Simon Škrabl (1844—1935.) Rojen je bil na Brestovcu pri Rogaški Slatini, nastopil službo proti koncu leta 1861. pri Sv. Križu, služboval tam 43 let, bil v pokoju 31 leto, dne 14. junija 1935 smo ga v Šmartnem ob Paki pokopali. Pri žalni službi božji je bila domača šolska deca, tucat učiteljstva, kakih 100 drugih. ljudi, petje, venci, cvetje, nagovor, pa konec. Kaj pa še hočete drugega. Saj, ko je odšel v polkoj, ni dobil ne medalje, ne zaslužnega križca, ja še pohvalnega dekreta ne. Kaj hočete torej mnogo govoriti, za življenje itak ni bil več. Tako tonejo v pozabljenje naši ljudje. Naši dobri ljudje! Kajti pokojnik je bil med ustanovitelji naše stanovske organizacije, bil je med prvimi, ki so se žrtvovali za stanovsko solidarnast in sprejel od organizacije diplomo častnega članstva, do smrti je bil ponosen na njo. Tožil mi je, da današnje učiteljstvo ne pozna tovarištva, ker ne ve, kaj je hudo. Nastopil jo službo kot neznaten podučitelj, podrejen vsakomur, odvisen od vsakega. Ko je odhajal v pokoj, je bil priznan voditelj naroda v svojem okolišu, dobil je diplome častnega članstva 10 občin. Pokojni naš tovariš škrabl je bil narodnjak- junak. Prva leta njegovega službovanja so zavita v sivo kopreno pozabljenja, kajti prvi njegovi učenci so klecnili v grob pred njim. Ko je leta 1867. prevzel vodstvo takratne dvorazrednice z nad 500 otroki, je pričela njegova življenjska naloga, njegova trnjeva pot. Baš takrat je Bismarkov pohlepni nacionalizem začel priipravliati gradnjo germanskega mosta proti Adriji, temelji ©nega stebra bi se morali zasidrati v Rogaški Slatini, graditelji so računali na Škrablovo pomoč, on naj bi v šoli vzgajal »Nemcem prijazne Slovence«. Škrabl pa je sodelovanje odklonil, ga odklanjal do upokojitve in se za to pokoril vse življenje. Kmalu je bil pri oblasti zapisan za buntovnika. Šola je ostala še leta dvorazrednica, občine so bile za razširjenje oblasti proti. Na šolo so mu fošihali bolclir.e učiteljice, »da bi se lahko na Slatmi lečilc«, navadno so bi'e na dopustu, ker v prenapolnjenih razredih niso mogle zdržati. Poučevala sta torej s pok. tov. Kitom mnogokrat sama po 500 — 600 otrok. Nekega leta jih je imel Škrabl vsesam. Temeljita so bila nadzorovanja. V starih spisih lahko čitamo: Nekaj tragikomičnega iz mlaiše preteklosti. Za 4. maj in sledeče dneve tekočega leta je cerkveno oblastvo 'napovedalo misijon, da se ljudje spokore za storjene grehe. Potom časnikov je zvedel za to cerkveno prireditev tudi naš poŽTtvoval!ni šolski nadzornik N. Takoj je zasumil, da bi znali križevski učitelji to priliko izrabiti za male počitnice in bi ne bilo slabo, če bi se jih presenetilo v sladkem brezdelju. Mišljeno, storjeno. Lil je dež. tulil vihar. Sedem ur daleč je brodil po blatu od Ptuja do sem, sladko je bilo upanje, da slednjič ugodi svojemu nagonu maščevalnosti. Vendar, neopedagog obrača, Nemesis obrne. Pri misijonih hitijo ženskice, stare ;n mlade, zelo zgodaj v cerkev, da &i zasigurajo primeren prostorček. Ropotanje okovanih čevljev in zvonjenje me je spravilo iz postelje že ob štirih. V prvem svitu sem odšel v pisamo v prvem nadstropju, da si poiščem kako delo. Ker je bilo še pretemno, sem si nažgal košček smodke in odšel v razred ob pisarni. Odprl sem okno pri mizi, nato drugo. Vse je bilo tiho. Ko pa sem stopil proti zadnjemu oknu, je nastal v kotu pod zadnjo klopjo nekakšen šum, se jačal, sledniič se je pokazal iz klopi pokvečen fijakarski klobuk na zabuhlem obrazu. Ta čudna prikazen me je čisto iznenadila, odskočil sem in se ozrl po čem že, da bi se lahko branil, če me napade. Pozdravil je »Guten Morgen« in po glasu sem spoznal vtihotapljenca, mojega Ijubljenega prijatelja nadzornika N. No, si boš mislil, mladi prijatelj. da je temu nepričakovanemu srečanju sledilo kako objašnjevanje. Čisto nič! Njegove strogosti nisem vprašal, ne kako. ne kdaj je prišel v šolo, ravnal sem po nauku našega največjega Učitelja, ki veli: Če te sovražnik udan na eno lice, nastavi mu še drugega! Nepričakovanega gosta sem odvedel v svoje stanovanje, mu dal toplo suknjo, kave, žganja (njegov element!), smodk. Ob devetih pa se je začelo. Šolo oz. učiteljstvo je temeljrto inspiciral. se pa tudi temeljito blamiral, dve leti ga ni bilo k Sv. Križu. To pa sem zapisal radi tega, da boste v poznih letih čitali, da so se med nami godile stvari, ki bi bile drugod nemogoče. Pri takem nadzorniku je razumljivo, da Škrabl ni dobil starostnih doklad. Škrabl se jc pritoževal, prišcl je deželni šolski nadzornik, prišel predsednik upravnega sodišča, sam minister vitez Unger, našli niso razlogov za grajo, a starostnih doklad Škrabl le ni dobil. Imel je zbrano nevesto, za rodbino so mu bili dohodki prepičli, ni se uklonil, ostal je samec. Omagal pa ni pri delu. Roko v roki z domačimi duhovniki je ustanovil politično društvo in gojil nacionalno zavednost tudi med odraslimi. To je bilo veselja, ko so leta 1892. naskočili pri volitvah občino Rogaško Slatino in jo dobili v roke. Res so potem zdravilišče izločili iz velike občine, mesto stebra je stal le količek. Mi boste li verjeli, da je Škrabl leta 1882. ustanovil pri Sv. Križu kmetsko-nadaljevalno šolo? Obiskovalo jo je 35 učencev, Škrabl je imel v njej vsako zimo po 50 predavanj. Iz njegovih zapiskov še nekatere zanimivosti, ki so še danes aktualne. Leta 1899. Ob tridesetletnici državnega šolskega zakona. In vendar slišimo danes po tridesetih letih., da osnovna šola ne daje tega, kar se je od nje pričakovalo. Šola nima samo namena, da vzbuja smisel za širjave in spoznavanje oddaljenejšega, deco mora vzgajati za kmetski poklic. Ne iščimo najvažnejšega in najglobljega razloga za propadanje kmetstva v zunanjih razlogih, šola usmerja mladino proč od kmetijstva in poljedelstva. Leta .... Nadzornik N. je odšel. Kaj je odnesel s seboj? Težko obremenjeno vest in prokletstvo učiteljstva. Leta 1904. Tako radi nam pravijo o lepoti našega poklica in da stojimo na lestvici, ki pelje v nebeško kraljestvo idealov. Pozabljajo pa, da mora stati vsaka lestvica na real- t