Dogodba z volkovi na Poljskem
(Po Dielitz-u, Pr. Hubad.)
svojo  sestro Aniuijo sem bil v pohodih na gradu svojega  strijca ob meji
litvanskej.   Kar pride nenadoma  žalostua vest,  da mi je oče hudo  obolel.
Zato se nisern smel muditi; sneg ni več padal, hnra je svetila jasno, Eosko, stari izkušeni lovec, bil je zanesljiv kočijaž, za-to se odločimo odriuiti še zvečer in voziti se vso noč.
Zaviti v kožuhe, dobro oskrbljeni z živežem, sedemo na sani. Se predno se naredi noč, pridemo v veliki gozd, ki nas je ločil še od oeetovega doma. Eazteza se daleč na Litvausko. Pot je širok, ali na potu bilo je mnogo snega iii ledu, oviralo nam je pot in utrnjevalo naše konje. Molčali smo vsi, le peketanje konjsko in smrčanje naše krš&enice je motilo tihoto. Sestrine in raoje misli so bile pri dra-gemu očetu; ker je bil vže tako star, nisra si mogla prikrivati nevarnosti.
Skoro je bilo vže polunofi, nič nenavadnega se še ni bilo pripetilo, kar po-stanejo konji nemirni, težko sopejo, sami zafno dirjati hitreje. Vže več let smo imeli te konje, vedeli smo, da mora biti kaj posebnega, kar jih vznemirja. Bali so se, plašno so se ozirali, kakor bi jih podila neka nevidna moč naprej.
Emahi začno skakati tako divje, da jih je moral držati Eosko z vso silo; komaj jih je krotil. Nenavadua divjost me je skrbela, slutil sem kako pretečo ne-varnost. Tudi Rosko je bil nemiren; oziral se je večkrat in vlekel na uho. Kar najedenkrat odjenja konjem z vajeti; zdirjali so, kolikor so mogli teči. Sedel sem zadej v saneh.   Obrnem se nekoliko, z ustmi se približam kočijaževemu ušesu.
,,Kaj je, Eosko?" vprašam ga tako tiho, da me Aninija ni mogla čuti. Starec poinisli nekoliko, pa mi odgovori ravno tako tiho: »Bojim se, da so nam volkovi na sledu. Mraz jih podi iz gozdov, glad jih goni k nam, izgubljeni smo, ee nas ne otmo hitri konji."
Videl sem vžc smrt v strašnih podobah; ali nikdar nisera še obledel mej gromom v vojski tako, kakor na te besede. Prva misel mi je bila Aninija; vže sem videl kako mesarijo krvoločno zveri njeno lepo, nežuo telo. Večkrat sem vže slisal o hitrosti in trdovratnosti, s katero zasledujejo volkovi svoj plen. če nam konji ue padejo, rešeni smo; ali bojim se, da bi njihove moči ne opešale.
Irael sem s seboj lorski nož, puško in dva samokresa; ali smodnika in svinca samo malo.
Stari Eosko je priganjal konje; ali tega ni bilo treba, lastni nagon gnal jih je hitreje nego bič.
Gledal sem vedno uazaj; še nisem zapazil ničesar, kar zavpije Rosko, ki je imel bolje oči in ušesa: ,,Vže gredo, vže gredo! Ali čujete sopenje ? Temna pika tam zadej; to jih je nad sto."
Zdajei zagledam tudi sam, kar je zagledal Eosko z bistrim očesom prvi. Gosta, trda tolpa bližala se je vedno bolje. Divje, strašno tulenje razlegalo se je po noči do nas, izvestno znamenje bližajoče se nevarnosti.
Aninija še ni slutila ničesar; preteča nevarnost je še ni vzdraraila iz sna. Nisem je smel pustiti več nevedne. Vže sem razlofieval tolpe zverin; vže skačejo po-samezui naprej iu se bližajo na streljaj. Puško vzdignem ter pomerim na prvo zver.
—*¦< 157 >*-•—
,,Pripogni se!" zavpijem nad sestro. Iz trdega spanja vzdrami se reva. Po-gleda me, kakor bi hotela vprašati; ali brala mi je z lica, da ni časa za pogovor; nehote se pripogne.  Prvi iu najraočnejži volk se zgrndi zadet.
Pok predrami krščenico; mislila je, da so nas napadli roparji, glasno začne upiti na pomoe. ^Sami volkovi so," reče stari Eosko hladne krvi, ,,ubitega tovariša trgajo. Jednega sovražnika imarao menj," nadaljuje; ,,ali še jih ostaja na stotine, da —"
Ni izgovoril; ženara ni hotel praviti strašne nevarnosti.
Konje je podil strel še hitreje naprej, volkovi so mesarili ubitega tovariša.
,,Ne bo jih mudil dolgo," zašepeče mi Eosko. nKmalu nam bodo zopet za petami, konji bodo onemogli."
Ouditi sem se moral Auiniji. Tolažila je krščenico, naj se uda neogibnej osodi. Potem sklene roki in začne moliti mirna kot angelj.
Ta prizor ohrabri in ojači rae. Puško nabijem in čakam pripravljen. Konji napenjajo vse svoje moči, ali vže se je bližalo nekaj zverin z odprtim žrelom.
Strel podere zopet prvega; vže sem upal, da nam bode ostalo toliko časa, da bi prišli iz gozda ali do kakega človeškega sela, ker se obotavljajo zveri pri ubitih tovariših. Ali kako prevarljiva je bila ta moja nada. Komaj je bila nabita puška, zopet so nam bili volkovi za petami.
nTo vse ne pomore nič." zašepeče mi Eosko; ,,konji onemorejo kmalu, in potlej smo izgubljeni!"
In res, vže se je kazalo, da pojemajo konjem moei. Težko so scipli, dirjali so nejednako. Vender so storili, kolikor so raogli, spoznavali so nevarnost kakor mi.
Strašno je bilo to za nas, trepetal sem ne za-se, ampak za Aninijo. Postrelil sem še nekaj zveri, ali to jih ni ustavljalo. Prav blizn so nam vže bile za petami. vže sem razločeval jezik in svitle oči vsake zveri posebej.
Pa koliko jili je bilo! Smodnika nisem imel več zoper toliko sovražnikov; imel sem šamo še nabita samokresa, lovski nož in kopito svoje puške. Eosko opazi vse to.
nŠe jedno upanje nam ostaja," reče. ,,Spominam se, da sem opazil na potu semkaj zapuščeno lovsko kočo. Ne more biti več daleč. Oe se nam posreči do nje, varni smo vsaj za trenotek; če ne, bodite tako usmiljea, gospod, in dajte gospodični z jedino še nabitim samokresom hitro smrt, da jo rešite strašne srarti volčjih zob!"
Ves osupel pogledam starega, zvestega služabnika; solza m« je drla po zgu-banem lici; kimal je z glavo, da bi mi potrdil strašne besede.
Nikdar ue pozabim tega trenotka; leden mraz prešinil mi je ude, ko po-gledam mili obraz svoje sestre in pomislim, da jo bodem moral usmrtiti morda vže čez rnalo sekund. Pobožno in udano je obraeala sestra mile svoje oči k nebu udajoža se brez godrnjanja v voljo božjo.
Zdajei zagledamo strašne sovražnike ob straneh naših sanij: videl sem, kako se jim širijo nosnice, kakor bi nas hoteli povohati predno nas napadejo.
V tem hipu malo da nisem obupal. Levica zgrabi samokres in z negotovim očesom pogiedam sestro na glavo. Zdelo se mi je, da nisem več človek nego divja zver, ki hoče dmgej iztrgati njen plen. Nehote potegne desnica lovski nož iz nožnic. Pred očmi mi je bilo vse krvavo, samo požrešne volkove in bel sneg sem videl še pred seboj.
-  158  -
Zver nastavi strašen skok, da bi skočila v sani. Ali zadenem jo dobro, roh-neča se zvme nazaj. Aninija pade nezavestna. na krščenico, ki je ležala vže dolgo brez vse zavesti.
,,Dobro!" zavpije Eosko. BŠtedite smodnik, rabite nož in kopito! Kočo vže vidim. Le nekoliko trenotkov še vztrajajte, rešeni smo!"
Te besede me zopet ohrabrijo. Neusmiljeno je bičal Eosko konje. Uboge živali se zaženo v največji dir. Jaz utaknem sainokresa spredaj v kožuh in s pov-zdignenim kopitom stojim na saneh.
Moje pretenje jih je prestrašilo, ali jih je pa osupnila nenadna hitrost konj; nekoliko se jim umaknemo. To je bilo za nas brez pomena. Ozrem se, ravno poleg nas so bila odprta vrata koče. Rosko zavpije od reselja. Konje ustavi ter skoči s kozla. ,,Tiismo! tusrao!" zavpije,  ,,niti trenotka se ne smemo obotavljati!"
V teni se je zavedla Aninija, vže je bila se sanij. Eosko prinese za njo ne-zavestno krščenico. Jaz sem bil zadnji. Ko stopimo v kočo, zgrabi stari sluga puško ter skoči ven. Začuden se ozrem po njem. Videl sem, da bo kmalu volkov brez števila okolo nas. Kličem toraj Eoska, naj se ne podaje v nevarnost; ali vže je izgotovil svoj namen. Dvakrat udari z bičera strašno po konjih, da zdirjajo na vso moč naprej, potem se vrne h koči. Vže priskačeta dva prva volkova. S ko-pitom puške ju pobije, stopi v kočo ter porine zapali pred trdna hrastova vrata. Bil je skrajni čas.
Zaman bi skušal praviti, kaj sem čutil ta trenotek. Mnogo let je tega, mnogo sem doživel, ali še se spominam natanko te dogodbe.
Ko je poganjal Eosko konje — sarao tako jih je bilo mogoče rešiti — zgrabil je gorečo svetilnico z voza. Volkovi so tulili zvunaj, zagaojali se na vrata, plezali na okna, zaprta s trdnimi deskaini, a mi smo pregledovali kočo.
Drugega ni bilo najti, nego gole prstene stene. Na jednej strani je bOa klop iz prsti; v jednem kotu kiip na polu segnjite slame, a poleg nje najdemo nepre-cenljiv zaklad, suhih drv, dosti, da nas varujejo mraza vsaj za štiri in dvajset ur. Stari sluga zaneti takoj ogenj, prijetna gorkota se razvije po koči. Dim je pla-polal skozi luknjo, kakeršne puščajo po lovskih kočah v strehi.
Eadoveden sem gledal sestro. Klečala je poleg krščenee, skušala jo vzdramiti iz nezavesti. Kmalu se jej posreči. Potem ležemo k ognji. Zunaj so tulili so-vražniki, a rai smo si čestitali, da smo jim utekli.
Sarao stari Eosko se ni zmenil za dobroto nebeško. Temno je zrl v ogenj, čelo mu je bilo nagubaučeno, sem ter tja je zmajeval z glavo. Jaz sem se pa čutil tako srečnega, da se nisem mnogo brigal za njegovo otožnost. Zdajci zasli-šimo od zvunaj strašen krik; prestrašeni se spogledamo. Krik je bil tako močen, kakeršen ne more priti iz človeškega grla. Kinalu utihne, ali vedno nam je donel še po ušesih.
Po kratkera molku reče Eosko: ,,Ta strašen krik naznanja smrt vašega naj-ljubšega konja, gospod! Velikokrat sem vže slišal upiti tako pojemajočega konja na bojišei. (iotovo so prišle uboge živali volkovom pod Ja-emplje. Zdaj jih žro, zato se ne brigajo za nas; ali kmalu se vrnejo k nam hujši nego li prej."
Pravo je trdil Eosko. Kmalu začno napadati krvoločne zveri kočo na novo; še hujše so bili od prej, dobro smo slišali, da napenjajo vse sile priti na streho.
—>x 159 ~—
Pazno smo se ozirali k višku.   Kar zapodi  veter dira od luknje,  vedro nebo se zasveti nad nami, pokažejo se nam pa tudi štiri krvava volčja žrela.
Mirno reče starec: ,,Teh se nam ni bati, ogiya se boje, svitloba jih slepi, da nas še ne vidijo."
Zdajci strašno zahrešči; isti hip izginejo tri zveri, četrta pa pade s podrto streho k nam ravno v ogenj.
„ Usti-elite ali raerite dobro!" zavpije Eosko, ter sam zgrabi za puško. TJstrelim in zadenfem, Eosko pa ubije volka s kopitom svoje puške do dobrega.
Smrdelo je od krvi in od ognja; volka vržemo v kot, starec pa reče: nMenda se nam ni bati drugega takega pohoda po noči. Ali dan nani bode poslal že več takih gostov, nego jih moremo pobiti!"
Jaz sara sem slišal te besede. Tprašam ga torej tiho, kaj bi se nam bilo bati po dne; saj bi jo potegnili volkovi po dne v gozd.
,,Tega ne moremo upati," odgovori mi. nKjer se nabere volkov veliko šte-vilo, ne boje se dneva. Dokler imarao drv, nam se ni bati napada od zgoraj. Drugega upanja nam ni, nego da branimo ženske in sebe do zadnjega trenotka. Kaj pa bode, če postane zopet noč pa nimano več drv?"
Zadnji up je splaval po vodi, poguba se mi je zdela neizogibaa. Britko ob-upanje se me loti. Vender sem skušal prikrivati Aniniji nemir; prijazno so se jej smehljale ustni v spanji; trgalo mi je srce.
Stari Eosko je netil v tem ogenj. Pogasil je. Pri luknji na strehi se ni po-kazala volčja glava več, okolo vrat so pa praskali volkovi, tulili so vso noč.
Predno rai je povedal Rosko, česa se boji, želel sem si dne, a zdaj bi mi bilo najljubše, ko bi noči ae bilo konec. Pa kaj bi nam bilo pomoglo, postradati bi inorali; v volčjem žrelu bi umrli vsaj hitreje.
Počasi oblede zvezde, dan napoči. Boskovo prorokovanje se začne spoluovati. Volkov je zlezlo do dvajset na streho, ki se je vže udirala pod njimi. Aninija je še spala, hvala Bogu. V največej sili, ko vže nismo vee upali rešitve, poci puška, druga, tretja, lovski krik in pasje lajanje nam udari na ušesa. Ženske planejo iz spanja k višku, volkovi poskačejo s strehe in zbeže.
Eosko odpre naglo vrata in veselo zavpije: ,,Volkovi so jo vže pobrisali, lovci prihajajo iz gozda!"
Skočimo k vratom. Bili smo prosti. Veselo sopemo sveži zrak. Na čelu lovcev zagledamo rešitelja, Leona M., ženina moje sestre.
Kdo bi opisoval veselje. Kar izvan sebe sem bil, objamem ga z rokama, kajti sestra je bila zdrava na mojej strani. Hvaležen podajam Leonu roko. Lovei gonijo volkove, mi mu pa pripovedujemo, kaj smo trpeli; on pove, kako je prišel še o pravem času. Na strijčevem gradu, kjer je bil z nami v pohodih, raznesla se je kraalu po našem odhodu novica, da je prišla velika tolpa volkov iz litvanskih gozdov v kraje, skozi katere je peljala naša pot. Prebivalci vse okolice se zbero na lov. Strab. se ga loti za nas; takoj zbere vse, kar more nositi puško in otide na lov. Bližnji graščaki se mu pridružijo. Hoteli so začeti lov še le prihodnji dan, a Leon jih pregovori, da gredo takoj. ,,Tako, prijatelji," konča svoje poročilo, ,,pomagal sem v vašo rešitev!"