Kronika
najdeš prevode iz portugalščine, španščine, brazilijanščine, nove grščine, srb* ščine itd., potem kritične razprave iz naštetih govoric in iz stare franco* ščine, genljive in tesnobne romane, n. pr. Le Roman de Ganelon, La Nuit rouge itd., pesmi iz vsakdanjega življenja, drame, čudovita filozofska in jezikoslovna dela. Domačo književnost je nadalje obogatel z dvema preseneti Ijivima fantazijama: Eugamistes (simbolična povest) in Outre^Terre, t. j. Onstran Zemlje, prigodbeni roman v «Nevidnem», kjer vidiš okultizem, astronomijo, metafiziko in domišljijo sodelujoče pri enem najbolj osupljivih spisov, kar se jih je zasnovalo. Ker je obsojen na naporno, nehvaležno ročno delo, ne utegne Lebesgue (roj. 1869.) vselej tako trdno zgraditi svojih knjig, kakor bi rad. Ali glasno in jasno je treba poudariti: razsvetljeni um mu je več kot enkrat omogo* čil, da je brez dolgotrajnih in dlakocepnih sestavov napisal take globoke, na* vdihnjene, plameneče strani, kakor jih bodočnost čisla in časti kot tajne zaklade. Zlasti je treba ponovno citati prvih 200 strani njegovega Au dela des Grammaires (Onkraj Slovnic), čigar krasota se ni dovolj poveličala. Uče* nost, izomika, dokumentacija zbode površne kritike v oči. Nasprotno pa vidijo pozitivistični in preoblastni učenjaki v tem delu razuzdanost pustolovske do* mišljije. Čuvajmo se prenagle sodbe. Lebesgue je posvečenec v antičnem pomenu te besede. Celo, kadar si je naprtil potrpežljive biblijofilske raziskave, prevladuje pri njem jasen vid, intuicija nad vednostjo. Znanost mu je vlita, razodeta mu je ona veda, ki jo morajo preizkuševalci pozneje overoviti. To je prerok.
Ta odlomek iz FloriansParmentierove «Histoire contemporaine des Lettres francaises de 1885 a. 1914» ima namen, opozoriti nekoliko na neobičajnega samo= uka, ki je med vojno pisal o nas Slovencih, n. pr. v obzorniku La Vie 1917, o našem slovstvu: Mercure de France 1. marca 1922 itd. pod imenom Lioubo Sokolovitch. Izdal je tudi Les chants feminins serbes in moderno poezijo, po katerih objavi, kakor posnamem po uvodu znanega Miodraga Ibrovca, še epske pesni. Pripravljenih ima razen tega več stvari iz Prešerna in Župančiča. Značilno za njegovo dušno prožnost je to, da mi je pred nekaj leti na poklonjeno slo* vensko zbirko stihov in stikov čez teden ali dva poslal povsem prikladno oceno, dksi ni dotlej nikoli  študiral  slovenščine.
Razen tega je treba zabeležiti dvoje knjig, ki sta nedavno izšli: njegov gladki prevod iz portugalščine «Amadis de Gaule» (založil C. Aveline v Parizu) in obširno Coulonovo izdajo «Pages choisies de Ph. Lebesgue«, ki se naroča v Beauvaisu pri «La Republique de l'Oise», plače Ernest=Gerard (15 frs). Ta izbor upošteva vse plati avtorjevega delovanja in pred vsakim poglavjem najdete primerno razpravico Marcela Coulona. Popolnoma novo mi je bilo v tej lepi antologiji to, da je Lebesgue pesnil celo v nemščini in portugalščini. Manj čudno je, če je zlagal posrečene kitice v pikardijskem narečju, daleko težje mu je moralo biti za provencalščino, povsem izcela pa se je navadil bretonščine, v kateri je s 24 leti skladal tako uspele pesni, da ga je strokovnjak Tiercelin nazval keltskega «barda».                                                                  Dr. A. Debeljak.
Prevodi iz slovenščine. V februarski številki slovaške revije «Slovenske P o h 1' a d y» lanskega letnika je izšel prevod Župančičeve «Dume». Prevod je oskrbel tajnik Slovaške Matice in urednik «Pohl'adov», pesnik Š. K r č m e r y, ki se je poleti 1921. mudil v Ljubljani in s pisateljem M. Pugljem čital Župan* čiča. Kot plod tega čitanja je menda nastal omenjeni prevod, o katerem se mora reči, da je izredno posrečen.  Krčmerv je dikcijo, ton, ritem in pesniški
126
Kronika
zanos te slovenske velepesmi prelil v slovaški jezik z dobrim poznavanjem slovenščine, mestoma skoro dobesedno, zmerom pa z veliko ljubeznijo. Zlasti tam, kjer prevajalcu sorodnost, a vendar razlika obeh jezikov ni delala pre* velikih težkoč, so ostale pesniške lepote originala neokrnjene. Čitatelj naj sodi sam po temle primeru:
«0, rodny  domec ty, 6,  svata otcova strecha!
Sirotam hradba si, putnikom v dial'ave techa:
Holub,   hl'a,  zpod  neba  cudzieho  tiahne  zpat,  krydla
nesu ho  tužoby  d'alekou  putou  do  stareho  bydla.
Lastovku na južnych pobrežiach srdce tak rozboli:
spomienka  na hniezdo nesie ju  cez mora, cez doly.
Holuby nad krovom horiacim zmamene kružia...
Myšlienky moje  nad rodnym  domom tak tesklive  tužia.
Sivy bol deii, a mi rozišli sme sa v dial', dial'avnu šir,
ako nas srdca hnal nepokoj, života sila a vir;
ostaly pod strechou  lastovky v bezpečnom zavetri —
medzi  nas   život  vfal,   vetry nas  po   svete   rozmietly.. .
A mladost' moja, hej, bujnii si hlavu dnes svesila,
a mysel' moja se vo vtaka vzdušneho vtelila,
nie holub, čo lieta okolo požiaru bydla,
orlom se stala dnes, orlom, čo z vichru ma krydla,
v očiach ma blesky, čo ponara v dial'avu, temninu,
hladaly, našly: dom, — nie, ¦— viac: otčinu . ..»
Naš češki prijatelj in dobri poznavalec slovenske literature, dr. Bohuš Vybiral, je izdal v preteklem letu dva prevoda iz slovenščine, in sicer Ivana Tavčarja «Jesensko cvetje» (Podzimni kviti) in Antona Novačana ljudski igrokaz «Veleja». Prva knjiga je izšla v založbi R. Prombergerja, druga pri J. F. Bučku v Olomucu. Prevajalec, ki je znan zlasti po svojih prevodih Ivana Cankarja, je obe deli prestavil na češki jezik z njemu lastno točnostjo in vest* nostjo. Da je zelo zmožen prevajalec, je dokazal zlasti pri Tavčarjevi noveli, kjer je moral premagati nemaloštevilne težkoče in finese Tavčarjeve jedrnate, krepke in samonikle slovenščine. Podrobneje bo o obeh delih «Ljubljanski Zvon» še poročal.  —  O  Vrchlickega   prevodih   Aškerčevih  pesmi   je   list  že   razpravljal.
Razveseljivo znamenje za prodiranje slovenske knjige v inozemstvo je nadalje angleški prevod Tavčarjeve novele «Moj sin» (Slike iz Loškega pogorja, 1. zvez.) izpod peresa N. B. Jop so na, Člana slavistične stolice na londonski univerzi. Prevod je izšel pod naslovom O Id An t ho ny's Son v 5. številki londonske The Slavonic Rewiew, reviji, katero najtopleje priporočam pažnji vseh čitateljev «Ljubljanskega Zvona». Prevod sam je odličen in priča, da avtor njegov izborno obvladuje slovenščino, ne samo teoretično, marveč tudi praktično. Kolikor mi je znano, je izza Selverjevih prevodov iz Prešerna, Gregorčiča, Aškerca in Župančiča to eden prvih prevodov iz slovenščine na angleščino v zadnji dobi. Upam pa, da nikakor ne poslednji!
Končno je treba Še omeniti prevode, ki jih skoro redno prinaša kulturno urejevani praškomemški dnevnik «Prager Presse». Prevode oskrbujeta dva Slo* venca, oba izvrstna poznavalca nemščine, dr. J. Glonar (prozo) in Anton Funtek (poezijo); v njunem prevajanju se opaža poleg precejšnje formalne dovršenosti neka nadvse hvale vredna sistematičnost. Želeti bi samo bilo, da bi našla založ* nika, ki bi svojedbbno izdal njune prevode v posebnih knjigah. V istem listu
127
Kronika
poroča o naših kulturnih zadevah naš dobri prijatelj, odlični publicist Herman Wendel.
Iz tega kratkega poročilca je razvidno, da slovenska knjiga polagoma sicer, a vztrajno stopa v tuji svet. In to, mislim, po pravici.       Fran Albrecht.
Tuja imena v slovenski obleki. Morda ne bo prestarokopitno, če rečem dve, tri besede o pravopisu, ki še danes ni dokončno ustaljen. Saj se takim malen* kostim tudi drugod ne branijo, n. pr. v Barceloni, kjer katalonski politično* trgovski glasnik «La Publicitat« skoro vsak dan objavi stolpič: Converses filo« 16giques (jezikovni pomenki), ali na Španskem, kjer sta se pred tedni spopris jela dva ugledna slovstvenika glede pisave inozemskih nazivov, boreč se proti tamkajšnji razvadi, da preveč po domače prikrajajo tujo nomenklaturo: Bernar* dino de Santo Pedro naj bi bil Francoz Bernardin de SaintsPierre! Za cirilico je stvar dokaj nerodna: kdor še ni čul o švicarski pisateljici, ki se piše Burnat* Provins, utegne na dvajset načinov prenesti iz srbskega prevoda obliko «Birna Proven«  nazaj  v izvirnik, a težko,  da bi pravo pogodil.
Za latiničarje zadeva ni posebno zamotana. Vendar ako pogledaš kako poslovenjeno delo, n. pr. Farrereove «Civilizirance», najdeš v eni vrsti, najmanj pa na eni strani dvoje, troje ali več načel: gospa Malais, g. Malaisova, Malaiseva, iMalaissjeva ali Malaisjeva; slično: Fierce, Fierce*a, Fiercea, Fierca; Orvillierski ter Orvilliers*ki; Moiška in Moisška ulica; Selvsetto, Sely'sette=o, Selvsetteo in celo nepregibno: vi imate svojo Selvsette (150). Ali: Claudeja Rocheta in Rochetja. «Francija ima dva pisateljska ženija: Pierre Lotila in Collette^a (bolje: Colletteo, ker je ženska!)... Cesto čitam Rabelais*ja, Racine^a, posebno pa velikega Corneilla... Visoko cenim Gerarda d'Houville^a (ženska!)...« Walter Scott=ova dela mi zvene kakor: hiša moj oče*ta! Kdor piše slepemu P. Louys*ju, naj ve, da  živi v Paris^ju in  da mu  njegovi  rojaki pravijo  «luis».
Tako omahovanje ne bi nič kaj ugajalo Pascalovemu «geometričnemu duhu», ki bi se gotovo pridružil Kobalovim in Sovretovim transkripcijam (Kellermannov «Predor» in prevodi iz grščine). Ravnati bi se kazalo po temle geslu: imenovalnik ostani nedotaknjen, v odvisnih sklonih pa pritaknem brez veza j a slovensko obrazilo na deblo pri klasičnih in onih modernih jezikih, ki še poznajo sklanjo: Giordana Bruna so sežgali v Rimu 1. 1600, ker se je izpreobrnil h kalvinizmu; kdo pozna pri nas najboljšega portugalskega pesnika Affonsa Lopesa Vieiro? Pri francoščini, nemščini, angleščini pa naj se pritikajo naše končnice na ne= okrnjen izraz; zev se zapiraj z glasom j pri samoglasniškem doglasku: Hugo* Hugoja, Fichte^Fichteja; francoski nemi e je izvzet: s Claudeom. Ako se beseda končuje z nemim soglasnikom, naj ta zatvarja zev: Rocheta, Capetu, v Chamonixu, Louvsova «Aphrodite». Ne gre pa zapirati takih hiatov z j (Bourgetjeva petdesetletnica), saj pri izvedenkah vendar ta črka ni mrtva: Capetien, in poleg tega opažamo v francoščini že lahno težnjo po sličnih konč« nicah: Tarn, Bearn, Chamonix itd. se danes večinoma izrekajo z vsemi končniki.
To pravilo se da izlahka izvesti, samo malo pozornosti in pažnje bo treba. Naj bi bilo resnično, kar piše M. J. v gori navedenem, stilistično uspelem pre^ vodu: «Zdi se, da ga navdaja temna, a silna slutnja, da je naša rešitev v gojitvi samozatajevanja   in   skladnosti.                                                      N. K-
Urednikov «imprimatur» dne 19. februarja 1924
128