Tečaj III. Y Ljubljani, meseca aprila 1875.
List 4.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obaeg-: Poldne čebelnega panja. — Nekaj znanega in neznanega pri združevanji čebel, ali do-davanji matice. — Podrezovanje čebel na spomlad. — Kratko poročilo II. občnega zbora Kranjskega čebelarskega društva v Ljubljani. —■ Družbena naznanila.
Poldne čebelnega panja.
(A. Hannemann v Braziliji.)
(Sklep.)
Konečno naj odgovarjam še na prašanje: Kaj pa s panjem storiti, kterega poldne in zrelost smo prezreli in zarad okoljšin ne kažo umetnega roja delati? Tak panj je le na mast rediti; težji ko bo v jesen, več dobička nam bo vrgel. Tedaj je treba ga k delu priganjati. Marskdo bo mislil: za čemu to ? čebele so že same po sebi marljive in če ne: s čem jih bomo priganjali? Res je, čebelo so po svojem naturnem nagonu pridne bolj, kakor ktera koli žival; ali vendar je tudi res, da čebele vedtf prav dobro postavati, če po svojem naturnem razumu vidijo, da so za zimo preskrbljene. Mislim, da je marskteri čebelar to skusil, ki je močnemu panju prazne panje podstavljal, ali jih nakladal, pa nikjer kaj zdatnega dobil. Moje skušnje so me prepričale, da nakladanje ne vzbuja čebel taktf k delavnosti, kakor čo se jim medu odvzame. Mislim, da je to tndi prav naravno: gotovo čebele vedajo, koliko potrebujejo čez zimo, rojiti ne mislijo, tedaj za čemu trud? Se jim pa medli odvzame, tedaj čutijo svojo zgubo in revšino; želja po imetju, skrb za zimo jih sili in vzbuja pridno strdi nanašati, dokler praznih prostorov ne napolnijo. Tedaj čebelarji, kteri imate močne panje, lepo vreme in obilno paše, napravite si in rabite pridno mčdmetalnice. Gotovo se vam bodo kmalo splačale in bote imeli še veselje občudovati veliko pridnost svojih ljubih živalic. Res je, da tudi v naklado ali podklado nanašajo, ali vendar toliko pridnosti nisem opazoval, kakor čo sem panju dva, tri sate vzel, m ud izmetal in prazno satovje nazaj dal — v dveh dneh, včasih ceh5 v enem dnevu je bilo satovje spet napolnjeno.
Le škoda, da se jaz tega pomočka ne morem poslužiti, ker med je pri nas v Braziliji pregost. Pri nas pa je tudi zastonj čebele zadrževavati, da bi ne rojile
ter jih siliti, da bi namesto tega obilniši medti nanašale; roje pri nas edino le suša ustavlja, ker tedaj začne paše primanjkovati. In tri sem imel dostikrat priliko občudovati, kako čebele vedd za svoje ohranjenje skrbeti ter po svojem natarnem nagonu dalje v prihodnost viditi, kakor pa človek. Popolno sem se tega prepričal o suši 1. 1873. Zato se mi prav nepotrebno zdi vedno pretresovati: Ali je koristno čebelam braniti, da ne rojijo? in kdaj je naj boljše umetne roje delati? Poglavitna reč je dobra paša; če te ni, za čemu umetne roje delati? Če je pa paše zadosti, za čemu roje zabranovati ? Vse in povsod po enem kopitu delati, se ne da. Umen čebelar naj le razne okoljšine svojega kraja v6 dobro k svojemu pridu obrniti, in bo od čebelarstva povsod kaj dobička imel — več ali manj, kakor je kraj in okoljšina.
Neumnost je pa gotovo velika in ne kaže umnega čebelarja, če kdo misli, da se pri čebelarstvu povsod in vselej da po enakem načinu delati. Le veselje je povsod enako in pa naravne postave, vse drugo se ravnä po kraju, deželi in okolj-šinah. Kdor jih zna bolj k svojemu pridu obračati, tisti je tudi umnejši gospodar sploh; še posebno pa velja to od čebelarstva.
Tii mi bodi dovoljeno, še svojo dozdevno misel izreči, čeravno se neobhodno s člankom ne veže. Tedaj le memogrede: Od začetka, kadar so bile matične odgojilnice na dan prišle, sem večkrat mislil (znabiti še marskateri čebelar z menoj): Za čemu to? Premišljeval sem reč pa vendar in tudi poskušal, in zdaj se mi dozdeva, da matične odgojilnice znajo še prav imenitne biti in da brez njih ne bo nobeden umen čebelar več hotel čebelariti. Posrečilo se mi je namreč, da sem imel v dobrih letinah po 120 do 140 funtov težke panje (enkrat čelo 165 funtov težkega), kar sem s tem dosegel, da sem o naj boljši paši matico za kake tri, štiri tedne priperl. Imel sem pa s tem delom mnogo sitnosti, kakor si lahko misli vsak čebelar, in zdaj se mi je začelo jasniti ter sem če dalje bolj spoznoval namen iu potrebo matičnih odgojilnic. Prizadeval si bom tudi zanaprej vsestranske poskušuje z njimi izvrševati. Kar bom skušaje izvedil, bom tudi v prid čebelarstvu priobčil.
Nekaj znanega in neznanega pri združevanji čebel ali premenjevanji in dodavanji matice.
(Sklep.)
To delo je tako priprosto iu naglo izvršeno, da čebel, celö pokaditi ni treba. Za čemu jih tudi mučiti in dražiti? Za matico gredö vse rade, voskd in strdf jim pa ne mislimo jemati! Tako zalezovalno prežanje in čakanje matice je zlasti novincem svetovati, kedar želijo močnemu, polnemu panju matico vzeti, ali je kakor si bodi zamenjati. Močnemu , polnemu panju matico vzeti je mnogokrat tudi izvrstnemu čebelarju težavno, novincu pa skoraj nemogoče; takö pa jo lahko tudi novinec dobi, le počakati je treba včasih kaki dan dalje, kakor bi si znabiti kdo želil. Tako n. pr. sem jaz preteklo poletje 8. julija opoldne prav čebelnemu panju matico vzel, ker mi je bila prestara ter sem se bal, da bi panj pešati ne začel. Čez tri ure sera mu dal zadelano matično zibelko, ktere starosti nisem prav vedil.
Ker ravno tisti dan nisem pred časa imel, sem šel še le zvečer o 10. uri pogledat, kaj začne. Videl sem, da je zibelka prazna in mlada matica blizo tam okoli lazila. Tako je imel panj v desetih urah brez vsega nadleževanja mlado matico, ker sem mu bil dodal prav po naklučji popolno zrelo matično zibelko. Kmalo je bila mlada matica oprašena in panj mi je prav dobro napredoval.
Drugi načini dodavanja ali premenjevanja matice se opirajo na soznanjenje ali porazumljevanje nove matice s ptujim ljudstvom. Pomočki k temu so mati-čnica, celično pokrivalce in matična odgojilnica. Meni je matičnica v ktero se matica za nekoliko časa priprč in tako čebelam dä, že naj ljubša in se mi najbolj pripravna zdi matica soznaniti s ptujimi čebelami. Naj ložej se tako matica panju dodd in tudi naj ložej pogleduje iu če bi znalo potrebno biti, tudi iz panja vzame; s celičnim pokrovcem ali matično odgojilnico je delo že veliko težje ter za matico tudi nevarniše.
Mnogo čebelarjev ima navado pri dodavanji ali premenjevanji matice nekoliko lastnih čebel za spremstvo z matico dajati. Po mojih opazovalnih skušnjah je tako ravnanje popolno napačno. Tako n. pr. si čebelar pri kakem čebelarskem prodajalcu naroči rodovitno matico ter jo dobi v malem zabojčeku s kakimi sto spremljevalnimi čebelami. Matico potem predene v matičnico ter jo oblegovana s spremljevalnimi čebelami dene v nov nji namenjen panj. Jaz mislim, da je tako dodavanje in spremljevanje matice naj slabejše, kar se more čebelar umisliti. Pogostni primerljeji, da bo takö dodana matica v novem panju zadavljena, me v mojih mislih le še bolj potrdujejo. Reč mislim, da je jasna. Če panj vč, da matice nima in tudi zalege nima, iz ktere bi si jo zamogel izgojiti, bo v matičnici zaprto osamljeno matico brž oblegal in pital; gotovo pa ne tako naglo, če mlada matica pride s spremstvom. In če se matici tudi nič hudega ne zgodi, dokler je priperta ter čebelar že misli, da bo vse dobro; pa komaj je matica iz ječe, je že tudi zadavljena. Jaz mislim, naj bi bila matica prišla sama, bi ne bila takö v nevarnosti, kakor ker je prišla z životno stražo. Kakor že rečeno iu vsem znano: brezmatične čebele novo matico navadno rade sprejemajo, tudi je matica že po naravnem nagonu med ptujimi čebelami bolj previdna iii pazljiva, če je sama, kakor če jo spremljejo lastne čebele; nasproti pa so ptuje čebele ravno v tej meri bolj ljubosumne ter straženi matici nič kaj ne zaupajo. Ni li tudi druga žival na ptujem bolj plašna in nekako bolj pazljiva, kakor doma? Ni li vsaka došla žival domači nekako sumljiva ter jo ogleduje, ovohuje in na zadnje mnogokrat zapodi! Ravno tako je s čebelami. Vsih raznih primerljejev pač tu ne morem omeniti, zakaj da brezmatičen panj pridejane mu matice ne sprejme, ampak jo zadavi, vendar pa mislim, da je tega mnogokrat krivo — spremstvo. Zatoraj kdor si kupi oplodeno matico, naj jo samo zapre v matičnico in tako brezmatičnemu panju dodä; spremljevalne čebele pa naj spusti, da si same v raznih panjih vhod iu sprejem priberačijo, ali prisilijo kakor same vedtf iu znajo.
Čebelarji dajejo navadno zaprti matici nekoliko medu za popotnico; jaz ga od začetka nisem dajal. Ko sem pa pozneje sam vidil, da je matica od pridejanega medu vživala, ga tudi jaz vselej nekoliko v jetnišnico denem in mislim, da ne more nikakor škodevati.
Konečno se povračam na prvi način združevanja čebel ali premenjevanja matice ter trdim, da je pižem naj bolj pripraven za vsako tako delo, le eno veliko
napako imd, da se panj in Čebele le težko in čez dolgo časa navzetega duM znebijo. Je li komu znabiti bolj pripravna dišavna snova znana?*) Le poskušaje in posvetovaje dospemo do najboljšega vspeha našega delovanja.
Podrezovanje čebel na spomlad.
(A. Topler, učitelj v Šleziji.)
Marsikje imajo čebelarji navado čebele na spomlad podrezovati. Komaj je začela vrbovina razevitati se, že iščejo zarjavene podrezilnike: „da čebele ne bodo postavajo preveč jele" pravijo in „da bodo zanaprej pridniše več voska in medü nanosile. Res prostora jim dovolijo veliko, ker navadno spod-rezujejo dve tretjini satovja ter tretjo tretjino v sredi panja viseti pustijo. Je tedaj prašanje : Se li potrduje tako ravnanje ? Je čebelarju in čebelarstvu sploli v dobiček ali v škodo? Nasledek takega ravnanja, mislim, da spoznd in obsodi na prvi trenutek vsak umen čebelar. Mnogokrat je o tistem času ne le bladno, ampak tudi mrzlo in na kupček ostalega satovja pritiska mrzlota od vseh strani, ker satovje prazno ali polno jim ne daje nobenega zavetja. Prehlajenja zalege je skoraj vselej kolikor toliko; slabih nasledkov prehlajenja pa na bom razlagal, ker jih gotovo vsak čebelar vč. Naj nastane še neugodno vreme, žuga panju lakota; tedaj gaje treba pridno pitati, ali pa pogine in če ne, saj tako oslabi, da tak panj čebelarju ne jbo nikoli ne v veselje, ne v dobiček. Dalje se tak panj zamore le počasi razvijati, če je lepo vreme; če je pa slabo vreme, hira in hira, dokler za jetiko ne umrje. Zalege namreč nima kam postavljati; preden, novo satovje postavi, zgubi že veliko časa. To je v lepem vremenu; kaj pa Če nastopi mrzlo vreme? Takrat zalege kar ne more delati, ker medu nima; iz panja mu gaje vzel čebelar, zunej neugodno vreme.
Zato vidimo, da v krajih in deželah, ker je tako spomladno podrezovanje v navadi, čebelarstvo le životari in se na vikšo stopnjo ni nikoli moglo povzdigniti. V deželah pa, ker se čebelarstvo res za oddelk kmetijstva imd in goji, ni tako spomladno podrezovanje nikjer v navadi.
Razločujemo pa podrezovanje medü in podrezovanje voska. Navadno odje-manje medü naj se izvršuje v jesen, kedar čebelna paša mine; vendar pa ni nič napačnega, če se panju nepotreben med tudi na spomlad vzame. Čebelar naj le pazi, da panju toliko medü pusti, da se mu tudi zarad daljšega neugodnega vremena ne bo treba lakote bati in da izrezano satovje nadomesti s praznim satovjem.
Kadar čebele zarad preobilnega medü nimajo praznega satovja, takrat tudi zalege ne nastavljajo t. j. tak prepoln panj le toliko zalege nastavlja, kolikor ima praznega, nikoli pa čebele ne jed(5 zato obilniše, da bi s tem satovje medü spraznile
*) Znabiti bencoe, vanilja, meta i dr.? G. Kleine je svetoval pižem o ropanji. Dejal je zvečer v oropani panj nekoliko pižnu ter ga zjutraj spet ven vzel. Oropani panj je tako sovražnika ložej spoznal in ga tudi pogumniši odpodil. Naj boljše bi bilo ropniku takega duha dati, ker bi s tem sam sebe povsod naznanoval ter tako bil prisiljen doma ostati in pošteno delati.
Vredn.
in zalego nastavljale. Panj z več praznini satovjem, bo nastavljal več zalege (če ima sicer mlado, rodovitno matico) kakor enako težek in čebelen panj z manj praznim satovjem. Zato potrebujejo močni panji, ki imajo mnogo praznega satovja naj teč medü spomlad, ker tudi naj več zalege nastavljajo.
Kdor hoče satovje podrezovati zarad voska, sme le praznega (strdi in zalege) do gnjezda spodrezati, kdor bi hotel pa satovje še iz gnjezda izrezovati, da bi več voska napravil, bi le v svojo naj večo škodo podrezoval. Izvrstni čebelar Dathe pravi: „Kdor svojim čebelam gnjezdo podere in odnese, ta življenja čebelnega ne poznä. Tako delovanje je pri čebelarstvu vnebovpijoči greh in večina satovja s trotovno zalego je nasledek tega. Pri premakljivem satovji je treba na edino pra-šanje prav odgovoriti, namreč: Je li koristno dopuščati, da čebele v gnjezdu samč satovje postavljajo, če zamore čebelar panju pripravnega satovja dati in tako postavljanje satovja čebelam zabraniti? Kdor odgovarja z „da", dejansko čebelarstvo malo umč".
Dandanašnji zagovarjavci spomladnega spodrezovanja se opirajo na tiste vzroke in razloge, kakor nekdanji stari čebelarji. Trdijo namreč, da čebele delajo potem bolj pridno, da matica nastavlja več zalege, da toraj tudi več medü nanesejo in pred rojijo.
(Konec prihodnjič.)
Kratko poročilo II. občnega zbora čebelarskega društva v Ljubljani 7. aprila 1875.
Drugi občni zbor čeb. društva je začel predsednik vis. blag. baron Rožič s kratkim pozdravljenjem navzočih udov nemški in slovenski. Udov se je bilo zbralo prav malo; bil pa je tudi prav neugoden čas. Imel je ravno takrat deželni zbor svojo sejo; tako tudi podporno duh. društvo; vrh tega se je bilo zarad dolge zime ravno poglavitno poljsko delo začelo.
Razpravo je začel podpredsednik g. Jerič s poročilom delovanja Kranjskega čebelarskega društva od ustanovljenja 30. julija 1873 do današnjega zbora 7. aprila 1875.. Poročilo priobčimo v prihodnjem listu.
Začel je razgovor visokočastiti blagorodni gospod predsednik ter dokazal, da zarad spremenenih okoljšin je potrebno nektera pravila nekoliko spremeniti, če hočemo, da se društvo ohrani ter zamore na lastnih nogah stati. Naznanil je, da je društvu odrečena vsa državna podpora, akoravno je bila podpredsedniku dr. Razlagu od c. kr. ministra kmetijstva ustmeno zagotovljena.
Z začudenjem je bilo sprejeto naznanilo o ravnanji gospoda ministra kmetijstva. 16. rožnika 1874 je bila podpisana prošnja za državno podporo in brž v kratkeh dneh oddana. Po ustmenem zagotovljenji dr. Razlagu, kteri se je ministru zraven pismene zahvale za predlansko podporo še ustmeno zahvalil in osebno poklonil, smo se državne podpore veče ali manjše (po okoljšinah) zaupno nadejali, ter začeli meseca septembra, ker so udje le čedalje bolj pritiskali, razno čebelarsko orodje za polovično ceno oddajati. Al žalibog, da smo se spet v novic prepričali, koliko je nevarno na medvedovo kožo piti, preden je v rokah. Še le 8. decembra
je v nekem odpisu do c. kr. kmetijske družbe v Ljubljani tudi nas se spomnil, ter rekel, da podpore ne more dati, ker ni denarja in ker iz poročila c. kr. kmetijske družbe ne razvidi nobenega vspešnega delovanja čebelarskega društva. Pa tudi takrat odbor ni odgovora dobil, ker prošnja ni šla po njenem posredovanji. Zanikavni odgovor smo še le prejeli 21. prosinca t. 1., potem ko ga je odbor malo manjka da ne z lučjo gredč od Poncija do Pilata iskal. Iz navedenega odpisa smo pa vidili, da za nekaj je kranjsko čebelarsko društvo vendar tudi gospodu ministru kmetijstva dobro. Naša kmetijska družba je namreč prosila za podporo, da bi neki spis o čebelarstvu zamoglo na svitlo spraviti. Gospod minister je tudi to prošnjo zavrgel ter rekel, da ne vidi potrebe spisa na svitlo spravljati, ker čeb. društvo tako svoj časopis izdaja. Kakor nam je žal, da c. kr. minister kmetijstva tako malokje vidi potrebe čebelarstva, tako se vč da nam vso podporo nadomestuje priznana polivala!*)
Še veče začudenje je obudilo naznauilo predsednikovo, da v prejšnjih letih, ko je c. kr. ministerstvo kmetijstva še vsini čeb. društvom državno podporo delilo, je v istem času Moravske mu čeb. društvu v Brnu toliko podpore (nektero leto tudi čez 2000 gld.) kakor vsi m čeb. društvom vsi h 14 kro-novin vkup! Zato je vse navzoče prav zadovolil očitni ugovor ali protest, kterega je g. predsednik z vzvišenim glasom izrekel zoper tako ravnanje, s kterim se našemu društvu vsa podpora odbija. Gospoda moja, je rekel dalje, ne izrečem, koga moj očitni ugovor bolj zadeva: c. kr. ministerstvo kmetijstva, ali našo c. kr. kmetijsko družbo. Čudno je in skoraj nevrjetuo, da bi c. kr. ministerstvo neresnične izgovore iskalo ter poročilo kmetijske družbe dolžilo, saj nam državno podporo da, če hoče, ali tudi odreče, kadar hoče. Čudno in enako nevrjetno je pa tudi, da bi čeb. društvo naša kmetijska družba črnila ter mu podporo odbijala. Da bi ne bila od našega delovanja nič vedela, je komaj misliti; saj imamo družbeni list, ki je vse naznanoval. Če tudi list ni popoln, če tudi bi bilo želeti, da bi biK več storili, vendar izrečem očitno: Kdor si upa v pol drugem letu boljše in več storiti, naj se le oglasi, mu odbor berž prvi sedež prepusti. Da bi bilo čebelarsko društvo c. kr. kmetijski družbi napoti, si ne moremo misliti zakaj ? Saj ima vendar z njo vred le blagor dežele in povzdigo koristnega, pa zanemarjenega oddelka kmetijstva pred očmi! Gotovo čeb. društvo ne gre med dandanašnje sleparske v stanove; denarne moči, s kterimi društvo dela, so premajhne, da bi zamogel-odbor zraven obogateti. In spet tü rečeni, kdor vč kaj očitati, naj se le oglasi, bo vse povrnjeno. Kaj nam je tedaj od vsega tega misliti? No, kar si kdo zarad tega misli, nismo odgovorni.
Potem je g. predsednik povdarjal, da ravno zato, ker je cdbor kaj tacega pričakoval — le ne tako naglo — je tudi za prihodnost poskrbel, ter sklenil nasvet, da se nekoliko plača povikša in tako društvo ohrani. Malo povikšanje: 25 krajcerjev za kmetovalce in učitelje, 50 kr. za druge ne bo nobenega ravno bolelo, društvu pa le veliko pomaga. Zatorej želi, da bi zdajni občni zbor vse okoljšine dobro preudaril in odborovemu sklepu o spreinenenji §§. 5., G., 7. in 10 pritrdil.
*) Naj pri tej priliki še dostavimo, da, odbor je nemudoma prošnjo za podporo ponovil, ter tudi svoje poldrugoletno delovanje s številkami razjasnil; ali do zdaj je gosp. minister kmetijstva še vedno v zimski plašč molčečnosti zavit.
Potem se je začelo prav živahno razgovarjanje o nasvetovanem spremenu §§. 5., 6., 7. in 10. društvenih pravil, kterega so se skoraj da vsi pričujoči kolikor toliko vdeležili, posebno pa so se ga vdeleževali pr&častiti gg. o. Salvator Pintar, gvardijan ljubljanskega samostana, Matija Arženšek, župnik v Grižah na Štajarskem in Anton Jugovic, župnik v Borovnici, vsi trije znani izvrstni čebelarji.
Sklenjeno je bilo, društvo na vsako vižo ohraniti, toraj tudi zoper malo povikšanje letne plače ni bilo nobenega resnega ugovora. Posebno je bila občna želja, da bi se čebel, društvu več kmetiških čebelarjev po Slovenskem upisalo, ker ravno za kmetiške čebelarje je društvo naj potrebniši in naj koristniši. Župnik Arženšek je obetal iz pridišnice oznaniti, kdaj bo podučevaje o čebelarstvu govoril ter upa s tem mnogo udov pridobiti. Moramo reči, da je to izvrstna misel; želeti je le, da bi tudi drugi duhovniki, kteri so čebelarji, tako ravnali in bi društvo imelo kmalo dovelj udov, da bi mu za podporo ne bilo treba beračiti; ker gotovo se ne motimo, Če trdimo, da polovica duhovnikov je kolikor toliko s čebelarstvom pečd. Tudi župnik Jugovic obeta svoje storiti in ne dvomi, da se bo število društvenikov kmalo narastlo, če zdajni udje svoje storijo, ker „čebelarji so kakor tobakarji, ki se povsod berž sprijaznijo in povsod skup deržijo." Enako je zatrdoval preč. 0. Salvator, ki deželo in ljudi dobro pozuä, da ni dvoma, da se čeb. društvo obrani ter kdaj še veliko drevo postane, le pridnega sodelovanja je potrebno in pa malo potorpežljivosti, ker dobra reč le sčasoma raste.
Sprožil je potem g. župnik Arženšek misel, ktero smo že lansko leto v družbenem listu omenili in ktero je poročevalec tudi danes imel pripravljeno, namreč: Naj bi se napravile po deželi male družbice povsod, kjer je kaj več čebelarjev v okolici ter naj bi predsedniki blagovolili tudi letno plačo od soseduih udov prejemati, ker pošiljanje denarjev dandanašnji izvedenemu res malo truda prizadene, prosto ljudstvo je pa Še vedno v takih rečeh okorno; kar mu tudi zameriti ni. Saj ravnajo tudi podružnice kmetijske družbe ravno takö. Da se poročilo preveč ne raztegne le dostavljamo, da je bilo konečno vredniku Jeriču naročeno, naj osnuje mali načrt, kje bi se znale take družbice vstanoviti. Vrednik prav rad prevzame nalogo ter bo po porazumljenji z nekterimi čebelarji načrt izdelal. Bi le ne bilo dobro, ko bi vneti čebelarji se sami oglasili, kje take družbice želijo osnovati ? Delo bi bilo polajšam5 in mnogo čebelarjem ustreženo. Že danes kličem vsim vnetim čebelarjem, zlasti duhovnikom — na njih je vselej naj več ležeče: Bratje! delajmo! Je kvasii tudi malo (še prav 200 slovenskih udov ni! nemški zanaprej gotovo odpadejo) vendar je kvas, ki se bo narastel, le počakati je treba, da shaja. Pokažimo, da tudi brez državne podpore si znamo sami pomagati. Saj je res — naj se mi ne zameri, da to veduo povdarjam — saj je res, da toliko čebelarjev je malokje, kakor primeroma po Slovenskem, toliko veselje do čebelarstva pa znabiti nikjer, da bi čebelarsko društvo ne moglo na svojih nogah stati ? Gotovo, stalo bo in mnogo dobrega storilo, če le sami hočemo. Tedaj delajmo! gre za čast, grč za dušno in telesno blagostanje Slovencev. Zakaj ? bote precej spoznali, ker
konečno je bilo sklenjeno, da nemški društveni list izhaja le! še do konca leta, ker so udje svojo letno plačo že večidel poslali, zanaprej bo izhajal samd slovenski list, da se tako stroški pomanjšajo, ßavno tüko je bilo
sklenjeno, da plača za društvenega čebelarja jenja precej, ker ni upa, da bi se tako hitro dal osnovati kak poduk o čebelarstvu. Tudi stroški za bukvarnico in vezanje nakupljenih knjig o'dpadejo. Predsednik je blagodušno obljubil vse knjige po nakupljeni ceni v svoj račun vzeti in tako se tudi že izdani stroški ali dolg pomanjša. Le za razstavo čeb. orodja ni bilo nič določeno, ker radi bi jo ohranili dobro vedč, da enkratni ogled orodja več koristi, kakor desetkratno naj natanj-čniše popisovanje, ali tudi priobčenje v podobah, le neverno kako zavolj štroskov. Znabiti bi bilo tudi tu dobro, ki bi rodoljubi svojo misel razodeli.
Spremenj §§. 5., 6., 7 in 10 je bil potem po odborovi osnovi sprejet (glej prilogo k štev. 9. iu 11. 1. 1874). Kadar ga vlada potrdi, pošljemo vsim udom prenarejena pravila.
Računa za leta 1873 in 1874 sta bila pregledana in potrjena.
Drugi govori so se zavolj poznega časa opustili. Ravno tak<5 posebni nasveti, in predlogi, ker ni bilo nobenih naznanjenih, dotičnih pa je bilo med razgovarja-njem že tako dovelj izrečenih. Gospod predsednik je opoldni drugi občni zbor čebelarskega društva sklenil.
Pripoznati moramo, da je predsednik vis. blag. gosp. baron Rožič sejo vodil prav izvrstno in popolno nepristransko. Pač ie enkrat zoper nas glasoval, ko je šlo za društveni list, pa je tudi javno izrekel, „da glasuje le kakor rojen nemec, ker želi z nemškim listom v dotiki z nemškimi čebelarskimi družbami ostati (želeli bi tudi mi, ko bilo bi le mogoče), da pa drugi kot Slovenci zarad varčnosti moramo le za slovenski list glasovati." Naj bi imeli mnogo takih nepristranskih nemcev, kako lahko bi se z njimi Slovenci porazumljevali!
Tako je bil končau drugi občni zbor kranjskega čebelarskega društva. Želimo, da bi bilo naše čebelarsko društvo po zboru prerojeno iu poživljeno; kar tudi bo, če le sami hočemo. Bog daj srečo in svoj blagoslov!
Družbena naznanila.
Vsim našim udom naznauujemo, da bomo zanaprej 1 panj udom, kteri se za-nj oglasijo, za polovično ceno kakor do zdaj dajali, ker vemo, da ga nekteri za izgledni panj potrebujejo. Naj udje malo potrpijo, ker za zdaj ne moremo več storiti.
Graško čebelarsko društvo udom naznauuje, da jim to leto ne more druzega dobička nakloniti, kakor da jim daje panj 50 kr. cenejše, kakor sicer velja, ker ni za 1. 1875 od ministra kmetijstva nobene podpore dobilo.
Dopisniku iz Zatičue odgovarjamo: Ne za prihodnjo leto, ampak le za letos tirjamo letno plačo, ker jih je še mnogo, ki je niso odrajtali, dasiravno list vedno prejemajo.
Odgovorni vrednik J. Jerič.	Izdavatelj „čebelarsko društvo."
Tiskala Klein in Kovač (Egerjeva tiskarna) v Ljubljani.