Kotiček gospoda doropoljskega Velecenjeni g. Doropoljski! Sklenila sem stopiti v krog Vaših dopi-¦sovalcev. Hočem Vatn pisati par vrstic. Se-veda malo, ker je to moje prvo pismo. Jako rada čitam >Zvonček«, na katerega sem že •drugo leto naročena. Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravljam Irenka Hrovatinova, učenka IV. razreda, I. odd. v Vipavi. Odgovor: Ljuba Irenka! Za začetek je tudi malo dobro. Kadar mi zopet pišeš, bo pismo gotovo obširneje! JLe pogumno na delo! * Spoštovani gospod Doropoljski! Tudi jaz se hočem oglasiti pri Vas. Se-•daj sem v II. razredu VI. oddelku. Jako me veseli šola. V šolo tudi rada hodim. Kdor hoče kaj znati, se mora učiti že v mladosti. Jako sem pa bila vesela, ko je gospod nad-učitelj naročil Hst >Zvonček«. Citala sem v ¦njem lepe povesti in pesemce. Komaj pri-čakujem prihodnje številke tega Ii6ta. Stara isem 13 let. Sprejmite srčne pozdrave od vdane Julijane Samčeve, Šmarje pri Ajdovščini, Primorsko. "Odgovor: Ljuba Julijana! Res je, kar praviš: Kdor hoče kaj znati: se mora učiti že v mladosti. — Uverjen sem, da se sedaj — ker Te šola veseli — dobro pripravljaš za poznejše življenje in da nimaš ;pred bodočnostjo nobenega strahu. * Dragi gospod Doropoljski! Komaj pričakujemo Vašega preljubega mladinskega lista »Zvončka«, ki ga dobivamo x šoli. Gospod učitelj nam da vsako številko prebrati. Jako dober je naš učitelj, zares dober. Tudi novo gospodično učiteljico smo -dobili sedaj v Žetale in smo i njo prav za- dovoljni. Prosim, če bi moje pisemce spre-jeli v svoj kottček. Srčno vas pozdravlja Vam vdana Roza Širovnikova. učenka III. razr., II. odd. t Zetalah. Odgovor: Ljuba Roza' Tvoji želji ustrezarn s priobčenjem Tvo-jega pisraa. V prihodnjem pismu pričaku-jem poročila, da je tudi gospodična učite-Ijica z vami zadovoljna. • Dragi gospod Doropoljski! Rada se bi seznanila z Vami, ker sem čitala v >Zvončku«, ki mi ga je gospod nad-učitelj posodil, da Vam mnogo drugih učenk piše, zato bi Vam pa tudi jaz rada pisala par vrstic. V šolo hodim v Sv. Krii Obiskujem III. razred, II. oddelek, stara sem 12 let, znam laški jezik, pa tudi neaikega se učim, pa vse eno materinskega ne pozabim. Tudi šolsko naznanilo sem imela dobro, samo dve dvojki, drugo samo eno. V šoli iaaamo 14 predmetov, najbolj pa mi ugaja zemljepis, zgodovina, računstvo in godba. Jako rada čitam >Zvonček< in kotiček, zato pa si sedaj naročim >Zvonček<. Znesek 2"50 K sem od-poslala po poštni nakaznici, pa tudi svojo prijateljico bom prosila, da si ga tudi ona naroči. Kadar pa >Zvonček« dobim, bom tako predrzna, da Vam bom večkrat pisala. Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravlja učenka Marija Perhinkova, ¦ Sv. Križ-Cesta pri Ajdovščini. Odgovor: Ljuba Marija! To pač ni predrznost, ako mi pišež; tako se posluiujejo moji prijatelji le svoje pra-vice, ki jim napravlja toliko veselja. — Lepa hvala Ti bodi izrečena za delo, ki ga vršis t korist nažega ljubega »Zvončka«. Naj bi Ti bile vse naše žitateljice v tem enake! 215 Velecenjeni gospod Doropoljski! Zložila sem pesemco o pomladi ter Vam jo pošiljam, Prosim Vas, da jo priobčite v »Zvončku«. Srčno Vas pozdravlja ' ; ; Milica Stupano va. \ Pomlad. , Starka zima odselila zopet se v ledeni grad, a med nas se priselila > vsa ovenčana pomlad. • ¦ ¦ Na parobku v smeri celi ( , : t gozdiča samotnega vzcveli zvončki snežnobeli s travnika mokrotnega. Po poljanah kaže hkrati ti trobentica svoj cvet, '¦ • . gleda tam v zeleni trati že marjetica nam v svet. Ob potoku pa zlatica cvete zlatokronana, a v gnnovju lepotica skriva se vijolica. Hvala ti, potnlad prelepa, s cvetkami olepšana, > naj te hvali pesem glasna, Vesna vsa ovenčana! Trosiš nam na zemljo cvetja, toda le za kratek čas, trajaš komaj do poletja, pa se posloviš od nas. Anka. Zgodaj je zjutraj solnčece vstalo, nam se zemljanom je nasmejalo. Žarek poslalo v hišo je belo in je zbudilo Anko veselo. Anka je vstala in pokleknila, angelu varhu se izročila. Potlej je mamo glasno pozvala, ker bi že rada zajtrkovala. Radoslav Poljanko. Cenjeni gospod Doropoljski! Danes sem se odločil, da Vam pišem prvo pisemce. Da se bolj seznaniva, Vam bom malo opisal samega sebe. Star sein 10 let. Jako rad berem »Zvonček«. Nestrpno že pričakujem, da mi ga pismonoša prinese. V šolo hodim rad. Obiskujem II. razred ali IV. oddelek. Najbolj rae veseli prirodopisje, zemljepisje, čitanje, risanje, računanje in petje. Prebral sem že mnogo knjig. V prostih urah se učim ali prebiram knjige. Čitanje me jako zanima. Le malo časa si odločim, da se malo poigram z bratoma in sestrico. Imam dva mlajša brata in sestrico. Sem tudi pri so- , kolskem naraščaju. Prosim oprostite moji pisavi ter sprejmite to malenkost v svoj ko-tfček. Prav presrčno Vas pozdravlja Vaš vdani Slavoljub Vodcb Odgovor: ¦ v Ajdovščini. Ljubi Slavoljub! Lepo in moško si se nam predstavil! Tvoje pismo nam kaže, da pametno in s pri-dotn uporabljaš čas. Kdor pametno gospo-dari, ta tudi kaj prigospodari. Zatc si pa tudi Ti pridobiš znanje in krepko voljo, da boš — kakor si sedaj umen slovenski deček — kdaj pozneje vrl slovenski mož! * Velecenjeni gospod Doropoljski! Z velikim veseljem prebiram in eitam Vas >Zvonček«, ki ga dobivam od gospoda nadučitelja naše šole. Kar me pa v >Zvon- . čku« posebno zanima, je Vaš kotiček. Jako sem se začudila, ko sem v kotičku zagledala novo sliko. Zdi se mi skoraj nemogoče, da bi se Vi, gospod Doropoljski, v tako kratkem času bili tako izpremenili, ko ste še vendar pred kratkim časom zgledali tako mlado in čilo. Prosim, da natisnete to pisemce v ko- tičku gospoda Doropoljskega in mi tudi od- govorite. Če smem, Vam drugič pišem več. Vljudno Vas pozdravlja Vaša vdana Zofka Natnestnikova, učenka III. razreda, II. oddelek v Hocah. Odgovor: Ljuba Zofka! Tista slika ni moja slika. Narisal jo je le drag slikar. In eden si predstavlja Doro-poljskega kot mladega in čilega moža, drugi pa kot prijaznega starca. Vsake oči gledajo drugače, in vsak naj ima svoje veselje! Tako tudi >Zvončkovi« slikarji in risarji. Velecenjeni gospod Doropoljski! Tudi jaz sem se namenil, da Vam enkrat pišem. Star sem 12 let, v šolo hodim rad, zato ker imamo tako dobrega gospoda uči-telja. V šoli mi najbolj ugaja petje in telo-vadba. Vaš ,,Zvonček", ki ga dobivam pri go-spodu učitelju, jako rad čitam. Prosim Vas, potisnite to moje kratko pisemce v svoi ko-tiček. Srčno Vas pozdravlja Pavel Naraločnik, učenec v Šmihelu nad Mozirjem. Odgovor: Ljubi Pavel! V zdravem telesu prebiva zdrav duh! Kdor si krepi telo, ohrani svežega, veselega duha; zato pa je telovadcu spremljevalka pesem, ki je odmev radosti in veselja! * • vU • >« 216 - . Slavno uredništvo! lista ,,Zvonček". Podpisana pošiliam to malo povest in prosim, če Vam je po volji, da bi jo postavili v ,,Zvonček". Hišica na hribčku. Ob robu zelenega gozda, na prijaznetn hribčku je stala mojhna lesena hišica. Bila je lastnina pridnega in poštenega moža slo-venške rodovine, po imenu Leopolda. Bil je ta mož krepke postave in vedno veselega srca. Živel je v pravi zakonski lju-bezni s svojo ženo Nežo in s svojimi otroki Milico, Poldkom in Nežiko. Poleg hišice pa je stal krasen vrt z mno-gimi lepimi cveticami in rastlinami, v kate-rem je pač imela naša pridna Milica prav mnogo dela. Onkraj hišice pa se je razpro-stiralo nekaj njiv in travnikov. Poleg krasnega gozda tam za travnikom pa je žuborel hladen potoček, ob katerem je časih pasel pridni Poldek svoji dve kravici. Pomagal pa je tudi očetu večkrat pri delu, kakor je tudi Nežika pomagala materi. Bili so čestokrat prav dobre volje in se srčno ljubili med seboj. Človeku pa vender ni vselej sreča mila, tako se je godilo tudi naši družinici. Ob znožju tega prijaznega hribčka je stala lepa vas. V to vas je pred nedavnim časom prišel bogat mož s svojo družino. Bil je pa jako skop in trdosrčen. Začel je sča-soma tako neusmiljeno ravnati s svojim so-sedom Leopoldom, da se je moral ubogi mož umakniti s tega prijaznega hribčka. Prodal je svojo rojstno hišico prijatelju in se. preselil daleč v neko vas blizu mesta L. Tamkaj je delal v tvornici ter začel tako pogosto zahajati v gostilnico, da je polagotna zapil ljnbo zdravje. Kaj si morate pač misliti, dragi moji ? Kako so sedaj naši pridni otroci pomanj-kanja trpeli. Bila je natnreč Milica že nekaj mesecev v Ljubljani pri svoji teti in vendar se ji je še časih tožilo po Ijubi mamici in ateku. Pa blaga deklica je vse potrpela. Pro-sila je mnogokrat svojo dobro teto, da bi tudi Poldka in Nežiko, če bi bilo mogoče, vzela k sebi. Kaj si mislite, ljubi otroci, ali ji je teta to milo prošnjo izpolnila ali ne? Pač rada! Ker je bila v šoli prav pridna in ubogljiva. Nihče ne more popisati njenega veselja, da bo zopet videla enkrat Ijubega bratca in sestrico. Napisala je staršem drobno pisemce. Bilo je ravno krasno jutro. Zlato soln-čece je že razprostiralo svoje svetle žarke po tnili slovenski zemlji, ko je naša družina sprejela drobno pisemce od mlade Ljubljan-čanke. Močno sta ga bila vesela Nežika in Pol-dek, komaj je minulo osem dni, že sta jo naša mala učenjaka poromala v Ljubljano k svoji sestrici. Res se je njima kakor Milici poprej prav railo tožilo po dragih starših. Pa kmalu sta se privadila mestnega življenja in novih gosposkih tovarišev. Bila sta zopet vesela, kakor bi bila doma pri Ijubih starših. Pa kakor poprej ni bila ubogi družini sreča mila, tako se je tudi sedaj godilo. Oče Leopold je po hudi bolezni nenadoma umrl in zapustil ženo sedaj čisto samo in zapu-ščeno. Pa kakor je stara teta z njenimi otroki lepo ravnala. je tudi ubogi materi hitro pre-skrbela majhno stanovanje v neki mestni hiši. Bila je sedaj naša mati zopet vesela tega tnirnega življenja in je vzela mlajšo hčerko k sebi ter jo tudi kakor teta pridno pošiljala v šolo in jo prav po krfčansko-izredila. Bili so res otroci prav blagega srca in bistre glave. Milica je postala sčasoma prav zala mladenka in se ombžila z nekim bogatim gospodom ter se odpeljala daleč v veliko mesto, kjer ji sedaj-.prav dobro gre. Poldek pa se je izilčil prav mnogo lepega in koristnega, ker pa je bil priden, ubogljiv in blagega srca, sta mu teta in stric po svoji stnrti zapustila prelepo hišo s kras-nim vrtora. Tako vidite, dragi moji, kako ljubi Bog že tukaj na tem svetu tiste otroke, ki svoje starše in roditelje l|ubijo in so res blagega srca, tako bogato obdaruje. Bodite tudi vi, dragi čitateljčki, zmeraj enaki našim pridnim Milici, Poldeku in Neiiki. S spoštovanjem Margareta Srebotnikova, učenka ljudske šole v Žvabeku, p. Pliberk. Kotičkove risbe. J. Veronik: Na semenj!