R. P. Petruška
Ančka dobi zobčke.
Glejte jo, otroka: Ta le naša Ančka vedno, vedno joka in prav nič ne spančka!
• Draga, draga Ančka, kaj pa, kaj pa hočeš? Ali si bolančka, ko tako nam jočeš?
Le povedi nama: rada bi sladkoria? — Kruhka?..«  Reče  mama: 'Zanjo ni še skorjal«
»Naše dete tega, vem, da nič še noče: zobčki le bole ga, in zato tak joče.«------
Naši Ančki radi zrastli zdaj bi zobčki; že njih beli, mladi kažejo se robčki.
Kmalu zobčkov vrsta v ustih bo bleščala, Ančka spet bo čvrsta, več ne bo jokala.
A tedaj sladkorja naši Ančki dajte: bo (i dobra skorja, nič je ne vprašajte!