Zvončki.
Pa so rekli, pa so rekli,                  Da ste videli škrjančka,
ko so priskakljali                            kak lepo jih je pozdravil,
tja na griček, na vršiček                 dražestno se jim poklonil,
zvončki mladi zali:                         z zalo pesemco proslavil. . .
,,Cudo božje, vse še spančka:         Da ste videli metuljčka,
dajmo, no, prijateljčki,                     kak gorko jih je poljubil,
pa jim, pa jim zaigrajmo                kak se čmrlj je godrnjavček
budnico pomladnih dni."                 v njih objemu ves izgubil. . .
In so jeli in vzdrhteli                     In ta vetrček poredni,
z grička šumnih, solnčnih lin          kak se k njim je pridobrikal,
so v dolino glaski bajni:                jih pobozal, jih zazibal,
cin, cin, cin - gel, klin - gel, cin !       bliial se in spet odmikal. . .
In iz postelj in iz okenc                 Popje je razgalil grm,
in iz rosne travice                           da zacvel je — solnčni kres;
so pokukale zvedavo                       vstal je z glorijo ovenčan
rozic drobne glavice.                        maj in vzpel se do nebes.
In so vzrle solnček zlati                 Ves zamaknjen vanj in v solnce
in so čule ptičkov glas.                   starček je roke razpel —
,,Jojme, vstančkati bo treba,            po minuli je mladosti
zdaj vesel je, pisan časl"                hrepeneče zaihtel:
Ljubko so se nasmehljale,                „0, mladost, mladost ti mila,
vase vpile dih poljan,                     pridi, daj se mi objetil" —
brž iz postelj poskakljale                 A fe znal, da zanj umrla,
vun v svobodo, v beli dan!            že pred davnimi je leti. . .
Kimajo prebeli zvončki, kot pozvanjali bi k nebu. — Morda to mrtvaški zvončki so k njegovemu pogrebu ?
Miroslav Kunčič
32