. 1859, št. 51, str. 406. 946 Novice, 26. 1. 1859, št. 4, str. 31. 947 Novice, 27. 7. 1859, št. 30, str. 237. 948 Novice, 15. 2. 1860, št. 7, str. 55-56. 949 Novice, 22. 2. 1860, št. 8, str. 63. 950 Primerjej: Češko, Novice, 28. 3. 1860, št. 13, str. 104. 9,1 Novice, 26. 9. 1860, št. 39, str. 314. 952 Iz Ljubljane, Novice, 23. 3. 1859, št. 12, str. 95. 953 Novice, 22. 6. 1859, št. 25, str. 197. 954 Primerjaj: Novice, 29. 6. 1859, št. 26, str. 205; 21. 9. 1859, št. 38, str. 301; 6. 2. 1861, št. 6, str. 50. ISO zgodovini.ee 7. Nadomestni denar in papirnati drobiž Kot že mnogokrat prej in kasneje so ljudje v času pomanjkanja drobne­ ga denarja tudi tokrat posegli po samopomoči. V primerjavi z revolucionarnim letom 1848/49 avtoriteta države to pot ni bila ogrožena, zato skoraj da ni prišlo do izdajanja nadomestnega denarja. Vendar so ljudje kot nadomestni denar za­ časno uporabljali znamke in kolke.* 956 Prav tako so zopet začeli trgati bankovce za 1 gld. na polovice in na četr­ tine. Toda država je to pot reagirala precej hitro in je že takoj prepovedala takšno prakso.957 Državne blagajne raztrganih bankovcev sploh niso sprejemale, narod­ na banka pa le takrat, če so ji bili prav vsi raztrgani kosi enega bankovca skupaj predloženi v zamenjavo. Čeprav zato proizvodnja »flik« ni bila tako množična, kakor je bila leta 1848/49, pa se je vladi zdelo potrebno, da je ljudi občasno po­ novno opozorila na prepoved.958 »Flike« se to pot na Slovenskem niso pretirano udomačile. Vendar je bila Slovencem navada trganja bankovcev dobro znana. Zdravnik Ivan Kovač je npr. leta 1861 takole opisal svojo pot po Madžarskem: »Mislil sem, da dobro kapljico zastonj dobivam, ker bankovce smo po Ogerskem takrat že na štiri dele sveta razpotegovali in za dve fliki [0,5 gld.] je bila moja čutara dvakrat polna. In tako pridemo v razpotegovanju bankovcev in praznenju čutare ob 9. zvečer [19. maja ] v Budapešt.«959 Ko so spodleteli vsi poskusi ohranitve drobiža v denarnem obtoku (pre­ poved prekupčevanja z drobižem, kovanje novega drobiža), je morala vlada zno­ va začeti izdajati papirnati drobiž. Časopisje je vladi že maja 1859 svetovalo ta korak, »ker s kovanjem srebernih šestič ne bo veliko pomagano; dokler namreč bo nadavek ali ažijo srebra na 40 in še čez stal, bo zginilo kmalu vse, kar koli je srebru le podobno«.960 Vendar se finančno ministrstvo dolgo časa ni moglo od­ ločiti za ta ukrep. Sele pod novim finančnim ministrom Ignazom Plenerjem se je v drugi polovici leta 1860 o tem začelo govoriti vedno bolj odločno.961 Nato je izšel cesarski odlok z dne 17. novembra 1860: »Da v sedanjih raz­ merah srebrne ažije, ki ovira kroženje drobiža, nujnim potrebam trgovine na drobno priskrbimo potrebno pomoč,«962 so začeli izdajati papirnati drobiž za 10 935 Nasprotno uradna določitev zlate ažije (npr. Novice, 13. 7. 1859, št. 28, str. 221) nikoli ni bila v nasprotju z obstoječimi zakoni. Zlatniki so bili namreč samo trgovski denar brez prisilnega tečaja. 956 Novice, 11. 5. 1859, št. 19, str. 152. 957 Ibidem. 958 Novice, 26. 9. 1860, št. 39, str. 314; 10. 10. 1860, št. 41, str. 332. 959 Iz Topčidera pri Beligradu v Serbii, Novice, 7. 8. 1861, št. 32, str. 262. 960 Novice, 11. 5. 1859, št. 19, str. 152. 961 Novice, 3. 10. 1860, št. 40, str. 324; 7. 11. 1860, št. 45, str. 363; 14. 11. 1860, št. 46, str. 372. 962 Odlok je ponatisnjen v: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 600-601. zgodovini’Ce 181 kr. Papirnati drobiž ni imel prisilnega tečaja. Državne blagajne so ga sprejemale do skupne vsote 1 gld. Ukrep naj bi veljaj samo začasno in skupna vsota izdane­ ga papirnatega drobiža ni smela presegati 12 milijonov gld.963 Slika 41: Papirnati drobiž, 10 krajcarjev avstrijske valute, 1860. Papirnati drobiž so začeli izdajati že 22. novembra I860.964 V Ljubljano so ga takoj po­ slali za 6000 gld.965 Seveda je papirnati drobiž iz denarnega obtoka dokončno izrinil še tisti kovani drobiž, ki se mu je do tedaj uspelo obdržati v obtoku.966 Država je iz meseca v mesec v obtok pridno pošiljala nove količine papirnatega drobiža. Do konca septembra 1861 je že skoraj povsem zapolnila predviden kontingent 12 milijonov gld.96' Zato je papirnati drobiž decembra prenehala izdajati. Od tedaj naprej je novi papirnati drobiž tiskala samo še za zamenjavo starega papirnatega drobiža, ki se je zelo hitro obrabljal.968 963 Novice, 27. 11. I860, št. 48, str. 387. 964 Novice, 21. 11. 1860, št. 47, str. 380; 27. 11. 1860, št. 48, str. 387. 965 Novice, 27. 11. 1860, št. 48, str. 387. 966 Novice, 24. 12. 1860, št. 52, str. 419; 18. 12. 1861, št. 51, str. 422. 967 Novice, 23. 1. 1861, št. 4, str. 34; 19. 6. 1861, št. 25, str. 204; 16. 10. 1861, št. 42, str. 350; 27. 11. 1861, št. 48, str. 398 968 Novice, 11. 12. 1861, št. 50, str. 413; 9. 4. 1862, št. 15, str. 120; 9. 7. 1862, št. 28, str. 238; 16. 7. 1862, št. 29, str. 246; 24. 9. 1862, št. 39, str. 331-, 16. 9. 1863, št. 37, str. 302. 182 zgodovini.ee IX. REŠEVANJE FINANČNIH IN DENARNIH TEŽAV (1859/1866) 1. Proračunska kriza in nastop ustavne dobe a) Proračunska kriza Avstrija se je zaradi vojne s Piemontom in Francijo znašla v velikih finanč­ nih zagatah. Državni dolgovi pri narodni banki so s predujmom 133 milijonov gld. in nakazili v srebru969 do konca leta narasli na 300 milijonov gld., zaloge srebra so se zmanjšale na 80 milijonov gld. in število bankovcev v obtoku se je dvignilo na 466 milijonov gld.970 Finančni minister Bruck se je z nastalimi problemi moral spopasti že takoj po sklenitvi premirja. Narodni banki je moral odplačati predujme in najti je moral denar za pokritje tekočega proračunskega primanjkljaja. Na povišanje davkov ni mogel računati. Zastareli davčni sistem ni omogočal učinkovite vključitve novih davčnih virov. Povečanju temeljnih davč­ nih virov (zemljarina in trošarine) so odločno nasprotovale prizadete agrarne in predelovalne interesne skupine. Po gospodarski krizi leta 1857 je tudi železarska in tekstilna industrija vedno bolj učinkovito nasprotovala Bruckovi gospodarski politiki.971 Edina rešitev za nastale finančne težave je bil najem novega posojila. Toda po izgubljeni vojni je bil ugled avstrijske države skoraj povsem na dnu. Brez zaupanja javnosti v prihodnost države bi bil vsak poskus najema novega posojila obsojen na propad. Jeseni 1859 je vlada naposled obelodanila podatke o skrivnem financiranju dosedanjega proračunskega primanjkljaja s pomočjo izdajanja novih obligacij narodnega posojila. Namesto zakonsko dovoljenih 500 milijonov gld. je finančni minister Bruck na trg poslal za 611 milijonov gld. teh obligacij. Ko je to postalo splošno znano, »je okrepilo obstoječe, upravičeno ne­ zaupanje do vlade in je znova omajalo upanje, da so pristojni dejavniki v državi resno govorili o obljubljenih reformah.«972 b) Razširjeni državni svet Sedaj je bilo še bolj kot prej potrebno pridobiti zaupanje javnosti in predvsem finančnega sveta. Zato je cesar konec leta 1859 sklical komisiji, ki sta se ukvarjali s perečimi proračunskimi težavami. Novice so ta ukrep sprejele 969 Glej poglavje Financiranje vojne. 970 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 2. knjiga, str. 570. 971 Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 1. knjiga, str. 412-438, 552-589. 972 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung, 1. del, Graz 1972, str. 28-29. zgodovini-ce 183 z upanjem na morebitno izboljšanje: »Ker je dnarni stan našega cesarstva res v veliki zadregi, je treba krepkih pomočkov, da se po poti občnega zaupanja rešijo prevažne zadeve; za to vse željno pričakuje novih naredb.«973 Toda za finančni in poslovni svet sta bili sklicani posvetovalni komisiji brez konkretnih poob­ lastil odločno premalo, da bi bili svoj denar pripravljeni vložiti v prihodnost neoabsolutističnega režima. V nastalih kriznih razmerah bi se zadovoljili samo z učinkovito parlamentarno kontrolo nad proračunsko porabo. Zato je centrali­ stično in reformistično naravnana avstrijska birokracija na čelu s finančnim mi­ nistrom Bruckom vse bolj pritiskala na vladarja, da naj vsaj delno oživi ustavno parlamentarno življenje. Nastalo krizo je izkoristilo tudi visoko plemstvo. Priza­ devalo si je za povrnitev stanovske oblasti in deželne avtonomije; na področju centralne uprave bi cesarju pustili absolutno oblast, hkrati pa so nasprotovali konstitucionalizmu in parlamentarizmu. S tem se je med konservativnim viso­ kim plemstvom in konstitucionalno birokracijo nujno vnel spopad za vpliv nad usodo avstrijskega cesarstva. Cesar Franc Jožef ni bil pripravljen omejiti svoje oblasti. Pristal je le na upravne reforme, s katerimi bi bilo mogoče ohraniti neoabsolutizem. V tem sklopu je tudi pristal na sklic finančnih komisij. Vendar to ni bilo dovolj. Na­ posled je marca 1860 pristal na sklic razširjenega državnega sveta. Poleg desetih starih in desetih novih dosmrtnih članov je bilo v razširjenem državnem svetu tudi 38 začasnih članov kot predstavnikov dežel. Razširjeni državni svet je imel le svetovalno funkcijo. Med drugim je pretresal proračun.974 Zato je uradno časo­ pisje takoj pojasnilo: »Že s tem, da je [razširjenemu državnemu svetu] poverjeno določanje državnega finančnega načrta in revizija državnega zaključnega računa, je ta dobil /.../ največji pomen za bodočo ureditev financ v Avstriji.«975 Tudi Novice so od razširjenega državnega sveta veliko pričakovale: »Deržavni odbor ni zadovoljen s tem, da bi le gole številke po goldinarjih in krajcarjih pretresal, am­ pak on hoče globokeje vriniti v to zadevo in preiskavati, kako bi se dalo drugačno gospodarstvo v našem cesarstvu osnovati, da bi se preobilni deržavni stroški, po­ tem pa tudi davki ljudstvu znižali. Sila imenitne reči se je s tem namenom pod- stopil deržavni zbor Isvet], - Bog daj, da bi srečno izpeljal svoj cilj in konec!«976 Končni cilj pa ni bil nič manj kot uravnovešen proračun.977 Povsem drugače pa so reagirali finančni trgi. Ker je imel razširjeni državni svet zelo omejene pristojnosti, so ga finančni trgi sprejeli povsem ravnodušno. Zato je spodletel razpis 200 milijonov gld. loterijskega posojila, s katerim bi lah­ ko država vrnila narodni banki 133 milijonov gld. predujma. Z velikimi napori 973 Novice, 2. 11. 1859, št. 44, str. 349. 9'4 Novice, 14. 3. 1860, št. 11, st. 87. 975 Laibacher Zeitung 8. 3. 1860, št. 56, str. 221. 976 Novice, 20. 6. 1860, št. 25, str. 199. 977 Novice, 18. 7. 1860, št. 29, str. 231. 184 zgodovini.ee je državi uspelo zbrati samo 76 milijonov gld.978 In še ta denar je potem skoraj v celoti porabila za pokritje proračunskega primanjkljaja v letu 1860. Ostali zne­ sek 123 milijonov gld. je država zastavila pri narodni banki.979 Zaradi finančnega neuspeha je bil Bruckov položaj vedno bolj ogrožen. Ko so se temu pridružile še intrige njegovih nasprotnikov, ga je cesar odstavil, nakar je Bruck napravil samomor.980 c) Oktobrska diploma Novi finančni minister je postal Ignaz Plener, ki je imel odlične zveze z dunajskimi finančniki in si je še bolj kot Bruck prizadeval za parlamentarno kontrolo nad proračunom. Čeprav cesar prvotno tega ni želel, je bil z ustano­ vitvijo razširjenega državnega sveta storjen prvi korak k ustavni monarhiji. V državnem svetu se je razvila ostra debata med zagovorniki centralistično-libe- ralnega konstitucionalizma in federalističnega konservatizma. Na eni strani je bilo tako večinoma plemstvo, na drugi pa meščanstvo.981 Finančna vprašanja so bila potisnjena ob rob. Oba nasprotna si tabora sta se strinjala le v toliko, »da žalostni dnarni stan našega cesarstva se ne da ne z finančnimi započetbami ne s prihranili do dobrega in za stanovito odverniti, ampak treba je, da se vladba drugače osnova kakor je dosedaj bilo«.982 Ker je Franc Jožef želel čim bolj omejiti vpliv konstitucionalizma, je sprva prisluhnil federalističnemu in konservativnemu visokemu plemstvu na čelu z Madžari. 20. oktobra 1860 je izšla tako imenovana oktobrska diploma.983 Za­ konodajna oblast naj bi se v bodoče odvijala v sodelovanju z deželnimi zbori in državnim zborom. Deželni zbori naj bi bili stanovska zastopstva z močno omejeno volilno pravico. Državni zbor je bil pristojen za področja, ki so zadevala vso državo, med drugim tudi za denarništvo, narodno banko, državna posojila 978 Primerjaj: Novice, 28. 3. I860, št. 13, str. 103; 18. 4. 1860, št. 16, str. 127; 25. 4. 1860, št. 17, st. 136. 979 Več o loterijskem posojilu leta 1860 in njegovih posledicah glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, str. 886-900. Liese, Joachim: Staatskredit und Defizitfi­ nanzierung, str. 138-139. Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 583-591. Malfér, Stefan: Einleitung, V: Die Protokolle des österreichischen Ministerrates 1848-1867, 5. del, 3. knjiga, Wien 1985, str. XXXI. 980 Tako dramatičen konec je seveda vzbudil veliko pozornost javnosti. Primerjaj: Novice, 2. 5. 1860, št. 18, str. 143. 981 Na strani »federalistov« je bil tudi zastopnik Kranjske grof Anton Auersperg in zastopnik Go­ riške in Istre grof Viljem Pace. Na strani »centralistov« pa so bili zastopnik Štajerske, leobenski industrijalec Mayer, zastopnik Koroške, tovarnar Herbert, in zastopnik Trsta, veletrgovec Re- yer. Na eni strani torej plemstvo in na drugi strani meščanstvo. Primerjaj: Novice, 3. 10. 1860, št. 40, str. 323. Zgodovina Slovencev, str. 468. 982 Novice, 5. 9. 1860, št. 36, str. 287. 983 Novice, 24. 10. 1860, št. 43, str. 347-348. zgodovini-ce 185 in finance. Vendar so bile njegove pristojnosti praktično omejene na svetovanje. To je bilo daleč od učinkovite parlamentarne kontrole nad proračunom.984 Oktobrska diploma ni zadovoljila nikogar. Zaradi svoje nedemokratično­ sti je budila veliko nezadovoljstvo: »Nova doba se bliža prerojeni Avstriji; to so nam pokazali cesarski razglasi poslednjih dni; vendar ne moremo tajiti, da smo si marsiktere reči drugače mislili.«985 Volilni redi so meščanstvo in podeželsko prebivalstvo postavljali v neenakopravni položaj nasproti plemstvu in duhovšči­ ni.986 Liberalno misleča inteligenca se je čutila zavrženo: »Ker žalibog! inteligen­ cija brez posestva v zbor ni pripuščena, se težko bodo politično izobraženi in za javne zbore sposobni ljudje našli.«987 Za razliko od vala navdušenja, ki je zajel Ljubljano ob nastopu ustavne dobe leta 1848, so to pot Ljubljančani novice o spremembah državne ureditve sprejeli bolj ali manj hladno.988 Z oktobrsko diplomo niso bili zadovoljni niti Madžari, ki so v primerjavi z drugimi deželami dobili mnoge privilegije. Zelje Madžarov po večji samostojnosti so bile namreč veliko večje od dobljenega. Na Ogrskem se je širil protiavstrijski odpor, ki se je najbolj jasno odražal pri odklanjanju plačevanja davkov.989 S tem se je finančni položaj Avstrije še dodatno poslabšal. Hkrati so se zaradi politične krize v Italiji990 proračunski izdatki še dodatno povečali. Zaradi proračunskih te­ žav je morala vlada konec leta 1860 nehati plačevati obresti narodnega posojila v srebru in je v Benečiji razglasila prisilni tečaj za bankovce narodne banke.991 984 Več o političnem razvoju do oktobrske diplome glej: Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 373-376. Liese, Joachim: Staatskredit und Defizitfinanzierung, str. 21-27. Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, str. 833-839, 856-885, 900-964, 1024-1026. Judson, Pieter M.: Exclusive Revolutionaries, Ann Arbor 1996, str. 74-78. Lehner, Oskar: Österreichische Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte, Linz 1992, str. 197-198. Walter, Friedrich: Österreichische Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte von 1500—1955, Wien-Köln-Graz 1972, str. 185-197. Balti, Hermann: Österreichische Rechts­ geschichte, Graz 1972, str. 212-213. Hellbling, Ernst C.: Die Ansätze zu einem Finanz- und Wirtschaftsvefassungsrecht in der Entwicklung des österreichischen Verfassungsrechts, V: Wirtschaft und Verfassung in Österreich, Wien-Freiburg-Basel 1972, str. 67-68. 985 Iz Gradca. Dr. R., Novice, 31. 10. 1860, št. 44, str. 354. 986 Štajerski deželni zbor naj bi tako imel 42 poslancev, od tega 6 predstavnikov duhovščine, 12 plemstva in veleposestnikov, 12 meščanstva in 12 podeželskega prebivalstva. Podobno je bilo na Koroškem 5 članov deželnega zbora iz vrst duhovščine, 8 iz vrst plemstva in veleposestni­ kov, 11 meščanstva in 12 iz podeželskega prebivalstva. Vendar je bila volilna pravica v mestih omejena na občinska zastopstva, na podeželju pa na župane in na enega člana občinskega odbora. Novice, 31. 10. 1860, št. 44, str. 355-356. Za ostale dežele, kjer so živeli tudi Slovenci, deželni statuti niso izšli. 987 Od Mure, Novice, 31. 10. 1860, št. 44, str. 354. 988 Novice, 31. 10. 1860, št. 44, str. 355. 989 Glej: Malfér, Stefan: Steuerwiderstand und Steuerexekution in Ungarn 1860-1862, ÖOH, 1982, št. 3, str. 313-329. 990 Glej poglavje Zaustavitev zamenjavanja bankovcev za srebrnike, op. 44. 991 Glej poglavje Financiranje vojne. 186 zgodovini.ee Z oktobrsko diplomo ni bilo zadovoljno tudi premožno in liberalno misleče meščanstvo. Finančni svet je avstrijski državi učinkovito pokazal svojo moč. Vrednosti na borzah so padale, srebrna ažija se je od oktobra 1860 do konca januarja 1861 dvignila od 32 % na 52 %.992 S tem so se samo še okrepili argumenti finančnega ministra Plenerja, ki je bil prepričan, da je vrednost papir­ natega denarja mogoče stabilizirati samo na podlagi uravnoteženega proračuna. Red v financah je pogoj za stabilnost papirnatega denarja in obratno. Oboje pa je mogoče doseči le na podlagi zaupanja v državo. Finančni krogi in meščanstvo bodo zaupali samo ustavni državi s parlamentarno kontrolo nad proračunsko politiko. Parlament bo zmanjšal izdatke, povišal dohodke in tako uravnovesil proračun. Na tej podlagi bo lahko država narodni banki vrnila dolgove in s tem sanirala papirnati denar.993 d) Kranjska trgovska in obrtna zbornica Plener pri tem ni govoril v prazno. Povsem enakega mnenja so bile tudi trgovske in obrtne zbornice. Te so zastopale interese meščanstva po premoženju, torej prav tistega družbenega sloja, od katerega zaupanja je bila najbolj odvisna usoda avstrijskega denarja in financ. 28. decembra 1860 je Plener avstrijske tr­ govske in obrtne zbornice zaprosil za sledeče mnenje: »Zelo pomembna in nujna zadeva vzpostavitve deželne valute v njeni polni in nespremenljivi vrednosti je eno od prvih vprašanj, pri reševanju katerega bi lahko sodeloval državni zbor med svojim naslednjim zasedanjem.« Ker ta problem »močno zadeva vse skupi­ ne prebivalstva, posebno pa organe trgovine in obrti«, jih je Plener zaprosil, da se posvetujejo »o načinu, s katerim naj bi dosegli ustrezno vzpostavitev valute in deželno valuto obvarovali pred bodočimi nihanji«.994 Trgovske in obrtne zbornice sicer niso imele pravice pretresati prav vsakega vladnega gospodarskega zakonskega predloga,995 vendar je lahko vlada, če se ji je to zdelo potrebno, trgovske in obrtne zbornice vprašala za mnenje o zakonu, ki ga je pripravljala.996 Ker je večji del reformnega načrta temeljil na 992 Liese, Joachim: Staatskredit und Defizitfinanzierung, str. 28-29. Kramar, Karel: Das Papier­ geld in Oesterreich, str. 65-66, 51*. Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 146-147. 993 Malfér, Stefan: Einleitung, str. XXXI. 993 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 8. 1. 1861. 995 Svetovanje vladi o gospodarskih zakonskih predlogih je bila temelj provizoričnega zakona o trgovski in obrtni zbornici iz leta 1848. Ko so nato po leto 1850 začeli ustanavljati trgovske in obrtne zbornice, zaradi političnega prehoda v neoabsolutizem o takšni pravici ni moglo biti več govora. Šele z reformo leta 1868 so trgovske in obrtne zbornice dobile takšne svetovalne pristojnosti. 996 Geißler, Franz: Die Entstehung und der Entwicklung der Handelskammern in Österreich, V: Mayer, Hans (ur.): Hundert Jahre österreichische Wirtschaftsentwicklung 1848-1948, Wien 1949, str. 72-73, 85-89, 101. zgodovini-ce 187 pridobivanju zaupanja, je Plener to možnost še toliko raje izkoristil. Prejeti na­ sveti avstrijskih trgovskih in obrtnih zbornic so bili povsem v skladu z njegovim načinom razmišljanja. Tudi trgovske in obrtne zbornice so menile, da je za raz­ vrednotenje bankovcev krivo povečanje števila denarja v obtoku in vsesplošno nezaupanje v denarni sistem. Zato lahko njihove nasvete načelno razdelimo na dva dela. Gospodarski nasveti so pretresali, kako zmanjšati število denarja v ob­ toku in kako v bodoče preprečiti prevelike emisije bankovcev. Bolj politični del nasvetov pa je pretresal vzroke za nastanek nezaupanja in kako bi bilo mogoče povrniti zaupanje.997 Tudi kranjska trgovska in obrtna zbornica je pretresala aktualne denarne probleme. Z zadano nalogo sta se spoprijela zborniška svetovalca J. N. Mühiei- sen in Gustav Heimann. Najbolj temeljito se je naloge lotil Gustav Heimann,998 ki je 8. januarja 1861 na izredni seji predstavil svoj referat. Tudi njegove nasvete lahko razdelimo na gospodarski999 in obsežnejši politični del, v katerem pravi: »Kot najvišje načelo, da ponovno vzpostavimo deželno valuto v njeni polni, ne­ spremenljivi vrednosti« je vzpostavitev zaupanja. »Odsotnost tega pomembnega vzvoda je nesporno glavni vzrok za sedanje hude zadrege«. Zato se je Heimann zavzemal za ponovno obuditev in nadaljnjo ohranitev zaupanja. To pa bi bilo po njegovem mnenju mogoče doseči samo na podlagi takojšnje in temeljite uki­ nitve neoabsolutističnega režima in s sklicem parlamenta v smislu zakonskega predloga ustave z dne 4. marca 1849. Ustava naj bi predvsem zagotavljala delitev oblasti, »ko bodo tako narodi Avstrije v vseh primerih sami vodili kontrolo, ka­ kor tudi skrbeli, da bodo odpravljene tegobe. Medtem bo vlada zaščitena pred vsemi neupravičenimi očitki in bo povsod našla trdno podporo. Kakor hitro se bo povrnilo zaupanje, kredita ne bo več primanjkovalo in do sedaj razvrednote­ ne papirje [bankovce] bodo ljudje zopet iskali in jih radi sprejemali«.1000 Prisotni odborniki so se strinjali s Heimannovim referatom. Pridali so mu le še nekaj gospodarskih nasvetov in ga politično povsem neokrnjenega po­ slali finančnemu ministru Plenerju. Kranjsko meščanstvo po premoženju torej ni bilo zadovoljno s političnimi koncesijami oktobrske diplome. Zahtevalo je veliko večjo demokratizacijo političnega življenja in s tem posredno večji vpliv na kontrolo proračunske politike. Tudi slovensko javno mnenje večinoma ni bilo zadovoljno z oktobrsko diplomo. Samo skrajno katoliško konservativna Zgodnja danica je bila indiferentna do uvedbe ustave, Novice pa so se povsem jas­ no zavzele za ustavno monarhijo in so oktobrsko diplomo obsojale kot premalo 997 H....n, Gust: Die österreichischen Finanzproblemen bezüglich Bank, Valuta und Deficit, Leipzig 1862, str. 43. Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 137. 998 Torej prav tisti liberalno in velikonemško misleči ljubljanski trgovec, ki je bil leta 1848 ob­ tožen prekupčevanja z denarjem. 999 O gospodarski plati denarne reforme glej spodaj poglavje Ločitev narodne banke od države. 1000 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 8. 1. 1861. 188 zgodovini>ce demokratično.1001 Novice so glasno in jasno zahtevale: »Zaslišijo naj se v ustavnem deržavnem zboru, kakor so ga kupčijske zbornice celega cesarstva živo priporočale, od ljudstva izvoljeni poslanci in stori naj se vse, kar bojo oni svetovali, pa gotovo bo zadovoljna Avstrija se rešila iz sedanjih dnarnih stisk.«1002 Celo uradni Laibac­ her Zeitung je pritrjeval željam trgovskih in obrtnih zbornic po ustavnem načinu vladanja, čeprav je v skladu z uradno politiko priporočal oktobrsko diplomo kot podlago za morebitne spremembe.1003 Nekateri bolj liberalno misleči Kranjci so oktobrski diplomi ostro naspro­ tovali tudi zaradi odpora proti konservativizmu in federalizmu. Poleg Gustava Heimanna se je tako k besedi oglasil še Henrik Costa.1004 1005 Prav vsi nasprotniki oktobrske diplome pa seveda niso bili centralisti. Med njimi jih je veliko zago­ varjalo deželno avtonomijo, vendar so si ob enem preprosto želeli več političnih pravic. Tako je bil nad oktobrsko diplomo razočaran tudi Anton Alexander Au­ ersperg, čeprav je v razširjenem državnem svetu glasoval za predlog aristokratske in avtonomistične večine.1003 e) Februarski patent in začetek ustavne dobe Zaradi neugodnih političnih in finančnih razmer je cesarju Francu Jo­ žefu že kmalu postalo jasno, da na oktobrski diplomi ne bo mogoče zgraditi prihodnosti države. Cesar se je sedaj obrnil na liberalnega centralista Antona Schmerlinga. Schmerling je naposled tudi na podlagi Plenerjevih argumentov oktobrsko diplomo preoblikoval v bolj liberalnem duhu. 26. februarja 18^2je/ vlada razglasila tako imenovani februarski patent. Z njim je bil uveden dvotirni sistem. Na eni strani sta skupne pristojnosti vodila centralna vlada in državni zbor, na drugi strani so imele precejšnje pristojnosti tudi dežele z deželnimi zbori. Volilni sistem, ki je vpeljal relativni cenzus in petkurij.je premožnejše družbene sloje postavljal v privilegiran položaj. Državni zbor je bil pristojen za odločanje o skupnih zadevah. Med drugim je odobraval davke in proračun. Po­ sebno pomembno je, da je kontroliral državne dolgove.1006 1001 Melik, Vasilij: O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let 19. stoletja, ZČ, 1965, str. 156-157. Zwitter, Fran: Slovenski politični preporod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne problematike, ZC, 1965, str. 140. 1002 Novice, 13. 2. 1861, št. 7, str. 58. 1003 Laibacher Zeitung, 23. 1. 1861, št. 19, str. 74. 1004 Laibacher Zeitung, 15. 1. 1861, št. 12, str. 46; Dr. H. C.: Zur Valuta-Frage. 1005 Novice, št. 40, 3. 10. 1860, št. 19, str. 321, 323. Požar, Breda: Anastasius Grün in Slovenci, Maribor 1970, str. 30, 74. Melik, Vasilij: A. A. Auersperg in slovenski narod, ZČ, 1987, št. 2, str. 289. 1006 Več o februarskem patentu glej: Liese, Joachim: Staatskredit und Defizitfinanzierung, str. 28-32. Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 376-379. Engel-Janosi, Frie­ drich: Einleitung, V: Die Protokolle des Österreichischen Ministerrates 1848-1867 , 5. del, zgodovini -ce 189 Ljubljančani so februarski patent znova sprejeli brez večjega navdušenja. Slavnostno so osvetlili okna in so se kljub dežju mirno sprehajali po ulicah.1007 Tudi bogati avstrijski finančniki so februarski patent sprva sprejeli povsem hlad­ no. Finančni položaj se je začel izboljševati šele po odprtju državnega zbora. 1. maja 1861 je cesar v prestolnem govoru naložil državnemu zboru tudi sledeče naloge: »Moje ministerstvo Vam bo predložilo prevdarek deržavnih dohodkov in stroškov za prihodnje leto, iz kterega boste razvidih, da se vseskozi prizadeva doseči to, da bi se v rednem gospodarstvu stroški v ravnovago spravili s dohodki. /.../Vašemu modremu in natanjčnemu prevdarku priporočam nasvéte, kako bi se dala razmera med deržavo in narodno banko tako uravnati, da bi bila banka neodvisna od države.«1008 Ker je prestolni govor izražal vladni program, je bil s tem javnosti poslan jasen signal, da se misli vlada in s tem tudi državni zbor resno spoprijeti s težavami avstrijskega denarnega sistema. 2. Patriotsko posojilo v srebru? N a državni kredit je ugodno vplivala že sama možnost učinkovite parla­ mentarne kontrole nad proračunom. Kapitalski trg je postopoma začel odražati vedno večje zaupanje javnosti v politični sistem. Kreditni ugled države se je iz­ boljšal. Država ni več imela težav pri pokrivanju proračunskega primanjkljaja. Povečano zaupanje v državo in njen ustavni režim se je odražalo tudi v srebrni ažiji, ki je od januarja 1861 do konca leta 1862 s 50 % padla na 17 %.1009 Vendar se vlada pri padanju srebrne ažije ni mogla zanašati samo na tržne mehanizme. Ce je želela, da bi bili bankovci nekoč zopet konvertibilni, je morala z reformami tudi sama poseči v tok dogajanj. Nasveti, kako doseči želeni cilj, so bili zelo raznovrstni: »Kako tem nadlogam v okom priti, bereš sedaj skor vsak dan nove svete, kteri priporočajo mnogoverstne, nektere prav čudna zdravi­ la.«1010 Med drugim se je že junija 1859 oglasil tirolski trgovec Johann Boscarolli, ki ga je javnost imela za idejnega pobudnika ljudskega posojila iz leta 1853.1011 1. zvezek, Wien 1977, str. XII-XIII. Judson, Pieter M.: Exclusive Revolutionaries, str. 79-84. Lehner, Oskar: Österreichische Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte, str. 198-201. Walter, Friedrich: Österreichische Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte, str. 197-205. Balti, Her­ mann: Österreichische Rechtsgeschichte, Graz 1972, str. 213-216. Hellbling, Ernst C.: Die An­ sätze zu einem Finanz- und Wirtschaftsvefassungsrecht in der Entwicklung des österreichischen Verfassungsrechts, V: Wirtschaft und Verfassung in Österreich, str. 68. Zgodovina Slovencev, str. 468-470. Melik, Vasilij: Volitve na Slovenskem 1861-1918, Ljubljana 1965, str. 5-8. 1007 Laibacher Zeitung, 1. 3. 1861, št. 50, str. 199. 1008 Novice, 8. 5. 1861, št. 19, str. 155. Prestolni govor je ponatisnjen tudi v: Bezecny, Anton: Die Thronreden Sr. Majestät des Kaisers Franz Josef I. bei der feierlichen Eröffnung und Schlie­ ßung des österreichischen Reichsrates, Wien 1908, str. 58. 1009 Malfér, Stefan: Einleitung, str. XII-XIII. Kramar, Karel: Das Papiergeld in Oesterreich, 51*. 1010 Novice, 13. 2. 1861, št. 7, str. 58. 190 zgodovini.ee Tudi sedaj je priporočal, da naj država potrebna sredstva, s katerimi bi lahko poplačala svoje dolgove pri narodni banki, dobi od svojih državljanov. Vendar naj ji ti sedaj posodijo svojo srebrnino in zlatnino: »V vsem velikem cesarstvu ni enega samega državljana, ki v miru ne bi ponudil državi kot posojilo svojo lastnino zlatih in srebrnih vrednosti, če bi s tem povsem zanesljivo dosegel dvoj­ ni namen: da po eni strani vse svoje ostalo premoženje zavaruje pred razvred­ notenjem in kot s čarobno paličico zaustavi nihanje vrednosti valute, po drugi strani pa izpolni prvo državljansko dolžnost in državi omogoči, da navznoter in navzven opravi začeto veliko delo, tako da se najbolj čudovita od vseh dežel izvije iz krize močnejša kot sploh kdaj. »1011 1012 V resnici je bil seveda Boscarolli zelo naiven, če je pričakoval, da bodo ljudje iz domoljubnih razlogov državi posodili svoje zlato in srebro. Novice so se v tem povsem strinjale s Triester Zeitungom: »Nekako čuden je njegov [Boscarol- lijevj svét, naj bi ženske svoje sreberno in zlato robo, gospodarji svoje sreberne žlice, škofje in kloštri svojo zlatnino in srebrnino na oltar domovine položili, čeravno je res, da bi taki darovi dobro došli deržavi.«1013 Takšno posojilo ne bi bilo mogoče izpeljati ne le zaradi čustvene navezanosti ljudi na nakit in druge dragocenosti, ki so bile sestavni del njihovega družbenega statusa, temveč so ljudje imeli zadnjo »prostovoljno« ljudsko posojilo tudi v zelo slabem spominu. Tega se je vlada dobro zavedala in na takšno denarno reformo sploh ni resno računala. 3. Ločitev narodne banke in države Vsaka dolgoročna denarna reforma se je morala spoprijeti s proble­ mom odnosa med državo in narodno banko. Delikatnost tega odnosa je na seji kranjske trgovske in obrtne zbornice dobro opisal Gustav Heimann: »Banka ne more /.../ izpolniti svojih prevzetih obveznosti - unovčiti svojih bankovcev v kurantne kovance. Ta nepravilnost je nastala kot posledica neupravičenega vpli­ va vlade na banko, potem ko je bil takšen vpliv odobren s spremembo statutov [banke]. V obratni smeri mora na banko nujno vplivati nezaupanje, ki pritiska na državo.«1014 Povsem enako so kasneje argumentirale tudi Novice: »Takrat/.../, ko je banka imela toliko srebrnine v svojih hramih, da je vsak bankovec, ki ga je izdala, plačala s srebrom. Ti časi pa so prešli, ko je banka nehala biti samo­ stojna in je postala služavnica države, da je izdala več bankovcev /.../ kakor je 1011 Primerjaj: Walter, Friedrich (ur.): Aus dem Nachlass des Freiherrn Carl Friedrich Kübeck von Kübau, str. 144. V resnici je vlada njegove ideje samo izkoristila v propagandne namene. Glej: Brandt, Harm-Hinrich: Der österreichische Neoabsolutismus, 392-393. 1012 Boscarolli, Johann: Die Finanzen Oesterreichs, Leipzig 1859, str. 21. 1015 Novice, 20. 7. 1859, št. 29, str. 229. 1014 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 8. 1. 1861. zgodovini'Ce 191 srebrne gotovine imela. In tako smo prišli do tega, kar se »ažio« imenuje.«1015 Po Heimannovem prepričanju bi srebrno ažijo najlažje odpravili, če bi država na­ rodni banki čim prej poplačala svoje dolgove. Ker »pa je takšna želja nesmiselna, potem bi se lahko pomagalo le tako, da se banka osamosvoji od države in se dol­ govi države postopno odplačajo in zmanjšajo s časom primernim zmanjšanjem izdatkov in potemtakem povečanjem prihodkov.«1016 Glavni razlog za nekonvertibilnost bankovcev je Heimann torej povsem pravilno videl v velikih dolgovih države pri narodni banki. Po njegovem mnenju se je država samo zato lahko tako pretirano zadolžila, ker je bila narodna banka povsem odvisna od države. Država je namreč preko nadzornih organov, ki jih je imenovala v vodstvo narodne banke, nad banko izvajala učinkovito kontrolo. Zato je morala narodna banka državi vedno posoditi denar, če ga je ta odločno zahtevala. Vodstvo narodne banke ni vedno z veseljem ustreglo željam države. Zato so bila pogosto prisotna medsebojna trenja. Vendar so bili njuni odnosi tudi gospodarsko preveč prepleteni, da bi se lahko vodstvo narodne banke spu­ stilo v resen spor. Medsebojna soodvisnost med narodno banko in državo ni­ kakor ni bila v škodo narodne banke. Država je narodni banki omogočala prav dobre zaslužke.1017 Toliko bolj pa so se oškodovane počutili navadni državljani, ki niso imeli v rokah dobičkonosnih delnic, temveč le nekonvertibilne bankovce. Zaradi vseh teh razlogov je javnost odločno zahtevala neodvisnost narodne banke od državne uprave. Po njenem mnenju bi bilo samo tako mogoče prepre­ čiti, da bi banka še kdaj podlegla pritiskom države in ji posodila papirnati denar brez zanesljivega bančnega kritja. Avstrijske trgovske in obrtne zbornice so soglas­ no podpirale ločitev narodne banke in države.1018 Neodvisnost narodne banke so zahtevali celo njeni delničarji.1019 Tudi na Slovenskem ta zahteva ni bila sporna. Neodvisnost narodne banke je bila temelj gospodarskega dela nasvetov, ki jih je kranjska trgovska in obrtna zbornica poslala finančnemu ministru Plenerju. Vendar na žalost tudi edini tehtni nasvet. Z njim si Plener ni imel kaj prida pomagati, tudi če bi si to želel. Na to pomanjkljivost danih nasvetov je 1015 Novice, 5. 11. 1862, št. 45, str. 380. 1016 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 8. 1. 1861. 1017 Zato je tudi slovenska javnost začela odklonilno gledati na visoke dividende delničarjev na­ rodne banke. Novice so tako menile, da v času razvrednotenega papirnatega denarja delničarji neupravičeno zahtevajo višje dividende. Vsa ta zgodba je še toliko bolj ironična, ker je nižje dividende delničarjem vsiljevala prav država, kar so opazile tudi Novice. Novice, 23. 1. 1861, št. 4, str. 34. Spor med delničarji in državo je tako prerasel v vročo razpravo o neodvisnosti narodne banke. Delničarji so namreč zahtevali, da lahko samo oni odločajo o poslovanju narodne banke. Pri takratnem razmerju moči med narodno banko in državo so nazadnje krajši konec potegnili delničarji. Več o tem glej: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 601-610, 622. 1018 Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld-und Währungspolitik, str. 137-138. 1019 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 630-636. 192 zgodovini-ce Krisper zaman opozarjal druge člane trgovske in obrtne zbornice. Ti so na čelu s Heimannom in predsednikom Lambertom Karlom Lukmannom preprosto menili, da so (zlasti našteti politični) vzroki za denarne težave že sami po sebi do­ volj jasni, da bo finančni minister že znal ukrepati.1020 Pri tem se lahko povsem upravičeno vprašamo, v kolikšni meri so bili člani kranjske trgovske in obrtne zbornice sploh teoretično in praktično podkovani v obravnavani problematiki. Ali so sploh imeli zadostno znanje, da bi lahko finančnemu ministru podrobno svetovali, kako naj se loti sanacije narodne banke in s tem avstrijskega denarja? Po mojem mnenju nobeden od njih ni imel natančnega vpogleda v način po­ slovanja centralno bančnega sistema. Vsi so bili bolj ali manj uporabniki uslug avstrijske narodne banke oziroma njene podružnice v Ljubljani. Se tisti konkret­ ni gospodarski nasveti, ki sta jih dala Lukmann in Mühleisen, so bili povsem brezpredmetni za celotno razpravo o reformi centralno bančnega in denarnega sistema. Tudi Heimann ni pri pisanju svojega referata pokazal nobenega poseb­ nega znanja, ki ga ne bi mogel dobiti že iz takratnega dnevnega časopisja. 4. Plenerjevi bančni akti Čeprav Slovenci niso imeli nobenih konkretnih idej, kako urediti raz­ merje med državo in narodno banko, pa teh idej širši avstrijski javnosti še zdaleč ni manjkalo. Tako je samo v prvih mesecih leta 1862 k finančnemu ministru in državnemu zboru »blizo 500 nasvetov došlo, kako bi se dala Avstrija rešiti dnarnih stisk«.1021 Čeprav so Novice z objavo tega impozantnega števila očitno pretiravale, je bilo zanimanje javnosti za to problematiko resnično izredno ve­ liko. V tem času je izšlo veliko knjig in brošur, ki so se bolj ali manj strokovno spopadale s tem problemom. Avtorji seveda niso zastopali enotnega stališča. Strinjali so se samo glede ločitve narodne banke od države. »Nasprotja so bila tako ostra, celotno problematiko so obravnavali s tako nenavadno strastjo, ki je bila nepoklicanim komaj dojemljiva. Poleg materialnih razlik v dojemanju so osebna sovraštva igrala tako pomembno vlogo, da se je zdelo, kot da bi vsi zaple­ teni problemi Avstrije na področju političnih in materialnih interesov sovpadali s problemom oblikovanja denarnega sistema.«1022 Že od samega začetka je bilo jasno, da neodvisna centralna banka potre­ buje nov statut, v katerem bodo na novo opredelili njene naloge in pristojnosti. Novega statuta vlada narodni banki ni mogla diktirati, temveč se je morala z njo najprej sporazumeti. Državni zbor je bil drugi, še težavnejši vladni partner pri 1020 ARS, Zbornica TOI, f. 296, PSHGKK, 8. 1. 1861. 1021 Novice, 16. 4. 1862, št. 16, str. 127. 1022 Malfćr, Stefan: Einleitung, str. XXIX. Citat se originalno nahaja v: Wagner, Adolph: Österre­ ichs Finanzen seit dem Frieden von Villafranca, V: Unsere Zeit. Jahrbuch zum [Brockhaus] Conversation-Lexikon 7, 1863, str. 238. zgodovini >ce J93 pogajanjih o novem statutu. Državni zbor se je moral strinjati z vladnim zakon­ skim predlogom o novem statutu narodne banke in o ureditvi dolžniško- upni­ škega razmerja med državo in narodno banko. Če državni zbor ni bil zadovoljen z zakonskim predlogom, ga je vlada morala prilagoditi njegovim željam. S temi spremembami pa se je nato zopet morala strinjati narodna banka. Vlada se je z narodno banko začela konkretno pogajati šele decembra 1861.1023 Ker javnost ni vedela, kakšni so vladni načrti, je sprva vladala precejšnja negotovost. Javnost tako še 16. decembra 1861 ni vedela, »kaj bo ministerstvo storilo o dnarnih zadevah, ktere misli državnemu zboru v posvet in sklep pred­ ložiti. Ali se bo to zgodilo pred božičnimi prazniki ali pozneje, ali celo ne, kako in kaj, se vgibuje že več tednov sem ter tje; eden pravi tako, drugi spet drugače; vsak jo hoče bolje vedeti memo druzega, pa vendar nobeden pravega ne ve, ker še ministerstvo ni gotovo, kaj bi bilo bolje«.1024 Ze naslednji dan je finančni minister v državnem zboru predstavil osnu­ tek svojega načrta za sanacijo proračuna in za ureditev razmer med državo in narodno banko. Različne politične skupine v državnem zboru so se že na za­ četku ostro sprle. Spora ni sprožil sam predmet obravnave, temveč nejasnost glede tega, ali trenutni državni zbor sploh lahko odloča o proračunu in denarju. Po februarskem patentu je obravnava teh skupnih zadev ležala v pristojnosti razširjenega državnega zbora, v katerem so bili zbrani vsi poslanci avstrijskega cesarstva. Toda ogrski, transilvanski, hrvaški in italijanski poslanci so bojkotirali državni zbor. V državnem zboru so bili tako zbrani le poslanci iz avstrijskih dežel (brez Ogrske, Hrvaške, Transilvanije in Benečije), ki so po februarskem patentu sestavljali ožji državni zbor. Večina federalističnih in slovanskih konservativnih poslancev (predvsem iz Češke, Moravske in Galicije) je menila, da ožji državni zbor ne more odločati o skupnih zadevah. Vendar jih je vladna večina preglaso­ vala in izvolila finančni odbor, v katerem so presojali vladne zakonske predloge. Za večino so glasovali vsi nemški poslanci iz slovenskih dežel in celo vsi trije slovenski poslanci.1025 Goriška Slovenca Anton Gorjup in Anton Černe sta bila že tako in tako del vladnega tabora. Kranjski slovenski poslanec Lovro Toman pa je sicer nastopal kot del opozicijske desnice, vendar je bil v primerjavi z več­ ino desničarskih poslancev veliko bolj zmeren. »Toman ni parlamenta nikdar zapustil, tudi se ni abstiniral od razpravljanja o finančnih zadevah.«1026 Večina desničarskih poslancev je konec marca 1862 demonstrativno zapustila zasedanje 1023 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 642-648. 1024 Novice, 18. 12. 1861, št. 51, str. 422. 1025 Novice, 25. 12. 1861, št. 52, str. 430. 1026 Melik, Vasilij: O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let 19. stoletja, Zgodovinski časopis, 1965, str. 168, glej še str. 163, 168-170. Primerjaj še: Melik, Vasilij: Začet­ ki slovenskega političnega življenja in Lovro Toman, V: Stekar Vidic, Verena (ur.): Kroparski zbornik, Radovljica-Kropa 1995, str. 162. 294 zgodovini-ce državnega zbora in se ni več udeleževala razprav o proračunu in narodni ban­ ki.1027 Kot je bilo že prej predvideno,1028 se je finančni odbor razdelil na tri sekcije. Prva je obravnavala državne potrebe, druga državne dohodke in tretja sanacijo proračunskega primanjkljaja. Tretja sekcija je kasneje v svojo pristojnost dobila tudi ureditev razmerja med narodno banko in državo.1029 V tem času vla­ da in narodna banka še nista zaključila s pogajanji.1030 Finančni minister Plener je šele 13. marca 1862 v državnem zboru predstavil tako imenovane bančne akte, ki so bili sestavljeni iz sporazuma države z narodno banko, iz novega statuta narodne banke in iz uredbe, ki je narodni banki za 25 let podeljevala privilegij za izdajanje bankovcev. Država naj bi postopoma odplačala svoje dolgove. Zopet je prevzela za 123 milijonov gld. loterijskega posojila, ki ga je imela zastavljenega pri narodni banki. V zameno za podeljeni privilegij naj bi narodna banka pre­ vzela za 80 milijonov gld. državnih dolgov, ki naj bi ji prinašali 2,5-odstotne obresti. Po določenem času naj bi narodna banka začela zamenjavati bankovce za srebro.1031 Plenerjevi bančni akti so v avstrijski javnosti in v državnem zboru spro­ žili živahno razpravo.1032 * Središče razprave je bilo na Dunaju, ki je bil finančno, politično in tudi publicistično središče monarhije. Nasprotno pa bančni akti na Slovenskem niso bili deležni velike pozornosti. Finančno je bilo slovensko ozemlje preveč obrobno, da bi se tu lahko izoblikovale interesne skupine, ki bi bile neposredno zainteresirane za usodo narodne banke. Na vsedržavni ravni so za zagovorniki interesov narodne banke stali visoki finančni krogi, ki so imeli v lasti večino delnic narodne banke. Zagovornike posameznih deželnih emisijskih bank je podpiralo federalistično visoko plemstvo. Ti družbeni sloji na Sloven­ skem praktično skorajda niso bili prisotni. Poleg tega skrivnostni svet visokih financ na Slovenskem nikoli ni bil deležen splošnih simpatij. Lokalni meščanski poslovni svet je bil povsem zadovoljen s komaj ustanovljenimi podružnicami na­ rodne banke. Zato tudi ni imel simpatij do liberalnih zagovornikov svobodnega ustanavljanja emisijskih bank. Relativna nezainteresiranost javnosti na Slovenskem se je kazala tudi v državnem zboru. Noben poslanec ni bil član finančnega odbora. Sicer je res, da je Černe zahteval, da bi bila v finančni odbor izvoljena tudi dva poslanca iz Go­ 1027 Malfér, Stefan: Einleitung, str. XXIII. 1028 Novice, 4. 12. 1861, št. 49, str. 405-406; 1. 1. 1862, št. 1, str. 7. 1029 Malfér, Stefan: Einleitung, str. XXIII-XXIV 1030 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 653-665. 1031 Neuwirth, Joseph: Bank und Valuta in Oesterreich-Ungarn 1862-1873, 1. del, Leipzig 1873, str. 4-7. 1032 Primerjaj: Malfér, Stefan: Einleitung, str. XXXIV-XXXV. Neuwirth, Joseph: Bank und Valuta in Oesterreich-Ungarn, 1. del, str. 47-71. zgodovini-ce 195 riške in Istre, »al večina državnega zbora je odbila to pravično zahtevo«.1033 Ven­ dar se slovenski poslanci tudi med zasedanjem državnega zbora niso vmešavali v razpravo o Plenerjevih bančnih aktih. Oglasil se tudi ni kranjski poslanec Karel Dežman, v katerega zapuščini najdemo kar 17 knjižic in brošur o aktualnem finančnem, denarnem in bančnem vprašanju.1034 Glede na to, da te publikacije izražajo različna, celo nasprotujoča si mnenja, iz njih ne moremo razbrati more­ bitnega Dežmanovega stališča. Dežman jih je verjetno zbral povsem po naključju med samim potekom debate. Ker je ena knjiga ostala celo nerazrezana, se verjet­ no v tako zbrane publikacije sploh ni pretirano poglabljal. Tudi slovenska javnost se ni pretirano zanimala za dogajanja v državnem zboru. Novice so se neprimerno veliko bolj zanimale za vzporedno debato o državnem proračunu, zlasti o povišanju davkov, ki so zadevali interese vseh davkoplačevalcev. Zelo značilno je bilo, da so Novice od obsežnih bančnih aktov izpostavile samo, »da še 25 let mora banka privilegij imeti bankovce izdajati, ker to ne gre, da bi vlada izdajala bankovce, pa tudi posamezne dežele ne«.1033 Prav tako kot Novice se je večina tretje sekcije finančnega odbora zapičila v privilegij, ki ga je narodni banki podelila država. Večina sekcije je od narodne banke pričakovala večje finančne žrtve. Privilegij narodne banke naj bi tako trajal samo 10 let in banka bi morala državi plačevati del od svojega dobička. Večina sekcije je še želela, da bi sanacija državnih dolgov potekala hitreje, kot pa je bilo to sprva predvideno. Država bi morala svoje dolgove odplačati do konca leta 1866 in nato bi narodna banka začela zamenjevati bankovce za srebro.1035 1036 Od 27. oktobra do 10. novembra 1862 je v državnem zboru potekala raz­ prava o bančnih aktih.1037 Večina državnega zbora je nasprotovala Plenerjevim bančnim aktom na podobni osnovi kot večina finančnega odbora.1038 Vendar je osnovna določila bančnih aktov praktično sprejela neokrnjene. Narodna banka je še naprej imela monopol za izdajanje bankovcev, čeprav sedaj samo za deset let. V nadomestilo za podelitev privilegija je narodna banka državi brezobrestno posodila 80 milijonov gld. Neodvisnost narodne banke je bila zagotovljena. »Dr­ žava mora svoj dolg banki do dobrega poplačati do konca leta 1866, - leta 1867 mora banka spet začeti s srebrom poplačevati bankovce.«1039 1035 Novice, 12. 2. 1862, št. 7, str. 56. 1034 ARS, f. 854, Dežman Dragotin, šk. 6. Na Dežmanovo zapuščino me je opozoril prof. dr. Janez Cvirn, za kar se mu iskreno zahvaljujem. 1035 Novice, 19. 3. 1862, št. 12, str. 96. 1036 Neuwirth, Joseph: Bank und Valuta in Oesterreich-Ungarn, 1. del, str. 8-17. Prcssburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 672-677. 1037 Več o tem glej: Neuwirth, Joseph: Bank und Valuta in Oesterreich-Ungarn, 1. del, str. 17-35. Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 680-691. 1038 Novice, 5. 11. 1862, št. 45, str. 379-380. 1039 Novice, 12. 11. 1862, št. 46, str. 388. 196 zgodovini'Ce Ker je državni zbor sprejel nekoliko predelane Plenerjeve bančne akte, je na te spremembe sedaj morala pristati še narodna banka. Med finančnim mini­ strom in narodno banko so se začela nova mučna pogajanja: »Dunajska banka se ustavlja temu, kar je zbornica poslancev o nji sklenila /.../. Kako nek se bo izmotala ta homatija med banko in državo, še menda nobena živa duša prav ne ve.«1040 Pod močnim vladnim pritiskom je vodstvo narodne banke nazadnje po­ pustilo in 6. januarja 1863 je cesar bančne akte končno lahko uzakonil.1041 Med razpravo o Plenerjevih bančnih aktih je bilo zelo sporno tudi vpra­ šanje načina pokritja bankovcev.1042 Plener se je pri tem opiral na spoznanja bančne šole.1043 Vzor mu je bila ureditev Angleške banke iz leta 1844.1044 Kon­ tingent bankovcev, ki ni imel popolnega kritja v srebru narodne banke, ni smel presegati 200 milijonov gld. Prvotno je bilo predvideno, da bi se zaloge srebra narodne banke od leta 1862 do konca leta 1866 povečale od 105,4 milijonov na 147,4 milijonov gld. Skupaj s celotnim kontingentom bančno pokritih ban­ kovcev naj bi bilo torej konec leta 1866 v obtoku lahko največ 347,4 milijonov gld. v bankovcih. Konec leta 1862 pa je bilo v obtoku še za 426,8 milijonov gld. v bankovcih. Zato je bilo v naslednjih letih potrebno občutno zmanjšati število bankovcev v obtoku. Kar 144 milijonov gld. bankovcev naj bi umaknili iz obtoka na račun državnega odplačevanja dolgov. Po tem načrtu bi torej lahko narodna banka izdala samo do 65 milijonov gld. novih bankovcev, ki bi imeli bančno kritje v privatnem prometu.1045 1040 Novice, 26. 11. 1862, št. 48, str. 404. Primerjaj še: Novice, 10. 12. 1862, št. 50, str. 424. 1041 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 2. knjiga, str. 691-697, banč­ ni akti so v celoti ponatisnjeni na str. 719-744. Glej še: G. H.: Die österreichische Bankacte vom 27. Dezember 1862, JNÖS, 1863, str. 189-206. 1042 Primerjaj: Liese, Joachim in Schulze, Max-Stephan: Geldpolitik und Konjunktur in Österre­ ich: Die »Plener’sche Stagnation« 1862 bis 1866, VSW, 1993, št. 4, str. 514-518. 1045 Primerjaj poglavje Avstrijska narodna banka in država. Najbolj znan nasprotnik bančne šole in privrženec denarne šole v Avstriji je bil Adolph Wagner, ki je svoja teoretična stališča nadrobno predstavil v knjigi: Wagner, Adolph: Die Geld- und Credittheorie der Peel’schen Bankacte, Wien 1862. 1044 Po takratnem ministrskem predsedniku Robertu Peelu se je takratna reforma emisijsko banč­ nega sistema imenovala Peelovi bančni akti. Z njimi se je začela centralizacija emisijskih de­ javnosti pri Angleški banki. Ta je bila privatna delniška banka, povsem neodvisna od države. Razdeljena je bila na dva neodvisna oddelka. Eden je bil pristojen za bančne posle, drugi za emisijske posle. Do 14 milijonov funtov izdanih bankovcev je imelo bančno kritje v državnem dolgu banki, dodatni bankovci pa so morali imeti polno kritje v zlatu. Več o tem glej: Born, Karl Erich: Geld und Banken, str. 22-25. Clapham, John: The Bank of England, 2. del, Cambridge 1958, str. 177-185. Hughes, J. R. T: Bank of England Reserve Policy, JEH, 1967, str. 92-93. 1045 Kamitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 139-140. Riedl, Ric­ hard: Die Währungsreform in Österreich-Ungarn, JGW, 1904, str. 622-625. zgodovini>ce 297 5. Vpliv padanja srebrne ažije na kovance Ugodna rešitev bančnih aktov se je začela hitro odražati na višino srebr­ ne ažije. Ze na začetku leta 1863 so Novice lahko sporočile veselo novice: »Ažijo srebra je padlo že do 11, in je tedaj zdaj že tako nizko kakor ni bilo menda 2 leti.«1046 V povprečju se je nato srebrna ažija leta 1863 gibala okrog 13 %, leta 1864 okrog 15 %, leta 1865 pa okrog komaj 8 %.1047 V naslednjih letih vladi in državnemu zboru sicer ni uspelo uravnotežiti proračuna, ki je še leta 1865 beležil za 52 milijonov gld. primanjkljaja. Glavni krivec za nenehni primanjkljaj je bila še naprej vojska. Z višjimi davki primanj­ kljaja ni bilo mogoče pokriti v celoti. Vendar je državi uspelo nastalo proračun­ sko luknjo kljub velikim težavam pokriti z najemanjem vedno novih posojil. Posebno pomembno je bilo, da je državi z novimi posojili uspelo v predvidenem roku odplačati svoje dolgove pri narodni banki. Zadnjih 60 milijonov gld. dolga je država odplačala do konca predvidenega roka leta 1866.1048 Novice so se ob naj­ avi dokončnega odplačila državnih dolgov že veselile, da bo s tem »konec /.../ tudi tistemu nesrečnemu ažiju, ki je begal vso barantijo toliko let«.1049 In res je srebrna ažija hitro padala in je februarja 1866 znašala samo še 1,75 %.10’0 S padanjem srebrne ažije se je v denarni obtok počasi začel vračati drobiž. Poleg tega je vlada leta 1862 z uvedbo posebnega italijanskega bakrenega drobi­ ža preprečila nadaljnje prekupčevanje z novim bakrenim drobižem öW.1051 Ker je vlada ob tem pridno kovala novi bakreni drobiž,1052 se je lahko marca 1863 končno odločila,10’3 da bo stari bakreni drobiž povsem nadomestila z novim. Stari drobiž za 1 in 1/2 kr. je veljal samo še do konca septembra 1863. »Naj se tedaj vsak podviza s preklicanimi krajcarji, da pozneje ne pride v škodo.«1054 Ze septembra 1863 je bilo tako na Kranjskem novega drobiža več kot dovolj. Na­ sprotno pa ga je na Koroškem še vedno primanjkovalo.10” Istočasno je bilo konec problemov s srebrnim drobižem. Ze na začetku leta 1863 so Novice opazile, da »sreberne šestice lazijo spet bolj na dan in niso več bele vrane, kakor so poslednje leta bile«.1056 Srebrni drobiž za 6 kr. ni začel 1046 Novice, 7. 1. 1863, št. 1, str. 8. 1047 Glej Prilogo 1: Srebrna ažija na dunajski borzi 1848-1879. 1048 Liese, Joachim: Staatskredit und Defizitfinanzierung, str. 85-88, 93-101, 104-105, 107-108, 140, 142, 120, 140, 142-151. 1049 Novice, 3. 1. 1866, št. 1, str. 8 •oso Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 152-153. 1051 Glej poglavje Pomanjkanje drobiža. 10,2 Primerjaj: Novice, 22. 1. 1862, št. 4, str. 32. 1055 Novice, 18. 3. 1863, št. 11, str. 88. 1054 Novice, 16. 9. 1863, št. 37, str. 302. Primerjaj še: Novice, 29. 7. 1863, št. 30, str. 243. 1055 Oglasnik št. 38, Novice, 1863, št. 40, str. 92. 1056 Novice, 21. 1. 1863, št. 3, str. 24. 198 zgodovini-ce prihajati na dan samo iz domačih skrinj, temveč se je začel vračati tudi iz tujine, predvsem iz Nemčije, kamor ga je večina odtavala. Njegova vrnitev je pri piscu v Novicah, prebudila pesniško žilico: »Ti mali beguni so na svojem potovanji po tujih rokah zgubili veči del svoje srebrne svetlobe in sedaj rumeno-bledi prosijo za zamero, da so tako dolgo zunaj bili.«1057 1058 Pri drugih posameznikih pa je njihova vrnitev prebudila poslovno žilico. Na Gorenjskem se je tako širila »sleparija in grda laž«, da srebrni drobiž za 6 kr. CM ni več vreden 10 kr. č>W, ampak samo še 9 kr. č>W.ICb8 Nekdo je pri tem na račun naivnih in neobveščenih ljudi zopet dobro zaslužil. Nov srebrni drobiž za 10 kr. si svojega mesta v denarnem obtoku ni mogel izboriti toliko časa, dokler je bil še naprej v obtoku papirnati drobiž za 10 kr. »Čeprav sama ohranitev tega papirnatega denarja pri vnovični konvertibilnosti bankovcev in pri srebrnem denarju ne bi bila nemogoča, je zamenjava le-tega vendar v interesu ureditve denarnega sistema in vztrajanja na načelih dunajske denarne pogodbe. Zamenjava je nujno potrebna zaradi splošno znane neprimer­ nosti tega majhnega papirnatega denarja za promet, kot tudi zaradi enostavnega in - kot je znano - v velikem obsegu izvajanega ponarejanja. O tem pač torej tudi ni nobenega nesoglasja. Že danes [1863] bi bilo primerno, da načrtujemo zamenjavo papirnatega drobiža s kovinskim drobižem.«1059 Vendar je želja po popolni zamenjavi papirnatega drobiža s kovinskim1060 morala še počakati. Količina papirnatega drobiža je z zakonsko dovoljenega maksimuma 12 milijonov gld. do avgusta 1863 počasi padla pod 10 milijonov gld.1061 Zakon z dne 17. novembra 1863 je količino v obtoku omejil na 4 milijone gld.1062 Ta raven je bila dosežena šele leta 1865.1063 Dotedanji hudi problemi z drobižem so bili tako bolj ali manj odprav­ ljeni. Povsem drugače pa je bilo s kurantnim srebrnim denarjem. Ker je bila srebrna ažija vse do začetka leta 1866 še naprej relativno visoka, ljudje niso imeli nobenega ekonomskega interesa, da bi polnovredne srebrnike poslali nazaj v denarni obtok. Celo vlada je z leti kovala vse manj tega denarja.1064 Glede na veliko količino od leta 1857 na novo skovanega denarja so se Novice leta 1865 1057 Novice, 20. 5. 1863, št. 20, str. 160. 1058 Novice, 29. 7. 1863, št. 30, str. 243. 1059 Wagner, Adolph: Die Ordnung des österreichischen Staatshaushaltes, Wien 1984 [1863] str. 98-99. 1060 primerjaj; Novice, 7. 1. 1863, št. 1, str. 8; 14. 10. 1863, št. 41, str. 334. 1061 Novice, 22. 7. 1863, št. 29, str. 235; 2. 9. 1863, št. 35, str. 286. 1062 Riedl, Richard: Die Währungsreform in Osterreich-Ungarn, str. 630. 1063 Novice, 30. 12. 1863, št. 52, str. 424; 4, 1. 1865, št. 1, str. 8. 1064 peta 1859 je vlada skovala še za rekordnih 57,1 milijonov gld. kurantnega srebrnega denarja, leta 1865 pa komaj še za 9,7 milijonov gld. Riedl, Richard: Die Währungsreform in Österre­ ich-Ungarn, str. 625. Za leto 1862 primerjaj: Novice, 22. 1. 1862, št. 4, str. 32; 29. 4. 1863, št. 17, str. 136. zgodovini'Ce 199 (ob 6,5-odstotni srebrni ažiji)1065 žalostno vprašale: »Kam neki gré ta denar, da ga ne vidimo iz rok v roke?«1066 Seveda je bilo to retorično vprašanje, saj je vsakdo dobro vedel, kje se skrivajo srebrniki in zlatniki. Ob tako visoki srebrni ažiji je bilo povsem prazno vsako upanje, da bi se lahko novi polnovredni srebrniki obdržati v denarnem obtoku.1067 Zato je papirnati denar še naprej večinoma prevladoval v denarnem prometu.1068 Tako je Mačkov leta 1865 (sicer z nekaj literarnega pretiravanja) ugotavljal, da »zlate romenjake, sreberne križake pozna sedanji zarod komaj po imenu; najdeš jih več vkup le v kleti kake banke, i po­ samezne plesnjevce sem ter tje v nogavici kake stiskavke«.1069 Slika 42: Bankovec avstrijske narodne banke, 100 goldinarjev avstrijske valute, 15. 1. 1863. 1065 Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 150-151. 1066 Kam gré avstrijsko srebro in zlato?, Novice, 31. 5. 1865, št. 22, str. 174. iC67 Ivan Ceršak je kot dodaten razlog za tezavriranje denarja omenil še slabe izkušnje ljudi s spodletelo Bruckovo denarno reformo, ko so ljudje prihranjene srebrnike že začeli vračati v denarni obtok: »Drugi so spet nejevoljni da so se pred leti tako naglo iznebili svojih srebrnih dvajsetič in petič; hitro v kraj s srebrom, kjer še ga je kaj, si mislijo.« G[e]ršak, Ivan: Banke in papirnati denar, Čitalnica, 1. zvezek, 1865, str. 22. 1068 Ilustrativen je podatek, da so pri zbiranju denarja za Notranjce, ki jim je grozila lakota, do 17. februarja 1865 zbrali za 3064 gld. v bankovcih in za komaj 1 gld. (3 x 20 kr. CM) srebrnega denarja. Celo 4 gld. so zbrali v zlatnikih (2 zlatnika po 5 francoskih frankov). Glej: Novice, 2. 3. 1865, št. 12, str. 97. Takšno razmerje jasno kaže, da so ljudje, če so v rokah imeli papirnati denar, le izjemoma plačevali s kurantnim denarjem. 1069 Mačkov, A. T.: Nekaj o papirji i njegovej zgodovini, Čitalnica, 2. zvezek, 1865, str. 137. 200 zgodovini-ce 6. Spornost deflacijske denarne politike Vendar je bilo v teh letih vedno manj tudi papirnatega denarja. Vlada je namreč pridno izpolnjevala finančni načrt, po katerem naj bi do konca leta 1866 poplačala svoje dolgove pri narodni banki. Zato se je od konca leta 1862 do marca 1866 število bankovcev v obtoku zmanjšalo za skoraj 100 milijonov gld. in jih je bilo sedaj le še 327 milijonov gld. Istočasno je Avstrijo v letih 1861-66 prizadela dolgotrajna gospodarska depresija. Zgodovinarji so krivdo za nastalo depresijo dolgo časa pripisovali Plenerjevi deflacijski10'0 politiki.* 1071 Vendar nove raziskave kažejo, da je vzroke za nastanek splošne gospodarske depresije potreb­ no poiskati v krizi tekstilne in železarske industrije in v agrarni krizi s slabimi letinami. Deflacijska denarna politika je samo še dodatno zaostrila nastalo go­ spodarsko depresijo. Slabe strani deflacijske denarne politike so se povsem očit­ no pokazale šele po letu 1865, ko je konjunkturna kriza dosegla svoj vrh. Zaradi manjše količine denarja v obtoku se gospodarstvo ni in ni moglo znova postaviti na noge. Zlasti kritično je primanjkovalo denarja za nove naložbe.1072 Ivan Geršak je že na začetku leta 1865 opazil, da ljudje »tožijo da denarja ni, dasiravno skoraj nič ne stoji tak papir potisniti ter denar spraviti med narod. Marsikdo bi res, ko bi mogel še desetkrat tolik papirnatega denarja naredil, da bi le počasi več denarja bilo med ljudmi«.1073 1074 Javnost je vedno bolj napadala de­ flacijsko politiko, ki so jo krivili za gospodarsko depresijo. Kmalu tudi nižanje srebrne ažije ni bilo več deležno vsesplošnih simpatij. Apreciacija avstrijskega papirnatega denarja je namreč negativno delovala na izvozno gospodarstvo.10'4 Vedno glasnejše so bile zahteve po odložitvi predvidenega roka za začetek za­ 1C70 VJčinki te politike sami po sebi niso sporni in so znani: z manjšo ponudbo denarja se poveča povpraševanje po razpoložljivem denarju. To povzroči višanje obrestne mere, upad investicij, nižjo potrošnjo, manjšanje dohodkov, proizvodnje in zaposlenosti. Glej: Samuelson, Paul A. in Nordhaus, William D.: Ekonomija, Zagreb 1992, str. 535-536. Sporno je samo, kaj je spro­ žilo gospodarsko depresijo: monetarni ali splošno gospodarski faktorji. 1071 Kamitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 140. Good, David F.: Die wirtschaftliche Aufstieg des Habsburgerreiches 1750-1914, Wien-Köln-Graz 1986, str. 82-85, 145. März, Eduard in Socher, Karl: Währung und Banken in Cisleithanien, str. 328. März, Eduard: Österreichische Industrie- und Bankpolitik, str. 95-108. Benedikt, He­ inrich: Die wirtschaftliche Entwicklung, str. 69-70. Matis, Herbert: Österreichs Wirtschaft, str. 136-139. Pančur, Andrej: Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, magistrska naloga, Ljubljana, 1999, str. 223-225. 1072 Liese, Joachim in Schulze, Max-Stephan: Geldpolitik und Konjunktur in Österreich, str. 510-511, 518-530. Liese, Joachim: Staatskredit und Defizitfinanzierung, str. 188-206. 1073 Gfejršak, Ivan: Banke in papirnati denar, str. 22. 1074 Ob tem so Novice na začetku leta 1866 poudarile, da »zato ne morejo zdaj naši trgovci prodati ne žita, ne vina, če tudi je oboje dobro in cena zelò zmerna. - Tako smo se rešili enega zla (srebrne ažije], a padli smo zdaj v drugo.« Glej: Trgovske stvari, Novice, 18. 4. 1866, št. 16, str. 125. zgodovini-ce 201 menjevanja bankovcev za srebrnike. Bali so se, da se bo s tem število denarja v obtoku še dodatno zmanjšalo. Novi finančni minister Johann Larisch je sicer še konec leta hotel nadaljevati s Plenerjevo denarno reformo, vendar je že čez nekaj mesecev začel omahovati.1073 1075 1075 Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 140-141. Liese, Joac­ him: Staatskredit und Defizitfinanzierung, str. 205. Pressburger, Siegfried: Das österreichisc­ he Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 821-824. 202 zgodovini-ce X. NOVA VOJNA, STARE TEŽAVE, PODOBNE REŠITVE L Kali zunanjepolitične krize 1866 Leta 1866 so se nepričakovano končale vse težave, povezane s Plenerjevo denarno reformo. Kot že za časa krimske vojne in vojne s Piemontom in Fran­ cijo je tudi sedaj zunanjepolitična kriza usodno pretrgala avstrijska prizadevanja za ponovno vzpostavitev konvertibilnosti papirnatega denarja. Ko je Avstrija po vojni leta 1859 Piemontu odstopila Lombardijo in je bila leta 1861 oklicana Kraljevina Italija, avstrijskih težav še ni bilo konec. Ker je v svoji posesti obdržala Benečijo, ki se ji nikakor ni bila pripravljena odreči, je na Apeninskem polotoku še naprej tlela politična kriza. Vendar je glavna nevarnost Avstriji sedaj pretila iz nemškega prostora. Avstrija se ni bil pripravljena odreči svojemu vplivu v Nemški zvezi v korist Prusije. Se več. Neutrudno si je prizadevala utrditi svoj ugled in s tem položaj v Nemški zvezi. Pri tem se je lahko opirala na simpatije srednje velikih nemških držav, ki so nasprotovale pruski prevladi. Avstrija je nekaj časa celo poskusila sodelovati s Prusijo. Obe državi sta leta 1864 v vojni z Dansko zavzeli Schles­ wig-Holstein. Vendar si Prusija pod vodstvom novega ministrskega predsednika Otta von Bismarcka ni želela ohraniti obstoječega razmerja moči v Nemški zvezi in je ponovno sprožila boj za prevlado nad Nemčijo. Združitev Nemčije naj bi potekala v malonemškem smislu. Trgovska pogodba med Francijo in Prusijo je leta 1862 označila začetek svobodne trgovske politike Nemške carinske zveze, kateri Avstrija iz gospodarskih razlogov ni mogla slediti. Pruska gospodarska prevlada v nemškem prostoru se je z leti samo še krepila. Nejasnost o nadaljnji usodi Schleswig-Holsteina je še dodatno zaostrila politične odnose med nemški­ ma rivaloma. Avstrija je bila vedno manj pripravljena popuščati. 8. aprila 1866 sta Italija in Prusija sklenila skrivno vojaško zvezo proti Avstriji. Vse bolj je bilo verjetno, da se bo o usodi Nemške zveze odločalo na bojišču.1076 io?6 ye(x 0 tem gjej. Rumple^ Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 386-397. Koralka, Jiri: Deutschlad und die Habsburgermonarchie, str 31-40. Bridge, Francis Roy: Österreich (-Un­ garn) unter den Grossmächten, str. 223-232. Koch, Klaus: Österreich und der Deutsche Zoll­ verein, str. 548-560. Hahn, Hans-Werner: Hegemonie und Integration, str. 64-69. Meyer, Alfred: Der Zollverein und die deutsche Politik Bismarck, Frankfurt am Main-Bern-New York 1986, str. 103-175. Megerle, Klaus: Ökonomische Intergration und politische Orientierung deutscher Mittel- und Kleinstaaten im Vorfeld der Reichsgründung, V: Berding, Helmut (ur.): Wirtschaftliche und politische Integration in Europa im 19. und 20. Jahrhundert, Göttingen 1984, str. 102-103. zgoclovinx«ce 203 1. Državni papirnati denar a) Nastanek Avstrijske finance niso bile zrele za novo vojno. Finančni minister je imel velike težave že pri najemanju posojil za predvideno odplačevanje dolgov narodni banki in za pokritje predvidenega (mirnodobnega) proračunskega pri­ manjkljaja. Vladi je bilo takoj jasno, da bo morebitna vojna avstrijske finance povsem vrgla iz njihovega ustaljenega tira. Ze mobilizacija armade je aprila 1866 zahtevala nov denar, ki ga finančni minister ni imel od kod vzeti.1077 Zato mu ni preostalo nič drugega, kot da se je znova zatekel po pomoč k avstrijski narodni banki. Vendar narodna banka zaradi strogih predpisov o količini bankovcev v obtoku (tudi če bi hotela) državi ni mogla priskrbeti potreb­ nega denarja. Tega bi namreč lahko dobila samo z emisijami novih bankovcev. Zato je vlada 5. maja 18661078 vse bankovce za 1 in 5 gld. razglasila za državni papirnati denar. Država je s tem sicer kršila emisijski monopol narodne banke, vendar je na ta način dobila za 150 milijonov gld. nujno potrebnih denarnih sredstev.10'9 Novice so ob tem podučile svoje bralstvo: »Ves ta znesek je potem državni, ki ga vlada potrebuje največ za vojskine priprave; ž njim si o sili saj za nekoliko časa pomagati hoče, da ne naklada davkov ljudstvu in da ne išče posojila po svetu.«1080 Vendar ta znesek ni zadostoval za dolgo časa. Kmalu se je namreč raz­ besnela prava vojna. Proti Italiji se je avstrijska vojska uspešno bojevala in je 24. junija zmagala pri Custozzi, 22. julija pa še pri Visu. Toda 3. julija je 1866 pri Königgrätzu (Hradec Kralové) podlegla pred prusko vojsko.1081 Cesar Franc Jožef je sprejel ugodno Bismarckovo mirovno ponudbo in 26. julija je bilo razglašeno premirje. 23. avgusta je bil v Pragi podpisan mir. Avstrija je izgubila Benečijo in 1077 Grüner, Wolf D.: Reform des politisch-sozialen Sysstems und Äussere Existenzsicherung, Bohemia, 1981, str. 138-144- 1078 RGB, 5.5. 1866, št. 51. 10,9 Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 141. Pressburger, Si­ egfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 824-843. Banknoten-Gesetz in Oesterreich, JNÖS, 1866, str. 447-448. 1080 Novice, 9. 5. 1866, št. 19, str. 156. 1081 Iz vojnih dni po avstrijskem porazu je zanimiva naslednja zgodba: Ko se je pruska vojska pri­ bliževala Dunaju je narodna banka začela evakuirati svoje zaloge srebra. Uradno naj bi jih poslala na Ogrsko v trdnjavo Komärno (na današnjem Slovaškem). Vendar je tja poslala le manjši del srebra. Za okoli 30 milijonov gld. srebra pa je skrivaj poslala v Maribor, kjer so ga spravili v enega od hangarjev delavnic Južne železnice. Mariborčani niso imeli niti najmanj­ šega pojma, kakšno bogastvo se skriva v njihovem mestu. Še celo četa vojakov, ki je stražila hangar, je mislila, da varuje strelivo. O tem glej: Benedikt, Heinrich: Die Erinnerungen des österreichischen Staats- und finanzmannes Franz Freiherr von Hopfen (1825-1901), MIÖG, 1953, str. 373. 204 zgodovini-ce je pristala na razpustitev Nemške zveze in na novo ureditev Nemčije brez avstrij­ ske udeležbe.1082 Zakon z dne 7. julija 18661083 je vladi omogočal nabaviti denar v vrednosti 200 milijonov gld. Na račun tega kredita je narodna banka dala državi kot pre­ dujem za eno leto 60 milijonov gld. Začasno se je tako protizakonito povečala tudi količina bankovcev v obtoku. Pokazalo se je, da je bila neodvisnost narodne banke od države samo iluzija. Tudi po sklenitvi miru denarne potrebe še niso bile potešene. Zakon z dne 25. avgusta 18661084 je količino državnega papirna­ tega denarja omejil na 300 milijonov gld. Poleg tega so število državnega papir­ natega denarja v obtoku navezali na število tako imenovanih solinskih listkov oziroma delnih hipotečnih nakaznic na soline v Gmundenu.1085 Do leta 1863 se je skupno število tega kratkoročnega dolga povzpelo do 100 milijonov gld.1086 Te vsote država pri izdajanju novih solinskih listkov ni smel preseči. Ce pa jih je izdala manj, je lahko na račun razlike do 100 milij gld. izdala nov državni pa­ pirnati denar. Skupno število državnega papirnatega denarja in solinskih listkov tako ni smelo preseči 400 milijonov gld. Leta 1870 so to vsoto povečali na 412 milijonov gld.1087 Ta kontingent je ostal nespremenjen vse do valutne reforme leta 1892. Število državnega papirnatega denarja se je v tem času tako lahko gibalo med 312 in 412 milijonov gld.1088 b) Pomen V nasprotju s prejšnjimi denarnimi krizami, ko ljudje niso bili prav nič navdušeni nad nenadnim povečanjem števila papirnatega denarja v obtoku, so sedaj zaradi deflacijske depresije takšen ukrep celo pozdravili: »Sploh je pa pom- noženje denarja za 150 milijonov za kupčijo zelò koristno; saj vsak vé, da čim več je denarja med ljudmi, temveč je tudi kupčije.«1089 In res se je leta 1867 začela živahna gospodarska konjunktura, ki je trajala vse do leta 1873. V tem času se je količina denarja v obtoku v povprečju letno povečala za 8,9 %.1090 Gospodar- 1082 ye£ o tem g[ej. Rumpler) Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 397-401. Koralka, Jiri: Deutschlad und die Habsburgermonarchie, str 40-45. Bridge, Francis Roy: Österreich (-Un­ garn) unter den Grossmächten, str. 232-234. 1083 RGB, 7. 7. 1866, št. 89. 1084 RGB, 25. 8. 1866, št. 101. iosa Primerjaj poglavje Nastop krize in izginjanja kovanega denarja iz denarnega obtoka. 1086 Wagner, Adolph: Die Ordnung des österreichischen Staatshaushaltes, str. 99-112. Liese, Joachim: Staatskredit und Defizitfinanzierung, str. 129-131. 1087 Glej spodaj poglavje Problemi z drobižem. 1088 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 848-861. Ka­ mitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 141-142. 1089 Beseda o bankovcih po 1 in 5 gold, in o srebernih šesticah, Novice, 16. 5. 1866, št. 20, str. 158. 1090 Good, David F.: Die wirtschaftliche Aufstieg des Habsburgerreiches, str. 84-85. zgodovini.ee 205 ska rast se je začela s serijami rekordnih letin, ki so omogočile razmah izvoza. To je vzpodbudilo investicije v transportne dejavnosti, zlasti v železnico. Od rasti železniškega omrežja je imelo velike koristi železarstvo, strojna in gradbena industrija. Vedno nove investicije je spremljal borzni in bančni razcvet.1091 Ker je rast denarne mase spremljal gospodarski vzpon, ni prišlo do monetarno po­ gojene inflacije. Oživelo gospodarstvo je za svoj promet potrebovalo vedno več denarnih sredstev. Zaradi še ne dovolj razvitega brezgotovinskega poslovanja in premalo fleksibilnega emisijskega sistema narodne banke bi brez izdatnih emisij državnega papirnatega denarja kmalu nastopilo pomanjkanje denarnih sredstev. To bi vsaj zavrlo, če ne že povsem zadušilo nadaljnjo gospodarsko rast. Ljudem se je globoko vtisnila v podzavest pozitivna vloga, ki jo je državni papirnati denar igral pri gospodarski konjunkturi v letih 1867-73, in bridki spo­ mini na Plenerjevo deflacijo. Zato »so poprej in zatem zahtevali povečanje papir­ natega denarja kot radikalno sredstvo proti vsesplošnim boleznim«. Ko je tako po letu 1873 nastopila gospodarska depresija, so mnogi znova upali, »da se bo celotno finančno krizo enostavno odpravilo z množitvijo papirnatega denarja! Pritiskom časa in hudi stiski se naj enostavno upremo s tiskanjem denarja!«1092 Ker je gospodarstvo nato vse do leta 1896 trpelo zaradi deflacije, so mnogi ljudje še naprej z naklonjenostjo gledali na monetarno povzročeno zmerno inflacijo: »Ako je obilje denarja vzrok, da se ostale stvari podraže, to za promet (kupčijo) sploh ni škodljivo. Res je, za tisto stvar moraš zdaj več plačevati, nego poprej; ali zato se tudi zaslužuje več denarja, tako je vsa ta draginja samo na videzna.«1093 Res je, da inflacija škoduje ljudem s stalnimi dohodki in upnikom, vendar so proizvajalci in dolžniki na dobičku. c) Državni papirnati denar in bankovci Emisija državnega papirnatega denarja je bila za gospodarstvo še toliko bolj koristna, ker je narodna banka po letu 1867 poslovala po strogih emisijskih pravilih bančnih aktov. Država je namreč poplačala vse svoje dolgove narodni banki. Leta 1867 ji je tako vrnila tudi za 60 milijonov gld. predujma. Konec leta 1867 je narodna banka imela za 108 milijonov gld. zalog srebra. Število bankovcev v obtoku se je spustilo na 247 milijonov gld. Njihova pokritost je bila torej 43 %. Posebno pomembno je bilo, da je dolg države pri narodni banki od sedaj znašal samo še 80 milijonov gld. Narodni banki je zato uspelo ustvariti učinkovito bančno kritje. Ker se je število bankovcev tudi v naslednjih letih su­ kalo med 200 in 250 milijonov gld., bi lahko narodna banka pri tako ugodnem 1091 Primerjaj: Sandgruber, Roman: Ökonomie und Politik, str. 245-247. Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 459-463. Matis, Herbert: Österreichs Wirtschaft, 153-189. 1092 Zur Papierwirthschaft, Marburger Zeitung, 19. 6. 1874, št. 73. 1093 V C: Denar in kredit, Edinost, 3. 3. 1883. 206 zgodovini'Ce kovinskem in bančnem kritju brez večjih problemov razglasila konvertibilnost bankovcev.1094 Vendar problemov, povezanih s srebrno ažijo, s tem še ne bi bilo konec. Od leta 1866 je habsburška monarhija zopet imela dve vrsti papirnatega denar­ ja: državni papirnati denar in bankovce narodne banke. Ce bi narodna banka že lahko razglasila konvertibilnost bankovcev, pa si pri državnem papirnatem denarju država tega nikakor ni mogla privoščiti. Za državni papirnati denar bi v takem primeru še naprej veljala srebrna ažija. Zato bi bili v državi poleg kovancev avstrijske valute v obtoku še dve vrsti papirnatega denarja, katerih tržna vred­ nost bi bila povsem različna. Se več. Zaradi velikih zalog srebra je imela narodna banka v javnosti že pred morebitno razglasitvijo konvertibilnosti bankovcev veliko večji ugled kot pa država brez vsakršnih zalog srebra. Zato bi se lahko pri državnem papirnatem denarju že pred samo razglasitvijo konvertibilnosti ban­ kovcev pojavila ažija na bankovce. Zakon z dne 5. maja 1866 je sicer za državni papirnati denar razglašal pri­ silni tečaj. Vendar ni bilo povsem jasno, ali je narodna banka državni papirnati denar dolžna samo sprejemati, ali pa tudi zamenjevati za bankovce. Ljudje so se bali, da bo bil državni papirnati denar vreden manj od bankovcev, če jih narod­ na banka ne bo hotela zamenjati. V tem primeru ljudje ne bi imeli problemov samo s srebrno ažijo, temveč tudi z ažijo na bankovce.1093 Ta strah so nekateri Ljubljančani hitro izkori­ stili in so bankovce za 1 gld. (po no­ vem državni papirnati denar) spre­ jemali samo še za 90 kr. Novice so sicer svojemu bralstvu zagotavljale, da je njihov strah povsem odveč,1096 vendar je šele zakon z dne 25. avgu­ sta 1866 za državni papirnati denar povsem nedvoumno odrejal pri­ silni tečaj (tudi dolžnost narodne banke do zamenjave) in jih je pri tem postavil na povsem isto raven z bankovci.1097 Zato je bila tržna vred­ nost obeh vrst papirnatega denarja vedno enaka. Bin Bulben Pirit wirt »«n «Ira hnttsforfV n<*n lUtTra uni Stalna Pn nit» -Mtungm. hf aiiStto Sotat grft|[idirr Srttlrawmflfn in iri«#mitr EJuujr i« MItrti fei, far tfinm (Sttlbm 9ft«rr*i4tf4* SBäbrwnfl OMfunmm ani gt0tS«. w/K#. ». r. jaii ne« Tir di» k. k -S(aa»d-CtivU at-Caan.’. Ml M MkfM# «nur U/t/msiAaođ »<•» «**»• f|U« iur «S»irtr«t< »*t Slika 43: Državni papirnati denar, 1 goldinar avstrijske valute, 7. 7. 1866. zgodovini’Ce 207 Za državni papirnati denar je bilo še posebno nerodno, ker so bili od 5. maja 1866 za ta denar razglašeni bankovci za 1 in 5 gld. Pravno je bila to sicer povsem nova vrsta denarja, po izgledu pa so bili še naprej bankovci narodne banke. Sele zakon z dne 25. avgusta 1866 je določal, da bo ta državni papirnati denar potrebno zamenjati za papirnati denar, ki bo tudi po izgledu državni. Hkrati je bilo državi dovoljeno izdajati še državni papirnati denar za 50 gld.1094 * 1096 1097 1098 S pomočjo narodne banke je država začela tiskati poseben državni papirnati denar, ki je po 1. septembru 18661099 začel hitro prihajati v obtok.1100 Država je izdajala papirnati denar za 1, 5 in 50 gld. Bankovci so se od sedaj naprej glasi na 10. 100 in 1000 gld.1101 Eiffr $lAdltn«t< nnrt> »on altra ranbc-lurpnifira tfaltra uni1 armimi 8rl ultra 3ofifungra, (it nu1)t m Solgf flflfhfiitifr m fcfitiprabcr Htiinjf ju leiftm Pub. fiir $iinf öflerrrtdjifA« ffi ä & r u n g anqmoramtn unč afflftra. j k Für đje WIEN, om 7. Juli J 866 . k.k StziAtd-SeuVvaLSAdde. Slika 44: Državni papirnati denar, 5 goldinarjev avstrijske valute, 7. 7. 1866. 1094 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 903-907. Ka­ rnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 142. io« Primerjaj: Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 2. knjiga, str. 831, 833, 836-837. 1096 Beseda o bankovcih po 1 in 5 gold, in o srebernih šesticah, Novice, 16. 5. 1866, št. 20, str. 158. 1097 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 2. knjiga, str. 857, 859. 1098 Ibidem, str. 857-861. 1099 Novice, 5. 9. 1866, št. 36, str. 292. 1100 y enem mesecu ga je izdala že za 260 milijonov gld. Novice, 7. 11. 1866, št. 45, str. 366. 1101 Pick, A. in Richter, R.: Österreich. Banknoten und Staatspapiergeld, str. 23, 29-32. 208 zgodovini-ce 3. Srebrna ažija in denarna kriza V nasprotju s pozitivnim vplivom na povojno gospodarstvo, emisije državnega papirnatega denarja kratkoročno niso ugodno vplivale na višino sre­ brne ažije. Kot že med vojno leta 1859 je tudi sedaj srebrna ažija začela naraščati že takoj po izbruhu diplomatske krize, torej že pred samim začetkom vojne. Februarja 1866 je bila srebrna ažija komaj 1,75 %. Z začetkom krize je v povpre­ čju narasla na 5 do 6 %. Toda mobilizacija in razglasitev državnega papirnatega denarja je srebrno ažijo maja 1866 hitro potisnila na 30 %.1102 a) Kranjska hranilnica Kot že ob prejšnjih denarnih krizah so tudi tokrat ob prvem znamenju prihajajoče vojne nekateri varčevalci pri Kranjski hranilnici začeli panično dvi­ govati svoje hranilne vloge. Tako je že v soboto 5. maja 1866 »s kmetov vrelo sila ljudi v hranilnico, da so jemali vloženi denar iz nje«.1103 Ze naslednjo soboto »je privrelo zopet veliko ljudi iz dežele v hranilnico po shranjeni denar, menda kakih 130 bukvić je izplačanih«.1104 1105 Kljub vsem nedvoumnim znakom, da se politična situacija vedno bolj za­ ostruje in da se je država znašla v finančnih škripcih, uredništvu Novic sprva ni bilo jasno, kaj je kmete prignalo v hranilnico: »Ne vemo, kaj bi rekli njihovemu strahu. Vsak, se vé, da je gospodar svojega denarja in stori ž njim, kar mu je dra­ go; al zakaj se jim v hranilnici zdaj ne zdi denar varen, tega mi ne razumemo.«1103 Vendar je uredništvu moralo biti jasno, da je kmete v hranilnico prignala poli­ tična kriza in strah pred negotovo prihodnostjo. Ko se je dvigovanje denarja nadaljevalo tudi naslednji teden, so Novice svoje bralstvo opozorile, da je do podobnih navalov na hranilnico prišlo že ob krizah leta 1848/49 in 1859. »Da pa je bil le prazen strah, vsak vé, in kaže najbolj to, da taki, ki so takrat po svoj denar pridrli, pa ga pozneje zopet pritirali v hranilnico, ga ji zdaj mirno puščajo. Hranilnici pa to jemanje denarja celò nobene zadrege ne prizadeva, ker ima zmiraj gotovine toliko, da vsak brž dobi, kar je njegovega.«1106 In res vse kaže, da je bila panika le začasna. Ko je hranilnica brez pro­ blemov prestala prvi naval, se je zaupanje javnosti v njeno finančno stabilnost zopet utrdilo. Kriza leta 1866 je bila v primerjavi s prejšnjimi krizami veliko bolj prehodnega značaja, saj v naslednjih tednih ne poročajo več o večjih dvigih hra- 1102 Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 152-153. Friedjung, Heinrich: Der Kampf um die Vorherrschaft in Deutschland 1859 bis 1866, 1. del, Stuttgart-Berlin 1916, str. 281. 1103 Novice, 9. 5. 1866, št. 19, str. 156. 1104 Novice, 16. 5. 1866, št. 20, str. 163. 1105 Novice, 9. 5. 1866, št. 19, str. 156. 1106 Novice, 16. 5. 1866, št. 20, str. 163. zgodovini-ce 209 nilnih vlog. Prestrašeni varčevalci so dvignjene vsote po vsej verjetnosti kmalu prinesli nazaj in premoženje, ki so ga varčevalci zaupali v upravo hranilnici, je tudi v naslednjih letih hitro naraščalo. b) Problemi z drobižem Vse do leta 1866 vladi še ni uspelo spraviti v denarni obtok dovolj novega srebrnega drobiža avstrijske valute. V denarnem obtoku je še naprej prevladoval star srebrni drobiž za 6 kr. in še nekaj papirnatega drobiža za 10 kr. Ko se je nato maja 1866 srebrna ažija dvignila do 25 %, je srebrni drobiž za 6 kr. zopet začel izginjati iz obtoka. Novice so tako poročale, »da so te dni sreberne šestice zginile, kakor kafra. Ali jih zopet nabirajo in skrivajo nekteri, drugi pa ž njimi kupčuje­ jo? Saj vendar po srebru nimajo toliko gotove vrednosti, kolikor veljajo, - med kupčijo pa pomanjkanje drobiža vsaki dan dela velike težave«.1107 Posameznike seveda ni prav nič zanimalo, da s tezavriranjem srebrnega drobiža onemogočajo denarni promet in da je njegova kovinska vrednost veliko manjša od njegove imenske vrednosti. Ker se srebrna ažija v naslednjih mesecih ni in ni spustila pod 25 %1108 in se je tudi v naslednjih letih v povprečju gibala pri 20 %,1109 srebrni drobiž preprosto ni prišel nazaj v denarni obtok. V teh razmerah ne bi prav nič pomagala tudi želja Novic, »da bi vlada lakomno barantijo s srebernimi šesticami kmalu ojstro prepovedala«.1110 Vlada se je dobro zavedala, da bi bila prepoved prekupčevanja z drobižem praktično strel v prazno. Zato je z zakon z dne 25. maja 1866 raje povečala do­ voljen kontingent 4 milijonov gld. papirnatega drobiža za 10 kr. na 12 milijonov gld.1111 Glede na potrebe denarnega prometa se je količina papirnatega drobiža v obtoku hitro večala1112 in je v letu 1867 praktično zapolnila dovoljen kontin­ gent.1113 Čeprav je vlada s tem pravočasno preprečila, da bi grozeče pomanjkanje drobiža ogrozilo denarno poslovanje, je bil papirnati drobiž vseeno le začasni ukrep. Po takratnem prepričanju so lahko kot drobiž funkcionirali samo ne- polnovredni kovanci. Papirnati drobiž je bil anomalija neurejenega denarnega 1107 Beseda o bankovcih po 1 in 5 gold, in o srebernih šesticah, Novice, 16. 5. 1866, št. 20, str. 158. 1108 Primerjaj: Wirth, Max: Oestereichs Wiedergeburt, str. 152-153. 1109 Primerjaj: Priloga 1: Srebrna ažija na dunajski borzi 1848-1879. 1110 Beseda o bankovcih po 1 in 5 gold, in o srebernih šesticah, št. 20, Novice, 16. 5. 1866, str. 158. 1111 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 1. del, 2. knjiga, str. 852. Primerjaj še: Novice, 6. 6. 1866, št. 23, str. 188. 1112 Konec julija 1866 je bilo tako v obtoku že za več kot 6,3 milijonov gld. papirnatega drobiža. Novice, 5. 9. 1866, št. 36, str. 292. 1113 Riedl, Richard: Die Währungsreform in Osterreich-Ungarn, str. 633. 210 zgodovini.ee sistema. Zato ga je bilo potrebno čim prej odstraniti. Te naloge se je avstrijska država lotila šele po sklenitvi nagodbe in nastanku dualistične Avstro-Ogrske. Ker je ureditev novčnega sistema spadala pod skupne pristojnosti obeh polovic monarhije, je bilo sedaj potrebno tudi prej enotnem kovnem sistemu dati dua- listično podobo. Od takrat so na Ogrskem sicer kovali denar po enaki novčni stopnji kot v avstrijski polovici monarhije, vendar so ogrski kovanci nosili mad- žarske napise in ogrski grb, avstrijski kovanci pa latinske in tudi nemške napise in avstrijski grb.1114 * Slovenci, ki nad dualistično ureditvijo monarhije niso bili prav nič navdušeni, so z odporom sprejeli tudi to simbolično ločitev habsbur­ škega novčnega sistema: »Tako postopajo Magjari čedalje bolj naprej pa proč od nas.«1113 Slika 45: Kurantni srebrnik, goldinar avstrijske valute, 1869, Kremnica. Nič pa niso imeli proti temu, da se je skupaj z dualistično ureditvijo novčnega sistema uredilo tudi področje izdajanja drobiža.1116 Na podlagi leta 1868 sklenjene carinske in trgovske pogod­ be med obema polovicama monarhije je bil predviden popoln umik srebrnega drobiža za 6 kr. CM in papirnatega drobiža za 10 kr. iz denarnega obtoka. Ven­ dar zaradi visoke srebrne ažije ni bilo nobene možnosti, da bi se namesto starega in papirnatega drobiža lahko v obtoku obdržal novi drobiž avstrijske valute za 10 kr. Zato sta se vladi obeh polovic monarhije z zakonom z dne 1. julija 1868 preprosto odločili, da bosta začeli izdajati nov srebrni drobiž za 10 in 20 kr.,1117 ki je vseboval veliko manj srebra. Nov drobiž bi se tako lahko obdržal v denarnem obtoku vse dokler srebrna ažija ne bi presegla 66,66 %.1118 Da ne bi izgubil svoje nominalne vrednosti, je imel prisilni tečaj do skupne vrednosti 2 gld.1119 Slika 46: Srebrni drobiž, 10 krajcarjev avstrijske valute, 1872, Dunaj. 1114 Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 542-543. 1113 Novice, 1.1. 1868, št. 1, str. 7. 1116 Novice, 22. 4. 1868, št. 17, str. 138. 1117 Novice, 5. 8. 1868, št. 32, str. 257. 1118 Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 543. 1119 Globočnik, A.: Geschichtliche Übersicht des österreichischen Geld- und Münzwesens, str. 51. zgodovini>ce 211 Prvi novi srebrni drobiž je prišel v Ljubljano že na začetku avgusta 1868: »Ze tudi pri nas vidimo kako novo desetico in dvajsetico. Ličen denar je, pa tudi prav lohak; po notranji svoji vrednosti je le 9/15 tega, kar po imenu velja. Vendar smo zadovoljni, da se saj umazanih cunj znebimo.«1120 In res je vladam do 30. septembra 1870 uspelo iz obtoka umaknili ves papirnati drobiž.1121 Na račun papirnatega drobiža se je lahko kontingent državnega papirnatega denarja povečal za 12 milijonov gld. na 312 milijonov gld.1122 Stari srebrni drobiž za 6 kr. CM je bilo mogoče zamenjati še do konca leta 1870. Do takrat so ga še menjavali po uradnem menjalnem tečaju iz leta 1858, torej za 10 kr. öW.1123 Kasneje so jih glede na njihovo realno vrednost srebra sprejemali samo še v dunajski kovnici. Ker je bila njegova kovinska vrednost za 33 % manjša od njegove imenske vrednosti, so imeli zamudniki pri menjavi tudi najmanj toliko izgube. Za srebrni drobiž za 6 kr. CM so tako dobili največ 6 2/3 kr. öW »in še manj, kakor je šestica manj ali več odrgnjena«.1124 Vendar je ogrska vlada na pritisk domačih trgovskih in obrtnih zbornic začela drobiž za 6 kr. CM menjavati za 8 kr. öW. Da bi preprečila donosno prekupčevanje, je morala nazadnje tudi avstrijska vlada pristati na takšno menjalno razmerje.1125 Po tem menjalnem tečaju so nato državne blagajne sprejemale srebrni drobiž za 6 kr. še vsa naslednja leta.1126 1120 Novice, 12. 8. 1868, št. 33, str. 266. 1121 Mensi-Klarbach, Franz: Die Entwicklung des österreichischen Papiergeldwesens, str. 11. 1122 Glej zgoraj poglavje Državni papirnati denar, a) nastanek. 1123 Glej Tabelo 8. 1124 Novice, 16. 3. 1870, št. 11, str. 89. 1125 Novice, 30. 11. 1870, št. 48, str. 387. 1126 Nekoliko poduka o srebernem denarji, ki je zopet prišel na dan, Novice, 5. 3. 1879, št. 10, str. 75. 212 zgodovini.ee XL RAZPETOST AVSTRIJSKE PAPIRNATE VALUTE MED ZLATOM IN SREBROM L Odmiranje srebrne ažije Srebrna ažija je v obdobju gospodarske konjunkture 1867-73 začela počasi padati. Po eni strani se je z gospodarskim razvojem večala potreba po plačilnih sredstvih. Po drugi strani je bilo število papirnatega denarja v obtoku omejeno. Država ni mogla povečati števila državnega papirnatega denarja čez do­ voljeni kontingent 412 milijonov gld. Na povečanje tega kontingenta bi morali pristati obe polovici habsburške monarhije. Zato je bila ta možnost že vnaprej izključena. Gospodarska in politična nasprotja med Avstrijo in Ogrsko so bila preprosta prevelika, da bi bilo na tej točki mogoče doseči skupni dogovor. Poleg tega tudi narodna banka ni mogla poljubno povečati števila ban­ kovcev v obtoku. Ker število bančno pokritih bankovcev ni smelo preseči 200 milijonov gld., je lahko narodna banka dodatne bankovce izdala samo na pod­ lagi 100-odstotnega kritja v srebru. Narodna banka ni imela interesa za takšno nedobičkonosno povečevanje zalog srebra, saj je bila privatna delniška ustanova, ki je morala upoštevati interese svojih delničarjev. Ze sama poslovna previdnost ji je narekovala, da je imela v obtoku vedno manj od dovoljenih 200 milijonov gld. bančno pokritih bankovcev. Kakor hitro se je število izdanih bankovcev začelo bližati zgornji dovoljeni meji, je narodna banka omejila povpraševanje gospodarstva po denarju. Sele novela statuta centralne banke iz leta 1887 je cen­ tralni banki omogočila večjo elastičnost pri izdajanju bankovcev. Glede kritja bankovcev se je zgledovala po ureditvi nemške centralne banke.1127 Po novem sta samo še dve petini izdanih bankovcev morali imeti kritje v dragih kovinah. Ce je število bankovcev, ki niso imeli kritja v dragih kovinah, preseglo 200 milijonov gld., je morala centralna banka za preseženo količino bankovcev državi plačati 5 % davka.1128 Zato centralna banka ni imela ekonomskega interesa, da bi ob­ davčeno količino bankovcev pustila v obtoku za dlje časa. Toda nova ureditev ji je omogočala, da je lahko bolj prožno reagirala na povečano povpraševanje po denarju. Vse do leta 1872 se je srebrna ažija sukala okoli 20 %. Ponudba in pov­ praševanje po denarju sta se stabilizirala. Srebrna ažija tudi ni pretirano nihala. Vendar je leta 1872 srebrna ažija začela hitro padati in je do leta 1875 v povpre­ čju padla že na 3,4 %. Občasno je padla celo na manj kot 1 %. Zdelo se je, da je konvertibilnost papirnatega denarja na dosegu roke. Toda v letih 1876-77 je 1127 Primerjaj: Seeger, Manfred: Die Politik der Reichsbank von 1876-1914 im Lichte der Spielre­ geln der Goldwährung, Berlin 1968, str. 42-48. 1128 März, Eduard in Socher, Karl: Währung und Banken in Cisleithanien, str. 345. zgodovini>ce 213 srebrna ažija zopet narasla na dobrih 6 %.1129 Mnogi so obžalovali, da niso iz­ koristili ugodnega trenutka: »V Avstriji obžalujejo, da so zamudili trenutek nizke srebrne ažije za nabavo večjih zalog srebra.«1130 Vendar dolgoročno gledano ni bilo še nič zamujeno. Leta 1878 je srebrna ažija začela nezadržno padati in je 30. avgusta 1878 naposled povsem izginila.1131 Prvič po letu 1858 je bila med papir­ natim denarjem in njegovo srebrno podlago vzpostavljena pariteta. Izginjanje srebrne ažije je povzročilo, da »so se prikazali Srebrnjaki na dan kakor gobe po dežju«.1132 Srebrni kurantni denar, ki so ga ljudje prej tako lju­ bosumno hranili, je postopoma zopet začel prihajati v denarni obtok. Sele leta 1879 so Novice z gotovostjo zatrdile, da je »naš srebrni denar, ki je razen drobiža več let izginil iz prometa, in na katerega mesto je stopil papirnati denar, se je zopet prikazal«.1133 Bakreni drobiž ni povzročal nobenih problemov že med vojno 1866. V denarnem obtoku je krožil bakreni drobiž po 1 in 1/2 kr. avstrijske valute. Po letu 1868 tudi ni bilo nobenih problemov z novim srebrnim drobižem po 10 in 20 kr. Ves ta čas so kovali še kurantne srebrnike po 1 gld., v manjši meri tudi po 2 gld., srebrnikov po 1/4 gld. č>W. niso več kovali.1134 Dokler je bila srebrna ažija relativno visoka, jih je učinkovito nadomeščal državni papirnati denar po 1 in tudi po 5 gld. Ko je srebrna ažija izginila, sta začeli v denarnem obtoku druga ob drugi krožiti obe vrsti denarja. V obtoku so se znova pojavili še veljavni konven­ cijski denar1135 1136 in zvezni tolarji. Izginotje srebrne ažije ni bila zasluga vlad Avstrije in Ogrske. Nobena de­ narna reforma ni bila zaslužna za ta uspeh, za katerim so vlade strmele že vse od leta 1848. Za postopno odmiranje srebrne ažije po letu 1871 je bilo prvenstveno zaslužno padanje cen srebra na svetovnem tržišču. Se leta 1871 je bilo razmerje med zlatom in srebrom 15,57. Nato je začelo hitro naraščati in je leta 1879 zna­ šalo že 18,39. V primerjavi z zlatom se je torej srebro izredno pocenilo.1156 Cena 1129 O višini srebrne ažije glej Prilogo 1: Srebrna ažija na dunajski borzi 1848-1879. 1130 Silberpreis und Mettalwährung, Marburger Zeitung, 29. 11. 1876, št. 142. 1131 Menger, Carl: Beiträge zur Währungsfrage in Oesterreich-Ungarn, Jena 1892, str. 4. Bene­ dikt, Heinrich: Die wirtschaftliche Entwicklung, str. 143. 1132 Uravnava vrednote, Nova Soča, 27. 5. 1892, št. 22. 1133 Nekoliko poduka o srebrnem denarji, ki je zopet prišel na dan, Novice, 5. 3. 1879, št. 10, str. 74. 1134 Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 543. 1135 2 gld., 1 gld., 20 kr., 10 kr., 5 kr., 3 kr. Poleg konvencijskega denarja pa še kovanci po 1, 1/2 in 1/4 kronskega tolarja. Glej njihovo vrednost v avstrijski valuti: Nekoliko poduka o srebrnem denarji, ki je zopet prišel na dan, Novice, št. 10, 5. 3. 1879, str. 74-75. Vsi ti kovanci so nato veljali še vse do konca leta 1892. Glej: RGB, 8. 8. 1892, št. 124. Glej še: Calligaris, Ludwig: Die neuen Valuta- und Bankgesetze, Wien 1901, str. 47-49. 1136 Cena srebra se je oblikovala v takratnem centru svetovne trgovine, v Londonu. Ta cena je bila izražena v angleški zlati valuti. Nasploh se je cena ene drage kovine lahko prikazala le v razmerju do cene druge drage kovine. Tržno vrednostno razmerje med zlatom in srebrom prikazuje Priloga 2. Če je razmerje naraščalo, se je po eni strani srebro cenilo in se je po drugi strani zlato dražilo. 214 zgodovini.ee srebra se je po eni strani nižala zaradi vedno večje ponudbe. Pridobivanje srebra se je povečalo predvsem v ameriških rudnikih. Od nekako srede 19. stoletja se je pridobivanje povečalo od letnega povprečja 28 milijonov unč v letih 1851-1855 na 63 milijonov unč v letih 1871-1875. Leta 1879 so pridobili že 74 milijonov unč srebra in proizvodnja je z leti še naprej strmo naraščala.1137 Po drugi strani se je zmanjšalo povpraševanje, posebno v Indiji, ki je bila ena najpomembnejših kupcev srebra.1138 Za cene srebra je bilo usodno, da je po letu 1873 vedno več držav začelo uvajati zlato valuto in demonetarizirati srebro. S tem se ni zmanjša­ lo le povpraševanje po srebru v monetarne namene, temveč se je povečala tudi ponudba, ko so te države začele prodajati svoje zaloge srebra.1139 Ker Avstro-Ogrska ni nič storila in je pustila, da se je količina papirnatega denarja gibala v ozko omejenih količinah, je avstrijski papirnati denar v raz­ merju do vedno cenejšega srebra začel pridobivati na vrednosti. V resnici se ni popravila vrednost papirnatega denarja, temveč se je zmanjšala vrednost njegove srebrne podlage. Ker je bila tržna vrednost srebrnega goldinarja vedno manjša, je leta 1878 naposled dosegla pariteto s papirnatim goldinarjem. 2. Zaustavitev prostega kovanja srebrnikov Kak or hitro je srebrna ažija začela izginjati, se je povečalo kovanje sre­ brnikov. Kovnice srebrnikov niso kovale samo na račun države, temveč tudi na račun privatnih oseb. Vsakdo, ki je kovnici izročil določeno količino srebra, je od kovnice nato prejel ekvivalentno količino srebrnikov. Pri tem mu je kovnica zaračunala 1 % kovnine. Dokler je bila srebrna ažija visoka, ljudje te pravice niso izkoriščali, ker bi bili s tem na izgubi. Ze pri minimalni srebrni ažiji pa se je nenadoma izplačalo v kovnice nositi srebro. Srebrni goldinar namreč nikoli ni bil vreden točno toliko, kot je znašala tržna cena srebra, iz katerega je bil skovan. Kratkoročno se je vrednost srebrnega goldinarja oblikovala na deviznem trgu glede na ponudbo in povpraševanje po tej vrsti denarja. Zato je bil lahko srebrni goldinar vreden tudi nekoliko več, kot je bilo na borzi vredno srebro, iz katerega je bil skovan. Ob hitrem padanju cene srebra se je nenadoma splačalo s papirnatimi goldinarji kupovati srebro, ga uvoziti v Avstrijo, tu dati prekovati in nominalno več vredne srebrnike nato na borzi prodati za papirnate goldinarje. Poslovnež je moral pri tem samo paziti, da je bil zasluženi dobiček večji od transportnih 1137 Vilar, Pierre: Zlato i novac u povijesti, str. 431-432. Primerjaj še: Pletcher, David M.: The Fali of Silver in Mexico, str. 36-39. 1138 Latham, A.J.H.: Merchandise Trade Imbalances and Uneven Economic Development in India and China, JEEH, 1978, št. 1, str. 45-50. 1139 Več o demonetarizaciji srebra in uvajanju zlatega standarda glej spodaj poglavje Zlati standard kot svetovni denar. zgodovini.ee 215 stroškov (okoli 0,7 %) in stroškov prekovanja. Čim bolj je torej padala vrednost srebra, tem več ga je prihajalo v avstrijske kovnice. Se leta 1875 so kovnice na ra­ čun države in privatnih oseb skovale za samo 7,3 milijonov gld. srebrnikov, leta 1876 že za 11,6 milijonov gld., 1877 za 16,4 milijonov gld. in leta 1878 celo za 25 milijonov gld.1140 Z doseženo pariteto med srebrnim in papirnatim denarjem se je proces kovanja novih srebrnikov še dodatno okrepil. Zaradi nadaljnjega pada­ nja cen srebra je vrednost papirnatega denarja še naprej naraščala. Občasno je bil papirnati goldinar celo vrednejši od srebrnega. Pojavila se je srebrna disažija oziroma papirnata ažija.1141 Ker je bila nominalna vrednost papirnatega in srebrnega goldinarja ena­ ka, so ljudje večino nanovo skovanih srebrnikov zamenjali za papirnati denar, zlasti za bankovce centralne banke. Položaj se je še dodatno zapletel, ker je mo­ rala centralna banka tudi srebro v palicah zamenjati za bankovce. Ekonomsko gledano je bilo čisto vseeno, če je kdo pri banki zamenjal srebrnike ali srebro, saj je v drugem primeru moral banki povrniti stroške prekovanja. Vendar je pri tem prihranil veliko časa. In ravno čas je bil odločilen dejavnik pri denarnih špekulacijah. Samo od avgusta 1878 do konca januarja 1879 je centralna banka prejela za 26,5 milijonov gld. srebra in srebrnikov. Ustrezno se je povečalo tudi število bankovcev v obtoku.1142 Zaradi povečanega povpraševanja po bankovcih in kopičenja srebrnikov v kleteh centralne banke je papirnata ažija zopet padla in občasno prešla v majhno srebrno ažijo. Vendar je zaradi nadaljnjega padanja cen srebra zopet hitro prešla v papirnato ažijo. 21. decembra 1878 je srebrna ažija dokončno izumrla.1143 Dunajska kovnica je bila konec leta 1878 preplavljena z naročili za pre- kovanje srebra v srebrnike. Ker njene proizvodne kapacitete niso več zadoščale, se je odločila, da po novem letu od privatnih oseb ne bo več sprejemala novih naročil. Na račun starih naročil pa je iz dunajske kovnice še nekaj časa prihaja­ la prava poplava srebrnikov. Samo leta 1879 jih je nakovala za 38,5 milijonov gld. Čez dober mesec so tudi v ogrski kovnici v Kremnicjd prenehali sprejemati naročila od privatnih oseb. Leta 1879 so tu nakovali za 25,7 milijonov gld. sre­ brnikov.1144 Centralni banki ni prav nič pomagalo, da je srebrnike na vsak način poskušala spraviti v denarni obtok. Novi srebrniki so v njeno blagajno prihajali veliko hitreje, kot pa so stari prihajali iz nje. Centralna banka se je znašla v veliki stiski. Ker pa so kovnice zaustavile prosto kovanje srebrnikov na privatni 1140 Podatki so prevzeti iz: Denkschrift über den Gang der Währungsfrage seit dem Jahre 1867, Wien 1892, str. 17-18. 1141 Menger, Carl: Beiträge zur Währungsfrage in Oesterreich-Ungarn, str. 4-8. 1142 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 4. knjiga, str. 123. 1145 Od tega dneva naprej jo dunajska borza ni več beležila. Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 145. 1144 Denkschrift über den Gang der Währungsfrage, str. 17-18. 216 zgodovini*ce račun, je bila tudi centralna banka do nadaljnjega odvezana sprejemati srebro v palicah.1145 Z zaustavitvijo prostega kovanja srebrnikov je papirnata ažija začela hitro naraščati. Srebro se je še naprej cenilo in s tem je padala tudi kovinska vrednost srebrnega goldinarja. Toda njegova nominalna vrednost je bila še naprej povsem enaka nominalni vrednosti papirnatega goldinarja: »Ker je v našem cesarstvu denarna veljava narejena na podlagi srebra, zato je vse eno, ali imaš srebro ali nakaznico na srebro, to je, naš bankovec. Sreberni denar ni zdaj tedaj nič bolji kakor papirnati denar, in papir nič bolji kot sreberni denar.«1146 To je bilo sicer res, vendar je bilo na denarnih borzah povpraševanje po papirnatem goldinarju veliko večje, kot je bila cena srebra, ki je predstavljala kovinsko podlago tega denarja. Zato je še naprej naraščala cena papirnatega goldinarja v primerjavi z vrednostjo srebra v srebrnem goldinarju. Papirnata ažija je sredi februarja 1879 znašala že skoraj 7 %. Kdor je zame­ njal srebrne goldinarje za papirnate, je po tržni ceni za 100 srebrnih goldinarjev prejel le 93,8 papirnatih goldinarjev. Ker je morala centralna banka srebrne goldinarje po odbitku 0,25-odstotne provizije zamenjati za bankovce, so ljudje pridno nosili svoje srebrnike v centralno banko. Zato se je centralna banka od­ ločila, da bo zamenjevala samo še do 10.000 srebrnih goldinarjev na osebo.1147 Ukrepati je začela tudi vlada. Na prošnjo centralne banke je iz denarnega obtoka začela postopoma umikati državni papirnati denar po 1 gld. in ga nado­ meščati z državnim papirnatim denarjem po 5 in 50 gld. Tako se je v denarnem obtoku obdržalo veliko več srebrnikov po 1 gld., kot bi se jih sicer. Iz istega raz­ loga je začela marca uradnikom dele plač izplačevati v srebrnikih.1148 Poleg tega sta se marca 1879 avstrijska in ogrska vlada odločili, da bosta zakonsko potrdili zaustavitev prostega kovanja srebrnikov na privaten račun.1149 3. Papirnata valuta Od takrat bi lahko človek avstroogrski goldinar »po pravici imenoval papirno veljavo. Zmotil pa bi se, kdor bi jo tako obsodil, kajti naša veljava je postavno določena - srebrna veljava«.1150 Toda prenehanje prostega kovanja sre- 1145 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 4. knjiga, str. 121-122, 151. 1146 Nekoliko poduka o srebrnem denarji, ki je zopet prišel na dan, Novice, 5. 3. 1879, št. 10, str. 74. I14/ Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 4. knjiga, str. 123-125, 152— 153. Das Wiedererscheinen des Silbergeldes, Laibacher Tagblatt, 1. 3. 1879, št. 50. Primerjaj še: Wiesthaler, Franz: Silberzahlungen der österreichisch-ungarischen Bank?, Marburger Zei­ tung, 19. 2. 1879, št. 22. 1148 Primerjaj: Nekoliko poduka o srebrnem denarji, ki je zopet prišel na dan, Novice, 5. 3. 1879, št. 10, str. 74. 1149 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 4. knjiga, str. 128-132. Spitz­ müller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, ZVSV, 1902, str. 339. zgodovini-ce 217 brnikov »je imelo za prihodnost avstrijske valute usodne posledice. S tem je bila avstrijska papirnata valuta dejansko, čeprav ne pravno, odtrgana od svoje zakon­ ske podlage - srebra. Sedaj se je postopoma razvijala nenavadna igra papirnate valute, katera je imela večjo vrednost kot njena zakonska podlaga«.1150 1151 Kljub temu da kovnice na račun privatnih oseb niso več kovale srebrnih goldinarjev, so imele tudi še v naslednjih letih precej dela. Vse do leta 1892 so srebrnike kovale še na račun države, ki je srebro dobivala iz državnih rud­ nikov srebra.1152 Za državo je bilo seveda precej donosno dati kovati srebrnike, s katerimi je potem lahko ceneje odplačevala svoje obveznosti. V tem času je bilo tako skovanih za 143 milijonov gld. srebrnikov.1153 Vendar država pri tem dobičkonosnem opravilu nikakor ni pretiravala. Ker zato srebrna disažija ni iz­ ginila, je lahko po drugi strani pri kovanju srebrnikov še naprej beležila visoke dohodke. Navsezadnje je bila količina nanovo skovanih srebrnikov tako zelo majhna, da zaradi njih sploh ni prišlo do inflacije. Ravno obratno. Ker je bila količina papirnatega denarja strogo pod nadzorom, gospodarstvo pa je za nor­ malno delovanje plačilnega prometa potrebovalo vedno več denarja, so nove emisije srebrnih goldinarjev samo preprečile, da gospodarstvo ni zašlo še v hujšo deflacijsko krizo.1154 Po letu 1879 so cene srebra na svetovnem tržišču še naprej drastično padale. Ker se količina avstroogrskega denarja ni več povečevala tako hitro, kot je padala cena srebra, je bila od takrat naprej avstrijska valuta vredna več od njene zakonske srebrne podlage. Vendar pri papirnati ažiji Greshamov zakon ni imel takšnega vpliva na denarni obtok, kot ga je imel pri srebrni ažiji. Čeprav je bil papirnati goldinar vreden več od srebrnega, se papirnatega denarja ni splačalo tezavrirati zaradi njegove notranje vrednosti, ki je sploh ni imel. Zato manj vreden srebrni denar iz denarnega obtoka praktično ni izrinil več vrednega 1150 Vravnava denarja, Slovenec, 27. 2. 1892, št. 47. 1151 Szczepanowski, Stanislav: Bericht des Valutaausschusse über die Gesetzentwürfe betreffend die Regelung der Valuta und die Convertirung einiger Kategorien der Staatsschuld, V: BSPHAöR, XI. Session, 1892, št. 419, str. 2-3. 1152 O proizvodnji srebra primerjaj: Matis, Herbert in Bachinger, Karl: Österreichs industrielle Entwicklung, V: Wandruszka, Adam in Urbanitsch, Peter (ur.): Die Habsburgermonarchie 1848-1918, 1. knjiga, Wien 1973, str. 163-164. 1153 Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 146. 1154 Leta 1879 je bilo v obtoku za 522,5 milijonov gld. bankovcev in papirnatega denarja, do leta 1892 pa se je to število povečalo le na 660 milijonov gld. Ce pa upoštevamo tudi vloge na vpogled, potem se je v tem času količina denarja (brez kovancev) povečala za več kot 55 %, na 1385,5 milijonov gld. Komlos, John: Die Habsburgermonarchie als Zollunion, Wien 1986, str. 202. Vendar tudi tolikšno povečanje števila denarja ni moglo zaustaviti deflacije, ki je av- stroogrsko gospodarstvo mučila že vse od začetka gospodarske krize leta 1873. Več o cenah živ­ ljenjskih stroškov glej: Mühlpeck, Vera in Sandgruber, Roman in Woitek, Hannelore: Index der Verbraucherpreise 1800 bis 1914, V: Geschichte und Ergebnisse der zentralen amtlichen Statistik in Österreich 1829-1979, Wien 1979, str. 123-167. 218 zgodovini-ce papirnatega denarja. Z omejitvijo kovanja srebrnikov pa je bil nenadoma tudi srebrni goldinar vreden precej več, kot je bila vredna kovina, iz katere je bil skovan. Ker je bilo srebrne goldinarje vedno mogoče zamenjati za nominalno enako količino papirnatih goldinarjev (in obratno), je bila vrednost obeh vrst denarja povsem enaka.1155 1156 Vrednost srebrnih goldinarjev je izhajala iz vrednosti papirnatih goldinarjev in obe vrsti denarja sta krožili druga ob drugi. Avstro-Ogrska dejansko ni več imela (nekonvertibilne) srebrne valute, temveč papirnato valuto. Dolgoročno se njena vrednost ni več gibala v skladu z vrednostjo dragih kovin, temveč se je prosto oblikovala na deviznem trgu glede na ponudbo in povpraševanje. Z leti je vrednost avstroogrskega denarja v pri­ merjavi s srebrom samo še naraščala. Tabela 11 tako prikazuje vrednost čistega srebra, ki ga je vsebovalo 100 srebrnih goldinarjev, glede na vrednost srebra na londonski borzi in glede na devizni tečaj na dunajski borzi: Tabela ll:1156 1883 97,64 gld. 1887 91,00 gld. 1888 86,08 gld. 1889 82,12 gld. 1891 84,70 gld. Javnost je zgoraj opisani razvoj dogodkov spremljala s precejšnjim neza­ upanjem: »Ljudem se čudno zdi, da dobimo naenkrat srebrn denar, posebno zdaj po vojski [okupaciji Bosne in Hercegovine], in v pogledu na mogoče nove homatije na iztoku.« Nekateri so celo mislili, »da to nikoli biti ne more, da bi papir toliko veljal, ko srebro, in da mora biti kaka posebna špekulacija«.1157 1158 1159 Pisec v Laibacher Tagblattu je takratne dogodke preprosto pospremil s sledečimi bese­ dami: »Kdo bi si še pred enim letom mislil, da danes sploh ne bomo več imeli ažije, da bodo bankovci celo bolj iskan denar kot srebro!«11’8 Takratna javnost je bila navajena, da je bil papirnati denar vreden manj od srebrnega. Zato se je le z velikimi težavami dokopala do spoznanja, da je lahko papir vreden več kot srebro: »Skoraj neverjetno, pa vendar resnično.«11’9 Ko je neki ljubljanski trgovec 1155 Vrednost srebrnega goldinarja je bila torej podvržena enakim zakonom kot vrednost drobiža. Vendar država ni predpisala zgornje plačilne meje, do katere je veljal prisilni tečaj. Zato so srebrniki po 1/4, 1 in 2 gld. še naprej veljali za kurantni denar. Primerjaj poglavje Pomanjkanje srebrnikov in drobiža. 1156 Glej: Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 340. Te podatke navaja tudi v slovenščino prevedena knjiga: Hilferding, Rudolf: Finančni kapital, Ljubljana 1980, str. 45. 1157 Srebrni denar, Slovenec, 27. 2. 1879, št. 23. 1158 Das Wiedererscheinen des Silbergeldes, Laibacher Tagblatt, 1. 3. 1879, št. 50. 1159 Vravnava denarja, Slovenec, 27. 2. 1892, št. 47. zgodovini.ee 219 konec februarja 1879 srebrne goldinarje sprejemal z 2-odstotnim odbitkom, je Slovenec svoje bralce svaril pred goljufijo, saj naj bi cena srebrnega denarja kmalu spet narasla.1160 Franz Wiesthaler je bil še konec aprila 1879 prepričan, da bodo ljudje srebrne goldinarje zopet kmalu vtaknili nazaj v nogavice: »Nezaupanje je še vedno trdno zakoreninjeno in se izraža na star način. Tudi srebrniki, ki so se sedaj zopet prikazali, se bodo plaho skrili, namesto da poživijo promet.«1161 Vendar je vrednost srebra še naprej padala in vrednost avstrijske valute naraščala. Ljudje so zlasti težko razumeli, da je bil srebrni goldinar vreden več kot srebro, ki ga je vseboval. Vendar jih zato ne smemo obsojati. Takratne av­ strijske denarne izkušnje so bile namreč nekaj povsem nevsakdanjega. Zaradi zaustavitve prostega kovanja srebrnikov je imela sicer tudi Nizozemska v letih 1873-75 srebrno valuto, pri kateri je bila nominalna vrednost srebrnikov višja od njihove kovinske vrednosti.1162 Vendar te epizode takratni znanstveni svet praktično ni zaznal. Sele avstrijske monetarne izkušnje so avstrijskemu1163 in srednjeevropskemu1164 znanstvenemu svetu na široko odprla vrata do spoznanja, da vrednost denarja ni v neposredni zvezi z vrednostjo dragih kovin. 4. Zlati standard kot svetovni denar Avstro-Ogrska je tudi po izginotju srebrne ažije še naprej imela težave z deviznimi tečaji. Zaradi srebrne ažije je bil avstrijski papirnati denar v 50. in 60. letih 19. stoletja vreden manj od njegove nominalne vrednosti v srebrnih devizah. Zato je vrednost avstrijske valute stalno nihala v primerjavi z vrednostjo srebrnih valut ostalih držav. Čeprav je devalvacija kratkoročno lahko pozitivno vplivala na gospodarstvo, je velika večina ljudi dojemala nekonvertibilnost av­ strijske valute kot veliko anomalijo avstrijskega denarnega sistema, ki bi jo bilo 1160 Srebrni denar, Slovenec, 27. 2. 1879, št. 23. 1161 Wiesthaler, Franz: Silbergeld in Strümpfen!, Marburger Zeitung, 30. 4. 1879, št. 52. Wiestha­ ler je že takrat opazil, da so srebrniki zopet začeli izginjati iz obtoka. Po njegovem mnenju se je to začelo dogajati zato, ker konvertibilnost bankovcev še ni bila uradno razglašena. V resnici so novi srebrniki takrat začeli zopet izginjati, ker so se sproti stekali nazaj v blagajno narodne banke. 1162 Jonker, Joost: The alternative road to modernity, str. 97-98. Menger, Carl: Von unserer Valuta, V: Carl Menger gesammelte Werke, 4. del, Tübingen 1970, str. 289. Kalkmann, Ph.: Hollands Geldwesen im 19. Jahrhundert, JGW, 1901, str. 1236-1238. 1163 Vsaj tako je bil prepričan eden od najuglednejših predstavnikov avstrijske ekonomske šole Friedrich Hayek. Glej: Hayek, Friedrich A.: Toward a Free Market Monetary System, V: Lit- tlechild, Stephen (ur.): Austrian Economics, 2. del, Aldershot-Brookfield 1990, str. 264. 1164 Velik vpliv je imela zlasti pri oblikovanju nemške nominalistične denarne teorije, posebno t. i. državne teorije denarja Friedricha Knappa. Glej: Pančur, Andrej: Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, str. 217-219. Primerjaj še: Knapp, Georg Friedrich: Staatliche Theorie des Geldes, Leipzig 1905. Knapp, Georg Friedrich: Die Bezie­ hungen Österreichs zur staatlichen Theorie des Geldes, ZVSV, 1908, str. 439-452. 220 zgodovini-ce potrebno čim prej odpraviti. Z odpravo srebrne ažije bi imela konvertibilna avstrijska valuta zopet težko zaželeni fiksni menjalni tečaj. Vendar to še ne pomeni, da bi bila vrednost avstrijske valute povsem stabilna v primerjavi s srebrnimi devizami. Glede na ponudbo in povpraševanje se je vrednost srebrnih deviz gibala v okviru srebrnih točk.1165 Vendar je pri tem prišlo le do minimalnih nihanj, ki so bila sestavni del učinkovitega funkcionira­ nja srebrnega in podobno tudi zlatega standarda. Ker je bilo pri bimetalističnih valutah menjalno razmerje med zlatim in srebrnim denarjem fiksno določeno, bi bila konvertibilna avstrijska valuta stabilna tudi v primerjavi z bimetalistični- mi valutami. Težave pa bi nastopile v razmerju do zlatih valut. Avstrija je sicer kovala zlatnike, vendar samo kot trgovski denar. Njihova vrednost se je prosto obli­ kovala na trgu in je v primerjavi z avstrijsko valuto stalno nihala. Podobno je vrednost avstrijske valute nihala v primerjavi z zlatimi devizami. Menjalni tečaji med zlato in srebrno valuto torej niso bili stabilni. Zato tudi konvertibilnost avstrijske valute ne bi prav nič pripomogla k stabilizaciji menjalnih tečajev do denarja držav z zlato valuto. Slika 47: trgovski zlatnik, 4 dukati, 1866, Dunaj. Nihanje menjalnih tečajev med zla­ to in srebrno valuto ni bilo problematično vse do padanja cen srebra v 70. letih 19. stoletja. Vrednostno razmerje med zlatom in srebrom se je v 50. in 60. letih giba­ lo blizu uradnega bimetalističnega menjalnega razmerja 1 : 15,5 in je bilo torej razmeroma stabilno. Zlasti še, če ga primerjamo s kasnejšimi obdobji. Zato tudi menjalni tečaji med zlato in srebrno valuto niso pretirano nihali. Posebno še, če jih primerjamo z gibanjem vrednosti avstrijskega papirnatega denarja. V 50. letih je vrednost zlata sicer začela hitro padati. Toda države z bimetalistično valuto so na čelu s Francijo po eni strani na stežaj odprle vrata novemu precenjenemu zlatu, po drugi strani pa so dovolile, da je podcenjeno srebro odteklo v države s srebrno valuto, zlasti v Azijo. Zato cena zlata ni še bolj padla in se je menjalno razmerje med zlatom in srebrom še naprej gibalo v sprejemljivih mejah.1166 1165 Devizni tečaji srebrnih valut niso mogli biti nad kovno pariteto (uradni tečaj med dvema valutama) za več, kot so znašali stroški prekovanja in transporta srebra. Najnižjo vrednost so srebrne devize dosegle pri spodnji srebrni točki, nakar je nastopil uvoz srebra in cena deviz se je povečala. Pri zgornji srebrni točki pa je nasprotno nastopil izvoz srebra (srebrnikov), nakar se je devizni tečaj zmanjšal. Enako je bilo pri zlati valuti, le da tu govorimo o zlatih točkah. 1166 Primerjaj: Oppers, Stefan Erik: Recent Developments in Bimetallic Theory, V: Reis, Jaime (ur.): International Monetary Systems in Historical Perspective, London 1995, str. 47-70. Op- zgodovini.ee 222 S tem so postopoma tudi bimetalistične države v praksi dobile zlato va­ luto. Zato so se v šestdesetih letih začele krepiti ideje o ustanovitvi svetovnega denarja na zlati podlagi. V smislu takratnega liberalnega duha časa, ki je težil za čim večjo mednarodno standardizacijo, se je v tem času razvilo tudi močno gibanje za svetovno valuto. Prizadevanjem po svetovnem zlatem denarju sta šla na roke (do prve svetovne vojne) neustavljiva globalizacija in evropeizacija sveta ter dominantni položaj angleške mednarodne trgovine, kreditnega sistema in zlatega funta. Vendar zlato ni prevzelo vloge svetovnega denarja na podlagi mednarodnega sporazuma, temveč povsem slučajno in spontano. Povod je bil prav začetek padanja cen srebra na svetovnem tržišču. Ko se je nato združena Nemčija konec leta 1871 odločila, da njen novi skupni denar ne bo več temeljil na srebru, temveč na zlatu, so cene srebra še bolj padle. Leta 1872 so se za zlato valuto odločile tudi skandinavske države, ki so bile trgovsko večinoma vezane na Nemčijo in Veliko Britanijo. Države z bimetalistično valuto niso dovolile, da bi cenejše srebro iz njihovega denarnega prometa izrinilo zlato in so po letu 1873 vedno bolj omejevale prosto kovanje srebrnikov. S tem se je začela neustavljiva demonetarizacija srebra. Vrednost srebra je vse bolj padala in vedno več držav je najprej omejilo in nato ustavilo kovanje srebrnikov ali pa so neposredno prevze­ le relativno stabilno zlato valuto. Cim več držav je nato prevzelo zlati standard, tem bolj se je udejanjal svetovni zlati denarni sistem. Čeprav so te države še naprej ohranile svoje denarne enote, pa so bile glede na skupno denarno zlato podlago in s tem glede na fiksne menjalne tečaje del denarnega sistema s sveto­ vnim zlatim denarjem.1167 Zlati standard je bil eden od temeljnih kamnov globalizacijskega procesa pred prvo svetovno vojno. Brez trdnih menjalnih tečajev bi bil izvoz kapitala ekonomsko veliko bolj tvegan in s tem posledično verjetno tudi manjši. Zlati standard je v mednarodne denarne in finančne tokove vnašal prepotrebno sta­ bilnost. Stabilnost mednarodnih denarnih tečajev naj bi se ohranjala s pomočjo zlatega avtomatizma.1168 Vendar je v praksi zlati avtomatizem le pogojno funkci- pers, Stefan Erik: A model of the bimetallic system, JME, 2000, str. 517-533. Redish, Angela: The persistence o bimetallism, str. 728-732. 1167 Več o tem glej med drugim: Eichengreen, Barry: Globalizing Capital, Princeton 1996, str. 13- 25. Gallarotti, Giulio M.: The scramble for gold, V: Bordo, Michael D. in Capie, Forrest (ur.): Monetary Regimes in Transition, Cambridge 1994, str. 15-17, 31-67. Kemp, John in Wilson, Ted: Monetary Regime Transformation, RPE, 1999, št. 2, str. 125-150. Gallarotti, Giulio M.: The Anatomy of an International Monetary Regime, 1880-1914, New York-Oxford 1995, str. 141-143, 160-180. Flandreau, Marc: The French Crime of 1873, JEH, 1996, št. 4, str. 862-897. Friedman, Milton, The Crime of 1873, JPE, 1990, št. 61, str. 1168-1172. Fischer, Wolfram: Die Ordnung der Weltwirtschaft vor dem Ersten Weltkrieg, ZWSW, 1975, št. 4, str. 289-304. Nort, Michael: Das Geld und seine Geschichte, str 143-151. Einaudi, Luca L.: From the franc to the ‘Europe’, EHR, 2000, št. 2, str. 284-308. 1168 Ta je deloval v okviru t. i. zlatih točk. Pri trgovskem deficitu bo ob padcu denarnega tečaja čez stroške pošiljanja zlata zlato začelo odtekati iz te države v države z višjim tečajem. Z odtokom 222 zgodovini'Ce oniral. Centralne banke se pravil zlatega avtomatizma namreč niso držale kot pijanec plota, temveč so poskušale z različnimi sredstvi (zbiranje zlatih deviznih rezerv, intervencije na odprtem tržišču, prilagajanje diskontne obrestne mere) zadrževati odtok zlata v tujino. Poleg tega plačilni promet v glavnem ni potekal v obliki zlata, temveč je bilo zlato (in zlate devize) le osnova hitro se razvijajočega negotovinskega poslovanja. Zlato je bilo pomembno le še kot hranilec vrednosti, s tem pa kot temelj psihološkega zaupanja v trdnost denarnega sistema. Zato brez močno razširjenega in prepletenega mednarodnega kreditnega in finanč­ nega sistema s svetovnim centrom v Londonu mednarodni zlati standard pred prvo svetovno vojno preprosto ne bi mogel delovati.1169 Z demonetarizacijo srebra je bila srebrna ažija čedalje manj pomemben kazalec stabilnosti avstrijskega denarja, vedno večji pomen pa je dobivala zlata ažija. Nič čudnega torej, če je zato poslovni svet ravnodušno sprejel novice o izgi­ notju srebrne ažije. Najpomembnejša avstroogrska trgovska partnerica Nemčija je imela zlato valuto že od leta 1873.1170 Velika Britanija je imela zlato valuto že dolgo časa. Države, ki so uradno še naprej imele bimetalistično valuto (Francija, Italija1171 in Švica), so v praksi tudi že imele zlato valuto.1172 Tudi v Združenih dr­ žavah Amerike, kjer so šele leta 1900 uradno prešli na zlati standard, je denarni zlata se bo zmanjšala količina denarja v obtoku, povečala so bo obrestna mera in cene bodo začele padati. V državah s pritokom zlata se bo količina denarja povečala, obrestna mera bo padla in cene bodo začele naraščati. V tem trenutku bo zlato začelo odtekati nazaj v državo z višjimi obrestmi in nižjimi cenami. Trgovska bilanca se bo naposled izravnala in menjalni tečaji se bodo stabilizirali. Delovanje denarnega sistema z zlato valuto najdemo opisanega tudi v vsakem modernem ekonomskem učbeniku o denarju. Primerjaj: Ribnikar, Ivan: Denarni sistem in denarna teorija, I. del: Denarni sistem, str. 43-51; Glogovšek, Jože: Denar, denarni sistem z osnovami denarne teorije, str. 29-33. 1169 O delovanju zlatega standarda pred prvo svetovno vojno obstaja obsežna literatura. Med dru­ gim primerjaj: Gallarotti, Giulio M.: The Anatomy of an International Monetary Regime, str. 27-57, 86-140. Bloomfield, Arthur I.: Monetary Policy under the International Gold Stan­ dard, New York 1959. Eichengreen, Barry: Globalizing Capital, str. 25-44. Foreman-Peck, J. in Michie, R.: The Performance of the Nineteenth Century International Gold Standard, V: Fischer, Wolfram in McInnis, R. Marvin in Schneider, Jürgen (ur.): The Emergence of a World Economy 1500-1914, 2. del, Wiesbaden 1986, str. 383-411. Hardach, Gerd in Hartig, Sandra: Der Goldstandard als Argument in der internationalen Währungsdiskussion, JWG, 1998, št. 1, str. 127-131. Cecco, Marcello: The Choice of a Monetary Standard, V: Fischer, Wolfram in McInnis, R. Marvin in Schneider, Jürgen (ur.): The Emergence of a World Eco­ nomy, 2. del, str. 371-382. Flandreau, Marc in Le Cacheux, Jacques in Zumer, Frédéric: Sta­ bility without a pact?, EP, 1998, št. 26, str. 117-149. Schwarzer, Oskar: Goldwährungssysteme und internationaler Zahlungsverkehr zwischen 1870 und 1914, V: Schremmer, Eckart (ur.): Geld und Währung von 16. Jahrhundert bis zur Gegenwart, Stuttgart 1993, str. 191-227. 1170 Crasser, Walter: Deutsche Münzgesetze, str. 15-20. Köllner, Lutz: Chronik der Deutschen Währungspolitik 1871-1971, Frankfurt am Main 1972, str. 23-25, 28-30. Sprenger, Bernd: Währungswesen und Währungspolitik in Deutschland, str. 58-62. Borchardt, Knut: Wäh­ rung und Wirtschaft, V: Währung und Wirtschaft in Deutschland 1876-1975, Frankfurt am Main 1976, str. 3-9. zgodovini’Ce 223 obtok večinoma temeljil na zlatu.1173 Kljub uradni bimetalistični valuti je bilo v Romuniji v obtoku večinoma srebro, vendar je v letih 1886-91 med Romunijo in Avstro-Ogrsko divjala carinska vojna,1174 1175 * vmes pa je tudi Romunija leta 1890 prevzela zlato valuto.1173 Obratno je Srbija sicer poskušala uvesti zlato valuto, vendar je v praksi pristala na srebrni.11,6 Prav tako kot Avstro-Ogrska je tudi Ru­ sija imela papirnato valuto, in sicer vse do leta 1897.1177 Za avstroogrsko zunanjo trgovino je bila pomembna še Indija, ki je vse do leta 1893 imela srebrno valuto, nakar je zaustavila prosto kovanje srebrnikov.1178 Večina zunanje trgovine Avstro-Ogrske je potekala z državami z zlatim denarjem.1179 Zato je bilo za trgovinsko in plačilno bilanco Avstro-Ogrske zelo pomembno, kako se je v razmerju do zlatih deviz gibal tečaj avstroogrskega papirnatega denarja. Vrednost papirnatega goldinarja je v primerjavi z zlatimi devizami stalno nihala. Za zagovornike stabilnih deviznih tečajev so bile te raz­ mere gospodarsko nevzdržne. Zato so agitirali za valutno reformo, s katero bi tudi Avstro-Ogrska prevzela zlato valuto: »Zarad tega in zarad lastnega dobička pozdravil bo pač kmet kakor gospod stalno podlago veljave našega denarja, kteri 11/1 Italija je sicer imela velike probleme s konvertibilnostjo svojih bankovcev, ki je bila suspen­ dirana od 1866-1883. Tattara, Giuseppe: Was Italy Ever on Gold?, V: Acena, Pablo Martin in Reis, Jaime (ur.): Monetary Standards in the Periphery, str. 18-68. Fratianni, Michele in Spinelli: A monetary history of Italy, str. 70-87. 11/2 Theurl, Theresia: Eine gemeinsame Währung für Europa, str. 175-213. 1173 Do leta 1879 je bil še v veljavi nekonvertibilni papirnati denar iz časa državljanske vojne. Nato so razglasili konvertibilnost papirnatega denarja v zlato. Hkrati pa je država mesečno kovala še precejšnje količine srebrnikov, ki so večinoma krožili v obliki srebrnih certifikatov. Vendar prosto kovanje srebrnikov ni bilo dovoljeno. Calomiris, Charles W: Greenback resumption and the silver risk, V: Bordo, Michael D. in Capie, Forrest (ur.): Monetary Regimes in Trans­ ition, Cambridge 1994, str. 86-132. 1174 Palotäs, Emil: Die aussenwirtschaftlichen Beziehungen zum Balkan und zu Rusland, V: Wan­ druszka, Adam in Urbanitsch, Peter (ur.): Die Habsburgermonarchie 1848-1918, 6. knjiga, 1. del, Wien 1989, str. 610-613. 1175 Lampe, John R. in Jackson, Mervin R.: Balkan Economic History, 1550-1950, Bloomington 1982, str. 216. 11,6 Sundhaussen, Holm: Historische Statistik Serbiens, str. 366-369. 1177 Yeager, Leland B.: Fluctuating Exchange Rates in the Nineteen Century: The Experience of Austria and Russia, V: Mundell, Robert A. in Swoboda, Alexander K. (ur.): Monetary Pro­ blems of the International Economy, Chicago, 1969, str. 61-62, 79-89. Crisp, Olga: Studies in the Russian Economy, str. 97-110. Handbuch der Geschichte Russland. 3. del, Stuttgart, 1983, str. 217-218. 1178 Tomlinson, B. R.: Exchange Depreciation and Economic Development: India and the Silver Standard, 1872-1893, V: Fischer, Wolfram in McInnis, R. Marvin in Schneider, Jürgen (ur.): The Emergence of a World Economy, 2. del, Wiesbaden 1986, str. 413-427. Po zaustavitvi prostega kovanja srebrnikov so bili ti srebrniki, podobno kot prej v Avstro-Ogrski nominalno vredni več od njihove srebrne podlage. Primerjaj: Keynes, John Maynard: Indian Currency and Finance, London 1971, str. 1-10. 1179 O deležu posameznih držav v avstroogrskemu uvozu in izvozu glej: Tessner, Magnus: Der Außenhandel Österreich-Ungarns von 1867 bis 1913, Köln 1989, str. 74-75, 93-94. 224 zgodovini-ce bo potem ob novem letu ravno toliko vreden, kakor pa še le dvanajst mesecev pozneje ob Božiči, kar se pa sedaj nikakor ne more trditi.«1180 Vendar je dolgoročno zlata ažija predvsem naraščala. Od 10 % leta 1872 je do leta 1887 narasla na 25 %. Padanje vrednosti avstroogrskega denarja na mednarodnem valutnem trgu je bila ugodna za domače izvoznike in za odpla­ čevanje dolgov v tujini. Po letu 1888 pa je zlata ažija začela hitro padati in je leta 1891 padla že na 15 %.1181 Za padanje zlate ažije je bila odgovorna pozitivna trgovinska bilanca,1182 zaradi katere so tuji uvozniki na deviznih trgih bolj pov­ praševali po avstroogrski valuti in so domači uvozniki manj povpraševali po tujih valutah. Zato se je cena domače valute višala. Hkrati pa je začela vse bolj očitno delovati restriktivna denarna politika, ki je strogo omejevala količino papirnatega denarja v obtoku.1183 Ker je začela vrednost goldinarja naraščati, so izvozniki pri prodaji na tujih trgih za iztržene zlate devize dobili vedno manj domačega denarja. Hkrati je naraščala vrednost dolgov v tujini. Zlata ažija je bila problematična tudi zaradi svojega nenehnega nihanja. Sicer bi lahko takratne fluktuacije papirnatega gol­ dinarja označili za mile (predvsem glede na sedanje kriterije),1184 vendar so bile za takratne razmere in predvsem predstave še kako problematične.1185 Takratni denarni ideal zahodnega sveta je bil v vsakem primeru prav stabilen denar.1186 V primerjavi z minimalnim nihanjem vrednosti zlatih valut v okviru zlatih točk, je bilo fluktuiranje goldinarja precejšnje. Zato je bil glavni namen valutne re­ forme stabilizacija vrednosti goldinarja in s tem zaustavitev naraščanja njegove vrednosti. Ta cilj je bilo v takratnih razmerah in po takratnih predstavah najlažje doseči tako, da so vrednost avstroogrskega denarja postavili na isti temelj z najpomembnejšimi svetovnimi valutami - na zlato podlago. Motiv vladnega 1180 Valuta, Slovenec, 7. 11. 1884, št. 257. 1181 Podatke o zlati ažiji sem prevzel iz: Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Wäh­ rungspolitik, str. 147. Primerjaj še: Szczepanowski, Stanislav: Bericht des Valutaausschusse, str. 7. 1182 Tessner, Magnus: Der Außenhandel Osterreich-Ungarns, 1989, str. 34. 1183 März, Eduard in Socher, Karl: Währung und Banken in Cisleithanien, str. 351. 1184 Yeager, Leland B.: Fluctuating Exchange Rates, str. 74. 1185 Zagovorniki zlate valute so tako opozarjali: »Prav zaradi tega pa, ker nikdar ne more za trdno računati, koliko bo skupil za svoje blago, ker ne vé, ali bo ažija med tem poskočila ali padla, mora žitni trgovec na širši podlagi računati, ko določuje ceno, po kateri skupuje žito od manj­ ših poljedelcev, všteva tudi morebitno zgubo vsled spremenjene ažije in zato kmetovalcem ceneje plačuje žito.« -é.: Vravnava valute, Slovenec, 3. 6. 1892, št. 126. Tudi nasprotniki zlate valute so priznavali škodljive posledice nihanja deviznih tečajev, »ker se lahko naš gospodar­ ski organizem, ko se je danes že prilagodil na nižje menjalne tečaje, že jutri znajde v povsem drugačni situaciji, v kateri se naše mezde in cene domačega blaga več ne ujemajo«. Die Her­ stellung der Barzahlungen, Marburger Zeitung, 19. 10. 1890, št. 84. 1186 Schumpeter, Joseph A.: Das Wesen des Geldes, Göttingen 1970, str. 9-11. zgodovini*ce 225 zakonskega predloga o valutni reformi iz leta 1892 se je tako glasil: »Zaradi pri­ tiska okoliščin bo nujno, da bomo zapustili večstoletno osnovo našega kovnega in valutnega sistema [srebro] in da bomo naši monetarni ureditvi dali domala v vseh kulturnih državah privzeto podlago v zlati valuti, da bi mednarodni tr­ govski in kreditni promet monarhije postavili na nivo s pomembnimi deželami naše inozemske trgovine.«1187 5. Zametki zlate valute V habsburški monarhiji niso šele sedaj začeli razmišljati o uvedbi zlate valute, saj se je avstrijska vlada že leta 1854 brezuspešno zavzemala zanjo.1188 Po pogodbi z državami Nemške carinske zveze je Avstrija nato uvedla avstrijsko va­ luto na srebrni podlagi. Denarna zveza med Avstrijo in Nemško carinsko zvezo praktično ni nikoli zaživela. Največja ovira je bila nekonvertibilnost avstrijskega papirnatega denarja. Po izgubljeni vojni s Prusijo je denarna zveza izgubila tudi svojo politično poanto. Zato je bila z berlinsko pogodbo (13. junija 1867) konec leta 1867 tudi formalno razpuščena. Vendar so bili zvezni tolarji še naprej zako­ nito plačilno sredstvo. Toda skoraj vsi v Avstriji skovani zvezni tolarji so zaradi srebrne ažije prej večinoma že odtekli v Nemčijo.1189 Habsburški monarhiji je bila s tem odprta prosta pot, da po svojih željah preuredi svojo valuto. Pri tem je upoštevala tudi stremenja po novih zunanje­ političnih zavezništvih. V tem pogledu je bila zlasti privlačna Francija. Že leta 1865 so Francija, Belgija, Švica in Italija ustanovile latinsko monetarno unijo. Pod francoskim pokroviteljstvom so te države imele enoten novčni sistem, ki je temeljil na francoskem franku. Na pritisk Francije je latinska monetarna unija ohranila bimetalistični denarni sistem.1190 Toda privrženci zlatega monometa- lizma so bili z leti vedno bolj vplivni. Po njihovem prepričanju bi bilo svetovni denarni sistem mogoče poenotiti samo na podlagi zlatega standarda. S tem so se njihovi interesi ujeli s takratnimi prizadevanji za standardizacijo različnih novč­ nih sistemov. V tem sklopu so bila pomembna tudi takratna prizadevanja za li- 1187 Motive [Motivi vladnega zakonskega predloga o valutni reformi], V: BSPHAöR, XI. Session, 1892, št. 436, str. 2. 1188 Glej poglavje: Problem zlate in srebrne valute in propad pogajanj. 1189 Theurl, Theresia: Eine gemeinsame Währung für Europa, str. 163-164. 1190 Več o vzrokih za nastanek in stagnacijo latinske monetarne unije glej: Redish, Angela: The Latin Monetary Union and the emergence of the international gold standard, V: Bordo, Mic­ hael D. in Capie, Forrest (ur.): Monetary Regimes in Transition, Cambridge 1994, str. 68-85. Flandreau, Marc: The economics and politics of moneary unions: a reassessment of the Latin Monetary Union, 1865-71, FHR, 2000, str. 25-43. Flandreau Marc: Was the Latin Moneta­ ry Union a Franc Zone?, V: Reis, Jaime (ur.): International Monetary Systems in Historical Perspective, London 1995, str. 71-89. Einaudi, Luca L.: From the franc to the ‘Europe’, str. 284-308. Bartel, Robert: International Monetary Unions, str. 692-698. 226 zgodovini-ce beralizacijo trgovinskih in finančnih vezi. Ustanovitev mednarodnega novčnega sistema bi pomenila zmago liberalizma, napredka in sožitja med narodi. Zelje po svetovnem zlatem denarju je spretno izkoristila Francija, ki je želela, da bi svetovna skupnost za podlago bodoče monetarne ureditve sprejela prav njen zlati denar. Leta 1867 je v Parizu potekala mednarodna monetarna konferenca. Na konferenci so brez večjih težav zmagali privrženci zlatega stan­ darda. Kot svetovni denar naj bi krožili francoski zlatniki po 25 frankov in ekvi­ valentni angleški in ameriški zlatniki. Vrednost zadnjih dveh bi morali najprej rahlo prilagoditi prvemu.1191 Tudi avstrijska delegacija je na monetarni konferenci brezpogojno pod­ prla uvedbo zlate valute in prevzem francoskega novčnega sistema.1192 Ker je habsburška monarhija imela nekonvertibilno valuto, ni mogla sodelovati pri nastanku svetovnega denarja. Vendar je svojo dobro voljo pokazala že 31. julija 1867, ko je s Francijo podpisala preliminarno pogodbo, na podlagi katere naj bi se habsburška monarhija kasneje pridružila latinski monetarni uniji. Habsbur­ ška monarhija se je obvezala, da bo uvedla zlato valuto in uredila izdajanje dro­ biža po vzoru latinske unije. Hkrati je svoje zlatnike postavila v sledeče razmerje z zlatniki latinske monetarne unije: 1 zlati goldinar = 2,5 zlata franka.1193 Avstro-Ogrska je leta 1870 v denarni obtok poslala zlatnika po 8 in 4 gld., katerih vrednost je povsem ustrezala zlatnikoma po 20 in 10 frankov. Hkrati so prenehali kovati zvezne zlatnike po 1 in 1/2 krone.1194 Tabela 12 prikazuje čistino in težo novih zlatnikov v gramih: Tabela 12:1195 čistina surova teža jedro 8 gld. 20 frankov 900 6,451 5,806 4 gld. 10 frankov 900 3,225 2,903 Slika 48: Trgovski zlatnik, 8 goldinarjev = 20 frankov, 1888, Dunaj. Novice so napoved kovanja novih zlatnikov sprejele s precejšnjo skepso: »Kovali se bodo že, - da bi le tudi kedaj spodrinili papirnate bankovce!«1196 Zlatnikom se v naslednjih dveh desetletjih ni uspelo udomačiti v notranjem denarnem prometu. Ostali so samo trgovski 1191 Več o poteku in pomenu pariške monetarne konference glej: Reti, Steven: Silver and Gold, str. 33-59. Russell, Henry B.: International Monetary Conferences, New York 1974 11898J, str. 34-86. 1192 Denkschrift über den Gang der Währungsfrage, str. 1-2. Russell, Henry B.: International Monetary Conferences, str. 58, 64-65, 70-71, 76. zgodovini.ee 227 denar. Avstro-Ogrski v naslednjih letih ni uspelo preiti na zlato valuto. Ovira ni bila samo nekonvertibilnost papirnatega denarja. Zaradi prevelikega odpora do­ mače javnosti v Angliji, Franciji in Nemčiji sklepi monetarne konference nikoli niso bili uresničeni. Z zmago Prusije nad Francijo so po letu 1871 različne države izbrale različne poti do sprejema zlate valute. Ker so države latinske denarne uni­ je formalno še naprej imele bimetalistični denarni sistem in nemška zlata valuta ni imela nobene povezave z zlatim frankom, je s tem izginil tudi glavni argument za avstroogrski prevzem francoskega denarnega sistema. V Avstro-Ogrski so bila zlati valuti na poti še politična in gospodarska nasprotja v monarhiji. Habsburška monarhija je bila z avstroogrsko nagodbo leta 1867 dualistično preurejena. Nastala Avstro-Ogrska je bila razdeljena na avstrijsko in ogrsko polovico. Zunanja politika, vojska in skupne finance so bile pod skupno upravo. Pod skupnimi pristojnostmi so bile še skupna davčna in carinska politika, valuta in skupne železnice. Te skupne zadeve so sicer ležale v zakonodajni pristojnosti parlamentov obeh polovic monarhije, vendar jih je bilo potrebno vsakih deset let ponovno uskladiti. Na podlagi gospodarske nagodbe je Avstro-Ogrska tvorila carinsko in monetarno unijo.1193 1194 * 1196 1197 S stališča denarne ureditve je bilo zlasti nerodno, da je narodna banka spadala pod skupne pristojnosti, vendar jo je nagodba iz leta 1867 puščala ob strani. Privilegij narodne banke je namreč veljal še vse do leta 1876. Ze kmalu po nagodbi je narodna banka postala jabolko spora med avstrijsko in ogrsko polovi­ co monarhije. Madžarska javnost je odločno zahtevala ustanovitev samostojne ogrske centralne banke ali vsaj takšno preureditev obstoječe centralne banke, kjer bi imela Ogrska enak vpliv kot Avstrija. Nasprotno je avstrijska javnost od­ ločno nasprotovala delitvi centralne banke. Odslej je bila vsakokratna obnovitev gospodarske nagodbe bolj ali manj obremenjena s problemom dualistične pre­ ureditve centralne banke. Leta 1878 je bila narodna banka preimenovana v av­ stroogrsko banko. Centralna banka je bila sicer še naprej enotna, vendar so bili po novem v upravi zastopani tudi Madžari. Z obnovitvijo bančnega privilegija so ogrski zastopniki leta 1899 dobili povsem enaka pooblastila kot avstrijski. S tem je tudi avstroogrska banka postala dualistična ustanova.1198 1193 Theurl, Theresia: Eine gemeinsame Währung für Europa, str. 183. Reti, Steven: Silver and Gold, str. 52. 1194 Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 542-543. 1193 Herinek, Ludwig: Österreichische Münzprägungen, str. 298. 1196 Mnogovrstne novice, Novice, 5. 1. 1870, št. 1, str. 5. 1197 Primerjaj: Galàntai, József: Der österreichisch-ungarische Dualismus 1867-1918, Wien-Buda­ pest 1985, str. 37-68. Lehner, Oskar: Österreichische Verfassungs- und Verwaltungsgeschich­ te, str. 210-212. 1198 V knjigi ne bom posegal na področje upravne ureditve centralne banke in političnih sporov, ki so spremljali vsakokratno obnovitev avstroogrske carinske unije in obnovitev privilegija avstroogrske banke. Te probleme med drugim nadrobneje obravnavajo: Gottas, Friedrich: Ungarn im Zeitalter des Hochliberalismus, Wien 1976, str. 75-161. Fink, Krisztina Maria: 228 zgodovini-ce Dualistična ureditev monarhije je tudi oteževala izvedbo valutne refor­ me. Vsaka valutna reforma je bila odvisna od hkratnega pristanka parlamentov obeh polovic monarhije. Zato sta se lahko Avstrija in Ogrska o valutni reformi dogovorili šele takrat, ko so se tudi njuni gospodarski interesi povsem ujemali. Obe polovici monarhije sta leta 1867 pri sklenitvi carinske in trgovske zveze po­ kazali pripravljenost, da bosta delovali v smeri uvedbe zlate valute. Leta 1870 sta podprli uvedbo zlatnikov za 4 in 8 gld. Leta 1872 sta nato omogočili narodni banki, da se ji ni bilo več potrebno držati omejitve, po kateri so bile lahko njene zaloge dragih kovin samo do ene četrtine sestavljene iz zlata. To je narodni banki omogočilo, da je v naslednjih letih precejšnji del svojih zalog srebra spremenila v zlato.1199 Jeseni 1875 sta ogrski in avstrijski finančni minister v svojih finančnih programih še omenjala valutno reformo. Vendar je bil z nastopom politične krize na Balkanu ta problem potisnjen v ozadje. V naslednjih letih ni nihče več resno računal na reformo.1200 Sele 16. februarja 1881 je v avstrijskem državnem zboru nemški liberalni poslanec Josef Neuwirth znova načel vprašanje, kdaj se bo država lotila valutne reforme.1201 Finančni minister Julijan Dunajewski mu je nato odgovoril, da že potekajo posvetovanja z ogrsko vlado. Vendar še konec leta 1884 ni bilo zaslediti nobenega napredka.1202 Ogrska je namreč valutno reformo odločno odklanjala.1203 Ogrska pravzaprav ni imela nobenega ekonomskega interesa za izvedbo valutne reforme. Ogrsko gospodarstvo je bilo zelo zadovoljno s trenutno depre- ciacijo avstrijske valute. Padanje vrednosti denarja je najbolj ustrezalo velikim ogrskim agrarnim izvoznikom. Ti so večinoma pripadali aristokratskemu druž- Die österreichisch-ungarische Monarchie als Wirtschaftsgemeinscheift, München 1968. Sutter, Berthold: Die Ausgleichverhandlungen zwischen Österreich und Ungarn 1867-1918, V: Mayer, Theodor (ur.): Der österreichisch-ungarische Ausgleich von 1867, München 1968, str. 71-111. Sutter, Berthold: Die Ausgleichverhandlungen zwischen Österreich und Ungarn 1867-1918, SODA, 1968, str. 71-111. Paulinyi, Äkos: Die sogenannte gemeinsame Wirtsc­ haftspolitik in Österreich-Ungarn, V: Wandruszka, Adam in Urbanitsch, Peter (ur.): Die Habsburgermonarchie 1848-1918, 1. knjiga, Wien 1973, str. 571-593. 1199 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut, 1. del, 3. knjiga, str. 1062-1065, 1074-1075, 1096. Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung, 2. del, Graz 1972, str. 264— 265. O deležu zlatih in srebrnih zalog narodne banke v 70. letih 19. stoletja primerjaj: Wirth, Max: Grundzüge der National-Ökonomie, 3. del, Köln 1883, str. 420. 1200 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung, 2. del, str. 403, 492, 505. 1201 Joseph Neuwirth je že leta 1874 priporočal vzpostavitev konvertibilnosti avstrijske valute. Samo če avstrijska valuta ne bo več izolirana, bo mogoč prosti pretok dragih kovin. Po nje­ govem mnenju samo v tem primeru v Avstriji ne bo več prišlo do tako hudih finančnih kriz, kot je bil borzni zlom iz leta 1873. Glej: Neuwirth, Joseph: Bank und Valuta in Oesterreich- Ungarn 1862-1873, 2. del, Leipzig 1874, str. 371-376. 1202 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung, 3. del, Graz 1972, 317-318. 1203 Mises, Ludwig: Die wirtschaftspolitischen Motive der österreichischen Valutaregulierung, ZVSV, 1907, str. 569. zgodovini>ce 229 benemu sloju, ki je imel velik vpliv na ogrsko politiko. Poleg tega je bila ogrska vlada naklonjena razvrednotenju denarja, s katerim je odplačevala svoje dolgo­ ve. Zato je Ogrska sprva blokirala vsak načrt za valutno reformo. Položaj pa se je povsem spremenil, ko je po letu 1888 vrednost avstrijske valute začela naraščati. Apreciacija nenadoma ni bila več pogodu ogrskim izvoznikom. Zato se je Ogr­ ska sedaj začela intenzivno zavzemati za uvedbo zlatega standarda. S tem sicer vrednost avstrijske valute v primerjavi z zlatimi devizami ne bi več naraščala, vendar hkrati tudi ne bi več padala.1204 1205 6. Zlato ali srebro Zlati valuti niso stali na poti samo interesi ogrskih izvoznikov. Tudi tisti krogi, ki so se zavzemali za valutno reformo, se niso nujno zavzemali za zlato valuto. Sanacija avstrijskega denarnega sistema bi namreč lahko potekala tudi na druge načine. Ko je srebrna ažija začela izginjati, bi Avstro-Ogrska lahko brez večjih problemov razglasila konvertibilnost avstrijske valute. Namesto papirnate valute bi Avstro-Ogrska v tem primeru imela srebrno valuto. To bi bila najbolj preprosta pot do konvertibilnosti avstrijske valute. Ko je leta 1875 srebrna ažija skoraj že izginila, se je prvič pojavila ugodna priložnost za razglasitev konvertibilnosti avstrijske valute. Nekateri so navijali za ponovno vzpostavitev srebrne valute, drugi so navijali za uvedbo zlate valute. Družil jih je samo odklonilni odnos do nekonvertibilnega papirnatega denarja: »Odprava gospodarjenja s papirjem je nujnost, ki več ne naleti na noben dvom. Sporno je le vprašanje, ali naj se dejansko vpelje zakonsko veljavna srebrna valu­ ta«,1201 ali pa naj se po nemškem vzoru vpelje zlata valuta. Tudi Marburger Zeitung je menil, »da je ponovna vzpostavitev kovinske va­ lute tudi z ozirom na državno gospodarstvo nujen in uspešno izvedljiv ukrep«,1206 hkrati pa se je z vso odločnostjo zavzel za konvertibilno srebrno valuto. Pri tem ni samo nestrpno čakal, da bo srebrna ažija naposled izginila sama od sebe, temveč je od države zahteval odločno akcijo. V tujini naj bi država najela kredite 1204 Primerjaj: Pančur, Andrej: Določitev relacije kot glavni problem avstroogrske valutne reforme leta 1892, V: Rajšp, Vincenc ... (et al.): Melikov zbornik, Ljubljana 2001, str. 703-704. Nautz, Jürgen: Ethnische Konfliktlagen in der österreichisch-ungarischen Währungsunionen, V: Na­ gel, Bernhard, Nautz, Jürgen (ur.): Nationale Konflikte und monetäre Einheit, Wien 1999, str. 57-59. März, Eduard in Socher, Karl: Währung und Banken in Cisleithanien, str. 351-352. Ka­ rnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 147-148. Mises, Ludwig: Die wirtschaftspolitischen Motive der österreichischen Valutaregulierung, str. 568-570. Lotz, Walther: Zur Frage der Valutaregulierung in Österreich-Ungarn, JGW, 1892, str. 1255-1256. Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 348-349. 1205 Silber oder Geld als Landeswährung?, Marburger Zeitung, 8. 9. 1875, št. 108. 1206 Die Wiederherstellung der Metallwährung und die Volkswirtschaft, Marburger Zeitung, 1. 3. 1876, št. 25. 230 zgodovini-ce in nato po trenutno ugodni ceni nakupila srebro, ki ga potrebuje za sanacijo državnega papirnatega denarja.1207 Toda s srebrno valuto so bile povezane tudi velike težave. Cena srebra je nezadržno padala. Nasprotno pa je bila po prepričanju zagovornikov zlate valute cena zlata stabilna. Potemtakem zagovorniki srebrne valute državam s srebrno valuto ne bi podarili samo »stalno labilno valuto, ki ji pada vrednost, temveč bi tudi deželi zaračunali velike izgube«.1208 Nič čudnega torej, če se tudi v Avstro- Ogrski »marsikateri ob ponovni vzpostavitvi srebrne valute bojijo slabosti ne­ ugodnih in labilnih menjalnih tečajev«.1209 Vendar Marburger Zeitung ni delil tega mnenja. Po njegovem ni bilo nevarnosti, da bi cena srebra lahko še dolgo padala. Cena srebra naj namreč ne bi padala zaradi večjega pridobivanja in manjšega povpraševanja, temveč zlasti zaradi demonetarizacije srebra v državah, ki so uvedle zlato valuto. Cena srebra bi se potemtakem stabilizirala, če bi demonetarizirano srebro zopet pri­ šlo v plačilni promet. »Ce bi le Avstrija in Rusija ponovno vzpostavili srebrno valuto, potem povzroči samo to tako zajetno povpraševanje po srebru, da se zdi nadaljnjo padanje cen srebra na svetovnem trgu popolnoma neverjetno.«1210 Se več, po mnenju Marburger Zeitunga bi v tem primeru lahko cena srebra celo na­ rasla. Zato je še leta 1877 priporočal naslednji recept za stabilizacijo cen srebra: »Zato mora obstajati dežela /.../, ki da drzno na stran vse pomisleke, ki imajo korenine v toku časa in ravno v trenutku, ko bi srebro na trgu ponujali po prav nizki ceni, hitro pridobi potrebne količine bele kovine, da preide k čisti srebrni valuti. Mi vidimo takšno deželo v Avstriji! Resnično. Kot danes stojijo stvari, bi Avstrija lahko dala vzpodbudo za popoln preobrat vse situacije, od katere bi morale imeti korist vse države brez izjeme.«1211 Pri tem načrtu je bilo nerodno zlasti to,1212 da je bil v Avstriji le malokdo pripravljen postaviti na kocko lastno premoženje, čeprav bi s tem morebiti rešil svetovni trg srebra. Celotna verodostojnost tega načrta je počivala na takrat pre­ cej razširjeni predpostavki, da je za padanje cen srebra v prvi vrsti odgovorna 1207 Zur Währungsfrage, Marburger Zeitung, 9. 8. 1876, št. 94. 1208 Silber oder Geld als Landeswährung?, Marburger Zeitung, 8. 9. 1875, št. 108. 1209 Silber oder Gold als Landeswährung?, Marburger Zeitung, 12. 9. 1875, št. 110. 1210 Ibidem. 1211 Gold, Silber und Währung, Marburger Zeitung, 24. 10. 1877, št. 127. 1212 Poleg tega je Marburger Zeitung zahajal tudi v kontradikcije, češ, ker je srebro težje od zlata, je pri srebrni valuti pri večjih plačilih bolj udobno uporabljati konvertibilni papirnati denar. Nasprotno pa da so zlatniki priročni tudi za večja plačila. Zato je bil Marburger Zeitung prepri­ čan, da je pri srebrni valuti lahko v obtoku več papirnatega denarja kot pri zlati valuti in da zato papirnati denar pri srebrni valuti potrebuje manjše kritje kot pri zlati. Marburger Zeitung je torej svojemu bralstvu priporočal srebrno valuto tudi zato, ker pri njej ni potrebno naba­ viti tako veliko srebra, kot je potrebno pri zlati valuti nabaviti zlata. Le kako bi lahko potem avstrijske potrebe po srebru pokrile vso povečano ponudbo srebra? Glej: Silber oder Gold als Lndeswährung?, Marburger Zeitung, 10. 9. 1875, št. 109. zgodovini.ee 231 Nemčija, ki je začela prodajati svoje zaloge srebra.1213 Zato bi bilo cene srebra mogoče stabilizirati že tako, da bi Avstro-Ogrska odkupila nemško srebro. Tega ni habsburški monarhiji priporočal le Marburger Zeitung, temveč tudi priznani finančni strokovnjak Ottomar Haupt. Avstro-Ogrska s tem ne bi prevzela celo­ tnega bremena uporabe srebra v monetarne namene, temveč bi samo omogočila prebroditev trenutne krize srebrne kovine. Ko bi to storila, bi bile kmalu tudi druge države zainteresirane za večjo uporabo srebra v monetarne namene.1214 Vendar vladi Avstrije in Ogrske v tem času sploh nista razmišljali o ka­ kršni koli valutni reformi, še najmanj pa o tako finančno tvegani reformi. Poleg tega so v tem času celo države z bimetalistično valuto dvignile roke od srebra. Zato je bilo iluzorno pričakovati, da bi lahko denarni obtok Avstro-Ogrske pre­ bavil vse odvečno srebro. Avstro-Ogrska preprosto ni mogla nadomestiti Franci­ je, ki je v prejšnjih desetletjih vsrkala večino precenjenega zlata. Poleg tega se je bilo prav malo ljudi na račun srebra pripravljeno odreči zlatu. V primerjavi s srebrom cena zlata ni samo naraščala, temveč je bilo zlato tudi ideološko gledano bolj prestižna kovina. Privrženci zlate valute so menili, da bo s civilizacijskim in ekonomskim razvojem človeške družbe neprimeren denar zamenjan z bolj primernim, da bo torej vrednejše in s tem sorazmerno lažje zlato zamenjalo nepraktično srebro. S tem naj bi se občutno zmanjšali transakcijski stroški, predvsem v mednarodni trgovini. Zgodovinsko gledano naj bi torej de­ narni razvoj vodil od bakra preko srebra do zlata. Pri tem niso pričakovali, da bi bili v mednarodni trgovini v obtoku samo zlatniki, temveč so se hkrati zana­ šali na razvoj negotovinskega bančnega poslovanja. Zlato je zato postalo simbol bogastva in moči razvitih narodov. Pridružiti se klubu držav z zlato valuto pa je postalo znamenje prestiža, znamenje, da so tudi oni del razvitega sveta.1215 Temu krogu »zlatih« držav se je hotela pridružiti tudi Avstro-Ogrska. Tudi avstrijski zagovorniki zlate valute so vedno s pridom izkoriščali te argumente.1216 Velik pomen so imeli ti argumenti predvsem pri prepričevanju javnosti, da je leta 1892 podprla valutno reformo in s tem zlato valuto:1217 »Tako si vendarle ne smemo pustiti lagati, da so istočasno in po možnosti odločilno na odločitev 1213 Tudi Slovenec je tako opazil, da nekateri »pravijo, da je Nemčija srebru vso ceno vzela, ker je upeljala zlat denar, in srebra neče jemati« Slovenec, 27. 2. 1879, št. 23. 1214 Haupt, Ottomar: Gold- oder Silber-Währung, Wien 1877, str. 25-29. 1215 Gallarotti, Giulio M.: The scramble for gold, str. 18-31. 1216 Eden najbolj znanih in uglednih zagovornikov zlate valute v Avstriji je bil Theodor Hertzka. Primerjaj nekatera od njegovih del: Hertzka, Theodor: Währung und Handel, Wien 1876, str. 150-156, 298. Hertzka, Theodor: Die Goldrechnung in Oesterreich-Ungarn, Wien 1879, str. 1-10. 1217 Pančur, Andrej: Uvedba valute na zlati podlagi leta 1892 v Avstro-Ogrski, Anthropos, št. 4-6, 1999, str. 336—339. Capie, Forrest in Wood, Geoffrey: Money in the economy, V: Floud, Roderick inMcClonskey, Donald (ur.): The Economic History of Britain Since 1700, 2. del, Cambridge 1994, str. 217. 232 zgodovini-ce vlade vplivali državni oziri. Medtem ko Avstrija še pred 20 leti s svojimi bankovci nikakor ni bila osamljena, je sedaj v tem oziru kar izolirana.« Zato »je za držav­ ni ugled Avstrije z vsakim letom bolj škodljivo, da še vedno pripada deželam z neurejeno valuto«.1218 Dokler bo Avstro-Ogrska imela le papirnato valuto, »se dejansko degradiramo v gospodarsko silo drugega ranga. Z uvedbo zlate valute oznanjamo, da tudi pri nas posedujemo moč, da imamo denarno sredstvo, ki velja v civiliziranem svetu - kovinski denar.«1219 Celo Marburger Zeitung, ki še leta 1892 ni bil naklonjen zlati valuti, ni mogel zaobiti tega argumenta: »Nihče ne bo zanikal, da starost in ugled naše dinastije, raven kulturnega napredka v sedanjem stadiju, [...J naši državi daje pravico, da stopi v vrsto z Anglijo, Francijo in Nemčijo.«1220 Smrtni udarec je zagovornikom srebrne valute zadala zaustavitev proste­ ga kovanja srebrnikov. Cim bolj se je vrednost avstrijske valute oddaljevala od vrednosti srebra, ki je bil njena uradna podlaga, tem bolj je izginjalo upanje, da bo Avstro-Ogrska kdaj zopet lahko imela srebrno valuto. Ce bi razglasila kon­ vertibilnost papirnatega denarja, bi morala obenem ponovno dovoliti prosto kovanje srebrnikov. Temu bi sledil velik uvoz razvrednotenega srebra. Vrednost avstrijske valute bi bila s tem praktično devalvirana na tržno vrednost srebra. Veliko povečanje srebrnega denarja v obtoku bi sprožilo inflacijo, ki bi nato po­ tekala vzporedno z nadaljnjim padanjem cen srebra.1221 Nihče ni bil navdušen nad tako veliko devalvacijo in močno inflacijo. Takš­ na valutna reforma bi do temeljev pretresla gospodarstvo in upniško-dolžniška razmerja. Škodljive posledice srebrne inflacije bi bilo mogoče omiliti samo z ome­ jitvijo kovanja novih srebrnikov. Vendar bi bila v tem primeru avstrijska valuta še naprej papirnata in ne srebrna. Privrženci stabilnih deviznih tečajev so kmalu spoznali, da je valutna reforma na podlagi srebrne valute že zašla v slepo ulico. 7. Zlato in srebro Nasprotniki zlate valute so rešitev za ta problem že zelo kmalu poiskali pri bimetalistični ureditvi denarnega sistema. Celo Marburger Zeitung je kmalu spoznal, da »glede na sedanje stanje stvari srebrna valuta denarnemu sistemu neke dežele ne more dati tiste trdnosti, katero moramo terjati v interesu solid­ nega denarnega gospodarstva«,1222 čeprav bi Marburger Zeitung vseeno imel raje srebrno kot pa papirnato valuto. Prav tako je menil, da sta se zaradi naraščanja 1218 Szczepanowski, Stanislav: Bericht des Valutaausschusse, str. 8. 1219 To je izjavil celjski poslanec Richard Foregger. SPSHAöR, XL Session, 154. Sitzung, 13. 7. 1892, str. 7132. 1220 E. S.: Ueber die Valutaregulierung, Marburger Zeitung, 6. 3. 1892, št. 19. 1221 Primerjaj: Menger, Carl: Beiträge zur Währungsfrage in Oesterreich-Ungarn, str. 17-20. 1222 Silberpreis und Mettalwährung, Marburger Zeitung, 29. 11. 1876, št. 142. zgodovini-ce 233 vrednosti zlata (oz. padanja vrednosti srebra) v težavah znašli samo Anglija in Nemčija z zlato valuto. »Nasprotno države z bimetalistično valuto do sedaj ne čutijo nobenih težav pri poslovanju z denarjem«.1223 Države z zlato valuto naj bi se zato znašle v težavah, ker je vzporedno z naraščanjem cen zlata naraščala tudi vrednost njihovega denarja. Nasprotniki zlate valute so bili sveto prepričani, da je prav to naraščanje vrednosti zlatega denarja sprožilo splošno padanje cen po letu 1873. Sicer še danes ni povsem jasno, v kolikšni meri je bila za padanje svetovnih cen odgovorna prav premajh­ na količina (zlatega) denarja v obtoku, ki ni zadostovala za naraščajoče potrebe gospodarstva po plačilnih sredstvih, v kolikšni meri pa je bila krivda na strani realnega gospodarstva.1224 1225 Zanesljivo je le nekaj: »Nobeno obdobje ni bilo tako drastično deflacijsko kot v letih 1873-1896.«I22s Zaradi deflacije so proizvajalci pri isti količini prodanih proizvodov vsako leto manj zaslužili. S tem je padal tudi njihov dobiček. Zato je javnost dobila občutek, da je gospodarstvo v tem času zašlo v »veliko depresijo«.1226 Tudi Avstro-Ogrski ni bilo prizanešeno, čeprav ni imela zlate, temveč papirnato valuto. V desetletju po letu 1873 so cene močno padale, od srede osemdesetih let pa so dve desetletji ostajale na bolj ali manj nizki ravni. Padale so večinoma cene industrijskih proizvodov in žita. Naspro­ tno so naraščale cene mesa in vina. Zato niso bili zadovoljni niti proizvajalci niti potrošniki. V primerjavi s proizvajalci v državah z zlato valuto pa so bili avstrijski proizvajalci zaradi naraščanja zlate ažije v določeni prednosti.1227 Za vse te težave deflacijske gospodarske depresije so nasprotniki zlate va­ lute priporočali povsem preprosto rešitev: povečanje količine denarja v obtoku. Ker je bila po njihovem mnenju takratna proizvodnja zlata odločno premajhna, da bi lahko povsem zadostila naraščajočim potrebam držav z zlato valuto, bi morali srebru znova dati čim večjo vlogo v denarnem obtoku. Kot monetarno kovino bi bilo srebro mogoče najbolj učinkovito rehabilitirati, če bi mu v okviru bimetalistične valute dali povsem enakopraven položaj ob zlatu. Privrženci zla­ tega standarda so bimetalistom ostro ugovarjali, da je nemogoče določiti trdno 1223 Gold- oder Silberagio, Marburger Zeitung, 19. 7. 1876, št. 85. 1224 O različnih interpretacijah vzrokov takratne deflacije glej: Nocken, Ulrich: Die Große De­ flation, V: Schremmer, Eckart (ur.): Geld und Währung vom 16. Jahrhundert bis zur Gegen­ wart, Stuttgart 1993, str. 157-167. 1225 Hobsbawm, Eric: The Age of Empire 1875-1814, New York 1989, str. 37. 1226 Več o vzrokih za depresijo in njenih gospodarskih in družbenih posledicah glej: Saul, S. B.: The Myth of the Great Depression, 1873-1896, London 1969. Rosenberg, Hans: Grosse De­ pression und Bismarckzeit, Berlin 1967. 1227 Good, David F.: Der wirtschaftliche Aufstieg des Habsburgerreiches, str. 151-152. Good, David F.: The Cost-of Living in Austria: 1874-1913, JEEH, 1976, št. 2, str. 394-396. Otruba, G.: Die Einführung des Goldstandards in Osterreich-Ungarn und seine Auswirkungen auf die Preis- und Lohnentwicklung, V: Kellenbenz, Hermann (ur.): Weltwirtschaftclichen und währungspolitische Probleme seit dem Ausgang des Mittelalters, Stuttgart-New York 1981, str. 128-131. 234 zgodovini-ce vrednostno razmerje med zlatom in srebrom. Zato bo precenjena kovina iz de­ narnega obtoka vedno izrivala podcenjeno. Države z bimetalistično valuto bodo tako v praksi imele monometalistično valuto z drago kovino, katere vrednost bo padala. Zagovorniki zlate valute so bili tudi prepričani, da je cena zlata stabilna, cena srebra pa nestabilna ter da bo z leti nujno še naprej padala.1228 Leta 1892 je bilo vrednostno razmerje med zlatom in srebrom že 1 : 23, v javnosti pa je veljalo, češ, »in to še ni najvišja ponudba, temveč utegnemo kmalu doživeti, če se bo namreč pridobivanje srebra tako množilo, kakor do sedaj, da ti ga bodo ponujali po 25, celò do 27 kilogramov za jeden kilogram zlata«.1229 Ta strah že čez nekaj let ni bil samo potrjen, temveč celo izdatno presežen.1230 Bimetalisti so se zavedali teh težav. Zato so navijali za sklenitev svetovne bimetalistične zveze. Ze leta 1877 je Ottomar Haupt priporočal sledeči recept za ureditev perečih valutnih razmer: »Skličemo svetovni denarni kongres in se spo­ razumemo o skupnem ravnanju najbolj zainteresiranih držav, in sicer najbolje na podlagi splošne bimetalistične valute.«1231 Tudi Marburger Zeitung se je strinjal s tem predlogom, čeprav je bil hkrati še naprej trdno prepričan, da bi lahko Avstro-Ogrska povsem sama zaustavila padanje vrednosti srebra. Haupt pa tega ni več verjel in se je pridružil taboru bimetalistov. Ti so upali, da se bodo gospodarsko najmočnejše razvite države (Velika Britanija, Združene države Amerike, Francija in Nemčija) lahko med seboj dogovorile in vse skupaj prevzele bimetalistični standard. S tem bi se povečalo povpraševanje po srebru in zmanjšalo povpraševanje po zlatu. Trg dragih kovin bi se ponovno stabiliziral in zveza bimetalističnih držav bi lahko ohranila trdno menjalno raz­ merje med obema kovinama. Bimetalistični in inflacijski lobi je bil zlasti močan v Združenih državah Amerike. Na ameriško pobudo je bila leta 1878 v Parizu sklicana mednarodna konferenca, na kateri so se posvetovali o možnostih za ustanovitev mednarodne bimetalistične zveze. Konferenca se je neuspešno zaključila, ker velika večina držav na čelu z Anglijo svoje monetarne prihodnosti preprosto ni hotela prepustiti na milost in nemilost nestabilnemu srebru. Vsaka država je hotela samostojno od­ ločati o svoji usodi. Konference se je udeležila tudi Avstro-Ogrska, čeprav je njena delegacija praktično nastopala samo kot opazovalka. Ker je bila zaskrbljena nad dogajanji na trgu dragih kovin, Avstro-Ogrska ni nasprotovala sklenitvi svetovne bimetalistične zveze, vendar je hkrati resno dvomila v izvedljivost tega načrta.1232 1228 Primerjaj: Lotz, W: Währungsstreit, V: Elster, Ludwig (ur.): Wörterbuch der Volkswirtschaft, 2. del, Jena 1906, str. 1267-1274. Wilson, Ted: Battles for the Standard, Aldershot 2000. 1229 Vravnava denarja, Slovenec, 27. 2. 1892, št. 47. 1230 Primerjaj Prilogo 1: Tržno vrednostno razmerje med zlatom in srebrom 1848-1914- 1231 Gold, Silber und Währung, Marburger Zeitung, 24. 10. 1877, št. 127. 1232 Primerjaj: Reti, Steven: Silver and Gold, str. 61-97. Russell, Henry B.: International Monetary Conferences, str. 202-249, o avstroogrski delegaciji str. 230-231. Denkschrift über den Gang der Währungsfrage, str. 8-10. zgodovini.ee 235 Slovenska javnost je to monetarno konferenco povsem preprosto spre­ gledala. Povsem drugače pa je bilo z naslednjo mednarodno monetarno konfe­ renco leta 1881 v Parizu. Časopis Slovenec se je odločno postavil na stran bime- talistov: »Ako namreč vsakdo hoče zlata imeti, mora se zelo podražiti, ako se pa vsak hoče srebra znebiti, mora pa srebro zelo v ceni pasti. Oboje se je zgodilo«1233 na škodo ljudi, gospodarstva in države. Zato se je Slovenec zavzel za oblikovanje svetovne bimetalistične zveze: »Taka edinost bi bila zelo potrebna, da bi bila cena srebra proti zlatu povsod enaka, da bi se obojni denar povsod jemal.«1234 Pri tem se je opiral tudi na knjigo znanega ekonomista Alberta Schäffleja:1235 članice svetovne bimetalistične zveze bi določile stalno menjalno razmerje med dragima kovinama, ki bi ga znova prilagodile le ob večjih tržnih spremembah. Nasprotno bi lahko bimetalistična zveza manjša kratkoročna tržna nihanja brez večjih problemov držala v predvidenih mejah. »Videti je torej, da imajo ‘bimeta- listi’ prav; kajti prvič se ni bati, da bi žlahtne rude zmanjkalo, ako se poleg zlata potrdi tudi srebrna veljava, drugič pa se pomaga onim, ki so pri zlati veljavi na slabijem.«1236 Od vseh bimetalističnih argumentov je Slovenec najbolj izpostavil prav socialne, ki so imeli v okviru takratne strokovne debate bolj obrobno vlogo, od­ lično pa so služili kot agitacijsko sredstvo proti zlati valuti. V mnogih državah z uradno zlato (npr. Nemčija) ali bimetalistično valuto (npr. Francija) so bili poleg kurantnih zlatnikov v obtoku tudi kurantni srebrniki. Tako so te države v resnici imele tako imenovano »šepajočo« zlato valuto, saj se je vrednost kurantnih sre­ brnikov naslanjala na vrednost zlatnikov. Nominalna vrednost kurantnih srebr­ nikov je bila povsem enaka zlatnikom. Oboji so bili zakonito plačilno sredstvo, vendar v nasprotju s kurantnimi zlatniki za kurantne srebrnike ni veljala kovna prostost. Ker je nominalna vrednost kurantnih srebrnikov izhajala iz vrednosti zlatnikov, je bila v času nizkih cen srebra njihova kovinska vrednost manjša od njihove nominalne vrednosti. Kurantni zlatniki so služili kot kovanci višjih vrednosti, kurantni srebrniki kot kovanci nižjih vrednosti.1237 Ob tem je bil pisec v Slovencu prepričan, da reveži v glavnem posedujejo le dejansko manjvredne 1233 Slovenec, 19. 10. 1882, št. 118. 1234 Slovenec, 16. 7. 1881, št. 77. 1235 Primerjaj: Slovenec, 12. 3. 1881, št. 29. Čeprav naslov knjige ni objavljen je lahko mišljena samo sledeča knjiga: Schäffle, Albert: Für internationale Doppelwährung, Tübingen 1881. Schäffle je tudi še kasneje menil, da je bimetalistična valuta za Avstro-Ogrsko najprimernej­ ša. Vendar ji je hkrati priporočal še previdnost. Avstro-Ogrska naj bi prevzela bimetalistično valuto samo v primeru, če bi se bimetalistični zvezi pridružile najpomembnejše države. In še to samo v primeru, če bo bila Avstro-Ogrska tudi ekonomsko dovolj pripravljena na valutno reformo. Primerjaj: Schäffle, Albert: Die Wiederherstellung der Metall-Valuta in Oesterreich, V: Schäffle, Albert: Gesammelte Aufsätze, 2. del, Tübingen 1886 [1882], str. 1-22. 1236 Srebro, ali zlato, ali oboje?, Slovenec, 19. 3. 1881, št. 32. 12 37 Primerjaj: Lotz, Walther: Goldwährung, V: Elster, Ludwig (ur.): Wörterbuch der Volkswirtsc­ haft, 1. del, Jena 1906, str. 1120-1124. 236 zgodovini.ee srebrnike in so zato na slabšem glede na bogate lastnike zlatnikov. In ker naj bi bili po splošnem prepričanju Slovenci takrat v veliki večini le reveži, bi morali podpirati bimetalistično valuto, ki daje srebrnikom tudi realno enako vrednost, kot jo imajo zlatniki.1238 Čeprav se je v tem času vpliv bimetalistov v evropskih državah vedno bolj krepil, je bila tudi ta konferenca neuspešna. Francija in Združene države Amerike so bile sicer pripravljene dovoliti prosto kovanje srebrnikov, vendar sta Anglija in Nemčija pristali samo na omejeno kovanje srebrnikov. Ker se ti dve državi nista bili pripravljeni odpovedati zlati valuti, so spodleteli tudi načrti o ustanovitvi svetovne bimetalistične zveze. Delegacija habsburške monarhije je bila tudi to pot zelo zadržana, saj je monarhija v tem času še naprej imela le papirnato valuto. Kljub temu pa je bila še naprej zelo zainteresirana za ugodno rešitev nastalih za­ dreg. V vsakem primeru papirnate valute ni bila pripravljena nadomestiti s srebr­ no valuto. Poleg tega tudi ni računala na skorajšnjo uvedbo zlate valute.1239 Slovenec je bil prepričan, da so na konferenci bimetalisti v teoretičnem dvoboju premagali privržence zlate valute. Hkrati je izrazil upanje, da bodo tudi države z zlato valuto kmalu prešle na bimetalistično valuto.1240 Zato je čez leto dni z navdušenjem pozdravil predlog nemških bimetalistov na kongresu v Kol­ nu,1241 da naj se Nemčija odreče zlati podlagi.1242 »Ko bi se to zgodilo, bi bilo kaj dobro za nas; potem bi ne bilo ažije na zlato.« Nekateri posamezniki bi bili sicer na izgubi, «a sploh bi država pridobila«.1243 Vendar se državam nikoli ni uspelo dogovoriti o ustanovitvi svetovne bimetalistične zveze. Bimetalizmu nenaklonjeni pisec v Edinosti je takšen razplet predvidel že leta 1883: »Bilo bi zelo koristno, da se to izvede [...] nu to je jako teško. Večkrat se dogovarjate po več let samo dve državi, kako naj bi kovale enak novec.«1244 1245 Velika Britanija ni bila nikoli pripravljena opustiti svoje zlate valute in prevzeti bimetalizem. Brez nje pa je bila bimetalistična zveza praktično obso­ jena na neuspeh. Zato je leta 1889 Vaso Petričič upravičeno pripomnil: »Občna, svetovna valuta je pa vsaj za zdej še nezmisel.«124'’ Glavni pogoj za uspešno delovanje bimetalistične valute v posameznih dr­ žavah je tako ostajal prazno upanje. Med ljudmi sicer simpatije do bimetalizma 1238 Srebro, ali zlato, ali oboje?, Slovenec, 19. 3. 1881, št. 32. 1239 Primerjaj: Reti, Steven: Silver and Gold, 99-113. Russell, Henry B.: International Monetary Conferences, str. 251-322, o avstroogrski delegaciji str. 270, 278, 290, 304. Denkschrift über den Gang der Währungsfrage seit dem Jahre 1867, str. 11-13. 1240 Slovenec, 16. 7. 1881, št. 77. 1241 Več o tem kongresu glej: Lexis, Wilhelm: Der neueste Stand der Währungsfrage und der Kongreß der Bimetallisten in Köln (Oktober 1882), JGW, 1883, str. 273-283. 1242 Slovenec, 19. 10. 1882, št. 118. 1243 Slovenec, 1. 6. 1882, št. 61. 1244 V C: Denar in kredit, Edinost, 28. 2. 1883, št. 17. 1245 Petričič, Vaso: K valutnemu vprašanju, Slovenski narod, 2. 11. 1889, št. 253. zgodovini-ce 237 niso povsem izginile, vendar so se umaknile realističnemu pogledu, da je zlata valuta v danih razmerah najboljša možna valuta. Tudi med Slovenci ni bilo malo takšnih. Pisec v tržaškem listu Edinost je tako menil, da ima bimetalistična valuta zaradi stalnega nihanja cen dragih kovin sicer mnoge pomanjkljivosti, vendar bi se to dalo urediti z ustanovitvijo svetovne bimetalistične zveze: »V tem slučaju bi dvovrstna valuta bila najboljša in najprikladnejša. Do tedaj je pa boljše«1246 se držati le ene kovine. Zlata valuta naj bi bila veliko bolj primerna kot srebrna valuta, »ker je vrednost zlata stalnejša« in je »za javno trgovino /.../ brez dvojbe zlat denar primernejši«.1247 V sili razmer so celo nekdanji vneti bimetalisti povsem spremenili svoje mnenje in so leta 1892 podprli valutno reformo, s katero se je tudi Avstro-Ogr­ ska odločila za zlato valuto. Eden od njih je bil prav Ottomar Haupt, ki je naj­ prej zagovarjal srebrno, nato bimetalistično in nazadnje še zlato valuto.1248 Naj­ bolj znan slovenski konvertit je bil Fran Suklje, eden od vodij takratne slovenske poslanske skupine v avstrijskem državnem zboru.1249 Suklje je še julija 1891 med razpravo v proračunskem odboru državnega zbora nasprotoval zlati valuti.1250 Ko pa je čez eno leto državni zbor obravnaval valutno reformo, je bil Suklje eden najbolj vnetih zagovornikov zlate valute. Sicer je še ohranil upanje, da bi nekoč v prihodnosti lahko prišlo do nastanka svetovne bimetalistične zveze,1251 vendar je v svojih spisih povsem nekritično povzemal uradna stališča do uvedbe zlate valute.1252 1246 L-n.: Borza, Edinost, 5. 3. 1890, št. 19. 1247 L-n.: Ob uravnavanju vrednote (valuta), Edinost, 27. 4. 1892, št. 34; 4. 5. 1892, št. 36. 1248 »Temelj bodoče deželne valute bo in mora biti zlato. /.../ Vedno nisem bil istega mnenja. /.../ Tudi še danes bi rad videl univerzalni bimetalizem razširjen po celem svetu, tako da se po tej plati moje mnenje nikakor ni spremenilo. Toda odrekel sem se upanju, da bom takšno zdru­ žitev kdaj sploh dočakal. Čeprav naj bi se Nemčija povezala s Francijo in Ameriko, bi Anglija vendar ne spremenila svojega denarnega sistema. In brez Anglije je takšna zveza pač nekaj nemogočega.« Haupt, Ottomar: Gold, Silber und Valuta-Herstellung, Wien 1892, str. 2-3. 1249 Pančur, Andrej: Vpliv političnih in nacionalnih bojev na gospodarske reforme (Primer avstro- ogrske valutne reforme leta 1892 in vloga Slovencev), PNZ, št. 2, 1999 str. 45. 1250 Slovenec, 6. 6. 1891, št. 126. 1251 Slovenec, 3. 6. 1892, št. 126. 1252 (Suklje, Franj: Vravnava valute, Slovenec, 3. 7. 1892, št. 126; 7. 7. 1892, št. 128; 8. 6. 1892, št. 129; 14. 6. 1892, št. 134. 238 zgodovini.ee XIL VALUTNA REFORMA 1892 L Zmaga zlate valute O valutni reformi se je začelo resno razmišljati šele po letu 1888, ko je zlata ažija začela nenadoma hitro padati. Ko sta Avstrija in Ogrska leta 1887 obnovili carinsko in trgovsko zvezo, sta se zavzeli za obnovitev konvertibilnosti papirnatega denarja.1253 Pobuda je zopet prišla z avstrijske strani. K pripravljeno­ sti avstrijske vlade na valutno reformo je v veliki meri pripomogla prav sanacija proračuna. Od leta 1889 avstrijski proračun ni več beležil primanjkljaja, temveč celo presežek.1254 1255 Ta uspeh je zlato ažijo še bolj potisnil navzdol, hkrati pa je av­ strijski vladi dal na razpolago za reformo prepotrebna finančna sredstva. Čeprav je avstrijski finančni minister Julijan Dunajewski že v prvi polovi­ ci leta 1889 povabil ogrskega predsednika vlade Kälmäna Tiszo na pogajanja o valutni reformi, je bilo odločilno šele leto 1890, ko je zlata ažija doživela drasti­ čen padec. Sedaj so izginila vsa upanja o skorajšnji vrnitvi deprecijacije avstrijske valute. Ogrski izvozniki so odločno pritisnili na novo ogrsko vlado Gyula Sza- pärya, ki je marca 1890 zamenjal Tiszo. Finančno ministrstvo je prevzel Sàndor Wekerle, ki se je z vso močjo zavzemal za sanacijo ogrskih financ in za uvedbo zlate valute.12,1 6. oktobra 1890 se je začela skupna konferenca obeh ministrstev, na kateri so razpravljali o načelnih vprašanjih valutne reforme.1256 1257 Ze od vsega za­ četka je bilo jasno, da bo z valutno reformo Avstro-Ogrska prešla na zlato valuto: »Ze na začetku pogajanj obeh vlad je vladalo popolno soglasje o tem, da mora biti cilj reforme uvedba zlate valute.«1237 V tej smeri je od februarja 1891 deloval tudi novi avstrijski finančni minister Emil Steinbach. Vendar so pogajanja kma­ lu zopet zamrla. Sele ogrski pritisk in odločnost njihovega finančnega ministra sta jih 22. januarja 1892 ponovno pognala v tek.1258 8. marca 1892 sta se na Dunaju in v Budimpešti sestali ločeni komisiji strokovnjakov, ki sta obravnavali različne probleme bodoče valutne reforme.1239 Na Dunaju se je zbralo 35 predstavnikov bančništva, industrije, trgovine in kme­ tijstva, ob njih pa tudi ugledni ekonomisti in publicisti. Iz slovenskih dežel je bil k valutni anketi poklican le podpredsednik tržaške trgovske in obrtne zbornice 1253 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung, 4. del, Graz 1978, str. 89, 112. Pressburger, Sieg­ fried: Oesterreichische Notenbank, Wien 1966, str. 206-207. 1254 Wysocki, Josef: Die österreichische Finanzpolitik, str. 93, 100. Matis, Herbert: Die Habsbur­ germonarchie (Cisleithanien) 1848-1918, V: Matis, Herbert in Bachinger, Karl in Hemetsber- ger-Koller, Hildegard (ur.): Grundriss der österreichischen Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, Wien 1989, str. 33. 1255 Hoensch, Jörg K.: History of Modern Hungary 1867-1994, London-New York 1996, str. 59-60. 1256 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 5. del, Graz 1978, str. 202-203. 1257 Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 349. 1258 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 5. del, str. 204. zgodovini-ce 239 in tržaške borzne deputacije Franz Dimmer. Prvi problem, ki so ga obravnavali na valutni anketi se je glasil: »Katero valuto naj se vzame za podlago pri uravnavi valute?« Razen dveh udeležencev so se vsi izrekli za zlato valuto.1259 1260 S tem so padli še zadnji zadržki. Vladi sta pripravili zakonske predloge za valutno reformo na podlagi uvedbe zlate valute. Med parlamentarno proceduro je v valutnem odboru sicer še prišlo do manjšega spora zaradi samega naziva zlata valuta,1261 vendar valutna reforma dejansko s tem ni bila ogrožena. Zakon o valutni reformi z dne 2. avgusta 1892 je tako jasno razglašal: »Na mesto doseda­ nje avstrijske valute stopi zlata valuta, katere računska enota je krona.«1262 2. Neuspešno zavračanje zlate valute a) Problem Ogrske Vendar za razliko od Ogrske, kjer je javnost skoraj enoglasno podprla va­ lutno reformo, avstrijska javnost nad reformo sprva ni bila pretirano navdušena. Pri tem ji je šlo tudi v nos, da je bila prav Ogrska zelo zainteresirana za reformo. Nacionalno sprto javnost v Avstriji praktično ni nič družilo bolj kot prav odpor do vedno novih madžarskih zahtev po še večji samostojnosti. Zato so nasprotni­ ki valutne reforme finančnemu ministru Steinbachu javno očitali sodelovanje z ogrsko vlado: »To mora biti res: ko madžarski državniki na svoj energični način posvetijo svojo pozornost pomembnemu vprašanju in si prizadevajo za njegovo rešitev, potem novačijo gospode, ki pri nas upravljajo državo, jih pritegnejo k delovanju, če to zdaj želijo ali ne, in jih dobesedno prisilijo, da sodelujejo pri delu, ki naj ga dokončajo.«1263 1259 Slovenski narod, 27. 1. 1892, št. 21; 29. 2. 1892, št. 48. 1260 Primerjaj: Slovenski narod, 29. 2. 1892, št. 48. Slovenec, 27. 2. 1892, št. 47; 24. 3. 1892, št. 68. Mataja, Victor: Die österreichische Währungs-Enquete, ZVSV, 1892, str. 343-348. Spitzmül­ ler, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 350. Kamitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 150-151. Stenographische Protocolle über die vom 8. bis 17. März 1892 abgehaltenen Sitzungen der nach Wien einberufenen Währungs-Enquete-Commission, Wien 1892. 1261 Večina članov valutnega odbora je sicer podprla prevzem zlate valute. Vendar je hkrati menila, da bi izraz zlata valuta prejudiciral nadaljnji potek reforme. Zato so raje predlagali bolj nevtral­ ni izraz kronska valuta (krona je bila nova denarna enota). Vendar je finančnemu ministru Emilu Steinbachu uspelo, da jih je odvrnil od nameravane spremembe zakonskega predloga. Primerjaj: Slovenec, 18. 6. 1892, Št. 137. Szczepanowski, Stanislav: Bericht des Valutaaussc- husse, str. 9-10. 1262 Reichsgesetzblatt, 2. 8. 1892, št. 126. Zakon je tudi ponatisnjen: Die wirtschaftliche Geset- gebung Oesterreich-Ungarns im Jahre 1892, JNÖS, 1893, str. 386. Calligaris, Ludwig: Die neuen Valuta- und Bankgesetze, str. 11. 1263 Eine »goldene« Zukunft, Marburger Zeitung, 31. 1. 1892, št. 9. 240 zgodovini-ce Napadi na finančnega ministra so se še stopnjevali, ko je javnost ugoto­ vila, da bo večina stroškov valutne reforme padla na avstrijska ramena: »Iz nje­ govih besed dobesedno zaslišimo madžarska povelja. Pomanjkljivosti njegovih argumentov izvirajo iz njegovega zagovarjanja specifično madžarske akcije.«1264 Skupni finančni izdatki Avstro-Ogrske so bili določeni s kvotami, po katerih je Avstrija plačevala 70% in Ogrska 30% izdatkov. Avstrijska javnost je bila globoko prepričana, da je takšna določitev kvot v veliko škodo Avstrije, ki da jo Ogrska finančno izkorišča. Tudi Slovenci so bentili nad Ogrsko, in to brez izjeme tako privrženci1265 kot nasprotniki valutne reforme.1266 1267 Slika 49: Bankovec avstroogrske banke, 1000 goldinarjev avstrijske valute, 1. 5. 1880. b) Bimetalisti Vendar navsezadnje zlata valuta leta 1892 sploh ni imela več nobene resne alternative. Srebrno valuto so praktično že vsi odpisali. Cena srebra je vse bolj nezadržno padala: »To torej zopet ni nič, in Avstriji pač ne bo drugega kazalo, kakor za zlato veljavo se odločiti in - zlat denar vpeljati.«126' Ker so v tem 1264 Wiener Brief, Laibacher Wochenblatt, 21. 5. 1892, št. 615. 1265 -é. [Fran Šuklje]: Vravnava valute, Slovenec, 1. 7. 1892, št. 147. 1266 Govor g. poslanca V[ilijema] Pfeiferja v državnemu zboru dne 18. julija 1892, Slovenec, 22. 7. 1892, št. 165. 1267 Slovenec, 27. 2. 1892, št. 47. zgodovini>ce 241 času propadla vsa prizadevanja za sklenitev svetovne bimetalistične zveze, celo bimetalizem ni bil več nobena resna alternativa. Povrhu so bili tudi avstroogrski problemi s papirnato valuto nekaj povsem drugega, kot so bili problemi sveto­ vnega bimetalističnega gibanja. V državah z močnim bimetalističnim gibanjem (Združene države Amerike, Francija, Nemčija in Velika Britanija) so imeli težave predvsem z deflacijo, zaradi česar so se v glavnem agrarni in dolžniški krogi zavzemali, da bi z uvedbo bimetalizma sprožili inflacijo.1268 Vendar Avstro-Ogr­ ske niso v tolikšni meri mučili problemi povezani z deflacijo, temveč predvsem naraščanje vrednosti papirnatega goldinarja v primerjavi z zlatimi devizami. Nastalo dilemo odlično odslikavajo besede Frana Sukljeta v državnemu zboru: »Jaz kar ne razumem logike onih ljudij, ki v agraričnem interesu nasprotujejo vladnim predlogam. Bojé se počasnega, rekel bi sekuralnega povišanja vrednosti zlatega denarja, ali ne zmenijo se pa za to, kar je veliko nevarnejše, da se utegne sčasoma povišati vrednost papirnega goldinarja.«1269 Nekatere ožje kroge v Avstriji je tako še za časa valutne reforme skrbela predvsem deflacija. Kot vsi bimetalisti so bili prepričani, da je za deflacijo kriva premajhna proizvodnja zlata, ki ne zadošča za naraščajoče potrebe držav z zlato valuto po plačilnih sredstvih. Njihov najbolj vneti predstavnik je bil svetovno znani avstrijski geolog Eduard Suess. Ta je že leta 1877 trdil, da je prihodnost pridobivanja zlata zelo črna. Takrat so zlato v veliki večini izpirali na naravnih nahajališčih. Kakor hitro so bila naravna nahajališča izčrpana, je bilo zlate mrzlice konec, dokler ni z novimi odkritji naravnih nahajališč izbruhnila nova zlata mrzlica. Suess je (pravilno) domneval, da bo teh odkritij nekoč neizbežno konec. Hkrati je (napačno) domneval, da se zlata v večjih količinah ne izplača pridobivati v rudnikih. V nasprotju z zlatom se v rudnikih pridobiva vedno več srebra. Sklep njegovih geoloških raziskav je bil torej povsem očiten: zlata se bo v prihodnosti pridobivalo vedno manj, nasprotno se bo srebra izkopalo vedno več. Zlata bo preprosto premalo, da bi lahko povsem sam, brez srebra, služil kot svetovna monetarna kovina.12'0 Te njegove črne napovedi o zlatu so nasprotniki zlate valute s pridom pograbili. Marburger Zeitung jih je obširno povzel že leta 1877.1271 Zaradi svojega znanstvenega ugleda je Suess postal naravni vodja avstrijskih bimetalistov, ki so še vedno nasprotovali valutni reformi. Suess je ob vsaki priložnosti z veliko 1268 Lotz, Walther: Währungsstreit, str. 1267-1274. Gallarotti, Giulio M.: The scramble for gold, str. 28. Borchardt, Knut: Währung und Wirtschaft, str. 37-39. Winkel, Harald: Die Entwic­ klung der Geldtheorie in der deutschen Nationalökonomie, str. 19-24. Chown, John: A Hi­ story of Money, str. 97-99, 101-106. Geschichte der Frankfurter Zeitung, Frankfurt am Main 1911, str. 377-382, 564-570 1269 Govor gosp. poslanca Šukljeja v državnem zboru dné 12. julija 1892, Slovenec, 20. 7. 1892, št. 163. 1270 Suess, Eduard: Die Zukunft des Goldes, Wien 1877. 1271 Zum Währungsstreit, Marburger Zeitung, 14. 9. 1877, št. 110. 242 zgodovini-ce vnemo svaril poslance državnega zbora pred posledicami uvedbe zlate valute.1272 Hkrati je na svojo stran poskušal pridobiti tudi javnost in je o tej tematiki leta 1892 izdal novo knjigo.1273 V državnem zboru se mu je pridružil še Joseph Ne- uwirth.1274 Ob sebi sta zbrala manjšo frakcijo bimetalistov, ki je izhajala iz liberal­ ne Združene nemške levice in je ostro nasprotovala valutni reformi. Finančni minister Steinbach jim je odgovoril, da se zaveda nevarnosti, na katero je opozoril Suess: »Toda nečesa pri tej stvari ne smemo spustiti izpred oči. Namreč, da je pri vsej tej stvari čakanje, nedejavnost, če je to mogoče, še ne­ varnejše kot katerokoli ukrepanje.«12'’ Finančni minister je bil torej prepričan, da je valutna reforma na podlagi zlate valute nujnost, če se hoče Avstro-Ogrska izogniti škodljivim posledicam apreciacije avstrijske valute. c) Prezgodnost reforme Nasprotno so bimetalisti prepričevali javnost, da bi bilo z reformo naj­ bolje počakati toliko časa, dokler se ne bodo razčistile razmere na trgu dragih kovin. Pri tem niso bili osamljeni. Tudi mnogi drugi so bili prepričani, da Av­ stro-Ogrska preprosto še ni zrela za reformo:12'6 »Tedaj še le polagoma, čez kako desetletje se zamore uvesti v Avstriji zlata denarna veljava brez občutlive škode za ogromno večino nepremožnih avstrijskih podanikov.«1277 Celo s strani vladi naklonjenih krogov so prihajali takšni dvomi: »Priznamo radi, da ima finančni minister najboljši namen, a vse delo se nam dozdeva nedovršeno, prenagljeno. Veselilo nas bode, če se motimo.«12'8 Nasprotniki zlate valute pri izbiri besed niso bili tako previdni. »Ce se bo že sedaj vpeljala zlata valuta, potem ne bo to nič drugega kot skok v temo.«12'9 Ker je bila Avstro-Ogrska zadolžena v tujini, so menili, lahko poslabšanje njenega gospodarskega stanja »izzove hude zadrege, zaradi katerih se lahko poruši zgradba zlate valute. /.../ Zrušenje, ki bi povzroči­ lo stokrat več škode, kot nam lahko v desetih letih koristi stabilizacija vrednosti denarja v prometu s tujino«.1280 1272 SPSHAöR, XI. Session, 38. Sitzung, 4. 7. 1891, str. 1636-1644; 135. Sitzung, 25. 5. 1892, 6199- 6213. 1273 Suess, Eduard: Die Zukunft des Silbers, Wien-Leipzig 1892. 1274 SPSHAöR, XI. Session,135. Sitzung, 24. 5. 1892, str. 6137-6158. 1275 SPSHAöR, XI. Session,135. Sitzung, 25. 5. 1892, Wien, 1892, str. 6217. 1276 Finančni minister Steinbach je pri predstavitvi valutnih predlogov takšno mišljenje označil za »valutni fatalizem«: »Človek ima občutek, da to, kar obstaja, ni dobro. Vendar čuti, da je tukaj težko pomagati na boljše in da je mogoče vendale bolje, da se stvari pusti, naj gredo svojo pot.« SPSHAöR, 129. Sitzung, XL Session, 14. 5. 1892, str. 5924. 1277 Preosnova valute in kapitalisti, Slovenec, 2. 12. 1890, št. 277. 1278 Novi denar, Slovenec, 1. 6. 1892, št. 124. 1279 Die Valuta-Enquete, Marburger Zeitung, 17. 3. 1892, št. 22. 1280 E. S.: Ueber die Valutaregulierung, Marburger Zeitung, 6. 3. 1892, št. 19. zgodovini -ce 243 Pred naglico je že leta 1889 svaril tudi ljubljanski trgovec Vaso Petričič, ki je bil prav takrat predsednik kranjske trgovske in obrtne zbornice.1281 Petričić je bil eden redkih Slovencev, ki je valutno reformo obravnaval tudi s teoretične plati in edini, ki se je obravnavane problematike lotil s precejšnjo mero inova­ tivnosti. Ze od vsega začetka je bil prepričan, da je pred samo valutno reformo najprej potrebno sanirati avstrijsko gospodarstvo. Predvsem se je zavzemal za iz­ boljšanje avstrijske izvozne konkurenčnosti.1282 Zato je ob prvih težavah valutne reforme leta 1893 še enkrat opozoril: »Denarna vprašanja našega časa se rešujejo prenagleno. Kar se je še danes kazalo kot nemogoče, je jutri že gola resnica, in hitrost, s katero se menjajo dogodki v našem modernem času, utegne srebru koristiti in ga izjednačiti z njegovim tekmecem - zlatom.«1283 d) Šepajoča zlata valuta Morebitne rehabilitacije srebra so si želeli tudi mnogi bimetalisti, ki navsezadnje valutne reforme niso podprli zaradi svojega prepričanja, temveč po sili razmer. Vendar so se obenem tudi zavzemali, da bi določena količina srebrnikov ostala zakonito plačilno sredstvo. Na ta način bi lahko v bodočnosti tudi Avstro-Ogrska brez večjih težav sodelovala pri nastanku morebitne svetovne bimetalistične zveze.1284 Tu so jim šli na roko celo najbolj vneti zagovorniki zlate valute. Fran Šuklje je v državnem zboru izrazil željo, da novi denar ne bi bil samo zlat, češ, »si predstavljam zlato veljavo nasičeno s srebrom, - recimo, šepajočo«.1285 Avstro- Ogrska je imela velike zaloge srebra. Ob padajočih cenah le-tega bi se jih lahko znebila samo z veliko izgubo. Vsega odvečnega srebra tudi ne bi mogla takoj porabiti za kovanje predvidenega srebrnega drobiža. Zato so se po nemškem zgledu odločili, da bodo kot srebrne kurantne kovance v obtoku začasno pustili 1281 Slovenski biografski leksikon II, Ljubljana, 1933-52, str. 326. 1282 Petričič, Vaso: Izvoz in valuta, Slovenski narod, 13. 7. 1889, št. 159; 25. 7. 1889, št. 169; 26. 7. 1889, št. 170; 29. 7. 1889, št. 172; 3. 8. 1889, št. 177; 21. 8. 1889, št. 191. Petričič, Vaso: K valutnemu vprašanju, Slovenski narod, 14. 10. 1889, št. 237; 2. 12. 1889, št. 278. Primerjaj še: Pančur, Andrej: Določitev relacije kot glavni problem avstroogrske valutne reforme leta 1892, str. 705-706. 1283 Petričič, Vaso: K valutnemu vprašanju v deželah, zadolženih v inozemstvu, Slovenski narod, 18. 11. 1893, št. 265. 1284 Več o položaju avstrijskih bimetalistov med valutno reformo leta 1892 primerjaj še: Mises, Ludwig: Die wirtschaftspolitischen Motive der österreichischen Valutaregulierung, str. 574- 575. Menger, Carl: Beiträge zur Währungsfrage in Oesterreich-Ungarn, str. 20-25. Blau, E.: Volkswirtschaftliche Korrespodenz, WKG, 1889, str. 66-67. Wieser, Friedrich von: Die Währungsfrage und die Zukunft der österreichisch-ungarischen Valutareform, Wien-Leipzig 1894. 1285 Govor gosp. poslanca Šukljeja v državnem zboru dné 12. julija 1892, Slovenec, 20. 7. 1892, št. 163. Primerjaj še: Slovenec, 3. 6. 1892, št. 126. 244 zgodovini-ce še kurantne srebrnike avstrijske valute. Za razliko od Nemčije, kjer so šepajočo zlato valuto dobili po sili razmer, so se v Avstro-Ogrski zanjo odločili povsem za­ vestno. Ogrska sicer s takšnim razvojem reforme ni bila povsem zadovoljna.1286 Vendar je to rešitev v Avstriji podprla že večina članov valutne ankete,1287 najbolj pa se je zanjo zavzemal prav finančni minister Steinbach.1288 e) Problem dolgov Kljub temu kompromisu slovenska javnost ni bila pretirano zadovoljna s predlagano valutno reformo. S stabilizacijo deviznih tečajev naj bi največ prido­ bili izvozniki. Toda slovenska družba je bila v večjem delu agrarna1289 in sloven­ sko gospodarstvo je bilo pred prvo svetovno vojno v večjem delu usmerjeno na notranje tržišče.1290 V času sprejemanja valutne reforme je slovensko kmetijstvo doživljalo težko krizo, ki jo je spremljala velika zadolženost.1291 Zato je slovenska javnost valutno reformo bolj sodila s stališča dolžniških kot zunanjetrgovinskih odnosov. Verjetno ni naključje, da se je Vaso Petričič zavzemal za valutno re­ formo,1292 ki je bila v očitnem interesu dolžnikov (privatnih oseb in države): za odplačevanje starih dolgov naj velja inflacijska srebrna valuta, za tekoči denarni promet naj se uvede zlata valuta.1293 Ker je valutna reforma za nabavo potrebne količine zlata predvidevala tudi veliko posojilo v zlatu,1294 so se nasprotniki reforme bali, da bi ob neuspeš­ no izvedeni reformi zlato zaradi negativne plačilne bilance odteklo v tujino, 1286 Več o obeh anketah glej: Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsre­ form, str. 350-351. 1287 Slovenec, 24. 3. 1892, št. 68. Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Wäh­ rungsreform, str. 350. 1288 Kamitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 151. 1289 Zgodovina Slovencev, str. 540. 1290 Primerjaj: Brezigar, Milko: Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, Celje 1918, str. 15- 16, 20, 23-24. Fischer, Jasna: Odprtost slovenske industrije v letih pred prvo svetovno vojno, PNZ, št. 1, 1994, str. 35-43. 1291 Vošnjak, Jlosip]: Socijalni problem in kmetski stan, LMS, 1886, str. 18-23. Grafenauer, Bogo: Gospodarski obrat kmetije, V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, 1. del, Ljublja­ na 1970, str. 635-636. Lazarevič, Žarko: Kmečki dolgovi na Slovenskem, Ljubljana 1994, str. 14-19. 1292 Vrednost denarne enote zanj idealnega denarja (ki pa ni prišla v poštev zaradi zadolženosti države) bi s 50 % tvorilo zlato in s 50 % srebro. To teorijo je Petričič verjetno razvil na podlagi zamisli Alfreda Marshala, ki jo je ta leta 1886 predstavil pred angleško komisijo o trgovski de­ presiji. Rist, Charles: Geschichte der Geld- und Kredittheorien, str. 227. Hertzka, Theodor: Goldwährung mit Papierumlauf, JNÖS, 1895, str. 196-197. 1295 Petričič, Vaso: K valutnemu vprašanju, Slovenski narod, 14. 10. 1889, št. 237; 31. 10. 1889, št. 252; 2. 11. 1889, št. 253; 6. 11. 1889, št. 256; 2. 12. 1889, št. 278; 12. 12. 1889, št. 287; 13. 12. 1889, št. 288. Petričič, Vaso: K valutnemu vprašanju v deželah, zadolženih v inozemstvu, Slovenski narod, 17. 11. 1893, št. 264; 18. 11. 1893, št. 265. 1294 RGB, 2. 8. 1892, št. 130. zgodovini-ce 245 državi pa bi ostali novi dolgovi, ki bi jih morali večinoma poravnati revnejši davkoplačevalci.1295 Med razpravo v državnem zboru je slovenski poslanec Viljem Pfeifer takole predstavil grozeči problem: država bo kupovala zlato, ki ga bodo nato takoj pokupili bogati špekulanti. »In tako pojde dalje, kakor s Sisifovim kamnom. Kdo pa bode plačal? Kapitalist je skoraj brez davka, torej bode srednji davkoplačevalec bogatemu kapitalistu kupoval zlato. [...] Mali mož v Avstriji mora res obupati, ker vsa bremena se njemu nalagajo [...] Ljudstvo bodo po­ polnem izsesali borzni baroni in malo število bogatinov. In kaj bode konec? Papirnati bankovci ostanejo! Kapitalisti bodo sedeli v zlatu, davkoplačevalci pa bodo oči pasli na umazanem papirju!«1296 Ob tem so nasprotniki valutne reforme v izdatni meri izkoriščali antisemitska in antikapitalistična čustva prebivalstva,1297 ki so bila močno za­ koreninjena tudi na Slovenskem.1298 Slovensko časopisje je svarilo, da »za širše kroge občinstva nima prememba valute te iste vrednosti«1299 kot za podjetnike, špekulante, kapitaliste in podobne. Zato so bili prepričani, da »spekulanteje na borzi in Židje najbolj želč nov denar ali uravnavo valute. Ti ljudje že vedo, kaj je njim prav«.1300 »Zidovski kapitalisti se nadejajo, da bi pri tej vredbi imeli pre­ cej dobička.«1301 Finančniki naj bi zato podpirali uvedbo zlate valute, ker želijo svetovni denarni promet omejiti le na zelo redko kovino - zlato, ki bi jo zato lažje nadzirali.1302 Čeprav so bile te besede očitna populistična pretiravanja, so vendar te­ meljila na realnem strahu. Celo vlada se je zavedala, da bi ob enkratnem večjem nakupu zlata njegova cena začela naraščati, kar bi borzni prekupčevalci seveda s pridom izkoristili. Po drugi strani pa bi zlato, ki bi prišlo v promet, hitro odtava­ lo v tujino.1303 Prav zato je zakonski predlog predvideval, da bodo konverzija dela državnih dolgov (s katero bi prihranili dotedanje obresti), najem potrebnega novega posojila in končna nabava zlata potekali postopoma. »Obvezna uvedba 1295 Valutni reformi je nasprotoval tudi Domoljub, ki je bil priloga Slovencu in je bil namenjen širše­ mu občinstvu. Pri tem je zanimivo, da je valutno reformo omenjal le v povezavi z nevarnostjo povečanja davkov. Domoljub, 2. 6. 1892, št. 11, str. 125; 15. 6. 1892, št. 12; 7. 7. 1892, št. 13, str. 151. 1296 Govor g. poslanca V. Pfeiferja v državnemu zboru dné 18. julija 1892, Slovenec, 22. 7. 1892, št. 165. 1297 O izkoriščanju teh čustev med valutno reformo primerjaj: Wysocki, Josef: Die Österreichisch/ ungarische Krone im Goldwährungsmechanismus, V: Schremmer, Eckart (ur.): Geld und Währung vom 16. Jahrhundert bis zur Gegenwart, Stuttgart 1993, str. 149-150. 1298 Primerjaj: Pančur, Andrej: Obrtna svoboda na zatožni klopi, ZV, 1999, št. 2, str. 30-31. 1299 Krona in vinar, Slovenski narod, 19. 4. 1892, št. 88. 1300 Nov denar, Slovenec, 4. 3. 1892, št. 52. 1301 Slovenec, 20. 4. 1891, št. 89. 1302 Preosnova valute in kapitalisti, Slovenec, 2. 12. 1890, št. 277. 1303 Slovenec, 20. 4. 1891, št. 89; 14. 6. 1892, št. 134. Kako bode z novim denarjem, Slovenski narod, 25. 6. 1892, št. 143. 246 zgodovini«ce računanja v kronah, dejanski sprejem plačevanja v kovinski gotovini in s tem vzpostavitev popolnega obojestranskega ravnovesja papirja, srebra in zlata pri vseh plačilih, je pridržano kasnejšemu trenutku in bodoči zakonodaji«,1304 ko bodo realne razmere vse to dopuščale. Vendar tudi ti previdnosti ukrepi niso pomirili populističnih nasprotni­ kov zlate valute, ki so se pri tem posluževali celo svetopisemskim primerjav:1305 »Čeprav krona in zlata, bode za reveža vendar - trnjeva.«1306 f) Relacija Potem ko je postalo jasno, da se bo z valutno reformo uvedla šepajoča zla­ ta valuta, se je pozornost javnosti preusmerila na problem menjalnega razmerja med avstrijsko in zlato valuto. Dolžniki in izvozniki so se pri tem zavzemali za devalvacijo, upniki, ljudje s stalnimi dohodki in uvozniki za revalvacijo. Naza­ dnje so prevladali interesi prve skupine in menjalno razmerje je bilo določeno malenkostno v njihov prid. 1307 Takšen razvoj dogodkov je verjetno prispeval k temu, da se je zmanjšal odpor slovenske javnosti do zlatega standarda. Zato je tudi Kranjska kmetijska družba mimogrede pozdravila reformo.1308 Vendar si je kljub temu večina slovenske javnosti še naprej želela višje devalvacije. Pri tem ni bil izjema celo Fran Suklje.1309 Proti devalvaciji so nastopili le poslovni krogi iz Trsta, na čelu z borzo in trgovsko in obrtno zbornico.1310 Tudi nekateri tržaški Slovenci pri tem niso bili izjema.1311 1304 Szczepanowski, Stanislav: Bericht des Valutaausschusse, str. 19. 1305 V legendo so se zapisale sledeče besede ameriškega borca proti zlati valuti Williama Jenningsa Bryana iz leta 1896: »You shall not press down upon the brow of labor this crown of thorns, jou shall not crucify mankind upon a cross of gold.« Več o tem primerjaj: Ziaukas, Tim: Baum’s Wizard of Oz as gilded age public relations, PRQ, 1998, št. 3, str. 7-11. Weatherford, Jack: The History of Money, New York 1997, str. 174-177. Če ga primerjamo s sledečim citatom iz Edino­ sti, bomo ugotovili, da uporaba bibličnih simbolov v tem boju niti ni bila tako nenavadna. 1306 L-n.: Ob uravnanju vrednote (valuta), Edinost, 7. 5. 1892, št. 37. 1307 Več o tem glej: Pančur, Andrej: Določitev relacije kot glavni problem avstroogrske valutne reforme, str. 699-710. Kamitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 152-153. März, Eduard in Socher, Karl: Währung und Banken in Cisleithanien, str. 352. Na- utz, Jürgen: Ethnische Konfliktlagen in der österreichisch-ungarischen Währungsunionen, str. 60-62. Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 351- 354- Szczepanowski, Stanislav: Bericht des Valutaausschusse, str. 12-15. Wieser, Friedrich: Die Wiederaufnahme der Barzahlungen in Osterreich-Ungarn, V: Hayek, Friedrich (ur.): Gesammelte Abhandlungen von Friedrich von Wieser, Tübingen 1929 [1893], str. 266-268. Schmid-Dasatiel, Friedrich: Finanzverwaltung und Notenbank im alten Österreich, V: Stol­ per, Gustav (ur.): Deutsch-Österreich, München-Leipzig 1921, str. 74-75. 1308 SPSHAöR, 155. Sitzung, XI. Session, 14. 7. 1892, str. 7190 (Fran Šuklje). 1309 Slovenec, 3. 6. 1892, št. 126. 1510 Petition der Börsendeputation in Triest, betreffend die Valutaregulierung, V: SPSHAöR, 134. Sitzung, XI. Session, 24. 5. 1892, str. 6175-6176. Kamitz, Reinhard: Die österreichische Geld- zgodovini.ee 247 g) Poslanski klubi in reforma Slovenska javnost je reformo še naprej spremljala s precejšnjim nezaupa­ njem. Zato ni nič čudnega, da nekateri slovenski poslanci niso podprli reforme, čeprav so bili kot člani konservativnega kluba del vladne koalicije.1311 1312 Nasploh je veliko zastopnikov kmečkih interesov v konservativnem klubu iz gospodarskih razlogov nasprotovalo reformi.1313 Tudi nemški liberalci in nemški nacionalci niso bili povsem enotni, čeprav je naposled večina njihovih poslancev iz gospo­ darskih razlogov podprla reformo. Zato so se ti poslanski klubi odločili, da od svojih članov pri glasovanju ne bodo terjali strankarske discipline.1314 Najmanj težav so vladi povzročali Poljaki, ki so reformo enotno podprli.1315 Nasprotno so mladočehi reformi nasprotovali samo iz političnih razlogov, ker niso imeli zaupanja v vladni sistem. Sicer pa proti reformi niso imeli nobenih resnih go­ spodarskih pomislekov.1316 Najglasneje so proti zlati valuti agitirali krščanski socialci. Čeprav so bili takrat večinoma še omejeni na Dunaj in to le na določene družbene sloje (zlasti male obrtnike) in čeprav jih je v državnem zboru zastopalo le 14 poslancev, so bili s svojo bojevitostjo, glasnostjo in radikalnimi stališči v javnosti še kako do­ bro opaženi.1317 Njihova vodilna figura je bil »veliki dunajski ljudski tribun«1318 Karl Lueger. V svoji opozicijski drži proti valutni reformi so se opirali na denar­ no teorijo Josepha Schlesingerja. Ta se je zavzemal za ohranitev papirnate valute, ki naj bi jo v bodoče v korist ljudstva upravljala država.1319 Poleg dela slovenske und Währungspolitik, str. 153. Slovenec, št., 139, 21. 6. 1892. SPSHAöR, 156. Sitzung, XI. Session, 15. 7. 1892, str. 7256 (Karl Stalitz-Valrasino). 1311 L-n.: Ob uravnavanju vrednote (valuta), Edinost, 7. 5. 1892, št. 37. 1312 Proti so glasovali slovenski poslanci Lavoslav Gregorec, Andrej Jordan in Viljem Pfeifer. Za so glasovali slovenski poslanci Andrej Ferjančič, Anton Globočnik, Karel Klun, Jožef Kušar, Franc Povše, Franc Robič, Fran Suklje, Miha Vošnjak in nenazadnje še Karl Hohenwart. Od nemških liberalnih poslancev iz slovenskih dežel so za glasovali Erwin Auersperg in Jožef Schwegel, od nemških nacionalnih poslancev Gustav Kokoschinegg in Franz Kirschner, od Coroninijevega centralističnega kluba Josef Burgstaller in Franc Coronini, tržaški poslanec Karl Stalitz-Valrisano in nenazadnje še samostojni nemški poslanec Richard Foregger. Glej: SPSHAöR, 155. Sitzung, XL Session, 14. 7. 1892, str. 7206-7207. Slovenec, 15. 7. 1892, št 159. Slovenski narod, 16. 7. 1892, št. 160. 1313 Slovenski narod, 19. 7. 1892, št. 161. 1314 Laibacher Wochenblatt, 16. 7. 1892, št. 623. 1315 SPSHAöR, 152. Sitzung, XL Session, 11. 7. 1892, str. 7014-7016. 1316 SPSHAöR, 153. Sitzung, XL Session, 12. 7. 1892, str. 7038-7048 (Karel Kramä7); 155. Sit­ zung, XL Session, 14. 7. 1892, str. 7171-7180 (Josef Kaizl). 1317 Več o krščanskih socialcih v tem času glej: Boyer, John W: Political radicalism in late imperial Vienna, Chicago-London 1981. O idejni podlagi krščansko socialnega gibanja glej: Knoll, Reinhold: Zur Tradition der christlichsozialen Partei, Wien-Köln-Graz 1973. 1318 Suklje, Fran: Iz mojih spominov, 1. del, str. 244. 248 zgodovini'Ce javnosti1’20 so njegova prizadevanja v državnem zboru podprli hrvaški pravaški poslanci.1319 1320 1321 Ti so reformi nasprotovali tudi zato, ker napisi na kovancih niso omenjali hrvaškega kraljestva.1 322 Poleg tega so si ti hrvaški poslanci ob podpori nekaterih Slovencev1323 že nekaj časa prizadevali, da bi se slovenski in hrvaški poslanci odcepili od konservativnega kluba in stopili v opozicijo.1324 Politični interesi niso prevladali nad gospodarskimi samo pri teh poslan­ cih, temveč je valutno reformo na politični način presojala tudi večina slovenske javnosti. Tako se je javnost v času sprejemanja valutne reforma veliko bolj zani­ mala za dnevno politiko, skupaj z njenimi »malimi« političnimi in nacionalnimi spori. Ce reformo ne bi spremljali politični spori, se javnost zanjo ne bi tako zelo zanimala. Vendar so ravno v času valutne reforme med različnimi poslanskimi skupinami potekali hudi politični boji. Valutno reformo so najbolj resno ogro­ žali prav ti politični spori. 3. Politični problemi Avstrijski cesar Franc Jožef je 11. aprila 1891 ob slovesnem odprtju novo­ izvoljenega avstrijskega državnega zbora izrekel željo: »Upam, da se bo bližajoče se zasedanje izkazalo za obdobje uspešnega dela /.../. Vsi, ki so prepričani, da so skupnost, država in narod nad posameznimi strankami in da strankarska priza­ devanja ne bi smela motiti skrbi za te najvišje interese, so poklicani in dobrodoš­ li, da pripomorejo doseči ta cilj. Zaradi hitrega razvoja razmer v gospodarskem življenju so postale naloge, ki nam nalagajo skrb za celoto, v sedanjem trenutku posebno številne in nujne. Zato se mora tudi zakonodaja v prvi vrsti ukvarjati s 1319 Več o Schlesingerjevih denarnih nazorih glej: SPSHAöR, 132. Sitzung, XI. Session, 21. 5. 1892, pp. 6080-6093 (Joseph Schlesinger). Schlesinger, Josef: Zum Ausgleich mit Ungarn. Verstaatlichung des Geldwesens in Oesterreich durch das Volksgeld, Wien 1898. Primerjaj še: Pančur, Andrej: Nacionalni ali svetovni denar? Dilema avstroogrske valutne reforme leta 1892, Anthropos, 2001, št. 4-6, str. 209-224. 1320 Slovenec, 19. 5. 1892, št. 114. Haderlap, Lipe: Naš novi denar, KDM, 1894, str. 109. 1321 Antrag des Abgeordneten Schlesinger und Genossen, V: BSPHAöR, št. 431, 1892, str. 1-2. SPSHAöR, 132. Sitzung, XI. Session, 21. 5. 1892. str. 6071-6078 (Matko Laginja). 1322 Slovenec, 21. 6. 1892, št. 139. SPSHAöR, 133. Sitzung, XI. Session, 23. 5. 1892, str. 6129- 6132 (Juraj Biankini); 157. Sitzung, XI. Session, 16. 7. 1892, str. 7301-7305 (Lorenz Borčič). O slovenskem odnosu do napisov na denarju glej: Pančur, Andrej: Vpliv političnih in nacional­ nih bojev na gospodarske reforme, str. 41-42^ 1323 Njihova prizadevanja je pod vodstvom tržaškega poslanca v državnem zboru Ivana Nabergoja že nekaj časa podpiralo tržaško društvo Edinost, ki je združevalo tržaške Slovence in istrske Hrvate in Slovence. V času valutne reforme pa se jim je v opozicijski drži najbolj približal štajerski poslanec Lavoslav Gregorec. 1324 Bratulič, Vjekoslav: Politične stranke u Istri za vrijeme narodnog preporoda, V: Hrvatski na­ rodni preporod u Dalmaciji i Istri, Zagreb 1969, str. 308-311. zgodovini*ce 249 temi nalogami. Smelo bi se pričakovati, da ima ta nujna dolžnost zaenkrat pred­ nost pred tistimi željami, ki jih imajo posamezne stranke.«132’ Prestolni govor je v tem času vedno izražal vladni program.1325 1326 Zelja vlade po političnem in nacionalnem miru je bila predvsem posledica takratnega za­ pletenega političnega položaja v avstrijski polovici habsburške monarhije. Ze od leta 1879 je vlado vodil Eduard Taaffe. Podpirali so ga nemški konservativci, Slovenci, Hrvati, Srbi in Romuni združeni v konservativnem Hohenwartovem klubu ter češki in poljski poslanski klub. Te stranke so imele povsem različne interese. Nacionalne slovanske stranke so se borile za narodnostne pravice, nemški konservativci so se borili proti liberalni zakonodaji. Zato so bili politični projekti, ki jih ne bi podprle vse koalicijske stranke, preprosto potisnjeni ob stran. Med strankami je bilo vedno prisotno nezadovoljstvo, ki ga je Taaffe blažil s podeljevanjem manjših koncesij. Vladne stranke pa je skupaj držal predvsem strah, da bi s padcem Taaffejeve vlade ponovno prišel na oblast njihov skupni sovražnik - nemški liberalci. Z volitvami leta 1891 je bila pokopana dotedanja zanesljiva vladna več­ ina. Razmerje moči med posameznimi političnimi skupinami je sicer ostalo bolj ali manj enako, toda z razpadom češkega kluba je bil razbit eden od temeljnih kamnov Taaffejevega političnega sistema.1327 Politična dogajanja, ki so bila prvotno omejena le na deželo Češko, so s tem prerasla v vsedržavni problem. Zaradi češkega priseljevanja na nemška območja1328 in vladne podpore češkemu nacionalnemu razvoju1329 so se Nemci na Češkem počutili vedno bolj ogrožene. Zato so se začeli zavzemati za nacionalno razdelitev Češke. Upali so, da bodo na ta način uspeli obraniti nemško »posestno stanje«.1330 Vendar so bile te nemške želje v popolnem nasprotju s češkim državnim pravom, ki je temeljilo na avto­ nomiji in celovitosti vseh čeških dežel.1331 V skladu s Taaffejevo politiko sicer češki klub pod vodstvom staročehov ni več izpostavljal češkega državnega prava. 1325 SPSHAöR, XL Session, 11. 4. 1891, str. 5. 1326 Fellner, Fritz: Kaiser Franz Joseph und das Parlament, MÖSA, 1956, str. 300-301. 1327 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 5. del, str. 10-13, 17. Urban, Otto: Die tschechische Gesellschaft 1848 bis 1918, 1. del, Wien-Köln-Weimar 1994, str. 598-599. Jenks, William A.: Austria Under the Iron Ring 1879-1893, Charlottesville 1965, str. 277-278. Hobelt, Lothar: Kornblume und Kaiseradler. Die deutschfreiheitlichen Parteien Altösterre­ ichs 1882-1918, Wien-München 1993, str. 57-58. 1328 Sutter, Berthold: Die politische und rechtliche Stellung der Deutschen in Österreich, V: Wandruszka, Adam in Urbanitsch, Peter (ur.): Die Habsburgermonarchie 1848-1918, 3. knjiga, 1. del, Wien 1980, str. 241-246. Mommsen, Hans: Die Sozialdemokratie und die Na­ tionalitätenfrage im habsburgischen Vielvölkerstaat. 1. del, Wien 1963, str. 24-39. Payrleitner, Alfred: Adler und die Löwe. Österreicher und die Tschechen, Wien 1990, str. 117-119. 1329 Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, str. 504-505. 1330 Sutter, Berthold: Die Badenischen Sprachenverordnungen von 1897, 1. del, Graz-Köln 1960, str. 95-99. Macartney, C. A.: The Habsburg Empire, str. 641-642. Kann, Robert A.: Geschich­ te des Habsburgreiches 1526-1918, Wien-Köln-Graz 1977, str. 396-397. 250 zgodovini'Ce Vzporedno z zaostrovanjem nacionalnega boja pa so mladočehi s pomočjo če­ škega nacionalnega prava, nacionalizma, protivladne agitacije in tudi socialnega programa začeli mobilizirati širše sloje češkega prebivalstva. S tem so vedno bolj izpodkopavali vodilni položaj okostenelih staročehov.1331 1332 Zaradi mladočeškega radikalizma Taaffe ni mogel računati, da bi mlado­ čehi lahko v vladi zamenjali staročehe. Zato se je začel ozirati po novih političnih zaveznikih. Edina politično sprejemljiva in dovolj močna stranka je bila Zdru­ žena nemška levica. V tem najštevilčnejšem poslanskem klubu so bili zbrani liberalno usmerjeni nemški poslanci, ki so večinoma prihajali iz čeških dežel. Vendar so češki Nemci že od leta 1886 bojkotirali češki deželni zbor. Zato je vlada sedaj energično posegla v češko-nemški spor in je leta 1890 uspešno orga­ nizirala spravna pogajanja med predstavniki staročehov, nemških liberalcev in veleposestnikov.1333 1334 Čeprav je bila češko-nemška sprava v bistvu kompromis, so glede na trenutne politične razmere debelejši konec vseeno potegnili prav Nem­ ci. Češka naj bi bila tako med drugim upravno razdeljena na češke in nemške okraje. Zato so mladočehi ob podpori večine češke javnosti sprožili sistematično kampanjo proti češko-nemški spravi in staročeški stranki.1034 Posledica mladočeške agitacije je bila polom staročehov na državnozbor­ skih volitvah leta 1891, razpad češkega poslanskega kluba in zrušenje dotedanje vladne večine. Takšen razplet dogodkov je Taaffe predvidel že pred volitvami in je zato odstavil finančnega ministra Julijana Dunajewskega, ki je v vladnem ka­ binetu in v poljskem klubu poosebljal strujo, ki je nasprotovala vstopu nemških liberalcev v vlado.1335 Na njegovo mesto je prišel Emil Steinbach. Po volitvah je nato Taaffe začel intenzivno snubiti Združeno nemško levico. Ta je bila pri­ pravljena podpreti vlado, če bi tudi vlada podprla njihove zahteve, predvsem pri uzakonjanju sklepov češko-nemške sprave. Toda konservativni in po krajšem 1331 Plaschka, Richard: Das böhmische Staatsrecht in tschechischer Sicht, ZOF, 1959, št. 1, str. 1-14. Slapnicka, Helmut: Die Stellungsnahme des Deutschtums der Sudetenländer zum »Hi­ storischen Staatsrecht«, ZOF, 1959, št. 1, str. 15-41. 1332 Urban, Otto: Die tschechische Gesellschaft, 1. del, str. 555-573. 1333 Hobelt, Lothar: Kornblume und Kaiseradler, str. 39-40. Urban, Otto: Die tschechische Gesellschaft, 1. del, str. 525, 573-578. Jenks, William A.: Austria Under the Iron Ring, str. 243-255. Charmatz; Richard: Österreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907, 2. del, Leip­ zig 1912, str. 67-68. Efmertovä, Marcela C.: Češke zeme v letech 1848-1918, Praha 1998, str. 87-90. Sutter, Berthold: Die politische und rechtliche Stellung der Deutschen in Österreich, str. 99-100 1334 Urban, Otto: Die tschechische Gesellschaft, 1. del, str. 579-582. Jenks, William A.: Austria Under the Iron Ring, str. 251, 255-259. Hobelt, Lothar: Kornblume und Kaiseradler, str. 55. Hobelt, Lothar: Ausgleich und Ausstellung - Wirtschaft und Politik in Böhmen um 1890, Bohemia, 1988, str. 141. Garver, Bruce M.: The Young Czech party, 1874-1901, London 1978, str. 146-153. Urban, Otto: Die tschechische Frage um 1900, ÖOH, 1990, št. 3, str. 431-432. 1335 Jenks, William A.: Austria Under the Iron Ring, str. 275-276. Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 5. del, str. 3-4. Šuklje, Fran: Iz mojih spominov, 1. del, str. 203. zgodovini*ce 251 oklevanju še poljski klub sta odločno nasprotovala vstopu nemških liberalcev v vlado.1336 Taaffe je pri oblikovanju nove vladne koalicije obstal na pol poti. Nemški liberalci so sicer podprli proračun in s tem vlado,1337 vendar vlada vse­ eno ni razpolagala z zanesljivo večino. »Spet se je začela politika dvoumnosti, obojestranskih prevar, osebnih intrig, ki je vladi vzela vsako trdno oporo in je stranke gnala v opozicijo /.../. V naslednjih dveh letih je [Taaffej vedno znova poskušal ustvariti novo koalicijo in razbiti staro.«1338 1339 Kočljivo razmerje političnih sil v takratnem državnem zboru lahko razberemo iz tabele 13, ki prikazuje po­ membne poslanske klube v državnem zboru po volitvah 1891. Tabela 13:1339 poslanski klubi število poslancev koalicija Poljski klub Poljaki 57 Ukrajinci 7 Konservativni klub (Hohenwartov klub) nemški konservativci 26 Slovenci 16 Hrvati, Srbi 6 + 1 poslanci Bukovine 6 češki aristokrati 18 Staročeški klub 12 Združena nemška levica (nemški liberalci) 109 + 2 neodvisna opozicija Coroninijev klub 11 Nemško nacionalno združenje (nemški nacionalci) 19 Klub nacionalno (mladočehi) svobodomiselne stranke 37 krščanski socialci 14 353 Parlament je v tem času moral rešiti več pomembnih gospodarskih re­ form. Zato Taaffeju ni preostalo nič drugega, kot da je nemškim liberalcem po­ nudil vsaj soudeležbo v vladi in je konec decembra 1891 za ministra brez listnice imenoval dokaj nepomembnega nemškega liberalca Gandolfa Kuenberga. Ven­ dar je bilo uspešno in plodno sodelovanje med vlado in nemškimi liberalci še naprej odvisno od usode češko-nemške sprave.1340 »Od vseh odloženih spravnih l>36 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 5. del, str. 5, 8-9, 14-15. Radzyner, Joanna: Stanislaw Madeyski 1841-1910, Wien 1983, str. 117-125. 1337 Jenks, William A.: Austria Under the Iron Ring, str. 280. 1338 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 5. del, str. 13-14. 1339 Hobelt, Lothar: Parteien und Fraktionen im cisleithanischen Reichsrat, V: Helmut Rumpler, Peter Urbanitsch (ur.): Die Habsburgermonarchie 1848-1918, 7. knjiga? 1. del, Wien 2000, str. 942-943. Hobelt, Lothar: Die Linke und die Wahlen von 1891, MÖSA, 1987, str. 270-301. Knauer, Oswald: Das österreichische Parlament von 1848-1966, Wien 1969, str. 19 252 zgodovini'Ce dogovorov so Nemci najbolj hrepeneli, da bi si zagotovili dejansko razdelitev Češke s pomočjo na novo razdeljenih sodnih okrajev.«1340 1341 Vendar so marca 1892 naposled tudi staročehi in češki veleposestniki dvignili roke od sprave. Ker je bilo razmejevanje okrajev v pristojnosti vlade, je pravosodni minister Friedrich Schönborn 22. aprila 1892 izdal naredbo o ustanovitvi novega sodnega okraja Teplice (Weckelsdorf). Staročehi so nato povzročili nesklepčnost komisije za raz­ delitev okrajev in češko-nemška sprava je zopet zastala.1342 Vsi slovenski poslanci so bili v tem času v konservativnem klubu. Na deželni ravni sta se že oblikovala katoliški in liberalni politični tabor. Politična sloga je tako že razpadla na Kranjskem in začasno na Goriškem, torej v deželah, kjer ni bilo več čutiti nemškega in italijanskega nacionalnega pritiska. Naspro­ tno se je sloga še ohranila v nacionalno ogroženih Koroški, Štajerski, Istri in Trstu.1343 Tudi oba politična tabora nista bila povsem homogena. V katoliškem taboru so bili sicer vedno bolj vplivni krščanski socialci, čeprav jih je še vedno vodil krščanski konservativec Karl Klun. Njihovo glasilo je bilo Slovenec. V li­ beralnem taboru se je njen demokratičnejši del pod vplivom Ivana Hribarja zgledoval po mladočehih. Svoje glasilo so imeli v Slovenskem narodu. Vendar so pod vodstvom Frana Šukljeta politiko v državnem zboru še vedno obvladovali provladni poslanci. Ti so se prav tako kot katoliški konservativci bali, da bi s pre­ tiranimi nacionalnimi zahtevami Taaffeja pognali v naročje nemških liberalcev. Zato so slovenski poslanci kljub naraščajočemu nezadovoljstvu enotno podpirali Taaffejevo vlado.1344 1340 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 5. del, str. 62-66. Jenks, William A.: Austria Under the Iron Ring, str. 283-284. Hobelt, Lothar.- Kornblume und Kaiseradler, str. 61-62. 1341 Jenks, William A.-. Austria Under the Iron Ring, str. 285-286. 1342 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 5. del, str. 66-74. Jenks, William A.: Austria Under the Iron Ring, str. 284-285. Urban, Otto: Die tschechische Gesellschaft, 1. del, str. 604-607. 1343 Zgodovina Slovencev, str. 560-561. Erjavec, Fran: Zgodovina katoliškega gibanja na Sloven­ skem, Ljubljana 1928, str. 41-44. Pirc, Jožko: Rimski katolik in ločitev duhov, V: Mahničev simpozij v Rimu, Celje 1990, str. 109-126. Pirc, Jožko: Aleš Ušeničnik in znamenje časov, Ljubljana 1986, str. 46-48. Melik, Vasilij: Slovenska politika v Taaffejevi dobi, ZČ, 1975, št. 1-2, str. 113-115. Marušič, Branko: Slovenska politika na Goriškem v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja, ZČ, 1977, št. 1-2, str. 35-39. Marušič, Branko: Goriški Slovenci v Taaf­ fejevi dobi, ZČ, 1975, št. 1-2, str. 127-138. Baš, Franjo: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 65-80. Malle, Avguštin: Koroški Slovenci v Taaffejevi dobi, ZČ, 1975, št. 1-2, str. 139-147. 1344 Zgodovina Slovencev, str. 561-562. Melik, Vasilij: Ivan Hribar in njegovi Spomini, V: Hribar, Ivan: Moji spomini, 2’ del, Ljubljana: Slovenska matica, 1984, str. 633. Šuklje, Fran: Iz mojih spominov, 1. del, str. 198-199, 207-208, 213-215. Prijatelj, Ivan: Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, 5. knjiga, Ljubljana 1966, str. 109-112. Kermavner, Du­ šan: Slovenska politika v letih 1879 do 1895, Ljubljana 1966, str. 199-202. zgodovini.ee 253 Večina Slovencev je sprva navdušeno podprla češko-nemško spravo.1345 Pri tem so pričakovali, da bo češko-nemški model sprave mogoče prenesti tudi v dežele, kjer so bili Slovenci v manjšini.1346 Slovenski poslanec Lavoslav Gregorec je 17. aprila 1890 to nedvoumno povedal v državnem zboru: »Kdor pazi na do­ slednost, resnico in pravico, se bo brez težav lahko prepričal, da se mora tudi na Moravskem, v Sleziji, na Štajerskem, Koroškem in Primorskem uvesti vsaj nekaj podobnega, kot se je zgodilo na Češkem. /.../ Kajti vse one tegobe, o katerih se je pogajalo pri spravi, vse one razloge, ki so tam govorili v prid sprave, najdemo tudi v navedenih deželah, le da še v večji in slabši meri.«1347 Teh slovenskih želja so se Nemci na Štajerskem in Koroškem na smrt pre­ strašili. Prepričani so bili, da bi bili z nacionalno razdelitvijo teh dežel Nemci in nemška kultura v prvotno dvojezičnih delih dežele obsojeni na propad. Zato so nasprotovali češko-nemški spravi in očitali Nemcem iz čeških dežel, da zaradi lastnih koristi nemštvo v Avstriji prepuščajo usodi. Za svojo prihodnost so bili zlasti zaskrbljeni Nemci na Spodnjem Štajerskem, kjer je bilo podeželje skoraj povsem slovensko, nemška so bila le mesta in nekateri trgi.1348 V ta mesta pa se je sčasoma priseljevalo vedno več Slovencev. Zaradi slovenskega nacionalnega in kulturnega vzpona so se Nemci čutili vse bolj ogrožene. Vsako slovensko pridobitev so Nemci večinoma sprejeli kot zmanjševanje nemškega posestnega stanja. Po drugi strani pa so se zaradi germanizacije nekaterih obmejnih območij ogrožene počutili tudi Slovenci.1349 Nemško prepričanje, da je braniti nemško posestno stanje njihova sveta pravica, in nasprotno slovensko prepričanje, da je nacionalni razvoj njihova sveta pravica, je bilo skupaj z občutkom obojestranske ogroženosti prisotno tudi med debato o valutni reformi v državnem zboru. Nemški poslanec Richard Fo- 1345 Edino Slovenski narod je bil že od vsega začetka zelo skeptičen do dosežkov sprave, nato pa je vseskozi podpiral mladočeško agitacijo proti spravi. Primerjaj: Slovenski narod, 17. 1. 1890, št. 13; 18. 1.1890, št. 14; 22. 1. 1890, št. 17; 24.1. 1890, št. 19; 27.1. 1890, št. 21; 29. 1.1890, št. 23. 1346 Slovenec, 23. 1. 1890, št. 18. Edinost, 25. 1. 1890, št. 8. 1347 SPSHAöR, 385. Sitzung, X. Session, 17. 4. 1890, str. 14242. Govor poslanca dr. Gregorca v državnem zboru dné 17. aprila, Slovenec, 5. 5. 1890, št. 102. Narodna avtonomija, (govor drž. poslanca dr. Gregorca v državnem zboru dnć 17. aprila.), Slovenski narod, 21. 4. 1890, št. 90. Avstrija in nje ljudstva (Govor drž. poslanca dr. Gregoréca v državnem zboru, Slovenski gospodar, 1. 5. 1890, št. 18, str. 137-138. 1348 Sutter, Berthold: Die Badenischen Sprachenverordnungen, str. 104-106. Sutter, Berthold: Die politische und rechtliche Stellung der Deutschen in Österreich, str. 222. Cvirn, Janez: Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861-1914), Ma­ ribor 1997, str. 159. Jenks, William A.: Austria Under the Iron Ring, str. 259-261. 1349 Zgodovina Slovencev, str. 545-547, 552-553. Melik, Vasilij: O razvoju slovenske nacionalno- politične zavesti 1861-1918, ZČ, 1970, št. 1-2, str. 45-47. Klemenčič, Matjaž: Germanizacijski procesi na Štajerskem od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, ČZN, 1979, št. 1-2, str. 350-369. Grafenauer, Bogo: Oblikovanje slovenske narodnostne meje in njena današnja vpra­ šanja, ZČ, 1993, št. 3, str. 364-366. 254 zgodovini-ce regger je tako potožil, da se šole, urade in sodišča vedno bolj slovenizira.1350 Slo­ venski poslanec Lavoslav Gregorec mu je odgovarjal, da »je res ravno obratno, germanizira se«.13’1 »Spodnja Štajerska je večinoma slovenska in kar je slovensko, ne moremo slovenizirati.«13’2 Foregger je nato zatrdil: »Slovenski knjižni jezik je bil sploh ustvarjen šele danes /.../ in ta umetna gojitev slavizma tam, kjer obsta­ jajo nemški kulturni centri, to je slavizacija.«13’3 V teh miselnih okvirih je med Slovenci in Nemci na Spodnjem Štajerskem potekal tipičen dialog gluhih, ki je nujno vodil v vedno nove in nove konflikte: »To ni več boj strank, to je borba narodov.«1354 Nemci iz čeških in iz alpskih dežel so bili tudi strankarsko na nasprotnih si bregovih. V čeških deželah je prevladovala Združena nemška levica, v alpskih deželah, zlasti na Štajerskem, je bilo vodilno Nemško nacionalno združenje. Na splošno je bila Združena nemška levica stranka liberalno mislečih višjih družbenih slojev, nemški nacionalci pa so zastopali srednje meščanske sloje, ki jih je ogrožala gospodarska depresija in so bili dojemljivi za nacionalizem. Zato so v svojem političnem programu ponujali socialni reformizem in nemški nacionalizem. Njihova politika v državnem zboru je bila v znamenju odločne opozicije.1355 1356 1357 Med drugim so vladi očitali, da je Slovencem podelila več koncesij na na­ cionalnem področju, s katerimi naj bi občutno prizadela nemštvo na Štajerskem in Koroškem. Posebno občutljiv je bil položaj Nemcev v Celju, kjer so Slovenci v zadnjih letih dosegali vedno nove uspehe.13’6 Največ razburjenja je v času spre­ jemanja valutne reforme med celjskimi Nemci sprožila jezikovna naredba za Celje, ki je bila prva velika zmaga štajerskih Slovencev na jezikovnem področju. Z njo je po dolgotrajnem pravdanju ministrstvo za notranje zadeve 1. aprila 1892 zaukazalo mestnemu uradu v Celju, da mora slovenske vloge reševati tudi v slovenščini.13’7 Tudi na Koroškem so Slovenci v tem času dosegli več pomembnih uspe­ hov, čeprav so Nemci tu še bolj kot na Štejerskem obvladovali deželno politiko. 1350 SPSHAöR, 154. Sitzung, XI. Session, 13. 7. 1892, str. 7133-7134. 1351 Ibidem, 14. 7. 1892, str. 7195. 1352 Ibidem, 14. 7. 1892, str. 7194. 1353 Ibidem, 14. 7. 1892, str. 7196. 1354 Slovenec, 29. 3. 1890, št. 72. 1355 Hobelt, Lothar: Kornblume und Kaiseradler, str. 41-45. Kann, Robert A.: Das Nationalitäten­ problem der Habsburgermonarchie, 1. del, Graz-Köln 1964, str. 91-102. Whiteside, Andrew G.: The Germans as an Integrative Force in Imperial Austria, AHY, 1967, št. 1, str. 183-185. Macartney, C. A.: The Habsburg Empire, str. 655-657. Cvirn, Janez: Trdnjavski trikotnik, str. 148-150. 1356 Baš, Franjo: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 668, 70. Cvirn, Janez: Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 1861-1907, Ljubljana 1988, str. 37. 1357 Cvirn, Janez: Boj za Celje, str. 38-40. Cvirn, Janez: Jezikovna politika celjske občine na pre­ lomu stoletja, ZČ, 1990, št. 2, str. 201-203. zgodovini-ce 255 Tudi tu je bil sporen zunanji službeni jezik mestnega magistrata v Celovcu s Slo­ venci. Ministrstvo za notranje zadeve je leta 1890 mestnemu magistratu ukazalo, da mora sprejemati vloge v slovenskem jeziku. Mestni magistrat se je temu od­ ločno, vendar brezuspešno upiral.1358 Naposled se je decembra 1891 odločil, da bo ministrsko odločbo preprosto ignoriral. Slovenci so se nato spet pritožili1359 in deželna vlada je 9. februarja 1892 magistratu znova ukazala, da mora spre­ jemati vloge v slovenščini. S tem se je med Nemci spet dvignil val razburjenja in pritožb.1360 Drugi za Nemce sporen uspeh so Slovenci dosegli na področju osnovnega šolstva. To je bilo v slovenskem delu Koroške večinoma urejeno v okviru utrak- vističnih šol, kjer je pouk le toliko časa potekal v slovenščini, dokler se otroci niso naučili nemščine.1361 Zato se je slovensko nacionalno gibanje zavzemalo za ustanavljanje slovenskih osnovnih šol. Koroške oblasti so te prošnje sistematič­ no zavračale.1362 Tako se je dogajalo tudi s prošnjami za ustanovitev slovenske osnovne šole v St. Jakobu v Rožu.1363 Po energični intervenciji slovenskih po­ slancev leta 1891 v državnem zboru,1364 pa je prosvetno ministrstvo decembra dovolilo v St. Jakobu ustanoviti slovensko osnovno šolo.1365 1358 Slovenec, 22. 8. 1891, št. 190; 1. 9. 1891, št. 198; 2. 9. 1891, št. 199; 3. 9. 1891, št. 200. Sloven­ ski narod, 6. 7. 1891, št. 150; 27. 8. 1891, št. 194. 1359 Slovenski narod, 23. 1. 1892, št. 18. Slovenec, 26. 1. 1892, št. 20. 1360 Slovenski narod, 12. 2. 1892, št. 34; 18. 2. 1892, št. 39; 16. 5. 1892, št. 111. Slovenec, 20. 2. 1892, št. 41; 2. 3. 1892, št. 50; 14. 5. 1892, št. 110. Mal, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, 2. del, Celje 1993, str. 1176-1177. 1361 Ude, Lojze: Zgodovina slovenskega pouka na koroških osnovnih šolah od leta 1869 do danes, V: Osnovna šola na Slovenskem, Ljubljana 1970, str. 177-185. 143. Pleterski, Janko: Slovenska Koroška pred prvo svetovno vojno, V: Pleterski, Janko in Ude, Lojze in Zorn, Tone (ur.): Koroški plebiscit, Ljubljana 1970, str. 43-44. Stourzh, Gerald: Die Gleichberechtigung der Volksstämme als Verfassungsprinzip 1848-1918, V Wandruszka, Adam in Urbanitsch, Peter (ur.): Die Habsburgermonarchie 1848-1918, 3. knjiga, 2. del, Wien 1980, str. 1136-1137. Sto­ urzh, Gerald: Die Gleichberechtigung der Nationalitäten in der Verfassung und Verwaltung Österreich 1848-1918, Wien 1985, str. 178-179. 1362 Grafenauer, Bogo: Germanizacija treh Avstrij, V: Koroški zbornik, Ljubljana 1946, str. 261. 1363 Slovenski narod, 7. 7. 1891, št. 151; 8. 7. 1891, št. 152; 9. 7. 1891, št. 153; 10. 7. 1891, št. 154; 11. 7. 1891, št. 155; 14. 7. 1891, št. 157; 15. 7. 1891, št. 158. Slovenec, 13. 8. 1891, št. 183. 1364 SPSHAöR, 46. Sitzung, XL Session, 14. 7. 1891, str. 2201-2202. Slovenski narod, 12. 11. 1891, št. 259; 14. 11. 1891, št. 260; 16. 11. 1891, št. 262; 17.11. 1891, št. 263. Slovenec, 16.11. 1891, št. 262-, 17. 11. 1891, št. 263; 23. 11. 1891, št. 268; 24. 11. 1891, št. 269. 1365 Slovenec, 18. 12. 1891, št. 289. Slovenski narod, 19. 12. 1891, št. 290. Sienčnik, Luka: Koroški Slovenci v boju za svojo šolo, Maribor 1984, str. 261-264. 256 zgodovini-ce 4. Politika in valutna reforma V tem politično občutljivem času, ko so bili nemški liberalci nezadovolj­ ni z zastojem češko-nemške sprave in so se nemški nacionalci razburjali zaradi nacionalnih razmer na Spodnjem Štajerskem in Koroškem, je finančni minister Steinbach 14. maja 1892 predložil šest zakonskih načrtov o valutni reformi.1366 Avstrijska javnost sprva sicer ni bila pretirano navdušena nad valutno reformo. Toda naposled je večina interesnih skupin na čelu z izvozniki podprla uvedbo zlate valute, ki naj bi ugodno vplivala na razvoj avstroogrskega gospodarstva. Finančnemu ministru Emilu Steinbachu je uspelo pomiriti tudi skeptike v državnem zboru in je med strankami pridobil prepričljivo podporo za izvedbo reforme.1367 Ko se je 21. maja 1892 v državnem zboru začelo prvo branje valutnih zakonov, se je zdelo, da je vladna večina zagotovljena.1368 Ce bi se stranke držale cesarjevih želja iz prestolnega govora in bi se ozirale le na gospodarske interese, bi morala biti valutna reforma sprejeta brez večjih težav. Konec maja 1892 je začel zasedati valutni odsek, v katerem so predstav­ niki vseh strank razpravljali in glasovali o valutnih zakonih.1369 V tem času so voditelji Združene nemške levice pritiskali na vlado, da naj zopet spravi v tek češko-nemško spravo, da naj po deželnih volitvah v Bukovini posreduje v nji­ hovo korist1370 in da naj ne imenuje Slovencev na višje uradniške položaje.1371 V tej kočljivi politični situaciji, ko je vlada nujno potrebovala glasove nemških liberalcev, če je hotela spraviti valutno reformo skozi parlamentarno proceduro, je kot strela z jasnega udarila novica, da je »bil te dni g. dr. Filip Abram, svetnik pri najvišjem sodišču, imenovan za ministerskega svetnika in referenta za nad- sodišča v Gradcu, Trstu, Zadru in Inomostu [Innsbruck]«.1372 Kljub uradno de­ klarirani nadnacionalni in nadpolitični usmerjenosti uradništva, so se stranke v tem času vedno bolj potegovale za svoje uradniške kandidate.1373 Nemci so se 1366 BSPHAöR, XI. Session, št. 436, 1892. Krajše so predstavljeni še v: -é.: Nov denar, Slovenec, 20. 5. 1892, št. 115. 1367 Mises, Ludwig: Die wirtschaftspolitischen Motive der österreichischen Valutaregulierung, str. 572-574, 579-580. Otruba, G.: Die Einführung des Goldstandards in Österreich-Ungarn, str. 135-136. 1368 Primerjaj: Edinost, 7. 5. 1892, št. 37. 1369 Vanj sta bila izvoljena tudi slovenska poslanca Fran Šuklje in Fran Povše in tržaški poslanec Karel Stalitz-Valrisano. SPSHAöR, XI. Session, 135. Sitzung, 27. 5. 1892, str. 6274. 1370 Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 5. del, str. 324-325. 1371 Slovenec, 28. 5. 1892, št. 121. Slovenski narod, 28. 5. 1892, št. 121. Laibacher Zeitung, 28. 5. 1892, št. 121, str. 1034. 1372 Slovenec, 7. 6. 1892, št. 128. 1373 Heindl, Waltraud: Was ist Reform? Überlegungen zum Verhältnis von Bürokratie, Staat und Gesellschaft in Österreich, V: Rumpler, Helmut (ur.): Innere Staatsbildung und gesellschaf­ tliche Modernisierung in Österreich und Deutschland 1867/71 bis 1914, Wien-München 1991, str. 166-171. zgodovini.ee 257 razburjali, ker je bil namesto njihovega kandidata imenovan Slovenec, Slovenci so branili Slovenca Abrama kot nestrankarskega strokovnjaka.1374 Nemški liberalci so sprožili obsežno kampanjo proti vladi in ji grozili, da ne bodo podprli valutnih zakonov, če ta ne ugodi nemškim nacionalnim zahte­ vam. Sedaj so se poleg vseh prejšnjih zahtev in trenutno aktualnega Abramovega imenovanja nenadoma spomnili še na probleme Nemcev na Štajerskem in Ko- roškem.1375 Seveda so se glede tega ves čas pritoževali tudi nemški nacionalci.1376 Čeprav so nemški liberalci zavrnili njihove pobude za skupno nemško delovanje proti slovanskemu sovražniku in vladi,1377 so nacionalci s svojim konkurenčnim nemškim radikalizmom liberalce potiskali v vedno bolj radikalen odnos do vlade.1378 V času nemške nacionalne agitacije je valutni odsek brez večjih proble­ mov enega za drugim potrjeval zakonske predloge in tako zaključeval s svojim delom. Nato pa se je 30. junija 1892 k besedi nenadoma priglasil vodja nemških nacionalcev Otto Steinwender in izjavil, »da oziraje se na poslednje administra­ tivne odredbe vlade, ki podpira osobito slovenski živelj v planinskih in južnih deželah, on in njegova stranka nočeta glasovati« za obravnavani zakon, »ker vla­ da ne zasluži zaupanja njegove stranke.«1379 S tem so nemški nacionalci spravili nemške liberalce v zelo kočljiv pol­ ožaj. Ker je večina liberalnih volivcev iz gospodarskih razlogov podpirala valutno reformo,1380 liberalci niso misli resno, ko so grozili, da bodo glasovati proti refor­ mi, temveč so preprosto le hoteli od vlade iztržiti čim več političnih koncesij. Ko jim sedaj Taaffe ni nič ponudil in je razburjena nemška javnost od njih glasno terjala, »naj zahtevajo za svoje glasove mastnih političnih koncesij«,1381 jim ob najavi nemških nacionalcev, da bodo glasovali proti reformi, ni preostalo nič drugega, kot da so brez besed zapustili sejo valutnega odseka. S tem so se sicer iz političnih razlogov odrekli glasovanju, vendar hkrati tudi niso glasovali proti 1374 SPSHAöR, 153. Sitzung, XI. Session, 12. 7. 1892, str. 7080 (Fran Šuklje); 160. Sitzung, XI. Session, 20. 7. 1892, str. 7491 (Viktor Kraus). Slovenci so zlasti poudarjali Abramovo bogato jezikovno znanje, zaradi katerega naj bi bil zlasti primeren za ta uradniški položaj v večjezič­ nem okolju. Nemce to ni prav nič ganilo. Ravno nasprotno. Ker večinoma niso znali slovan­ skih jezikov, so odločno odklanjali, da bi bila večjezičnost pogoj za zasedbo uradniškega mesta. Zöllner, Erich: The Germans as an Integrating and Disintegrating Force, AHY, 1967, št. 1, str. 229. 1375 Slovenski narod, 15. 6. 1892, št. 135; 18. 6. 1892, št. 137. Slovenec, 16. 6. 1892, št. 135. 1376 Slovenec, 9. 6. 1892, št. 130; 20. 6. 1892, št. 138; 1. 7. 1892, št. 147. 1377 Cvirn, Janez: Trdnjavski trikotnik, str. 163-164. Slovenski narod, 13. 6. 1892, št. 133; 17. 6. 1892, št. 136; 20. 6. 1892, št. 138. 1378 Slovenec, 2. 7. 1892, št. 148. 1379 Slovenec, 1. 7. 1892, št. 147. 1380 Mises, Ludwig: Die wirtschaftspolitischen Motive der österreichischen Valutaregulierung, str. 572-574. 1381 Slovenski narod, 20. 6. 1892, št. 138. 258 zgodovinice 263 Slovenske antipatije do Nemčije so bile tako močne, da so Slovenci Nemčijo/ Prusijo krivili tudi za spodletele denarne reforme iz let 1853, 1859 in 1866: »Kadar smo se bližali pariteti med papirnim in kovinskim denarjem, prišla je vselej ‘slučajno’ od pruske strani ‘kriza’ ali vojska. Bil je, reči moramo, dogovor­ jen načrt«,1413 s katerim so se uničevale avstrijske finance in s tem njena moč. »Upamo, da je Avstrija stara dovolj, in da ima tudi britkih skušenj zadosti, da ji pri presnovi svojega državnega denarja ni treba nobenega jeroba, najmanj pa onega s - pikelhavbo.«1414 Zato so Slovenci z obema rokama pograbili možnost, da bi Avstrija stopila v tesnejšo zvezo s Slovanom prijazno Francijo. Pri tem jim ni šlo prav nič na roke dejstvo, da je bil zlati goldinar že postavljen v trdno menjalno razmerje do francoskega franka (1 : 2,5). Zlati goldinar je bil samo trgovski denar, katerega tržna vrednost je bila zaradi zlate ažije povsem drugačna od vrednosti papirna­ tega goldinarja.1415 Avstro-Ogrska bi lahko zlati goldinar prevzela za enoto nove zlate valute samo v primeru, če bi prej revalvirala avstrijsko valuto za vrednost zlate ažije. Takšna reforma pa nikoli ne bi dobila zadostne podpore, še zlasti ne na Slovenskem. V prid prevzema novčnega sistema latinske denarne unije je govorilo zlasti dejstvo, da je zelo veliko držav uredilo svoj novčni sistem prav na podlagi francoskega franka.1416 Zato so privrženci francoskega franka poudarjali, da je marka plačilno sredstvo le v Nemčiji, medtem ko je frank v obtoku po mnogih državah latinske denarne unije, kjer je avstrijska trgovina zelo razvita in bi se lahko še bolj razvila, tako da »trgovina in promet naš je ves za to, da bi sprejeli frank, torej romansko denarstvo, kterega se poslužuje vsa južna Evropa«.1417 Pri tem so mirno spregledali dejstvo, da je trgovina z Nemčijo prekašala trgovino z vsemi temi državami. Zato so tudi poudarjali, da je frank valuta, »ki se je dosedaj pokazal kot najboljši in najstalnejši denar«.1418 Nazadnje Avstro-Ogrska svoje zlate valute ni vezala na noben obstoječi denarni sistem. Pogajanja o kovanju enotnega svetovnega kovanca so žalostno propadla. Kot svetovni denar se je uveljavila zlata valuta, brez enotnega denarne­ 1413 Preosnova valute, Slovenec, št. 244, 23. 10. 1890. 1414 Ibidem. 1413 Zlata ažija se je merila glede na razliko v tržni vrednosti med zlatim in papirnatim goldinar­ jem. 1416 Poleg članic latinske denarne unije (Francija, Belgija, Švica, Italija in od leta 1867 še Grčija) so tudi Bolgarija, Finska, Romunija, Srbija, Španija, Kostarika, Gvetamala, Salvador, Honduras, Nikaragua, Argentina, Bolivija, Čile, Kolumbija, Ekvador, Peru, Uragvaj in Venezuela uredile svoj novčni sistem na podlagi francoskega franka, čeprav uradno niso bile članice latinske denarne unije. Reti, Steven: Silver and Gold, str. 55. 1417 Slovenec, št. 56, 10. 3. 1886. 1418 L-n.: Ob uravnanju vrednote (valuta), Edinost, št. 37, 7. maj 1892. 264 zgodovini-ce ga sistema.1419 Če bi torej Avstro-Ogrska prevzela frank ali marko, bi prevzela le enega od mnogih tedanjih denarnih sistemov. Poleg tega so bile v habsburški monarhiji še zelo žive predstave, koliko težav je povzročila uvedba avstrijske valute, ki je bila za 5 % manj vredna od kon­ vencijske valute.1420 Če bi Avstro-Ogrska prevzela kateri koli tuji denarni sistem, bi se znova srečala s takratnimi težavami in neskončnimi in zapletenimi preraču­ navanji. Nič čudnega torej, če je velika večina ljudi hitro pozabila na francoski frank in nemško marko, ko je nastopil čas za valutno reformo.1421 b) 1 goldinar = 2 kroni Niso pa pozabili na vse domnevne težave, ker naj bi bil goldinar kot denarna enota preveč vreden. Med ljudmi je bilo že leta pred valutno reformo zelo razširjeno prepričanje, da je goldinar preveč vreden in bi bilo zato potrebno njegovo vrednost zmanjšati za polovico: »Da je jednota našega denarstva, naš goldinar, sama na sebi prevelika v primerjavi z jednotami druzih držav/.../, je že davno dognana resnica.«1422 Podlaga za takšen načina razmišljanja je bila povsem preprosta: »Mnogo­ krat omenjala se je že velika škoda, katero trpi ubožneji del ljudstva s tem, da je pri nas najmanja novčna jednota 1 krajcar, kajti novci na pol krajcarja rabijo se v prometu le redko kdaj.«1423 Avstro-ogrski goldinar je bil namreč kot denarna enota v primerjavi z ostalim evropskim denarjem kar precej vreden. Nemška marka in francoski frank sta bila približno za polovico manj vredna. Zato naj bi bila že najmanjša denarna enota pol krajcarja za natančno plačevanje manjših denarnih zneskov odločno prevelika. Trgovci so cene vedno zaokrožili navzgor. Predvsem je to veljalo pri prodaji majhnih količin blaga revežem, ki si zaradi stalnega pomanjkanja denarja nakupa večjih količin blaga preprosto niso mogli privoščiti. Cena je bila določena le za kilogram. Če je tako npr. kilogram dolo­ čenega artikla stal 85 krajcarjev, bi moralo četrt kilograma stati 21,25 krajcarjev. Ker pa denarja za četrt krajcarja ni bilo, je trgovec ceno zaokrožil navzgor. Kupec je bil zato na izgubi. Čeprav zneski, ki so jih ljudje pri tem zgubili, niso bili veli­ ki, naj bi tudi ob tem veljala stara ljudska modrost: zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača. Razmere naj bi bile po pisanju takratnega časopisja dejansko še slabše. Človek v Avstro-Ogrski »navadno za pol krajcarja še nič kupiti ne more. Vsakdo 1419 Glej poglavje Zametki zlate valute. 1420 Novi denar, Slovenec, št. 122, 30. maj 1892. Glej še poglavje Zmešnjave in prevare. 1421 Mataja, Victor: Die österreichische Währungs-Enquete, str. 364-365. Menger, Carl: Beiträge zur Währungsfrage in Oesterreich-Ungarn, str. 49-53. 1422 Vravnava denarja, Slovenec, št. 47, 27. 2. 1892. 1423 -d-: O naši novčni jednoti, Slovenski narod, št. 69, 27. 3. 1885. zgodovini.ee 265 zametuje tak denar ter ga neče nikakor vzeti, nejevoljen je, ako mu daš dva pol- krajcarja mesto krajcarja«. Berač je vihal nos nad pol krajcarja, on je zahteval celega, otroku nisi mogel dati pol krajcarja, temveč le celega. Tudi cene po go­ stilnah in trgovinah naj bi bile navadno zaokrožene na goldinar. »In koliko sto in sto tacih priložnosti je v našem življenji, ko menimo, da ne moremo drugače, kakor da damo goldinar«,1424 ko bi zadostovalo že pol goldinarja. Navzgor niso bile zaokrožene le cene, temveč so bili tudi ljudje navajeni na zaokrožene vsote. Ce bi bila torej denarna enota za polovico manj vredna, bi tudi ljudje manj plačevali. To upanje je bilo leta 1892 med razpravo o denarni reformi močno razširjeno. S pol manj vrednim denarjem naj bi ljudje dobivali »marsikatero stvar ceneje, kakor doslej«1425, s tem pa naj bi se »povzdignilo veljavo denarja in splošno štedljivost«.1426 Tem pogledom je pritrdila tudi vlada: »Pri tem [pri reformil se bo upošte­ vala tudi pogostoma izrečena želja, da se v Avstriji uvede manjša denarna enota, kot je dosedanja. S tem je povezana sicer precej oporekana domneva, da se bo zaradi manjše denarne enote tudi naše življenje večkrat pocenilo.«1427 Vrednost nove denarne enote krone se je v primerjavi s staro denarno enoto goldinarjem znižala točno na polovico. Menjalno razmerje je bilo torej: 1 goldinar avstrijske valute = 2 kroni zlate valute.1428 Pri tem je bilo problematično edino to, da so pričakovanja, povezana z zmanjšanjem denarne enote za polovico počivala na povsem napačnih predpo­ stavkah. Tako zagovorniki kot nasprotniki tega ukrepa so se strinjali, da izbrana denarna enota ne sme biti prevelika ali premajhna.1429 Vendar se niso strinjali, katera denarna enota je najbolj primerna za habsburško monarhijo in kakšne posledice na gospodarsko življenje ima izbira (ne)pravilne denarne enote.1430 Zagovorniki goldinarja so bili prepričani, da krajcar povsem ustreza po­ trebam gospodarstva po drobižu. Zato je bilo v prometu tudi zelo malo drobiža po pol krajcarja, ki so ga uporabljali le v izjemnih primerih in še to v revnejših 1424 -d-: Predlog o znižanji naše novene jednote, Slovenski narod, št. 107, 12. maj 1886. 1425 Kako bode z novim denarjem, Slovenski narod, št. 146, 30. 6. 1892. 1426 Krona in vinar, Slovenski narod, št. 88, 19. 4. 1892. Primerjaj še: Uprašanja in odgovori o uravnavi vrednote, Gorica 1892, str. 23-24. 1427 Szczepanowski, Stanislav: Bericht des Valutaausschusse, str. 15. 1428 Menger, Carl: Der Gesetzentwurf, betreffend die Feststellung der Kronenwährung in Oester­ reich-Ungarn, JNÖS, 1892, str. 741-743. 1429 V tem smislu je ilustrativen sledeči odlomek iz ekonomskega učbenika: »Z ozirom na gospo­ darske razmere različnih dežel je/.../ kovno enoto potrebno primerno izbrati. Ustrezati mora idealni povprečni vrednosti posameznih poslovnih dogovorov. Premajhna ali prevelika kovna enota oteži kupčijo enako kot izračunavanje, ki se mora v prvem primeru opraviti z velikimi števili in v drugem z ulomki. Kolikor manjša je kovna enota, toliko natančneje se lahko določi cena različnega blaga.« Cossa, Luigi: Die ersten Elemente der Wirtschaftslehre, Freiburg im Breisgau 1896, str. 64. 1430 Mataja, Victor: Die österreichische Währungs-Enquete, str. 365-367. 266 zgodovini.ee okoljih.1431 Prav to dejstvo, da je življenjska praksa iz denarnega obtoka izrinila drobiž po pol krajcarja, naj bi govorilo v prid ohranitve goldinarja kot denarne enote. Poleg tega so takratni moralisti tudi ugotavljali, da ljudje nimajo ne­ spoštljivega odnosa samo do drobiža po pol krajcarja, temveč tudi do »bore« krajcarja, torej do drobiža za 1 krajcar.1432 Problematičen torej ni bil odnos do polkrajcarja kot takšnega, temveč do malo vrednega drobiža nasploh. Slika 50: Bakreni drobiž, krajcar avstrijske valute, 1885. Resnično so nižji sloji prebivalstva življenjske potreb­ ščine ponavadi kupovali dražje kot premožnejši sloji pre­ bivalstva. Vendar teh višjih cen niso plačevali zaradi nepri­ mernega drobiža. Reveži so bili zaradi pomanjkanja denarja večinoma prisiljeni življenjske potrebščine kupovali iz rok v usta. Nasprotno so si bogatejši ljudje lahko privoščili, da so naenkrat kupili večje količine blaga. Manjše količine blaga je bilo mogoče kupiti samo v manjših trgovinah in pri branjevcih, ki so zaračunali visoko maržo. Cim več trgovskih posrednikov je bilo med proizvajalcem in kupcem, tem dražje je bilo prodajno blago. Obratno je bilo pri grosistu z manjšo maržo pri nakupu večjih količin blaga mogoče dobiti še količinski popust.1433 Z zmanjšanjem denarne enote na polovico reveži torej niso mogli biti pretirano na boljšem. Nekateri so se celo bali, da bodo na slabšem: »Trgovci bodo hvaležni, ker bodo zopet dobiček imeli na blagu, času in denarji samem, konsument bo pa še veči revež, kakor je sedaj. Kolikor se spominjamo, se je pri vsaki taki novotariji življenje še vselej podražilo in to prvič, ko smo staro kon­ vencijsko veljavo zamenili za sedanjo avstrijsko, dalje ko smo dobili novo mero in vago.«1434 Leta 1876 so bile uvedene nove merske enote, ki jih poznamo še danes. Nov merski sistem je bil sicer sprejet z naklonjenostjo,1435 vendar je, ko je pričel veljati, »napravil pri kupovalcih in prodajalcih velike zmešnjave, zamude, prepi- 1431 Menger, Carl: Beiträge zur Währungsfrage in Oesterreich-Ungarn, str. 53-57. 1432 Kako se je »bore« - krajcarju po svetu godilo, Novice, št. 24, 17. 6. 1885, str. 194-195, št. 25, 24. 6. 1885, str. 201-202. 1433 Takšne cenovne razlike so bile običajne že v predmarčnem obdobju. Primerjaj: Florencourt, Franz: Verteuerung durch mangelndes Kapital, V: Jantke, Carl in Hilger, Dietrich (ur.): Die Eigentumslosen, München 1965 [1848], str. 186-188. To je pravilo, katerega so antropologi opazili tako pri sedanjih revežih tretjega sveta kot pri revežih razvitih dežel. Reveži kupujejo le manjše količine, pri katerih se zaračuna višja marža in za katere trgovci ne ponujajo ugodnih popustov kot pri nakupih večjih količin. Weatherford, Jack: The history of Money, str. 210- 211. 1434 Slovenec, št. 56, 10. 3. 1886. 1435 Glej npr. »U. T«: Vesoljna mera in vesolna vaga, Slovenski narod, št. 50, 3. 3. 1875. zgodovini>ce 267 re zarad cene blaga po novi meri in vagi; bila je in je še splošna nezaupnost, vsak se boji goljufan biti. [...] In res kaže skušnja, da pri vsaki premembi mere in vage, pri vpeljavi novega denarja prodajalci brž poskočijo s ceno blaga in kupovalci so na slabšem«.1436 Gostilničarji in trgovci so ob takšnih priložnostih cene pravilo­ ma povišali. In kolikor manjše so bile nove mere, toliko slabše je bilo za kupca. »Prvič velja že povsod za resnično matematično pravilo«, da npr. polovica od 7 ni 3 1/2, temveč 4. »Čim manjše je število, za toliko več v primeri je kupovalec poškodovan.«1437 Pri vpeljavi novih mer sta se tako gostilničar in trgovec pred­ vsem zanimala za lastni žep in ne za pravično novo ceno. Dva tedna po vpeljavi novih mer naj ne bi le dva ljubljanska gostilničarja zvišala svojih cen.1438 Vendar so bile takšne podražitve, ki so se pojavile pri zaokrožitvi novih cen, le minimalne in so imele le zanemarljiv vpliv na splošno rast cen. Zaradi konkurence so se cene med različnimi ponudniki sčasoma vendarle izravnale, in to ne vedno na višji stopnji. Da bi pri preračunavanju iz stare v novo denarno enoto prišlo do čim manj zapletov, je bilo tudi menjalno razmerje med starim goldinarjem in novo krono zares preprosto. Zato se zagovorniki krone niso bali prihodnosti, ker da bo »vse bolj jasno in umevno«,1439 kot pa je bilo pri uvedbi avstrijske valute. Ob vseh teh nasprotujočih si mnenjih so bili ljudje lahko prepričani samo v tisto, na kar je hudomušno opozoril pisec v Slovenskem narodu, češ, bera­ či bodo nenadoma dobivali miloščino, ki bo za pol manjša od prejšnje, krčmarji bodo cene za dvakrat podražili in jih po stari navadi zaokrožili navzgor, kmetje bodo za pridelke dobili res dvakrat več denarja, vendar bodo tudi davki dvakrat višji, dote in druga premoženja bodo dvakrat višja in svet bo poln novopečenih milijonarjev in domišljavih mladenk z dvakrat večjo doto.1440 2. Novi kovanci kronske valute Zakon z dne 2. avgusta 1892 je za novo valuto predvideval kurantne zlatnike po 10 in 20 kron, srebrni drobiž po 1 krono, drobiž iz niklja po 10 in 20 vinarjev in bronasti drobiž po 1 in 2 vinarja. Srebrni drobiž po 5 kron je bil predviden šele z zakonom z dne 21. septembra 1899,1441 kurantni zlatnik po 100 kron z zakonom z dne 11. avgusta 19071442 in srebrni drobiž po 2 kroni z zako­ nom z dne 7. marca 19 1 2.1443 Vse te kovance prikazuje spodnja tabela 14- Nova 1436 Nekoliko migljejev občinstvu o novi meri in vagi, Slovenec, št. 3, 6. 1. 1876. 1437 Nekoliko migljejev občinstvu o novi meri in vagi, Slovenec, št. 4, 8. 1. 1876. 1438 Slovenec, št. 7, 15. 1. 1876. 1439 Novi denar, Slovenec, št. 122, 30. maj 1892. 1440 F. K.: Krona, Slovenski narod, št. 121, 28. maj 1892. 1441 RGB, 21. 9. 1899, št. 176, 2. poglavje. 1442 RGB, 11. 8. 1907, št. 201, 202. 1443 RGB, 7. 3. 1912, št. 53, št. 54. 268 zgodovini-ce denarna enota krona se je delila na sto delov: 1 krona = 100 vinarjev (Heller). Uradna (nemška) okrajšava za krono je bila K in za vinar h. Slovenci smo za kro­ no prav tako uporabljali okrajšavo K, za vinar pa v. Sele leta 1899 je nova valuta dobila uradno ime kronska valuta (Kronenwährung) (KW).1444 1445 Tabela 14-.1445 kovanci čistina surova teža jedro kurantni zlatniki 100 kron 900 33,875 30,488 20 kron 900 6,775 6,097 10 kron 900 3,387 3,049 srebrni drobiž 5 kron 900 24 21,6 2 kroni 835 10 8,35 1 krona 835 5 4,175 drobiž iz niklja 20 vinarjev 1000 4 4 10 vinarjev 1000 3,003 3,003 bronasti 1446 drobiž 2 vinarja 1000 3,333 3,333 1 vinar 1000 1,667 1,667 Iz enega kilograma čistega zlata se je skovalo 3280 kron. Za zlatnike po 20 kron je v Avstriji že od vsega začetka veljala kovna prostost, zlatnike po 10 kron so kovali samo na račun države.1447 Za privatne osebe je kovnina znašala 6 kron od kilograma čistega zlata, za narodno banko le 4 krone.1448 Kurantne zlatnike se je lahko že od vsega začetka uporabljalo v plačilnem prometu, čeprav je bila v veljavi še avstrijska valuta. Ker država zlatnikov še ni pošiljala v obtok, so krožili le zlatniki, ki so bili skovani na privatni račun. Menjalno razmerje je bilo 20 K = 10 gld., 10 K = 5 gld. Od 28. decembra 1892 je bilo z zlatimi kronami mogoče plačevati vse obveznosti, za katere je bilo izrecno določeno, da jih je potrebno plačevati z zlatimi goldinarji (zlasti carine). Vrednostno razmerje je bilo: 42 zla­ tih goldinarjev = 100 kron.1449 Zlatnike po 8 in 4 gld. so takoj prenehali kovati, kot trgovske zlatnike pa so še naprej kovali dukate.1450 Slika 51: Kurantni zlatnik, 20 kron kron­ ske valute, 1899, Dunaj. 1444 Slovenec, št. 273, 28. 11. 1899. 1445 RGB, 2. 8. 1892, št. 126, 2. 8. 1892, št. 127. 1446 Bronasti drobiž je bil napravljen iz zlitine, ki je vsebovala 95 % bakra, 4 % kositra in 1 % cinka. 1447 Na Ogrskem je kovna svoboda veljala za obe vrsti zlatnikov. 1448 RGB, 11. 8. 1892, št. 133. zgodovini.ce 269 Nova valuta je bila šepajoča zlata valuta. Zato so bili kot kurantni srebrni­ ki še naprej v uporabi srebrniki po 2, 1 in 1/4 goldinarja avstrijske valute, čeprav jih vlada ni smela več na novo kovati. Njihova vrednost v kronah je bila: 2 gld. = 4 K, 1 gld. = 2 K, 1/4 gld. = 1/2 K. Vendar so kurantni srebrniki po 2 in 1/4 gld. veljali samo do 1. junija 1893. Po imenski vrednosti se jih je dalo zamenjati še do 31. julija 1893,1431 potem so bili v obtoku samo še kurantni srebrniki po 1 gld. Po letu 1899 je država velik del kurantnih srebrnikov prekovala v srebrni drobiž po 5 kron. Po letu 1907 jih je prekovala v nov kontingent srebrnega dro­ biža po 5 kron. Po letu 1912 jih je zamenjala z vrednostno enakim drobižem po 2 kroni in z novim kontingentom srebrnega drobiža po 1 krono. Kot trgovske srebrnike so še naprej prosto kovali levantinske tolarje (Marije Terezije).1452 Slika 52: Srebrni drobiž, 5 kron kron­ ske valute, 1907. Poleg kurantnih zlatnikov in srebrnikov je valutna reforma predvide­ vala še uporabo različnih vrst drobiža, ki so imeli le omejeno plačilno moč in katerih izdaja je bila podvržena strogim kontingentom. Na podlagi kvot, ki sta jih avstrijska (70 %) in ogrska (30 %) polovica monarhije plačevali za skupne stroške, so bili leta 1892 razdeljeni tudi kontingenti skupnega drobiža, ki ga je kovala vsaka polovica monarhije pose­ bej. Kasneje so nekatere kontingente povečali. Tabela 15 tako prikazuje, koliko drobiža se je lahko največ skovalo. Prav tako prikazuje zneske (v kronah), do katerih sta morali javnost in država sprejemati določene vrste drobiža v plačilo. Ce je kdo hotel plačati z večjo količino tega drobiža, je lahko prejemnik odklonil takšno plačilo. Tabela 15:1453 kovanci kontingent javnost država srebrni drobiž 5 kron 64.000.000 + 64.000.0001454 250 brez omejitev 2 kroni 50.000.0001455 50 1 krona 200.000.000 + 100.000.0001456 drobiž iz niklja 20 vinarjev 60.000.000 + 20.000.0001457 10 10 10 vinarjev bronasti drobiž 2 vinarja 26.000.000 1 10 1 vinar 1449 RGB, 2. 8. 1892, št. 128, 28. 12. 1892, št. 238. 1450 Glej Tabelo 6. 270 zgodovini-ce Kovanci in papirnati denar avstrijske valute so tudi po sprejemu valutne reforme leta 1892 še naprej ostali v veljavi. Zamenjava starega denarja z novim je potekala postopoma: »Pozneje dobimo namestu papirnatega denarja deloma kovani denar, deloma nov papirnati denar, kajti potem mogel bode vsakdo zamenjati papirnati denar za kovani denar.« Plačevanje da bo lahko še naprej potekalo s starim denarjem, »in samo če bode hotel, recimo, da ima slučajno kaj novega denarja, mogel bode plačevati s kronami.«1451 * 1453 1454 1455 1456 1457 1458 Do nadaljnjega je torej Avstro-Ogrska še naprej imela avstrijsko valuto. Avstrijska valuta je bila tako tudi merilo vrednosti. V goldinarjih in krajcarjih so bile izražene vse denarne vredno­ sti. Kronska valuta je bila samo plačilno sredstvo. Z obstoječim denarjem kronske valute je bilo mogoče plačevati po fiksnem menjalnem razmerju 1 gld. = 2 K.1459 3, Umikanje državnega papirnatega denarja iz obtoka Obstoj državnega papirnatega denarja je bila velika zapreka, ki jo je bilo potrebno premagati na poti do konvertibilne zlate valute.1460 Vse dokler je obstajal nekonvertibilni državni papirnati denar, ni bilo mogoče razglasiti konvertibilnosti bankovcev. Zato sta se z zakonom z dne 2. avgusta 1892 obe polovici monarhije obvezali, da bosta iz denarnega obtoka čim prej umaknili kontingent 312 milijonov gld. državnega papirnatega denarja.1461 Za to operaci­ jo pa sta avstrijska in ogrska vlada potrebovali ustrezno količino zlata. Zato je avstrijska vlada od državnega zbora dobila dovoljenje, da lahko najame posojilo za 218,4 milijonov gld. (70 % skupne vsote), s katerim bo na svetovnem tržišču lahko kupila potrebne količine zlata.1462 1451 RGB, 24. 3. 1893, št. 42. 14,2 Glej Tabelo 6. 1453 RGB, 2. 8. 1892, št. 126, 2. 8. 1892, št. 127. 1454 Leta 1907 so kontingent srebrnega drobiža po 5 kron povečali za 64 milijonov kron. Od nove­ ga kontingenta je na Avstrijo odpadlo 44,8 milijonov in na Ogrsko 19,2 milijonov RGB, 11. 8. 1907, št. 202. 1455 Od tega je 15 milijonov odpadlo na Avstrijo in 35 milj na Ogrsko. 1456 Leta 1912 so kontingent srebrnega drobiža po 1 krono povečali za 100 milijonov kron. Od novega kontingenta je na Avstrijo odpadlo 70 milijonov in na Ogrsko 30 milijonov RGB, 7. 3. 1912, št. 54. 1457 Leta 1907 so kontingent drobiža iz niklja povečali za 20 milijonov kron. Od tega je 14 milijo­ nov odpadlo na Avstrijo in 6 milijonov na Ogrsko. RGB, 19. 2. 1907, št. 38, št. 39. Slovenec, št. 10, 12. L 1907. 1458 Kako bode z novim denarjem, Slovenski narod, št. 143, 25. 6. 1892. 1459 Primerjaj: Uprašanja in odgovori o uravnavi vrednote, str. 5-6. 1460 Mitchell, Wesley C.: Resumption of Specie Payments in Austria-Hungary, JPE, 1898, št. 1, str. 108. 1461 RGB, 2. 8. 1892, št. 127. 1462 RGB, 2. 8. 1892, št. 130. Inama-Sternegg, Carl Theodor: Die Gesertze betreffend die Einlö­ sung von Staatsnoten und die Herabminderung der Schwebenden Schuld in Partial-Hypot- hekaranweisungen, ZVSV, 1894, str. 449-463. zgodovini'Ce 271 Slika 53: Državni papirnati denar, 1 goldi­ nar avstrijske valute, 1. 1. 1882. Nasprotniki zlate valute so že od vsega začetka z nezaupanjem gledali na nameravano posojilo in na nakup zlata.1463 Ti strahovi niso potihnili niti po uspešnem sprejetju valutne reforme v avstrijskem par­ lamentu.1464 Povsem nepričakovano pa se je znova pojavila zlata ažija. Tržna vrednost nove valute se v razmerju do zlatih deviz od srede novembra 1892 ni več držala v mejah zlatih točk. Zlata ažija je začela hitro naraščati in je novembra 1893 pri 6,75 % dosegla svoj vrh. Nato je začela padati in je 17. oktobra 1895 dokončno izginila.1465 Nasprotniki zlate valute so bili pre­ pričani, da so se uresničile njihove črne napovedi. Slovenec je tako poročal: »Vre- jenje valute zadeva na težave, zlata ni dobiti. Jedva se je začelo uvajanje novega denarja, že ima zlato 2 % ažije. S tem je pa uničen ves vspeh vrejenja valute, ker se je ž njo hotela baš to ažijo preprečiti.«1466 »To prihaja od tod, da ni mogoče do­ biti potrebnega zlata. Zidovski bogatini ga trdno držč v svojih krempljih. Težavni položaj naše države si hočejo židovski bogatini popolnoma izkoristiti.«1467 Za pojav zlate ažije naj bi bilo krivo prav povečano povpraševanje po zlatu,1468 pred čemer so že prej svarili nasprotniki zlate valute: »Sedaj se še le vidi, kako prav so imeli tisti, ki so svarili pred vpeljavo zlate veljave.«1469 V tem trenutku se je znova oglasil Vaso Petričič in je ponovil svoje nauke iz leta 1889.1470 Tudi Slovenski narod je s ponosom poudaril: »Našim čitateljem je gotovo še v spominu, da smo svoj čas v principu odobravali vladni namen, regulirati našo valuto, da pa smo od­ ločno obsojali način, kako je mislila vlada svoj načrt izvršiti.«1471 1463 Primerjaj poglavje Neuspešno zavračanje zlate valute, e) Problem dolgov. 1464 Socijalne stvari, Slovenec, št. 245, 26. 10. 1892, št. 253, 5. 11. 1892. 1465 Kamitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 154. Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 498, 558. 1466 Slovenec, št. 95, 26. 4. 1893. 1467 Slovenec, št. 117, 24. maj 1893. 1468 Slovenec, št. 148, 1. 7. 1893, št. 151, 5. 7. 1893, št. 187, 17. 8. 1893. 1469 Slovenec, št. 117, 24. maj 1893. 1470 Petričič, Vaso: K valutnemu vprašanju v deželah, zadolženih v inozemstvu, Slovenski narod, št. 264, 17. 11. 1893, št. 265, 18. 11. 1893. 1471 Slovenski narod, št. 136, 16. 7. 1893. 272 zgodovini-ce Vendar vlada ni nosila vse odgovornosti za zlato ažijo. Čeprav vzroki za nastanek zlate ažije še niso povsem pojasnjeni, lahko rečemo, da sta bili poleg povečanega povpraševanja po zlatu za zlato ažijo v veliki meri krivi tudi sveto­ vna gospodarska depresija in negativna avstrijska plačilna bilanca.1472 Avstrijska vlada je pri nakupu zlata delovala zelo previdno. Celotno operacijo je zaupala bančnemu konzorciju, ki jo je v letih 1893/95 izpeljal brez večjih težav.1473 Po­ vrhu tega je avstrijska vlada kmalu ugotovila, da ne potrebuje toliko zlata, kot je sprva predvidevala in si je zato sposodila le 3/4 predvidene vsote. Tudi ogrska vlada je brez večjih težav nabavila potrebno zlato.14'4 Avstrijski vladi je junija 1894 skozi parlamentarno proceduro uspelo spraviti nov zakon o izvedbi valutne reforme. Avstrijska in ogrska vlada naj bi iz denarnega obtoka umaknili za 200 milijonov gld. državnega papirnatega denar­ ja. Povsem naj bi umaknili državni papirnati denar po 1 gld., za preostali znesek pa naj bi umaknili preostali državni papirnati denar po 5 in 50 gld. Umaknjeni državni papirnati denar so nameravali nadomestiti s 40 milijoni gld. v srebrnem drobižu. Za preostali znesek je država avstroogrski banki nakazala zlato, ta ji je odpisala dolgove in dala v obtok bankovce in kurantne srebrnike.1475 Slika 54: Državni papirnati denar, 5 goldi­ narjev avstrijske valute, 1. 1. 1881. Državni papirnati denar po 1 gld. je imel prisilni tečaj še do konca leta 1895. Pri državnih blagajnah in uradih ga je bilo mogo­ če unovčiti in zamenjati še do 30. junija 1896, nato pa ga je bilo do konca leta 1899 mogoče zamenjati samo še pri večjih državnih blagajnah1476 in pri davčnih uradih.1477 1478 Ko so 24. julija 1894 prenehali izdajati državni papirnati denar po 1 gld., ga je bilo v obtoku za več kot 57 milijonov gld. Zamenjava denarja je hitro potekala.14'8 Nekateri so pohiteli celo bolj kot bi bilo potrebno, saj so bili prepričani, da je ta 1472 Primerjaj: Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 154. Spitz­ müller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 498-500. Hertzka, Theodor: Wechselcurs und Agio, Wien 1894. Kalkmann, Philipp: Die Entwertung der öster­ reichischen Valuta in Jahre 1893 und ihre Ursache, Freiburg-Leipzig-Tübingen 1899 1473 Več o tem glej. Glej: März, Eduard: Österreichische Industrie- und Bankpolitik, str. 260, 262- 268. 1474 Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 362. 1475 RGB, 9. 7. 1894, št. 154, 9. 7. 1894, št. 155. 1476 RGB, 24. 7. 1894, št. 158. Slovenec, št. 199, 31. 8. 1894, št. 160, 12. 11. 1895. 1477 Slovenec, št. 292, 19. 12. 1896. 1478 Primerjaj: Slovenec, št. 285, 10. 11. 1894, št. 280, 6. 12. 1894, št. 56, 8. 3. 1895, št. 79, 6. 4. 1895, št. 184, 13. 8. 1895. zgodovini'Ce 273 denar izgubil prisilni tečaj že konec leta 1894.1479 Konec leta 1895 ga je bilo v ob­ toku samo še za 1,4 milijona gld.1480 Nato je zamenjava le počasi potekala.1481 Več­ ine državnega papirnatega denarja po 1 gld. so se ljudje znebili že do konca leta 1895, ostali denar pa so iz teh ali onih razlogov le počasi prinašali v zamenjavo. Dosti tega denarja preprosto ni bilo več: ali je bil uničen ali do nerazpoznavnosti poškodovan. Precej ga je bilo izgubljenega ali založenega. Časopisi so bralce sicer opozarjali na roke za zamenjavo,1482 vendar so ljudje v zadnjih mesecih prinesli za­ menjat samo še par deset tisoč gld.1483 Do konca leta 1899 je bilo nezamenjanih še za okoli 600.000 gld. teh »zmanjkovcev«.1484 Ker po tem času nezamenjani denar ni več veljal, so ga s tem državljani praktično podarili državi. Do konca leta 1896 so iz obtoka umaknili tudi za 142 milijonov gld. dr­ žavnega papirnatega denarja po 5 in 50 gld. Ljudje pri tej zamenjavi niso imeli nobenih problemov, saj ga je država sproti umikala iz prometa,1485 kakor hitro so ji ljudje s tem denarjem plačali kakšen znesek.1486 4. Zamenjava drobiža Prebivalstvo je novo kronsko valuto najbolj očitno zapopadlo, ko so morali zamenjati denar avstrijske valute v nov denar kronske valute. Za vse sloje prebivalstva je bilo to najbolj očitno predvsem pri drobižu. Ze leta 1893 je vlada začela umikati srebrni drobiž po 20 kr.1487 Naslednje leto se je odločila, da bo srebrni drobiž po 20 kr. veljal še do konca leta 1894, zamenjati pa ga bo mogoče do konca leta 1895.1488 Srebrni drobiž po 10 in 5 kr. je bilo mogoče zamenjati do konca leta 1898.1489 Leta 1893 so iz obtoka začeli umikati bakreni drobiž po 4 kr. Enako kot pri srebrnem drobižu po 20 kr. ga je bilo mogoče zamenjati do konca leta 1895.1490 Nato so leta 1897 začeli umikati bakreni drobiž po 1 in 1/2 kr. V jav­ nem prometu je imel prisilni tečaj še do konca junija 1898, nato ga je bilo do konca leta 1899 mogoče zamenjati pri državnih blagajnah.1491 1479 Slovenec, št. 7, 9. 1. 1895. 1480 Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 364. 1481 Slovenec, št. 129, 8. 6. 1896, št. 81, 10. 4. 1897, št. 32, 10. 2. 1898, št. 78, 7. 4. 1898, št. 152, 8. 7. 1898, št. 33, 10. 2. 1899, št. 181, 9. 8. 1899. 1482 Slovenec, št. 282, 7. 12. 1896, št. 209, 13. 9. 1899. št. 234, 12. 10. 1899. 1483 Slovenec, št. 283, 11. 12. 1899. 1484 Novice, št. 8, 23. 2. 1900. Slovenec, št. 31, 8. 2. 1900. 1485 Slovenec, št. 18, 22. 1. 1895. 1486 Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 364. 1487 RGB, 1. maj 1893, št. 72. Slovenec, št. 183, 11. 8. 1894. 1488 Slovenec, št. 177, 4. 8. 1894, št. 7. 9. 1. 1895. 1489 RGB, 23. 6. 1894, št. 125, 18. 12. 1895, št. 192. 1490 RGB, 23. 6. 1894, št. 125. Slovenec, št. 177, 4. 8. 1894, št. 183, 11. 8. 1894. 1491 RGB, 9. 6. 1897, št. 135. Slovenec, št. 136, 18. 6. 1897, št. 165, 23. 7. 1897, št. 132, 14. 6. 1898. 274 zgodovini -ce Časopisje je svoje bralce seveda opozorilo na bližajoči se končni rok za za­ menjavo,1492 vendar ljudje po stari navadi niso zamenjali prav vsega preklicanega drobiža. Zato je kranjska trgovska in obrtna zbornica podprla prošnjo trgovske in obrtne zbornice iz Innsbrucka, da naj finančno ministrstvo za dve leti poda­ ljša rok za zamenjavo bakrenega drobiža. Trgovci so se preprosto bali finančne izgube, ker naj bi prav oni morali vzeti v plačilo razveljavljeni drobiž, če ne bi hoteli izgubiti svojih strank.1493 Za razliko od državnega papirnatega denarja po 1 gld. je država dala ljudem pri drobižu še eno priložnost. Bakreni drobiž po 1 in 1/2 kr. so glavne državne blagajne v glavnih deželnih mestih sprejemale še do 30. junija 1900. Preklicani srebrni drobiž pa so do 15. februarja 1901 sprejemale samo še po polovični vrednosti. Vendar so leta 1902 ta rok podaljšali. Potem so tudi bakreni drobiž sprejemali samo še po polovični vrednosti.1494 1495 V skladu z umikom starega drobiža avstrijske valute iz denarnega obtoka je vlada v obtok pošiljala novi drobiž kronske valute. Drobiž iz niklja po 10 in 20 vinarjev je začel prihajati v promet po 1. maju 1893,1493 po 16. maju pa še srebrni drobiž po 1 krono.1496 Vzporedno z umikanjem starega bakrenega drobiža je v obtok prihajal novi bronasti drobiž kronske valute.1497 1498 Dunajska kovnica1494 je bila ves čas polno zaposlena s kovanjem novega drobiža.1499 Ko 1. julija 1898 star bakreni drobiž ni imel več prisilnega tečaja, je denarni promet že skoraj povsem obvladoval novi drobiž kronske valute.1500 Pri tem je bilo nerodno samo to, da so ljudje v tem času še vedno računali z avstrijsko valuto in je bilo torej potrebno nov drobiž sproti preračunavati v goldinarje in krajcarje. Slika 55: Drobiž iz niklja, 20 vinarjev kron­ ske valute, 1894. 1492 Slovenec, št. 234, 12. 10. 1899, št. 291, 20. 12. 1899. 1493 Novice, št. 52, 29. 12. 1899, str. 440-441. 1494 Slovenec, št. 39, 17. 2. 1900, št. 140, 21. 6. 1901, št. 27, 3. 2. 1902. 1495 RGB, 1. maj 1893, št. 72. Slovenec, št. 183, 11. 8. 1894. 1496 RGB, 14. maj 1893, št. 80. 1497 Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 375. 1498 O stanju dunajske kovnice ob začetku kovanja novega denarja kronske valute primerjaj: Bericht über die Thätigkeit des k. k. Haupt-Münzamtes in Jahren 1892 und 1893 seit Einfüh­ rung der Kronenwährung, Wien 1894. 1499 Slovenec, št. 216, 21. 9. 1896, št. 154, 10. 7. 1897, št. 282, 10. 12. 1898. 1500 Slovenec, št. 132, 14. 6. 1898. zgodovini>ce 275 5. Srebrniki konvencijske valute in zvezni tolarji Z ministrsko uredbo z dne 8. avgusta 1892 je Avstrija do konca leta 1892 iz obtoka dokončno umaknila še vse preostale srebrnike konvencijske valute, ki so veljali tudi še po uvedbi avstrijske valute. Do tega časa je bilo mogoče zame­ njati še srebrni drobiž po 6 kr. CM, ki ga že prej niso več sprejemali po njegovi stari nominalni vrednosti.1501 Do konca oktobra 1892 so tako samo na Štajer­ skem iz obtoka umaknili za 270.000 gld. srebrnikov konvencijske valute.1502 1503 Do konca leta 1902 pa so ljudje samo v Ljubljani zamenjali za 300.000 gld. tega denarja.1305 Ves ta konvencijski denar so ljudje hranili doma in ga praktično ni bilo v denarnem obtoku. Drugače bi slejkoprej prišel v državne blagajne, kjer bi ga država zamenjala za nov denar avstrijske valute. Velike probleme so povzročali še zvezni tolarji iz leta 1857. Ko je bila leta 1867 razpuščena denarna zveza med Avstrijo in Nemško carinsko zvezo, so bili zvezni tolarji v obeh državah (po letu 1871 v Nemčiji) še naprej zakonito plačilno sredstvo. Večina v Avstriji skovanih zveznih tolarjev je za časa srebrne ažije odte­ kla v Nemčijo. Ko je Nemčija uvedla zlato valuto in je cena srebra začela padati, je bila v obeh državah njuna kovinska vrednost manjša od njune nominalne vrednosti. V Nemčiji so zvezne tolarje le počasi umikali iz denarnega obtoka in so jih vse do leta 1907 obdržali kot sestavni del šepajoče zlate valute. Vendar Nemčija ni bila pripravljena kriti vseh stroškov prekovanja avstrijskih zveznih tolarjev. 20. februarja 1892 sta se Nemčija in Avstro-Ogrska sporazumeli, da bo Avstro-Ogrska prevzela eno tretjino (8,66 milijonov) v Nemčiji zbranih avstrij­ skih zveznih tolarjev po njihovi nominalni vrednosti, ostalo količino pa bodo v Nemčiji na lastne stroške prekovali v srebrni drobiž.1504 Vrnitev zveznih tolarjev med prebivalstvom seveda ni zbudilo zadovolj­ stva, saj je morala stroške prekovanja pokriti država: »Sedaj prihajajo iz Nemčije celi vagoni [zveznih! tolarjev, za katere potem gre naše težko pridobljeno zlato v Nemčijo.«1’03 Kot zakonito plačilno sredstvo so zvezni tolarji veljali samo še do 1. julija 1893, po imenski vrednosti se jih je dalo zamenjati še do 31. julija 1893.1506 1,01 RGB, 24. 8. 1892, št. 43. Primerjaj zgoraj še Tabelo 8 in poglavje Srebrna ažija in denarna kriza, b) Problemi z drobižem. 1502 Novice, št. 47, 18. 11. 1892, str. 385. 1503 Novice, št. 4, 27. 1. 1892, str. 37-38. 1304 Theurl, Theresia: Eine gemeinsame Währung für Europa, str. 163-164. 1503 Slovenec, št. 95, 26. 4. 1893. V resnici je Avstro-Ogrska zvezne tolarje zamenjevala za bankovce. 1506 RGB, 24. 3. 1893, št. 39, 12. 4. 1893, št. 53. 276 zgodovini>ce 6. Uveljavljanje kronske valute Sele leta 1900 je bilo vendarle konec prehodnega obdobja, ko je bila avstrijska valuta zakonsko še naprej uradna državna valuta in je bil denar kron­ ske valute samo plačilno sredstvo. Sicer so začele železnice že 1. januarja 1899 voznino zaračunavati v kronski valuti,1507 vendar so ljudje in država še ves ta čas računali in govorili v goldinarjih in krajcarjih. To samo po sebi niti ni bilo pre­ senetljivo, saj je večina denarja še naprej krožila v obliki avstrijske valute. Kron­ ska valuta se je uveljavila samo v obliki drobiža. 1. januarja 1900 pa je kronska valuta postala edina zakonita valuta v državi. Odslej je bila kronska valuta tudi edino veljavno merilo vrednosti. Vse cene, vsi računi in vsi ostali denarni zneski so morali biti izraženi v kronah in vinarjih.1’08 Kljub temu da so imeli ljudje več kot dovolj časa, da so se navadili na novo valuto in čeprav je bilo vrednostno razmerje med obema valutama resnično zelo preprosto, je sprva prihajalo do najrazličnejših zmešnjav: »Veliko zmed in napak vsepovsod napravlja novo uvedeno štetje v kronah namesto goldinarjih.«1509 Da ne bi prihajalo do še večjih zmešnjav je npr. Mohorjev koledar vsako leto ob­ javil tabelo, v kateri je bilo jasno zapisana vrednost novega kronskega denarja v starem denarju avstrijske valute.1’10 Zlasti nerodno je bilo, ker so bili tudi po novem letu zakonito plačilno sredstvo še naprej kurantni srebrniki po 1 gld. (= 2 K), državni papirnati denar po 5 gld. (= 10 K) in 50 gld. (= 100 K). Tudi vsi bankovci avstroogrske banke so se v tem času še naprej glasili na goldinarje.1511 Vendar vse kaže, da kmalu ni več prihajalo do zmešnjav. Vsaj časopisi niso več poročali o njih. V denarnem prometu je denar kronske valute zavzel svoje mesto kot plačilno in menjalno sredstvo, ob njem pa je še nekaj časa obstajal tudi denar avstrijske valute. ' Bolj nerodno je bilo, da se veliko ljudi nikakor ni moglo navaditi na kron­ sko valuto kot računsko sredstvo. Nekateri so sicer povsem pravilno uporabljali izraz krona, medtem ko so drugi še naprej govorili o goldinarjih.1512 * Celo neka­ teri pisatelji so vrednosti še naprej izražali v goldinarjih.1’13 Oblasti so leta 1903 z zaskrbljenostjo ugotavljale, »da večina ljudstva še vedno računa na goldinarje in 1507 Slovenec, št. 293, 23. 12. 1898. 1508 RGB, 21. 9. 1899, št. 176, 3. del. Primerjaj še: Slovenec, št. 234, 12. 10. 1899, št. 295, 27. 12. 1899. 1509 Slovenec, št. 9, 12. 1. 1900. V novi valuti je bilo seveda potrebno izraziti tudi vse stare dolgove. Na nekem sodišču so tako dolg, ki se je prej glasil na 400 gld. po novem pravilno zabeležili kot dolg, ki se je glasil na 800 kron. Vendar so pri tem po vsej neumnosti prejšnje 5 % obresti spremenili v 10 % obresti. 1,10 Koledar Družbe sv. Mohorja, 1901, str. 137. (Glej še leta 1902-1908) 1511 Primerjaj še: Slovenec, št. 281, 7. 12. 1899.' 1512 Primerjaj npr.: Kostanjevec, Jos.: Zlati križec, Ljubljanski zvon, 1904, str. 726-727. 1,13 Primerjaj: Meško, Ksaver: Razni ljudje, KDM, 1909, str. 11. zgodovini.ee 277 Slika 56: Bankovec avstroogrske banke, 100 goldinarjev avstrijske valute, 1. 5. 1880. krajcarje, dasi je kronska veljava vpeljana že od 1. januarja 1901«.1514 1515 1516 1517 Zlasti tradi- cionalno kmečko okolje se je vedno težko navadilo na novosti, ki so posegale v njihov utečeni svet merskih, utežnih in nenazadnje denarnih predstav. Moderni merski in utežni sistem je npr. veljal že od leta 1876. Odtlej je bilo prepovedano tehtati in meriti s starimi enotami: »O novej meri in vagi je vse tiho. [...] Potem takem bi človek skoraj mislil, da je nova mera in vaga ljudem priljubljena, toda skušnja uči, da se bo kmečki ljud le težko z njo sprijaznil.«’313 Ce so se tako trgov­ ci pri medsebojnem poslovanju počasi vedno bolj privajali na nove mere, pa se je kmečko ljudstvo še naprej trdovratno oklepalo starih.1’16 Ponekod so trgovci, ki so prodajali po novih merah (na kar jih je obvezoval zakon), morali zaradi bojkota kmečkih kupcev zopet preiti na stare mere. V okolici Novega mesta tako ljudje še leta 1900 niso hoteli kupovati mesa na kile.1’17 Nič drugače ni bilo pri uvedbi nove denarne enote. Ljudje so cene še vedno preračunavali v goldinarjih in so zato od trgovcev zahtevali, da naj imajo tudi oni cene v goldinarjih. Ponavadi je to pomenilo, da so bile cene izražene v obeh valutah. Vladi naposled ni preostalo nič drugega, kot da je leta 1908 ostro 1514 Slovenec, št. 82, 11. 4. 1903. 1515 Od notranjsko-primorske meje, Slovenec, št. 141, 18. 12. 1877. 1516 Ali naj se sadje meri ali tehta pri prodaji?, KDM, 1893, str. 85. 1517 Slovenec, št. 15, 19. 1. 1900. 278 zgodovini>ce prepovedala takšno početje in je kršiteljem zagrozila z denarno kaznijo.151'8 Pre­ poved je kmalu začela tudi izvajati.1518 1519 Kljub temu pa se v miselnosti nekaterih ljudi še dolgo časa ni nič premaknilo. Veliko kmečkega prebivalstva je še naprej računalo v goldinarjih in krajcarjih.1520 7. Ukinitev državnega papirnatega denarja in novi bankovci kronske valute Vlada je kronsko valuto razglasila za uradno državno valuto, ko se je odločila, da bo iz denarnega obtoka umaknila še ves preostali državni papirnati denar. Avstrijska in ogrska vlada sta se leta 1899 sporazumeli, da bosta iz ob­ toka umaknili še za preostalih 112 milijonov gld. (224 milijonov K) državnega papirnatega denarja po 5 in 50 gld.1521 Obe vladi sta avstroogrski banki nakazali ustrezno količino zlatega in srebrnega denarja (avstrijski delež je bil 156.800.000 K), banka pa je poskrbela za zamenjavo državnega papirnatega denarja v srebrni drobiž po 5 kron (64 milijonov K) in bankovce po 10 kron (160 milijonov K). Država je potrebni srebrni drobiž dobila s prekovanjem večjega dela kurantnih srebrnikov po 1 gld.1'’22 Slika 57: Bankovec avstroogrske banke, 10 kron kronske valute, 31. 3. 1900. 1518 RGB, 24. 4. 1908, št. 83. 1519 Prvi primer je bil na Moravskem. Slovenec, št. 193, 24. 8. 1908. 1520 Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, str. 547. zgodovini>ce 279 15. marca 1900 je avstroogrska banka državni papirnati denar po 5 in 50 gld., ki se je nahajal v državnih blagajnah, začela zamenjavati za srebrni drobiž po 5 kron.1521 1522 1523 Ta operacija je bila uspešno zaključena že sredi oktobra 19OO.1524 Septembra 1900 se je začel dokončen umik državnega papirnatega denarja po 5 in 50 gld. iz obtoka. Državni papirnati denar je imel prisilni tečaj do 28. febru­ arja 1903. Nato so ga do 31. avgusta 1903 sprejemali le še državne blagajne in uradi, do 31. avgusta 1907 pa so ga zamenjevali res samo še na centrali avstro- ogrske banke na Dunaju.1’25 Zato je Slovenec avgusta 1903 še zadnjič opozoril svoje bralce: »Kdor ima kaj teh starih bankovcev, naj jih sedaj hitro zmenja, ker pozneje jih bode moral na Dunaj poslati, kar je s stroški združeno.«1526 Po letu 1907 je ta denar izgubil svojo vrednost. Kljub nestrpnemu pričakovanju1’27 so novi bankovci po 10 kron v za­ meno za državni papirnati denar po 5 in 50 gld. začeli prihajati v obtok šele po 2. septembru 1902.1528 Hkrati je morala avstroogrska banka začeti izdajati tudi ostale nove bankovce, ki so se glasili na krone. Izdala je bankovce po 10, 20, 50, 100 in 1000 kron. Bankovce po 20 kron naj bi začela izdajati že septembra 1900,1529 vendar so naposled začeli prihajati v obtok šele avgusta 1901.1530 Hkrati je bilo potrebno iz obtoka umakniti vrednostno enake bankovce po 10 gld. Ti so nato veljali še do 31. avgusta 1903; do 1. septembra jih je bilo še mogoče za­ menjati pri centrali avstroogrske banke na Dunaju.1’31 Avstroogrska banka je 15. maja 1902 začela pošiljati v obtok še bankovce po 50 kron,1’32 20. oktobra 1902 bankovce po 100 kron 1533 in januarja 1903 bankovce po 1000 kron.1534 Bankovce 1521 Samo na avstrijska pleča je padel državni papirnati denar, ki je imel kritje v neizdanih so­ linskih listkih do 100 milijonov gld. Avstrijska vlada je leta 1894 začela zmanjševati svoj dolg v obliki solinskih listkov. Leta 1898 ga je bilo tako še za slabih 50 milijonov gld. Ker je bil zaradi političnih razprtij državni zbor v tem času nesklepčen, avstrijska vlada ni mogla do konca odplačati tega dolga. Zato se je sporazumela z ogrsko vlado in je do konca leta 1899 z novimi solinskimi listki zamenjala državni papirnati denar, ki je bil v obtoku namesto neiz­ danih solinskih listkov. S tem je bila tudi ukinjena dotedanja navezava kontingenta državnega papirnatega denarja s solinskimi listki. Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 369-371. 1522 RGB, 21. 9. 1899, št. 176. 1523 RGB, 8. 3. 1900, št. 42, št. 43. Slovenec, št. 52, 5. 3. 1900. 1524 Spitzmüller, Alexander: Die österreichisch-ungarische Währungsreform, str. 366. 1525 RGB, 10. 8. 1901, št. 123. Slovenec, št. 185, 14. 8. 1901. 1526 Slovenec, št. 197, 27. 8. 1903. 1327 Slovenec, št. 19, 24. 1. 1900, št. 251, 2. 11. 1900. 1528 Slovenec, št. 178, 6. 8. 1901. 1529 Slovenec, št. 84, 12. 4. 1900, št. 163, 19. 7. 1900, št. 195, 27. 8. 1900, št. 200, 1. 9. 1900. 1530 Slovenec, št. 193, 24. 8. 1901. 1331 Slovenec, št. 200, 1. 9. 1900, št. 207, 10. 9. 1901, št. 150. 4. 7. 1903, št. 185, 12. 8. 1903, št. 197, 27. 8. 1903. 1532 Slovenec, št. 112, 17. maj 1902. 1333 Slovenec, št. 236, 14. 10. 1902. 1334 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninsitut, 2. del, 3. knjiga, str. 1142. 280 zgodovini-ce po 100 in 1000 kron je počasi zamenjala za stare bankovce po 100 in 1000 gld. Bankovci po 1000 gld. so tako prenehali veljati šele konec leta 1910.1333 Slika 58: Bankovec avstroogr- ske banke, 100 kron kronske valute, 2. 1. 1902. 8. Nikoli uresničena konvertibilnost kronske valute Temelj načrtovane zlate valute naj bi bili prav kurantni zlatniki po 10 in 20 kron. Ze od samega začetka so jih kovali na račun privatnih oseb. Zaradi valutne reforme in pozitivne plačilne bilance je v naslednjih letih v Avstro-Ogr- sko priteklo veliko zlata.1535 1536 Ko je država začela umikati državni papirnati denar, je dala kovnicam skovati adekvatno količino zlatnikov,1537 ki jih je nato predala avstroogrski banki. Tudi banka je krepila svoje zaloge zlata, ki jih je v veliki meri dala prekovati v zlatnike. Zaloge zlata avstroogrske banke so se tako zelo poveča- le,1538 1539 vendar banka zlatnikov še ni začela zamenjevati za bankovce. Zato je bilo v denarnem obtoku le malo zlatnikov. Do večjega prihoda zlatnikov v denarni obtok je lahko prišlo šele po do­ končnem umiku državnega papirnatega denarja iz obtoka. Dokler je za državni papirnati denar veljal prisilni tečaj, za bankovce ni bilo mogoče razglasiti kon­ vertibilnosti. Avstroogrska banka je prve zlatnike začela pošiljati v denarni ob­ tok že avgusta 1901. Po eni strani je z njimi hotela nadomestiti bankovce po 20 kron, po drugi strani pa je preprosto hotela preveriti, kako bo na njih reagirala javnost. Slovenec je ob tem samo suho zabeležil: »Zlati novci po 10 kron pridejo /.../ v večji množini v promet.«1’39 1535 Slovenec, št. 274, 1. 12. 1910. 1536 Tessner, Magnus: Der Außenhandel Österreich-Ungarns, str. 100-101. Rudolph, Richard L.: Banking and Industrialization in Austria-Hungary, Cambridge 1976, str. 229-231. b3' O količinah skovanih zlatnikov primerjaj: Slovenec, št. 154, 10. 7. 1897, št. 6, 10. 1. 1898, št. 282, 10. 12. 1898. 1538 Primerjaj: Mecenseffy, Emil: Bericht über den Goldbesitz der Oesterreichisch-ungarischen Bank, Wien 1897, str. 10-20. 1539 Slovenec, št. 235, 12. 10. 1901. zgodovini-ce 281 Na vsesplošno presenečenje jih je javnost sprejela s precejšnjim odporom. Namesto da bi jih ljudje navdušeno pograbili, so se jih hoteli čim prej znebiti. Zato so zlatniki kmalu priromali nazaj v blagajno avstroogrske banke. Avstroogr- ska banka je vztrajala pri svoji politiki in jih je vztrajno pošiljala nazaj v obtok. Konec leta 1905 je bilo zunaj avstroogrske banke največ zlatnikov. Vendar jih je velika večina od 291 milijonov kron pristala v blagajnah denarnih ustanov, ki so se brez uspehov trudile, da bi jih spravile nazaj med ljudi. Vzrok za ta odklonilen odnos javnosti je bil povsem preprost. Po dolgih desetletjih papirnatega denarja je javnost nenadoma spoznala, da so težki kovan­ ci precej bolj nepraktično plačilno sredstvo kot lahki bankovci.1540 1541 1542 1543 Ljudje so šele takrat začeli spoznavati prednosti prej tako osovraženega papirnatega denarja, ko je vlada iz obtoka začela umikati bankovce po 1 gld.: »Občinstvo se le ne­ rado loči od bolj pripravnega prometnega sredstva in ne mara dosti za okorne goldinarske srebrnike.«1’41 S srebrnim drobižem se je javnost nazadnje morala sprijazniti, ker preprosto ni imela druge možnosti. Papirnatega denarja manjših nominalnih vrednosti namreč ni bilo več v obtoku. Povsem drugače pa je bilo z zlatniki. V obtoku so bili bankovci po 10 in po 20 kron. Nekateri zlatniki po 10 kron so se samo zato obdržali v obtoku, ker je bil kontingent bankovcev po 10 kron preprosto premajhen, da bi bilo z njim mogoče pokriti vse potrebe gospo­ darstva po tem denarnem sredstvu. Zlatniki so imeli še eno neprijetno lastnost: ob nepazljivem plačevanju so jih ljudje hitro lahko zamenjali z manj vrednim, vendar podobnim drobižem.1’42 Zaradi vseh teh neprijetnosti s kovinskim denarjem je bila večina goto­ vine v denarnem obtoku še naprej sestavljena iz bankovcev. Leta 1912 je tako npr. delež kovinskega denarja v obtoku znašal 27 %, od tega je samo četrtina vrednosti kovancev odpadla na zlatnike, ostalo pa na srebrnike. V tem pogledu Avstro-Ogrska sicer ni bila več nobena izjema. Podobno visok delež papirnatega denarja so v denarnem obtoku imele tudi Nizozemska, Švica in skandinavske države. V Italiji je bilo celo samo 5 % denarja v obtoku kovinskega. Nasprotno je bila v veliko bolj razviti Veliki Britaniji, Franciji in Nemčiji večina gotovine v obliki kovinskega denarja, v Nemčiji celo nad 60 %.1’43 Še pred nekaj leti bi iz obtoka zelo hitro izginili vsi ti zlatniki, ki so se jih sedaj ljudje v Avstro-Ogrski dobesedno otepali. Zaradi zlate ažije bi jih ljudje po stari navadi vneto tezavrirali ali izvažali v tujino. Prav dejstvo, da so ljudje rajši kot zlatnike sprejemali bankovce, je dokaz, da so sedaj ljudje z velikim zaupanjem 1540 Več o tem glej: Mises, Ludwig: Das Problem gesetzlicher Aufnahme der Barzahlungen in Österreich-Ungarn, JGW, 1909, str. 994-997. 1541 Slovenski narod, št. 190, 21. 8. 1894. 1542 Primerjaj: Slovenec, št. 299, 31. 12. 1902, št. 78, 7. 4. 1909. Iz delovanja mladinskega sodnika, Slovenec, št. 87, 19. 4. 1910. 1543 Fischer, Wolfram (ur.): Handbuch der europäischen Wirtschafts- und Sozialgeschichte, str. 175. 282 zgodovini-ce gledali na verodostojnost avstroogrske banke. Še pomembneje pa je bilo, da so v poslovno trdnost banke verjeli tudi denarni trgi. Bankovci sicer tudi sedaj niso bili konvertibilni, vendar kljub temu zlate ažije od leta 1896 preprosto ni bilo več. Avstroogrska banka je postopoma razvila devizno politiko, s pomočjo katere ji je uspelo obraniti tečaj krone v ozkih okvirih (0,4 % pod in nad pariteto), ki so bolj ali manj sovpadali z zlatimi točkami. Banka se je praktično zavezala, da bo dolgoročno ohranjala stabilen tečaj. V vsakem trenutku je bila pripravljena zamenjati bankovce za zlato ali zlate devize. Ker so denarni trgi banki povsem verjeli, da se bo držala svojih obveznosti in bo ohranila stabilen tečaj, so posred­ no celo sami pripomogli k ohranitvi stabilnega tečaja avstrijske valute. Dodaten stabilizacijski faktor je bila tudi država, ki je vodila stabilno proračunsko poli­ tiko in je banki pustila neodvisnost v centralno bančnem delovanju.1544 Avstro-Ogrska je tako v praksi imela valuto zlatih deviz, čeprav je de iure še naprej imela nekonvertibilno valuto. Avstriji in Ogrski se nikoli ni uspelo dogovoriti o formalni razglasitvi konvertibilnosti. Na Ogrskem temu večinoma niso nasprotovali. Nasprotno so se avstrijski gospodarski krogi bali povečanja obrestnih mer. Še bolj pa se je avstrijska javnost bala, da bo razglasitev kon­ vertibilnosti le prvi korak na poti do ogrske monetarne suverenosti. Zato kon­ vertibilnost niso uzakonili tudi ob vnovični obnovitvi bančnega privilegija leta 1911.1545 Vsi ti dogodki niso imeli prav nobenega vpliva na ustaljeni denarni promet. V letih pred prvo svetovno vojno je denarni sistem v Avstro-Ogrski naposled dosegel težko pričakovano stabilnost. Različne vrste denarja so imele povsem isto vrednost. V obtoku se je trdno zasidral drobiž iz brona, niklja in srebra. Kurantni srebrni goldinarji so bili pretopljeni v srebrni drobiž ali pa so ležali v kleti avstroogrske banke. V obtoku so bili še zlatniki po 10, 20 in 100 1544 Flandreau, Marc in Komlos, John: Core or Periphery? The credibility of the Austro-Hungari­ an currency 1867-1913, Bacinger, Karl in Stiefel, Dieter (ur.): Auf Heller und Cent, Frankfurt- Wien 2001, str. 163-184. Flandreau, Marc in Komlos, John: How to Run a Target Zone? Age Old Lessons from an Austro-Hungarin Experiment (1896-1914), Conference Presentation at the Economic History Association, Philadelphia, 2001. Flandreau, Marc: The Bank, the States, and the Market: An Austro-Hungarian Tale for Euroland, 1867-1914, Working Papers 43, Wien 2001. Karnitz, Reinhard: Die österreichische Geld- und Währungspolitik, str. 155- 160. 1,45 Popovics, Alexander: Das Geldwesen im Kriege, New York 1925, str. 14-23. Primerjaj še: Mises, Ludwig: Das Problem gesetzlicher Aufnahme der Barzahlungen in Osterreich-Ungarn, str. 985-1037. Federn, Walther: Die Frage der Barzahlungen, ZVSV, 1910, str. 657-678. Fe­ dern, Walther: Das Problem gesetzlicher Aufnahme der Barzahlungen in Osterreich-Ungarn, JGW, 1910, str. 151-172. Mises, Ludwig: Zum Problem gesetzlicher aufnahme der Barzahlun­ gen in Österreich-Ungarn, JGW, 1910, str. 1877-1884. Mises, Ludwig: Das vierte Privilegium der Österreichisch-Ungarischen Bank, ZVSV, 1912, str. 611-624. Federn, Walther: Entgeg­ nung auf den Artikel von D. V. Mises »Das vierte Privilegium der Österreichisch-Ungarischen Bank«, ZVSV, 1912, str. 748-756. Zuckerkandl, Robert: Das neue Privilegium der Oesterreic- hisch-ungarischen Bank, JNÖS, 1913, str. 289-328. zgodovini-ce 283 kron, vendar so ljudje veliko raje uporabljali bankovce po 10, 20 in 100 kron. Za še večja plačila so imeli na razpolago bankovec po 1000 kron. Toda v denarnem prometu je imela vsa ta gotovina čedalje manjši pomen. Z razvojem finančnih ustanov se je vse bolj uveljavljalo brezgotovinsko poslovanje. Leta 1912 je tako od skupne denarne mase v ožjem smislu (Ml: gotovina in depoziti na vpogled - 9642 milijonov kron), na gotovino odpadlo samo še 17 %.1546 Sele prva svetovna vojna je zopet temeljito omajala obstoječi denarni si­ stem. Po avstroogrskemu ultimatu Srbiji so zaloge zlata avstroogrske banke zače­ le hitro kopneti. Število bankovcev v obtoku se je povečevalo. Po vojni napovedi je avstroogrska banka prenehala prodajati devize. Da bi vlada preprečila naval na banke, je ustavila večja izplačila. Kovani denar je zopet doživel znano usodo iz vojnih dni. Zlatniki in srebrni drobiž so začeli hitro izginjati iz obtoka. Prišlo je do pomanjkanja drobiža. Znova se je pojavil nadomestni denar in bankovci manjših nominalnih vrednosti.1547 Toda to je že povsem nova zgodba. 1546 Komlos, John: Financial Innovation and the Demand for Money in Austria-Hungary, 1867- 1913, JEEH, 1987, št. 3, str. 587-605. Komlos, John: The Diffusion of Financial Technology into the Austro-Hungarian Monarchy toward the End of the Nineteenth Century, V: Komlos, John (ur.): Economic Development in the Habsburg Monarchy in the Nineteenth Century, 1983, str. 137-163. Komlos, John: Die Habsburger monarchie als Zollunion, str. 203. 1547 März, Eduard: Österreichische Bankpolitik in der Zeit der großen Wende 1913-1923, Münc­ hen 1981, str. 140-143. 284 zgodovinice 313 currency, which was of lower intrinsic value, began to drive the intrinsically more valuable coinage out of circulation, as people found it more lucrative to hoard or melt the coins, or to sell them abroad. With the rise of the premium on silver, the silver and later even the copper coinage began to disappear from circulation. Subsequently there was a growing shortage of coins. In straitened circumstances, people resorted to tearing up the paper notes into smaller pieces and/or to using emergency moneys. In response, the state began issuing silver coins, yet the dilution of the valuable metals in the currency soon decreased its value. Whenever this coinage also disappeared from circulation, it was substitut­ ed with paper small change. This, in its turn, drove the most of the remaining silver coinage out of circulation as well. At the same time, the state attempted to allay the lack of copper small change with repeated additional emissions of copper coins. The main culprit for this ensuing lack of coins was the state itself, which considered the issue of paper money the only means available to it for covering the large expenditures incurred by its military operations. Not only was there an increase in the number of National Bank issued bank notes in circulation, but the state also began issuing its own paper currency. Since this state money was closely connected with the bank notes, the main precondition for the re­ form of the National Bank was the complete reform of the state money - while both these conditions had to be met before the paper money could be declared convertible. A reform of the Austrian monetary system was possible only if it were to be based on sound state finances. Yet since Austria proved incapable of financing its ambitious foreign policies, all efforts for reform eventually floun­ dered. The fiscal and monetary situation finally stabilized after 1866. At this time, both silver and copper coinage was in circulation along with the state money and bank notes. In the 1870’s, however, the price of silver began to drop rapidly, decreasing the value of Austria-Hungary’s silver-based currency. In 1878, parity was again established between the silver and the paper money and silver coins of undepleted intrinsic value appeared in circulation again. However, when the free coinage of silver was discontinued in the following year, Austria-Hungary had, in effect, switched to a paper currency. Public attention in general at this time was focussed mainly on the dilem­ ma of what kind of currency would best suit the needs of the Austro-Hungarian economy. Some advocated silver standard, while others were in favour of bimet­ allism; others still favoured a gold standard, and some wanted to maintain the paper currency that was in circulation at the time. When the Habsburg monar­ chy finally decided to adopt the gold standard the monetary system underwent another thorough reform. As in the case of the currency reform of 1858, when Austria had changed to the Austrian currency, the population also found it 314 zgodovini-ce difficult to get used to the new currency this time around. From an economic point of view, the currency reform had been very successful. Although the paper money was never formally pronounced convertible with gold, the fluctuations in the exchange rate of the new gold-based currency remained within the gold points. Nor did the new gold coins disappear from circulation. With this, the long-awaited wish of the great majority of the population for a stable monetary system was finally fulfilled. zgodovini>ce 315 Izid knjige so omogočili: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije Banka Koper