Jože Pogačnik
Filozofska fakulteta v Osijeku UDK 886.3 Suški rokopis 5.08:91 "04/14"
KNJIŽEVNOZGODOVINSKE DOLOČNICE STIŠKEGA ROKOPISA
v evidenco slovenske literarne zgodovine je prišel Stiski rokcpis leta 1889; tega leta je V. Oblak objavil celotno besedilo v Letopisu Matice slovenske.K Rokopis so v tem času, zaradi tega, ker ga je hranila ljubljanska študijska knjižnica, imenovali IJub^anski rokopis. Za Oblakom je, precej uspešno 1913. leta rokopis ponovno izdal L. Lenard.^ Tako Oblak kot Lenard sta si ob izdaji postavljala zgolj jezikoslovna in j^aleografska vprašanja. Ugotovljeno je bilo, da gre za besedilo, ki je jezikovno utemeljeno v dolenjskem narečju, zapisano po načelih nemškega pravopisa, posebej zanimivo pa je bilo dognanje, daje na obeh ravneh, pravopisni In jezikovni, zaslediti vpliv češčine. Istočasne paleografske analize so določile tudi domnevni čas nastanka, in sicer a) začetek XV. stoletja, okoli leta 1430 (Sickel) in b) sredi XV. stoletja, mogoče nekaj prej (Korzenlowskl).
Beseda gre o slovenskih besedilih, ki so vpisana v rokopisno knjigo (NUK, rokopisni oddelek, štev. 141) z latinskimi teksti.^ Slovenski sestavki so zabeleženi na zadnjih petih straneh, in sicer: dva obrazca splošne spovedi (conjessiogeneralis), intonacija velikonočne pesmi, nekaj latinsko-slovenskih Izrazov, Invokacija Svetega Duha in Marije ter molitev Salve Regina. Nekaj slovenskih interllneamlh glos je posejanih tudi med latinskim tekstom na drugih mestih v knjigi (strani 183 b, 184 a. 194 b, 217 b in 220 b).
Temeljiteje se je s Stiškim rokcpisom spoprijel šele 1. Grafenauer leta 1916.* Njegova raziskava je bila sicer še vedno v okviru pozitivlstlčne šole, ni pa ostala v njeni metodološko najnižji obliki. Uvod v študijo je s svojo vsebino obetal več in bolje: "Našo staro literaturo smo obravnavali dozdaj vse preveč samo z jezikoslovnega stališča. Vse, kar seje napisalo pod Vodnikom, nam je bilo samo zgled za jezik, ne pa tudi dokazilo o sočasnem duševnem življenju, dokaz kulture. To velja posebno še o predluteranskl dobi v našem slovstvu, ki je vsled tega še do danes nismo spoznali tako, kot bi bilo treba, in jo imamo za dobo popolnega kulturnega In narodnega mrtvila."^ Celovit in načelno osmišljen prijem je v središče pozornosti postavil naslednja vprašanja: "ob kateri priliki se je rabila splošna spoved, ob kateri priliki Invokacija Sv. Duha, kje so se rabili ti zapiski, kdo jih je rabil, v kakem stiku so s cerkvenim življenjem in z življenjem slovenščine pri službi božji, pri pridigi, in predvsem, kako si razložiti češki vpliv v invokaciji in v Scdve Regina".^ Odgovori na ta vprašanja, če jih razporedimo v smiselno zaporedje, so bili takile:
starejši slovenski teksä /, v omenjenem časopisu na straneh 123-60.
^ Razu^ghistorycznygrama^/fcisfciwens/dg, 109-10 in 130-41.
^ Gre za papirnato rokopisno knjigo (21,5 X } 3.25 ari, kije vezana v oučje usnje in izpolryena z käinshmbesediit
" Stiski (jjubtjanskO rofccpis. Domin sueć XXIX (1916), str. 239-43 in 311-14 (na str. 315-16 so PKfcge, kar pomeni, transliteracija ustreznih besedil rokopisa).
^ N.m., str. 239.
^ N.m.. str. 240.
45
a) Splošna spoved je bila govorjena po evangeliju in pred razlago evangelija (pridigo); govoril jo je duhovnik v cerkvi v svojem in v imenu ljudstva, h kateremu je bil obrnjen ("z menoj Ino z vami"). V zapisu nI mogoče govoriti o dveh tekstih splošne spovedi, gre le za prvi napačno in drugi pravilno zapisani tekst. Tekst je prepisovan iz neohranjene predloge.
b) Kronologija sestavkov v Stiškem rokcpisu je naslednja: molitev pred pridigo. Salve regina, velikonočna pesem, splošna spoved (najprej napačno in potem pravilno zapisana) In latlnsko-slovenski izrazi.
c) Molitev pred pridigo in Salve Regina sta nastali okoli leta 1428, pisec pa naj bi bil Čeh, kije zaradi husitskih vojn v domovini prišel na slovensko ozemlje. Ostalo je zapisano okoli leta 1440.
č) Rokopis je nastal v cistercijanskem samostanu v Stični (od Grafenaueija naprej je določnica ^ubljanskL zato spremenjena v sttšfcfl. Celotno zgodovino slovenskega teksta in konteksta, v katerem se pojavlja, je mogoče strniti takole: "Cela rokopisna knjiga je nastala iz zvezkov, ki jih je pred vezavo spisal in rabil neki cistercijan v Stični, najbiže po rodu Čeh, kije za časa husitskih vojn pribežal tja iz svoje domovine; en zvezek je sam še nevezan prevzel od patra Martina pridigarja, morda po njegovi smrti, morda po njegovem odhodu v drug samostan. Celotno, vezano knjigo je dobil potem v roke pisec splošnih spovedi, ki se tudi njegovemu slovenskemu praucipisu pozna, daje bil učenec Čehov".7
d) Interlineame glose so postavljene nad latinskim ekvivalentom v primeru, ko slovenski izrazi češkemu duhovniku še niso bili dovolj domači, zato jih ni mogel uporabljati pri direktnem prevajanju izvirnika, temveč jih je predhodno "prepariral".
Po raziskavah I. Grafenaueija seje literarnih (predvsem kompozicijskih in stilnih lastnosti) loteval še J. Pogačnik. Njegove ugotovitve so podrejene dvema globalnima metodološkima aspektoma. Prvi je vsebovan v hotenju, da se v Stiškem rokopisu problematizirajo književne plasü; v prvem planu je razčlemba literarnosti v besedilu iz časov, ko besedna umetnost še ni bila samostojen in neodvisen duhovni pojav. Drugi aspekt izhaja Iz metodološkega hotenja, ki želi poudariti, da gre tudi v tem primeru za tako imenovano predliterarno obdobje, v katerem je estetika le okras v funkcionalno obremenjenem tekstu.
Naslednji prispevek ima namen določiti llteramozgodovinske določnlce Stiškega rckcpisa. Ta namen bo zasledoval na dveh ravneh, in sicen
a) najprej želi ugotoviti jezlkovno-stUnl In kompozicijski sestav besedil, ki so sestavni del tako imenovanega Stiškega rokopisa. Razčlemba te vrste bo napravljena po raziskovalnih načelih, ki so se uveljavila v sodobnem svetu za preučevanje srednjega veka.
b) ob ugotavljanju tistega, kar imenujemo literarnost besedil, bo v središču pozornosti genetična In tipološka zveza, ki Stišfci rokopis uvršča v specifičen domači in zahodnoevropski kulturološki kontekst.
Ugotavljanje llteramozgodovinskih določnic Stiškega rokc^isa bo, skupaj z analizo Jezikovnih, paleografsklh, liturgičnih in cerkvenozgodovinskih razsežnosti, prispevalo k splošnemu cUju, ki je v tem, da se mozaik problemov, ki sestavljajo Stiski rokcpis, prikaže čim bolj problemsko celovito in znanstveno relevantno.
n
StišM rokopis obsega, če gledamo po nastanku, dve skupini zapisov. Okoli leta 1428 sta nastali Invokaclja pred pridigo In Salve Regina, okoli 1440 pa Intonacija velikonočne pesmi in zapis splošne spovedi. Poleg tega imamo v knjigi, ki sicer v latinščini prinaša Tractatus de husitis, legende o svetnikih In načrte za pridige, še nekaj Interlineamih slovenskih glos, ki pa so manj pomembne.
^ N.m., str. 312.
46
Med omenjenimi teksti je najbolj obširna splošna spoved (confessio generaUs). Sodi v tisto skupino podobnih cerkvenih besedil, ki naštevajo vse vrste grehov, čeprav jih človek, ki tekst govori, ni vseh storil. Stiska confessio generalis je samostojna priredba po kakšni nemški predlogi iz družine tistih spovednih obrazcev, ki so nastali iz ustrezne formule Honorija Avgustodunskega (prva polovica XII. stoletja). Razločki med enim in drugim segajo na področje razčlenjevanja teme in so torej literamo-struktume narave. Začetek obrazca je podoben uvodni izjavi v III. Brižinskem spomeniku in se glasi: Jaz se odpovem hudiču / inu nega dejlam / inu vsi nega hofaru / inuseizpovem / inud'si^ndam / našim gospudi ...8 Zapis jasno kaže, da gre za odpoved hudiču in za dosego pradednih časti. Obe prvini sta podani stilistično; častno mesto imata besedi jaz in naš gospod, ki sta na začetku in na koncu spovedi. Že tu lahko zapazimo nekakšno navpično os, ki razmejuje dva svetova (zemlja : nebo). V tem okviru je nanizana vsebina, ki ima pet smiselnih enot:
a) želja po pradednih časteh;
b) prekrški zoper dogmo;
c) prekrški zoper oblast (desetina); č) prekrški zoper sebe In človeka;
d) kesanje s prošnjo za milostno odpuščanje.
Zgradba je funkcionalna Vsebinsko namreč očitno poudarja tri komplekse: teološkega, cerkveno-družbenega in osebno-etičnega Izrazito pa poudarja tudi prvo osebo, ki je usmerjena navznoter. V obrazcu je čutiti svojevrsten mistični individualizem, ki omogoča in določa zanimanje za človekovo notranjost. S tem išče prvine človeško intimnega, postavlja možnost osebnega občevanja z Bogom in za temelj tega odnosajemlje nekakšnega nesnovnega, "notranjega" človeka. Zato je vsebinski svet stiske confessio generalis manj doktrinären in bolj človeški v primeri s strogostjo tekstov, ki so nastali v romaniki. Verski cilji izvirajo iz humanosti in iz emocionalizma, katerima hoče biti krščanstvo predvsem ljudska vera in šele nato skupek obrednih in dogmatičnih sestavin. V ospredju obravnavanega besedila je moralna vsebina, toda idejno blaga in podkrepljena z upanjem, ki ni utemeljeno samo transcendentalno, marveč tudi individualno.
V religiozni vsebini se torej spajata gotski misticizem in gotska emocionalnost. Versko načelo je primarno, toda v okviru religiozne misli in cerkvene kulture se poraja nov način doživljanja. Le-tega razkrivajo ekspresivna izrazna sredstva. Poleg vrste posrečeno izbranih stilemov je treba omeniti refren sklepnih odstavkov (Tigaje meni..), ki ima prvotno mnemotehnično vlogo in sodi v območje oblikovnega načela ponavljanja Poleg pomožne, asociativne vloge, ki olajšuje ustno improvizacijo, ima tudi stilistično in oblikovno vlogo. Z njim seje poglobila vsebina, celota pa se je razčlenila v omejene razdelke, ki so nosilci posebnega pojmovanja In tektonskega (kompozicijskega) stopnjevanja.^
Zato seje moral spremeniti tudi slog in se podrediti novemu pogledu na svet Prvi Brižinski spcmenik govori kratko in jasno: jes^m ne spasal nedela (1 18). Stiska očitna spoved za isto misel potrebuje dolgo izjavo: svete nedele... nejsnm nikuli taku praznoval inu casta kakor Ji bi Je to po pravdi moral deJatL.. Očitno je, da je težišče prvega zgleda v samostalniškem in neposrednem izražanju, ki je ustrezno apodiktični vsebini. Stiski stavek je primerjajoč in vzporejajoč (taku ... fcafcorj, opisen in se z vsakim vsebinskim elementom ukvarja dlje časa Opaja se ob besedah, zato v njem nastopa toliko pleonazmov ali klišejskih zvez (se izpovem inu dslžan dam, praznoval inu častil, ogrdiU inu omrziti, čestu inugostu itd.). Nekdaj je šlo samo za stvar, sedaj sestavljavca zanima tudi, kaj je ob stvari še mogoče. Poskusi z jezikom so v tem pogledu dovolj značilni. Izrazi, kakor so: božja veža, sveti sobotni večer (= delopust), desetina zivljerya, sem sovraž, odlog zivljerya, račia in voli-voli, že v času nastanka stiske splošne spovedi niso mogli biti popolnoma običajni. V tem nas potrjuje oblika svetik, kije uporabljena štirikrat inje znana iz Rateškega rofcopisa
* o kompozicijsko-sülni problematiki Brižinskih spomenikou prim, v avtorjevi knjigi Starejše slovensko skvstuo, IJublJana 1990, str. 70-95.
^ O vprašanju romanike in gotike v slovenskem slovstvu prlm. avtorjevo monografijo Zgodovma skxxnskega sloustua. I. Srednji uek, lejormxya in protireJormcM:iicL, mcaiirizem in barak, Maribor 1968. str. 35-8.
47
Istočasno pa nastopa tudi danes običajna beseda svetnik, kar pomeni, da gre za izbiro. Avtor seje odločil za redkejšo, bolj starinsko besedo ali — drugače povedano — začutil je pojem stilema. Tako je mogoče razlagati pridevnik sovraž, ki gaje uporabljal tudi Trubar. Zveza uofi-uoZiza latinsko aut-autje arhaizem, ki v kakem drugem slovenskem tekstu sploh ni ohranjen, je pa znan iz stare cerkvene slovanščine in iz stare srbohrvaščine. Podobno je z glagolom ročiti, ki je ključna beseda v izrekanju prošnje za milost in odpuščanje (da mi ročite pmsiä, darrdon roči dati, me roči obdarovati, mi roči dati). V podobnem kontekstu Je beseda znana tudi iz III. Brižinskega spomenika (mi ročite na pomoči bid. Jesi račd na si svet priä lU 20 in 68-9). Iz jezikovne rabe je očitno, da gre za pojem, ki ga označuje latinski glagol dignari, in daje vezan izključno samo na tista mesta, na katerih se govori o Kristusu. Drugi omenjeni lekseml Imajo v sebi že metaforične lastnosti. To velja tudi za naslednje zglede: odpoved hudiču (= spoved), obmäi se od boga (= grešiti), huda dela (= grehi), hudičeva dbkist (= življenje v grehu), stanovitu) staa (= biti moralno krepala In najlepša podoba Iz celotnega teksta, ki se glasi bridka reva mojega srca.
Besedilo splošne spovedi je oblikovano po zakonih, kijih narekuje recitatlv:
Jaz se dolžan dam. Idr s©m to p{re)loiiiil, Icar sam oblubll, kadar s-am krst prijel, klr s zim se cxl buga obmll inu od nega zapuvidl, klr s am boga zatajil z mejml hudejml dejll inu stm se volnu vdal ti ablasti tiga hudiča, kigar s^m se odpovejdal, kadar s»m krst prijel; tlmu sam je do sejga mal z mejml grejhl volnu služil. Tiga je (meni srčno žal)...'°
Posamezne besede tega odlomka so le drobci višje celote, ki jo Imenujemo fonetski sklop. Tak fonetski sklop je kadenciran, ker sije naglas sklopa podredil vse druge in ker ta glavni naglas korespondira z glavnimi naglasi drugih sklopov. Med takšnimi fonetskimi sklopi nastaja dinamično razmerje glede na dolžino vsakega od njih. Sklopi so namreč heterosUablčnl, Imajo pa težnjo, da bi akustično zveneli, kar pomeni, da Imajo določen ritem. Zgradba posameznega fonetskega sklopa je klišeizirana in delovanje teksta v akustičnem pogledu Je ritmično Izrazito enolično. Ta enoličnost Izvira tudi Iz vzjx)redne gradnje stavka v sintaktičnem pogledu:
desetina mojega telesa
(desetina) drugega       mojega blaga
Pri takšnih In podobnih stilističnih postopkih je sestavljavec besedila prevzemal izrazno Izkušnjo nemških srednjeveških besedil, v katerih se omenjeno mesto glasi:
Daz ih den zehentcn mines übes
und andres mines guotes nie so gegab so Ih solle.
Nemški slovstveni kontekst je za ugotavljanje slovenskih literarnih prvin torej eden najbolj pomembnih dejavnikov. Obravnavani zgled pa je spet nosilec neke idejne težnje. Smisel
Navedld so prevzeti iz Grafenauerjevega prečrkovanja.
48
takšne enoličnosti je namreč ta, da naj govorečega prisili k poslušanju tako imenovanega notranjega, duhovnega pomena teksta. Besedilo postaja v kontekstu življenja vzvišeno, nestvarno in nadosebno: človeka vzdiguje v nadčasovno sfero s tem, da ga dela gluhega za pomen govorjenega.
m
v kitici veUkonočnepesmiie obdelana liturgična misel o vstajenju in njegovem pomenu za odrešenje človeštva. Res gre za predelavo nemške pesmi (Christ ist erstanden), vendar razločki v izrazju, v ritmiki in v fakturi stavka govore za afektivno in jezikovno samostojno prepesnitev znane srednjeveške teme. Nemški tekst je kltična pesem, sestavljena iz dveh parov asontranlh vrstic:
Christ ist erstanden von der marter alle dess solin wir alle froh seyn, Christ wlU unser trost seyn. Kyrie eleison."
Vsak stih ima dva stavčna poudarka, ki mu dajeta določeno ritmično podobo. Slovensko besedilo (Naš gospüdje / od smrü vstal, / od nega bridke märtre; / nämje se veseliä / on nam hoče k trösü bat / Kyrie eleison) je v tretjem in četrtem stihu rimano (veseliä, bäi). Posebno pozornost pa zbujata prvi in četrti sUh, ki sta pravilni dvodelni dolgi vrstici s po dvema smiselno jDoudarjenima besedama v vsaki polovici. Naš gospüdJe / od smrä vstal 11 on nam hoče / (k) trösü biti).
V teh primerih bi bilo napačno Iskati kakršen koli ritmičen motiv. Jezikovna norma obeh stihov je člen (fonetski blok). Za pravilno branje takšnih verzov je poglavitno najti mesto, na katerem je odmor (cezur^. Navedena stiha sta potemtakem sestavljena iz dveh fonetskih sklopov ali — glede na zloge — iz skupine 4 + 4. Tako osemzložni vrstici oklepata druga dva fonetska sklopa s sedmimi zlogi in z odmorom za drugim verzom. Takšen način pesnikovanja je zelo star in je v slovenskem slovstvu izpričan najprej že v II. Brižinskem spomeniku.
Motivno sta si nemška predloga in slovenska priredba precej podobni, v konkretnosti pa so vendarle značilni razločki. Beseda Christje prevedena z emotivnim našgospud, namesto enostavnega ist erstanden imamo v slovenščini Je od smra vstal V nemščini je Kristus premagal samo muke, v slovenskem besedilu je poudarek na premagi smrti in muk, kar je zahtevalo priredno zvezo dveh stavkov. Za zvezo marter alle je prevajalec našel ustrezen stilem Ü bridki martri, ki ima neki arhaično-čustveni odtenek. Tretji stih je prevodno posrečen: zveza pomožnika biti in nedoločnlka izraža potrebo in neogibnost določenega dejanja ter spada med paleoslovenizme, kakršni so oblikovali Brižinske spomenike (bäi, imeti + nedoločnik v pomenu latinskega deber^.
Besedilo velikonočne pesmi seje uporabljalo ob praznikih, ki se v katoliški cerkvi slavijo z velikonočno liturgijo. V zvezi s takšnimi prazniki pa je obstajal latinski obredni prizor z naslovom Visiiatio sepulcri, ki je postal aktualen že v XV. stoletju. Ljudstvo se je torej udeleževalo, kakor kaže pesem, tega obreda tudi s pesmijo v domačem jeziku. Oblika te udeležbe je za sedaj zakrita s temo zgodovine. Toda prav s to možnostjo si je razlagati, zakaj je pesem preživela čas (znanih je devet različic) in našla milost celo v Trubarjevih očeh. To bi pomenilo, da se je liturgični obred ohranil dlje časa in je skupaj z drugimi razlogi omogočil, da seje od vseh slovstvenih zvrsti v književnosti na Slovenskem najprej uveljavila prav dramatika. Zato mesto stiske velikonočne pesmi ni samo med cerkveno poezijo, temveč tudi v osnovi slovenske srednjeveške drame.
" o velikonočni pesmi je temeljito študijo napisal I. Grafenaucr: Ta stara velikonočna pejsen'in še kaj. Čas XXXVI (1942), str. 89-138.
49
Invokacija pred pridigoje oblikovana slovstveno dokaj enostavno. Od šestih vrstic jih je pet samostojnih stavkov, zloženih po enotnem načelu: na začetku vsakega stoji glavni pojem (milost ingnada, pomoč, prihod, trošt, öbhranjenje), ki mu sledi navedba nosilca tega pojma friaš gospod, devica roža, sveä duh, svetniki, križ). Gre torej za akumulacijo odbranih pojmov, ki so podani v klišeiziranih fonetskih sklopih. Klišeizirano kopičenje razodeva očitno težnjo k identifikaciji prošnje, ki se dokončno izpove v šesU vrstici: ta rač z mano no z vami biti. S tem je temeljni kliše razbit; zadnja vrstica je struktiamo nova. Ker je zunaj običajnega načela za stavčno zlaganje, omogoča čustveno poglobitev.
Takšno teženje je razvidno tudi iz rabe arfiaizmov, še bolj pa iz podobe sUha, kije večidel dolga dvodelna vrstica. Po vsebinski in oblikovni strukturi je invokacija pred pridigo zvezana s prvotnimi kirielejsonl. Kakor dokazuje goriški rokopis (iz let 1551 in 1558), se je takšen obrazec uporabljal kot praefatio antepredicationem Suško besedilo pa ima svoj korelat tudi v drugih slovanskih slovstvih, saj je vsebinsko v tesni zvezi s staročeško (hiliastično) pesmijo Hospodine, pomihg ny. Ta pesem je med husiti postala to, kar je izpričano tudi za slovensko priredbo; pela ali govorila seje pred pridigo. Podatek je zanimiv zato, ker se v zvezi s tem tekstom Stiškega rokc^isa omenja češki menih, ki naj bi bil po husitskih vojskah pribežal v Stično. Pregnani husiti so zares prihajali tudi na Slovensko in — kakor je videti — dali nekaj novih slovstvenih spodbud (v žiCkem samostanu je Izpričano celo češko pismenstvo). Pobudo za slovensko različico invokacije je treba iskati prav v tem kulturotvomem prilivu čeških menihov. 12
Zapis antifone Salve Reginaje grafološko enak invokaciji pred pridigo. V obeh primerih je verjetno treba računati s češkim redovnikom, kar se ponovno in dosu močneje kaže v besedilu antifone. Češki jezikovni vpliv je mogoče ugotoviti v glasoslovnih, predvsem pa v oblikoslovnih posebnostih, in to govori za zahodnoslovanski izvir pesmi. Na Češkem in Poljskem je bila prav ta pesem močno priljubljena in je še danes znana v več različicah. Izvirnik te pesmi seje pojavil v prvih zapisih na koncu XI. stoletja. Uporabljala stajo tako rimski kot benediktinski brevir. Vsebinsko Je bila preračunana na čustvo inje bila zapeta v prvi osebi množine, kar Je bilo kaj prikladno za razna cerkvena slavja. Med menihi v Clunyju seje uporabljala od leta 1135 kot pesem pri procesiji. Od tod jo je zaneslo med cistercijane, ki so Jo od leta 1218 morali mollU vsak dan, od 1251 pa obvezno po kompletoriju, to Je po sklepni molitvi v brevirju. V tej obliki je bila od XIV. stoletja naprej razširjena po vsej zahodni Evropi. i3
Ti zunanji podatki lahko povedo marsikaj tudi o stiškem slovenskem besedilu latinske antifone. Pomembno je že to, da se kot domači nasprotek vključuje v marijanski kult. Zveza besedila s samostanom v Clunyju pa kaže, da gre za slovstveno pričo modeme srednjeveške mistične smeri, ki je imela svoje torišče zlasti v Stični. 1* Za nastanek slovenske različice Je treba ob tem poudariti tudi dejstvo, da Salve Regina ni bila predpisana za rabo v delu z verniki, marveč sojo morali latinsko moliti samo duhovniki. Glede na to, da gre za globoko čustveno občuteno srednjeveško cerkveno pesem, je mogoče zagovarjati mnenje, daje to besedilo poskus prevajanja, kije imelo prvi nagib v ustvarjalni slasti in potrebi. Pri temje bila redovniku Čehu v spominu češka tradicija te pesmi, s katere vsebino se Je šele v tujini lahko Izenačil. V njej je namreč stih o izgnanih EMnih otrocih (Ad te clamamus exulesfilii Hevae...), kar pomeni, daje najbrž domotožje ustvarilo duševno dispozicijo za prepev latinske antifone v slovenščino.
Avtorja Stiškega rokopisa (Anonymus I češkega porekla in Anonymus II) sta se s svojim delom vključila v široko kultumoideološko in zgodovinsko ozadje. Zato imajo obravnavana besedila podobno slovstveno üplko. Temeljna značilnost jim je idealistična usmerjenost, ki ima dve strani. V delih samih je Imanentna filozofsko-religiozna ideja boga in iracionalne teogonije, na socialni strani pa se izraža skupinska zavest. V tem okviru so vsi čutni pojavi
Vprašanje češke pesmi Hospodine, pomikij ru/je obravnavano v Dejiny češke Uteratwy I, Praha 1959, str. 56-7 (avtorji pesem uvrščajo v duhovno liriko, Id je značilna za husitizem).
" Prlm. R. von Uliencron: Deutsches Leben im Volkslied im 1530, StuttgfUt 1884, str. XXXIX sl.
" O marljanskem kultu in Clunyju prim, v avtorjevi knjigi Starejše slovensko slovstvo, str. 55-62.
50
zgolj odsev božje volje, kije zasužnjila človekovo dejanje In nehanje. Celotni materialni svet je pasivno odvisen od višje, objektivne božje sUe; zato tudi posameznik izginja v čredi, ki je strogo podrejena božji uredbi In naredbi. Negacijo materialne čutnosti in osebne Individualnosti spremlja poudarjanje duhovnosti In tistih potez, ki so protllndlvidualistične. Zato se srečujemo s slovstvom, ki je samo po sebi lahko zgolj in samo vezan nosilec ali dekla etične in religiozne, skupinske duhovnosti. Njegov temelj je etično-duhovna vrednost in njegov cilj je etično-očiščevalnl učinek. Leto pa ima svojevrstne posledice v literarni strukturi obravnavanih besedil. Vsa izražajo apriorno normo, ki mora veljati ljudem za nespremenljivo in sveto ter je posameznik ne sme spreminjati ne osebno tolmačiti. Težnja za duhovno, večno nespremenljivo idejo, ki plava nad časom In človekom, pomeni nadosebno potezo, apriomost, splošnost In stalnost. Ta lastnost določa tudi slogovno in kompozicijsko normiranost različnih pojavnih oblik tekstov. Kompozicijska arhitektonika je upoštevala vezano obliko poetičnih besedil In številčno stroge stavčne ali ritmične periode, v veliki večini pa je tudi motivno težila k strogi urejenosti. Da se ni prevesila v pravo somernost, je kriv emocionallstičnl tok, ki je začel podirati moralno-estetskl red stvari v romanikl v prid nove umetnostne dobe — gotike.
Teksti Saškega rokopisa so bili namenjeni kultu In cerkvenim obredom. Bili so za vse ljudstvo, ki jih je enako razumelo. Tako zelo so bili last duhovne črede, da so vsi zapovrstjo anonimni. Tu pa smo pri zarodku pomembnega pojava. Takšni, kakršni so bili, so ti teksti vendarle dokaz neke demokratizacije in laicizaclje. Ta lastnost nI v nasprotju s cerkvenim slovstvom kot takim. Gre za to, da ta besedila niso več samo za duhovnika, marveč so namenjena predvsem laiku, ki tako postaja gospodar položaja. Zato ni presenetljivo, da ima Stiski rokopis očitno težnjo, da zagrabi v aktualnost tistih vidikov, ki so bili za srednjeveškega človeka vsakdanja resničnost. Zato tekst ni estetsko samostojen, marveč je estetika podrejena potrebam cerkve. Tako je nastal drugačen tip oblikovanja, ki se je močno poenostavilo (v primeri z BriUnskimi spomerukij in zamenjalo metaforični izraz s primerjajočim pisanjem. Norma literarnega izražanja je postala govorjena beseda, in sicer beseda preprostega ljudstva z vsemi germanizmi, kije samo malenkostno požlahtnjena z izročilom slovenskega cerkvenega govora. Ravno podreditev vsakdanji slovenski govorici in beg od višjih nalog sta bila v obravnavanem rokopisu hotena in literamo-razvojno dovolj pomembna lastnost. Z njo seje ob literarno latinščino in nemščino postavila spet literarna slovenščina, kar je Imelo za nasledek novo razmerje med slovensko in laUnsko-nemško slovstveno ustvarjalnostjo. V teh in takšnih lastnostih pa je pomen Stiškega rokopisa za slovensko srednjeveško slovstvo.
Razčlemba književnozgodovinsklh sestavin Stiškega rokopisa je razkrila, da tudi v tem primeru ne gre zgolj za naključen tekst, ki naj bi nastal iz praktičnih pastorizacijskih potreb. Podobno Brižinskim spomenikom je tudi Stiski rokopis, čeprav v manjši meri, nasledek določene literarne volje, ki želi, da naj bo pragmatično tudi lej». Stiski rokopis torej v vseh svojih sestavnih delih v tako imenovani božji besedi vsebuje tudi sledove človekovega ustvarjalnega duha.
'^O sülni razsežnosti srednjeveškega slovenskega slovstva prim, v avtorjevi knjigi Zgodovina slovenskega sloustixi I. str. 40-3 in 46-53.
51
Summary
UDC 886.3 Stiski rokopis 5.08:91"04/14" Jože Pogačnik
UTERARY-HISTORICAL DETERMINANTS OF STISKI ROKOPIS
The analysis of the literary-historical elements of Stiski rokcpis (Manuscript from Stična) reveals that also in this Instance it Is not the case of a chance-text which would grow out of practical pastoral needs. Although to a lesser extent, Stiski nafccpis Is very much like the manuscript Brižinski spomeniki (\fonumentsfrom Brižine) the result of a certain literary will that wants the pragmatic also to be beautiful. Stiski rokcpis contains therefore also the traces of Man's creative spirit in all its constituent parts, I.e. in the so-<älled Gospel.
52