NARODNO IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

36  416 4

cob,ss  •

KNJIŽNICA.

ZEK.

SOSEDA RAZUMNIKA

PRAŠIČJA REJA.

POLJUDNO NAVODILO
ZA REJO IN OSKRBOVANJE PRAŠIČEV.

NEMŠKI SPISAL

DR. L. STEUERT,

I KR. PROFESOR NA KMETIJSKI AKADEMIJI V \VEIHENSTEPHANU,

I

PRELOŽIL IN PRIREDIL

GUSTAV PIRC,

RAVNATELJ C. KR, KMETIJSKE DRUŽBE KRANJSKE.

~ 44 podob. ~~

LJUBLJANA, 1905.

IZDALA IN ZALOŽILA C. KR. KMETIJSKA DRUŽBA KRANJSKA.
TISK J. BLASNIKA NASLEDNIKOV.

Cena 1 K (s poštnino vred).

Soseda Razumnika

prašičja reja.

Poljudno MYodlIo za rejo in oskrbovanje prašičev.

Nemški spisal

dr. Lt. Steuert,

kr. profesor na'kmetijski akademiji v Weihenstephanu,

LJUBLJANA, 1905.

preložil in priredil

Gustav Pire,

ravnatelj c. kr. kmetijske družbe kranjske.

Izdala in založila c. kr. kmetijska družba kranjska.
Tisk J. Blasnika naslednikov.

3&y)'&/h


030026^3

snsuzaJ.o.

I. Uvod. 1

II. Premlada je. 2

III. Doječa svinja nima mleka. 6

IV. Nauk, kako je na zobeh spoznati prašičjo starost 10

V. Kako je ravnati z mladimi prašiči, ki bodo za

pleme . . . ... 12

VI. Od razuma je zavisna sreča pri prašičji reji . . 17

VII. Sosedov vzoren svinjak.20

VIII. Skrb za zimske prašiče.26

IX. Tekališče za prašiče .........  29

X. Pomen paše za prašiče.34

XI. Kakšni naj bodo plemenski prašiči ....  36 ,

XII. Plemenski prašiči morajo biti zdravi ... 41

XIII. Ktere lastnosti naj imajo plemenske svinje in

kterih naj nimajo. — O podedovanju pri živino¬
reji ...  44

XIV. Snaga in solnce . .  47

XV. Redka krma je slaba krma.51

XVI Važne opomnje pri krmljenju prašičev ....  55

XVII. Zakaj svinja izvrže.59

XVIII. Zakaj svinja ne donese.63

XIX. Trut ali izstop maternice.66

XX. Pomoč pri porodu svinje..71

XXI. Krč breje svinje.75

XXII. Porodna vročina svinje.77

XXIII. Nerodna mati.81

XXIV. Hudobna mati in vzreja prašičkov z mačeho . . §4

XXV. Sesajoči prašički z ostrimi zobovi delajo svinji

bolečine.. 89

XXVI. Kako je krmiti doječo svinjo in kako je ravnati

z njo.91

XXVII. Kako je ravnati z doječo svinjo in s pujski prve

tedne po porodu.94

XXVIII. Odstavljanje pujskov ... .96

XXIX. Skopljenje ali rezanje mladih prašičev ... 98

XXX. Skopljenje starejših mrjascev.100

XXXI. Kako je ravnati z mladimi mrjaščeki, ki bodo za

pleme.102

XXXII. Mršavi in osiveli pujski.103

XXXIII. Prašiček ne uspeva in hujša, če ima noter zakriv¬
ljeni okli.108

XXXIV. Sajasti prašički.111

XXXV. Driska sesajočih prašičkov.115

XXXVI. Kile v dimljah.118

XXXVII. Kile na popku.120

XXXVIII, Prašiči z mehkimi kostmi.122

XXXIX. Zdravljenje izvinjenih in zlomljenih prašičjih nog 129

XL. Ikrasti prašiči in nevarnost odprtih stranišč na

kmetih.130

XLI. Trihine v prašičih ter škodljivost podgan v svinjaku 139

XLII. Prašičja kuga.143

XLIII. Prašičja rdečica in nje zdravljenje s cepljenjem . 150

Popraviti je

na 66. strani v XIX. poglavju besedo trust v trut,

» 144. » v 8. vrsti odzgoraj besedo pijskov v pujskov.

i. Uvod.

Razumnikova kmetija je danes najlepša v vasi in
njegovo gospodarjenje je zgledno. Temu ni bilo vedno
tako. Rajni Razumnik je bil kovač. Rokodelstva se je
izučil na domu, in ker je prišla takrat naredba, da
smejo konje kovati le kovači, ki so obiskovali podkovsko
šolo, so ga dali starši bolj ali manj prisiljeni v pod¬
kovsko in živinozdravniško šolo kmetijske družbe v
Ljubljani. Ta šola je bila sreča za starega Razumnika.
V tej šoli se Razumnik ni naučil le konje kovati in
živino zdraviti, naučil se je tudi boljših kovaških del,
kakršnih kmetski kovači ne znajo, in kar je glavna
reč: vodja podkovske šole dr. Bleiweis je znal vzbuditi
pri svojih učencih zmisel za napredno kmetovanje ter
umno živinorejo, in zlasti Razumnika so te reči posebno
zanimale. Z veliko vnemo je prebiral „Novice“ in je
pazno sledil kmetijskim poskusom in sadjarskim opra¬
vilom, ki so se vršila na kmetijskem preskušalnem
dvorcu tik podkovske šole. Po dovršeni šoli je šel ne¬
koliko na tuje, potem pa k vojakom, in kamor je prišel
v tuje dežele, povsodi se je zanimal za kmetijstvo ter
iskal, kaj bi bilo posnemanja vredno za domače kme¬
tovanje. Po smrti svojega očeta je prevzel domačo obrt
in malo kmetijo. Kmalu je zaslul daleč naokrog kot
izboren kovač in vešč živinozdravnik. Trezen in varčen,
kakor je bil, je zaslužil in prihranil veliko, a vse pri¬
hranke je porabil za zboljševanje in razširjanje svoje
kmetije. Razumnik je dobro vedel, da se ima zahva¬
liti svojim uspehom poleg pridnosti in
varčnosti v prvi vrsti svojemu šolanju,  zato
je v tem zmislu vzgajal tudi svoje otroke, in naj-

1

2

starejšega sina, ki mn je namenil svojo kmetijo, je
dal v deželno kmetijsko šolo na Grm. Ko je stari Raz¬
umnik umiral, je vedel, da pride njegov dom v prave
roke, in ni se motil. Razumnik je zgleden gospodar.
On pa ne deluje le zase, temveč je vedno pripravljen
pomagati tudi svojim sosedom.

„Samo nesrečo in jezo imam s svojo prašičjo rejo.
Prašički ne uspevajo, celč ne pozimi. Strežem in krmim
kakor drugi, a nimam drugega kakor stroške, jezo in
slednjič prazen žep.“

Tako toži marsikteri prasičerejec v vasi svojim
sosedom; ti ga poslušajo ter svetujejo to in ono. Pra¬
vega nihče ne ve, in zato ostane vse pri starem. Edino
sosed Razumnik vselej pravo pogodi.

Kaj svetuje Razumnik svojim sosedom glede pra¬
šičje reje, ki se v tej stroki izvrstno spozna, to je
popisano v tej knjižici.

Če bereš, dragi bralec, Razumnikove nasvete, ti
bo to tolike koristi, kakor sosedom v vasi, kterim govori
dobri sosed.

II. Premlada je.

Kopitar je danes silno čemeren.

Mlada svinja angleškega plemena, prvesnica, ki
jo je drago plačal, je storila danes zjutraj.

Storila je samo šest prašičkov, in še od teb so trije
takoj poginili.

Ostali trije prašički so majhni in slabotni, in eden
je tako reven, da se komaj giblje.

Kopitarjeva hčerka je mladim prašičkom postlala
v jerbasu na seno; dva sta kobacala po senu, tretji
se je pa boril s smrtjo.

„No, lep uspeh," je rekel Kopitar; „za drage denarje
sem kupil to plemensko svinjo — žlahtno svinjo, kakor
pravijo; razen nje sem kupil tudi enakega in dragega
mrjasca, in kaj imam od tega? V jerbasu sta dva cvi¬
leča revčka, eden se steguje in na gnoju leže trije
mrtvi! Svinja pa leži na stelji, kakor bi tudi hotela

3

poginiti. To je pričetek! Resnično, lep pričetek, ki ve¬
liko obeta! In k tej nesrečni prašičji reji mi je svetoval
prebrisani sosed Razumnik, ki vse ve . 11

Kopitar stopi k svinji in jo sili na noge. Počasi
in klavrno se ta vzdigne. Vime ji prazno in velo
dol visi. „Mleka tudi nič nima,“ toži Kopitar, čigar
nevolja se je vnovič zbudila, „Za dva žlahtna prašička te
velikosti bo menda vendar dovolj mleka,“ pristavi v šali.

Klavrna in počasi gre svinja h koritu, kamor je
hči pred
nekterimi
urami na¬
sula krme:
posnetega
mleka, ne¬
kaj zdrob¬
ljenega ječ¬
mena in par
kuhanih in
zmečkanih
krompirjev.

Svinja naj¬
prej stika
po krmi in
prične po¬
tem živah-
neje žreti
shlajeno
krmo.

»Iz¬
prazni ko¬
rito / 1  pravi Kopitar hčerki, „in prinesi malo kuhanega
mleka ! 11  Dekle uboga, in kmalu prinese v loncu kaka
dva litra kuhanega mleka. Z velikim tekom je žival
posrkala skoraj vse mleko. To je bilo Kopitarju všeč.

»Poginila menda še ne bo,“ pravi. »Tek ima še.
Če pa pride mleko v vime, to je drugo vprašanje. No,
dva prašička bo že preživila . 11

»Sedaj je tudi četrti prašiček mrtev , 11  zakliče
dekla, ki je stala ob j er basu.

1 *

Podoba 1.

a a’  kleščnika, b V  srednjika, c c ’ menjana
krajca, d d ’ menjani okli. (Mlečniki v c c’ in
d d’  še niso izpadli.) Prašič s takim zobovjem
je 8 do 9 mesecev star.

4  —

Kopitar ne reče nič, prime mrtvo žival in jo vrže
na gnoj k drugim. Potem vzame vile in zagrebe v gnoj
male poginule revčke.

Vrnivši se v hlev, vzame ostala prašička iz jer-
basa ter jih dene k svinji, ki se je zopet zarila v
steljo.

Cvileča prašička najprej nista razumela, kaj hoče
Kopitar. Kolikorkrat jih je dal k seskom, tolikokrat
sta ušla. Povsod sta vohala po materi, na nšesih in na
rilcu, za seske pa vendar nista hotela prijeti.

Kopitar in dekla sta se gotovo pol ure trudila,
preden sta prašička prijela za seske in počasi razumela,
kaj se od njih hoče. Veliko mleka seveda iz velega
vimena nista mogla dobiti, zato sta kmalu nehala sesati
ter sta zlezla pod slamo.

Nato poskusi dekla seske izmolsti, a priteklo je
le nekaj kapljic mleka.

»Morda bo opoldne več mleka,“ meni Kopitar in
gre iz hleva.

Opoldne gre zopet v hlev, in sicer v spremstvu
soseda Razumnika, ki mu je to pleme nasvetoval.

Prašička sta zopet nemirna, cvileča okoli tekala,
ali pa se skrivala v slami; na svinji istotako ni bilo
spoznati nikake izpremembe.

Pač je prišla svinja nekoliko živahneje h koritu,
ko so ji dali kuhanega mleka in parjenega krompirja.
Mleka je nekoliko posrebala, drugega se ni doteknila.

„To je moj tako hvaljeni žlahtni prašič," začne
zbadljivo govoriti Kopitar. „Denar je kar proč vržen.
Plemenska vrednost teh živali se mi je tako hvalisala,
in kaj imam sedaj? Dva revna prašička z materjo, ki
jih bo komaj mogla preživiti. Sleparstvo, pravim, samo
sleparstvo je to novo pleme. Žal mi je le denarja, ki
sem ga zastonj proč vrgel."

Sosed Razumnik najprej molči. Mirno gleda svinjo,
ki se je zopet zarila v steljo.

„Koliko je stara svinja?" vpraša čez nekaj časa.
„Mislim, da je še zelo mlada. Jaz sem tudi iz istega
gnezda kupil dve prašiči, ki pa še danes tekata med
mladiči, ter jih pripustim, kadar se bosta prihodnjič
bukali; to bo bržkone prihodnji teden."

5

„To ne more biti, da so tvoji prašiči iz istega
gnezda kakor moja svinja/ 1  odgovori Kopitar. „Sicer
ne vem natanko za njeno starost, menim pa, da je leto
stara. Saj je velika kakor letnica. Gospodar, ki mi jo
je prodal, je rekel, da se bo smela kmalu plemeniti,
kajti je zelo razvita. Imel sem jo takrat za 7—8 me¬
secev staro. 11

„Poglejmo, kaj pravijo zobje, 11  odvrne Razumnik.

„Menim, da se ne motim; ta svinja in tudi moji,
ki jih sedaj pripustim, so iz i-stega gnezda. 11

Razumnik stopi k ležeči svinji ter ji s pomočjo
Kopitarja nekoliko privzdigne gornjo ustnico, kar ni
tako težko pri ležeči in onemogli živali.

„Svinja je sedaj dobro 9 mesecev stara, 11  razlaga
mirno sosed, „in je sedaj že storila. Bila je torej samo
5'/ a  meseca stara, ko se je oplemenila. Kopitar, pri
tej starosti nisi smel pričakovati kaj boljšega. 11

„Na čem pa poznaš, da je prašič šele 9 mesecev
star? 11  ■ vpraša neverno Kopitar. „Zdi se mi, da nimaš
prav."

„Sem poglej! 11  ga zavrne sosed.

„Svinja je vrgla v zgornji in spodnji čeljusti oba
krajca kakor tudi okli. 11

„Prasič namreč prične menjavati mlečne zobe
okoli osmega meseca. Navadno prvi izpade krajec v
spodnji čeljusti (glej pod. 1.), temu sledi oklo (čekan)
v zgornji čeljusti, in kmalu za tem oklo v spodnji če¬
ljusti. Slednjič se menja zgornji krajec. 11

„To je precej zamotana reč 11 , meni Kopitar; „kar
si mi sedaj povedal o menjavi prašičjih zob, ni tako
lehko zapomniti. Pri konjih se prav dobro spoznam in
tudi pri govedi, a pri prašičih se dosedaj še nisem
brigal. Prašiči so pa tudi uporni in jih je težavno pre¬
iskovati."

„To je pač res 11 , odgovori sosed. „Vzlic temu gre
vendar starost prašičev presojati po zobeh. Pravo pre¬
sojanje prašičje starosti je prav važno pri plemenskih
živalih, zlasti pri mrjascih. Če kupim prašiča kakega
rastnega plemena, ki ima 6 mesecev, je stot težak; torej
je taka žival več vredna in bolj prikladna za rejo
kakor druga, ki doseže to težo šele z 10 ali 11 me-

6

sečem. Posebno važno je pa vedeti starost kupljenih
svinj, ki še niso bile pripuščene. To ni vse enako, če
pripustim krepko doraslo svinjo s 5 1 / 3  meseca, ali pa
z 9 —10 meseci. Če pripustim tako rastno svinjo,
kije  s 6 V, meseca že izredno velika, potem
se zgodi kakor se je s tvojo svinjo. Storila

bo malo revnih pujskov, in še
od teh polovico mrtvih. Pre¬

ostane tudi v rasti, in ni več
za dobro rejo. Taka žival za

takih svinjah čaka s pripuščanjem do
9. ali 10. meseca, potem se pa vzgoje
imenitne plemenske svinje, ki skotevajo
mladiče, da je veselje. Prašičja vna-
njost nikdar ne kaže starosti, teža tudi
ni merodajna, zato ostane le pregledo¬
vanje zobovja. Seveda je potrebna vaja
. - - ■ k «

ni pretežko, potem bi se temu
il,“ odgovori Kopitar, ki je
3du prav dati. „Malo truda

i strašil," pristavi končno.

ii popoldne k meni," pravi
; „ravno danes utegnem, in

v mojem svinjaku je
dovolj živali za raz¬
kazovanje."

„Prav gotovo pri-
£-V: - dem", zagotavlja Ko-
pitar, ki je že davno
Podoba 2.  želel videti Razumni-

III. Doječa svinja nima mleka.

„Kaj naj pa sedaj narelim s ponesrečeno svinjo
in z obema na pol mrtvima pujskoma?" vpraša Kopitar.

vedno zaostane. Če se pa pri

zgodaj pripuščena svinja za-

Kavčukova cev s pločnatim
lijem.

kovo prašičjo rejo, a si
dosedaj ni upal nadle¬
govati bogatega soseda.

7

„Pujska bi vendar hotel rešiti in bi mi tudi ne
bilo prav, če bi moral zaklati shujšano doječo svinjo.
Ko bosta pujska odstavljena, ju opitam, če bo šlo,
potem dobim vsaj nekaj visoke nakupnine nazaj. “j

„Klati pač ne bo treba,' 1  pojasnjuje sosed. „Svinja
je res zelo Slaba. Porod je menda dolgo trajal. Koliko
časa je pa preteklo od skotenja prvega pujska do zad¬
njega?"

„Prvi pujsek je prišel zvečer ob desetih na svet,"
pravi Kopitar, „in peti ob štirih zjutraj, a ob šestih se
je pokazal še en mrtev pujsek."

„Potemtakem je trajai porod 8 ur,“ odgovori sosed,
„potem pač ni čudno, da je uboga žival sedaj slaba.
Poglejmo kako je z mlekom!"

Razumnik gre k ležeči svinji ter skuša pomolsti.
Tenak curek mleka brizgne iz seska.

„Nekaj mleka je že," pomirljivo pravi Razumnik.
„Bomo že poskrbeli, da ga bo več. Kako pa svinja žre ?“

„Nič kaj dobro," pravi Kopitar. „Kak poldrugi
liter mleka je popila, drugega pa ne mara."

„Bomo videli, kaj se d& narediti," odvrne sosed.
„Mleko torej j6. Poskusimo sedaj z zdrobljenim ovsom.
Daj, naroči par perišč takega ovsa, malo otrobov in
par žličic soli!"

Dekla brzo prinese vse naročeno.

Razumnik ponudi ležeči svinji slano mešanico iz
ovsa in otrobov v plitvi posodi. Svinja poskuša jesti,
a kmalu preneha. Potem ponudi še enkrat žlico soli,
pomešane z otrobi. To je svinji že nekoliko bolje
teknilo.

„Kaj pa pomaga sol bolnemu prašiču," začuden
vpraša Kopitar. „Še nikdar nisem videl s soljo zdraviti
prašiča, ki ne žre. Glauberjevo sol sem že dajal za
zdravilo, a o soli sem celo bral, da je za prašiča
strupena."

„ Velike množine soli res prašič ne prenese,"
odvrne sosed. ,,V tem slučaju je pa sol koristna. Vsled
prerane brejosti je bila svinja že samaodsebe oslabljena,
a dolgo trajajoči porod jo je še bolj oslabil. Oslabljenje
se pa tiče tudi prebavil. Če daš živali nekoliko soli,
potem ta draži žleze, ki izcejajo prebavilne sokove, in

s

tako pospešiš tek. Na drugi strani pa nekoliko soli,
recimo slaba žlica, dela žejo, ki žival sili piti. Zato
bomo pozneje dali svinji posnetega mleka, ali pa pi¬
njenca."

„No, na tak način se pa prašiči lehko prisilijo
jesti," veselo vzklikne Kopitar. „Zdi se mi, da to tudi
moji svinji pomaga."

Razumnik je medtem še enkrat ponudil svinji
zdrobljenega ovsa in soljenih otrobov. To pot je žival
že veliko zavžila; sedaj je imela gotovo že žlico soli
v sebi.

„Za enkrat naj bo dovolj," razlaga Razumnik.
»Sedaj poskusimo s pijačo. Pošlji na moj dom po liter
pinjenca."

Na Kopitarjevo povelje prinese dekla kmalu zahte¬
vano mleko.

Videlo se je, da ta pijača prija slabotni in bolni
svinji, ki je hlastno popila ves pinjenec.

„Prasič je bil žejen vsled slanih otrobov,"
pravi smehljaje sosed. „Menim, da bo prebavljanje kmalu
v redu. Tudi mleka bo jutri več."

„Ali bi ne kazalo seske s kako rečjo odrgniti, da
bi mleko bolje vanje šinilo," vpraša Kopitar. „Nekoč
sem nekaj takega bral, a se natančno ne vem spomi¬
njati."

„To bi ne škodovalo," meni sosed. „Tako drgnjenje
in stiskanje v bližini mlečnih žlez povzroča močnejši
pritisk krvi, kar vsekakor pospešuje tvorjenje mleka.
S takim trenjem se mi je že posrečilo tok mleka iz¬
datno pospešiti."

„Sčim naj pa trem?" vpraša Kopitar. „Doma imam
žganje, jesih in olje."

„Jesih in olje nista za to," odgovoid Razumnik,
„dočim je žganje, zlasti tropinovec, pomešan s soljo,
takozvano francosko žganje, zelo umestno. Trenje s
žganjem vpliva oživljajoče in dražeče na kožo in po¬
spešuje pritok krvi."

Ko je Kopitar donesel kozarec žganja, sta šla
moža na delo ter sta svinji krepko trla vime in seske.
Vsega tega pa svinja ni rada pustila, kajti vsled zav-
žite krme se je okrepila.

9

Razumnik meni, da se zlepo več doseže kakor s
silo, zato najprej popraska svinjo po hrbtu. To je svinji
prijalo in je mirno obležala. Počasi prime tudi za seske.
Svinja je sicer parkrat zakrulila, a se ni več zoperstav¬
ljala. Na ta način sta moža krepko otrla z žganjem
seske in vime na desni strani, in potem tudi na drugi
strani.

„Tako, za danes bodi dovolj," meni Razumnik.
„Sedaj dajmo mir materi in mladičem. Zvečer daj še
enkrat posnetega mleka ali pinjenca. Če hočeš, pri
meni vsega lehko vzameš."

„Kaj naj doječi svinji še dajem? Ktera krma
mlečnost najbolj pospešuje?" vpraša še enkrat Kopitar.
„Zapomnim si
to tudi za bo¬
dočnost, kajti
že večkrat se
mi je pripetilo,
da doječe svi¬
nje niso imele
skoraj nič
mleka."

Najboljša
krma za po¬
speševanje
mlečnosti
doječih
svinj je
zdroblj en
zdrob 1j en
mleko ali

Podoba 3.

a  sta mlečni okli in krajnika.

oves, in sicer kuhan, poleg tega
ječmen, krompir in posneto
pa tudi pinjenec. Sme se dajati
tudi po nekaj  pese,“ odgovori Razumnik.

„Imaš kaj korenja v kleti?"

„Korenja sem letos veliko pridelal," odgovori
Kopitar.

„Potem daj svinji vsak dan precejšen delež korenja,
kuhanega ali sirovega," pojasnjuje sosed. „Korenje
prav posebno povzdiguje mlečnost doječih
svinj."

„Če bo treba, moreš jutri dati svinji še enkrat
majhno množino soljene zmesi iz ovsenega droba in

— 10

otrobov; sicer pa utegne svinja do jutri biti že bolj
ješča. Pazi pa, da svinja ne bo zaprta! Če se pa vendar
zapre, vzemi za prst debelo kavčukovo cev, vtekni
vanjo na enem koncu pločnat lij (glej podobo 2.), dru¬
gega pa porini v mastnik. Skoz lij vlij v mastnik 1 do
2 litra mlačne milnice. Nato se žival gotovo kmalu
izdatno iztrebi. Upajmo, da tega ne bo treba, kajti pi¬
njenec zaprtje že prepreči."

Pri teh besedah se sosed poslovi, a Kopitar
spremi svojega dobrega svetovalca do ceste ter mu ob¬
ljubi priti po kosilu k njemu, da se pouči, kako je na
zobeh spoznati starost prašičev.

IV. Nauk, kako je na zobeh spoznati
prašičjo starost.

Popoldne je Kopitar pravočasno prišel k Razum¬
nikovim. Moža sta šla takoj v svinjak, kjer je bilo
12 plemenskih svinj, mrjasec in nekaj mladičev.

Že na potu v svinjak pravi sosed: „Na zobeh
spoznati starost prašičev ni nič težkega, čeprav se pra¬
šičji zobje drugače razvijajo kakor n. pr. konjski, goveji
ali ovčji."

V svinjaku Razumnik nadaljuje: „Predvsem si
zapomni, da pujsek najprej dobi krajnike in okla. To
moremo videti pri tehle pujskih, ki so včeraj prišli
na svet.“

Razumnik vjame pujska, ki je pač silno cvilil in
otresal, ter ga rahlo položi na levo roko in mu z de¬
snico nekoliko odpre ustni.

„Poglej, spodaj in zgoraj ima na vsaki strani dva
kakor igla ostra zoba (pod. 3.)! Ti zobje niso konci
čeljusti, temveč bolj zadaj. Kleščniki in srednjiki torej
ne morejo biti, kajti ti stojijo čisto spredaj. Ti zobje
so krajniki in okla. S temi zobmi pride pujsek na svet."
— „Tako; to sem videl in si zapomnim," zagotavlja
Kopitar.

„Kako pa naprej?"

11  —

„Tu imam 4 tedne stare pujske/ 1  pravi sosed in
privleče drugega cvilečega pujska. „Pri teh so že
kleščniki predrli. 11  (Na pod. 4. c c).

„Vidim,“ pravi Kopitar, ,,s četrtim tednom pridejo
torej kleščniki; kdaj pa pridejo srednjiki? 11

»Srednjiki pa prederejo z 12 tedni, in le pri
hitro rastočih plemenih tudi že z 8 tedni, 11  nadaljuje
Razumnik. „Poglej torej še enega, 12 tednov starega
pujska. Imam ravno eno gnezdo v tej starosti. 11

S pomočjo dekle so
vjeli večjega pujska, ki se
je pa že kar pošteno branil,
a so ga slednjič vendar pre¬
magali.

„Tukaj so ravnokar pre¬
bodli zadnji mlečni zobje,
in sicer srednjiki, 11  pravi
Razumnik ter kaže Kopi¬
tarju zobovje (pod. 5). „Sedaj
so vsi mlečni zobje zunaj.

V istem redu, kakor jih je
pujsek dobil, jih pozneje
prašič tudi menja. 11

„ Potemtakem se torej
najprej menjajo krajniki in
okla, potem kleščniki in na¬
zadnje šele srednjiki? 11

„Da, tako je,“ pritrdi
sosed. „Z 8 do 9 meseci se «« mlečni okli, bb  mlečna
menjajo krajniki in okla, krajnika, cc mlečnakleščnika.
z 12 meseci kleščniki in
nekako s 16 — 18 meseci pa srednjiki."

„ Vselej preteče 4 mesece, preden se vrši kakšna
menjava zob. 18 mesecev star prašič ima vse stalne
zobe. To ti pa morem pokazati na čeljusti, ki jo imam
hranjeno in grem takoj ponjo. 11

Razumnik je šel vun, a se je kmalu vinil s prašičjo
čeljustjo v roki.

„Ta spodnja čeljust (glej pod. 6.) je od poldrugo
leto starega prašiča, ki smo ga zaklali, 11  prične Raz-

— 12  —

umnik, „zato dobro vem za starost. Ta žival je že sred-
njike menjala in tudi zadnji kočnik je že zrasel."

„No, zdi se mi, da ne bo težko vse to zapomniti,"
meni Kopitar. „Mislil sem, da je vsa reč težavnejša."

„Za prasičerejca pa ni potrebno vse to vedeti,"
poučuje Razumnik naprej. „On naj vsaj toliko ve, kdaj
prašič menja krajnike ter okla in kdaj kleščnike.
Dokler mlečni krajniki niso nadomeščeni
s stalnimi zobmi, se prašič še ne sme za pleme
rabiti.  Poglej, Kopitar, tu imam dve svinji, ki sta
menda iz istega gnezda kakor tvoja ponesrečena svinja,
ki sedaj dva pujska doji. Ti dve svinji sta pred kakimi
4 tedni menjali mlečne krajnike, zato jih prihodnjič
pripustim."

Razumnik in Kopitar stopita h koču, kjer sta
ležali dve dobro razviti svinji po 75—100 kg  težki.

„Ti svinji sta vendar starejši," vzklikne Kopitar.

„Poglejmo zobovje!" odvrne Razumnik ter stopi v
koč. Svinji sta mirno pričakovali gospodarja, in on jih
previdno prične čehljati za ušesi in po licih. Potem
spodnjo ustno nekoliko dol potisne. „Vidiš, Kopitar, to
so stalni krajniki; mlečni so že izpadli!"

„Yidim!“ potrdi Kopitar. „ Svinj a ima isto zobovje
kakor moja (glej pod. 1.), vendar je tvoja veliko večja;
no, prašiči iz istega gnezda niso vedno enaki."

„To je tudi res," odgovori sosed, „vendar menim,
da bi se bila tvoja svinja tudi tako razvila, da se ni
s 5'/ 2  meseca ubrejila."

„Razumem," meni sedaj klavrno Kopitar. Veli¬
kost svinje me je zapeljala. V bodočnosti bom drugače
ravnal."

V. Kako je ravnati z mladimi prašiči,
ki bodo za pleme.

„Ali pa ni nevarno predolgo čakati, preden se
mlada svinja pripusti?" vpraša čez nekaj časa Kopitar.

„To je pač upoštevati," odgovori sosed. „Živali
rastnih plemen, kakor ta žlahtna angleška svinja (glej
pod. 7.), so pač k temu nagnjene, da se rade prezgodaj

— 13

odebele. Pri takih žlahtnih svinjah se kaj lehkd pripeti,
da se odebele in da bukanje tedaj preneha, ko bi se
šele smelo pričeti kazati. No, jaz si vem pomagati."

„Kaj počneš, da ti debelenje plemenskih prašičev
ne škoduje?" vpraša Kopitar začuden. „To sem pa res
radoveden."

„To je zelo preprosto, “odvrne sosed smehljaje.
„Jaz jih tako krmim, da se sploh ne morejo debeliti.
Ko so 5 mesecev stari, dobivajo po 3 litre posnetega

Podoba 5.

Zobovje 8 do 12 tednov starega prašiča.
a a’  kleščnika, b b’  srednjika, c c’krajnika, d d'  okli.

mleka, s / 4  kg  zdrobljenega ječmena in otrobov, 2 kg  krom¬
pirja in vrhutega še malo pese. Glavna reč za
mlade plemenske prašiče pa je, da so spo¬
mladi, poleti in jeseni ves dan na prostem.
To je najboljše sredstvo, ohraniti rodovitnost in spo¬
sobnost za bukanje pri angleških prašičih. V mojem
svinjaku se nikdar ne pripeti, da bi bila kaka svinja

— 14  —

jalova zaradi debelosti. Moji mladi plemenski prašiči
so zaradi pregibanja na prostem in zaradi razmerno ne
preobilne krme vedno manj rejeni, a njih okostje, zlasti
v zadnjem dela, je odlično razvito."

Razumnik spravi prašiče pokonci ter jih požene
v svinjakov hodnik.

„Rejeni pač niso," potrdi Kopitar, „mršavi pa
tudi ne. Kar je res, je res: lepi so. Kosti imajo močne,
život je širok in globok in posebno zadnji del ter prsi
sta izborno razvita. Kadar bodo ti prašiči spitani, to
bodo težki! Radoveden sem na pujske teh svinj."

Kopitar zapusti s sosedom svinjak, in ko prideta
na cesto, srečata mlinarja Vrhovnika.

„Kako pa gre s tvojo prašičjo rejo?" vpraša Raz¬
umnik mlinarja. Ti imaš tudi tisto pleme kakor midva.
Ali si zadovoljen s svojima svinjama, ki si jih kupil
pred pol leta 6 mesecev stari na priporočilo kmetijske
družbe."

„Pusti me v miru s tem sleparstvom," odgovori
mlinar ves razjarjen. „Domači ali hrvaški prašiči so
mi ljubši."

„Kakšen povod pa imaš, da tako zabavljaš na
angleške prašiče?" vpraša smehljaje sosed. „Zdi se mi,
da vem, kaj je s tvojimi prašiči. Bržkone imajo isto
bolezen kakor pred dvema letoma tvoje krave in ju¬
nice, zaradi kterih si me vprašal za svet."

„Ktero bolezen meniš?" vpraša nič kaj prijazno
mlinar. „Moji prašiči niso bolni; še preveč so zdravi
in jedo kakor polhi."

„Jaz menim debelost," odvrne Razumnik; „ta je
pri plemenski živini bolezen, in še precej huda."

„Debele so pač moje svinje, a jaz nimam zato
živine v hlevu, da bi stradala," odgovori bahato mlinar.

„0e dovoliš, pojdimo pogledat tvoje angleške
prašiče," tolaži sosed; „morda se mi posreči jih zopet
usposobiti za pleme, kakor se mi je posrečilo s tvojimi
junicami."

„Prav,“ meni mlinar; „morda bi bilo bolje, da sem
te že poprej vprašal za svet."

Vsi trije so korakali proti Vrhovnikovemu mlinu.

— 15  —

„Priženi svoje prašiče venkaj na dvorišče; v svi¬
njaku tvojih pitancev ne moremo dovolj občudovati,“
naroča Razumnik; „če naj ti kaj svetujem, moram do-
dobrega spoznati tajnosti tvojega ravnanja."

Dekla je prignala dve debeli živali iz svinjaka.

„Tako, to sta tvoji plemenski svinji!" vzklikne
smejaje Razumnik. „Plemenski svinji pač nista, temveč
odlični živali za kako razstavo za pitano živino. Vso
čast tvoji umetnosti v pitanju, a prasičerejec si zelo
slab. Nedostaja ti še temeljnih pojmov umne pra¬
šičje reje. Poslušaj, Vrhovnik, koliko si pa dal za ti
svinji, ko sta bili pol leta stari. Gotovo sta bili zelo
dragi."

Spodnja čeljust 18 do 20 mesecev starega prašiča.

I kleščnik, II srednjik, III krajnik, c  oklo,

I—IV kočnjaki. Zobje so stalni.

„Po sto kron sem jih plačal," odgovori mlinar
jezno. „Sleparstvo je bilo."

„Ne, mlinar," meni Razumnik, „živali sta bili
vredni tega denarja. Jaz sem takrat videl ti živali,
a ti nisi znal z njima ravnati. Ti in tvoje ne¬
spametno krmljenje sta vzrok. Kaj si jima pa vendar
pokladal?"

»Dobivali sta mleka, otrobov, krompirja in slabe
moke, kolikor sta hoteli žreti."

„No, in poleg tega seveda dovolj miru za pre¬
bavljanje," se roga sosed. »Mlinar, ali sta svinji prišli
kdaj na prosto, odkar si jih kupil? Povej odkritosrčno!"

— 16  —

„Saj vidiš, da nimam prostora, da bi prašiče kam
izpuščal,“ odgovori mlinar; „na hodnik v svinjaku sta
pa semtertja že prišli."

„Toliko, da ravno nista pozabili hoditi," pravi
Razumnik; „poglejmo tvoje šetališče za prašiče v svi¬
njaku!"

Razumnik hiti v svinjak ter smehljaje ostane na
pragu in vzklikne: „Tako, to je tekališče! Dvanajst
korakov dolgo, in široko, da se prašič komaj obrne.
Sedaj se ne čudim več. Mlinar, prodaj ali zakolji pra-

Podoba 7.

Mlada angleška svinja.

sici, kajti ubrejili se nikdar ne bosta. V bodočnosti pa
ne kupuj za pitanje polletnih prašičev po 100 kron.
Drži se pitanja, to razumeš, a v to svrho kupuj cene
mladiče, ne pa dragocenih plemenskih živali. Rejo pra¬
šičev pa opusti."

„Torej sem naredil slabo kupčijo!" odvrne mlinar
čemerno."

„To bi lehko vedel, da plemenskim prašičem ne
smeš tako pokladati in da se morajo take žlahtne in

17 —

rastne živali dovolj pregibati na prostem, če naj se bn-
kanje ne zamori popolnoma. Domači prašiči, ki so veliko
manj rastni in se v mladosti ne debele radi, že prena¬
šajo tako ravnanje, aDgleški žlahtni prašiči pa nikakor
ne. Za enkrat ti ne vem dati drugega sveta kakor:
prodaj ali zakolji prašiča!“

S temi besedami zapusti Razumnik s Kopitarjem
mlinarjevo dvorišče.

VI. Od razuma je zavisna sreča pri
prašičji reji.

Kopitarjeva svinja je nekoliko okrevala; jedla je
rajša, in tudi več mleka je imela. Pujska nista več
stradala. Posebno rada je svinja jedla korenje, ki so
ji ga polagali skrbno osnaženega in razrezanega. Pujska
sta se pozneje dobro razvijala, ker je bilo za dva pri¬
merno dovolj mleka. Posebnega dobička pa Kopitar ni
imel od tega prvega poroda svoje svinje.

Čez nekaj časa se je ta svinja zopet bukala, in
Kopitar jo je dal, da se je oplemenila s sosedovim
mrjascem. Sosed Razumnik je sicer dejal, da bi bilo
bolje svinjo zaklati, ker od nje ni več kaj prida pri¬
čakovati, a Kopitar je na vsak način hotel še enkrat
poskusiti svojo srečo. „Morda pojde sedaj bolje," je
menil, „potem bo škoda vsaj nekoliko poravnana."

Čez 3 mesece, 3 tedne in 3 dni je svinja drngič
storila, in sicer to pot 8 mladičev, a že v prvih urah
jih je o poginilo. Le trije so živeli. — Mati je imela
zopet malo mleka, in zopet so morali ponavljati vse ono
kakor prvič, če so hoteli pujske kvišku spraviti.

„Bolje bi bilo, da si me ubogal," je rekel Raz¬
umnik, ko je nekoč prišel v Kopitarjev svinjak. „Pri
tej svinji ne boš imel nikdar veselja, ker je bila s
prezgodnjo oplemenitvijo preveč pokvarjena. Rasla tudi
ne bo več, kar ni čudo, kajti dvakrat se je že oprasila,
pa je šele 17 mesecev stara."

Razumnik stopi k svinji, jo previdno popraska za
ušesi in po licih ter ji potem dvigne konec rilca, da ji
pogleda na zobe. Zaradi previdnosti je vzel v roko

2

18 —

palico, da bi se branil, če bi g a svinja hotela napasti.
No, žival je bila prav pohlevna in je mirno pustila tipati
okoli gobca. »Svinja še niti srednjikov ni menjala,"
pravi sosed. „Glede starosti se torej nisem zmotil.
Kleščnike je že menjala, a mlečni srednjiki tičijo še v
čeljusti kakor majhne štnle. Žival je torej pravzaprav
šele 16 mesecev stara, kajti stalni srednjiki prederejo
šele z 18 meseci. Dvakrat prašiti v tej mladosti je
pač nekoliko preveč!"

„Kopitar, jaz ti svetujem, da to svinjo zakolješ
ali prodaš, kadar dodoji mladiče. Kupi si drugo, dobro
angleško svinjo, ki ti bo skrb in klajo bolje plačevala
kakor ta revica."

Lepe rasti in dobro razvit, 3'/, meseca star angleški
prašiček.

Kopitar je molče pokimal; saj je bil sedaj pre¬
pričan, da od svoje svinje ne more kaj prida pri¬
čakovati.

Preden sosed zapusti svinjak, ga Kopitar še vpraša,
če ni nevarno, starejšim prašičem, zlasti doječim svinjam,
gledati zobovje.

„Pri vseh prašičih to res ni varno," odgovori
sosed. „Vsako žival je treba poznati. Navadno pra¬
šiči tistih ljudi ne napadajo, ki jim strežejo. Previdnost

— 19 —

je vsekako dobra. Dokler prašič stegnjen na stelji leži,
toliko časa tudi ne more nevarno napasti. Pri hudobnih
živalih je glede varnosti vse storiti, ravnotako pri
prašičih, ki jih ne poznamo, in doječe svinje so tudi
muhaste. Največ je pa od tega odvisno, kako se ravna
s prašiči že od malega. Tudi pri prašičih je ljubeznivo
ravnanje v vseh ozirih hvaležno. Nektere svinje so že
od rojstva hudobne in uporne, in če so brezobzirne
proti mladičem in jim celo nevarne, potem jih je bolje
pravočasno odstraniti, kajti z njimi je le jeza in škoda,
od njih pa presneto malo koristi. Vrhutega to lastnost
podeduje tudi zarod.' 1

Razumnik se napoti domu in Kopitar ga spremi
do vrat na dvorišču.

„Pojdi z menoj v moj svinjak, 11  vabi sosed Kopitarja,
ko se je ta hotel posloviti. „Videl boš, kaj sta mi skotili
dve angleški svinji, ki sta enake starosti s tvojo pone¬
srečeno."

„To sem pa res radoveden," pravi Kopitar, „in
prav rad te spremim."

Kmalu dospeta v Razumnikov svinjak, kjer po-
iščeta koča z mladiči.

„Tn sta oba gnezda, 20 pujskov je," reče zado¬
voljno smehljaje sosed. „Kmalu bodo tako težki, kakor
prašiča iz prvega gnezda tvoje angleške svinje."

V dveh prostornih kocih sta ležali dve zali in
postavni svinji, in zraven sta pa bila koča za pujske.
Prelaz skozi steno, ki je bil toliko prostoren, da so
prašički mogli zkozi smukati, je vezal koča za mladiče
in za svinji.

V koču za mladiče so ležali drug pri drugem in
drug na drugem, kakor snopje, krasni pujski, ki bi jih
celb veščak imel za polletne. Sosed je izpustil enega
pujska na hodnik (glej pod. 8.).

„To so res imenitna praseta," zagotavlja Kopitar.
„Za polletna jih človek ima, dasi so šele 3'/ 2  meseca
stara."

„To je pač druga prašičja reja kakor v mojem
svinjaku. Če ima človek tako srečo pri reji, potem se
res da kaj zaslužiti in se kaj dobi za trud in za po-
klajo. Mi reveži pač nimamo sreče!"

2 *

20  —

„Motiš se, Kopitar," ga zavrne sosed. „Tudi jaz
sem imel srečo in nesrečo, kakor vi drugi vaščani, a
neka razlika je vendar. Do čim vi ostajate pri
starem, se jaz iz nesreče učim, ker ji iščem
vzroka in vprašuj emveščake ter dobre knjige
za svet. Sedaj se držim pri prašičji reji
umnih načel, ki so se povsodi obnesla, in to
dela srečo v mojem svinjaku. In po možnosti
skušam dajati svojim prašičem naravne razmere. Dajem
jim vsega, česar potrebujejo. Pozimi jih varujem mraza,
poleti vročine. Poglej, ljubi sosed, po mojem svinjaku!
Kar sem jaz v velikem naredil, to vam vaščanom ni
težko zvršiti v malem."

VII. Sosedov vzoren svinjak.

Oba moža sta korakala do konca svinjakovega
hodnika, in Razumnik je svojemu prijatelju vse na¬
tančno razkladal.

„Predvsem,“ je rekel, „skrbim, da je svinjak
prostoren, svetel in zračen, ter za suho in
gorko ležišče; to so reči, ki so za uspevanje

— 21  —

prašičev neobhodno potrebne, kterih pa, žal,
Slovenci v svojih svinjakih nimajo, ali vsaj dovolj ne
upoštevajo."

»Posamezni oddelki, koči, so prostorni. Tla so iz
grapavega betona, t. j. cementa. Nakonci koča vložim
premekljiv lesen oder (glej a  na pod. 9.), ker je beton
pozimi premrzel in bi moral preveč nastiljati, a steljo
hočem hraniti, kajti napravljanje stelje stane mnogo
dela in časa, in to pomeni denar. Dandanes, zlasti ker
nam poslov in delalcev manjka na vseh straneh, mo¬
ramo varčevati z vsakim nepotrebnim delom. Vrhutega
pa stelja ni nikak gnoj."

„Ali bi ne bila lesena tla toplejša in priprav-
nejša?" vpraša Kopitar. „Jaz imam po stari navadi še
vedno lesena tla.“

»Lesena tla že imajo nektere prednosti," odgovori
sosed; „ona so predvsem topla. V svinjaku so gorka
ležišča prav posebno važna. Na lesenih tleh prašičem
tudi tako rado ne drsi, kar je prav, kajti brejim svinjam
more biti kaj nevarno, če jim drsi. Nasproti imajo pa
lesena tla to zelo slabo stran, da se ne dajo zadosti
snažiti, in če se zatepe v svinjak kaka kužna bolezen,
potem takih tal skoraj ni mogoče tako osnažiti, da bi
se zamorile vse kali bolezni. Najbolje bi bilo oboje
združiti, namreč narediti cementna tla in na ta polo¬
žiti tenka lesena tla, ki se dajo brez posebnih stroškov
nadomestiti. V tem slučaju je lesen oder nepotreben.
Tudi jaz mislim te lesene odre odpraviti, kadar bodo
obrabljeni, in jih nadomestiti z deskami, ki jih kar
preprosto položim na betonska tla. Če pride kaka kužna
bolezen, potem deske potrgam in jih sežgem."

»Zakaj nisi več za lesen oder?" vpraša zopet
Kopitar. »Jaz sem mislil, da je to prav lepa in dobra
naprava, saj jo imajo v najvzornejših svinjakih."

»So razni vzroki, da želim lesene odre odpraviti,"
odgovori Razumnik.

»Brejim svinjam je stopanje z odra večkrat te¬
žavno in neredkokrat tudi nevarno. Živalim se zdrsne
in si izvinejo nogo. Razentega je pa prostor pod odrom
najlepše skrivališče za miši in podgane, in teh ne maram
v svinjaku. Polegtega sem opazil, da kak prašič za

22

oder kar nič ne mara in se vleže, če je koč dovolj
prostoren, poleg odra na tla. Sicer pa prašiči tudi brez

odra drže svoje
ležišče snažno,
dokler so zdravi,
kar je opazovati
že pri najmlajših
pujskih."

„Zakaj si pa
tako proti pod¬
ganam v svi¬
njaku?" vpraša
Kopitar. „Ali so
podgane v svi¬
njaku tako zelo
škodljive ?“

„Podgane so
v svinjaku zelo
nevarne," zago¬
tavlja Razumnik,
„ker prenašajo
kužne bolezni in,
kar je glavna reč,
povzročajo nale¬
zeni e trihin, to
je živalic, ki žive
v prašičjem mesu
in ki so člove¬
škemu zdravju
silno nevarne, Že
dlje časa je nam¬
reč znano, da
imajo podgane po¬
gostokrat trihine
v sebi; ravnotako
je znano, da pra¬
šiči pod rane love
in žro. Če prašič
požre podgano s
trihinami, potem jih tudi on naleze, in to hočem
preprečiti."

— 23

»To je zelo zanimivo," meni Kopitar. »Kako pa
podgane dobe trihine?"

»Popolnoma razjasnjeno to še ni,“ odvrne sosed.
»Mogoče je, da so podgane že odnekdaj nositeljice trikin,
a bodisi kakor hoče, jaz skušam vse storiti, da se mi
ti nevarni gostje ne zarede v svinjaku."

»Zakaj so tukaj stene obite z lesom (glej pod.
10. in 11.)?“ vpraša Kopitar. »Tega še nikjer nisem
videl, dasi sem bil že marsikje. Menda zaradi
toplote."

»Prav imaš,

Kopitar. Pra¬
šiči so silno
občutni, če so
stene vlažne
in mrzle.

Vrhutega je
ravno tale
stena na
senčni strani.

Mrzli vetrovi,
dež in sneg
bijejo jeseni
in pozimi na
to steno, ki,
žal, ni dovolj
debela. Dru¬
gega po¬
slopja, zidu,
drevja itd.
tudi ni, da
bi varovalo,

kajti svinjak je konci dvorišča čisto na samem. Če bi še
kdaj zidal, bi vse drugače uredil. Svinjak
bi obrnil s pročeljem proti solnčni strani,
druge strani bi pa skušal zavarovati z drugimi
stavbami.  Za sedaj si moram že drugače pomagati.
Stena tukaj je mrzla, in zato je obita z lesom. Leseni
oboj je tako urejen, da se spomladi z lehkoto izsname.
Poglej sem! V stene, ki ločijo koče, imam vzidane
železne šine, ki imajo v prerezu obliko črke U. Prosta

Podoba 11.

Leseni oboj, kakor se vidi od vrha.
a a  vzidane šine oblike U. bb  cementna
stena, ccc  stranske deske, d d d  deske na
tleh. e  korito.

— 24 —

stran te železne šine tvori žlebič, ki drži konce vanj
potisnjenih desak (glej podobo 11.).

Vtikanje in izsnemanje desak ne dela nikakih
težav, in stroški niso posebni, kajti dobre so tenke in
grčave deske, ki jih vrhutega s karbolinejem naredim
trpežnejše.

Na ta način imajo prašiči v najhnjši zimi topel
kot, kjer radi leže.

Tudi skrbim, da v mrzlih dneh toplina ne pade
pod 16° C. Za vsak slučaj imam pripravljeno železno
peč, ki jo lehko hitro v svinjaku postavim, če bi bilo
kdaj le premrzlo, kajti prehudega mraza angleški prašiči
ne prenašajo, celo pa ne pujski ter breje in doječe svinje.
Sicer pa upam, da ne bo treba v svinjak postavljati
peči, kajti okna in vrata se dobro zapirajo in nad
stropom ne previsokega svinjaka je polno slame in
stelje.

Vrata, ki vodijo na prosto, se ob hudem mrazu
zaklenejo in s slamo zabašejo, in vrhutega imam pov-
sodi dvojna vrata. V sili so vrata, ki vežejo svinjak z
govejim hlevom, neprestano odprta. Odkar tako ravnam,
morem tudi pozimi prašiče s pridom vzrejati, kar bi v
mrzlem svinjaku ne bilo mogoče.

„Doječe svinje in pujske imam pa vedno v srednjih
kočih, in ne v kočih ob stenah."

„To bo pač vse eno, v kterem koču so prašiči/*
meni Kopitar.

„0, ne!“ odgovori sosed. „Predvsem se bojim pri
brejih in doječih svinjah ter pri pujskih mraza, ki gre
iz tal. No, in kje se bodo tla hitreje ohladila: tukaj
na sredi svinjaka ali ob stenah ?“

„Menda ob stenah/' odgovori Kopitar.

„Če zunaj, na prostem tla zmrzujejo, potem se
bodo tla v svinjaku tam najpoprej shladila, kjer so
najbliže vnanjim, zmrzlim tlom, torej pri obzidju."

„Prav imaš," potrdi Kopitar.

„Vselej traja precej dolgo, da se tla shlade do
srede svinjaka, in tudi gorki hlevski zrak zadržuje
ohlajevanje. V resnici so tla sredi svinjaka pozimi vedno
toplejša kakor ob stenah."

- 25

„Sedaj mi je vse to čisto jasno,“ zagotavlja Kopitar;
„sam bi ne bil prišel na to. Je že tako; kar je najbolj
očitno, se najlaže prezre."

„Kako pa je to, da nimaš zimskih, t. j. dvojnih
oken ? To se mi čudno zdi, saj na vse misliš. V graščini
jih imajo, in tam jim zimski prašički tudi dobro uspevajo."

„Prav imaš, Kopitar!" zagotavlja premeteni sosed.
„Vendar moram napravo zimskih oken odložiti za dve
leti, ker takrat mislim svinjak prezidati. Takrat name¬
ravam še nekaj drugega narediti."

J£of.

Podoba 12.

a a  koči za breje in doječe svinje ter za prašičke.
b  za starejše jalove prašiče.

„Kaj pa?" vpraša pozorno vedoželjni Kopitar.
„Menim, da tu notri pač ne manjka nobene reči več."

„Obzidja bi ne hotel več izcelega narediti," raz¬
jasnjuje Kazumnik. »Nameravam namreč narediti dve
tenki steni in med tema pustiti prazen prostor, ki ga

— 26 —

potem napolnim s šotnim drobom. Zračne plasti, šotni
diob, žaganje itd. so namreč slabi prevajalci toplote,
in na ta način upam narediti prav topel svinjak. Vrhu-
tega dosežem še to prednost, da zidovje ostane tudi
pozimi suho.“

„To si tudi hočem zapomniti," zagotavlja Kopitar;
„kajti tudi jaz hočem kmalu enkrat prezidati svoj
svinjak."

„Ti, Razumnik, ali so ti mali koči za pujske pri¬
pravni (glej podobo 13.)?“ vpraša čez nekaj časa Kopitar
svojega svetovalca. „Tako ureditev sem že parkrat videl,
in če je prava, tudi jaz naredim take koče."

„Ti mali koči poleg koča za doječo svinjo so prav
gotovo zelo primerni," potrdi vrli sosed. *„Če jih imamo,
je mogoče včasih pujske od matere ločiti, n. pr. kadar
se svinja krmi. Ni namreč prav nič dobro, če pujski,
ko so nekaj mesecev stari, jedo z materjo iz korita.
Za doječo svinjo je pa tudi dobro, če ima semtertja
nekoliko miru. V postranskem malem koču za pujske
je pa mogoče mladičem pokladati zdrobljenega ječmena
ali drugih krmil, ki bi jih drugače starka požrla."

VIII. Skrb za zimske prašiče.

»Čemu imaš pa tamle v kotu pri pujskih kup prsti
(glej pod 13.)?“ vpraša Kopitar.

„Zunaj je mrzlo in slabo vreme," pojasnjuje Kaz¬
umnik, „kajti konec novembra je že. Mladičev iz zad¬
njega gnezda, ki so pet tednov stari, ne smem več
vunkaj izpuščati. Če naj pa zdravi ostanejo, moram
predvsem skrbeti, da dobivajo v se nekaj rudninskih
snovi, ki bi jih drugače dobili zunaj na prostem. Ker
pa pozimi prašički ne pridejo na piano, jim moram prsti
v hlev prinesti. Ti mladiči bi prav gotovo ne uspevali,
če bi jaz tega ne upošteval. Prej sem imel z zimskimi
mladiči velik križ, dokler nisem prišel na to prav pre¬
prosto sredstvo, ki ga je priporočal »Kmetovalec."

Razumnik pokliče svojega sina in mu veli, naj iz
omare za knjige prinese predlanski letnik »Kmetovalca".

27 . —

Kmalu priteče sinko z zahtevano knjigo. Razumnik
jo odpre, poišče dotični spis in bere glasno: „P ogos to¬
krat se dogaja, da se zimski prašički do
petega tedna prav povoljno razvijajo,

potem pa prično bolehati, slabč in se veliko
zarivajo v steljo. Končno shujšajo in dobe
sivkasto polt. To bolezen ime n uj ej o posiv-
ljenje prašičkov. Če je tako bolne prašičke

28  —

mogoče izpuščati iz svinjaka ali če se jim
poklada v koč prsti, peska, pepela in oglja,
potem se večkrat zopet ozdravijo."

„Tako je tedaj pisal »Kmetovalec," nadaljuje Raz¬
umnik,  „in odkar to vem, ne čakam, da bi
mladiči zboleli in posiveli, temveč j im dam

že prvi teden prsti, presej anega zdroblj e-
nega zidovja in enakih reči v koč, da jih
morejo užiti, kolikor se jim zljubi. Kar je
res, je res; odkar tako počnem, uspevajo
pri meni tudi zimski prašički izborno."

— 29

„Ali je morda to vzrok, da toliko jesenskih mla¬
dičev ne uspeva in gre pod zlo?“ vpraša Kopitar.
„Neko leto se mi je vse gnezdo jesenskih prašičkov
popolnoma izpridilo. “

„ Gotovo je tako,“ potrdi vrli svetovalec.

Če bi kmetovalci, ki se pečajo z vzrejo prašičev,
to vedeli, bi jim bolje šlo z rejo prašičev pozimi. Vsaj
jaz imam v svinjaku, odkar tako počnem, obilo sreče,
da, prav veliko sreče. Pa tudi po hodniku v svinjaku
dam na raznih mestih nasuti kupčeke prsti in enakih
reči, ki jih mladiči kakor tudi drugi prašiči lehko po¬
ljubno uživajo. In to uživajo prav radi, kakor boš
prčcej videl."

Sosed odpre vrata koča, kjer je bilo nekaj pujskov.
Živahno pritečejo na hodnik in nekteri precej drve
proti kupu prsti ter začno v njem brskati (glej pod. 14.).

Smejaje opazujeta moža živahne živali.

„Čemu so pa tale korita?" vpraša Kopitar. „Ali
krmiš prašiče na hodniku?"

„Če pozimi prašiči ne morejo na svoje tekališče,
potem naj se vsaj tukaj na hodniku nekoliko izpre-
hodijo. Če dobe vselej v teh koritih (glej pod. 14.)
nekaj krme, potem gredo prav radi vun in jih ni treba
priganjati. Še boljši bi bil kak skedenj, nalašč zato
prirejen, pa ga nimam. Tudi kak večji pokrit prostor
na planem, kjer bi prašiči lehko rili, bi bil pripraven.
Ob solnčnih, lepih dneh pa spodim tudi pozimi prašiče
na piano, če le ni snega in niso tla preveč zamrzla.
Nekteri deli mojega tekališča so namreč tudi pozimi
za ta namen pripravni. Ali naj jih ogledava?"

„Gotovo z največjim veseljem," pridi Kopitar.
„Prav rad porabim današnjo priliko, da spoznam tvoje
naprave in se kaj naučim."

IX. Tekališče za prašiče.

Sosed odpre vrata na južni strani hleva ter stopi
s Kopitarjem na prosto.

Pred njima se razprostira lep, kakih 40 štirjaških
metrov velik ograjen prostor na južni strani svinjaka.

30

V jesenskem solncu (bilo je meseca novembra) je zado¬
voljno ležala lepa doječa svinja, in okoli nje so se drvili
živahni pujski (glej pod. 15.).

„Ta prostor je določen le za eno družino," pojas¬
njuje Razumnik. „Dve drugi tekališči sta takoj tik
tega, a nista toliko prostorni ter sta strmi."

„Kaj ne škoduje pujskom, če se morajo plaziti
po takih strminah ?“ vpraša Kopitar. „Saj se lehko
prekucnejo ali dol popadaj o. “

„Pujski plezajo okoli kakor koze,“ zagotavlja
smeje sosed; „to plezanje gorindol jim nič ne škoduje,
narobe, po mojem mnenju jim celo še zelo prija. Udje

Podoba 16.

Tekališče za plemenske prašiče s kopališčem.

— 32 —

in prsi se jim pri takem plezanju imenitno razvijajo.
Sicer pa imajo tudi steze. Na teh tekališčih ostanejo
pujski še potem, ko so odstavljeni, toliko časa, da se
morajo svinjice ločiti od mrjaščekov. Mladi mrjasci
pridejo čez 3 do 4 tedne, ločeni drug od drugega, v
posebne koče. Pozneje nameravam prirediti celd za
vsakega mladega plemenskega mrjasca posebno teka-
lišče.“

„Zakaj pa takih mrjaščekov ne pustiš skupaj ?“
vpraša začudeno Kopitar. „Saj jim ne more škodovati,
če ostanejo skupaj."

„Ni res,“ zagotavlja Razumnik, „kajti, če je več
toliko starih mrjaščekov skupaj, potem se love in se
upehajo. Vrhutega prezgodaj spoznajo svojo moško na¬
ravo, in tudi ne uspevajo več tako dobro."

„Pojdiva sedaj pogledat še veliko tekališče, kamor
izpuščam svoje velike breje svinje," vabi Razumnik.

Kmalu sta bila pred 2 m  visoko, preprosto leseno
ograjo, in sosed je odprl vrata. Moža sta bila sedaj
na četrt hektara velikem ograjenem prostoru, ki je bil
okoliinokoli zasajen z visokim, senčnatim drevjem. Na
sredi je bil cementni kal, kamor sta vodila od dveh
strani dohoda (glej pod. 16.). S cementnim kalom je
bil zvezan iztok vodovoda.

„To je tekališče za odrasle prašiče in njih kopelj,
ki poleti ščetinarjem imenitno prija," razklada sosed.

„Tukaj ni drugega raslo kakor kropive in enak
plevel, sploh: bil je nerodoviten prostor, ki ni bil za
nikako drugo porabo. Ta prostor sem ogradil in sedaj
imam krasno tekališče za prašiče.

Naprava kala tudi ni bila posebno draga. Tu
imam vse združeno, kar je za tako tekališče potrebno,
namreč solnčno lego in poleg nje tudi senco drevja.
Prašiči lehko rijejo. Voz zdrobljenega starega zidovja
sem tudi dal pripeljati. Prašiči se lehko kopljejo in
potem na solncu grejejo. Odkar imam to tekališče, sem
izredno zadovoljen z uspevanjem in zdravjem svojih
prašičev."

„Da, da, to je že res; ali taka tekališča morejo
prirejati le bogati ljudje, kakor si ti, sosed," ugovarja
Kopitar. „Mi reveži tega ne moremo."

— 33 —

»Popolnoma tvoj ugovor ne velja," odvrne Raz¬
umnik. »Koliko pustinj se nahaja v bližini posameznih
hiš ali vasi; koliko je prostorov, kjer rasejo samo
kropive in plevel! Vsi ti prostori bi se dali kaj koristno
porabiti za taka tekališča. Saj ni nikjer zapisano, da
mora tekališče meriti četrt hektara.

Preprost kal iz ilovice se kaj kmalu naredi, in
če ni druge vode blizu, se pa vanj napelje deževnica
s streh. Vse se naredi, če je le kaj resne volje.

Če bi se
naši kmetje
vselej in pov-
soditer  v vseh
pogledih ve¬
deli okoristiti
z vsako pri¬
liko, bi bi lov
marsičem ve¬
liko bolje!

Tudi majhno
tekališče zado¬
stuje. Poglej to
tekališče! Prašiči
ga rabijo komaj
do polovice. To
ti kaže tam zadaj
nepohojen plevel.

Prašiči so največ
blizu vhoda in
okoli kala.

Če ni drugače, zadostuje za prašičje
tekališče popolnoma tudi kak majhen
prostor, da je le 20 do 30 štirjaških metrov
velik, da je solnčnat in deloma z drevjem
ali s čim drugim obsenčen in da je na njem,
seveda če je mogoče, majhen kal ali vsaj
luža, ktere voda se da od časa do časa
premeniti ali obnoviti."

Temu razkladanju je Kopitar seveda moral pri¬
trditi.

Podoba 17.

Trnkan prašič.

3

— 34  —

X. Pomen paše za prašiče.

Čez nekaj časa vpraša Kopitar: „Kaj pa, ali bi ne
bilo dobro prašiče tudi na pašo goniti, na pr. na strnišča?“
„Gotovo je to zelo primerno,“ odgovori sosed.
„Ne le, da se prašiči pri tem gibljejo, oni dobivajo na
strniščih tudi mnogo takega, kar lehko pojedo, in doma
jim potem ni treba toliko pokladati. Računati je seveda,
če pastir ni predrag in če se taka paša izplačuje.*'

Podoba 18.
Plemenjak „Perun.“

„Jaz sem menil, da se prašiči tudi na paši lehko
preživljajo,“ dostavi Kopitar. „Na grajskem deteljišču v
Zaloki sem nedavno videl, da se je pasla čreda prašičev
kakor goved."

„To je res," pritrdi sosed. „Na deteljiščik ali na
njivah, posejanih z mešanico iz detelje in trav, se
prašiči s pašo prav dobro preživljajo, če se jim potem
doma še nekoliko dodaja. Prašiči se na pašo prav kmalu
in izborno privadijo. Poleti je taka reja prašičev prav
poceni. Če je prostor ograjen, niti pastirja ni treba."

— 35 —

Podoba 19.

Mlada plemenska svinja „Lada.“

ti obročki delajo prav znatno neprijetnost, in prav rad
neha riti.“

„Potem bom pa svoje prašiče trnkal, preden jih
spustim na tekališče," meni Kopitar. „Kolikokrat sem
se jezil, ker so vse prerili.“

„To bi pa ne bilo pametno, ljubi moj,“ ga zavrne
smejaje sosed. Kaj naj pa pojedo prašiči na tvojem
pustem tekališču, kjer je komaj nekaj plevela. Če se
prašiči žend na tekališče ali na strnišče, potem bi bilo
pač silno neumno s trnkanjem zavirati jih, da bi ne

3 *

„Jaz bi pa mislil, da prašiči deteljišče hitro
popolnoma razrijejo in potem prav kmalu nimajo več
jesti,“ pripomni Kopitar neverno. „Jaz kar umeti nisem
mogel, da so se prašiči tako mirno pasli, kakor da bi
bili čisto pozabili na svojo navado, da povsodi rijejo. 11

„To ima pa zopet svoj poseben vzrok,“ se smeja
Razumnik. „Prasiče, ki naj se pasejo, je treba trnkati,
to je: skoz gornji rob rilca se jim vtaknejo žičasti
obročki, (glej pod. 17.). Če trnkan prašič hoče riti, mu

— 36 —

rili. Pustinji vendar nič ne škoduje, če jo prašič razrije,
kakor tudi ne strnišču in sprašeni njivi, ki je za pra¬
šičjo pašo tudi primerna, V zemlji dobivajo prašiči
marsikaj, kar jim prija: črve, gliste, polže, žuželke itd.,
posebno pa rudninske snovi, ki so jim toli potrebne.

Pusti torej mirno svoje prašiče, naj rijejo po
takih tleh. Če boš pa prašiče pasel po deteljišču ali
travni celini, potem jih seveda trnkaj, prej pa ne. Na
tekališču pa pusti svojim prašičem vso prostost ter
jim ne brani riti."

V takih pogovorih sta moža prišla počasi v vas,
in Kopitar se je hvaležno poslovil, a poprej je še Raz¬
umniku obljubil, da pride v nedeljo z nekterimi sosedi
k njemu v vas, da jih nekoliko pouči o reji in krmljenju
prašičev.

Razumnik je namreč nekoč obljubil svojim sosedom,
ki se za to zanimajo, da jih nekoliko pouči in jih zlasti
opozori na napake, kterih se vsakdo lehko ogiblje, če
jih pozna.

XI. Kakšni naj bodo plemenski prašiči.

Bilo je v nedeljo popoldne.

Kakih šest vaščanov je prišlo s Kopitarjem k
Razumniku. Saj so vsi vedeli, kako umen prasičerejec
je njih sosed. Tudi jim je Kopitar pripovedoval, kaj
vse je zadnjič videl in slišal.

Razumnik jih je prav prisrčno sprejel ter jih je
takoj peljal v svoj svinjak.

Najprej jim je pokazal lepega mrjasca „Peruna“
(glej pod. 18.).

„To je pa lep mrjasec," meni mlinar Vrhovnik.
„Lepši se redkokdaj vidi."

„Mrjasec je že dober 1 ' potrdi Razumnik. „Glava
je lepa in primerna plemenu. Nos je zakrivljen, toda
ne preveč. Rilec je krepak in ne predolg. Tega mrjasca
lehko tudi spuščam na pašo.

Sprednji del in hrbet sta dobra.

Križ je dolg in širok.

— 37  —

Vendar je hrbet malo vdrt, kar ni prav.

Život je globok in rebra so lepo vzbočena ter
široka. Pleča in stegna so izredno mesnata.

Noge so kratke pa vendarle krepke.

„Perun“ je 10 mesecev star, in odslej ga bom
spuščal po plemenu.

Dekla je „Peruna“ spustila na prostoren hodnik.
Vsi so občudovali lepo ustvarjeno žival.

„Seveda,
če bi mi imeli
take mrjasce,“
meni Poljanec,

„ potem bi tudi
mi kaj boljšega
priredili."

„Od mr-
jasca je res ve¬
liko odvisno,"
potrjuje sosed,

„a dober mr-
jasec še ni vse.

Tudi plemen¬
ske svinje mo¬
rajo biti prave,
če naj se reja
izplačuje."

„Kakšne
pa naj bodo
prave plemen¬
ske svinje?"

vpraša Kopitar. „Hvaležni ti bomo, če nam to razložiš.
Grlej, nedelja popoldne je, vsi imamo tako lep čas, in
ker smo se od tebe že toliko koristnega naučili, smo
prepričani, da nam boš tudi glede prašičje reje marsikaj
dobrega nasvetoval."

Razumnik je smehljaje poslušal. „Ljubi sosedje"
je dejal in se muzal, »predvsem morate izbrati
dobro pasmo, in živali, ki jih hočete imeti
za pleme, morajo imeti na sebi znake te
pasme, morajo biti lepe in prave oblike,


c  gube na podbradku, znaki lehkega pitanja.

— 38

morajo biti zdrave, rastne, in ne smejo
imeti nikakih napak.

Kar se tiče oblik, razmotrivajmo jih na tejle
svinji „Ladi.“ Ona je angleške, jorkširske pasme, kakor
vsa moja reja. S to pasmo sem najbolj zadovoljen.
Presojajmo »Lado" (glej pod. 19.)!“

Možje so obsuli koč, kjer jih je živahno motrila
„Lada,“ ter so občudovali lepo, 10 mesecev staro žival.

»Glejte semkaj!“ pravi sosed, „vrat se mora od
tilnika navzgor nekoliko dvigati. Naguban podbradek
je dobro znamenje, kajti te gube kažejo, da se bo žival
rada debelila (glej c na pod. 20.). Suh in medel vrat
je velika napaka in obeta slabo debeljenje.

Život sploh, zlasti pa hrbet in ledja, morajo biti
široka. Prsi naj bodo toliko široke kakor križ. Zadaj
za pleči naj bo žival posebno dobro razvita. Vdrt
hrbet in praznota  za  pleči sta veliki napaki."

»Poglejte tole 12 tednov staro prase. Dal sem
ga rezati, dasi je dobrega plemena. Prazno je za
pleči in hrbet ima vdrt (glej pod 21.). Takih živali
umen živinorejec ne sme rabiti za pleme."

„Ali se taka napaka sčasoma ne popravi?" vpraša
mlinar Vrhovnik. „Ob dobrem krmljenju in oskrbi se
morata vendar hrbet in pleča zboljšati."

„Jaz nisem takega mnenja," odvrne sosed. »Recimo,
da ta napaka sčasom postane manj očitna; kaj pravega
pa vendar nikoli ne bo iz take živali. Veliko bolje je,
za pleme izbirati le dobre živali; saj je pri prašičji
reji tako več pujskov na izbero. Kakšen dobiček bi pa
tudi imel, če bi to prase obdržal za rejo? Mladiči od
njega bi imeli večinoma vse njegove napake in bi ne
bili za rejo, temveč za mesarja. To pa ni moj namen,
kajti večino svojih prašičev prodam za pleme, ker mi
to neprimerno več nese.“

»Prav imaš," potrdi Kopitar. »Za pleme je
odbirati najboljše živali, ki so brez napak."

»Ali sta ta dva pujska tudi iz enega gnezda?"
vpraša Kopitar, ko mu prideta na hodniku dva pujska
naproti. »Silno sta različna" (glej pod. 22.).

»Da, iz enega gnezda sta,“ odgovori Razumnik.
»Eden je revček, iz kterega ne bo nikdar nič prida.

— 39 —

Boljšega obdržim za pleme, drugega bom dal rezati in
ga opitam.“

„Za pleme puščam najrajši one pujske, ki so ješči
in glede krme neizbirčni. Taki pujski klajo najbolje
plačujejo. Pa tudi tisti pujski niso nič prida za pleme,
ki čutijo vsako vremensko izpremembo, ki se boje
vsake sapice in vsake kaplje dežja, kakor ravno tale
revček tu. Tale drugi, močnejši pujsek se ničesar ne
boji; tudi ni bojazljiv in nemiren ter ne plane kvišku
pri vsakem šumu. Jaz pri plemenskih prašičih zelo
cenim mirno, pa živahno kri. Kdor živali skrbno opazuje,
ta bo pri prašičkih že v tej starosti spoznal razliko
v njih vedenju. Seveda je treba imeti nekaj vaje.“

Podoba 21.

Slabo narejen prašiček z vdrtim hrbtom in s praznoto
za pleči.

„Kakšna naprava je pa to?“ vpraša Kopitar ter
kaže na dve cementni koriti na hlevskem hodniku.

„Ob prav slabem, mrzlem vremenu in pozimi iz¬
puščam prašiče na ta hodnik, in v ta korita (glej pod. 23.)
jim dajem nekaj krme,“ odgovori Razumnik.

„Prasiči potem kaj radi hodijo na hodnik, če
vedo, da dobe kaj dobrega, na pr. ječmena, itd.

Tele železne palice čez korita, ki sem jih zato
dal narediti, da prašiči ne stopajo s korita, se pa ne
sponašajo, ker otežujejo snaženje korit, kar je zelo na-

— 40

pačno. Zelo važno je namreč, da so korita vedno dobro
osnažena in da v njih ne ostajajo ostanki krme, ki se
spridijo."

„Vrnimo se nazaj k Ladi," pravi sosed ter stopa
proti kocu, kjer biva krasna mlada žival. „Ta svinja
ima prakrasen križ," razlaga nadalje. „Ona je široka
in dolga in na vse strani izvrstno zaokrožena. Stegna
so mesnata in široka. Prsi so tudi široke in globoke,
kar jamči za dobro porabo krme.

Lada je pa bila že z 8 tedni vsa drugačna kakor
je 10 tednov stari pujsek, ki smo ga ravnokar videli.

Pa tudi telo Lade je lepo povito, kakor valjar.
Trebuh ni stisnjen pa tudi dol ne visi. Najglobokejše
mesto je le za spoznanje niže kakor prsi. Noge so
krepke, niso prekratke in ne predolge ter merijo nekako
tretjino vse visokosti, kakor je pri žlahtnih prašičjih
plemenih za pravo spoznano."

„Nedavno sem videl svinjo, ktere seski so se tal
dotikali," pravi Vrhovnik. „Ali je to napaka?"

„To je pač napaka," odgovori izkušeni sosed.

„Živali, ki imajo tako nenaravno kratke noge, so
že preveč požlahtnjene. Take živali nahajamo pri rejah,
kjer se požlahtnjevanje pretirava, kar ni prav, kajti
slabe posledice se kmalu začno kazati."

„Prasičev s prerazvitim telesom a s preslabimi
nogami ni mogoče goniti na pašo. Take živali se boje
vsake hoje.

Brez zadostnega pregibanja na paši
ali na tekališčn pa nihče ne more prašičev
trajno rediti s pridom in srečo.  Vrhutega se
take svinje, kadar so breje, kaj lehko poškodujejo pri
vstajanju in leganju."

„To vse mi je prav razumljivo," meni Kopitar.

„Razentega je od reje izključiti vse živali, ki
imajo ozke prsi, skrivljene noge, ki grdo stoje itd."
poučuje sošed. „Revni pujski, ki se dobivajo v vsakem
gnezdu, se morajo odločno izključiti od reje."

„Za živinorejca bo najbolje, če bo za
pleme odbiral vedno najboljše, najlepše in
najbolj rastne živali in bo celd srednje
blago izključeval."

— 41  —

XII. Plemenski prašiči morajo biti zdravi.

„Kaj nam je pa zapomniti glede zdravja plemen¬
skih prašičev ?“ vpraša še enkrat Kopitar.

Sosed odgovori: „Bolehne in pomanjkljive živali
niso za rejo, to bodi načelo umne živinoreje."

„Na čem se pa da gotovo spoznati, da je kak
prašič tudi resnično zdrav?" vpraša mlinar Vrhovnik.
„Že večkrat sem domneval, da je kak prašič zdrav, in
vendar sem se motil. Pri zaklanem prašiču so se po¬
kazala marsiktera znamenja bolezni."

— 42  —

„So marsiktere skrite bolezni,“ odgovori sosed,
„bolezni, ki se šele zaznajo, ko se prašič zakolje. Teh
jaz sedajle ne mislim. Če govorim o zdravih prašičih,
potem menim take živali, ki na njih vnanjosti ni po¬
znati bolezni, ki se torej zdrave kažejo.“

„Ktera so torej znamenja dobrega zdravja ?“
vpraša Vrhovnik. „Mi morda marsikaj prezremo, kar ti,
sosed, opaziš."

„Prav rad Vam to povem," odgovori postrežljivi

sosed.

»Opazujte tele prašiče, ki jim je ravnokar dekla
prinesla pičo. Zdravi prašiči žro krmo ne glede na njeno
kakovost. — Tale prašič tu žre kar vse vprek in ne
izbira najokusnejših grižljajev."

»Če prašiči, kadar jedo, najprej vse izbirčno pre¬
brskajo in krmo prehohnjajo, potem ne prebavljajo
ali pa niso ješči in krmo slabo poplačajo."

„Kaj takega sem tudi že opazil pri svojih pra¬
šičih," je prekinil Kopitar soseda. »Imel sem že take
prašiče, in ko sem jih pital, so za drugimi izdatno za¬
ostali."

»Taki prašiči pa tudi niso za rejo," razlaga sosed
naprej. »Izbirčne in slabo ješče svinje imajo malo mleka,
ali jih pa dojenje preveč slabi. Znamenje dobrega
zdravja in dobrega prebavljanja je tudi gosto kašnato
blato, kakor tole tukaj, ki je od tele breje svinje. Pre¬
gosto in trdo blato je vedno znamenje kakega nereda
v črevih."

»Moji prašiči imajo skoraj vedno zelo suho in
trdo blato," meni Poljanec. »Neka breja svinja je bila
posebno zaprta, preden se je oprasila. Po skotitvi pa
kar nič več ni hotela jesti in mleka tudi ni imela kaj
prida. Z vzrejo mladičev smo imeli dokaj težav."

»To je najhujše," odvrne sosed, »če so svinje za¬
prte, kadar imajo storiti. Temu pa ni težko dopomoči,
in največkrat že pomaga, če se daje zaprtim prašičem
med klajo vsak dan nekaj žlic Glavberjeve soli. Za¬
prtim prašičem je tudi dobro dajati pinjenca, ali poleti
sveže klaje, slabo zelenjad z vrta, odpadlo sadje itd.
Izdatno gibanje je tudi potrebno, kajti
najnavadnejši vzrok zaprtja je pomanjkanje

— 43

gibanja. Če prašič samo leži in veliko je, potem de¬
lovanje črev oslabi in blato se v njih zabaše/

„Ravnokar je tale pitanec zakašljal," zakliče
Vrhovnik. „Ali je to tudi slabo znamenje?"

„Prav gotovo,“ zagotavlja sosed.

„Kašljanje je vsekdar znamenje, da nekaj ni v redu.
Dolgotrajno kašljanje, ki v ugodnem letnem času ali
v gorkem hlevu ne preide, kaže vsekdar na kako bo¬
lestno stanje v dihalih, na jetiko ali še na kaj huj¬
šega."

r Kaj  bi vendar še moglo biti?" vpraša Kopitar
pozorno. „Kaj hujšega kakor jetiko pri naši živini pač
nimamo."

„To ni prav tako,“ zavrne sosed. „Jaz mislim na
prašičjo kugo, ki je dokaj nevarnejša kakor jetika. Za
kugo oboleli prašiči se morejo ozdraviti in so videti
zdravi, vzlic temu so pa Devarni, ker navidezno zdravi
prav lehko druge prašiče okužijo. Prašiči, ki dolgo ka¬
šljajo, so vedno sumljivi. Kašljajočega prašiča naj nikdo
ne pusti v svoj svinjak. Pogostokrat okužijo kupljeni
prašiči, ki so bolezen nalezli na prevažanju ali drugje,
domač svinjak s kugo na parkljih in na gobcu ali s
prašičjo kugo. Če novo kupljene prašiče, ki so sumljivi,
za par tednov denemo v kak drug, malo odstranjen in
osamljen prostor, potem marsikterikrat lehko preprečimo
okuženje svinjaka/

„To nam je jasno,“ vzkliknejo kmetje, „in tako
bomo v bodoče ravnali."

„Na marsikterem dvorcu ni težko tega izvršiti,"
nadaljuje Razumnik svoj pouk. ,,Marsikdo ima kak star,
prazen ovčji ali volovski hlev. Morda se v konjskem
hlevu dobi kak prazen kot. Poleti se da vsaka šupa
porabiti, če se primerno uredi. Vsekako mora take
osamljene prašiče oskrbovati kaka oseba, ki z drugimi
prašiči ne pride v dotiko."

„Ali bi še kaj veljalo, če jaz svoja kupljena pra¬
šiča osamim?" vpraša Poljanec. „Sedaj sta že 10 dni
med drugimi."

„To bi bilo sedaj popolnoma brezpomembno," pravi
Razumnik. „Če sta nova prašiča okužena, potem sta
druge že zdavnaj okužila. Osamljenje je le tedaj uspešno,

44  —

če se zvrši takoj. Sicer pa s tvojima prašičema morda
ni tako hudo. Počakaj, morda kašelj pojenja in potem
si lehko brez skrbi. Če pa ne poneha v prihodnjih
tednih, potem ti svetujem prašiča spitati in jih hitro
iz hleva spraviti. Ali je morda svinja breja?“

„Ne, še ni breja“ odgovori Poljanec. Stara je šele
8 mesecev, in mislim jo šele čez dva meseca pripustiti."

„Do tedaj boš videl, kako bo s kašljem. Če neha,
le pripusti svinjo, drugače jo pa opitaj," svetuje sosed.

„Prav imaš, tako naredim," zatrjuje Poljanec, ki
ga je sosed prepričal. „Tudi to je dobro znamenje,"
nadaljuje sosed, „če imajo prašiči zavite repe, česar pri
nekterih prašičjih pasmah sicer ni opaziti. Zavit rep je
v zvezi s krepkostjo repovih mišic. Če prašiču krma ne
prija, če je betežen, če ga prijema groznica ali če ima
kakšne druge bolečine, potem otrpnejo repove mišice
in rep visi ohlapen in vel.

XIII. Ktere lastnosti naj imajo plemenske
svinje in kterih naj nimajo. — O podedo-
vanju pri živinoreji.

„So li še ktere druge napake, na ktere naj živino¬
rejec pazi ?“ vpraša nato Poljanec. „Imel sem enkrat
doječo svinjo, ki je v eni noči pomorila vse pujske.
Ko se je potem drugič oprasila, tudi ni bila dosti
boljša mati."

„Prav gotovo se je ozirati tudi na take napake
plemenskih prašičev," potrdi sosed. „Nrav, ali če po
domače povem, dobro ali zlo srce je reč, ki pri ple¬
menskih živalih prav zelo hodi v poštev. Najboljša
plemenska svinja ni zanič, če svoje mladiče poškoduje
nalašč ali vsled nepozornosti, ali če jih celo zmečka.

Druge svinje so tako lene krvi in brezozirne, da
se za cviljenje mladičev niti ne menijo ne, kadar po
njih stopajo ali se nanje zavale.

Mirna kri je pri plemenskih prašičih sicer ušečna,
ker so mirni prašiči dobri za rejo in za pitanje. Hladno-

45

krvnost se pa zopet ne sme kazati v popolnem pomanj¬
kanju ljubezni do mladičev. Živahne matere so včasih
zelo skrbne za mladiče. Dobro ravnanje z mladiči je

O

M

o

poglavitna lastnost dobre doječe svinje, a najhujše so
tiste zverine med svinjami, ki svoje mladiče more
in žro.“

46 —

„Kako pa je z mladiči takih brezozirnih zverin?"
vpraša Kopitar. „Če se prav spominjam, sem enkrat
čul, da hudobija in slabe razvade prehajajo tudi na
potomce. “

„To je resnično," potrdi Razumnik. „Take grde
razvade se včasih kažejo na potomcih še v večji meri.
Iz tega vzroka je take brezozirne zverine dejati pod
nož, za pleme pa imeti samo živali, ki so tudi glede
teh lastnosti popolne."

„Ali je podedovanje vnanjih in notranjih lastnosti
pri živinoreji res tolikega upoštevanja vredno ?" neverno
vpraša Vrhovnik. „Jaz pa mislim, da je le slučaj, če se
pri posameznih živalih pokažejo take hude razvade."

„Motiš se, mlinar," odgovori izkušeni Razumnik.
„Ne le na nrav in na razvade vpliva podedovanje, temveč
tudi še na druge reči."

„Če je kaka svinja dobra dojilja, če ima veliko
mleka, potem so to posebno ušečne lastnosti, in svinjice
takih mater se pozneje tudi odlikujejo s temi dobrimi
lastnostmi. Za prasičerejca je torej velike vrednosti,
če more dobiti prašiče iz take reje, kjer so plemenske
svinje dobre dojilje in so mlečne. Narobe je zopet pričako¬
vati od svinje, ki slabo doji, ki ima malo mleka, ki jo do¬
jenje čez mero slabi, zarod, ki bo imel materine lastnosti."

Torej bi bilo silno važno, da rejo, iz ktere prašiče
kupujemo, korenito poznamo," pristavi mlinar Vrhovnik.

„To je pač tako, Vrhovnik," odgovori sosed. „Na
vse to se pri nas, bodisi pri reji prašičev kakor tudi
pri reji drugih naših živali, veliko premalo pazi. Nadalje
sta pa tudi velikost in zdravje pujskov odvisna od matere.
Vsak prasičerejec dobro ve, da kaka svinja daje prav po¬
sebno lepe, krepke in zdrave mladiče, druga pa slabotne."

„Ta lastnost plemenskih svinj je zelo važna."

„Od moje svinje ,Lade‘, ki jo je rodila posebno
izvrstna mati in ki jo bom dal čez 4 tedne oplemeniti,
upam dobiti imeniten zarod. ,Lada‘ je samanasebi iz¬
vrstna žival in izvira od izvrstne matere. Vidite,
ljubi sosedje, v pravem odbiranju živali za
pleme tiči uspeh živinoreje, in to je tisto,
česar vi nočete umeti; zato pa jadikujete.

— 47  —

Srečo pri meni dela razum, nesrečo pri vas
pa nerazsodnost in starokopitnost / 1

XIV. Snaga in solnee.

„Danes smo se pa veliko naučili , 11  meni Kopitar.
„Toda mi vaščanje bi ti bili zelo hvaležni, če bi nam
ti, Razumnik, ki si tako izkušen mož, hotel kaj pove¬
dati o krmljenju prašičev. Saj je danes nedelja in
imamo vsi dovolj časa . 11

„Res je, stem bi nam zelo koristil , 11  prikima
Poljanec. In tudi drugi so soseda prosili, naj jim pove,
kako sam krmi.

Radovoljno se jim uda dobri in postrežljivi sosed,
da jim izpolni to željo.

„Najprej se pa pokrepčajmo s kozarcem vina , 11
meni Razumnik smehljaje. „V eni uri se prične krm¬
ljenje; takrat se vrnemo nazaj v svinjak in tedaj vam
marsikaj pojasnim o krmljenju. Jaz v marsičem drugače
postopam kakor ste vi navajeni delati . 11

Nato sosed s svojimi gosti zapusti hlev, in vsi
se podajo v hišo, kjer je gospodinja s snežnobelim
prtom pogrnila mizo in razpostavila za dobrodošle goste
bleščeče kozarce, kar vse je kazalo na vzorno snago v
tej hiši.

Zvedavo so gledali vaščani okrog sebe; gledali
so po stenah razobešene podobe plemenskih živali pra¬
vilnih oblik, priznanske diplome, ki jih je Razumnik
dobil na raznih kmetijskih razstavah, in na odličnem
mestu viseči diplomi, ki spričujeta, kdaj sta bila Raz¬
umnik in njegov pokojni oče sprejeta za uda c. kr. kme¬
tijske družbe.

„No, sosed , 11  pravi zbadljivo mlinar Vrhovnik,
„pri vas ste pa že čez pol stoletja udje kmetijske
družbe. Precej ste že plačali na vsakoletni udnini, zato
ni čuda, da imaš tele diplome tako v časti; saj so
šentano drage. Bom pa še jaz dal razsodbo svoje izgub¬
ljene pravde v okvir; ta je tudi časti vredna, kajti par
sto kron me je veljala . 11

— 48  —

Vaščani so se glasno smejali Vrhovnikovi zbad-
Ijivo-šaljivi pripomnji, a Razumnik je precej zavrnil
zbadljivca: „Le deni svojo drago razsodbo v okvir ter
jo obesi na najbolj odlično mesto, kjer ti bo vedno
pred očmi, da te bo vsekdar spominjala, daje nevednost
naj dražja stvar na svetu.  Tisto pravdo si pričel
zgolj iz neumestne trdovratnosti, ker se nisi dal ali se
nisi hotel poučiti; zato si zaslužil kazen, ki naj te spame¬
tuje. Vi, sosedje, stavite vse neuspehe in
izgube v svojih kmetijah na račun slučaja
in nesreče, in kar jaz lepega dosežem, to
pa pripisujete moji sreči.  Kolikokrat naj Vam
še povem, da temu ni tako. Jaz sem se umnega kme¬
tovanja učil in se ga še vedno učim, kajti kmetovanje
je najtežja obrt na svetu, ker se je nihče popolnoma
ne izuči; jaz premišljeno ravnam in si s
takim postopanjem dober uspeh po mož¬
nosti že naprej zagotovim. Moji uspehi
niso sreča, temveč posledica premišljenega
dela.  In vidiš, ljubi Vrhovnik, k temu je že mojega
očeta in še celo mene privedlo koristno delovanje kme¬
tijske družbe; zato imam jaz ravno te table, ki tebe
tako bodejo v oči, v največji časti. Eno vam povem,
sosedje: za nas kmete so hudi časi, pomagal
nam nihče ne bo, če si sami ne bomo poma¬
gali. Učimo se z umnim kmetovanjem vsak
sebi pomagati, vsi skupaj pa združeno de¬
lujmo za povzdigo svojega stanu.  Kmetijska
družba nas bodri, spodbuja in navdušuje za tako
samopomoč, zato naj ne bo zavednega kmeta, ki bi ne
bil njen ud. Zavedajmo se, širimo zavednost
in vzgajajmo svoje sinove za zavedne in
umne kmetovalce."

Na te resnične besede ni vedel nihče ničesar od¬
govoriti, in tudi bahati Vrhovnik je umolknil, kajti
čutil je, da jo je pošteno izteknil.

Na prijazno vabilo Razumnikovo so vsi sedli okoli
pogrnjene mize, in ko so si gasili žejo, ponudi jim
hišni gospodar tudi smodek. Kadilci so ponudbo seveda
sprejeli; tudi Kopitar je vzel smodko, a je ni prižgal,
dasi se mn je videlo, kako težko se premaguje.

— 49

„Prižgi, prižgi smodko!" mn veli sosed, a Kopitar
odvrne: „Veš, sosed, kar ne upam si, pri tebi je vse
tako lepo: tvoja hišna tla so bolj čista kakor je pri
meni doma miza, a kadar jaz kadim, moram pljuvati,
in če bi pljunil na tvoja tla, bi ne bilo prav tebi in
menda še manj tvoji gospodinji. 1 '

„Prav imaš," pritrdi Razumnik. „Na tla ne pustim
pljuvati nikjer v hiši, zato so povsod nastavljeni plju¬
valniki. Le kadi brez skrbi in primekni pljuvalnik, ki
stoji tamle v kotu.

Rekli boste, da sem siten, a temu ni tako, zato
naj vam nekaj povem, kar je tudi v zvezi z umno
rejo živine.

Vidite, jaz gledam na strog red in na skrajno
snago v hiši, po hlevih, na dvorišču in sploh povsodi.
Če gospodar na to gleda, privadijo se reda in snage
tudi otroci, da jim to preide v kri in meso, kar jim v
življenju jako prav hodi. Tudi posli se privadijo; v pri¬
četku jim je nekoliko težko, a kmalu spoznajo pred¬
nosti reda in snage, ker jim nekoliko pozornosti na
eni strani prihrani silno veliko dela na drugi strani.

Le tisti gospodar in njegova družina, ki so v
vsaki reči vajeni na red in snago, vzdržijo natančen
red in snago tudi v hlevu, ki sta prvi pogoj
umne živinorej  e.

Vse živali, ki proste žive v božji naravi, so vedno
do skrajnosti čiste. Prednice vseh naših živali, ki jih
sedaj redimo po svojih hlevih, so bile enkrat divje,
in če ima dandanes človek živali sebi v korist ukročene
in po hlevih zaprte, jih more vendarle s pridom rediti
le tedaj, če jim po možnosti nudi isto, česar so bile
vajene v prostosti. Vsega tega jim sicer ne moremo dati,
a zadostnega pregiba na planem, snage, dobrega zraka
in solnca jim lehko privoščimo in tudi moramo privoščiti,
če naj domača živina ugodno uspeva in zdrava ostane.
Skoraj vsa nesreča po vaših hlevih je posledica temu,
ker živina premalo hodi na prosto, ker so vaši hlevi
temni, zatohli in nesnažni."

„Nekaj utegneš prav imeti," pripomni Poljanec,
„glede snage pri prašičih pa vender pretiravaš. Prašič
je svinjski; on je tako ustvarjen; sam se valja po

4

— 50  —

gnoju, torej mu nesnaga prija, zato je, no, kako bi

rekel-— recimo „svinja“.

„To ni res,“ ugovarja nekoliko razjarjen Raz¬
umnik. „Vidite, ravno to vaše napačno in nesrečno
mnenje, da je prašič „svinja“, ni resnično in vas za¬
peljuje, da imate svinjake, ki so vse drugo, samo pri¬
merna bivališča za prašiče niso. Poglejte v moj svinjak,
kjer imajo prašiči koče, odkoder gnojnica sproti odteka,
kako prašiči sami na snago drže in kako so čedni,
kakor da bi bili vsak dan umiti! Vsak prašič odlaga
blato in scalnico na enoinisto mesto, nikdar se ne vleže
v mokro nasteljo, če ima kaj suhe, in prašiči redno
leže le na lesenih odrih, kakor jih vidite v mojem
svinjaku, ter svojega ležišča nikdar ne ponesnažijo.
Pravim vam, da prašič snago ravno tako ljubi kakor
konj, goved ali ovca, morda še bolj, kajti nobena žival
se tako rada ne koplje kakor ravno prašič. Morda bo
kdo ugovarjal, da prašič rad brska po gnoju ali še celo
po straniščih. Da, ali to le takrat, kadar ima vsled
neprimerne krme in vsled nesnage po koritih pokvar¬
jena prebavila ter išče v gnojevem amoniaku zdravila.
Kdo pa je vzrok, če je prašič tako bolan? Vi sami!
Prašič brska po gnoju tudi zato, ker je vsejedec; on
potrebuje poleg rastlinske piče tudi nekoliko živalske,
in sicer črvov, hroščev i. t. d. Če ne pride na kak
prostor, koder more riti in tako golazen pobirati, pa
zaide na dvorišče, ki je navadno pretrdo, da bi mogel
riti, na gnojišče ali celo pod stranišče. Sila ga goni k
takemu brskanju, in tega ste vi sami vzrok, ker iz
prašiča po vsej sili hočete narediti ,svinjo‘.“

„Sedaj si jo pa še ti skupil, Poljanec,“ škodoželjno
pristavi Vrhovnik. „Vendar pa dovoli Razumnik eno
vprašanje. Pred leti si vso hišo prezidal in si naredil
vse polno novih oken, in sicer tako izredno velikih
kakor jih pri nas pri nobenem kmetu ne vidimo. Povej
mi, kakšen namen te je pri tem vodil, saj so taka
okna silno draga, snažna ohraniti jih je tudi težko in
kuriva se po mojem mnenju vendar preveč porabi, če
so okna prevelika in če jih je preveč ?“

„Prav rad ti tudi na to v kratkem odgovorim,"
pravi Razumnik, „dasi bi se o tem dalo govoriti ves

— 51  —

popoldan. Najboljše, kar nam je Bog dal na svetu,
je solnce, zato pa jaz solncu odpiram v hiši in v hlevu
vrata in okna na stežaj, in zato sem tudi dal narediti
tako velika okna. Kamor ne hodi solnce, hodi zdravnik, ta
pregovor je popolnoma resničen. Brez solnčne svetlobe ni
zelenih rastlin in ne rdeče in zdrave krvi. Zadnje
velja tako za človeka kakor za živali. Večina vaših
svinjakov oken niti nima, temveč luknje, in pozimi še
tiste s slamo zadelate, zato ni čuda, če živali ne uspe¬
vajo in mladiči crkajo in so črni kakor s sajami po¬
treseni. Solnce vzdržuje vse življenje ter zdravje, in
sicer ne le s svojo toploto, temveč mogočno vpliva tudi
v drugih pogledih.

Prednosti solnca tisočerokrat odtehtajo stroške za
velika okna in trud za snaženje. Kar se pa tiče kuriva,
ti pa to povem, Vrhovnik: če se okna dobro zapirajo
in je peč prav narejena, se zaradi velikih oken prav
nič več kuriva ne porabi. Sicer pa nikar ne govorite
o potrati kuriva pri meni; pometajte rajši pred svojim
pragom, kajti toliko kuriva, kakor ga gre na Vaših
neumnih odprtih ognjiščih po nepotrebnem vzrak, ga
jaz prihranim v svojem štedilnem ognjišču in poleg
tega imam še snažno in pozimi gorko kuhinjo. Vi tožite
o davkih, a pravim Vam, da bi na štedilnikih prihranili
toliko drv, da bi z njih vrednostjo lehko plačali vse
davke."

Razumnik pogleda na uro, in ker je imel vpeljan
strog red, je vedel, da se je pričelo v svinjaku krmljenje;
zato povabi svoje goste, naj gredo z njim, da jim po¬
jasni, kako se pri njem krmi, kakor jim je bil obljubil.

XV. Redka krma je slaba krma.

Razumnik je prišel s svojimi gosti nazaj v svi¬
njak, kjer so posli ravnokar pričeli pokladati prašičem
večerno krmo, ki je večinoma bila kakor gosta, ilov¬
nata kaša.

Možje so začudeno gledali to sivkasto rjavo pičo.

„Kaj pa pokladaš?“ vpraša začudeno Kopitar.
„Kakšna pusta reč je vendar to. kar prašiči jedo?“

4 *

— 52 —

Smeje odgovori Razumnik:

„Ta gosta kaša je iz 3 delov sparjenega in zmeč¬
kanega krompirja, iz dveh delov otrobov in iz enega
dela zdrobljenega ječmena. Vse je dobro skupaj zme¬
čkano in premešano. Da se bolj skupaj drži, je primešane
nekoliko vode ali pa posnetega mleka. Če kaže, vzamem
namesto ječmena turščice, in sicer za starejše prašiče."

„Saj živali to pusto reč komaj požirajo," meni z
glavo majaje Kopitar. „Sosed, tvojega krmljenja pa
nikakor ne morem razumeti. Za svojo osebo ostanem
pri starem, kajti ne morem razumeti, zakaj naj bi tako
krmljenje prašičem koristilo."

Sosed se nasmeja ter pravi:

„Vidite, dragi prijatelji, jaz pa nalašč in z na¬
menom tako krmim. Poprej sem tudi tako delal kakor
vi in sem prašičem pokladal le redko, vodeno krmo.

Dobri prijatelji in dobro kmetijsko berilo so me
pa naučili boljšega. Jaz krmim tako kakor vidite, pra¬
šiči so bolje rejeni kakor vaši in vrhutega še prihranim
veliko krmil.

Le poglejte okol sebe!

V vseh kočih najdete samo imenitne prašiče."

„Beži, beži! Svojega uspeha vendar ne boš pripi¬
soval tejle ilovnati kaši?" meni neverni Kopitar. „Go-
tovo počneš še kaj drugega; morda imaš celd črne
bukve ?“

„Kaj tako neumnega vendar ne boš resno mislil,"
odgovori Razumnik. „V mojem hlevu se vrši vse prav
naravno. Česar ne vidite in z roko ne morete prijeti,
pa je pri vas prčcej čarovnija ali pa skrivnost. To
skrivnost Vam hočem razodeti. Sicer je ni tako lehko
razumeti, a če boste dajali svoje sinove v kmetijske
šole, se bodo tam učili takih reči ter bodo tudi vas
poučili, kadar pridejo domov. Za enkrat vas hočem sam
poskusiti poučiti.

Pojdimo še enkrat nazaj v sobo; tam hočem na¬
rediti s teboj, Kopitar, neki znanstveni poskus."

„Tudi mi hočemo biti poleg," kličejo drugi kmetje
in se smejajo. „Menimo, da ne bomo začarani, torej
poskusimo!"

— 53 —

V sobi reče Razumnik sosedom sesti okoli velike
mize ter ukaže prinesti dva hleba kruha, enega 8 dni
starega in enega svežega. Razumnik odreže vsakemu
gostu enak kos svežega kruha, nalije vsakemu kozarec
vina in veli jesti ter po potrebi piti požirek vina.

Sosed z uro v roki opazuje vaščane, ki so s slastjo
jedli okusni sveži kruh ter zraven pokušali vino. Kmalu
je najpočasnejši pojedel zadnji ugrižljaj.

,,Ravno 40 sekund ste jedli vsak svoj kos kruha,“
pravi Razumnik.

„Zakaj omenjaš to?" vpraša Poljanec. „Na tem ni
pač nič posebnega, Kruh jesti in vino piti znamo mi
kmetje že zdavnaj, zato se mi čudno zdi, v kaki zvezi
naj bi bilo to s krmljenjem v hlevu." -

„Boste že videli," odgovori veselo sosed, ki se ni
malo veselil ostrmelih in začudenih obrazov svojih so¬
vaščanov. „Sveži in mehki kruh ste torej pojedli; sedaj
bomo pa vino odstranili in postregel vam bom s samim
trdim, starim kruhom."

Postavil je kozarce v stran in odrezal vsakemu
gostu enak kos starega kruha. Ko so sosedje pričeli
žvečiti, je Razumnik zopet vzel uro v roko ter je hudo¬
mušno opazoval delujoče čeljusti svojih gostov, kterim se
je videlo, da jim ni posebna zabava žvečiti star kruh.
Semintja je pogledal na uro.

Dolgo, dolgo so možje žvečili stari kruh, slednjič
so ga vendar vsega pojedP.

„160 sekund ali 2 minuti in 40 sekund ste jedli
ta kruh, dočim ste poprej ravno toliko velik kos sve¬
žega kruha pojedli v 40 sekundah. Za star kruh ste
torej potrebovali štirikrat toliko časa kakor za svežega.

„Ali je to kakšna posebna dobrota, če se mora
kruh toliko časa v ustih žvečiti," vpraša Kopitar. Saj
se kruh samo zato žveči, da se more požreti, drugo
stori pa želodec."

„Nimaš popolnoma prav, prijatelj Kopitar," odgovori
sosed. „Ali niste med žvečenjem zapazili, kako se je v
ustih vedno bolj nabirala slina?"

„Da, to sem pač zapazil," meni Poljanec. „Kaj pa
je na slini; ali je za kaj drugega kakor da se vun
pljune."

— 54  —

„Slina ni zaradi pljuvanja," pristavi resno Raz¬
umnik. „Slina je marveč prav zelo važna pri prebavljanju
kruha."

„Pri prebavljanju?!" zakliče začudeno mlinar Vr¬
hovnik. „No, kaj takega pa še nikdar nisem čul."

„Torej ti hočem jaz sedaj to pojasniti," nadaljuje
sosed svoj pouk. „Kruh obstoji večinoma iz
škroba  (šterke), kakor tudi vsako žito, bo¬
disi celo, zdrobljeno, zmleto ali v kruh po¬
delano. Človek ali žival se redi samo iz
krvi; kri se pa dela le iz one hrane, ki more
preiti v kri. V kri pa preide le tisto, kar se
v želodečnem in črevesnem soku da razto¬
piti. Škrob pa ni raztopen, zato ne more
preiti v kri. Škrob se mora najprej pretvo¬
riti v sladkor; sladkor je pa razstopen in
lehko preide v kri. Škrob se pretvarja v slad¬
kor že v ustih, in sicer med žvečenjem in
po vplivu sline; in zato je ravno slina, ne
pa za pljuvanje."

Razumnik je zopet odrezal majhne koščeke starega
kruha ter jih je razdelil med sosede, ki so zopet začeli
žvečiti. „Ali ne zapazite, da se sline tem več dela,
kolikor bolj suho žvečite?" jih vpraša.

„Da, čutim," odgovarja Vrhovnik s polnimi usti.

„Ali ne zapazite med žvečenjem nekakega slad¬
kega okusa ?“ vpraša sosed.

Vrhovnik in Poljanec to potrdita. Tudi nekteri
drugi domnevajo imeti nekak tak okus.

Razumnik nadaljuje: „Kadar žvečite trd kruh,
silite žlezo pod ušesi, ki dela slino, da jo pridno izceja.
Usta se napolnijo s slino, in med tem, ko kruh drobite
in žvečite, se škrob pretvarja v sladkor. Odtod prijetni
in nekoliko sladki okus na jeziku. Sladkor se posebno
močno opaža, kadar se žveči pečen svež kostanj ali
pečena sveža turščica. Tudi v kostanju in v turščici
je poglavitni sestavni del škrob, ki ga slina pretvarja
v sladkor. — Naredimo sedaj še enkrat to preskušnjo,
in sicer nekoliko drugače! Jejte ugrižljaj svežega kruha
ter pijte zraven vino, in videli boste, da morete ta

— 55  —

grižljaj takoj požreti brez posebnega žvečenja in ne da
bi se naredilo veliko sline.“

Možje so tako naredili, kakor jim je sosed velel
in so res lebko pritrdili njegovim besedam.

„Veste li sedaj, zakaj je bolje, če vaše gospodinje
dajo otrokom obležan kruh, ne pa koj svežega?“ vpraša
končno sosed.

„Zato, ker obležan kruh več izda," meni Poljanec.
„Ob hleb svežega kruba je veliko prej kakor ob hleb
obležanega."

„Prav imaš," nadaljuje Razumnik/' svež kruh se
premalo prežveči in poslini, se hitro požira, zato je
pretvarjanje škroba v sladkor nezadostno. Sicer se
more del škroba še v črevih izpremeniti v sladkor, a
kar se v ustih zamudi, to se ne doprinese več v
črevih.

Vsa naša hranila, ki imajovsebiveliko
škroba — intosozlasti krompirteržita — se
morajo dobro s slino pomešati, če naj se za
prehranitev izkoristi ves škrob.

Iz tega vzroka dobivajo vsi moji pra¬
šiči krmo v obliki goste  kaše. Vsled tega so
prisiljeni počasi jesti inkrmodobro sslino
pomešati.  — Da pa moji prašiči krmo dobro in ko¬
renito izkoristijo, to morete videti v mojem svinjaku."

„Take so torej te reči!" pravi začudeno sicer
molčeči Dolinar. „Sedaj pričenjam umevati. Ta pouk si
hočem zapomniti in krmljenje svojih prašičev tako pre-
ustrojiti."

„Sedaj pa pojdimo nazaj v svinjak," pristavi sosed.
„Morda vam še kaj koristnega pokažem in povem."

XVI. Važne opomnje pri krmljenju prašičev.

Ko so možje prišli nazaj v svinjak, so prašiči že
zdavpaj pojedli vso svojo gosto kašo. Niti mrvice ni
bilo več v koritih.

„Do čistega so prašiči vse polizali," meni Vrhovnik
gledajoč v prazna korita. „Niti sledu ni več od krme."

— 56  —

„Na to jaz prav posebno pazimmeni  Razumnik.
„Moji posli sa na to posebno priučeni. Vsakdo mora
vedeti vsakega prašiča glede teka presoditi, zato se
redkokdaj pripeti, da bi v koritu kaj ostalo. Če se pa
pripeti, potem se ostanek skrbno odstrani in prihodnjič
prašič manj dobi. Vi pa se za take reči ne bri¬
gate, ostanke puščate v koritih, da se ki¬
sajo in gnijejo, zato pa vaši prašiči toli¬
kokrat bolehajo za izprijenimi prebavili.

Ob natanko preračunjeni krmi, ki naj pride na
vsakega prašiča, se moji prašiči nikdar preveč ne
nažro in tudi ne preobjedo; oni ne dobe nikdar skisane
ali gnile krme, zato nikoli ne bolehajo za izprijenimi
prebavili, kar je silno važno. Zlasti gledam na to, d a
mladi prašiči, ki so določeni za pleme, ne
dobivajo preveč krompirja.  Ne dam ga jim
več kakor 1 */ 2 —'2 /«/.“

„Zakaj naj bi krompir prašičem škodoval? : ‘ vpraša
Kopitar. „Moji prašiči dobivajo krompirja kolikor hočejo,
in so vendar zdravi in še celo prav debeli.“

„Vidiš, Kopitar, ravno to hočem preprečiti pri
mladih plemenskih prašičih,“ odgovori sosed. „Preveč
krompirja prezgodaj odebeli prašiče, in potem niso več
ža pleme.“

Sedaj je prinesla dekla v hlev "mleka ter ga je
vlila vsakemu prašiču določeno množino v korito.

„Krmo sem rekel dati v obliki goste kaše, in
sedaj pride pijača,“ pojasnjuje Razumnik. „Pri meni se
trda ali gosta hrana poklada ločena od tekoče. Sedaj
morejo živali svojo žejo ugasiti. Vsak prašič dobi po
vsaki jedi nekaj litrov z vodo pomešanega posnetega
mleka. Odkar prašiče tako krmim, izhajam ceneje in
vrhutega so prašiči še boljši kakor so bili poprej.“

„Zakaj pa posneto mleko, ki je že tako prazno,
pustiš še z vodo mešati?” vpraša mlinar Vrhovnik.
„Moja gospodinja meša pa kar neposneto mleko med
krmo, ker meni, da tako mleko pri prašičji reji največ
izda. Ona je zaraditega tudi vzrok, da nisem ud> mle¬
karske zadruge, češ da v mlekarski zadrugi plačujejo
liter mleka samo po 10 h, kar je toliko kakor nič, in
torej več vrže, če se mleko prašičem pokrmi. S strojem

57 —

posneto mleko iz mlekarne po mnenju moje gospo¬
dinje ni zanič in ni več vredno kakor voda.“

„Le počasi, Vrhovnik; na tvoj ugovor, oziroma
proti napačnemu mnenju tvoje gospodinje se da veliko
povedati," prične sosed. „Jaz posneto mleko zato mešam
z vodo, ker ga imam premalo, da bi z njim prašiče
napajal. Da ni treba še enkrat z vodo napajati, po¬
mešam kar precej mleko z vodo.

Prašiče z neposnetim mlekom krmiti
je neverjetno zapravljanje.  V 100 kg  mleka
je 4 kg  masla, 4 kg  beljakovin (sirnine) in 4 kg  mlečnega
sladkorja. Najdragocenejša reč v mleku je maslo, namreč
za prodaj, za krmo pa ne. Popolnoma napačno je med
vami razširjeno mnenje, da mast v krmi veliko izda.
Mast v krmi zelo isto izda kakor škrob. Čemu bi torej
krmili drago maslo, ker imamo v krompirju, v žitu in
drugih krmilih več kakor dovolj cenega škroba. Naj¬
dragocenejša krmila so pa beljakovine; te so tiste, ki
najbolj rede; in taka beljakovina je sirnina v mleku,
ki se v posnetem mleku še vsa nahaja, in istotako
mlečni sladkor, ki je tudi dobro hranilo. Verujte mi,
da je za krmljenje zraven drugih krmil
posneto mleko zelo toliko vredno kakor
neposneto.  Če dajem mlekarski zadragi mleko po
10 h liter in nazaj jemljem posneto mleko za krmo,
potem imam pri prašičih čisto enak uspeh kakor ti,
mlinar, ki daješ prašičem neposneto mleko, samo s to
razliko, da jaz dobivam po vrhu od mlekarske zadruge
vsak mesec čez 100 kron za’ mleko. Ne vem, mlinar,
ali si ti res tako bogat, da ti ni treba tako delati in
da pustiš svoji ženi zapravljati, ki sicer velja za varčno
gospodinjo. 1 *

„Tebi, Eazumnik, ni priti do živega, precej veš
tako odgovoriti, da človeka koj prepričaš,“ meni Vr¬
hovnik. ,.Ali kaj hočeš; meni daje mlin dovolj opravila,
skrb za živino moram ženi prepustiti, in to pa veš —
ženam ni veliko oporekati, drugače ni miru.**

Sosedje se namuznejo, ker je vsak bolj ali
manj tudi v takem položaju, zato jim smeje pravi
Eazumnik: „Kar nič se ne sramujte in mirno priznajte,
da nimate v hlevu veliko govoriti. Žal, da je to po-

— 58

sledica naših razmer. Kmetije niso veliko nesle in go¬
spodar je pri nas šel za drugimi zaslužki, dom je pa
prepustil ženi. Ti zaslužki so sedaj izginili in gospodar
mora samo od kmetovanja živeti, a vzlic temu še vedno
prepušča skoraj vso skrb za živino, zlasti za prašiče,
gospodinjam. Te so pa navadno še bolj starokopitne,
ker še manj bero kakor vi in so s svetom v manjši
dotiki. V naših razmerah bo pa gospodinja v gospo¬
darstvu zavzemala vedno važno mesto, zaraditega bodi
naša skrb, tudi žensko mladež pripravljati za bodoči
poklic kmetske gospodinje, in kdor le količkaj zmore,
naj da svojo hčer za eno leto v kmetijsko gospodinjsko
šolo, kjer se uči živinoreje, a tudi kuhanja in šivanja."

Poljanec je pridno poslušal soseda, a zraven je
opazoval prašiče, ki so večinoma že posrebali mleko
in so šli k počitku. „Tale prašič pa svojega mleka ni
popil; ali se bo ostanek mleka tudi odstranil iz ko¬
rita?" vpraša Poljanec soseda.

„To ni potrebno," odgovori sosed. „Nekteri pra¬
šiči ne popijejo precej oddeljene jim tekoče krme, a
čez nekaj časa se vrnejo h koritu in preden mine ura,
je korito prazno."

„Kaj pa poleti pokladaš brejim svinjam?" vpraša
mlinar Vrhovnik. „Ali jim daješ tudi kaj sveže, zelene
klaje?"

„Seveda,“ odgovori sosed. „Poleti krmim posneto
in pinjeno mleko, parjen krompir, mešanico detelje in
trave in odpadke z vrta. .Na paši, ki sem jo za prašiče
ogradil, dobivajo tudi travo in nekoliko detelje. Poleg
tega dobijo malo otrobov."

„Kaj meniš o soli za prašiče?" vpraša Kopitar.

„Prasičem se na dan ne sme dati več kakor
4—8 g  soli," odgovori sosed. „Taka majhna množina
soli gotovo nič ne škoduje."

„Ti svoje prašiče pač trikrat na dan krmiš?" vpraša
Kopitar. „Ali bi dvakratno krmljenje ne bilo umestno?"

„Ob dvakratnem krmljenju se res krma najbolje
izkorišča," pojasnjuje sosed, „a bi bilo nevarno, da bi
se potem prašiči preveč nažrli, kadar so prelačni. To
je zelo nevarno, zato se je tega ogibati."

— 59  —

„Ali ne pokladaš nič fižolove in grahove slame
ter lušin od stročja, kar je vse cenejše kakor zdrobljen
ječmen ?“ vpraša Poljanec.

„Ta krma ni priporočena za breje in doječe svinje/
meni Razumnik. „Pri plemenskih živalih se je skrbno
ogibati pretečne krme. Če breja svinja dobiva pretečno
krmo, potem gotovo skoti samo bolehne in slabo razvite
pujske. Pretečno krmljene svinje so tudi slabe dojilje,
so pretežke, okorne in nerodne in zato mladičem ne¬
varne. Za plemenske živali je vedno najboljša nekaka
srednja rejenost."

„Kaj pa, ali krmljenje s preprazno pico ali z ne¬
zadostno ni škodljivo?" vpraša zopet Poljanec.

„Pri svinjah prvesnicah, ki še močno rasejo, more
tako krmljenje pač škodovati materi in mladičem," od¬
vrne sosed; „pri doraslih živalih je pa manjšega pomena.

Na nekaj je pa odločno treba misliti, če ima krma
malo apna v sebi, kakor je v naših krajih navadno."

„In kaj je to?" vprašajo pozorno kmetje.

„To je krmljenje fosforovokislega apna, ali kakor
pravimo klajnega apna, vsem brejim ter doječim svinjam
in prašičkom," odgovori sosed „Tega naj nihče ne
opusti. Jaz dajem in mešam med krmo po enkrat na
dan za vsako brejo in doječo svinjo majhno žlico in
za prašičke po pol žličice.

Ob teh pogovorih so možje prišli do vrat. Prisrčno
so se zahvalili in poslovili od dobrega prijatelja in
učitelja, ki jih je povabil, naj zopet kmalu pridejo.

XVII. Zakaj svinja izvrže.

Pol leta je minulo. Prišla je pomlad, in Razum¬
nikova svinja „Lada“ je skotila 10 krasnih prašičkov.

Kopitar, ki je prišel na obisk k Razumniku in
je pogledal tudi v svinjak, je občudoval te živahne
živali, ki so bile druga lepša od druge.

„Nisem se varal," meni Razumnik, ki je tudi
zadovoljno gledal svojo plemensko svinjo in njen krasni
zarod. „Kotenje Lade ni posebno zmučilo in tudi dojenje
je ne slabi."

60  —

„Zrasla je pa tudi prav izdatno v zadnjih mesecih,"
odgovori Kopitar. ,,To je res imenitna reja.“

Med tem pogovorom ie prišel Rovtarjev sin in
je Razumnika prosil, naj pride gor k očetu, kajti svinja
je izvrgla, in sedaj ne vedo, kaj bi počeli.

Uslužni sosedje tej želji takoj ustregel. V svinjaku
pri Rovtarjevih je našel gospodarja, ki je ravno go¬
drnjaje spravljal iz hleva mrtve, nedonesene pujske.

„Kaj more biti pač vzrok, da je ta sicer tako
dobra plemenska svinja sedaj izvrgla?" vpraša soseda.

„Takoj ti na to vprašanje še ne morem odgovo¬
riti," pravi ta. „Ali si dajal klajnega apna ? 11

Rovtar je prikimal in pokazal na vrečo klajnega
apna, ki je bila do polovice že izpraznjena.

»Potemtakem ni pomanjkanje apnenih snovi v
krmi vzrok tvoji nesreči. Zasledujmo vzrok drugje.
Ali je dobivala svinja morda pokvarjeno ali skisano
krmo; ali je bila kaj bolna?"

»Svinjo smo krmili kakor navadno," zagotavlja
Rovtar. »Dobivala je parjen krompir, otrobe, zmlet
ječmen, posneto mleko, malo korenja in svežo deteljo.
Vedno ji je dobro teknilo in vselej je vse pojedla.
Tudi blato ni kazalo bolezni."

»Vse kaže, da krivda ni na krmi," razlaga Raz¬
umnik. »Zmrzlega krompirja, repe ali po slani poparjene
detelje tudi ni dobivala, kajti že nekaj tednov imamo
gorko vreme. Ali nisi morda zapazil, da se je svinja
drvila, da jo je kak pes podil, ali da jo je kdo udaril?"
povprašuje dalje Razumnik. »Če brejo svinjo podi kak
pes, ali če jo kak surovež prestraši ali celo po rilcu
ali trebuhu tolče, potem se taka nesreča prav lehko
pripeti."

»Svinja je hodila le na ograjeno pašo," odgovori
Rovtar premišljevaje. »Psa nimam in tudi v bližini
ga ni. Sam kakor tudi moji posli ravnamo lepo
s plemensko živino, in tujih ljudi zadnji čas ni bilo pri
meni in tudi ne na pašniku."

»Potem je res težko ugeniti pravi povod," meni
Razumnik. »Pojdiva na pašnik, morda bova tam kaj
videla."

Moža sta šla tjakaj, in sosed je gledal na vse
strani. „Kaj je pa to?“ vzklikne začudeno. „Zdi se mi,
da hoče neki prašič smukniti skozi ograjo (glej pod. 24.).
Z glavo in s sprednjima nogama se je že preril. če je
to svinja in če je breja, morava tako početje pre-
prečiti.“

Podoba 24.

Prašič, ki se skuša preriniti skozi luknjo v ograji.

„Da, breja svinja je,“ odgovori Rovtar, ki je hitro
tja tekel. „V treh tednih se ima oprasiti.“

„Tem slabše," meni Razumnik, ki je istotako hitro
šel k luknji v ograji.

— 62 —

Ko sta moža prišla do luknje, ki je skoz njo
rila svinja, je Razumnik svinjo hitro nazaj pognal.
Z naporom in s kruljenjem se je žival izrila.

„To je pa res imenitna naprava, Rovtar," vzklikne
sosed razburjen. „Vsaka breja svinja, ki hoče tukaj
skozi uhajati, mora izvreči. Od kdaj pa je ta luknja
v ograji?"

„Pred 4 dnevi sem zapazil, da so prašiči pod tole
desko izrili majhno luknjo," odgovori Rovtar. „Niti na
misel mi ni prišlo, da bi to moglo imeti kak pomen
ali da bi se mogel prašič tukaj skozi preriti. Presneto
pridni so morali biti pri tem delu."

„Če tvoji prašiči tako radi rijejo in uhajajo, potem
jih pa trnkaj," meni smeje sosed. „Tukaj naj žro travo,
ne rijejo naj pa nikar."

„Še danes pošljem po starega Gašparja," meni
Rovtar; ta razume trnkanje."

„Jaz ti pa svetujem, da to za danes opustiš,"
razlaga sosed. „Svinja, ki se je hotela skozi preriti,
je močno breja, kakor praviš. Če danes pošlješ po
Gašparja, bo treba svinjo vreči in povezati, vsled česar
tudi lehko izvrže. Ne, Rovtar, danes še ne! Počakaj,
da svinja stori in da bodo mladiči odstavljeni, potem
šele jo daj trnkati. Do tja pa zamaši luknjo v ograji
in pazi, da prašiči ne narede druge. Sedaj pa vprašajmo,
če je svinja, ki je včeraj zvečer izvrgla, lezla skoz to
luknjo. Stavil bi, da je to vzrok nesreče. Rovtar, pokliči
svoje ljudi. Kdo je predvčerajšnjem prišel po prašiče
na pašo?"

„Kravja dekla!" zagotavlja Rovtar. „Drug nima
za prašiče skrbeti."

„Potem vprašajmo to deklo, pravi Razumnik.
Mislim, da bomo takoj na jasnem."

Moža se vrneta v svinjak in pokličeta deklo.

„Ali je bila svinja, ki je danes ponoči izvrgla,
predvčerajšnjim na večer na pašniku in ali si ti prašiče
domu prignala?" vpraša Rovtar dekleta.

„Jaz sem predvčerajšnjim obe svinji gnala na
pašnik," potrdi dekla. Ko sem zvečer šla po svinji, je
bila ena zunaj na njivi, dasi so bila vrata zaprta.

— 63

Domnevala sem, da je kdo vrata odprl in potem zopet
zaprl. “

„Jaz pa menim, da se je svinja skoz luknjo pre-
rila,“ pristavi sosed. „Tale svinja je malo manjša kakor
ona, ki sva jo danes pri tem nevarnem početju zasačila.
Sedaj je vse jasno. Po drugih vzrokih nam ni treba
več poizvedovati. Bodi zadovoljen Rovtar, da sva danes
pravočasno prišla, drugače bi jutri imel v svinjaku novo
nesrečo. Ni dvoma, da se je svinja prerila skoz luknjo
v ograji in da je vsled tega izvrgla.

„Skrbi torej, da se ograja takoj in trpežno po¬
pravi." S temi besedami je sosed zapustil Rovtarjevo
dvorišče.

XVIII. Zakaj svinja ne donese.

Na potu domu je Razumnik srečal Vogelnika, ki
ga že dolgo ni videl, zato ga je vprašal, kaj dela in
kako mu gre.

,,Nesrečo imam! Veliko nesreče in smole je v
mojem svinjaku," odgovori klavrno Vogelnik.

„Kaj pa je?" vpraša sočutno Razumnik. „Ali imaš
rdečico ali kako drugo kužno bolezen v svinjaku?"

„Tega ravno ne," odgovori oni. „Pa vendar ni
dosti bolje. Pri meni nobena svinja več ne donese, in
če vendar ktera žive pujske stori, so pa taki, da precej
po porodu poginejo. Poprej je bilo bolje, a sedaj mi že
leto dni sem prašičja reja skoraj nobenega dohodka
ne donaša."

„Pojdiva pogledat tvoje prašiče," odvrne Sosed.
„To dopoldne ravno utegnem in morda tudi pri tebi
doženem vzrok nesreče, kakor sem ga pri Rovtarju."

Moža sta prišla v Vogelnikov svinjak, kjer so bile
tri plemenske svinje. Nič kaj posebne niso bile te živali.
V kotu je pa ležalo 7 na pol donesenih, golih pujskov,
ki so bili že nagnili.

„To je plemenska svinja, ki je danes ponoči
izvrgla," poroča Vogelnik. „Svinja je še mlada, storila
je tretjič."

— 64  —

„Ali hodijo tvoji prašiči kaj na pašo ali vsaj na
kako tekališče?“ vpraša Razumnik. »Kolikor je meni
znano, jih imaš vedno v svinjaku. 1 *

„Jaz bi jih pač rad izpuščal,'“ se izgovarja Vogelnik,
„pa nimam v to svrho prilike. Že večkrat sem mislil
napraviti prostorno tekališče, a ne gre. Moj dom ima
tako nesrečno lego, da ne gre brez velikih stroškov,
in teh se človek v današnjih hudih časih boji.**

„Kaj pa krmiš ?“ vpraša sosed. „Zdi se mi, da bo
tu vzrok. “

„To pač ne,“ meni nekoliko užaljen Vogelnik.
„Prasiči dobivajo parjenega krompirja, kolikor ga ho¬
čejo, nekoliko posnetega mleka in vrhutega še zdrob¬
ljenega ječmena. Poleti jim dajem v svinjak sveže trave
in detelj e. “

Pazno se je oziral Razumnik okoli po svinjaku.

V nekem kocu je zapazil prav revnega pujska, ki je
cvileč okoli taval.

»Koliko je pa staro tole pujse?* 1  vpraša Vogelnika.
„Silno revno je, dasi ni videti mlado.**

„Deset tednov je staro,“ odgovori Vogelnik. „Nič
kaj noče rasti in uspevati. Iz istega gnezda imam še
dva prašička. Sicer sta boljša kakor tale, a vendar
dovolj slaba.**

„Prasiček ima vse krive noge,** odgovori sosed.
»Vogelnik, meni se jasni. Zdi se mi, da vem za vzrok.**
„No, to bi bila pa sreča, če bi se našel vzrok,
ki bi se dal odpraviti. Bojim se, da se motiš.**

„Ne boš; sedaj jo zadenem,“ odgovori Razumnik.
„Ali daješ prašičem klajno apno?**

„Ne,“ odgovori Vogelnik. „Dosedaj mi tega ni bilo
treba. “

»Treba ti ni bilo meniš! V nobenem svinjaku
ni klajno apno tako potrebno kakor ravno v tvojem.
Ti boš vendar vedel, da v naših tleh nedostaja apna.
Zlasti tvoj svet je še posebno malo apnen. Tvoje svinje
ne donesejo in tu imaš prašička, ki se mu krivd
kosti, ker so premehke. Krmi primanjkuje apna in
fosforove kisline, zato tvoje svinje ne donesejo pujskov.

V krmi ni tistih snovi, ki jih mladiči potrebujejo za
okostje. Zaraditega ti tudi ne uspevajo prašiči, ki se

— 65 —

živi rode, temveč dobe mehke, tenke in skrivljene kosti,
kajti v krvi ni tvorila za kosti, zlasti nedostaja fos-
forove kisline. Vzrok tvoji nesreči je torej znan. Rabi
pravo sredstvo, in ne boš imel več prilike tožiti.“

„Kakšno sredstvo je to?“ vpraša razveseljen Vo¬
gelnik. „Zelo bi ti bil hvaležen, če mi daš dober svet,
kajti imel sem v zadnjem času veliko škodo.“

„To sredstvo je prav preprosto,“ meni Razumnik.
„ Povedal sem ga že nekterim vaščanom, ki so prišli pred
kakega pol leta k meni na pouk. Tebe takrat ni bilo
poleg, ker si tudi eden izmed tistih, ki se iz „študiranih“
kmetovalcev norčujejo; zato imaš pa sedaj škodo. No,
pa brez zamere; vseeno ti vselej rad postrežem. Sred¬
stvo, ki sem ga takrat priporočal, je fosforovokislo
apno, ali po domače rečeno klajno apno. Rekel sem
takrat, da je v vseh krajih, koder imajo malo apnena
tla in vsled tega krmo, ki ji nedostaja fosforovokislega
apna, dajati s krmo vred prašičem klajnega apna, in
sicer brejim in doječim svinjam po žličici in pujskom
po pol žličice na dan.

Polaganje klajnega apna je zlasti v
tistih gospodarstvih neobhodno potrebno,
kjer prasičevne izpuščaj o naprosto.  To velja
pa ravno za tebe, Vogelnik. Ubogaj me, in imel boš
srečo s prašičjo rejo. Vrhutega ne pokladaj toliko krom¬
pirja, in daj zato 1 / i — 1 likg  otrobov na dan vsakemu
prašiču.

Tole pujse z mehkimi kostmi in s skrivljenimi
nogami pa ubij; ni vredno drugega."

Razumnik se poslovi od Vogelnika ter zapusti
njegov svinjak.

Vogelnik seje res ravnal po nasvetih dobrega soseda.

Najprej je odstranil nedonošene mrtve pujske ter
jih je zakopal v gnoj. Potem je ubil kruljavega prašička
in ga istotako zagrebel. V mestu si je priskrbel večjo
zalogo otrobov in vrečo klajnega apna.

Razumnik je Vogelniku prav svetoval, kajti Vo-
gelnikove plemenske svinje so se vidno popravile. Čez
nekaj mesecev so se ubrejile in čez daljnje 4 mesece
je imel Vogelnik dve gnezdi prav zdravih pujskov, ki
so ga zelo veselili.

5

— 66  —

Britka izkušnja je Vogelnika prepričala, da je
Razumnik vendar veliko na boljšem, ker se je učil
umnega kmetovanja, zato pa odslej ne zamudi nobene
prilike, da se pouči o tej ali oni reči.

XIX. Trust ali izstop maternice pri svinjah.

V tesnem in nemarnem hlevu starega Gašperja je
imela breja svinja kmalu storiti. Rok je pravzaprav že
prešel, kajti svinja je bila že 3 mesece in 24 dni
breja ter je postajala zelo nemirna. Vime se je že na¬
pelo in žival je skušala delati gnezdo iz nastelje, kolikor
ji je to dopuščal tesni prostor.

S skrbjo je ubožni Gašper čakal na konec, ki je
sicer večinoma srečen.

Pa Gašperje bil smolar; on je bil pripravljen
na neprijetno presenečenje, zato je s trepetom čakal,
kaj bo.

Slednjič je prišla ura. Gašperjeva žena je pripravila
koš, ki ga je nastlala z mehkim senom, da bi vanj
spravljala pujske, dokler ne bodo vsi na svetu.

Na nizkem stropu je brlela hlevska svetilka, pri
svinji sta pa čepela mož in žena. Ni jima bilo dolgo
čakati. Svinja se je počasi vlegla in naenkrat je bilo
prvo pujse tukaj.

Cvilečega pujska je gospodinja dejala v koš na
seno. Čez 10 minut se je rodil drugi. V treh urah je
bilo v košu 9 cvilečih pujskov, ki so drug čez drugega
kobacali (glej pod. 25.). Vse se je dobro izteklo.

Gašper si je obrisal pot s čela, potem je pa
ogledoval živahne in krepke živalce.

Varno je s pomočjo svoje žene pristavil cvileče
pujske svinji k sescem, ki so kar štrleli od obilice
mleka. V pričetku so bili pujski zelo nerodni, kobacali
in stikali so okoli po slami, vohali so starko od vseh
strani, le seskov se niso hoteli prijeti. Slednjič so
razumeli, za kaj se gre, in so začeli prav pošteno
sesati.

Ko so se napili, so legli skupaj na kup ter zaspali.

67  —

Gašper je zapustil svinjak, gospodinja je pa šla
napravljat pico za izmučeno žival.

Svinja je bila sama v svinjaku. Naenkrat se je
pričela napenjati. Ko se gospodinja vrne v hlev, vidi
svinjo nemirno semintja tekati, obenem pa opazi, kako
svinji zadaj nekaj rdečega in podolgastega vun visi.
Hitro teče po moža, ki preplašen priteče gledat, kaj
se je zgodilo.

Podoba 25.

Koš z novorojenimi pujski.

„Za božjo voljo, svinji je maternica izstopila, 0
pravi prestrašeno.

„Kaj nam je storiti ?“ jadikuje gospodinja. „Ob
svinjo bomo z vsemi pujski vred, kakor že parkrat".

„Tu stokanje in jadikovanje nič ne pomaga 0 , jo
zavrne Gašper, ki se je že pomiril. »Skušati morava

6 *

— 68  —

maternico nazaj spraviti. Pojdi sem in drži svinjo za
nšesi; videl bom, če se mi posreči".

Žena je obrisala solzne oči ter je prijela svinjo
za nšesi, a Gašper je šel na delo. Zakonska dvojica
je pa slabo naletela. Zbegana žival se je parkrat pre-
vrgla in žena je ležala na stelji. Mož se je tudi moral
ogniti, kajti svinja se je obrnila in ga je hotela napasti.
Oba, Gašper in njegova žena, sta morala pobegniti
iz svinjaka.

„Tako ne pojde," pravi Gašper tožno. „Svinje ne
moreva sama držati. Poprositi morava za pomoč soseda
Razumnika, ki nama je že tolikokrat pomagal; gotovo
nama tudi sedaj ne odreče pomoči."

„Jaz ga grem takoj prosit," pristavi gospodinja
ter steče vunkaj.

Kmalu je prišel sosed z dvema krepkima hlapcema.
V tesnem svinjaku ni bilo prostora za korenjake.

„Spravimo svinjo v skedenj!" veli sosed. „Tukaj
ni dovolj prostora."

Z veliko težavo so spravili možje svinjo, ki je
vedno tiščala nazaj k mladičem, čez dvorišče v skedenj.

„Najprej potrebujemo par močnih vrvi, ki sem jih
kar s seboj prinesel," pravi sosed. »Svinjo moramo za
zadnji nogi obesiti, drugače ni mogoče zbegani živali
maternice nazaj poriniti."

S pomočjo hlapcev so vrvi svinji privezali na
zadnji nogi ter so jih potegnili skozi obročke, ki so
bili pritrjeni na skednjevi steni, ter so potem zadnji
konec svinje dvignili (glej pod. 26.). Pod svinjo je Raz¬
umnik dal nastlati slame. Svinja je sicer neusmiljeno
cvilila, upirati se pa ni mogla.

»Prinesi v skledi kaka dva litra gorke vode,"
naroči sosed Gašperju.

Ko je Gašpar naročeno vodo prinesel, potegne
sosed iz žepa majhen zavojček bele štupe ter ga izprazni
v gorko vodo.

„Kaj pa počneš?" vpraša Gašpar. „Je-li to kako
zdravilo proti sneti?"

„V zavoju sem imel 20 g  galuna," odgovori sosed.
»Tega raztopim v teh dveh litrih vode, in tako dobim
lodstotno raztopino galuna. Z njo prav dobro izperem

— 69 —

izstoplo maternico, sčimer jo osnažim ter razkužim
in vrhutega jo galun še krči."

S snažno cunjo, ki jo je prinesla Gašperjeva žena,
je Razumnik osnažil oteklo, rjavkastordečo in krvavečo
maternico. Svinja se je sicer na ves glas drla, a po¬
magalo ji ni nič, kajti napasti ni nikogar več mogla.
Ko je sosed kakih 5 minut dolgo zmival maternico in

Podoba 26.

Privezana svinja, kteri je maternica izstopila.

nanjo deval mlačne obkladke, je nehala krvaveti. Tudi
se je videlo, da se je maternica že nekoliko skrčila.

„To se sicer pri svinjah redkokrat pripeti, a je
vsekdar nevarno," razlaga Razumnik. „Prav lehko se
maternica pretrga ali drugače poškoduje, ker so svinje
kakor bi bile divje. Najbolje jih je hitro takole prive¬
zati za zadnji nogi ter izpirati z galunovo vodo. Ker

— 70  —

se je maternica nekoliko skrčila, smem sedaj že po¬
skusiti, da bi jo nazaj porinil. 4 '

Počasi in previdno je pričel poskušati maternico
noter potiskati. V pričetku je bilo malo težavno, a čez
nekaj časa je bila vsa notri, v svoji naravni legi.
Pazno in prestrašen je Gašper opazoval delo, in ko je
sosed končal, se je oddehnil in je rekel: „No, sedaj je
vse v redu, sedaj se pač ni več bati . 44

„Tega mnenja jaz nisem , 44  odgovori Razumnik.
„Če svinjo odvežem, potem bo maternica takoj zopet
zunaj in lehko z delom iznova pričnemo. Maternica
mora poprej popolnoma v svojo staro lego nazaj priti.
Tega pa z roko ne morem napraviti, temveč se moram
poslužiti drugih sredstev. Prinesi mi iz kuhinje velik lij . 44

Gašper je hitro prinesel zahtevani lij, in Razumnik
je nanj nateknil za prst debelo kavčukovo cev ter jo
je skozi nožnico vteknil v svinjo, kolikor je šlo. Nato
je sosed dvignil lij za kakega pol metra nad svinjo
ter je vanj vlil ostanek galunove raztopine. Počasi je
tekla raztopina skoz lij in je s svojo težo popolnoma
nazaj potisnila, kar se še ni bilo obrnilo.

„Tako; sedaj je vse na pravem mestu , 44  zago¬
tavlja Razumnik zadovoljno. „Sedaj je le še treba na¬
rediti kako zapono, da maternica prihodnjih par ur
ne bo mogla zopet vunkaj . 44

Razumnik je vzel dolgo iglo, kakor jo rabijo sed¬
larji, vdel je vanjo pol centimetra širok trak in ga je
skozi obe strani sramnice trikrat skozi potegnil ter
vselej posebej zavezal.

„Tako; to drži sedaj za prihodnje dni , 44  razjasnjuje
sosed, „in svinja je to pot rešena . 44

„Ali ne more pritisniti kako vnetje ali kaj drugega
takega ? 44  vpraša v skrbeh Gašperjeva žena.

„Upam, da se ne zgodi , 44  odgovori sosed. „Domnevam,
da bo izdatno in previdno izpiranje z galunovo vodo
kaj takega preprečilo. Sedaj pa svinjo odvežimo in jo
spravimo nazaj v svinjak, kajti nepotrebno je žival še
nadalje mučiti in begati . 44

Hlapca sta svinjo odvezala in sta jo previdno
spustila na tla v steljo. V začetku je mirno obležala
na tleh.

— 71

Gašper je prinesel nekoliko mleka in zmečkanega
krompirja, kar je svinji očividno teknilo.

„Kako bomo pa svinjo nazaj v svinjak spravili?"
vpraša Gašper.

„Prinesi enega pujska," odgovori sosed. „Če svinja
čuje cviliti svojega mladiča, potem prav gotovo vstane
in gre za njim, če je količkaj dobra mati."

Gašperjeva žena je prinesla v naročju pujska, in
brž ko ga starka zasliši, že skoči kvišku ter gre za
gospodinjo, ki s pujskom krene nazaj proti svinjaku.

„Tako ravnanje je pa lehko tudi nevarno," meni
Razumnik. ,.Če je starka zelo razburjena in skrbna,
potem lehko napade človeka, ki nosi njene mladiče.
Naravo svinje je torej treba poznati."

Ko je svinja prišla nazaj v svoj koč, so mladiči
precej prilezli izpod slame in so iskali sescev. Krepko
so vlekli vsi mladiči, kajti lačni so bili, in svinja jim
je rada pustila sesati.

Pozneje je gospodinja zopet prinesla piče, ki jo
je svinja z dobrim tekom použila.

„Nevarnosti ni nikake več," je menil sosed. „Če
bi bilo na maternici kaj vnetja, bi svinja gotovo ne
imela takega teka. Gašper, to pot si imel samo strah,
nesreče pa ne; bodi zadovoljen, kajti ne gre vselej
tako gladko."

Razumnikova trditev je obveljala. Svinja je ostala
zdrava. Svoje mladiče je imenitno dojila, da so bujno
rasli, in Gašper je pozneje lepe denarje skupil zanje.

XX. Pomoč pri porodu svinje.

Razumnik ima svinjo „Živo“, ki ima kmalu skotiti.

Čas je že pretekel, kajti breja je že 3 mesece, 3
tedne in 3 dni.

Svinja bo prvič storila.

S prijateljem Kopitarjem je Razumnik ravno šel
v svinjak ter sta gledala svinjo. „Kmalu bo rodila,"
meni Razumnik. „Spolovila so že otekla in tudi mleko
že prihaja. Vime postaja rdečkasto in seski že štrle.
Tudi je svinja zadaj nad repom vdrta."

— 72  —

„Tudi jaz menim, da bo tako,“ odgovori Kopitar.
„Svinja je vedno bolj nemirna in vedno vstaja. 11

„Živa hoče prirediti sedaj gnezdo za mladiče,“
meni Razumnik. „Je že pričela slamo gristi in skupaj
nositi. Morda še lehko počakava. “

„Pri svinjah pač ni potrebno s tako skrbjo na
porod čakati,“ pravi Kopitar. Pri kravah prvesnicah
je to kaj drugega; pri teh se kmalu zgodi kaka ne¬
sreča. “

„Prav imaš,“ pravi Razumnik; a jaz vem iz
skušnje, da tudi pri svinjah prvesnicah ne gre vselej
vse gladko in da se dogajajo reči, ki nikakor niso tako
nedolžne. Jaz sem vselej vesel, kadar kaka svinja
prvesnica prav in v redu skoti.“

Živa je bila medtem vedno nemirnejša. Že parkrat
se je vlegla in je zopet kvišku skočila.

„Svinja je čudno nemirna,“ pravi Razumnik.
„Morda se bo dala pomiriti." Stopi v koč ter jo prične
po hrbtu in trebuhu česljati, kar jej je očitno dobro
delo, kajti zopet je legla.

Sedaj so prišli popadki, in zato svinja ni hotela
več ležati, temveč je skušala kvišku skočiti. Tudi sedaj
je poskušal sosed s prijaznim prigovarjanjem in čes-
Ijanjem svinjo pomiriti, kar se mu je tudi posrečilo.

„Za take živali je zelo slabo," razklada Razumnik,
„če se vedno dvigajo in nemirno okoli tekajo, kadar
pridejo popadki. Z vsemi sredstvi jih je miriti."

„Jaz pa pretim s palico in tudi udarim," odvrne
Kopitar. „Največkrat to pomaga."

„Tega bi ne svetoval," meni sosed. „To je na¬
pačno. Z lepim ravnanjem se da pri brejih svinjah več
doseči. Da pa prvesnice trpe tipanje z roko, zato je
mlade breje svinje na to vaditi na ta način, da gre
človek večkrat k njimi v koč, jih gladi in česlja, se
z njimi pogovarja, in če so prijazne, jim da v popla¬
čilo kak dober ugrižljaj. Če svinja ni že od narave hu¬
dobna in^ divja, postane prav krotka in se človeka
privadi. Živa je prav krotka in dobrovoljna žival."

Minulo je precej časa. Živa je ležala. Semintja
so prišli popadki, in sicer vedno močnejši.

—• 73 —

„Sedaj utegne kmalu priti prvi pujsek," pristavi
Razumnik, ki ga je začelo skrbeti. „Dovolj časa že
trpi. Vendar hočem še počakati, preden kaj ukrenem."

Pretekla je ura, svinja je imela še vedno močne
popadke, a pujska ni bilo na dan. Med tem časom
pošlje Razumnik po skledo vode in nekaj čiste masti.

Sedaj se sosed dobro umije, pogladi z nožem
nohte, da niso bili ostri, si namaže desno roko z ma¬
stjo in seže z zašpičeno roko v spolovila.

Svinja je bila še čudno mirna.

„Sedaj poznam oviro," vzklikne Razumnik. „Dva
pujska sta skupaj in hočeta hkrati vun, kajti prav
dobro obtipam rilček in dve zadnji nožiči. Dva pujska
se seveda ne moreta obenem roditi, zato sta pot za¬
basala. No, temu se kmalu odpomore. Z dvema prstoma
potisnem nazaj pujska, ki je z glavo naprej. Tako;
posrečilo se mi je! Pujsek, ki je z zadnjim koncem
naprej, ima sedaj prostor in pride kmalu na svet."

Razumnik potegne roko vun.

Njegovo prerokovanje se je uresničilo. Ni preteklo
5 minut in prvi pujsek je bil rojen, a je bil mrtev.
Sosed si je umil roko.

„Ali ne boš pomagal tudi drugim pujskom,"
vpraša začudeno Kopitar. „Saj jih vendar ne boš pustil
na cedilu?"

„Drugi pujski pridejo samiodsebe," zagotavlja
sosed. „Navadno zadostuje, če se odstrani prva ovira."

„Ali ni drugih ovir, kakor zalastenje z dvema
pujskoma?" vpraša še enkrat Kopitar. „0 težkih po¬
rodih pri svinjah še nisem veliko slišal iu ne bral."

„Seveda so!" odgovori sosed. V splošnjem jih pa
ni veliko. Take ovire so, če se pujsek z rilčkom za¬
takne v medenico in pa če mladič leži počez ter se s
hrbtom zabaše v medenico in ne more vun. Druge
ovire mi niso znane."

Med tem pogovorom je svinja rodila drugega
pujska in čez četrt ure je prišel tretji.

„Prav imaš, sosed," pravi zadovoljno Kopitar.
„Sedaj prihajajo pujski res kar samiodsebe." Čez nekaj
časa se je rodil tretji, četrti, peti in šesti.

— 74  —

Izvzemši prvega so bili vsi živi. Po daljšem pre¬
sledku je svinja skotila še sedmega in osmega prašička.

„Za prvesnico ta zarod ni slab,“ pravi Raz¬
umnik. „Sedem živih prašičkov, in vsi so veliki in
dobro razviti."

„Kaj je pa to?" pravi nejevoljen čez nekaj časa,
ko je svinjo bliže pogledal.

„ Trebilo ne gre od nje ! takoj jo moram zopet pre¬
iskati.”

Zopet skuša seči z umito in namazano roko v
spolovila.

Skrčena spolovila so ga pa močno ovirala, da ni
mogel priti do roba medenice.

„Mislim, da je zaostalo še eno mrtvo pujse. To
je pa sitna reč,“ pristavi jezno.

„Kaj je to tako nevarno?” vpraša Kopitar. „Koliko
mrtvih pujskov se stori, in to vendar svinjam ne ško¬
duje.”

„Mrtvi pujski mnogokrat dolgo zaostanejo in
gnijejo, ali pa so že poprej dolgo mrtvi, gnili in na¬
pihnjeni," odgovori Razumnik. „To ni karsibodi, ker
se gre lehko za življenje starke.”

„Ali ni nikake pomoči?” vpraša Kopitar.

„Nevarnost je v tem, da mrtvi pujsek gnije in
da potem^ preidejo strupene snovi v kri,” razlaga Raz¬
umnik. „Žal, da ni drugega sredstva kakor da se pridno
vbrizgava voda, ki se ji je dodal odstotek kreolina.
Tako vbrizgavanje je pa pri prašičih silno s^jmo delo,
če niso tako krotki kakor tale moja pridna Živa,
Pomoč pri porodu svinj je kaj nevarna reč; z eno roko
mora pomočnik svinji pomagati, s palico v drugi roki
mora pa odbijati njene napade. Vsega tega pri Živi ni
treba. Do jutri zjutraj še počakam. Če trebilo ne odide
in se noben pujsek ne bo več rodil, potem pričnem
s tri- do štirikratnim izbrizganjem na dan.”

Razumnik je poklical deklo, da je dala novorojene
mladiče k seskom, a svinja ni imela veliko mleka. Vime
je bilo velo in ohlapno. Zaraditega sosed veli vime
dobro z žganjem otreti, da se oživi pritok krvi. Tudi
je velel svinji dati zdrobljenega in kuhanega ovsa ter
veliko sladkega posnetega mleka.

— 75 —

Drugi dan Živa tudi ni marala kaj jesti. Mleka
tudi ni imela dosti več. Lačni so tiščali mladiči v starko
ter so se ruvali za seske.

Svinja se ni otrebila in pujsek se tudi ni nobeden
več rodil.

Sedaj je Razumnik napravil polodstotno raztopino
kreolina ter je je s pomočjo lija in kavčukove cevi
(glej pod. 2.) precej vlil v spolovila.

Svinja ni delala posebnih težav. Tretji dan je
svinja že rajša jedla in tudi mleka je bilo več. Mladiči
so bili pa še vedno lačni, kajti ruvali so se in so cvilili.

Četrti dan je poznati, da se je zopet nekoliko
zboljšalo, in tako tudi peti dan.

Vime se je zadostno napol jevalo, in pujski so
sedaj dobivali dovolj mleka.

Sedmi dan se je svinja popolnoma otrebila, in
s trobilom je prišel tudi mrtev, čisto gnil pujsek na
dan. Razumnik je pa velel izbrizgavanje nadaljevati
še 4 dni.

Čez 14 dni je bila svinja popolnoma dobra ter
je izborno dojila svoje mladiče. Ob lepem vremenu je
svinja smela z mladiči na prosto, kjer so pujski že
skušali riti.

XXI. Krc breje svinje.

Ko je Razumnik še zdravil svojo prvesnico Živo,
ga je naprosil Poljanec, naj pride pogledat njegovo
brejo svinjo, ki je že imela storiti, a se je tako čudno
in nemirno vedla, da si ni vedel več pomagati.

V Poljančevem svinjaku je Razumnik videl svinjo,
ki jo je lomil hud krč. Žival je neusmiljeno kričala,
da jo je bilo slišati na cesto.

„Kaj je storiti? 0  vpraša Poljanec. „Kaj takega
se mi še ni pripetilo. 11

„Svinja ima krč, 11  pravi sosed mirno. „To se pri
brejih svinjah čestokrat dogaja. Vlijmo revici kamiličnega
čaja v mastnik; upam, da bo pomagalo."

Razumnik je šel po svojo kavčukovo cev z lijem,
med tem je pa Poljančeva žena pripravila kamiličnega
čaja.

— 76 —

Najprej so vlili v mastnik kakega pol litra mlač¬
nega čaja, ki ga je svinja večinoma zopet iztisnila.
Nato so vlili vanjo še četrt litra. Svinja je to mirno
pustila. Nekterikrat je sicer še močno zacvilila, a čez
pol ure je utihnila in je pričela roditi.

V dveh urah je svinja skotila 10 pujskov, a vsled
dolgotrajnega krča in poroda je bila popolnoma izmučena.

„Ali naj mladiče precej podložimo?" vpraša Po¬
ljanec. „Pujski kažejo, da so lačni, kajti v košu se
prekopicujejo ter venomer cvilijo."

„Najprej skrbimo za utrujeno mater," odgovori
sosed. „Ta je prva; pujski lehko čakajo. Okrepčati jo
moramo, saj leži v slami vsa zdelana."

„Kaj naj ji pa damo?" vpraša Poljanec. „Imamo
mleka, pinjenca, zdrobljenega ovsa, otrobov, kruha in
krompirja."

„Najbolje bo, če damo utrujeni živali juhe iz
kruha in zdrobljenega ovca, kteri prilijemo malo piva
ali vina. To jo najhitreje okrepča. Dotlej naj pa mirno
počiva, kajti mir ji je zelo potreben."

Čez pol ure je gospodinja prinesla naročeno juho,
ki pa svinji najprej ni ugajala, kajti okus vinske juhe
ji je bil neznan; počasi pa je prišla na okus, in ni
dolgo trpelo, pa je bila posoda prazna.

Vinska juha je imela dober uspeh, kajti svinja
se je kmalu kvišku zravnala. Naredila je par korakov,
a se je kmalu zopet ulegla. Razumnik jo je potipal
za ušesi.

„Svinja je prišla že k sebi", pravi zadovoljen;
„ušesi postajata zopet gorki. Sedaj pa že smemo pujske
podložiti. Kakor kaže, mleka ni kaj prida v vimenu."

Podloženi mladiči so kmalu našli seske ter so
krepko sesali.

Naenkrat pa plane sicer krotka svinja kakor besna
kvišku in gre proti mladičem, a ti so brzo ušli.

,.Kaj pa ima starka?" vpraša začudeno Poljanec.
„Saj je vedno rada imela svoje mladiče, in ti so že
četrti."

„Vzroki temu morejo biti različni," pojasnjuje
Razumnik. „Sesanje včasih svinjo zelo boli, če so seski
preveč napolnjeni. V takem slučaju je seske najprej

— 77

z dvema prstoma prav rahlo pomolsti. Pri tej svinji
mora biti kaj drugega, ker je vime čisto ohlapno."

»Sesanje svinjo tudi tedaj boli, če so seski prazni;
in to bo bržkone tukaj. Večkrat so vzrok preostri zobje
pujskov. 0

Razumnik preišče vime ter pravi: „Mleka ni
skoraj nič, in to je vzrok. Počakajmo še nekaj ur.
Prašički ne poginejo tako hitro za lakoto. Daj svinji
dovolj dobre pice, vime ji pa dobro odrgni z žganjem,
ker je to tudi dobro sredstvo, da mlečnost pospešuje."

Drugo jutro je svinja imela dovolj mleka, in
prašički so se lehko nasitili.

XXII. Poporodna vročina svinje.

Pri Dolničarju je svinja storila 11 krasnih pra¬
šičkov.

Vse se je gladko izvršilo in starka je imela dovolj
mleka ter je bila zelo skrbna mati.

Dolničarjev! so bili tega silno veseli, toda to ve¬
selje ni dolgo trajalo.

Na večer drugega dne sicer zelo ješča svinja ni
več prišla h koritu.

Dolničarica je sama nesla svinji posodo neposne¬
tega mleka, a očitno bolna žival je sicer poskušala
malo jesti, pa ni šlo, ter je glavo precej zopet položila
v steljo.

Prišli so tudi pujski.

Cvileči se so ruvali za seske, pa niso dobili nič
mleka.

Dolničarica je šla po gospodarja, ki je prestrašen
hitel v svinjak. Tu je ležala svinja, zakopana v steljo,
in se ni menila za nobeno reč (glej pod. 27.). Oči je
imela zaprte ter je glasno sopla.

„Svinja bo poginila," pravi Dolničar; „zelo je
bolna. Mati, pošlji hitro po soseda Razumnika."

Dolničarica se je hitro odpravila na pot in se je
prav kmalu vrnila z dobrim sosedom, ki je vsekdar
in vsakemu rad pomagal.

— 78  —

„Kaj je s tvojo svinjo, Dolničar?" vpraša sosed.
„Tako sva hitela, da sva kar brez sape."

„Poglej revico tu v slami," odgovori žalostno
Dolničar. „Pred dvema urama je bila še popolnoma
zdrava, in sedaj leži tukaj, kakor da bi morala še to
noč poginiti."

Pozorno je sosed ogledoval bolno žival, ki je ne¬
zavestna, z zaprtimi očmi ležala v stelji. Opazil je
ohlapno in velo vime ter težko sapo. Položil je roko
na levo stran prsi, v bližini komolca, ter je otipaval
srce.

Podoba 27.

Na poporodni vročici bolna svinja, ki je zarita v stelji.

„Srce slabo bije," pravi. „Mislim, da se ne motim,
če trdim, da ima svinja poporodno vročico. Vsa znamenja
kažejo to."

„Je li to nevarna bolezen ?“ vpraša Dolničar.
„Pri kravah vem, da je ta bolezen nevarna, kajti zaradi
nje sem bil enkrat ob jako dobro plemensko kravo."

„K sreči ta bolezen pri prašičih ni tako nevarna
kakor pri govedi," odgovori sosed. „Upam, da svinjo
ozdravimo. Bila bi pač prevelika škoda, če bi šla
svinja in prekrasni zarod pod zlo."

— 79  —

„Kaj naj pa sedaj počnemo?" vpraša bojazljivo
Dolničar, ki je bil v velikih skrbeh. »Svinji bomo pač
morali v gobec vliti kaka zdravila.

»Nisem zato,“ pravi sosed. »Samonasebi je že
težko v prašiča vlivati zdravila in tudi zelo nevarno.
Tem maDj smemo to poskusiti v tem slučaju. Zdravila
bi prišla v sapnik in v pljuča, namesto v požiralnik,
in potem bi morala žival poginiti za pljučnico, čeprav
bi prestala vročico. Tega pa menda ne boš hotel,
Dolničar? 11

»Tega seveda ne želim,“ odgovri ta. „Če pa ni¬
česar ne naredimo, svinja vendarle pogine. 11

»Predvsem svetujem svinji v mastnik vlivati milne
vode. Kavčukovo cev z lijem sem zato že s seboj prinesel,
ti pa prinesi golido gorke vode in kos navadnega mila. 11

Kmalu je bilo vse na mestu. Razumnik je kos
mila v vodi dobro obdrgnil, da je bila vsa voda mil¬
nata. Potem je previdno vteknil kavčukovo cev svinji
v mastnik in je rekel v lij, ki ga je držal kvišku
(glej pod. 2.), vliti gorke milnice. Kmalu se je svinja
izpraznila.

»Tako dristev (klistir) ponovite še enkrat čez
dve uri, 11  je velel Razumnik. »Sedaj pa poglejmo, kako
je z mlekom. Poskusil je pomolsti, a prišlo je silno
malo mleka.

»To delo se sedaj še ne izplača, 11  razklada sosed,
»vendar ga ni opustiti. Vsake četrt ure je treba
molsti. Stem se vime draži in se povzroči krepkejši
dotok krvi. 11

»Ne boj se; ubogali te bomo in bomo pridno po¬
skušali,“ zagotavlja Dolničar. »Ali naj še kaj drugega
delamo? 11

»Vso žival je dobro s slamo zdrgniti, 11  odgovori
sosed. »Stem se zopet uredi pretakanje krvi po vsem
životu in delovanje notranjih delov se pospeši. 11

Dolničar je prinesel slame. Iz slame je naredil
zavoj in je z njim na vso moč svinjo drgnil, da je
koža kar rdela. Na videz onemogla žival je tako
draženje kmalu občutila, kajti glavo je nekoliko
dvigniia.

— 80

Ko se je utrudil, je poskusil molsti; uspeli pa ni
bil boljši kakor pred četrt ure.

„Kaj naj počnem s pujski ?“ vpraša Dolničar,
kažoč na nemirne in cvileče pujske. »Uboge živalce
bodo gladu poginile. Ali naj jim damo kravjega mleka?“

»Gladu ne poginejo tako hitro,", meni sosed.
»Vendar ne preostaja drugega, kakor dati jim kravjega
mleka. Kravje mleko je pa za prašičke zelo
nevarno, ker ima v sebi preveč mlečnega
sladkorja.  Mlečni sladkor kipi v želodcu inv črevih
prašičkov in povzroča napenjanje in drisko, zaradi česar
živali rade poginejo. Nekteri prašički še dovolj dobro
prenašajo kravje mleko, večina pa ne. Če se že mora
dajati kravje mleko, tedaj ga je mešati z
vodo.  Sicer pa upam, da bo svinja jutri mogla sama
prašičke rediti."

Razumnik je odšel, Dolničar je pa skrbel za bolno
svinjo kakor je le mogel. Mleko sicer ni hotelo priti,
žival se je pa vendar boljšala.

Pujski so pa cvilili, če so prišli do seskov, ter
so drug drugega odrivali.

w  »Sedaj pa le poskusimo s kravjim mlekom," pravi
Dolničar svoji ženi. »Reci pomolsti eno kravo ter pri¬
nesi v plitvi posodi nekoliko sveže namolzenega mleka
in zraven skledico mlačne vode." Gospodinja je kmalu
prinesla vse to.

Pujski so se pri tem prvem poskusu krmljenja
silno neumno obnašali. Namesto da bi iz posode mleko
pili, so le vanjo silili in so vanjo stopali.

Dolničar je izgubil potrpljenje, žena je bila pa
potrpežljivejša in bolj pripravna, zato se ji je slednjič
posrečilo mladiče naučiti, da so pili. Tako je prišel
poldan in prešlo je popoldne.

Proti večeru je Razumnik zopet prišel, ko se je
vračal iz polja. Ko je stopil h koču, se je svinja prvič
dvignila s sprednjima nogama.

»Sedaj se je pa že znatno na bolje obrnilo," pravi
veselo. »Svinja bo kmalu vstala." Potipal je ušesi bolne
živali, ki sta že zopet bili nekoliko gorki. Vsled tipanja
je svinja kvišku skočila. Trdno ni mogla še stati, vendar
je šla par korakov.

— 81  —

Ko je stala, se je dobro izpraznila, potem je pa
precej zopet legla v steljo.

»Prinesi hitro posodo pinjenca, veli sosed Dolni¬
čarja. „Mislim, da žival zopet more požirati, in lačna
bo menda tudi.“

Dolničar prinese pinjenca, in svinja ga je skušala
srebati. Popila ga je skledico.

„Za prvič zadostuje," meni sosed. „Čez pol ure
zopet poskusimo. Bo že bolje, kajti ta bolezen se na¬
vadno hitro ozdravi. 6

Sosed je sedaj poskusil molsti.

Seski so imeli nekoliko več mleka.

„Svinja je iz nevarnosti," zagotavlja sosed. „Do
jutri bo zdrava, in jaz upam, da teh lepih prašičkov
ne bo treba napajati s kravjim mlekom."

Preteklo je pol ure in svinji so dali drugič pinjenca.
Sedaj je šlo že veliko bolje. Več kakor dva litra je
bolna žival popila te oživljajoče pijače.

„Pozneje damo svinji nekoliko kuhanega in zmeč¬
kanega krompirja," pravi sosed. „Jutri bo imela gotovo
dober tek, in takrat bo nevarno, da bi se ne preobjedla."

Sosed je imel popolnoma prav.

Ponoči je svinja ozdravela in se je ulakotila.

Dolničar je šel ponoči večkrat s svetilko v svinjak.
Kolikorkrat je prišel, je svinja vstala in je pojedla
nekoliko pinjenca. Mleko je tudi prišlo v vime, kajti
prašički so bili mirni in so ali sesali ali pa spali.

Ko je drugo jutro Razumnik prišel pogledat, je
bila svinja že pri koritu ter je žrla svojo navadno pico.

Nikakega znaka bolezni ni bilo več zaznati.

Poporodna vročica je tako hitro prešla, kakor je
prišla. Nihče ni bil tega tako vesel kakor Dolničar in
njegov dobri svetovalec.

XXIII. Nerodna mati.

Mlinar Vrhovnik je imel tri breje svinje, ki so
že bile na času.

Prva je storila nekega večera. Dvanajst pujskov
je dekla podložila svinji, ko je bilo vse pri kraju.

6

82 —

Vrhovnik je zadovoljno zrl na lepi zarod. Med
pujski ni bilo nobenega zanikarneža.

Vse je kazalo, da bo čez 5 mesecev dokaj denarja,
če bodo vsi prašički dobro krmljeni in če bodo uspevali.
Krme seveda Vrhovniku ni manjkalo; saj je mlinar.

Zadovoljen se je vrnil v hišo. V roko je vzel kos
krede ter po mizi računal, koliko utegne svoj čas izkupiti
za prašiče. Drugi dan je pa dekla našla v stelji dva
mrtva pujska.

Hitro je poklicala Vrhovnika in mu sporočila
nezgodo. Nejevoljen se je ta popraskal za ušesi.

„To sta najlepša pujska vsega gnezda," je go¬
drnjal. „Sedaj je pa ves moj račun narobe in tudi
veselje nad ostalimi pujski je proč/

Prišlo je pa še huje.

Svinja je zopet kvišku skočila ter sem in tja
stopala. Potem je zopet legla, in sicer čisto v kot koča.

Pujski so pa ravno v tem kotu na kupu ležali,
in svinja se je kar nanje zvrnila. Vrhovnik je začul
bolesten krik, ki je počasi ponehaval, da je bilo končno
čuti le ječanje. Svinja se ni genila. Končno je bilo vse
tiho. Razkačen je gledal Vrhovnik brezozirnost te svinje.
Skušal je svinjo z besedami proč spraviti, a ta se niti
ni zmenila. Ko je Vrhovnik našel palico, da bi brez-
ozirno mater pognal, je bilo že vse končano in ječanja
ni bilo več čuti.

Ko je Vrhovnik svinjo udaril s palico, je skočila
kvišku, a pri tem je zopet stopila na nekega prašička.

Strašno je cvililo pohojene pujse.

Vrhovnik je sedaj iz stelje vzel enega mrtvega
in enega na pol mrtvega pujska.

„No, dobro gre,“ pravi besen. „Če bo svinja
mladiče tako morila, mi nobeden ne ostane za prodaj.
Ta mrha mora kmalu pod nož.“

V tem hipu stopi v svinjak sosed Razumnik.
Dekla ga je videla iti mimo hiše ter ga je poklicala
noter.

„Kaj pa imaš Vrhovnik?" vpraša jeznega moža.
„Slišal sem, da je svinja dva mladiča pohodila."

„Kaj dva; štirje so že mrtvi," odgovori Vrhovnik.
„Enega je ta mrha pred mojimi očmi zmečkala, in

— 83  —

drugega je pohodila." Pri teh besedah je dvignil še
živega prašička, ki je zopet začel cviliti, četudi s
slabotnim glasom.

Komaj je svinja začula glas svojega mladiča,
se je vsa besna zagnala na Vrhovnika, ki je komaj
ušel iz koča in je vrata za seboj zaloputnil.

„To je pa strašna mrha," pravi prestrašen
Vrhovnik. „Ne le svojim mladičem je nevarna, še člo¬
veka se loti."

„Ona skuša varovati svoje mladiče," odgovori
mirno Razumnik. „Doječa svinja se mora za mladiče
zavzeti, če je kaj vredna."

„Ali se je mari ta svinja zavzemala za svoje
mladiče, ko je drugega za drugim pomečkala?" vpraša
začudeno Vrhovnik. „Brezozirna mrha je ta žival, hudobna
mati, ki ni drugega vredna kakor da dobi nož v vrat."

„Počasi Vrhovnik!“ odgovori sosed. „Jaz sem
drugega mnenja. Svinja ima dobro voljo svoje mladiče
varovati, a je nerodna. Ne zna se obnašati. Nad tebe
je šla, ko je slišala svojega mladiča v tvoji roki cviliti.
To je dokaz, da ima rada svoje mladiče in da jim ne
mara kaj hudega prizadeti. Če se svinja vleže in ima
navado pri tem s hrbtom v kot tiščati, potem mora
tam ležeče prašičke zmečkati. Mladiči ne morejo zbežati,
a svinja ne vidi, kaj se za njenim hrbtom godi. In
potem, Vrhovnik, zadene tebe tudi precej krivde."

„Kako to?" vpraša ta začudeno. „Česa pa nisem
prav naredil?"

„Ti si nastlal s škopniki, in celo s prav dolgimi,"
odgovori Razumnik.

„Ali mari to ni prav?" vpraša Vrhovnik. „Jaz
sem hotel doječi svinji in njenim mladičem posebno
dobro postreči."

„To je vse prav," meni Razumnik, „a slama je
vendar predolga. Morala bi biti razrezana. Poglej
semkaj. Mladiči se v slamo tako zavijejo, da jih starka
niti ne vidi več, in sami se tudi ne morejo ogniti, če
svinja leže ali se med ležanjem obrne."

„Utegnil bi prav imeti," priznava Vrhovnik. „Na
to še mislil nisem."

6 *

— 84 —

„Pri prav skrbnih materah hi tudi dolga slama
ne škodovala," meni sosed. „Ali pri tako nerodnih
živalih, kakor je tale tvoja svinja, se je pa pri taki
stelji težko ogniti vsake nezgode."

„No, temu je lehko odpomoči," pravi Vrhovnik.
„Precej pokličem hlapca, da slamo razreže."

„Pa še nekaj drugega naj ti svetujem," nadaljuje
Razumnik. „Postavi v koč lesene droge, in sicer dober
čevelj od tal in 20 cm  oddaljene od stene. Če svinja
leže, ne more s hrbtom k steni, in mladiči imajo zadaj
za drogi zavetišče (glej podobo 28.).“

„Tvoj svet mi ugaja," zagotavlja Vrhovnik. „ Vendar
v tem koču tega ne bo lehko narediti."

„Potem drug kot tako priredi," svetuje Razumnik.
„Kakšna tla pa imaš?"

„S kameni so tlakana," odgovori Vrhovnik. »Štirje
kolči se že dajo v tla zabiti. Še danes dam tik ležeči koč
tako prirediti."

„To ti tudi priporočam," pravi sosed. „Kolikor
prej narediš tako ograjo, tem več mladičev ostane živih,
kajti vsakega je škoda, ker so prašički res krasni."

Vrhovnik je vse storil, kar mu je svetoval in pri¬
poročil Razumnik. Že opoldne je preselil svinjo z osta¬
limi osmimi pujski v novo prirejeni koč. Naprava se
je izborno sponesla. Če se je svinja vlegla, so prašički
precej zbežali za ograjo, in dolga slama jih sedaj tudi
ni ovirala, ker je bila razrezana. Prihodnjo noč ni bil
noben pujsek več zmečkan ali pohojen. Svinja se je
izkazala dobro dojiljo, in ostali pujski so tako izborno
uspevali, da je bil Vrhovnikov prvi račun končno
vendarle skoraj prav narejen.

XXIV. Hudobna mati in vzreja prašičkov
z mačeho.

Zopet je preteklo nekaj časa, ko je pri mlinarju
Vrhovniku storila druga svinja. Ta svinja je bila prves-
nica ter precej divje narave. Ko je prišel čas poroda,
je nemirna in krulječa tekala po svinjaku. Proti ljudem
se je kazala hudobno, in vedno je bila pripravljena,

— 85

da bi se v koga zakadila, zato so morali biti zelo
oprezni. Ko je dobila močne popadke, se je umirila in
je legla v slamo.

Prišel je prvi pujsek na svet in je ležal cvileč
v stelji. Komaj svinja zagleda tega mladiča, skoči

kvišku, se obrne in ga popade. V par trenutkih ga je
požrla. Z drugim prašičkom se je zgodilo prav tako.

Dekla hitro pokliče mlinarja.

„Svinja je prva mladiča požrla," pripoveduje in
kaže na krvave sledove v stelji. „Nisem mogla prav
nič pomagati, tako hitro je vse šlo.“

I

— 86  —

»Godrnjaje je Vrhovnik šel iskat primerne gorjače.

Prišel je tretji mladič. Dekla ga hitro vzame.
Ravno tako hitro kakor poprej se svinja obrne, a sedaj
je dobila pošteno po glavi. Dekla je z novorojenčkom
zbežala venkaj na hodnik ter ga je položila v pri¬
pravljen koš v seno. Tako so rešili tudi četrtega
mladiča in prihodnje. Vseh skupaj je bilo 6 živih
pujskov, in bilo je treba dokaj napora, da so jih
rešili iz žrela zverinske matere. Ko je pa bilo treba
mladiče svinji podložiti, pa niso vedeli, kaj bi počeli.

Mlinar se je postavil z gorjačo pred svinjo, in
dekla je pristavljala pujske k seskom. Svinja se je pa
vsled cviljenja pujskov tako razburila, da so morali
mladiče kar hitro odnesti; a vzlic temu je vendar našla
priliko, da je še enega požrla. Sedaj je bilo le še pet
pujskov.

Vrhovnik ni vedel, kaj bi počel, ker ni hotel
žrtvovati vseh pujskov.

»Pojdi k Razumniku!“ veli dekli, „in prosi ga,
naj pride semkaj, morda mi bo zopet vedel dati dober
svet, kakor zadnjič."

Ko je Razumnik prišel, so zopet poskusili z vsemi
varnostnimi naredbami podložiti pujske. Opazovaje je
Razumnik gledal od strani.

„Ta tvoja svinja je pa silno nevarna žival," pravi
Razumnik. »Vsak nadaljnji poskus bi bil zastonj. Svinjo
odstrani; za pleme ne bo več!“

„To pač vidim,“ odvrne Vrhovnik. „A kaj naj
počnem s 5 mladiči? Nerad bi jih pobil.“

»Tega tudi ni treba," meni sosed. »Jih že vzrediš
na kak način. Tu imaš še eno svinjo, ki je pred tremi
dnemi storila. Koliko mladičev pa ima?"

»Onale svinja tamkaj ima še 6 pujskov," odgovori
Vrhovnik. »Sicer pa mislim, da ima mleka tudi za
11 mladičev. A kako naj ji podložimo tuje pujske brez
nevarnosti ?"

»Tega nikakor ni težko narediti," zagotavlja Ra¬
zumnik. »Imeli bomo celo imenitno šalo."

»Kako to?" vpraša Vrhovnik. »Ne vem, kakšna
šala bi mogla biti pri tem, in jaz tudi nisem razpoložen,
da bi se pri taki smoli še šalil."

— 87

„Takole bomo naredili," razklada Eazumnik. Naj¬
prej polovimo mladiče doječe svinje ter jih po vsem
životu namažemo z žganjem. Ljubke, po žganju dišeče
živali spustimo potem nazaj k materi, ki skoraj gotovo
ne bo nič kaj vesela dišave, ki jo bodo izpuhtevali
mladiči. Kadar pridejo namazani prašički k materi,
boš videl, kakšna imenitna šala bo to."

Vrhovnik se je smejal. „Zastran mene," je dejal,
„kar pričnimo."

Dekla je prinesla stekleako navadnega žganja,
„grenkega“. Vrhovnik in dekla sta pujske lovila, ma¬
zanje z žganjem je pa prevzel Eazumnik, ki je bil
jako dobre volje. Kmalu je bilo vse narejeno, in pujski
so prišli nazaj v koč k svoji materi.

Ko se so cvileči pujski približali starki in je ta
začutila močni duh po žganju, je naglo skočila kvišku.
Vsakega pujska je posebej jezno poduhala. Kaj takega
se ji še ni pripetilo. Dolgo je dvomila, če naj pujske
zopet sprejme za svoje ali pa naj jih spodi. Ko je
dolgo duhala, je slednjič vendar legla, in mladiči so
hiteli k seskom.

„Tako, sedaj je zopet vse v redu," pristavi smejaje
Razumnik. „Prvi del naše naloge se je posrečil. Sedaj
polovimo še enkrat mladiče, namažemo jih zopet z
žganjem ter potem med nje pomešamo pet novorojenih
pujskov, ki jih tudi z žganjem namažemo. '

Kakor rečeno, tako tudi zvršeno. Kmalu je bilo
mogoče vseh 11 z žganjem namazanih pujskov spustiti
k svinji. Ta je kazala, da nič ne sluti o kaki prevari.
Kaj pa je revica tudi hotela narediti. Vsak pujsek je
enako dišal. Svinja je bila v veliki zadregi. Poprej je
svoje mladiče poznala po vonju, in vsakega vsiljenca
bi bila precej našla.

Sedaj je bilo pa drugače; vsi pujski so enako
dišali po žganju

V pričetku je svinja podila bežeče pujske po všem
koču in jih je duhala, če jim je blizu prišla.

Čez nekaj časa je pa mirno legla. Spoznala je,
da ne more ločiti svojih pujskov od tujih. Lačni pujski
pa, pravi kakor tuji, so hlastno padli po seskih in so
na vse kriplje sesali.

— 88  —

Smejaje je Vrhovnik gledal kaj se v koču godi.

„To je bila pa res lepa šala,“ prične čez nekaj
časa. „Ali bo pa svinja tuje mladiče hotela obdržati,
kadar bo izginil duh po žganju?"

„Kakorhitro bodo prašički eno noč pri mačehi,
bo vsaka nevarnost proč," pojasnjuje Razumnik. „Jutri
svinja ne bo več delala razločka med svojimi in tujimi
pujski. Tudi med seboj se bodo prašički razumeli, ker
so skoraj enake starosti.' 1

„Kaj naj pa naredim z divjo mrho? Ta ni drugega
vredna, kakor da jo opitam in zakoljem."

„Tako je," pravi sosed. „Pa danes ne moreš še
pričeti s pitanjem. Najprej moraš. poskrbeti, da pride
ob mleko, drugače se lehko pripeti kaj neprijetnega."

„Kaj mi je početi, da se to ne pripeti?" vpraša
Vrhovnik. „Nato niti mislil nisem."

,.Najpreprostejše sredstvo je pičlo krmljenje," od¬
govori sosed. „Pusti svinjo, da se dva ali tri dni posti;
mrha ne pogine tako hitro. Pokladaj krmila, ki ne
delajo mleka, na pr. repo. Zlasti ne dajaj mleka, ali
kvečjemu posneto mleko, močno z vodo pomešano. Tako
bo mleko svinji prešlo."

„Hvala ti, ravnal bom tako," zagotavlja Vrhovnik.
„Dovoli, dragi sosed, ali pa ni nobenega sredstva, da
bi se svinji pregnalo nagnjenje pujske žreti? Zdi se mi,
da sem nekoč nekaj takega bral."

„Priporočali so že marsikaj," odgovori sosed. „Tako
na pr. priporočajo natekniti svinji čez rilec škornico
(glej pod. 29.) To more biti prav pripravno pri prašičih
z dolgim rilcem. Poskusi se lehko. Uspešno bo pa le
tedaj, če so matere krotke, ne divje, in če pujske jedo
le iz nenaravnega poželenja. Zaraditega j e trebilo
precejpoporoduzadnjegapujskaodstraniti.
Če se to ne stori, svinja prav rada trebilo
požre, in ker imajo pujski ravno tak duh,
se lehko primeri, da potem svinj a š e puj ske
poje.

Brejim svinjam tudi ni pokladati sirč-
vega mesa. Če so prašiči navajeni na sirovo
meso, potem istotako radi žro svoje žive
novorojene puj ske.

— 89  —

XXV. Sesajoči prašički z ostrimi zobmi
delajo svinji bolečine.

Ko sta moža še govorila o hudobnosti nekterih svinj,
stazačulaiz koča doječe svinje bolesten glas. Šla sta bliže.

Pujski so se držali seskov. Svinja zopet glasno
zaječi. Hipoma skoči kvišku in popade najbližnjega
pujska.

90 —

Glasen krik, in mala živalca je umolknila. Svinja
jo je vgriznila. Vgriznjeno pujse je ležalo v stelji,
starka ga je pa zabodeno gledala ter mu je jela lizati
krvavečo rano. Naenkrat svinja popade pojemajočo
žival ter jo požre.

Jeze nem je Vrhovnik gledal ta dogodek.

„Menda je ta svinja prav taka mrha kakor una,“
vpije razjarjen. „Vse pujske bosta požrli. Obe svinji
morata pod nož !“

»Počasi, dragi Vrhovnik, le počasi," miri Razumnik.
„Moje mnenje pa je, da ima tale svinja boljšo naravo
kakor unale. Kar je ravnokar naredila, ji moramo od¬
pustiti, kajti tega ni naredila s slabim namenom."

»To mi je vseeno," zavrne mlinar. »Namen gor
ali dol; pujska je pojedla, in to je dovolj."

»Moje mnenje je pa, da to moremo preprečiti,"
pravi Razumnik.

»Poglejmo
pujskom zobe.
Jaz menim, da
imajo predolge
in preostre
zobe. Zobje bo-
Podoba 30.  dejo, in to dela

Klešče za ščipanje zob prašičkom. svinji bolečine.

Ona se malih

nadležnežev ne more drugače ubraniti, kakor da se
vanje zaganja."

Ker je svinja napadla mladiča, so se drugi na
vse strani razpršili.

Sedaj je zopet eden prišel blizu in je iskal seska.
Najprej je bila starka mirna. Ni dolgo trajalo, pa je
zopet zacvilila in kvišku skočila. To pot je pujsek
srečno pete odnesel.

Razumnik je stopil v koč in je vjel cvilečo žival.

»Poglej tele zobe, Vrhovnik," je dejal. »Dolgi so
in ostri kakor šivanke. (Glej pod. 3. a  na str. 9.). Ni
čuda, če se svinja brani, če je mladič neroden in pri¬
jema sesek z zobmi namesto z jezikom in z dlesnom.
ČJe pride sesek med ostri okli in krajnika, to svinjo
silno boli."

— 91 —

„Umevam," pristavi Vrhovnik. „Ali bi se ne dali
ti ostri zobje poščipati; to pač ne bo težko ?“

„Seveda se to lehko naredi," zagotavlja sosed.
.,To tudi precej napravim. Ali imaš kake ščipalne klešče
pri roki?"

Vrhovnik je prinesel klešče.

Orodje je bilo sicer neokretno, ker je bilo pre¬
veliko, a v kratkem času se je Razumniku posrečilo
zobem vzeti ostrino.

„Najboljše orodje v to svrho so klešče, ki so nalašč
za to narejene in se dobivajo pri prodajalcih živino-
zdravniških orodij (glej pod. 30.) Navadne klešče so za
tako majhna usta prenerodna."

„Ob priliki si kupim ščipalne klešče za zobe,“
zagotavlja Vrhovnik. „Za stroške mi nič ni; saj se
z njimi obvarujem velike škode."

Moža sta pregledala še druge prašičke, in skoraj
pri vseh se je pokazala potreba, poščipati zobe.

Uspeh je bil očiten. Ko so prašički zopet sesali,
ni svinja kazala nikakih bolečin več. Mirno je ležala
v slami. Nobenega pujska ni več napadla.

XXVI. Kako je krmiti doječo svinjo
in kako je ravnati z njo.

„Kaj naj sedaj pokladam svinji ?“ vpraša mlinar
Vrhovnik, „morala bo pač 10 pujskov dojiti."

„Jaz pokladam svojim doječim svinjam po nekaj
kilogramov parjenega in zmečkanega krompirja in 3 /'> kg
otrobov ter zdrobljenega ječmena," odgovori Razumnik.
„Vrhutega dobivajo po nekaj litrov z vodo pome¬
šanega posnetega mleka.  To pijačo pa dobivajo
šele četrt ure po suhi, oziroma gosti krmi, in sicer iz
vzroka, ki sem Vam ga takrat razložil, ko ste pri
meni za poskušnjo jedli suh in svež kruh. Če pa kakšno
svinjo dojenje posebno slabi, ji vrhutega dajem na dan
še ] / 4  kg  zdrobljenega ovsa.

Prav posebno pa skrbim, in na to tudi
tebe opozarjam, da so korita vsak dan naj¬
manj enkrat prav skrbno osnažena. Vsak

— 92 —

teden enkrat, kadar posli utegnejo, jim
naročim, korita izprati z apnenim b e ležem.
Tak belež, ki se naredi iz p 2  kg  živega apna in 5 litrov
vode, zamori v koritih vso kislino."

„Je li res tako škodljivo, če v koritih zaostaja
kisajoča se krma?" vpraša Vrhovnik. „Jaz se za to
nisem dosti menil."

„To je zelo važno," pravi sosed. „Če pride
sveža krma v nesnažno korito, potem pridejo
s krmo v želodec skisani ostanki, ki v že¬
lodcu in v črevih povzročijo kisanje in
narede vse polno kisline, ki moti redno
prebavljanje ter dela napenjanje indrisko.
Vse to pa ima velik vpliv na množino in
sestavo mleka. Z vso skrbnostjo je paziti, da se
prepreči kaj takega; doseže se pa le s pokladanjem
popolnoma nepokvarjene krme in s snago po koritih."

„Ali se mi je še na kaj ozirati glede krmljenja in
oskrbovanja te doječe svinje? vpraša še enkrat Vrhovnik.
„Ali naj svinjo tudi kaj vunkaj izpuščam?"

Razumnik odgovori: „To je zavisno od letnega
časa. Sedaj smo sredi zime in zunaj leži skoraj povsodi
sneg in led. Žlahtnih prašičev ob tem času ne moremo
vunkaj izpuščati, ker se lehko prehlade."

„Naši domači, celo pa hrvaški prašiči so pa prišli
tudi v sneg," zavrača mlinar. „Spominjam se, da so
breje svinje do trebuha gazile sneg, a redkokdaj se je
slišalo, da je ktera izvrgla ali da je v kakem hlevu
razsajala kuga. Dandanes je pa povsod čuti o boleznih
in o kugah."

,.V marsičem imaš prav, mlinar," pritrdi Razum¬
nik. „Žal, da je tako. Takrat smo imeli stara, utrjena ple¬
mena, ki so pa bila v drugih pogledih slaba. Vseh
dobrih lastnosti ne bomo nikdar našli združenih v eni
živali. Sedaj nam kaže rediti žlahtno prašičje pleme,
ki je iz gospodarskih ozirov boljše. Pri tem plemenu
je pa računati z marsiktero slabo lastnostjo, kakor n. pr.
z mehkužnostjo, z večjo občutljivostjo in, žal, tudi s
kužnimi boleznimi. Iz tega vzroka ne pusti svoji svinji,
da bi gazila po snegu; vsaj zdaj še ne.

— 93  —

Po preteku nekaj tednov, in če bo lep in solnčen
dan, potem le izpusti svinjo z mladiči nekoliko na
prosto. Stori pa to le tedaj, če svinja sama vun sili;
zato pusti ob takih dnevih svinjak odprt, da more
svinja s svojimi mladiči poljubno vun in noter hoditi.
Opasno bi bilo, če bi svinja morala dlje časa čakati
pred vrati, kadar bi jo mrazilo in bi noter silila.

Če bi bil gorkejši letni čas, potem bi bilo najbolje
že prihodnji teden puščati svinjo z mladiči večji del
dneva zunaj. Za nadomestilo naj pa hodi iz koča na
hodnik; seveda to ne izda toliko. Vendar bo pa prvi
teden za svinjo najbolje, če mirno počiva. Da bo ob
svojem času rada hodila na hodnik, naspi v kak kot
malo ječmena, ki ga imajo prašiči posebno radi/ 1

„Vse tako napravim," zagotavlja Vrhovnik. „Ali
naj po kotih hodnika naspem tudi zdrobljenega oglja
in pepela? Kolikor vem, priporočajo to.“

„Jaz bi ti priporočal prinesti za dober jerbas
same prsti," odgovori sosed. „Tamle doli v kotu je za
to najboljši prostor. Tamkaj daj prsti nasuti. Svinja
more po prsti brskati, kolikor se ji ljubi, in to je na¬
domestek za gibanje na prostem. Prst je za prašiče v
marsičem koristna. V prsti menda dobivajo rudninskih
snovi, ki jih rabijo za hranjenje; kaže se pa, da te
snovi tudi ugodno vplivajo na prebavljanje."

„To si zapomnim," zagotavlja Vrhovnik še enkrat.
„Še ta teden dam prinesti jerbas prsti na hodnik v
svinjak."

Razumnik se je odpravljal, Vrhovnik ga je pa
malo spremil ter ga je toplo zahvaljeval za pomoč in
za dobre svete.

Drugo jutro so bili v Mlinarjevem svinjaku še
vsi pujski živi. Vsi so se držali sescev, kar je svinja
mirno pustila.

Popoldne je pa hlapec v svinjak prinesel jerbas
prsti ter jo nasul v kot, ki ga je določil Razumnik.

Teden pozneje je mlinar rekel odpreti vrata koča.
Ni dolgo trajalo, in že je svinja korakala vunkaj na
hodnik z vsemi mladiči, ki so lepo uspevali. Kmalu je
zagledala kup prsti. Zadovoljno kruleča je šla proti

— 94 —

njemu in je pričela brskati, in mladiči so jo takoj po¬
snemali.

Smehljaje je Vrhovnik opazoval brskajočo čredo
okoli kupa.

XXVII. Kako je ravnati z doječo svinjo in
s pujski prve tedne po porodu.

Prišlo je zopet poletje. V Razumnikovem svinjaku
je pred dvema dnevoma storila svinja „Liska“. Enajst
pujskov je imela, a eden je prišel mrtev na svet.

Razumnik je z dopadajenjem ogledoval v družbi
s Kopitarjem, ki ga je bil pozval, krepke in zdrave
živalce, ki so kakor vreče ležali drug poleg drugega
in se tako greli.

„Prve dni ni v koču kaj iskati, če je vse v redu,“
razlaga Razumnik. „Najbolje je mater in mladiče pre¬
pustiti samim sebi; tako se najlaže skupaj privadijo.
Če so mladiči zdravi, potem se ali drže seskov ali pa
leže na kupu, kakor jih tu vidiva. Če so nekteri pujski
nemirni, niso pri drugih, cvilijo in okoli tekajo, tedaj
je to prav slabo znamenje. Te živali niso zdrave. Na¬
vadno poginejo. Če so pujski zdravi, tudi navadno gle¬
dajo na smžno ležišče. Kakorhitro pa ležišče onesna¬
žujejo in ne odlagajo kje na strani, potem je tudi njih
zdravje sumljivo. Pustiva torej živali v miru in pojdiva
vunkaj na tekališče, kjer je druga plemenska svinja
s svojimi mladiči, in sicer „Belka“. To pogledava;
njeni mladiči so že 14 dni stari.“

Razumnik je odprl neka vrata.

Ta so držala na solnčen zaledinjen prostor, ki je
bil zagrajen.

„Belka“ je ležala in se solnčila, pujski so pa
živahno okoli tekali. Nekteri so pridno rili po zemlji
ter so kazali, kako spretno že znajo rabiti rilce.

„To je tudi lep zarod," pravi pohvalno Kopitar.
„Enajst jih je in veliki so, da bi človek ne verjel, da
so šele 14 dni stari. Sčim krmiš „Belko“, da more svoje
pujske tako imenitno dojiti ?“

— 95 —

„Belka“ dobiva predvsem detelje in trave, poleg
tega pa na dan y 2  do s / 4  kg  zdrobljenega ječmena in
otrobov ter nekaj litrov posnetega in z vodo pomešanega
mleka.

Ob lepem vremenu pride vsak dan najmanj za 3 do
4 ure semkaj. Če je vreme zelo toplo, potem je večji del
dneva z mladiči tukaj."

„Ali pride „ Liska" čez 14 dni tudi semkaj s
svojimi mladiči ?“ vpraša Kopitar.

„Za „Lisko“ imam posebno tekališče, ki je na
zahodnji strani hiše," pravi Razumnik. „Če je dovolj
prostora, potem je bolje, če je vsaka plemenska svinja
zase."

„Kadar bodo tile pujski odstavljeni, tedaj pride
„Belka" z drugimi prašiči in z mrjascem na veliko
tekališče. Tamkaj bo zopet oplemenjena."

„Pujski ostanejo pa še dalje na tem tekališču."

„Poznej denem mlade mrjaščeke vsakega posebej
na majhna tekališča, ki so s svinjakom v zvezi."

„Ali daš „Belko“ ubrejiti, če se buka, ko še doji?"
vpraša Kopitar čez nekaj časa.

Razumnik odgovori: „Y tem slučaju bi enkratno
bukanje preskočil. Mleko se namreč prehitro suši, če
se doječa svinja ubreji. To je vselej velika sitnost.
Sicer pa imam izkušnjo, da se doječe svinje
prav redkokdaj bukajo, če hodijo dovolj na
prosto,  kar je v gorkem času pri meni običajno.
Pripeti se navadno le pri svinjah, ki doje le malo
mladičev."

Ko sta se moža tako pomenkovala, se je približala
nevihta.

Vihar se je dvignil, v daljavi je grmelo, in ni
trajalo dolgo, pa so že padle prve kaplje dežja.

Kruleča in nemirna se je približala „Belka“ z
mladiči vratom.

Razumnik je vrata odprl, in živali so drvile v
svoj koč.

Poleg velikega koča je bil manjši za pujske, kjer
je bil majhen kup prsti. V majhnem koritcu, ki je imel
10 predalov, so pa bila natresena cela ječmenova zrna.

— 96  —

Pujski so najprej tekli v veliki koč in so skoz
luknjo v steni smuknili v svojega malega ter so hitro
bili pri ječmenu.

Ko so bili vsi v svojem malem koču. je Razumnik
zaprl zapah čez luknjo.

„Ali ima to kakšen poseben pomen, da so pujski
zaprti v svojem koču ? 11  vpraša Kopitar. „Jaz menim,
da je v velikem koču pač dovolj prostora za vso družino . 11

„Prostora je že dovolj , 11  pravi Razumnik. „So pa
drugi vzroki, da mladiče posebej zapiramo.

Če so starka in mladiči vsi skupaj v koču, tedaj
takrat, ko starka dobi krmo, mladiči plezajo po materi,
stopajo v korito in poskušajo že jesti.

To pa ni prav, če jedo že zgodaj vse, kar dobiva
starka. Če so posebej zaprti, potem more mati sama
in mirno použiti svojo krmo.

Pujskom pa dam v njih koč celega ječmenovega
zrnja. Žvečenje ječmena ima namreč posebno imeniten
vpliv na razvoj žvečil, zlasti kočnikov.

Če bi pa posodo z ječmenom postavil v veliki
koč, tedaj bi starka gotovo pojedla ječmen, in mladiči
bi nič ne dobili.

Vrhutega imajo mladiči v svojem koču tudi kup
prsti, ki bi ga ne dal tako lehko v veliki koč. Posebno
važno pa je, da ima doječa svinja v tem slučaju pre¬
potrebni mir, ker je ne hodijo vsak hip nadlegovat
pujski. Vsled tega dojenje svinje tako ne slabi, kar se
vedno dogaja, če svinja nima dovolj miru.

Kadar je pa slabo vreme, tedaj izpustim vse
mladiče iz vseh kočev na hodnik, da tekajo in skačejo,
in tu zopet dobe v več kotih potrebno prst.

Odkar s prašiči tako ravnam, so bolezni v mojem
svinjaku redke. Driske skoraj nikdar ni, in če se po¬
kaže, izgine prav kmalu, kakorhitro pridejo pujski
dovolj na prosto . 11

XXVIII. Odstavljanje pujskov.

„Kdaj misliš odstaviti pujske ? 11  vpraša zopet Ko¬
pitar, ki ni hotel zamuditi prilike, da se česa teme¬
ljito nauči.

— 97

Sosed odgovori: „Že s štirimi tedni dobe pri meni
pujski v temle koritu (glej pod. 31.) nekaj neposnetega
kuhanega mleka in malo zmečkanega kuhanega krom¬
pirja.

Kadar vidim, da se prašički nič kaj povoljno ne
razvijajo, jim dam k tej piči tudi nekoliko klajnega
apna.

Poleg tega dobivajo, kakor si prej videl, že od
tretjega tedna naprej celo ječmenovo zrnje."

„Koliko časa pustiš pujske, da sesajo?" vpraša
Kopitar. „Kako odstavljaš prašičke?"

„Navadno ravnam takole," razklada Razumnik.

„ Kadar so prašički 6 tednov stari, tedaj odberem
najmočnejše in najkrepkejše ter jih dam posebej krmiti
s parjenim krompirjem, z otrobi, s strtim ovsom, s
strtim ječmenom,
in vrhutega dobi¬
vajo nekoliko po¬
snetega mleka, z
vedo pomešanega.

Krompir se jim
prav pičlo meri.

Veliko krom¬
pirja namreč v
marsičem ni dobro
za mlade prašiče.

Poleg tega skrbim
za potrebno teka-
lišče; to se pravi,
prašiči hodijo
zase vun in starka zase."

, Kaj  pa počnete s slabejšimi mladiči?" vpraša
zepet Kopitar. „Gotovo jih pustite, da še naprej sesajo,
in kaj je dobrega na tem?"

„Slabejše pujske odstavimo potem šele čez teden
dni," odgovori Razumnik.

„To ima po mojih izkušnjah marsiktere prednosti.

Zaostali pujski se v tem tednu, ko dobivajo sami
vse materno mleko, toliko popravijo, da močne dohite.

Potem pa to koristi posebno starki. V mlečnih
žlezah ne zaostaja mleko, in to je silno važno. Ce se

7

Podoba 31.

Železno korito za prašičke.

— 98 —

dojenje naenkrat odpravi, ko ima starka še mleko, pa
se narede na vimenu okoli seskov trdine, bule in uljesa
(glej podobo 32.).

Vse to se da preprečiti, če se nekaj najslabših
mladičev še naprej pusti pri starki, ki posesajo zadnje
ostanke mleka.

Nekaj tednov potem, ko so bili prašički odstav¬
ljeni, dobivajo še kuhinjskih pomij in pinjenca. 1 '

„ Je li dobro pujske bolj pozno odstaviti ?“ vpraša
Kopitar. „Pri meni je neka svinja enkrat 10 tednov
dojila."

„Tega ne morem odobravati," odgovori uljudni
svetovalec. „Jaz sem si postavil za pravilo, da pujskov
nikdar ne odstavim pred 5 tedni in tudi nikdar ne po
9. tednu.

V desetem tednu nima dojenje več vrednosti in
je tudi za starko velika muka."

XXIX. Skopljenje ali rezanje mladih
prašičev.

„Preden pujske odstavim in včasih tudi nekaj
tednov prej," nadaljuje Razumnik v poučevanju vedo¬
željnega Kopitarja, „dam skopiti vse pujske, ki niso
določeni za pleme.”

„ Skopljenj e ni nič težkega; to more vsak sam
narediti," meni Kopitar.

»V tem se ne strinjam popolnoma s teboj," odvrne
Razumnik.

Pri tem sicer lehkem delu se namreč more pri¬
petiti veliko nezgod."

„Kako to?" vpraša začudeno Kopitar. „0 tem
nisem še veliko čul."

„In vendar to nič ne izpremeni moje trditve,"
odgovori sosed. „Meni so znani slučaji, da so vse
skopljene živali v eneministem hlevu poginile."

„Kaj pa je bil vzrok?" vpraša neverno Kopitar.
„Pri meni ni bilo še nikdar kaj napačnega."

„Vzrok tem nezgodam," pravi Razumnik, „je bilo
slabo ali nič osnaženo orodje ter umazani roki skopitarja.

99

Nekoč sem poznal takega umetnika, ki so mu vsi
pujski poginili, ki jih je skopil z nekim nožem.

Ta mož je bil praznoverec, kakor ste vi večinoma
manj ali več vsi, zato je bil prepričan, da je ta nož

kako začaran ali pa zaklet. Ko je nož proč vrgel, pa
je imel zopet srečo. To ga je seveda v njegovi prazni
veri še bolj utrdilo.

Kmalu se je pa skazalo, na kakšen način je bil
ta nož zaklet.

7 *

100

Skopit a r je namreč nekaj časa prej s tem nožem
prerezal prisadno bulo, in ni noža, kakor so že pri nas
te vrste ljudje, nič ali pa ga je le površno obrisal. Na
nožu so se potem širili strupeni trosi prisadnega gnoja.

Kolikorkrat je ta umetnik svoj nož rabil, vselej
je vcepil ubogim pujskom te strupene trose, in morali
so poginiti/

„Če je reč tako nevarna, tedaj nam mora preiti
veselje, pujske skopiti/' meni Kopitar.

„Tako nevarno pa zopet ni,“ razlaga Razumnik.
Kadar pride skopitar v hišo, da opravi
svoje delo, takrat ga prisilite, da pred
skopljenjem svoje orodje pred vašimi očmi
nekaj minut v vreli vodi drži in da si roki
prav temeljito z milom umije v gorki vodi.
To zadostuje. Še bolje pa je, če se vodi,,
kjer skopitar kuha orodje in si umiva roki,
more dodati polodstotkalizolaalikreolina.
Ena teh reči bi morala biti vedno v vsaki hiši.

Če bi skopitar hotel ugovarjati, potem mu odgo¬
vorite, da imate pravilo, ne dopustiti nobene zareze v
živo meso, če nož ni razkužen z lizolom ali s kreolinom.

Če bi bil skopitar, ki sem ti o njem pravil, poprej
svoj nož tako očistil in razkužil, potem bi se mu bila
sreča vrnila, čeprav bi ne bil noža proč vrgel/

„To si hočem zapomniti," zagotavlja Kopitar. „Na
take reči veliko premalo mislimo, ali pa šele tedaj,
kadar se je nezgoda že pripetila. Sedaj mi je jasno,
da se pri nas bržkone po nepotrebnem to¬
liko zabavlja čez nerodnost, neznanje ali
majhno vaj o skopitarjev, na razkuževanje
skopi tarskega orodja in skopitarjevih rok
pa nihče ne misli, dasi večinoma v tem ti-
čijovzrokivsemnezgodam.

XXX. Skopljenje starejših mrjaseev.

„Kako je pa s skopljenjem starejših mrjaseev?"
povprašuje nadalje Kopitar. „Jaz sem večkrat čul, da
je meso starih plemenskih mrjaseev zelo slabo in da

101  —

se zboljša, če se žival nekaj časa poprej skopi, preden
se zakolje. Ali je pri tem kaj nevarnosti?"

„Prav gotovo se meso zboljša,“ odgovori Razumnik,
„če se mrjasec nekaj tednov poprej skopi. Nevarnosti
ni posebne, če se skopljenje pravilno izvrši. Vsakemu
potujočemu skopitarju se pa seveda tudi ne sme brez
skrbi zaupati precej vredna žival.

Najbolje je skopljenje prepustiti izkušenemu živino-
zdravniku, če je v okraju kakšen tak, ki se stem peča,
česar seveda ni povsodi.

Skopljenje tudi pri starejših mrjascih ni posebno
nevarno, da se le varuje okuženja in zastrupljenja krvi.
Skrbeti je torej za skrajnje čisto orodje in roki, kakor
sem ti poprej pojasnil, da rana ne pride v dotiko s
kako strupeno rečjo."

„Močnega mrjasca povezati in ukrotiti dela pač
težave?" vpraša Kopitar. „Vsaj jaz bi ne hotel držati
starega mrjasca pri skopljenju."

„Taki mrjasci se navadno tako ukrote, da se
z zadnjima nogama kvišku privežejo (glej podobo 26. na
69. str.). Srednji klin triroglatih gnojnih vil se potem
mrjascu, ki ima glavo na tleh, vtakne skozi rilec,
in vile se pritisnejo k tlom, da je glava takorekoč
na tla pribita. V taki legi je mrjasec popolnoma
onemogel, in skopitar more mirno in priročno delati.
Mrjasca tako ukrotiti je bolje kakor ga na tla vreči, kjer
ga drže možje, ki so le napoti.

Pri skopljenju starih mrjascev ne velja več, krvne
žile in semensko žilo kar preprosto odtrgati, temveč
je te žile skrbno podvezati, da žival ne dobi krvavenja,
ki more biti smrtonosno.

Ko je skopljenje gotovo, potem je rano s prav
mrzlo vodo temeljito izpirati, da se krvavenje ne kaže
več in da na rani ne ostane kaj strjene krvi. To izpi¬
ranje z vodo je izborno, a se vsekakor mora zvršiti,
dokler je žival še povezana, kajti pozneje gre težko,
ker je mrjasec po skopljenju navadno divji. Mrjasca
pozneje vsak dan povezovati pa tudi ne gre. Zaraditega
se je vsega ogibati, kar bi pozneje zavleklo celjenje.
Predvsem se je bati strjene krvi, ki ostane na rani in
zareze zalepi. Strjena kri je najboljši prostor za raz-

— 102  —

množevanje kužnih gliv. Če se torej z dosti mrzle vode
krvavenje ustavi in se vsa kri izpere, potem se je
nadejati hitrega in dobrega celjenja.

Priporočeno je tudi, izprano rano, zlasti zareze,
nadrgniti s čisto mastjo, da jih strjena kri skupaj ne
zlepi.

Ko je vse to dovršeno, se žival odveže in se pelje
nazaj v koč, kamor navadno sama rada pobegne. “

„To pa že verjamem," meni smeje Kopitar. „Ali
je potem s skopljeno živaljo še kaj posebnega početi ?“

Kazumnik nadaljuje svoj pouk in pravi: »Najprej
je skrbeti za dobro in čisto steljo. Najboljša je dobra,
čista in prav nič zatohla ali celo plesniva slama. Vrhu-
tega je skopljenga mrjasca prvih par dni pičlo krmiti;
sicer pa navadno sam ne kaže veliko teka.

Prvih 8 dni ni skopljenega mrjasca nič izpuščati
na prosto, kajti nevarno bi bilo, če bi se valjal po
kaki luži ali po razriti prsti. Če pride kaka nesnaga
v rano, na pr. prst, potem se lehko pokaže mrtvoudni
krč, če pa pride vanjo gnoj ali gnojnica, potem pa
more nastati zastrupljenje krvi.

Če pa rezan mrjasec ostane v koču, kjer je na¬
stlano z dobro slamo, potem se rana ne onesnaži tako
lehko na tak način. Za vsak slučaj se pa sicer mrjasee
lehko pusti, da se nekoliko izprehodi po hodniku v
svinjaku. “

XXXI. Kako je ravnati z mladimi mrjaščeki,
ki bodo za pleme.

„Kaj je pa početi z mladimi mrjaščeki, ki bodo
za pleme?“ vpraša čez nekaj časa Kopitar. „Če ostanejo
skupaj, tedaj se med seboj razburjajo, kar jim gotovo
ni v prid.“

„Imaš popolnoma prav,“ odgovori Kopitarjev sosed
in prijatelj. ,,Spolski nagon se pri mladih mrjascih zelo
zgodaj zbudi. Če se skupaj puste, potem ne gre brez
medsebojnega drvenja in razburjanja. Jaz svoje mlade
mrjasee takoj ločim, kakorhitro so 4 mesece stari. Ker
pa morajo tudi na prosto, zato ima vsak zase svoje
ograjeno tekališče. Tako rasejo dotlej, da so za pleme.

103 —

Ko so 9 mesecev stari, so izborni plemenjaki, in če jih
prodam, dobim lepe denarje zanj e. “

„Take naprave bi ne bilo težko tudi pri meni
doma narediti," meni Kopitar. Premislim si to. Za danes
pa lepo hvalo in z Bogom!“

XXXII. Mršavi in osiveli pujski.

Nekega dne pride kmet Peter iz spodnje vasi
k Razumniku. Prosil ga je, ker je dobrotnik vsej vasi,
naj pride pogledat tudi v njegov svinjak in naj mu
kaj svetuje, kajti prašiči mu nočejo uspevati.

Razumnik je poslušal Petrovo jadikovanje, potem
je poklical hlapca ter mu naročil, kaj naj dela za
časa njegove odsotnosti, in se je s sosedom takoj podal
na njegov dom.

Pred nekaj časa je Petrov dom pogorel, zato so
bili vsi hlevi novi.

Tudi nov svinjak je napravil tik govejega hleva.

Svinjak je bil precej velik in prostoren. Na vsaki
strani tlakanega hodnika so bili trije koči.

Ko sta moža prišla v svinjak, je Peter precej
stopil k prvemu koču.

„Poglej tele pujske," je čemerno dejal in kazal
na 8 medlih in mršavih pujskov.

„Osem tednov so stari. Sama revšeta so."

„Ali je svinja slabo dojila, ali je imela premalo
mleka?" vprašuje Razumnik. „Pujski so res taki, kakor
bi jim bilo gladu poginiti."

„Starka je imela prav veliko mleka," zagotavlja
Peter. Imela je dojiti tudi le 8 mladičev. V pričetku so
bili pujski prav lepi in so se kakih 5 tednov izborno
razvijali. Naenkrat so pa postali kakor zakleti. Slabeli
so od dneva do dneva; hujšali so, postali mršavi in
sivkasti."

Počasi in cvileče je eno teh revšet tavalo po
hodniku. Razumnik ga je vjel ter je ogledoval revno,
čisto shujšano živalco (glej pod. 33.).

„Pujsek je čisto siv," je vzkliknil.. „In medel je,
da se mu vidi vsako rebro. Koža je luskinasta in prav
grdo smrdi.

— 104  —

Pujsek je tako oslabel, da še nisem kmalu videl
takega. Ali ima še kaj teka?“

„ Jedel je pač še do danes, a v zadnjih 8 dnevih
sploh ne več veliko,“ odgovori Peter.

„Daj, reci prinesti nekoliko kuhanega ter zmeč¬
kanega krompirja, pomešanega z mlekom," veli Raz¬
umnik. „Jaz hi sam rad videl, kako jč ta mala grdoba. 11

Naročena piča je bila kmalu v svinjaku. Pujsek
je v pričetku kazal tek, a kmalu je zopet pustil skledo
s krompirjem in z mlekom,

Razumnik je postavil skledo s pičo na hodnik in
je Petru velel, naj vse pujske vunkaj izpusti. Ostali

pujski so bili sicer tudi slabi, a so bili vendar za spo¬
znanje boljši od prvega. Njih tek tudi ni bil tako
slab, in kmalu so izpraznili skledo.

Prvi pujsek je pa med tem časom okoli taval in
stikal. Na nekem mestu je našel lužo gnojnice. Poželjivo
je lizal nagnusno tekočino.

„To je pomembno, 11  je rekel Razumnik. „Dobre
piče to revše ne mara, istotako ne dobrega mleka;
zato pa liže gnojnico in scalnico."

„Kaj pa mu je?“ vpraša žalostno Peter. „Bojim
se, da bom ob vse gnezdo. 11

Podoba 33.
Mršav, osivel pujsek.

— 105 —

„To je tudi moje mnenje, 11  odgovori Razumnik.
„Ne bo pomoči. 41

„Kaj ni nikakega sredstva? Ali je ta bolezen
nalezljiva? 44  vpraša še enkrat Peter. „Pri tebi prašiči
vendar tako lepo uspevajo. Zakaj jaz nimam sreče
s prašičjo rejo? Saj imam lep in dober svinjak in
plemenske svinje dobro krmim. Kje je vzrok mojih
neuspehov? 44

„V tvojem svinjaku nekaj prav važnega ni, Peter!“
zavrne izkušeni prasičerejec.

„Povej mi, Peter, so li tile pujski kdaj prišli na
prosto, odkar so na svetu? 44

„Enkrat, pred 4 tedni sem izpustil starko z mla¬
diči na dvorišče, 44  odgovori Peter. „Poznje je pa bilo
slabo vreme, in sedaj so zunaj zmrzla tla, kajti zima
je pred durmi. Zato pa izpuščam pujske na hodnik v
svinjaku, kjer se morejo pregibati, kakor zunaj na
prostem. 44

„Pregibati se pač morejo tukaj na hodniku, 44  meni
Razumnik, „a od tega se ne zdebele. Na temle tlaku
ne dobivajo, kar jim je za prehranjenje potrebno. 44

„Hodnik res ni svinjska paša, 44  odgovori Peter
malo jezen. „Karjimjepa  za prehranjevanje potrebno,
to pač dobe pri svoji materi, ki ima prav veliko mleka.
Le poglej jo; dojenje je kar nič ni zdelalo. 44

„To je vse res, 44  potrdi sosed. „Ta svinja bi bila
prav gotovo mogla teh par pujskov dobro živiti. —
Vsekakor si tem revšetom dajal zadnje tedne še ječmena
in druge piče. Kdaj si jih pa odstavil? 44

„Pred 8 dnevi, 44  odgovori Peter. „ Dobivali so pa
že 4 tedne sem parjen krompir, posneto mleko in ne¬
koliko ječmena ter otrobov. Stradali gotovo niso. To
mora biti kakšna čisto posebna bolezen, ali pa kuga,
kajti bolezen se mi zdi nalezljiva. Najprej je oslabel
le en pujsek, in sedaj, kakih 8 dni sem, slabč tudi
ostali od dne do dne. Kaj meniš, kakšna kužna bolezen
je to? 44

„Kužna bolezen to ni, 44  razlaga Razumnik. „Pač je pa
to neko posebno motenje hranitve, ki se pri
prašičkih pogostoma dogaja, zlasti pozimi,
če nimajo prilike, da bi žrli prst.

— 106 —

Če pridejo pujski že prvih par tednov na prosto,
potem pojedo dovolj prsti, ki jim je za zdravje neob-
hodno potrebna.

Če pa nimajo prilike priti vun, kakor v sedanjem
letnem času, potem prieno povsod okrog lizati in glodati
ter piti gnojnico. Polagoma se razvije stanje, kakor
pri tvojih prašičkih; pujski so mršavi in sivi. Nalezljiva
ta bolezen seveda ni. Ker je pa vse gnezdo v istih
neugodnih razmerah, morajo oboleti vsi pujski, drug
za drugim. Nekteri zapadejo bolezni prej, drugi pozneje,
čim močnejši ali slabši so že po naravi/

„Če je torej samo pomanjkanje prsti vzrok tej
bolezni, potem se da prav preprosto pomagati/' meni
nekam dvomljivo Peter. »Pripeljem jim par jerbasov
prsti v svinjak, da jo bodo jedli, kolikor bodo hoteli,
in jaz prihranim stroške za zdravnika in za lekarnarja,
To bi bilo preprosto in ceno/

„Le, da bi bil moral to prej storiti," meni Raz¬
umnik. »Za to pot je sedaj že prepozno. Sicer hočemo
poskusiti. Daj prinesti v svinjak nekaj prsti; že dobiš
prostor, kjer tla niso zmrzla. Bomo videli, kako se bodo
pujski obnašali. Popoldne se vrnem, da vidim, kaj bo.
Za sedaj pa zapri pujske v njihov koč/

Stem je bil Peter zadovoljen. Takoj je velel na¬
ročilo zvršiti, in ko je popoldne Razumnik stopil v
svinjak, je bil konci hodnika napravljen majhen kup
dobre vrtne zemlje. (Glej pod. 14. na 28. str.).

»Izpusti sedaj vunkaj svoja revna praseta," je
velel Razumnik. »Bomo videli, če so še toliko pri moči,
da najdejo in zaužijejo zdravilo, ki bi jih moglo še
rešiti."

Vrata koča so se odprla.

Počasi in zamolklo kruleči so pujski prišli vunkaj
in so se razkropili po hodniku.

Nekteri so prišli slednjič do kupa prsti. Drugi so
pa iskali in lizali gnojnico v žlebu.

Krepkejši prašički, ki so prišli do kupa prsti, so
precej po njem stikali in rili. V pričetku so to delali
leno in brez veselja, a kmalu so prišli na okus.

Ono popolnoma onemoglo pujse je tudi prišlo do
prsti ter je tudi pričelo riti, a je šlo kmalu proč

— 107  —

„AIi mn bo še kaj pomagalo?" vpraša Peter.
„Menim, da bi bil čudež, če bi se taka žival kdaj po¬
polnoma popravila."

„To tudi jaz mislim," odgovori Razumnik. „S tem
pujskom ne boš imel nikakega veselja več. Najbolje je,
če revno stvar spraviš izpod nog."

„Potem ga še danes ubijem," zagotavlja Peter.
„Kaj naj pa počnem z drugimi slabimi pujski? Ali se
ti popravijo, ali naj jih tudi pobijem?"

^Počakaj še par dni," meni Razumnik. »Krepkejši
se morda še popravijo. Tiste, ki se prihodnje dni po¬
pravijo, obdrži, druge pa odstrani. Za pleme seveda
nobeden ne bo, pač pa morda za pitanje in za prodaj.

Kakor vidim, bo druga tvoja svinja kmalu storila.
Odškoduj se z njenim zarodom. Ce bodo pujski od tret¬
jega tedna naprej imeli prsti, potem bodi zagotovljen,
da bodo jesenski in zimski prašički tudi pri tebi tako
dobro uspevali, kakor pri meni."

„Ali naj plemenskim svinjam dajem tudi kaj klaj-
nega apna?" vpraša Peter. Ali zadostuje, če v svinjaku
pustim ta kup prsti ?“

„To je prav umestno," odgovori sosed in sveto¬
valec Razumnik, „če daješ doječim svinjam in pujskom,
kakorhitro prično jesti, po nekoliko klajnega apna.

Še bolje je, če daješ tega apna že brejim svinjam.
Odraslim prašičem dajem jaz po žličici na dan, mladičem
pa po noževi špici."

Peter je ubogal svojega soseda. Mršavega in osi¬
velega pujska je takoj ubil in od odstalih pozneje tudi
nektere, kar je pa živih pustil, so se še zadosti povoljno
razvili.

Kmalu potem je skotila druga svinja. Storila je
12 mladičev. S temi je imel pa Peter srečo.

Ti pujski so pa tudi imeli kup prsti na razpolago,
kamor so že v tretjem tednu pridno hodili ter so prav
krepko po njem rili.

Zato so pa tudi izborno uspevali. Nobeden ni
dobil driske in tudi osivel ni nobeden

S tem gnezdom je imel Peter veliko veselja.

— 108  —

Kup prsti na svinjakovem hodniku je Peter pozimi
parkrat obnovil. Spomladi pa, ko je prišla svinja z
mladiči na prosto, je kup zopet odstranil.

Prihodnjo zimo je Peter zopet dal nasuti prsti v
svinjak; zato so mu pa pujski navzlic zimi uspevali
kakor spomlddi.

XXXIII. Prašiček ne uspeva in hujša, če
ima noter zakrivljeni okli.

Peter je tudi svojemu sosedu Luki povedal, kako
dobro mu je Razumnik svetoval glede prašičkov in
kako ti sedaj tudi pozimi dobro uspevajo, odkar dobi¬
vajo v svinjaku dovolj prsti.

Luka je sklenil Petra posnemati, in zato ima tudi
on od tedaj srečo s svojimi mladimi prašički.

Zopet je svinja storila jeseni, ko je bilo že mrzlo
in je zunaj ležal sneg. Luka je pa poskrbel za dovolj
prsti in jo je spravil na hodnik v svinjaku.

V pričetku je bil s pujski popolnoma zadovoljen.

Pretekli so trije, štirje tedni. Prašički so mogli
že jesti kuhan krompir, oves in zdrobljen ječmen ter
posneto mleko.

Živalce so bile prav lepe. Nobenega revšeta ni
bilo med njimi. Vse so bile enako lepe.

Ko je nekoč Luka prišel čez kakih 8 dni zopet
v svinjak, je zapazil, da neki pujsek zaostaja v rasti
za drugimi. Bil je prazen za pleči in precej medel

„Kaj pa je mlademu mrjaščeku?“ vpraša Luka
deklo, ki je prašiče opravljala.

„Ne vem,“ odgovori ona. „Le to opazujem nekaj
dni sem, da ta mrjašček nič kaj rad ne je. Kadar pride
sesat, slišim neki bolesten glas, in če pogledam, vidim
da mrjašček beži v kak kot. Krompir in mleko pač
poskuša jesti, a ne gre mu kaj v slast, zato prej neha
jesti kakor drugi prašički."

„Tega ne morem razumeti," godrnja Luka. „Daj
mu posebej priboljška, in sicer zdrobljenega ječmena
ter ovsa in mleka. Morda si opomore. Morebiti ga drugi
odrivajo, in zato dobiva premalo živeža."

— 109  —

Zopet je prešlo pet dni. Dekla je hotela s pri¬
boljškom mrjaščeka okrepiti, a ni imela sreče. Ubogo
pujse je še bolj hujšalo, da je bilo že čisto revno.

„Prasiček je še slabši," pravi Luka jezen, ko pride
čez pet dni zopet v svinjak. „Tega ne morem umeti.
Vsi drugi prašički uspevajo, da je veselje, ta je pa
shujšal, da komaj stoji. Ali ima morda drisko ?“ vpraša
deklo.

„Nič nisem zapazila," pravi ta. „Jaz vidim, da
prašiček nerad je in da je vsak dan slabši."

»Prinesi malo piče!“ veli Luka.

Dekla je takoj prinesla mleka in krompirja. Pra¬
šiček je hitro priskočil k posodi ter je s slastjo jedel.
Naenkrat pa preneha.

Vabljenje ni nič izdalo.

To je bilo Luki uganjka.

Za ušesi se je praskal ter zrl na ubogo stvarco.

»Ravno tega mrjaščeka bi bil rad vzredil za pleme,"
meni čez nekaj časa. „Je od posebno dobrega očeta ter je
v pričetku tudi dobro rasel. Ubiti ga bom moral, kajti
prašiček, ki ne je, ni nič vreden."

Luka je hotel svoj namen takoj zvršiti ter je šel
iskat sekire ali kladiva. Dekla bi bila pa rada rešila
revno stvar, a ni vedela, kaj početi. K sreči je zagledala
Razumnika, ki je ravno mimo šel. Hitro je poklicala
dobrega, po vsi vasi znanega svetovalca. Radovoljno se
je Razumnik odzval njeni prošnji.

Obenem z Razumnikom stopi v svinjak Luka s
kladivom v roki. Hotel je namreč prašička pobiti.

„Kaj pa nameravaš s kladivom ? “  vpraša Ra¬
zumnik Luko.

»Tegale malega mrjaščeka hočem končati, ki ni¬
kakor noče več jesti," pravi Luka.

»Kaj pa mu je?" vpraša sosed. »Poglejmo, če je
tvoja namera opravičena. Jaz na primer svojih prašičkov
ne pobijam s kladivom, marveč jih rajši vzgajam."

„Če so pa od dneva do dneva slabši in nočejo
jesti, kaj naj potem naredim drugega, kakor da jih
odstranim," odgovori Luka. »Vsaj se mi potem ni treba
več jeziti, če stopim v svinjak."

110  —

„ Deloma imaš prav, Luka,“ tolaži Razumnik.
„Preden pa svoj morilni namen zvršiš, hočemo vendar
prašička pregledati/'

„Prav ustrežeš mi, če mi daš kak dober svet,“
odgovori nekoliko pomirjen Luka ter dene kladivo na
stran. „Bilo bi mi zelo veliko na tem, da bi tega mrja-
ščeka mogel vzrediti. Pa je že vedno tako; vsako veselje
se človeku pokvari!“

„To je torej zarod tele svinje/' vzklikne sosed,
ko zagleda živahne in lepe pujske.

„Koliko so stari?"

„Nekako 5 do 6 tednov," odgovori Luka. „Vsi so
lepi in zdravi, razen tega reveža."

„Za njih starost so izborni," pravi sosed. „Tu
imajo tudi prst; to je prav. Starka kaže, da ima obilo
mleka. Na vimenu je to poznati. Kakor tukaj v tej
posodi vidim, daješ ječmena in drugo pičo. Krma torej
ni vzrok."

Razumnik opazuje bolno živalco. „Zelo medla in
slaba je," pravi. „Torej pač ne more jesti."

„Bi že jedla," pravi dekla, ki je zraven stala, „a
vselej kmalu neha. Kadar prinesem pičo, precej prihiti.
Počasi je, in včasih zraven zacvili, kakor da bi jo kaj
zabolelo."

„Potem pa poglejmo, če pujse ni v gobčeku kaj
bolno. Vjemite ga," veli Razumnik.

Dekla vjame prašička. Razumnik mu odpre rilček,
opazuje zobovje, potem pa smeje pravi: „Poglej no
sem, zakaj tvoj mrjašček ne more jesti.
Okli sta noter obrnj eni. Če uboga živai hoče
jesti, pa se grize v svoj jeziček, ki je že
ves ranjen."

,,Luka, poprej nisi prijel za pravo orodje. Majhne
klešče so v tem slučaju bolj umestne kakor kladivo."

Začudeno je Luka gledal ostri okli, ki sta noter
rasli. Potem je pa šel po klešče. S pomočjo Razumnika
je poščipal vražja zoba.

„Tako, sedaj bomo videli, če je najino delo kaj
pomagalo," meni sosed ter postavi žival k vimenu starke.
„Ovire ni nikake več in jezik se ne more več raniti."

— 111  —

Izstradana živalca je hitro prijela za sesek. Hlastno
je sesala.

„Sedaj ne cvili,“ pravi dekla. „V zadnjem času je
nikdar nisem videla toliko časa sesati. Menim, da ji je
res pomagano!“

Oba moža je zabavalo gledati ubogo žival, ki se
je čez dolgo časa zopet mogla nasititi.

„Kako naj pa sedaj postopam pri krmljenju ?“
vpraša Luka. „Ali naj še dajem kaj posebnega pri¬
boljška ?“

Razumnik nekoliko pomisli in pravi: „Čez nekaj
dni moreš te prašičke odstaviti, kajti vajeni so že jesti
iz korita. Ko bodo prašički odstavljeni, pa pustite
mrjaščeka še 10 do 14 dni pri starki. Videl boš, kako
imenitno se popravi. Kar je zamudil, more na ta način
najbolj zopet dohiteti."

To je Luka uvidel, zato je obljubil tako ravnati
in je prisrčno zahvaljeval dobrega soseda.

Razumnikov nasvet se je izborno sponesel.

Preden so pretekli 4 tedni, je mali mrjašček svoje
sestre in brate dohitel na teži in velikosti. Luka je
pozneje imel še veliko veselje nad to živaljo. Kolikorat
je pa zagledal kladivo, vselej se je spomnil, kako dobro
je bilo, da je prej poslušal svojega soseda, preden je s
kladivom pobil mrjaščeka.

XXXIV. Sajasti prašički.

Doli v vasi je imel stari Gašper tudi prav čudno
bolezen v svojem svinjaku.

Ravno je bil s svojo ženo v svinjaku ter je gledal
svojih šest mršavih prašičkov.

Svinjak je bil majhen, nizek in nesnažen. Od sten
je kapala mokrota.

Koči so bili polni nesnage, in če se je stopilo na
desko na hodniku, je iz vseh špranj sikala gnojnica.

Pujski so bili v lesenem koču.

Nekteri so nemirno okrog tekali, drugi so se pa
skrivali v blatnati stelji.

„To je vendar nekaj čudnega s temi prašički,"
prične Gašper. „0d dne do dne so slabši. Vendar pa
jedo in tudi starko vselej do čistega posesajo."

112  —

„Kaj pa je to?“ vzklikne Gašperjeva žena. „Kolikor
morem v temi videti, so prašički čisto črni!"

Gašper odpre vrata, da more svetloba v hlev.
Začudeno gleda mršave živali, potem pa prestrašeno
pravi: „Kakor oglje so črni! Kaj je to? Taki so, kakor
bi jih bil kdo čezinčez s sajami potresel."

Komaj je stara žena pri boljši svetlobi videla
svoje popolnoma očrnele pujske, je strahu sklenila roki.
„Križ božji", je dejala, „tukaj je pa nekaj posebnega.
Kaj meniš Gašper?"

Gašper pa niti odgovoriti ni mogel. Samo zabodeno
je gledal očrnele pujske in zdihoval.

„Prasiče je kdo zagovoril," pravi čez nekaj časa
žena. „Tukaj se je nekaj nenaravnega zgodilo."

Ko je Gašper zopet malo k sebi prišel, je dejal:
„Jaz grem gor k Razumniku in mu povem, kako je
pri nas.“

„Ta ti tudi ne bo pomagal," godrnja žena. „On
je pač prebrisan človek, a v take reči ne veruje."

Gašper se je odpravil na pot in je kmalu dobil
Razumnika ter mu je potožil svojo nesrečo.

„Torej črni kakor saje so tvoji pujski," prične
Razumnik, ko je Gašper končal svoje zmedeno poročilo
in trdil, da ne more biti vse naravno.

„Bomo videli," pravi smeje Razumnik ter krene
proti Gašperjevi hiši.

„Spusti svoje začarane pujske na prosto, kajti v
tem nesnažnem brlogu človek niti svojega nosu ne
vidi," pravi Razumnik, ko je z Gašperjem prišel pred
svinjak. „Svetloba ubogim živalim pač ne bo škodovala."

Gašper je odprl svinjakova vrata in vunkaj je
počasi prišlo 6 cvilečih mršavih pujskov. Nekteri so
bili po vsem životu črni, drugi so pa imeli le nektere
črne lise.

„No, to je pa lepa družba," vzklikne smejč Razumnik.
„Gašper, te pa pošlješ na prihodnjo razstavo, kajti
malokteri prasičerejec te more posekati."

„Pusti to in ne zasmehuj me ter mi rajši povej,
kaj naj storim," odgovori nekoliko razžaljen Gašper.
,,Povej, kakšna bolezen je to? Alije nalezljiva? Odkod
je? Ali je slednjič vendar kakšen hudoben človek

113  —

prašiče zagovoril ? Kaj takega pač ti sam še nisi videl,
čeprav si izkušen mož.“

„Ujemi kterega teh zamorskih pujskov,” veli
Razumnik. „Moram vendar nekoliko natančneje ogledati
te stvore. 11

Gašper ujame eno žival ter jo vzame v naročje.

„Poglej semkaj,” pravi sosed. ,,To črnilo je skorja
nesnage, ki se drži kože. Žival je sajasta, ima namreč
sajasti izpuščaj ali smolnate grinte. Najprej se narede
na koži mehurčki. Vidiš, tule to še prav dobro vidiš.
Ko mehurček poči, se izceja neka klejnata tekočina, ki
počrni, kadar se posuši.“

,.In to je naredil le kak hudoben človek!" trdi Gašper.

„Ne!'‘ odgovori sosed, „tega niso naredili hudobni
ljudje, temveč slab in nesnažen svinjak in menda tudi
neprimerno krmljenje tvoje stare doječe svinje. A o tem
bova še pozneje govorila. Poglej semkaj!

Skorjo morem tukaj privzdigniti. Pod skorjo je
koža nekoliko mokra. Tukaj zraven je pa koža žuljasta
in nagrbančena.

Živali tudi strašno srbi. Ali ne vidiš, kako se
praskajo in drgnejo?"

„Da, vidim," potrdi Gašper. „Ali se da kaj pomagati,
ali bodo ozdraveli?"

, Pri temle pujsku, ki je čezinčez sajast, ki ima
vso kožo obolelo, se bo težko dalo še kaj narediti,"
odgovori Razumnik. „Druge upam še rešiti. Poprej pa
poglejva tvoj svinjak."

„Ali naj prižgem svetilko?" vpraša Gašper. „Notri
je zelo temno, in zato smo šele danes zapazili, da so
prašiči očrneli."

„Lep svinjak to, če je treba v njem pri belem
dnevu luč prižigati," pripomni Razumnik. „Ni čuda, da
koža oboli. Prižgi torej luč, če hočeš."

Gašper je hitel v hišo, in njegova žena je kmalu
prinesla zamazano in zakajeno svetilko, potem so pa
vsi skupaj šli v svinjak, kamor so poprej še pognali
vse pujske, ki so zelo neradi šli v svoj nesnažni brlog.

„Svinjak je strašno moker in nesnažen," pravi
Razumnik. „Noter ne moreta ne luč in ne svetloba, in
edini dohod je tukaj iz kravjega hleva.

8

114  —

Malo okence tu gori ne daje svetlobe, ker so šipe
oslepljene in polne nesnage.

Pri vsakem koraku, ki ga naredim, škropi gnojnica.

Tudi v kocu ni bolje. Gašper, to ni prostor za
mlade živali, celo ne za angleške žlahtne pujske. Ta
nesnažni svinjak je že samzase sposoben, da povzroči
kužne bolezni.

Sedaj pa hočem še druge vzroke zaslediti, Gašper!
Sčim pa krmiš doječo svinjo ?"

„Dobiva še stari krompir," odgovori Gašper.
„Res ni več posebno dober, a poleg tega dajem še
peso, nekoliko krmske moke in pomije iz kuhinje. Mleka
in pinjenca ne morem skoraj nič dajati, ker so vse krave
breje, in tisto malo mleka,' kar ga imamo, porabimo
v hiši."

„Tako krmljenje ni primerno," odgovori sosed.
„Napol gnil in kaleč krompir, pomije in repa delajo
slabo mleko. Če hočeš, da bodo tvoji prašički ozdraveli,
potem moraš predvsem starko drugače krmiti. Pokladaj
svinji otrobov, zdrobljenega ovsa ali ječmena ter pi¬
njenca, ki ga boš za eno svinjo pač dovolj imel. Razen-
tega krmi deteljo, sploh zeleno klajo. Saj je sedaj
pomlad, in kmalu bo konec maja. Kolikor tale svinja
potrebuje detelje, je moraš že danes nakositi. Potem
pa tudi svinjak vendar popravi!"

,,Da bi svinjak prezidal, nimam denarja," odgovori
Gašper. „Saj vem, da bi bilo potrebno."

„Od nove stavbe ali prezidavanja ne govorim,"
pravi Razumnik. „S par deskami pa vendar lehko po¬
skrbiš, da ubogi pujski ne bodo v gnojnici ležali.
Potem pa izpuščaj prašiče pridno na prosto. Zločin je,
če se pujski ob takem vremenu puščajo v tej mokri
luknji. Zapomni si to."

Poparjen obljubi Gašper ubogati svojega soseda.
Čez nekaj časa vpraša, ali je pujske kaj zdraviti.

„Gotovo se mora nekaj narediti," zagotavlja Ra¬
zumnik. „Predvsem moraš ta uboga, črna revšeta dva-
do trikrat skopati v mlačni vodi, ki ji dodaj na vsak
liter žličico lizola. Po kopanju zdrgni živaii vselej s
suhimi otrobi do suhega. V koču, kjer so prašički, nastelji
z dobro in čisto slamo. Prav storiš, če prašičke kmalu

115 —

odstaviš. Kadar bodo odstavljeni, jim dajaj kruha na
vodi ali kaše iz kuhanega in zdrobljenega ovsa. Poleg
tega naj dobivajo še cela ječmenova zrna.“

Gašper je obljubil, da vse tako naredi. Ostal je
tudi mož beseda, in zato so okrevali vsi prašički, razen
enega, in so prav čvrsto uspevali.

Za prihodnjo jesen je pa sklenil svinjak temeljito
popraviti.

XXXV. Driska sesajočih prašičkov.

Bilo je v pričetku pomladi, v prvi polovici meseca
maja. Nekteri gorki dnevi so vse zvabili na prosto.

Kopitar je svojo doječo svinjo z 9 mladiči izpustil
na dvorišče na prosto.

Pomladno solnce je prijetno grelo. Živahno je starka
z mladiči vred rila in brskala po tleh, ali pa je po-
legala in se grela na solncu.

Vreme pa ni bilo še stanovitno.

Od zahoda semkaj so se začeli kopičiti težki in
temni oblaki.

Kmalu je završalo in pričel je padati mrzel dež,
pomešan s točo.

Ko se je solnce skrilo in je pričel pihati mrzel
veter, je hitela svinja z mladiči, ki so se bojazljivo
tiščali starke, proti znanemu vhodu v svinjak.

Vrata v svinjak so pa bila zaprta. Krulječa svinja
jih je hotela odpreti, a se niso dala.

Končno je morala v varnem kotu poiskati zavetja
sebi in mladičem. V Kopitarjevi hiši so pa na svinjo
in na njene mladiče popolnoma pozabili.

Šele nekaj časa potem, ko je nevihta minula, so
jo spustili v svinjak.

Starka in mladiči so silno prezebali in so težko
čakali, da so jim odprli vrata. Hitro so stekli na gorko
steljo. Pujski so se vlegli vsi na en kup, da so se se¬
greli. Svinja je pa najprej s slastjo požrla svojo južino,
potem je pa tudi legla k počitku.

Pri večerji je Kopitarjeva dekla obžalovala, daje
svinja z mladiči morala toliko časa čakati pred vrati
in da je bržkone z mladiči vred morala silno prezebati.

8 *

116

Drugo jutro na vse to ni nihče več mislil.

Popoldne drugega dne je dekla, prišedša v svinjak,
zapazila, da pujski niso ležali kakor navadno, skupaj
na kupu, temveč so večinoma cvileči okoli tekali. Tudi
je zapazila, da so vso steljo poblatili. Proti navadi se
je vsak pujsek tamkaj iztrebil, kjer je ravno stal. Tudi
starka je kazala manj teka kakor navadno, kajti v
koritu je pustila ostanke opoldanske piče.

Vse to je sicer dekla zapazila, a pomembno se ji
pa ni zdelo.

Prišel je tretji dan.

Neki pujsek je ves slaboten ležal v stelji. Ko ga
je dekla na noge spravila, je iz sebe izpustil čisto
vodeno in smrdeče blato.

Starka, ki zaradi slabega vremena ni več prišla
vun, je bila boljša; imela je dober tek.

Zaradi mladičev je pa dekla mislila, da mora
sporočiti gospodarju.

Kopitar je prišel šele popoldne v svinjak. Pri¬
peljal je pa takoj s seboj soseda Razumnika.

Prašiček ki je zjutraj ležal v stelji, je že poginil.
Ko sta moža stopila h - koču, sta precej spoznala, da
imajo vsi prašički hudo drisko.

Jezno je Kopitar ogledaval mrtvega prašička.

„Kakor kaže, postaja reč sitna," pravi in se
praska za ušesi. „Občutno škodo bi imel, če bi poginilo
še kaj prašičkov iz tega izvrstnega gnezda."

„Pujski imajo drisko in eden je že poginil," pri¬
stavi pomišljajoč sosed. „To je sitna reč. Če naj kaj
ukrenemo proti nji, moramo najprej poiskati vzroka.
Ali si morda krmo menjal, ali si pokladal kaj pokvar¬
jenega ali kislega mleka?"

„Doječa svinja je bila ves čas enako krmljena,"
odgovori Kopitar. „Jaz ne vem pravega vzroka, naj
premišljam, kolikor hočem."

„Ali se je morda svinja ali so se prašički kdaj
prehladili?" vpraša čez nekaj časa Razumnik. „Prilike
zadnje dni ni manjkalo."

»Prehladiti se je starka že utegnila," pripomni
dekla, ki je zraven stala in pazno poslušala pogovor mož.

— 11  7  —

„Kako to?" vpraša sosed dek|o, „kako se je to
zgodilo ?“

Sedaj je povedala dekla, kako je ostala starka
z mladiči ob dežju in toči zunaj na prostem, kako so
prezebali, dokler jib ni po nevihti noter spustila.

„Potem mi je vse jasno," pravi sosed, ko je dekla
vse natančno povedala. „Prasiči so se prav pošteno
prehladili. Najprej je starka dobila drisko, in vsled tega
se ji je mleko izpremenilo ter je povzročilo, da so še
pujski zboleli. Taka je ta zadeva. Kako je pa danes
s svinjo? Ali more jesti?' 1

Dekla je povedala, da starki ne more več kaj
biti, ker je zopet rada jedla. Tudi je driska pri njej
popolnoma ponehala.

„Tem bolje!“ pravi Razumnik. „V tem slučaju ni
treba nič zdraviti. Najpotrebneje je pujske varovati
daljnega prehlajenja. Vendar bi bilo dobro pujskom
dati nekoliko riževe kaše, in sicer na mleku kuhane.
Vrhutega se more dejati v riževo kašo za vsakega pujska
za noževo špico zdrobljene krede ali čreslove kisline,
ki se dobiva v lekarni pod imenom tanin. Predvsem pa
prinesi pujskom v koč par lopat prsti. Navadno to za¬
dostuje, zlasti sedaj, ker je starka zdrava.

Za slučaj pa, da do jutri zjutraj pujski ne bodo
zdravi in da bo kteri še imel drisko, pa pošlji v mesto
k živinozdravniku, da ti zapiše tanoform. Tanoform
je izborno sredstvo proti driski pujskov,
a se v lekarni dobivale naživinozdravnikov
recept."

Razumnik je šel po opravkih, Kopitar je pa dal
pujskom na posnetem mleku kuhanega riža, ki mu je
primešal za vse pujske 1 g  tanina. Ker je bil grenki
tanin dobro pomešan s kuhanim rižem, so pujski to jed
brez posebnih težav pojedli. Tudi je Kopitar v riž na¬
strgal nekoliko krede. Popoldne je velel prinesti pujskom
tudi nekaj lopat prsti. Pujski so se kmalu spravili nad
prst in so veselo brskali po njej.

Drugi dan so bili vsi zdravi in so zopet ležali
na kupu kakor snopje.

118

XXXVI. Kile v dimljah.

„Kaj naj počnem s pujski?" vpraša Razumnika
nekega dne kmet Matevž. „Eden ima tako kilo v dim¬
ljah, da mn visi skoraj do pet.“

„Pokaži mi prašičke,“ odgovori Razumnik, ki je
bil takoj pripravljen spremiti Matevža na njegov dom.

„Koliko so pa stari ? : ‘ vpraša Razumnik med potom.

„Osem tedaov so že stari,“ odgovori Matevž. „Kila
se je pa zadnji čas zelo povečala. Pred tremi tedni ni
bilo veliko zapaziti."

Moža sta kmalu prišla na Matevžev dom. Šla sta
v svinjak k dotičnemu kocu.

„To so tisti prašički*" pravi Matevž. „Eden ima
kilo v dimljah, druga dva pa na popku."

„To je strašanska kila, Matevž!" vzklikne Raz¬
umnik. „Saj je taka kakor otročja glava."

„Ali je še kaj pomoči," vpraša Matevž. „Menda
bo najbolje, če pujska zakoljem?"

„Tega bi jaz sedaj ne storil," pravi sosed. „Koliko
pa dobiš za tako živalco ? Vsekako malo!“

Imaš pa dve drugi poti. Ali daš po živinozdravniku
kilo odstraniti, ali pa prašička precej pričneš pitati
in ga 4—5 mesecev starega prodaš. V tem slučaju se
bo težko kak mesar spotikal nad kilo in nad tem, da
je prašič mrjasec. Meso toliko starih mrjascev je ravno
tako dobro, kakor od rezanih prašičev. Tudi se žival
v tej starosti ravno tako rada pita, kakor če je rezana."

„Ali bi ne bilo bolje, pujsku kilo odstraniti ?“
vpraša še enkrat Matevž. „Moj sosed Poljanec je pred
dvema letoma dal kilo odstraniti. Pujska je potem
spital in prav dobro prodal."

„To se pač da narediti, kakor sem že prej omenil,"
odgovori sosed. „Operacija tudi ni težka; seveda jo
mora narediti izkušen živinozdravnik."

„Ali so kake nevarnosti pri operaciji?' vpraša
Matevž.

„Navadno ni posebne nevarnosti; vendar se mar¬
sikaj lehko pripeti in nevarnost ni popolnoma izključena.
Vsekako pa na dotičnib mestih v ugodnem slučaju na¬
stane velika oteklina, ki je neprijetna."

— 119  —

„Kako to? 11  vpraša Matevž. »Če oteklina kmalu
izgine, potem ne škoduje veliko."

»Oteklina samaodsebe izgine/ 1  odgovori Eazumnik.
»A oteklina povzroča živali prav velike bolečine, in
zato ne jč. Pogostokrat pritisne še groznica. Če taka
žival nekaj dni ali morda ves teden nič ne je, potem
tako shujša, da potrebuje več tednov, da zopet dobi
težo, ki jo je imela pred operacijo. Upoštevati je pa
tudi stroške za živinozdravnika. Premisli torej in po¬
svetuj se, če hočeš, z živinozdravnikom."

Podoba 34.

Prašiček z majhno kilo.

»Tako, sedaj sem vse razumel,“ pravi Matevž, ki
je pazno poslušal, »če dam prašička zaradi kile v mošnji
operirati, potem ga izpostavim nevarnosti, ki sicer ni
velika. Korist srečne operacije pa ni posebna, kajti
žival bo gotovo nekaj časa izgubila dober tek, in bom
potem moral dlje časa pitati. Za sedaj tega mrjaščeka
ne bom dal operirati, a jutri povprašam mesarja, ki
mu prodajam prašiče, če se bo kaj spotikal nad kilo,
če mu čez 8 tednov žival prodam."

»Tudi jaz ti tako svetujem," odgovori sosed, ki
je šel proti drugemu koču.

120  —

XXXVII. Kile na popku.

V tem kocu Sta bila dva odstavljena mrjaščeka.
Ko sta se moža približala, pritekla sta oba prašička
k železni ograji ter sta se cvileča spenjala po železnih
vratih.

„Ali sta prašička tako lačna?" vpraša Razumnik.

„Pogiej, Matevž, kako se postavljata na
zadnji nogi in se spenjata. Potem ni čuda,
če tvoji prašiči dobivajo  kile.“

,,Dekla se je to pot s krmo nekoliko zamudila,“
opravičuje Matevž. „Žal, da ta dekla ni posebno točna."

„Netočnost je velika napaka,“  odgovori
Razumnik. „Od točnosti in od reda, od krmljenja na¬
tančno ob določenem času je veliko zavisno pri reji
prašičev.

Kaj pa je s temile prašički tukaj ? To so svinjice,
in kakor vidim, prav lepe?“

„Ena svinjica ima kilo na popku,“ pravi Matevž
ter jo dvigne in vzame v naročje, da je sosed mogel
videti kilo in jo otipati.

„To je pa grda kila,“ pravi Razumnik začudeno.
„Kmalu bo velika kakor majhna glava. Škoda za lepo
žival; mislim, da bi bila lepa plemenska svinja."

„Ali se ta kila ne da operirati?" vpraša Matevž.
„Mislim, da ne bo posebnih težkoč."

„S to kilo ni veliko več početi," zagotavlja Ra¬
zumnik. „Morda bi se dala odpraviti s precepom. Razen-
tega bi bila tudi operacija mogoča, če se koža bule
varno prereže, čreva noter potisnejo in se potem raz¬
poka zašije. Ta operacija je zelo nevarna. Tudi tega,
da bi kilo odpravil s precepom, ne morem svetovati."

„Potem to svinjo čez nekaj tednov prodam mesarju,"
se odloči Matevž. „Nepotrebnih stroškov si ne maram
delati; svinjico odebelim, in če se kaj zgodi, pa škoda
tudi ne bo tolika. — Tudi drugi pujsek ima kilo, zato
bo tudi pri njem naboljša pomoč, če ga kmalu dam
mesarju."

„Ujemi ga in prinesi mi ga sem!" veli Razumnik.
„Mislim, da bi se temu dalo na preprost način pomagati."

121  —

Matevž privleče cvilečega in upirajočega se pra¬
šička.

„Kila je komaj za oreh velika (glej podobo 34.),“
pravi Razumnik. „Poskusimo z obližem. Pošlji k
mizarju po ponev za klej (lim) in prinesi kos platna.
Iz platna izreži okroglo krpo s premerom kakih 10 cm“

Matevž je vjetega prašička postavil na tla, potem
je pa odšel po naročeno. Kmalu se je vrnil s ponvijo
in s krpo.

„Ali je tale klej morda pregost? 11  je vprašal. „Ali
naj še vode dolijem."

Podoba 35.

Prašiček s poklejenim obližem, ki kilo nazaj tišči.

„Kolikor gostejši, toliko boljši je,“ zagotavlja
Razumnik. „Ne sme pa biti premrzel. Ta je še dovolj
gorak," pravi sosed, ko je s prstom poskusil. Na to
vzame čopič ter kilo in kožo okoli nje dobro namaže
s klejem. Pri tem delu je prašiček ležal na hrbtu. Ko
je bilo narejeno to, je tudi krpo namočil v kleju in jo
je prilepil na namazano kilo. Z roko je toliko časa
tiščal na kilo in čreva v vampu držal, da se je krpa
posušila in se trdno prilepila na kožo. Trajalo je pa
kakih 10 minut, preden se je obliž dobro prijel.

„Tako, sedaj obveza drži!“ je dejal smeje Ra¬
zumnik, ko je videl tekati poklejenega prašička (glej
pod. 35.).

122  —

Obliž se je dobro držal.

Čez 6 tednov, ko so obvezo odvzeli, in sicer so
jo z gorko vodo omehčali, je bila kila izginila. Matevž
je bil tega silno vesel. Ozdravljena svinjica je postala
izborna plemenska svinja.

Druga dva kilava prašička je pa Matevž precej
prodal mesarju, ko sta se odebelila. Mesar se za kile
niti zmenil ni.

XXXVIII. Prašiči z mehkimi kostmi.

Doli v vasi stanuje kočar Urban, mož jako pičlega
posvetnega imetja. Njegov svinjak je pač najubornejši
in naj slabši v vasi. Sicer bi rad naredil novega in
boljšega, če bi le imel potrebnega denarja.

Tega pa ubogi Urban nima.

Vzlic temu hoče vendar prašiče imeti in rediti
kakor drugi vaščani, in če bi mu bila sreča mila, bi
mogel tudi kaj zaslužiti.

Zaslužka pa to leto nič ne kaže.

Ravno se mudi v mrzli, tesni in vlažni luknji, ki
je prirejena za svinjak. V posebnem koču je sedem
pujskov. Kakor v svinjaku starega Gašperja, so tudi
tukaj stene mokre, Tla so mlakužasta. Strašen smrad
človeku brani dlje časa ostati v tem svinjaku.

Vrhutega je prostor tako tesen, da se uboge živali
v njem komaj obračajo.

Pujski leže v stelji. Semtertja kteri bolestno za¬
cvili. Vsi so izredno medli. Žalostno zre ubogi Urban
na slabi zarod, ki je toliko pričakoval od njega.

V koritu je še obilo ostankov zadnje krme.

»Zopet niso vsega pojedli,“ mrmra Urban. „Od
dne do dne manj jedo.

Kaj le je pujskom ?

Poginil sicer še nobeden ni, če bo pa 2 do 3
tedne tako, potem pa lehko vse pobijem in zagrebem,
ker tako ne bodo zanič.

Naj jih izpustim na prosto, kajti danes je čez
dolgo časa zopet enkrat lep dan.“

Odprl je duri koča in stopil vanj.

123 —

Cvileč so se pujski skupaj stisnili, a vstal ni no¬
beden, in šele, ko jih je Urban pričel s silo kvišku
spravljati, so se nekteri dvignili, a so silno vikali.

„Nič drugega ne znajo kakor ležati in cviliti, te
presnete mrhe," pravi jezno. „Človek bi kar na čarov¬
nice veroval; najboljše krme ne marajo. Četudi h koritu
pridejo, pa ga kmalu puste in se zarijejo v steljo.* 1

Godrnjajočemu Urbanu se je slednjič posrečilo vse
pujske kvišku spraviti. Kruljavo in silno počasi so
revne stvari tavale vunkaj na prosto. Nektere so pri
vsakem koraku zacvilile. „Danes
pa že kar več hoditi ne morejo,“
godrnja Urban.

„Tu pač ne bo drugače, kakor
da jih pobijem," je obupano ječal.

„Sčim naj pa poplačam iz¬
datke, ki jih imam, če mi prašiči
nič ne vržejo?"

Ko je zabodeno gledal na
svoje revne pujske, ga je nekdo
poklical. Obrnil se je in videl za
seboj stati soseda Razumnika.

„Kaj počneš Urban?" ga ta
vpraša. „Ždi se mi, da nimaš po¬
sebno veselih misli."

„Svoje bolne pujske ogle¬
dujem," odgovori potrto.

„Od dne do dne so slabši.

Pred tremi tedni bi bil dobil po
20 K za par, a danes mi nihče
ne da niti 10 K."

„Prav imaš, 11  odgovori Razumnik. „Niti zastonj bi
ne maral teh revnih, medlih revčkov. 11

„Jaz pač nimam sreče s prašičjo rejo," meni otožno
Urban. „Vsi drugi sosedje imajo srečo, a mene se tem¬
bolj ogiblje, kolikor več je potrebujem."

„Sreča ne odločuje, ljubi Urban," odgovori sosed.
»Vzroke ie drugod iskati." ..

„Kje pa?" vpraša Urban dvomeč ... Moji prašiči
dobivajo najboljši krompir, mleko in pomije. Tudi po

Podoba 36.

Vsled omehčanja kosti
skrivljena sprednja
prašičja noga.

124 —

nekaj perišč ječmena jim dajem. To je menda dovolj ?
Moji sosedje tudi ne krmijo drugače. Jaz ne morem
umeti, kje tiči vzrok in kakšna bolezen je to.“

Med tem je Razumnik pazljivo ogledoval prašiče.

Po daljšem preudarjanju je rekel: „Kaj je tvojim
prašičem, to ti že morem povedati; tudi vem za ime te
bolezni. Tvoji prašiči bolehajo za hrom  o to, imajo
mehke kosti ali dvojne ude, kakor ponekod pravijo.

Poglej sem! Pri tem prašiču je ves hrbet vdrt,
vrhutega ima vso levo nogo skrivljeno. (Kosti take noge
kaže pod. 36.).

Pri tem, drugem pujsku je vsa čeljust zabuhla,
da je kar grda. (Tako črepinjo kaže pod. 37.). Tudi je
slišati pri vsakem dihljaju neki poseben, hohljajoč šum.

„To se mi je že včeraj pri krmljenju čudno zdelo,“
pravi Urban. „Pri jedi je bilo to hohljanje še močneje
čuti, a jaz nisem vedel, odkod je to.“

„Tukaj pri tem, tretjem pujsku je skočni člen
kriv in sprednje koleno je zateklo, 1 * nadaljnje Razumnik.
„Brezdvomno imajo tvoji prašiči mehke kosti. Le dva
pujska sta nekoliko boljša. 11

„Odkod pa izvira ta bolezen? 11  vpraša radovedno
Urban, ki je pazno poslušal soseda. „Čudno se mi zdi,
da se je ravno mojim prašičem kaj takega pripetilo.
Nihče v vasi nima tako bolnih prašičev, in jaz jim strežem
kakor vsi drugi sosedje. 11

„Bomo videli, 11  odgovori Razumnik. „Poglejmo v
svinjak, sčim krmiš. 11

Razumnik je šel z Urbanom v prostor, kjer je
imel ta prašiče, toda ta prostor ni zaslužil imena
svinjak.

„Ko je sosed prišel do korita, je videl v njem
ostanke zadnje in tudi prejšnje krme.

Vzel je nekaj teh ostankov ter jih je poduhal.

„To je že čisto kislo, 11  vzklikne. „Popolnoma je že
pokvarjeno.

Korita nimaš snažnega. Kolikokrat pa snažiš
korito? Povej mi odkritosrčno! 11

„Takih del ne utegnem opravljati, 11  pravi Urban in
se stem ogne pravemu odgovoru. „Prasiči dobivajo svojo
dobro pičo, pa je, žal, ne pojedo dočistega."

— 125 —

„Ali z drugimi besedami,“ pravi Eazumnik, „pra-
siči naj sami skrbe za snago v koritu.

Urban, to je velika napaka. Če korito ni nikdar
osnaženo in se ostanki krme v njem prično kisati,
potem se tudi dobra, sveža krma skisa. Posledica tega
so bolezni v prebavilih, ki k taki bolezni pomorejo, ali
jo zakrivijo.

Kolikor pa vidim, pokladaš skoraj sam krompir. 1 '

„Krompirja imamo dovolj," pravi Urban. ,.Drugega
jim spomladi pač ne morem veliko dati."

„Toliko in skoraj samega krompirja take mlade
živali trajno ne morejo prenesti," razlaga Razumnik.
»Prašiči morajo razen krompirja dobiti še otrobov, ječ¬
mena ali zdrobljenega ovsa. Tudi mleka morajo pujski
dobiti. Koliko mleka pa tile pujski dobivajo na dan?"

„Vsi sku¬
paj dobivajo
po 3 Z mleka,"
odgovori Ur¬
ban. Razen-
tega jim dajem
po nekoliko
zdrobljenega
ječmena, pomij
in drugih od¬
padkov iz ku¬
hinje."

,,No, to
menda tudi ne
bodo posebni ugrizki," odgovori smejaje Razumnik. „S
tako krmo pujskov pač ne odebeliš. Tudi je 3 Z mleka
za pujske bore malo.

Čuj, Urban ! Tako krmljenje je nezadostno za mlade
prašičke, ki naj rasejo in naj delajo okostje ter meso.
Iz samega krompirja se ne delajo kosti in meso.

Za toliko stare prašičke, ki so že nekaj tednov
odstavljeni, je za vsakega treba na dan po 2 Z posnetega
mleka, J / a  kg  zdrobljenega ječmena ali ovsa in 7* kg
otrobov. Krompirja ni dajati čez 1 1 / i  kg  na dan.

Podoba 37.

Prašičja črepinja; vsled omehčanja kosti
je zgornja čeljust zabuhla.

126  —

la kaj krmiš ti? Skoraj samo krompir.

Potem ne odstranjuješ ostankov krme. Zdrob¬
ljen ječmen pa menda z dvema prstoma potresaš po
krmi, kakor o Božiču kadilo na žerjavico. Na temle
zmečkanem krompirju ga vsaj ne vidim več.

Vrhutega ima pri nas krma sploh malo fosfcrovo-
kislega apna v sebi.

Tega apna, ali kakor mi pravimo klajnega apna,
najbrž tudi ne daješ. Kaj ne da?“

Urban odkima.

„Potem pa še tale tvoj svinjak / 1  nadaljuje Raz¬
umnik. „Tu ni prostora,'zraka in svetlobe; a obilo je
gnojnice, nesnage in smradu.

Urban, ta svinjak je naravnost stranišče. V takem
brlogu, v takem zraku in pri taki krmi se morajo
prašičem kosti zmehčati.

Če naj mladi prašiči uspevajo in zdravi ostanejo,
morajo imeti suh svinjak in toliko prostora, da se mo¬
rejo dovolj gibati . 11  .

„Preteklo poletje so mi pa prašički prav dobro
uspeli, čeprav so bili v temle svinjaku / 1  odvrne Urban.
„Menda pa vendar nimaš vsega prav / 1

„Tvoj ugovor ne vzame veljave mojim besedam / 1
ga zavrne izkušeni sosed.

„Zle posledice slabega svinjaka se poleti seveda
tako ne kažejo, ker so prašiči lehko ves dan na prostem.
Potem si pa preteklo leto skoraj gotovo prašičke drugače
krmil kakor sedaj.

Gotovo so dobivali več mleka, otrobov in zelene
klaje. Pomisli, ali imam prav ali ne ? 11

Urban je nekoliko premišljal, potem je pa dejal:
„Lansko poletje so prašiči res več mleka dobivali.
Takrat smo imeli veliko mleka. Konec maja mi je
krompir že pošel, zato sem prašičem pokladal odpadke
z vrta ter iz kuhinje in precej otrobov, ki sem jih
moral kupiti. Zunaj na prostem so pa prašiči tudi
marsikaj dobili . 11

— 127 —

„No, vidiš! pravi Razumnik. Tako se je stvar
razjasnila. Lansko leto si čisto drugače krmil. Prašiči
so dobivali več mleka, veliko otrobov, zelenjavo in
vrbutega še tisto, kar so zunaj dobili.

V temle stranišču jim ni bilo treba neprenehoma
biti. Pregibali so se dovolj in so mogli tudi prst
žreti. Pujski so torej imeli vse pogoje, da so mogli

uspevati.

To pomlad je bilo pa vse drugače. Krma je bila
druga, in sicer nezadostna, oziroma neprava, in pri se¬
danji mokri pomladi pujski dosihdob niso mogli na

prosto.

To je vzrok, da so vsi pujski iz tega gnezda
zanikarni.

Sedaj pa pojdiva, Urban, vunkaj na dvorišče k
tvojim pokvekam. Rad bi j ih malo natančneje ogledal!“

Moža sta še enkrat šla na dvorišče.

Med 7 pujski so bili še trije, ki so pridno brskali
po tleh. Drugi so ležali. Če so skušali vstati, so takoj
zacvilili.

Dlje časa je Razumnik opazoval tri živahnejše
pujske, potem je pa dejal: „Morda bo še šlo, Urban!
Tile trije prašički so še dovolj ješči. Prav pridno brskajo
po tleh. Na nogah ni še opaziti oteklih udov ali krivih
kosti. Le eden te trojice malo bolj šepa. Obdrži te tri
pujske, kajti sedaj je prišel čas, da bodo mogli na
prosto.

Za tri pujske bo 3 l  mleka za silo zadostovalo.
One pokveke pa, ki že več vstati ne morejo, pobij,
ali jih pa zakolji in speci. Želim ti dober tek! Po tem
kupi otrobov in jih dajaj vsakemu prašiču poleg zdiob-
Ijenega ječmena po 1 j i  do */ 2  kg  na dan.

Ob lepem vremenu spodi prašiče za ves dan na
dvorišče.

Zatrdno se nadejam, da na tak način te tri pra¬
šičke kvišku spraviš. 41

„Ali mi ni treba nič drugega narediti? vpraša
Urban, ki ni več dvomil o tem, kar mu je dobri sosed
povedal. „Ali naj dajem tudi kaj soli? 11

128 —

„Če daješ pomije, potem sol ni potrebna,“ pravi
Razumnik.

„Klajnega apna pa vendar daj, in sicer dvakrat
na dan med krmo pomešanega, vselej za vsakega pra¬
šiča za dobro noževo špico, kajti fosforove kisline tvoji
prašiči najbolj nujno potrebujejo.

Do prihodnje zime pa svinjak temeljito popravi,
drugače rajši opusti prašičjo rejo v mrzlem letnem
času.“

„Jaz pa hočem, da moja svinja dvakrat na leto
stori, 11  odgovori Urban. „Saj bi bilo škoda, če bi le
enkrat storila."

Razumnik je še enkrat šel v brlog, ki ga je imel
Urban za svinjak in ki je bil z majhnim okencem v
zvezi z govejim hlevom.

Zvedavo je gledal okrog sebe, potem je pozval
Urbana in m a dejal:

»Poglej, tvoj hlev je dovolj prostoren. Poleg starih
goved, ki notri stoje, prav lehko vanj spraviš tudi
pujske.

Naredi tamle v onem kotu lesen paž. Tla so tla-
kana, torej suha, in tudi stene so suhe. Z majhnimi
stroški moreš prirediti prav primerno zimsko bivališče
za pujske. Hlev je tudi dovolj gorak.

Prašičkom daj potem vsaj po 2 l  posnetega
mleka ali pinjenca in Vi do 1 / a  kg  otrobov na dan.
Poskrbi tudi, da bodo imeli tukaj v hlevu prsti na
razpolaganje.

Tako! Sedaj pa srečno, in če me boš ubogal, boš
imel tudi ti srečo pri prašičji reji!“

Hvaležno se je Urban poslovil od prijaznega in
postrežljivega soseda.

Štiri krevljaste pujske je Urban zaklal. Pečenka
ni bila bogve kakšna, a v hiši reveža vendar tudi taka
velja. Ostali pujski so se ob boljši ter izdatnejši krmi
in vsled bivanja na prostem prav dobro popravili.

Čez 4 mesece jih je Urban prodal in je zanje
stržil lepe kronice.

— 129  —

XXXIX. Zdravljenje izvinjenih in zlomljenih
prašičjih nog.

Urban je povedal svojemu sosedu, kočarju Anžetu,
ki se je tudi pečal s prašičjo rejo, kako dobro ga je
poučil Razumnik.

Nekega jutra je Anže opazil, da neki odstavljen
šestedenski prašiček ne more skoraj več vstati. Pre¬
strašen je šel po Urbana, ki je takoj prišel.

„Bavno tako se je pri meni pričelo," pravi Urban.
„Zdi se mi, da so tudi tvoji prašički oboleli za hromoto.“

»Prašički so vsi zdravi in živahni," odgovori Anže;
„jaz menim, da je bilo pri tebi drugače, zato grem
rajši gor v vas po Razumnika."

Ko je ta čez nekaj časa prišel, je hotel bolnega
prašička vjeti, da ga laže preišče. Razumnik je prašičevo
bolno nogo vlekel in stiskal.

Pritisk na bicelj je prašička očitno bolel; tudi je
žival cvilila, če se je čien pregiba 1.

„Noga je nekoliko izvinjena," razlaga Razumnik.

„Bržkone je prašič z nogo obtičal v kaki globini, ali
je pa nerodno stopil."

„Kaj je početi?" vpraša Anže. „Je li kaj pomoči?"

„Najbolje bo narediti poklejeno obvezo," odgovori
sosed. „Ta je najboljša, najmanj zamudna in najmanj
sitna."

„Kakšna pa je ta obveza?" vpraša Anže. „Jaz
je še nisem videl in je tudi ne znam narediti."

„To ti precej pokažem," pravi Razumnik, „Skoči
tja k mizarju po ponev za klej in segrej nekoliko kleja
(lima). Med tem časom naj pa tvoja gospodinja nareže
iz platna povojev."

Ko je bilo vse naročeno skupaj, je Razumnik na¬
rezane povoje poklejil ter jih je odspodaj navzgor tesno
ovijal okoli izvinjenega člena.

Med tem časom je Anže žival krepko držal. Kmalu
je sosed delo dovršil, čez četrt ure se je obveza strdila.

Pujsek je takoj nogo laže rabil, čez nekaj tednov
so obvezo odvzeli, in pujsek ni več čotal.

9

130 —

„Take obveze so tudi prav izvrstne, če si kak
pujsek nogo zlomi,“ pravi Razumnik. „Večkrat doječa
svinja pohodi kakega pujska, ali si pujsek na kak
drug način zlomi nogo. Takega pujska ni treba precej
dejati na raženj, temveč ga je poskusiti ozdraviti s tako
poklejeno obvezo. “

„Ali so take obveze tudi za odrasle prašiče?"
vpraša Anže. „Lansko leto sem moral zaklati brejo
svinjo, ker si je nogo iz vinila."

„Ravno danes zjutraj sem breji svinji tako nogo
obvezal," odgovori Razumnik. „Spremi me, pa ti pokažem
svinjo in obvezo."

„Prav rad," prayi Anže. „Takoj se napravim."

Gori v sosedovem svinjaku je prijazni Razumnik
pokazal Anžetu svinjo, ki ji je zjutraj poklejil nogo
(glej pod. 38.)

Svinja si je namreč nogo izvinila, ko je stopila
z odra.

„Danes zjutraj svinja niti ni mogla na nogo sto¬
piti," pravi Razumnik. „ Sedaj pa že stopa, četudi pre¬
vidno. Čez tri do štiri tedne odvzamemo obvezo. Do
tedaj bo izvinjena noga zdrava."

Res se ni motil. Ko je Anže prišel čez 4 tedne
mimo, je videl svinjo z mladiči zunaj na tekališču.
Obveze ni več imela in prav nič ni čotala.

„Takele poklejene obveze so pa res izvrstne,"
je sam pri sebi dejal Anže, korakajoč proti domu.

„Pri mojem prašičku je taka obveza hitro pomagala,
in ravno tako pri tej veliki svinji. Res imenitno sredstvo."

XL. Ikrasti prašiči in nevarnost odprtih
stranišč na kmetih.

Ravnokar je pismonoša prinesel Vogelniku pismo.
Ko ga je prebral, ga je jezno vrgel po mizi.

„Že zopet škoda," vzklikne razburjen.

»Komaj človek misli, da bo kaj zaslužil, pa pride
kaj vmes, in namesto zaslužka je izguba in še stroški
povrhu. Vrag naj vzame vso prašičjo rejo."

— 131 —

Še enkrat je pismo prebral, in potem je razmiš-
Ijeval. Nato vtakne pismo v žep in sname klobuk
s kljuke.

„Jaz grem gor k sosedu v vas,“ pravi ženi, ki
je stala na kuhinjskem pragu.

„Zakaj si pa tako jezen ?“ vpraša gospodinja.
„Takega te že dolgo nisem videla!"

»Ni čuda !“ odvrne Vogelnik. „Pred dvema tednoma
sem prodal, kakor veš, mesarju v mestu pitanega prašiča.

Podoba 38.

Izvinjena noga, povita s poklejeno obvezo.

Mesar je prašiča precej plačal, zdaj mi je pa pisal ta
lump, da je bil prašič ikrast, da mu moram kupnino
112 K vrniti in povrhu še 18 K plačati za stroške.

Tukaj je spričevalo živinozdravnika iz klavnice in
račun. Sedaj naj plačam 130 K, in prašič je proč!"

„To je strašno," vzklikne prestrašena gospodinja.
„Ob prašiča naj bomo, in še 18 K naj povrhu plačamo;

9*

— 132

to ni prav in ne pravično. Pojdi no k Razumniku.
Morda ti bo on vedel svetovati; saj mi se ne spoznamo."

„Ta namen ravno imam,“ odgovori Vogelnik.
„Plačati bo še vedno čas.“

„To poglej, sosed,“ prične Vogelnik pri Razum¬
niku. „Nekaj lepega se mi je napeklo. Pred 15 dnevi
sem prodal mesarju v mestu pitanega prašiča, in danes
mi je pisal, da je bil prašič ikrast, da ga je konjač
vzel, da moram ves denar vrniti, povrhu pa še 18 kron
stroškov plačati. Kaj naj naredim? Ali je to vse upra¬
vičeno?"

Molče je Razumnik segel po pismu. Ko ga je
prebral, je pregledal tudi uradno spričevalo ter račun,
ki je bil priložen.

„Najpametneje storiš, če kar plačaš," pravi Ra¬
zumnik. „Mesar ti preti s tožbo, če v 8 dneh terjatve
ne poravnaš."

„Stroški se mi zde previsoki," odvrne razburjeni
Vogelnik. „Z mojo nezgodo se hočejo še okoristiti, in
to je krivično in pregrešno."

„Tudi meni se zde postavke v računu malo visoke,"
pravi Razumnik.

„Tu stoji:

Za vožnjo prašiča v mesto . . 2.— K.

Krma skozi 14 dni (po 45 h) . 6’SO „
Užitnina in klavnična pristojbina 2 1 — „

Klanje.3'— „

Vožnja prašiča h konjaču . , . 3-— „

Za pošto itd. . . .1‘70 „

Skupaj 18'— K

Lep račun; če se ga pa braniš plačati, ne boš
dosti dosegel. Sodišče bo bržkone račun potrdilo. Nektere
postavke so odločno previsoke, druge pa naravnost
neupravičene.

Najbolje bo, če se skušaš z mesarjem poravnati
in ga prosis, da račun zniža. Vtekni v žep denar, ki
si ga dobil od mesarja, in pelji se z menoj v mesto,
ker imam danes tamkaj opraviti. Spremim te k mesarju
in tam se osebno prepričava, kako reč stoji in če se
da kaj doseči."

— 133  —

S tem predlogom je bil Vogelnik seveda silno za¬
dovoljen.

čez pol ure sta bila že na potu v mesto.

Poiskala sta mesarja, ki jih je precej mrzlo sprejel.

Prašič pa ni bil še pri konjaču, temveč je visel
posebej od drugega mesa, in poleg njega drob.

. „Kaj je bilo prašiču?" vpraša Vogelnik. „Prašič
je bil vedno zdrav in do zadnjega ni bilo na njem

Podoba 39.

Ikravo prašičje srce.

zaznati nič napačnega, in sedaj naj bo naenkrat za
konjača. Saj je bil zdrav in debel!"

„Poglejte sami," odgovori mesar.. „Ikrast .je in za
prašičjo ikravost mora po zakonu jamčiti prodajalec, če
bi tole meso prodajal, me zapro."

134

Mesar jima pokaže zaklanega prašiča in njegov
drob: „Le poglejta! Srce je polno iker (glej pod. 39.),
ravno tako je na mesu ikra pri ikri (glej pod. 40.).

„Jaz pa nič posebnega ne vidim, “ pravi neverno
Vogelnik. „Meso je tako, kakor vsako drugo."

„Poglej tele bele mehurčke," pravi Razumnik.
»Veliki so za grahovo zrnje ter s tekočino napolnjeni.
To so ikre!“

„In te delajo meso tako slabo in neužitno?"
vpraša še vedno neverno Vogelnik.

»Ikre pač delajo meso neužitno," razlaga Razumnik.
„Kajti v vsakem takem mehurčku je majhna, še ne
razvita trakulja!"

„Trakulja!“ vzklikne začudeno Vogelnik. „To pa
skoraj ni mogoče. Naš hlapec Luka je imel trakuljo,
pa je je na vatle šlo od njega. Najmanjši košček je
bil večji kakor tile mehurčki."

„Prav imaš," odgovori Razumnik. „V tehle mehur¬
čkih je samo glavica trakulje, in ta je majhna. Šele,
če pride glavica v človeški želodec, prične žival rasti
in zrase potem več vatlov dolga (glej pod. 41.), kakor
pri tvojem hlapcu Luki. O tem bova drugikrat govorila;
že kdaj nanese prilika.

Tu se ne da nič prenarediti. Prašič je spoznan
za ikrastega in neužitnega ter je polit s petrolejem.
Vzel ga bo konjač, in prav je tako. Če bi kdo užival
njegovo meso premalo prekuhano, pa bi gotovo dobil
trakuljo."

_ „No, lepa hvala," meni Vogelnik. »Predobro vem,
kaj je moral Luka prestati, preden mu je zdravnik
trakuljo pregnal."

„Lep račun ste pa vendar naredili sosedu Vogel¬
niku," pravi nato Razumnik mesarju. „Vem da Vam na
sodišču pritrdijo, pa vendar bi bilo prav, če bi nektere
postavke v svojem računu znižali ali pa črtali."

Mesar se je sicer v pričetku branil, ko pa Raz¬
umnik, ki je imel v vsi okolici velik ugled, ni odjenjal,
se je slednjič udal in tako pobotal, da je Vogelnik
vrhu kupnine dal samo še 6 K za stroške.

— 135  —

„Kaj je neki vzrok,“ vpraša drugi dan Vogelnik
Razumnika, „da je dobil moj prašič ikre? Jaz si kar
misliti ne morem, kako se je to dogodilo. S prašičem
sem ravnal kakor z drugimi, in pri nobenem nismo
zasledili iker, kadar smo kterega zaklali.“

»Pojdiva na dvorišče in pelji me k stranišču,
kamor hodijo tvoji posli!" pravi sosed. „Ti že razložim,
zakaj je prašič dobil ikre/

„K stranišču naj te peljem?" vpraša začudeno
Vogelnik. „Ali to resno misliš? Kaj hočeš tam? Zdi
se mi, da se ti meša/

„No, zato je še
čas,“ odgovori smeje
Razumnik. »Pojdiva;
meni se mudi/

Šla sta na dvo¬
rišče proti zelo eno¬
stavni kolibi. Bila je
poleg gnojišča v
kotu. Iz stranišča se
je blato iztekalo kar
naravnost na gno¬
jišče.

„Ti si torej imel
hlapca, ki je imel
trakuljo?" vpraša
Razumnik.

„Da!“ odgovori
Vogelnik.

,,In tisti hlapec je hodil na tole stranišče, kajne?"
vprašuje Razumnik nadalje.

„Kaj pa da!“ pritrdi Vogelnik. „Saj za posle ni
druge prilike!“

„In prašič, ki si ga prodal mesarju v mesto,Je
tamle iz svinjaka ali iz tekališča gotovo kterikrat prišel
semkajle na gnojišče, ali celo pod stranišče? povprašuje
Razumnik nadalje. „Zdi se mi, da sem sedaj na pravem
sledu."

Vogelnik je nekoliko premišljeval, potem je pa
dejal: „Je že mogoče. Enkrat sem celd sam spodil
prašiča nazaj na tekališče, ko sem ga tukaj le zalotil,

Podoba 40.

Kos ikravega prašičjega mesa.

— 136  —

in... da, da, sedaj sem se spomnil. Pred pol leta, ali
tako nekako je bilo, sem prašiča našel pod straniščem.
Sam sem ga spodil, in spominjam se, kako sem se jezil
nad grdo prasico!“

„Torej si vendar vsega sam kriv,” pravi Bazumnik.
„Če bi bil stranišče za posle bolje zavaroval, bi sedaj
ne trpel take škode. Taka nemarna in nezava¬
rovana stranišča niso le grda ter ne raz¬
širjajo le neznanskega smradu in niso le
nevarna človeškemu zdravju, temveč tudi
živalskemu,  kakor si sedaj sam izkusil.”

„Kako to?“ zopet začudeno vpraša Vogelnik, ki
še vedno ni razumel, .v kakšni zvezi naj bo stranišče
z njegovim ikrastim prašičem. „Ne uvidevam, zakaj naj
bi bil zaradi tegale stranišča moj prašič ikrast!“

»Poslušaj me!“ pravi Bazumnik. „Saj si pripove¬
doval, da je imel tvoj hlapec Luka trakuljo in da je
je šlo od njega na vatle. Povedal si tudi, da je hlapec
hodil na tole stranišče in da si enkrat sam prepodil
prašiča izpod stranišča. Prašič je pri tisti priliki požrl
kosce trakulje, ki so šli od Luke. V koscih trakulje
je brez števila majhnih jajec, ki so prišla prašiču
v želodec. Apnena jajčna lupina se v kislem želo-
dečuem soku raztopi, in iz nje izležejo majčkene
mlade, še nerazvite trakuljice. Te prebodejo in se pre¬
rinejo skozi čreva in se razidejo po vsem životu. Končno
pridejo v meso, tamkaj ostanejo in se obdajo z mehur¬
čkom, ki se z vodo napolni. Tvoj prašič je pri tisti
priliki moral požreti precej trakuljinih jajec, kajti imel
je vse polno iker v mesu in v srcu. Da bi pa tvoj
hlapec pojedel le eno ikro iz mesa prodanega prašiča,
bi zopet dobil trakuljo in bi zdravljenje lehko iznova
pričel.”

»Tako, sedaj pa razumem!“ vzklikne ves začuden
Vogelnik. „Kaj takega bi mi v sanjah ne prišlo na um !“

»In vendar bi take reči moral vedeti
vsak prasičerejec in sploh vsak količkaj
zaveden gospodar!"  odgovori resno Bazumnik.
»Odkod pa prihaja toliko nezgod, nesreč
in vrsta škod? Od nevednosti!  Ker naši ljudje
nezgodam ne vedo vzroka. Vse se res ne da preprečiti.

— 137  —

Zal, da mnogokrat res ne vemo, kaj je vzrok temu ali
onemu. Mnogokrat pa vemo, ali bi vsaj lehko vedeli, in
takrat se da pomagati. V 5  mojem svinjaku ni ikrastih
prašičev, ker na mojem dvorišču ne dobiš tako nagnus¬
nega, nemarnega in nezavarovanega stranišča za posle,
kakor je tole tvoje / 1

Podoba 41.

Človeška trakulja.

„To si pa zapomnim!“ zagotavlja Vogelnik. „Še
to poletje vse potrebno ukrenem. Poskrbel bom, da
noben prašič ne bo več mogel priti do trakulje."

„Prav tako," pritrdi Razumnik. „Poslom pa povej,
da se morajo zdraviti, če imajo trakuljo, zdravniške
stroške pa plačaj ti. Ne bo tvoja škoda."

— 138  —

„Tudi to storim!" pravi Vogelnik. „A še nekaj bi
rad vedel!“

„To je?“ vpraša sosed. „Menim, da sem ti že
skoraj vse povedal. 1 '

„Ali ikravosti ni mogoče spoznati na živem pra¬
šiču? vpraša Vogelnik. „Če bi to vedel, bi bilo zame
zelo važno. Mogoče, da je tudi kteri drag prašič kdaj
zašel pod stranišče."

„Vobče ni zaznati vidnih znamenj ikravosti na
živih prašičih," odgovori Kazumnik. ,.Iz jajčec izlezli
mladiči so tako majhni, da navadno ne prizadevajo
nikakih težav. Če pridejo v grlo, potem je včasih čuti
zamolklo pokašljevanje ali kruljenje."

„To sem pri zaklanem prašiču pač opazil," poseže
Vogelnik vmes, „pa sem menil, da je prašič le prehlajen."

„Razentega je pogostokrat ikre otipati pod očes¬
nimi vejicami ali tudi pod jezično vežjo. Če bi tako
preiskovanje pri starejših prašičih ne bilo težavno, bi
lahko poskusil."

„Če bi mogla preiskati dva prašiča, ki sem jih
pred šestimi tedni videl tu v bližini stranišča, bi mi
bilo zelo ustreženo," proseče pravi Vogelnik. ,,Menim,
da ne bosta delala posebnih težkoč."

„No pa poskusiva," pravi Raznmnik. „Pošlji po
prašiča, potem naj jih polože na tla in naj jih držč."

Sosed je prašiča preiskal na očesnih vejah in pod
jezikom, a ni ničesar našel. „To pa še ni jamstvo,"
razlaga, „kajti ikre so se lehko drugod naselile. Sicer
pa pazi na to, kar sem ti povedal, potem ne bo treba
preiskovati. Če prašiči ne bodo mogli užiti koscev tra¬
kulje, tudi ikravi ne bodo!“

„Kar precej bom ravnal po tvojem nasvetu! Pa
še nekaj bi rad vedel: kako je pa s trihinami?"

„To se pa ne da kar nakratko razložiti, dragi
Vogelnik," odgovori Kazumnik. „Drugikrat. Pridi pri¬
hodnjo nedeljo popoldne po cerkvenem opravilu k meni
in pripelji tudi Kopitarja in še kaj drugih sosedov s
seboj. Poučim Vas o trihinah in Vam tudi pokažem
podob."

139 —

XLI. Trihine v prašičih ter škodljivost
podgan v svinjaku.

V nedeljo popoldne so k Razumniku prišli: Vogelnik,
Kopitar, Poljanec, Matevž in še nekaj drugih, da bi se
poučili o trihinah.

Razumnik je vzel iz knjižne omare živinozdrav-
niško knjigo, jo je položil pred se in odprl poglavje o
trihinah.

Podoba 42.

Pod drobnogledom povečan kos mesa s trihinami.
Gornje trihine so šele došle, spodnje so že zamehurjene;
pri a  je trihina že v luščini.

Nato je pričel razlagati ter jim je najprej pokazal
podobo trihine, zadelane v mehurček.

„Pri miših in podganah/ 1  je razlagal, „se pogosto¬
krat nahajajo v mesu prav majhni črvički, ki so zviti
in zadelani v apnastem mehurčku, Ti mehurčki in
črvički so tako majhni, da jih oko niti ne zapazi. Pod
drobnogledom, če se 90 —lOOkrat povečajo, se pa že

140 —

vidijo ti silno nevarni črvički. Zviti so kakor presta.
Na podobi to lebko vidite.' 1  Radovedno so kmetje ogle¬
dovali podobo (glej pod. 42.).

„Ti črvički v svoji apnasti lušči ni lebko do deset
let živi ostanejo."

„Čudno!" pravi Kopitar. „Kako pa pridejo ti
črvički iz podgane v prašiča in v človeka?"

„To je prav preprosto," odgovori Razumnik. „Če
pride podgana v svinjak, je znano, da so prašiči koj
za njo. Včasih jo vjemo in seveda tudi požro, kajti
prašiči vse žro, tudi meso."

„Sedaj razumem!“ poseže vmes Vogelnik, ki je
prav pazno poslušal.' „Potem se tako godi, kakor pri
mojem prašiču, ki je jedel kosce trakulje."

„Tako je, čeprav nekoliko drugače," smeje nada¬
ljuje Razumnik. „Razlika je le ta, da se trakuljina jajca
v prašičjem želodcu in v črevih ne razmnožujejo, dočim
je s trihino drugače. Trihina, to je tisti črviček, ki je
bil v podganjem mesu, prične rasti šele v prašičjem
želodcu ali črevesu, in sicer se razvijajo samci in samice,
ki se potem med seboj parijo."

„Ni mogoče!" vzklikne Vogelnik. „Kdo bi kaj
takega verjel!“

„In vendar je tako!“ pravi Razumnik. „Tukaj
na tej podobi (glej pod. 43.) vidite majhnega samca
in poleg njega večjo samico. Samica rodi, ko je dorasla,
kar naprej majhne, žive mladiče.

To traja nekaj tednov, ter v tem času zaplodi
več sto takih nevarnih zajedalcev.

Kolikor več zamehurjenih trihin je prašič požrl,
toliko več samic se razvije v njem, ki potem skotevajo
mladiče.

Število trihin v podganjem mesu je lehko silno
veliko. Našli so na pr. v mesu, ki ga je bilo za dober
lešnik, 1000 zamehurjenih trihin, in vsaka samica more
pozneje, če pride v prašiča, zatrositi do 1500 in celo
1600 mladih trihin!“

„To je grozno," zopet vzklikne Vogelnik. „Potem
je še huje kakor z ikrami."

— 141 —

„Saj se jih je mogoče obvarovati,“ odgovori Eaz-
umnik. „A o tem pozneje. Najprej naj Vam povem,
kako je potem z mladiči.

Dva dni po njih rojstvu prično
smukati zkoz črevo in pridejo najprej
v trebušno prečno mreno in v tre¬
bušno meso.

To prerivanje črevesa prašiče
silno boli. V štirih tednih so se
mlade tribine razlezle po vsem te¬
lesa in čez daljne 4 tedne se zvijejo
in mirno obleže.

Čez leto dni se mehurček, ki
jih obdaja, zaapni.

Če kdo zavžije sirovo ali napol
sirovo prašičje meso, ki je polno
zamehurjenib trihin, potem želodečni
sok razje apnasto luščino, trihinaje
oproščena in prične v človeku rasti.

Samec zrase do 1 1 / 2  mm,  samica pa
do 4 mm.  Nato se prične parjenje in
kmalu zatem kotenje mladih trihin.

Čez 5 do 10 dni po užitju trihi-
nastega prašičjega mesa že prično
mlade trihine riti skoz črevo.

Če je človek s prašičjim mesom
zaužil veliko trihin, potem se poka¬
žejo pri njem takrat, kadar mlade
trihine rijejo skozi črevo, znamenja
bolezni, ki so podobna trebušnemu
tifusu, in sicer silni črevesni katar
in driska. Bolečine so zelo hude.

Najbolj so občutljivi mladi
ljudje, manj starejši. Včasih človek
koj v pričetku umrje; navadno pa
smrt ni tako hitra. Kadar so tri¬
hine pri obolelem človeku prišle v
mesovje, potem so bolečine podobne Podoba 43.

protinu ali putiki.

V 6 tednih
ozdravi, če je še

človek navadno
do tja ostal pri

Trihina: a  samec in
b  samica, ki skoteva
žive mladiče.

— 142  —

življenju, a mnogi umrjo koj v prvih tednih, kadar
trihine prično lezti iz črev."

„Kaj ni nikakega sredstva proti tem nevarnim
zajedalcem?" vpraša to pot Kopitar, ki je pazno po¬
slušal sosedovo razlaganje.

»Dvoje sredstev je,“ odgovori Razumnik. „Prvo in
najboljše sredstvo je, da se prašičje meso dobro prekuha
ali prepeče, ker trihina vrelega kropa ne prenese. V
prekuhanem ali prepečenem mesu so vse trihine mrtve.
Kdor pa ne mara opustiti uživanja presne gnjati ali
klobase, ta naj pa da preiskati meso, če ni trihinasto,
kajti drugega sredstva ni.“

„Ali se trihine pri prašičih pogostokrat pojavljajo)
in na čem se spoznajo? Jaz še nikdar nisem videl
trihinastega prašiča, in moji sosedje tudi ne!“ pravi
Poljanec.

„Pri nas dosedaj o tej bolezni ni bilo še veliko
čuti," odgovori Razumnik, „in sicer zato ne, ker ali
nihče ni vedel, če je bil kteri prašič trihinast, in pa
ker pri nas ni navada jesti sirovo prašičje meso. Sicer
se pa tudi pri nas ta nadloga lehko vsak hip pokaže.

Kar se pa tiče znamenj, ki bi kazala na trihine
v prašičjem telesu pa, žal, niso posebno vidna. Le pri
mladih prašičih in če so zaužili veliko trihin, je zapaziti
slabost, klanje in drisko, kar se pa kaže tudi pri mnogih
drugih boleznih.

Pozneje dobi žival trde ude, okorno hojo in kvišku
zakrivljen hrbet.

Po preteku 6 tednov pa ni več ločiti bolnih prašičev
od zdravih.*'

„Ali ni nikakega sredstva, varovati prašiče tega
nevarnega malega črviča?" vpraša Vogelnik. „Če se
trihine dobivajo od podgan, potem utegne zadostiti,
če pazimo, da prašiči ne morejo požreti kake podgane."

»Gotovo!" pritrdi sosed. »Preganjanje in zatiranje
podgan je glavna reč. Skrbeti je tudi za svinjake, kjer
se podgane ne morejo lehko zarediti. Poleg tega je
tudi skrbeti, da prašiči nikdar na dobe jesti sirovega
mesa pogiblih prašičev, ki so lehko trihinasti. Pa ravno
tu se mnogokrat greši.

— 143 —

V nekterih krajih konjači svoje prašiče redijo
z mesom pogiblih prašičev.

Če je med pogiblimi prašiči kaj trihinastih, potem
se trihine naprej širijo.

Glavna reč seveda pa vendar ostane neizprosno
zatiranje podgan . 11

Stem je Razumnik končal svoj pouk.

Možje so se še v marsičem pogovorili, ko pa se
je bližal večer, se so hvaležno poslovili od izkušenega
svetovalca.

XLII. Prašičja kuga.

To pot pa Razumnik sam, dobri svetovalec vseh
vaščanov, zamišljeno stoji v svinjaku ter opazuje svinjo
„Lado“, ki kar naprej pokašljuje.

„Kaj je vendar svinji? 11  misli sam pri sebi. „Kašelj
kar ne odneha. Pred desetimi dnevi sem kupil to žival
za drage denarje; 200 K sem moral šteti, in sedej-

Prvi dan je nisem čul kašljati, drugi in tretji dan
tud ne, zato je nisem osamil. Zdi se mi, da to pot nisem
bil dosti previden in prebrisan, kakor o meni pravijo
vsi vaščani.

Svinja je zopet začela pokašljevati. Razumnik stopi
bliže in jo natančno ogleduje.

„Tudi sope težko, 11  govori Razumnik sam s seboj.
„Tega do sedaj še nisem zapazil. Sicer je to lehko od
tega, ker je breja.

V 14 dneh bo storila, in kakor kaže, bo imela
veliko mladičev. Morda bo boljša, ko se izprazni; saj
je mogoče, da jo muči pritisk na trebušno mreno. Le
ta kašelj me vznemirja.' -

„Ali svinja rada je ?“ vpraša vstopivšo deklo.

„Ne je več toliko, kolikor pred tednom , 11  odgovori
dekla. „Že nekterikrat sem zapazila, da svinja ni korita
dočistega izpraznila. Vsi drugi prašiči rajši jedo . 11

„Prinesi nekaj klaje ! 11  veli gospodar.

Hitro je dekla prinesla otrobov in poparjenega
krompirja ter je vse skupaj stresla v korito.

— 144 —

Pokašljujoča svinja je prišla počasi h koritu.
Zbirčno je vohljala po jedi in nekaj požrla, a je zopet
hitro odšla ter se zarila v steljo.

„Svinja je bolna, še celo zelo bolna!" pravi Raz¬
umnik dekli. »Bolezen je hujša kakor bi človek navidez
domneval; na pujske od te svinje nam ni misliti."

Razumnik je šel na dvorišče, koder se je drvilo
lepo število 5—6 mesecev starih pijskov. Pujsek je bil
lepši od pujska. Z dopadenjem je gledal živahno čredo,
ki je veselo okoli skakljala.

Na tihem je Razumnik izračunil, koliko vkratkem
za te prašiče izkopi. Lepa vsota je bila. Izpod 70 do
80 K ni mislil dati nobenega teh prašičev. Za plemenske
živali so bili prav gotovo toliko vredni.

Čemerni obraz se mu je razjasnil.

„Eden prašič sem ali tja", se je tolažil. „Če bom
imel z drugimi prašiči srečo, potem naj že v božjem
imenu pogine ta plemenska svinja, čeprav sem res veliko
pričakoval od nje, ker je iz jako imenitne reje. Če ne
bo druge nesreče, potem se še vedno lehko zadovoljim,
kajti ravno letos mi je dala prašičja reja prav lep
dobiček!“

Prešlo je nekaj dni.

Bolni svinji se ni nič obrnilo na bolje; narobe:
kašljanje in težka sapa sta se celo shujšala.

»Če tako ostane, moram dati svinjo zaklati," je
dejal neko jutro, ko je prišel v svinjak.

,.Prav bojim se, da niti 3 dni več ne bo živela."

„Danes ni svinja prav nič več jedla," pravi dekla,
„Niti kvišku je nisem mogla več spraviti."

»Najbolje bo, če grem po živinozdravnika," odgo¬
vori Razumnik.

Hitro je šel iz svinjaka ter naročil hlapcu napreči
koleselj.

K sreči je v mestu našel živinozdravnika doma, ki
je šel takoj z Razumnikom. Ko sta prišla čez uro na dom,
je bila svinja že tako slaba, da jo je kazalo kar zaklati.

Klavec je bil kmalu na mestu.

_ »Prav radoveden sem, kaj pokaže raztelesenje,"
pravi živinozdravnik Razumniku. »Bojim se, da ima svinja
prav hudo bolezen."

— 145  —

Ko je bila svinja zaklana in ves drob iz nje pobran,
je živinozdravnik prav sumljivo privzdignil rameni ter
je dejal: »Videti je vnetje pluč, prsne mrene in srčnega
mehurja. Radoveden sem, kaj najdem v črevih. „Ali do¬
volite, da čreva razparam?" vpraša Razumnika.

»Naredite vse, kar se Vam zdi potrebno, 11  odgovori
Razumnik.

„Če ne preiščem črev, ne morem izreči sodbe, 11
pravi živinozdravnik. „V tem slučaju je prav posebno
važno, da smo na jasnem glede bolezni. 11

»Zakaj to ?“  vpraša nekoliko prestrašen Razumnik.
„Jaz si ne vem tolmačiti, zakaj bi bilo tako važno
ravno pri tem prašiču? 11

„Ker se gre za prašičjo kugo! 11  odgovori vešči
živinozdravnik. „To ni šala, in nepotrebnega suma bi
tudi ne naredil rad napram veljavi, ki jo ima Važa reja. 11

»Bojite se, da bi utegnila biti svinjska kuga? 11
vzklikne Razumnik prestrašeno. „To bi bilo grozno 1“

„Več mesecev bi ne mogel prodati nobenega pra¬
šiča, in ves svinjak bi moral poklati. 11

„To bi bilo pač najbolje v tem slučaju, 11  pritrdi
živinozdravnik. »Sicer pa upajmo, da morda vendar ni
kuga. Pa tu so čreva. Poglejmo, če najdemo v njih uljesa. 11

Vzel je škarje in počasi razparal črevo.

Natančno je ogledoval notranjščino črev, ko je
oddrgnil vsebino in sluz.

»Če je kaj uljes, potem morajo biti tukaj le, 11  pravi
živinozdravnik, parajoč črevo na mesto, kjer kolkovo
črevo preide v obračilnico.

Natančno je pregledal ta kos, potem je pa dejal:

„Tu sta dve sumljivi uljesi. Veliki sta za dese¬
tico. 11  Pokazal jih je Razumniku.

„Ali je sedaj gotovo, da je bila ta kupljena svinja
bolna sa prašičjo kugo? 11  vpraša Razumnik bojazljivo.

,,Z vso gotovostjo tega denes še ne morem reči,"
odgovori živinozdravnik. Zboleti in poginiti mora še več
prašičev. En sam slučaj nam ne da vse gotovosti. Ce je
kuga, bo tako še več prašičev zbolelo z enakimi znamenji,
in potem ne bo dvoma, da imamo opraviti ž nevarno
prašičjo kugo. Za sedaj bi Vam pa svetoval, da ne pro-
daste nobenega prašiča, da bolezni ne zatrosite drugam."

10

— 146

»Tega gotovo ne naredim," zagotavlja Razumnik.
»Jaz gotovo nikogar ne spravim v škodo in nesrečo."

Živinozdravnik se je poslovil.

Ni dolgo trpelo, in živinozdravnik je zopet prišel
raztelesovat prašiče.

Čez pet dni je obolel pujsek, ki je še sesal. V
pričetku so mislili, da je pohojen, ker je nogo za
seboj vlekel.

Drugo jutro je zopet eden obolel, in še isti dan tretji.

„Tako; sedaj živinozdravnik lehko kar tri prašičke
raztelesi," pravi Razumnik zdihujoč svojemu sinu. „Pelji
se precej v mesto ponj!“

Še isti dan je živinozdravnik došel.

Eden obolel prašiček je bil še živ, druga dva sta
med tem že poginila.

Ko so mrtve prašičke raztelesili, so našli prav
značilna znamenja.

Vsi prašički so bili oboleli za vnetjem pljuč, prsne
mrene in srčnega mehurja. Na nekterih mestih je bilo
srce k mehurju priraslo in v srčnem mehurju je bilo
malo tekočine.

Uljesa v črevih se pa zbog kratkega časa še niso
mogla razviti.

„Tako, sedaj ni več dvoma, s ktero boleznijo
imamo opraviti," pravi živinozdravnik.

»Prašičja kuga je to."

Razumnika je prestrašil živinozdravnikov izrek.
Zadnji up mu je splaval po vodi.

»Sedaj moram podati uradno obvestilo, in potem
bo ta slučaj knge razglašen v uradnem listu," pojasnjuje
živinozdravnik.

„To je huda določba," pravi Razumnik ves prestrašen.
„Z dobičkom pri prašičji reji potem dolgo ne bo nič. Pa
kaj hočem? Kolikor hitreje se kuge iznebim, tem bolje."

„Dve poti imamo," pojasnjuje živinozdravnik. »Nare¬
dimo lehko poskus in cepimo vse prašiče s cepivom proti
prašičji kugi, in nato z oslabelimi trosi prašičje kuge.

Na ta način morda dosežemo, da okužene živali
ozdravijo!"

»To bi bilo imenitno sredstvo," vzklikne veselo
Razumnik. Kar nič ne odlašajmo; jaz bi bil iz velike

— 147 —

neprilike. Cepljenje bo imelo pa tudi to prednost, da pra¬
šiči, ki bolezen prestanejo, ne bodo več podvrženi kugi.

Potem bo okuženje izključeno, četudi pride med prašiče
kak drug bolan prašič. Hitro torej naročimo cepiva!"

Živinozdravnik je obljubil, da pride čez nekaj dni
cepit, ko dobi cepivo.

Ko je potem res prišel, je vsakemu prašiču vbrizgnil
za ušesi cepiva, in čez 5 dni oslabljenih kužnih trosov.

Po prvem vbrizganju ni bilo zaznati nič posebnega,

Živali so rade jedle in so ostale živahne.

Tretji dan po drugem vbrizganju je bila pa reč
drugačna.

Eden prašič je močno kašljal in ni prišel več
h koritu. Trije sesajoči pujski so se zarili v steljo.

Tudi ti so neusmiljeno kašljali.

Čez dva dni so oboleli trije večji prašiči in vrsta x
sesajočih pujskov.

S strahom je Razumnik gledal ta uspeh cepljenja,
in na večer petega dne je poslal po živinozdravnica.

Z glavo majaje je ta ogledoval bolne prašiče.

„To je pa zelo slab učinek/' je menil. „Tega
nisem nameraval. Razumnik, jaz menim, da so sedaj
vsi Vaši prašiči okuženi."

„Pravkar sta poginila dva pujska," pravi dekla,
ki je ravno iz koča vlekla mrtvi živalci. Tudi s ple¬
mensko svinjo, ki danes zjutraj ni mogla več vstati,
je slabo. Mislim, da še danes pogine, če je hitro ne
zakoljemo."

Razumnik in živinozdravnik sta šla naglo v koč
k bolni svinji.

Uboga žival je stegnjena ležala na stelji. Težko
je sopla. Kvišku se ni dala več spraviti.

Živinozdravnik jo je pregledal, kolikor se je to
dalo. „Še danes je to svinjo zaklati," je dejal. Tudi bi
bilo najbolje, vse bolne prašičke zaklati.

S cepljenjem smo sploh zakrivili hudo nezgodo.

Sedaj ni v vsem svinjaku ni enega prašiča, ki bi
ne kašljal. Cepljenje se prav nič ni sponeslo. Namesto
nekaj bolnih prašičev imamo sedaj vse okužene.

Iz tega je razvidno, da sedanje cepivo
proti prašičji kugi še ni zanesljivo."

148 —

»Kaj pa naj počnemo ?“  vpraša Razumnik, ves v
skrbeh. „Uvidevam, da smo naredili s cepljenjem veliko
napako. 1 '

„Vse prašiče moramo s pota spraviti, 11  odgovori
živinozdravnik. »Škoda bo seveda velika. Nekaj prašičev
vsekako še pogine.

„Nekteri pujski so močno bolni, in tudi marsikteri
starejši prašič bo moral pod nož. 11

„Vse močno bolne prašiče dam poklati, 11  odgovori
Razumnik. „Pujski se že dado prodati, in doječe svinje
opitam, ko bodo mladiči odstavljeni, če ne bodo preveč
bolne. 11

„Tej nameri morem le pritrditi, 11  zagotavlja živino¬
zdravnik. „V kakih 6 do 8 tednih bo svinjak izpraznjen,
in potem ga moramo prav temeljito razkužiti. 11

„Kaj ne moremo z razkuževanjem precej pričeti? 11
vpraša nato Razumnik. »Prihodnji teden prodam pujske,
in tako dobimo dovolj prostora. Med tem, ko razkužujemo
koče na eni strani, pa denemo ostale prašiče v koče
na drugo stran. 11

„To bi ne bilo umestno, 11  odvrne živinozdravnik.
»Razkuževanje se da le tedaj uspešno izvršiti, če se
ves svinjak izprazni. Do takrat moramo potrpeti. 11

Ko je minulo 6 tednov, je prišel živinozdravnik
zopet k Razumniku. Ta je v tem času vse prašiče prodal
v mestno klavnico. Škoda pri prodaji je bila seveda
občutna, a ni moglo biti drugače. Sedaj je živinozdravnik
velel vse lesene dele, kakor deske, stene med koči,
odre in ozadja sežgati ali zelo skrbno najprej očistiti
z lugom, in potem suhe namazati z zmesjo 200^ solne
kisline, 500 g  sirove karbolne kisline in 10 litrov kropa.

Namazane lesene reči so potem postavili za 4 tedne
vunkaj na dvorišče, da so se sušile in zračile, ter so
jih vsak teden enkrat obrnili.

Tekal išča in pašnika ni bilo treba razkuževati,
ker so ti prostori vedno na čistem zraku in solneu,
ki sta najboljša razkuževalca.

Zato je pa živinozdravnik dal z vso natančnostjo
in skrbnostjo zmiti s sodo v izpraznjenem svinjaku tla
in stene, železne vezi in traverze ter sploh vse, kar je
bilo notri, in vrhutega še vse to namazati s solno in

— 149 —

karbolno kislino, kakor gori povedano. Več tednov so
tako razkuženi svinjak prezračevali noč in dan. Pozneje,
kadar vanj pridejo prašiči, se svinjak pobeli in vse
železo se namaže z. železovim lakom. Leseni deli se pa
namažejo s karbolinejem.

Ko je živinozdravnik po tem razkuževanju zopet
prišel k Razumniku nadzirat naročena dela, je rekel,
da sedaj ni v svinjaku nobenega kužnega trosa več.

„Ali moram vzlic temu z nakupom prašičev čakati
še do jeseni?" vpraša Razumnik. „Svinjak je razkužen
in kužni tros je menda uničen?"

„Jaz bi svetoval, novokupljene prašiče poprej de¬
jati v telečji hlev," odgovori živinozdravnik. Tamkaj
naj bodo živali nekaj tednov osamljene. Če bi kteri
izmed novih prašičev dobil kugo, bi bilo vse naše delo
zastonj in bi lehko zopet odnovega pričeli."

„No, to bi bilo lepo," meni prestrašeno Razumnik.
„Boga hvalim, da je to delo prikraju."

„Jaz bi Vam sploh svetoval kupiti 3 mesece stare,
lepe plemenske svinjice ter jih najprej dejati v prazno
šupo; saj je sedaj poleti toplo. Za take mlade prašiče
se vse potrebno kmalu pripravi, ker ni treba drugega,
kakor par korit in par lesenih pažev.

Jeseni te prašiče, ki so sedaj poceni, že lehko
imate za pleme, in tako vam ne bo treba jeseni kupo¬
vati dragih plemenskih živali.

Ko pride mrzla jesen, pa denite prašiče zopet v
ta prezračeni in razkuženi svinjak."

„S tem nasvetom sem zadovoljen," odgovori Raz¬
umnik veselo. „Kakorhitro bo vse potrebno priskrbljeno,
kupim iz reje, ki je na posebno dobrem glasu, kakega
pol tacata lepih plemenskih svinjic in mrjaščeka.

Z rejo moram seveda pričeti popolnoma odnovega.

Tožiti in jadikovati nič ne pomaga; sedaj velja
delati. Vprihodnje bom že bolj premišljeno in skrbno
ravnal.

Kadar bom zopet imel vso rejo skupaj, ne pride
mi nobena tuja žival več v svinjak, razen novega mr-
jasca. Mrjasca pa, ki ga bom moral kdaj kupiti, vselej
drugje osamim za 14 dni.

— 150  —

Saj imam prostora dovolj, in za enega prašiča je
kmalu kje prirejen začasni hlev.

Vaš sklep popolnoma odobravam,“ odgovori živino-
zdravnik.

„Na ta način gotovo lehko preprečite novo okuženje.

Čez 8 dni je imel Razumnik v šupi zopet 8 mladih
svinjic in mrjasca. Živali so bile vse zdrave in ži¬
vahne. Vsled izborne krme in oskrbe so prašiči izvrstno
uspevali.

Prišli so tudi pogosto na prosto. Saj je bilo do¬
mnevati, da so solnce, zrak in veter zamorili vse knžne
trose na tekališču in na paši.

XLIII. Prašičja rdečica in nje zdravljenje
s cepljenjem.

Prišlo je vroče poletje. Naenkrat zboli pri Raz¬
umniku mlad prašič, in dan potem drugi.

Razumnik se je sam peljal v mesto po živino-
zdravnika.

Ko sta stopila v svinjak, je že poginil prašič,
ki je prvi obolel. Po trebuhu, na glavi in na drugih
mestih je imel modrordeče zaplavljene lise.

„Neumno je bilo, da sem nove prašiče izpuščal na
staro tekališče,“ pravi Razumnik. »Zdi se mi, da sem
si vsled tega drugič nakopal prašičjo kugo."

„To ni prašičja kuga,“ odgovori živinozdravnik.
»Prašiča sta obolela za rdečico, ali, kakor nekteri pra¬
vijo, za perečim ognjem.

Le poglejte tukajle te modrordeče lise.

Tu ni nikakega dvoma."

»Potem se pač dado prašiči z uspehom cepiti?"
vpraša Razumnik. »Vsaj bral sem tako, da je iznajdeno
proti rdečici popolnoma zanesljivo cepivo."

»Res je tako," potrdi živinozdravnik. »Cepivo proti
rdečici je izborno, in ni se nam bati kaj takega, kakor
s cepivom proti kugi. K sreči imam cepivo ravno pri
sebi in ga lehko takoj vbrizgam. Na potu domu sem
nameraval cepiti pri drugem posestniku, pa to lehko
preložim na drug dan.

— 151

Temule bolnemu prašiču bom vbrizgal veliko mno¬
žino cepiva, »zdravilno množino", kakor pravimo; za
druge, dosedaj zdrave prašiče zadostujejo manjše mno¬
žine. In potem vbrizgam oslabljene kužnine. Zdrave
prašiče cepim zato, da preprečim, da ne
obole, kajti rdečica je kužna bolezen in je
domnevati, da jo nalezejo tudi vsi drugi
prašiči,  če j e že  niso."

Podoba 44.

Prašič z zateknjeno cepilno iglo.

»Kar pričnimo," pravi Razumnik. »Precej pokličem
dva hlapca."

Kmalu je bilo vse potrebno skupaj.

Cvileče prašiče so drugega za drugim vjeli, trdno
držali, in živinozdravnik jim je zabodel cepilno iglo
v ohlapno kožo pod ušesom. Potem je nateknil na iglo
brizgalnico ter je vbrizgal cepivo, vsled česar je na
dotičnem mestu precej nastala majhna oteklina zaradi
pritiska cepiva (glej pod. 44.). Zdrave prašiče je živino¬
zdravnik cepil na obeh ušesih, in sicer na eni strani
s cepivom, na drugi strani pa z oslabljeno kužnino.

— 152

Drugi dan je bil oboleli prašič nekoliko boljši,
tretji dan je že prišel h koritu, in četrti dan je bil zdrav.

Pri drugih prašičih se bolezen niti ni pojavila.

Cepljenje se je to pot izborno sponeslo. Noben
prašič ni poginil za rdečico.

Bilo je nekaj tednov potem. Razumnik je sedel s
svojimi prijatelji vaščani v gostilni.

Z velikim zanimanjem so vaščanje sledili dogodkom
v Razumnikovem svinjaku, ko je bil okužen.

Kar misliti si niso mogli, da se je taka nesreča
pripetila Razumniku, ki je vendar tako prebrisan in
izkušen. Izvedeli so tudi, da je bila prašičja kuga vsled
cepljenja še silnejša. Zategadelj niso mogli razumeti,
da je Razumnik zopet dal cepiti prašiče, ko se mu je
svinjaku pojavila druga kužna bolezen, rdečica.

„Na takele novotarije pa jaz že nič ne dam," pravi
Vogelnik. „Jaz svojih prašičev gotovo ne dam cepiti,
če se okužijo.“

„Ne morem ti prav dati," odvrne Razumnik. „Res-
nično mi je cepljenje proti prašičji kugi povzročilo le
škodo, zato pa vsega cepljenja vendar ne smemo zametati."

Že več let sem cepijo v vseh naprednih deželah
prašiče proti rdečici, in uspehi so imenitni.

Cepivo proti prašičji kugi dosedaj še ni bilo za¬
nesljivo, a ravnokar sem bral, da se je posrečilo pri¬
rediti že dokaj boljše.

Bodimo hvaležni učenjakom, ki se trudijo najti
sredstev, ki varujejo živinorejca najnevarnejših sov¬
ražnikov, raznih kug.

Upajmo, da se jim to posreči.

„V tem smo vsi enih misli," vzkliknejo možje
okoli mize. „To bi bil pravi blagoslov za živinorejce."

„Prav imate," pritrdi Razumnik. „Zanesljiv in
zajamčen način cepljenja proti vsem prašičjim kužnim
boleznim bi bil velik blagoslov za prasičerejca."

To sem uvidel to pot, ko se je v mojem svinjaku
pojavila rdečica.

Za rdečico obolel prašič je ozdravel vsled cepljenja,
in drugi prašiči se niti okužili niso, ker so bili pravo¬
časno cepljeni.

— 153

če  bi imeli proti prašičji kugi tako zanesljivo
cepivo, bi lehko bolj mirno spali. Dokler pa takega
pripravnega sredstva nimamo, moramo rabiti drugo.

„In to je?“ vpraša radovedno Vogelnik.

„Tako hranilno sredstvo je naj večja previdnost pri
nakupovanju," odgovori Razumnik.

„Da mi je prašičja kuga tako škodo prizadela,
sem sam kriv, ker nisem bil dovolj previden, ko sem
kupil ono plemensko svinjo, ki je prva zbolela. Če bi
bil imel to svinjo najprej kakih 10 dni kje posebej
zaprto, zunaj svinjaka, ter bi jo bil opazoval, potem bi
bil bolezen pravočasno spoznal, in drugi prašiči bi se
bržkone ne bili okužili. Drugič se mi kaj takega gotovo
ne pripeti, in vedno bom imel pripravljen majhen svinjak
za osamovanje.

Kakorhitro bom imel dovolj plemenskih živali, tudi
ne nameravam več kupovati plemenskih svinj, ampak
samo mrjasce.

Vam pa, ljubi sosedje, tako ravnanje tudi prav
toplo priporočam."

„Ubogati te hočemo," obetajo Vogelnik, Poljanec,
Vrhovnik in vsi drugi, ki so sedeli okoli mize ter so
hvaležno segali Razumniku v roko.

In bili so mož beseda vrli kmetje, sebi v veliko
korist ter na čast sosedu Razumniku, ki se je neumorno
uspešno trudil kot učitelj naprednega kmetijstva, da je
sovaščane poučeval in jim ob vseh jreprilikah nesebično
pomagal!

® NUK


Narodna in uniuerzitetna
knjižnica

00000447275

*

Kmetijska knjižnica

1. zvezek: Dr. E. Hotter: Gnoj in gnojenje

2. „ Fr. Stupar: Apno v kmetijstvu .

3.  „ Fr. Stupar: Navodilo, kako je se¬

stavljati poročila o letini . . .

4. „ Dr.Steuert-Pirc:SosedaRazumnika

prašičja reja.