Pojem "pozne antike" (kateremu v vzhodnem delu imperija ustreza "zgodnjebizantinsko obdobje"), je danes prešel v splošno uporabo (nemško Spatantike, francosko Antiquite tardive, in le deloma pri Angležih - "Late Antiquity" (prim, pri B. Word Perkins, From Classical Antiquity to the Middle Ages, Oxford University Press, 1984, 2) in je nedvomno vsebinsko ustrez- nejši kot pri Angležih pretežno uporabljani "Late Roman Em- pire". Poznorimsko obdobje pač označuje zaključni del zgo- dovine rimske države, medtem ko je termin "pozna antika" mnogo kompleksnejši pojem, ki uveljavlja to obdobje kot tretji samostojni del stare zgodovine, poleg grškega in rimskega obdobja (prim. A. Demandt, Die Spatantike, Handbuch der Altertumswissenschaft III, 6, 1989). Ta raba je v našem ob- močju že dolgo prisotna in povsem uveljavljena, zato bi bilo potrebno drugačno poimenovanje dodatno razložiti in argu- mentirati. Prav tako se zdi zastarel izraz "starokrščanska" doba. Lepše in ustrezneje zveni "zgodnjekrščanska" doba in "zgodnjekrš- čanske" najdbe. Tako Nemci uporabljajo "Friihes Christen- tum", Angleži pa "Early Christianity". Neposrečena je tudi formulacija, ki jo često zasledimo v slovenski literaturi, namreč o "prehodnem obdobju" med pozno antiko in zgodnjim srednjim vekom. Takšnega obdobja seve- da ni. saj je prav čas pozne antike s preseljevanjem ljudstev prehodno obdobje med antiko in srednjim vekom. Označbi "pozna antika" in "zgodnjesrednjeveško obdobje" pa se že tako časovno deloma prekrivata. Izraz "refugij", še pred nedavnim tako pogost v naši lite- raturi, bi bilo bolje izpustiti in zamenjati s kakšnim drugim. Sočasni viri tovrstna "pribežališča" označujejo s castra ali ca- stella, včasih celo oppida ali civitates. Če hočemo ostati ob- jektivni, je zato zaradi številnih različnih tipov, med katerimi so tudi pribežališča, najbolje uporabiti opisni izraz "višinske utrjene postojanke". Predlagam, da izraz refugij opustimo, saj njegov značaj niti približno ne označuje bistva večine poznoan- tičnih postojank. Podane terminološke pripombe skušajo opozoriti le na ne- katere probleme in nedorečenosti s katerimi se pogosto sre- čujemo pri obravnavi poznoantičnega ter zgodnjesrednjeveš- kega obdobja in nikakor ne zmanjšujejo vrednosti recenzira- ne knjige. Ta je - in to je treba poudariti še enkrat - imeniten doprinos k razumevanju obeh obdobij v Sloveniji in posebej v Primorju, saj šele s temi izsledki dobivamo celovito podobo tedanje poselitve. Predstavlja vzgled za številna časovno so- rodna najdišča po Sloveniji, ki so bila sicer že izkopana, pa že leta ali tudi desetletja čakajo na temeljno objavo. Najdišče Kapucinski vrt v Kopru skupaj z drugimi že razi- skanimi najdišči odlično zaokroža vedenje o pomembnem ob- dobju, ki krije odgovore na mnoga temeljna vprašanja slo- venske identitete. Nestrpno pričakujemo še manjkajoči del ra- ziskav, ki bodo dopolnila podobo najdišča in ob upoštevanju novejših raziskav na koprskem predstavila tudi eventuelne do- polnitve ali korekture. Slavko CIGLENEČKI Gian Pietro Brogiolo, Sauro Gelichi: Nuove ricerche sui castelli altomedievali in Italia settentrionale. Ricerche fortifi- cazioni altomedievali. Edizioni all'Insegna del Giglio, Firen- ze 1996. ISBN 88-7814-107-0. 241 str., 69 slik. V severni Italiji je v zadnjih letih opaziti povečano zani- manje za problematiko poznoantičnih utrdb in z njimi posredno povezano naselbinsko sliko. Kljub nekaterim pomembnejšim starejšim raziskavam (predvsem izkopavanja v Castelsepriu v šestdesetih letih), večjih raziskav ali topografskih sistematič- nih pregledov - z nekaj manjšimi izjemami - ni bilo. V se- demdesetih letih so sledila sistematična izkopavanja v Invil- linu in Sabnu, ki jih je na pobudo J. Wernerja vodila nemška ekipa. V zadnjih letih je začel Arheološki in umetnostnozgodo- vinski oddelek Univerze v Sieni s sistematičnim zbiranjem gradiva o poznoantičnih utrdbah, njihovim kartiranjem in in- terpretiranjem aerofotografij najdišč. Prav tako se zdi po- membna novost ustanovitev društva za raziskavo poznoan- tičnih utrdb. V prvem delu knjige podaja G. P. Brogiolo, eden izmed najzaslužnejših raziskovalcev tega obdobja, problematiko in stanje poznavanja tovrstnih najdišč v območju severno od Pada. Predstavlja najdišča, ki so deloma v literaturi že uveljavlje- na, opozarja pa tudi na številne nove, redko omenjane ali doslej povsem nepoznane postojanke. Tematiko uvaja s prob- lemom poimenovanja utrdb in se odloči za v antični litera- turi največkrat citirani "kastrum". Napravil je tudi shemo razdelitve fortifikacij glede na lego in obrambne naprave, in jih takorazdelil na tiste, ki ležijo npr. v alpskih ožinah, ob ustjih rek, ob velikih cestah ipd. Loči utrdbe alpskih in predalpskih dolin (Invillino, Idro), ki so bile poseljene že v prejšnjih obdobjih, od ostalih, ki so nastale šele v pozni antiki. Zanimiva razlika v primerjavi z našimi postojankami, ki so bile v večjem delu zgrajene na že prej večkrat obiskanih, naravno zaščitenih mestih. Na arheološkem modelu postojanke Monte Barro, ki jo je v zadnjih letih izkopavala prav ekipa pod vodstvom Brogiola, skuša prikazati ustroj in ekonomijo tovrstnih naselbin. Pre- gled rezultatov izkopavanj na tem mestu ni potreben, saj so bili v Sloveniji v sumarni obliki že objavljeni (G. P. Brogiolo, Arh. vest. 45, 1994, 187-192). Ugotavlja, daje možno rekon- struirati podobo življenja in gospodarstvo nekdanjih nasel- bin, če je na razpolago dovolj arheološkega gradiva in ostalih podatkov (pri tem je treba posebej izpostaviti tesno sodelo- vanje palinološke ekipe pod vodstvom L. Castelletija). Kot pomembne parametre upošteva topografske podatke (loka- cija, obrambni sistem, urbanistika), stavbarstvo (tipi, mate- riali, tehnologija, tehnike), materialno kulturo (predmeti za hišno in osebno rabo), ideologijo (kultna mesta, izdelki po- sebnega pomena), gospodarske značilnosti (kmetijstvo, lov, obrt...) Brogiolo soglaša z Bierbrauerjevo tezo o kastrih v Trenti- nu in Furlaniji, po kateri je le-te gradilo in uporabljalo do- morodno prebivalstvo. Pretežno ležijo v odmaknjenih doli- nah daleč od glavnih poti, ki so postale nevarne zaradi ger- manske grožnje. Ugotavlja, da je v pozni antiki težko definirati juridične pogoje utrdb, ki so znane iz virov. Domneva, da so bile sta- roselske naselbine vici, kot je mogoče trditi za Castel antico di Idro. Brogiolo daje vpogled tudi v sicer že dolgo znana, a še vedno slabo raziskana najdišča, kot sta npr. Isola Comacina, kjer so na otočku sledovi zgodnjekrščanske cerkve in stanovanjskih zgradb ter postojanke Sirmione ob Gardskem jezeru, kjer na mestu veličastne rimske vile leži poznoantična utrdba z ime- nitno lego. Nakaže tudi bizantinska kastra v beneški laguni in sledove sorodnih postojank na robu eksarhata. Še zlasti podrobno predstavlja avtor eno najpomembnej- ših in najbolje raziskanih poznoantičnih in zgodnjesrednje- veških utrdb v severni Italiji, Castelseprio. Ta je bil prvič po- seljen že v halštatu. Ni sledov rimske dobe, obstajajo le napi- si, vzidani kot spolije vendar prineseni od drugod. Na obsež- ni, a ne posebno visoki vzpetini, ki so jo na lažje dostopnem delu od okolice ločili z več jarki, je zrasla v 5. st. velika nasel- bina z močnim obzidjem in javnimi poslopji, ki je dosegla v langobardski dobi rang mesta. Bila je intenzivno poseljena od gotske zasedbe dalje ves zgodnji in visoki srednji vek (3 požari!). Smeli bi govoriti o pravcatem urbanem jedru. Kljub številnim raziskavam pa je še veliko nejasnosti: urbanistična evolucija, tipi zgradb in tehnika zidanja v različnih fazah. Ma- terialna kultura je poznoantična, le en lonec spominja na lan- gobardsko produkcijo. Prisotna je socialna razslojenost. Če- prav je znan le en grob z bojevniško opremo iz prve pol. 7.st., smemo domnevati v 7., 8. in 9. st. še druge privilegirane gro- bove pri cerkvi. V cerkvici z znamenitimi freskami, S. Maria foris portas, prepoznavajo prvotno kapelo, kije bila povezana z najvišjim nivojem langobardsko-karolinške aristokracije. V 8. st. je bil ustanovljen ženski samostan v Torbi, predelu na vznožju po- stojanke. Brogiolo popravlja Bognettijevo gledanje: Castel- seprio ne more biti simbol odnosov med Vzhodom in Lango- bardi v 7. st., v okolju misijonske aktivnosti, temveč je, kot v drugih središčih Padanije, refleks visoke langobardske in karolinške aristokracije med 8. in 9. st., v katerem so prisot- ni tudi orientalni motivi. Podrobneje predstavlja utrdbo Monselice (Mons Silicis), o kateri Pavel Dijakon poroča, da sojo napadli Langobardi. Opravili so površinske preglede in sonde (Brogiolo). Karta iz 16. st. kaže 5 obrambnih zidov. Na hribu in vznožju je 5 cerkva (dve iz 9. st.). Sonda ob obrambnem zidu je pokazala najdbe iz 6. st. Zid naj bi omejeval 3 ha velik prostor in sodi verjetno v 6. st. Pri enem stolpu je bila pokopana družina, ki je branila stolp (moški, otroci). Gre za langobardske arima- ne z bogatimi pridatki, ki so sem prišli leta 602 kot posledica Agilulfovih osvojitev. V kulturni plasti so našli ostanke pe- čatne keramike. Ker so kasneje Langobardi pokopavali drug- je, vidi Brogiolo v njih najzgodnejše predstavnike tega ljuds- tva. Domneva, daje obstajala delitev na kastrum, kije zase- dal višji del hriba, in civitas na jugozahodnem vznožju, po- dobno kot pri najdiščih Sirmione in Garda. V drugem delu predstavlja S. Gelichi kastra v pokrajini Reggio Emilia. Tu ne gre le za raziskave utrdb, ki so doslej slabo poznane, ampak prej za vrednotenje različnih zgodo- vinskih in arheoloških virov, ki opozarjajo na tovrstne posto- janke. Tako obravnava podrobneje najdišči Castellarano in Imolo. Pri obeh je na mesto postojanke mogoče sklepati posredno po langobardskih grobiščih. Ti podatki dopolnjujejo podobo poselitve in nakazujejo pot bodočim raziskavam, pri katerih pa se soočajo z velikimi težavami, saj večina obravnavanih po- stojank leži pod jedri današnjih naselbin. Preostaja mukotrp- no zbiranje podatkov in dopolnjevanje mozaika. Med novej- šimi, delno odkritimi najdišči izstopa postojanka Brento. Delo italijanskih raziskovalcev povzema in predstavlja pr- vič zbrane izsledke s področja poznoantične naselbinske sli- ke, ki se - podobno kot drugod - hitro dopolnjuje. Gre za po- membno delo, ki uvaja problematiko poznoantičnih višinskih utrdb in sintetizira dosedanja spoznanja. Avtorja sta poleg arheoloških pritegnila tudi zgodovinske vire, tako da je tekst mestoma slabše pregleden zaradi česte vzajemne uporabe obeh vrst podatkov. Množica citatov ponuja nastavke za nadaljnji študij, na koncu pa izbrana bibliografija daje obsežen pregled najvažnejših del. Bogastvo podatkov o tovrstnih postojankah v zgodovinskih virih kaže, kakšno delo še čaka v prihodnosti italijanske kolege, saj bi bilo ob intenziviranju arheoloških raziskav na mnogih - sedaj le nakazanih najdiščih - mogoče dobiti približno predstavo o obsegu in značaju poselitve. Kot ena izmed primarnih nalog sc nakazuje tudi identifikacija v pisnih virih sporočenih postojank. Pomisleki se pojavljajo ob uvodni klasifikaciji najdišč, ki je glede na boljšo razvidnost predstavljenega gradiva sicer us- trezna, vendar nam tako izoblikovani tipi ne ponujajo nika- kršnih obče veljavnih zakonitosti, po katerih bi jih - razen po legi - lahko ločili med sabo. Utrdbe so bile v tem času v celoti podrejene terenskim danostim, zato je mnogo bolj smiselno iskanje funkcionalnih sorodnosti, ki bi prispevale k boljšemu razumevanju naselbinske slike. Morda bi bilo pri posameznih že raziskanih najdiščih smi- selno dodati nekaj značilnejšega gradiva, ki bi popestrilo in dopolnilo predstavo o najdiščih, ki ga - posebej tuji arheologi - težko najdemo v množici sicer podane, a ne vedno dostop- ne literature. So pa v knjigi tlorisi, načrti in fotografije utrdb, ki dobro dopolnjujejo tekst. Recenzirano delo predstavlja velik korak naprej v pozna- vanju in razumevanju problematike poznoantičnih utrdb v tem pomembnem predelu matice rimskega imperija. Če bodo ra- ziskovanja napredovala v tempu, ki ga nakazujejo najnovejši rezultati, si lahko kmalu obetamo tako bistveno dopolnitev poznavanja poznoantične poselitve na obravnavanem območju kot posredno boljše razumevanje te problematike v vzhod- noalpskem prostoru, ki se nanj navezuje. Slavko CIGLENEČKI Peter Kos: Leksikon antične numizmatike s poudarkom na prostoru jugovzhodnih Alp in Balkana (Lexikon der an- tiken Numismatik mit Schwerpunkt auf das siidostliche Al- pengebiet und des Balkans). Ljubljana 1997. 385 Seiten, zah- lreiche Miinzabbildungen im Text, davon viele VergroBe- rungen; zahlreiche Karten. Kartoniert. (Erschienen im De- zember 1997). Der durch seine zahlreichen Veroffentlichungen in den vvis- senschaftlichen Kreisen im In- und Ausland wohlbekannte Autor, Leiter des Miinzkabinets und Direktor des Narodni muzej in Ljubljana (Slovvenien), priisentiert uns ein neues, bedeuten- des Nachschlagewerk. Diesmal veroffentlichte er ein fiir den slovvenischen Kul- turkreis bedeutendes Lexikon wobei er ein eigenes Konzept ausgearbeitet hat, das in erster Linie fiir den slowenisch spre- chenden Beniitzer gedacht ist und den Bediirfnissen der Nu- mismatik des siidostlichen Alpenraumes und des Balkange- bietes Rechnung tragt. Somit weicht es von ahnlichen deutsc- hen und fremdsprachigen Werken etwas ab. So wircl vieles nicht wie ublich berucksichtigt, anderes weit mehi betont als vvir es anderswo gewohnt sind. So gesehen moehte ieh das Werk nicht hinsichtlich seines Aufbaus kritiseh betrachten und mich auch nicht mit dem Konzept des Werkes auseinandersetzen sondern nur mit seinem wissenschaftlichem Inhalt befassen. Der international tiitige Numismatiker Peter Kos der mil dem neuesten wissenschaftlichem Stand der Numismatik bestens vertraut ist und den Zugriff zu den neuesten Errungen- schaften der Miinzkunde aufs intensivste pflegl, hat mit sei- nem neuen Buch ein Werk geschrieben, das auch internatio- nal gesehen den hochsten Anforderungen cntspricht. Das Werk ist in erster Linie fiir die Fachkreise, (Studen- ten, Numismatiker, Archaologen, Historiker, Ileimatforseher, Sammlerkreise) fiir das Schulwesen und fiir die AUgemein- bildung gedacht. Fiir letztere scheint auf den ersten Bliek das wissenschaftliche Niveau zu hoch zu sein, ist es aber nicht. Die gut verstandlichen Texte, die sehr reiche Bebilderung und die Anziehungskraft der iiberaussehonen grafisehen Darstellung wird auch die breiteren Kreise, besonders den gebildeten Laien unwiderstehlich als Lcser gewinnen konnen. Dadureh erhofft man, auch einen kommerzielle Erfolg zu erreichen. Man muB sich aber im klaren sein, daB es mil groBen, facli- lichen, personcllcn. aullagenmaBigen, Traditionsbedingtcn und finanziellen Schwierigkeit verbunden ist, vvenn man ein der- art hochqualifiziertcs und dazu ein Werk fiir eine ganz be- sonders spezialisierte wissenschaftliche Sparte schaffen muB. Umso mehr wenn es fiir einen Kullurkreis bestimmt ist, dem die sprachlichen Grenzen fiir ein 1,2 Mio. Bewohner ziihlen- des Volk denkbar enggesetzt sind, was in kommerzieller 1 linsicht fiir das Gelingen eines dcrarligcn Werkes eine hochst delika- te Angelegenheil ist. Das wird wohl kaum jemand begreifen konnen, der mit dem Problem nicht sclbst konfrontiert ist. Dazu kommt noch der Umstand, daB das Buch von Kos das erste dieser Art in slowenischer Sprache ist und daB der be-