534
B. Baebler:  Minil je dan.
Daleč se zamislil je pogled tvoj —; mene čudno je zazeblo v mozeg;  — in, prijatelj, zvedela sem takrat, kje te domek čaka tih in  ozek!
Kaj, da si zaljubil se v trpljenje, v svoje težke in meglene dni? — Pesnik, vedel si, da kdor trpi, ni zaman izgubil se v življenje . .  .
Morda v duši sam si komaj slutil, kaj  te solze so in kaj  ta smeh . .  . Tih po svojih hodil si poteh za krasoto, da bi vso  občutil.
Ko zamaknil v sinji se azur si,
v skromen cvet sred mirnega polja,
vsa utrujenost ti je prešla,
in pozabil revščino vseh ur si. —
Dete bil si, tako dete lačno, ki na kruhek žabi sredi  rož . . . A v zavesti bil krepak si mož, znal ljubiti si življenje mračno!
Vida.
JVIinil je dan . . .
JXLinil je dan, minila noč —            Ti neusmiljeno dekle
kaj  deva si storila?                       in tvoje lepe očke
Mir iz srca odplul mi proč —    in tvoje lice rožnato
ti, ti si ga spodila.                        in tvoje bele ročke.
Le beži mir, le beži mir
in pluj črez svet zeleni,
da ti le deva dražestna
ostaneš tu pri meni!
B. Baebler.