163                                                                                                              Cendin Damdisuren
Cendin Damdisuren
GORE    V oblakih stoje nepremične strmine gora in srečajo znojno poletje, oblečene v sneg. Po njih hudourniki umivajo stene pečin, da kakor srebro se blešči njihov marmorni breg. Da, tudi v poletju, vsem znojnem, pokrije sneg njih vrhe, v njih veter pihlja, ko dolina žari kakor peč. Od daleč popotnik zagleda že belo goro, ki kliče ga, naj v njeno senco utrujen gre leč. Ga kliče k slepečim vrhovom, kjer večni je led in tja h kolonadam srebrnim, držečim nebo. Živalskih sledi tam ni, tam sneg je nebeško čist, tam slišati niti ni več, kako ptice pojo. Po ozki soteski pa reka grmi in beži in plohe prinašajo točo debelo s seboj. S strmin kot oblaki vise gruče skalnatih gmot, a vendar so višje gore kot oblak nad teboj.
V  njih orel pristane, ko leno obkroži svoj svet, v prepadih pa plašna živad si poišče svoj kot. Tam, kjer ni snega, tudi jagode rdeče rasto, po sončnih dolinah pa dela je kakor povsod.
V  gorah ni dolgčas, pa četudi vse leto si tam, zaman ni za nas nekaj svetega lepi Hangaj. Mi smo odpečatili z njega svetosti pečat,
od naših gora bomo raje učili se zdaj.
OB REKI     Vode Kerulena so gora kristali, KERULEN     gore pa so svetle ali mrkoglede.
Rečni breg se grbi... Toda mladi zvoki hura* uglašeno čezenj z gor donijo.
Veter kot nasilnež prileti nenadno in vesel zaveje čez devico stepo, zraven pa prepeva pomladansko pesem večnemu veselju, čudežni prostosti.
Vetru pod večer na razigranem konju pride fant naproti, ko vzdolž reke jezdi.
V  mesečni svetlobi najbrž k dragi speši. Kakor klatež vštric z njim zvesta senca jezdi.
* Hur je mongolski narodni instrument.
164                                                                                                   Sodobna mongolska lirika
Reka Kerulen, vem, tudi ti še srečaš fantovske smehljaje, ljubke njih poglede. Veter bo raznesel čez gore, kako sta tvoja veličina in tvoj čar vsestranska.
Pobič na konjiču skače, skače dalje, zdaj zdaj ga bo s konjem vred zakrila dalja. Do njegove drage ni od tam več daleč. Naj jo že objame, ko tako jo ljubi.