v dolino premog razbremenil te gozdove pretiranih sečenj, pa si je tamkajšnja go- spoda v teh gozdovih zasnovala z divjadjo prebogata lovišča. Leta 1970 so z gozdovi, ki imajo izjemno pomembno varovalno vlogo - zaradi varovanja doline pred snež- nimi plazovi, pričeli gospodariti strokovneje. Med najodločnejšimi ukrepi je bila ureditev gospodarjenja z divjadjo. Stalež srnjadi in gamsov ohranjajo zelo nizek z intenzivnim odstrelom, jelenjad pa prek zime zapro v ograjena zimovališča, podobno kot ravnajo pri nas v območju GG Kranj v Karavankah. A v Bad Reichenhallu so dos ledni: jelenjad, ki prek zime ostane zunaj ograd, odstrelijo. Pred ureditvijo lovskega gospodarjenja je- lovo mladje ni moglo pre rasti višine 15 cm, danes je poškodovanega manj kot 5 %, le izjemoma do 1 o% in z naravno obnovo nimajo težav. Na koncu naj navedem še nekaj značil­ nosti gospopdarjenja z zasebnim gozdom v ZR Nemčiji, s katerimi smo se seznanili v času ekskurzije. - Ureditveni elaborati za zasebne go- zdove niso obvezni, večji lastniki gozdov pa si jih pogosto dajo izdelati. -V zasebnih gozdovih strokovno gozdar- sko osebje brezplačno le svetuje, kako gospodariti z gozdovi. Če lastnik gozda želi, da mu revirni gozdar tudi odkaže, mora odkazilo plačati. Lastnik gozda lahko torej odkaže tudi sam in po svoje, le v primeru končnega seka mora gozd obnoviti. - Lastnik mora posebej plačati tudi iz- mero lesne zaloge, prirastka in druge iz- Oxf.: 902.1 Konrad Lorenz mere v svojem gozdu, če jih želi imeti opravljene. - V primeru gradnje gozdnih cest in traktorskih vlak državna gozdarska služba brezplačno pripravi načrte, stroške same gradnje prometnic pa plačajo lastniki sami. - Zasebni lastnik nima od posekanega lesa do države nobenih obveznosti, pri prodaji lesa pa mora državi odvesti davek, podobno kot od vsakega drugega dohodka. Naj končam nekaj daljši zapis z zelo dobro pripravljene in nadvse poučne stro- kovne ekskurzije po ZR Nemčiji. Čeprav izrazito strokovna ekskurzija je udeležen- cem ob obisku nekaj nemških mest in turističnih zanimivosti vendarle dala prilož- nosti, da smo zaokrožili tudi bolj posvetno podobo dežele, ki smo jo obiskali. Naj se na koncu v imenu vseh osmih gozdarjev, ki smo se iz gozdnih gospodar- stev udeležili ekskurzije, tudi na tem mestu zahvalim dr. Horvat-Maroltovi za nadvse skrbno pripravo in vodenje v vseh pogledih zelo uspešne strokovne ekskurzije. Na tem mestu se želimo zahvaliti tudi našemu go- stitelju prof. dr. Fredu Rittershoferju, ki se je ves čas našega bivanja v njegovi deželi več kot trudil, da bi v strokovnem pogledu čimveč videli in spoznali ter da bi nam bilo bivanje v času ekskurzije tudi sicer kar najbolj prijetno. V lepem spominu nam bo ostala tudi izredna gostoljubnost nemških kolegov, ki smo je bili deležni ves čas obiska pri njih. Živan Veselič Kamenodobna narava sodobnega človeka (Ob smrti etologa Konrada Lorenza) UVOD Na začetku tega leta je v svojem rojst- nem kraju Altenberg ob Donavi blizu Du- naja umrl Nobelov nagrajenec Konrad Lo- renz. O njem smo lahko brali že v Gozdar- skem vestniku 1987, št. 1 O. Znan je pred- vsem kot utemeljitelj etologije, vede o vede- nju živali in človeka. Že kot deček je z zanimanjem opazoval življenje in obnaša- nje obvodnih ptic v naravnem paradižu obdonavskih logov blizu njegovega rojst- nega kraja. Njegovo poznejše zanimanje in raziskovanja na tem področju so veliko pripomogli k boljšemu razumevanju obna- šanja živali. Sicer je bil zdravnik in se je G. V. 6/89 279 posvečal raziskovanju človekove etologije. Znano je tudi, da je kot ugledna osebnost odločilno pripomogel k temu, da so se Avstrijci l. 1979 z referendumom odrekli svoji edini jedrski elektrarni Zwentendorf. Tako se Avstrijcem sedaj ni treba bati lastnih jedrskih elektrarn, pač pa naše v Krškem. Prav tako je Konrad Lorenz odlo- čilno vplival na to, da so se Avstrijci l. 1985 odrekli graditvi vodne elektrarne Hainburg na Donavi, ki bi sicer potopila vse bogastvo vodnih logov na Donavi blizu Dunaja, ki so med zadnjimi v Evropi. Konrad Lorenz je bil rojen l. 1903 v družini uglednega zdravnika v Altenbergu pri Dunaju. študiral je medicino in zoologijo in iz obeh strok naredil tudi doktorat. L. 1940 je postal redni profesor za primerjalno psihologijo v Konigsbergu v takratni Vzhodni Prusiji (današnji Kaliningrad). L. 1949 je ustanovil inštitut za primerjalno etologijo v svojem rojstnem kraju Altenber- gu. L. 1957-1973 je bil profesor na univerzi v Munchnu, l. 1961-1973 je bil direktor oddelka Max-Pianckovega inštituta za pri- merjalno etologijo blizu Munchna. Od l. 197 4 je delal kot direktor oddelka za žival- sko sociologijo pri inštitutu za primerjalno etologijo avstrijske akademije znanosti in umetnosti. L. 1973 je dobil Nobelovo na- grado za fiziologija in medicino. Konrad Lorenz in etologija Lorenz je v etol og ijo uvedel problematiko 280 G. V. 6/89 in metode, ki so bile sicer v biologiji pri- znane že od časa Darwina naprej. To je predvsem Darwinov evolucijski nauk. Žival- sko in tudi človeško vedenje je po Lorenzu močno odvisno od prirojenih načinov vede- nja, ki izvirajo od pradavnih prednikov. Svoj pomen imajo vtisi iz nežne mladosti in sploh izkušnje vsakega osebka v času njegovega doraščanja. Človek se bistveno loči od živali po tem, da je njegova nagnje- ~a oblikovala njegova kulturna zgodovina. Clovek je torej v svojem bistvu kulturno bitje. Sicer pa je današnji človek ujet v svojo evolucijsko dediščino bolj kot katera- koli visoko razvita živalska vrsta. Prirojeni način vedenja lahko človeka spelje v uniče­ vanje svojega življenjskega okolja, pri pro- stoživečih živalih pa te nevarnosti ni. Dana- šnji človek je s svojimi prirojenimi nagnjenji in načini obnašanja še v veliki meri nekak- šen kamenodobni lovec, ki vozi najsodob- nejši avto. Iz pradavnine smo podedovali nagnjenja, ki očitno niso primerna za dana- šnji čas. Razvoj človeške civilizacije je daleč prehitel razvoj človeške vrste. Za kakršenkoli omembe vreden premik pri raz- voju človeške vrste je treba nekaj sto rodov ali pri bl. 16.000 let. Vsa civilizacija v najbolj- šem primeru traja le nekaj tisoč let. Samo v zadnjih desetih ali dvajsetih letih pa je tehnološka revolucija oz. ,,razvoj cc povzročil neverjetne spremembe na vsem svetu. Evolucija človeka niti približno ne more slediti podivjanemu razvoju civilizacije. Z miselnostjo kamene dobe smo zabredli v sodobni čas vsemogočne tehnologije. Po- sledica je propadanje narave in našega okolja, umiranje gozda in sploh težke člove­ ške stiske. Veliko svojega dela je Lorenz posvetil človeškim stiskam. Omenimo samo nje- govo knjigo o napadalnosti (Das sogenann- te Bose. Zur Naturgeschichte der Agres- sion, Piper Verlag Munchen-Zurich, 1984). Gotovo je eno najtežjih vprašanj etologije in psihologije, kako prirojeni načini obnaša- nja, dediščina stotisočev let evolucije, vpli- vajo na ravnanje človeka. Napadalnost in brutalnost sta bili gotovo značilni za pračlo­ veka, recimo za kamenodobnega človeka. Vendar je bilo to morda upravičeno v boju za obstoj. Preživetje takrat ni bilo lahko in v boju za preživetje si tudi ljudje med sabo niso prizanašali. Vendar je človek imel tudi prirojene načine obnašanja, ki so ustavljali njegovo napadalnost. Nasmeh nedolžnega otroka je npr. razorožil napadalca. Danes se v anonimnosti in prenaseljenosti in sploh v stalnem stresu naših življenjskih razmer prehitro sproži prirojena napadalnost. Vča­ sih se sprevrže celo v zlobno, uničevalno agresijo, ki je živali ne poznajo. Pri tem se ne morejo uveljaviti prirojeni mehanizmi, ki napadalnost zaustavljajo. Želimo si torej toliko človeške kulture in razmere, v katerih ne bi doživljali stresov in nesmiselne napa- dalnosti. Zelo znana je Lorenzova knjiga Osem smrtnih grehov civiliziranega človeštva (Die acht TodsOnden der zivilisierten Mensch- heit, Pi per Verlag Munchen-Zurich, 1 973). Prirejena je po njegovih nastopih po radiu. Knjiga razpravlja o sedanjih največjih stiskah človeštva. Čeprav daje vtis razmiš- ljanj, ima svojo trdno znanstveno logiko in utemeljenost. Zanimivo je, kako avtor pove- zuje spoznanja etologije živali in etologije človeka, ne da bi spravljal v nevarnost človekovo dostojanstvo. »Smrtni grehi človekove civilizacije« so: 1 . eksplozija prebivalstva, 2. pustošenje naravnega življenjskega prostora, 3. tekma človeka s samim seboj (nezno- sne duševne obremenitve zaradi previsokih ambicij), 4. poplitvitev človeka (nezmožnost za močnejša čustva), 5. genetsko propadanje človeštva, 6. prelom s tradicijami, 7. podleganje indoktrinaciji (ekonomska propaganda, totalitarne ideologije), 8. atomska oborožitev. Ta zadnji greh avtor odpravi zelo na kratko, očitno se mu zdijo ostali grehi nevarnejši. Kaj ima človekova etologija opraviti z gozdom in lovom? Ob smrtnem grehu •>pustošenje narav- nega življenjskega okolja«, kot ga navaja Lorenz, ne moremo mimo problema ••gozd-divjad«. Skušajmo ga analizirati na Lorenzev način. Lovski nagon je iz pradavnine podedo- vana človekova lastnost. Kot dediščina evolucije je globoko vsidrana tudi v sodob- nem človeku, pa čeprav mu lov že dolgo ni potreben za preživetje. Drugače je bilo recimo v kameni dobi, pred približno 10.000 leti. V surovih naravnih razmerah na ta- kratni stopnji človekovega razvoja je bila odvisnost preživetja od lova neposredna in brezkompromisna. Temu primerno je bila podrejena tudi vsa miselnost človeka in urejanje medsebojnih odnosov v praskup- nosti. Trofeje so bile verjetno dokaz lovske spretnosti in so tako pomenile tudi dru- žbeno veljavo in moč oz. privilegije. V zgodovinski dobi je lov postal pred- vsem šport in rekreacija nekaterih. Lovno pravico so si izbojevali in ohranili le močni in vplivni predstavniki družbe. Dediščina vsega tega razvoja je bilo tudi gledanje na divjad. Za človeka nevarne in konkurenčne zveri so bile v gozdu skrajno nezaželene in iztrebljane, lovna, rastlinojeda divjad pa priljubljena in varovana. Novejša spoznanja prirodoslovnih ved spodbujajo naravnejše poglede na gozd in divjad kot medsebojno povezano celoto. Kljub temu se stara miselnost o >•škodljivi« in »koristni« divjadi še danes marsikje ohranja. Na koncu vseh dobro zastavljenih strokovnih prizadevanj lovstva in gozdar- stva vplivni ljudje v družbi še vedno po svoje, nelegalno odločajo o številčnosti div- jadi in namembnosti gozda. Neupoštevanja strokovnih spoznanj in gojitev preštevilne trofejne divjadi se odraža predvsem v po- pašenosti gozdnega mladovja. Ob splo- šnem propadanju odraslega gozda zaradi drugih načinov pustošenja naravnega živ- ljenjskega okolja je ta problem še hujši. Velike površine prizadetih gozdov ostajajo kljub prizadevanjem gozdarjev in nekaterih lovcev brez pomladka in s tem brez zago- tovila za nadaljnji obstoj gozda. Vseeno so rešitve mogoče. Lov lahko ostane pristen stik z naravo, ne da bi povzročal škodo v gozdu. Za lepo lovsko doživetje niso nujne le vrhunske trofeje in črede divjadi. S tem pa bi odpadlo tudi obžiranje in izpad mladega gozda, kar pomeni, da bi se marsikje v Sloveniji gozd zopet naravno obnavljal. Tako bi bile zago- tovljene številne koristi gozda in tudi ohra- nitev živalstva oz. divjadi. G. V. 6/89 281 Sklep , Na kletki za opice v frankfurtskem žival- skem vrtu je napisan hudomušni Lorenzov izrek: ))Dolgo iskani manjkajoči vezni člen med o pico in p ravi m človekom - to smo mi«. Lorenz v vseh svojih delih ne pušča dvomov o odgovornosti človeka za svojo usodo. Evolucijsko dediščino, ki tako močno vpliva na naše ravnanje, . moramo IZ DOMAČE IN TU,JE PRAKSE Oxf.: 36/37 : 945.24 BAUMA 89 BAUMA v Munchnu je največja razstava gradbenih strojev in drugega gradbenega materiala na svetu. Prireditev pripravijo vsake tri leta in vselej nudi dober pregled vseh novosti s tega področja. Prek 1300 različnih razstavljalcev je na letošnjem raz- stavnem prostoru, ki je obsegal več kot 38 000 m2 , razstavljal o svoje programe raz- ličnih gradbenih strojev, orodij in ostale mehanizacije za gradnjo cest, predorov in spraviti v okvir resnične človeške kulture. To je postal problem našega preživetja. Naše navade ter ustaljeni odnosi naj bodo taki, da zaradi njih ne bosta propadala gozd in narava. P ravi človek mora prevzeti nase odgovor- nost za razsojanje in odločanje. dr. Marjan Zupančič, Miran Čas druga gradbena dela. Med razstavljalci so se tokrat pojavili tudi predstavniki vzhodno- evropskih držav (ČSSR, SZ). Žal tudi tokrat, kot na BAUMI 86, ni bilo nobenega razstav- ljalca iz Jugoslavije. Ob izredno velikem številu različnih raz- stavljalcev, ki že vrsto let sodelujejo na BAUMI, je za letošnjo razstavo značilna ;udeležba novih proizvajalcev, in to pred- vsem na področju gradbenih strojev. Tudi Sl. 1: Priključek RUBBERMAT pričvrščen na viličarja. Na sliki je njegova večja različica- s šestimi gumami 282 G. V. 6/89