Beseda iz nepravih ust
Ni dolgo od tega, ko sem prisostvoval sestanku komu-nistov in prisluhnil besedam sekretarja neke osnovne orga-nizacije, ko je spregovoril o težavah in predvsem o napa-kah, ki jih počnemo pri na-šem političnem delu. Ni izbi-ral besed. Ni se izognil tudi napakam republiških in zvez-nih organov. Govoril je priza-deto, govoril je prepričljivo in ko je končal, smo mu zaplo-skali.
Marsikdo si je potihoma za-želel, da bi moralo biti v vrstah zveze komunistov še več takšnih članov. Toda - da toda - zatem slišim, da ima ta sekretar v resnici dve podobi. To podobo, ki jo kaže na to-vrstnih srečanjih zahvaljujoč svojim sposobnostim dobre-ga govornika in drugo, tisto, zaradi katere ga imajo sode-lavci v delovni organizaciji za delavca, ki zahvaljujoč polo-žaju sekretarja izvaja pritisk na sodelavce za dosego svojih
sebičnih ciljev, za skrivanje neznanja in nedela, da je do nekaterih delavcev arogan-ten, vodstvenim delavcem se prilizuje, itd. Dve podobi ko-munista, ki slabita učinkovi-tost dela ZK, ki puščata mo-ralni madež in ki predvsem zahtevata, da pride s takšnim komunistom do obračuna.
Tako zvezni kot tudi repu-bliški kongres ZK sta pouda-rila, da moramo z osebnim zgledom komunistov uvelja-viti vrednote socialistične sa-moupravne družbe. Mogoče je ta zahteva v resolucijah ne-koliko sramežljivo zapisana, mogoče se ob obilici zapisa-nih nalog kar nekako izgubi. Toda prav zaradi takšnega in še kakšnega komunista na to zahtevo ne smemo pozabiti. To je zahteva, ki je še naprej aktualna. Saj, če hoče biti ZK kot organizacija učinkovitej-ša, mora krepiti prav položaj člana ZK v sredini, kjer živi in dela. Ta položaj se pa ne bo
krepil zgolj z vsakodnevnim priseganjem na vsem nam znane imperative našega raz-voja, na nekem političnem le-porečju, na kritiki vsega in vsakogar, pač pa in predvsem na osebnem zgledu. Ni bese-de zapisane ali izrečene, ki bi delovala prepričljiveje na okolje, kjer komunist živi in dela, kot je prav moč osebne-ga zgleda. In tukaj je žal še prepogosto prevelak razko-rak.
Mogoče istim mislim, ki jih je izrekel omenjeni sekretar v izbranih in tekočih besedah, izreČenih drugače, izrečenih od drugega komunista z bolj nerodnimi, robatimi beseda-mi, prisotni ne bi zaploskali -mogoče, toda takšen govor-nik ne bi imel dveh obrazov in že zato bi morali ploskati. Se pa zato komunisti med seboj že dovolj poznamo?
Dušan Semolič