In memoriam 129
Drago Vahtar
Kot žrtev svojega poklica je 12. februarja 1948 umrl v ljubljanski bol-
nišnici tov. Drago Vahtar, dolgoletni preparator Etnografskega muzeja
v Ljubljani.
Tov. Drago Vahtar se je rodil 1. 1881 v Ljubljani. Po končam ljudski
šoli je v letih 1894/97 obiskoval strokovno-risarsko šolo na Obrtni šoli v
Ljubljani, v letih 1906/13 pa je pridobljeno strokovno znanje izpopolnjeval
na Umetno-obrtni šoli v Pragi. V praksi se je lotil raznovrstnega dela. Spo-
četka je bil knjigovez, nato soboslikar, slikar, kipar, zlasti pa je bila njegova
stroka usnjeplastika. Poučeval je tri leta na umetniški šoli »Probuda« v
Ljubljani, in sicer v oddelku za usnjeplastiko in knjigoveštvo. Po prvi sve-
tovni vojni je odprl v Ljubljani svojo lastno delavnico za umetno galanterijo.
Po nekaj letih je delavnico opustil, nakar je bil 1. 1925 nastavljen za prepa-
ratorja v Etnografskem muzeju v Ljubljani.
V Etnografskem muzeju je bil tov. Drago Vahtar nad 20 let edina
tehnično-preparatorska moč. Kot »umetnik v tisočerih stvareh« je mogel z
uspehom reševati številne etnografske zbirke, raznovrstne etnografske pred-
mete. Po njegovi zaslugi je ohranjenih v Etnografskem muzeju mnogo dra-
gocenih spomenikov slovenske ljudske kulture. Razen tega je tov. Vahtar
pomagal, kadar koli je bilo treba, arheološkemu oddelku Narodnega muzeja.
Tako je resta\Tiral bronaste oklepe z Dolenjskega, veliko situlo iz Stične in
druge kovinske predmete. Med odlična Vahtarjeva dela moramo naposled
prišteti mavčne odlitke bronastega kipa Rimljana. Tov. Drago Vahtar je bil
muzejsko-konservatorski delavec, ki je njegovo delo v bistvu boj za ohra-
nitev, za obstanek dragocenih kulturnih vrednot, pomembnih prič preteklega
življenja na naših tleh. Ta boj pa se je zanj žal tragično končal: ko je pre-
pariral lesene etnografske predmete, se mu je po nesrečnem naključju vnela
obleka; opekline, ki jih je pri tem dobil, so bile smrtonosne.
Tov Drago Vahtar pa je bil med prvimi tudi drugod. Kot zaveden
Slovenec se je po prvi svetovni vojni udeležil kot prostovoljec našega pra-
vičnega boja za Slovensko Koroško. V času okupacije se je takoj po usta-
novitvi OF z navdušenjem pridružil narodnoosvobodilnemu pokretu. Bil je
od leta 1941 član muzejske skupine aktivistov. — Po osvoboditvi je nada-
ljeval z delom v naših množičnih organizacijah. Z veliko' vnemo se je ude-
leževal dela muzejske sindikalne podružnice, zlasti pa je bil iniciator in vodja
vsega njenega prostovoljnega dela. Podeljena mu je bila zlata značka in
bil je proglašen za udarnika prostovoljnega dela.
S tragično izgubo tov. Draga Vahtarja je nastala v vrstah tehničnega
osebja v naših muzejih, zlasti v Etnografskem muzeju, velika vrzel, ki je še
dolgo ne bo mogoče izpolniti.
Tov. Vahtarja bomo ohranili v najlepšem spominu.
Boris Orel