Zakopano zlato. Tine jo je mahnil po polju, ki se je zlatilo od zrelega žita, in zavil čez travnike. Strmo se dviga na tej strani hrib tik nad Ožboltovo kočo. Gol je in od kurjega srebra se blešči pečevje. V starih časih se je morala gora udirati in trgati, ker je po bregu nametano skalovje. Vaščani pravijo, da se je tedaj, ko se je hrib zadnjič utrgal, udrla tudi graščina na vrhu in se zasula v sotesko, v kateri izvira Črnski potok. Edino kapelica je še ostala. Tine si je poiskal v leskovju najdaljšo vejo, ki jo je našel, in je odhitel navkreber h kapelici. Ta stoji kakih dve sto metrov nad vasico. Le malo ravninice je okoli nje, če pa prelezeš ozko skalo, stopiš na nekaj večjo raven; tu je bil baje v starih časih grad. Ali preblizu na rob ne hodi! Kajti pred teboj zazija globok prepad. Danes ni več sledu o gradu, le pečevja je na kupe in na sredi dve veliki skali, višji od človeka, med njima pa tesna razpoka. Previdno je hodil Tine : em in tja po pečevju. Iskal je in z leskovko brskal, da bi našel — hodnik. Toda kamenje se je tiho in mrtvo parilo v soncu in mu skrivnosti davnih dni ni izdalo. Pot mu je curljal s čela. Ali zooet zastonj? Splezal je na eno izmed skal na sredi in se ozrl: Glej, tam je Gradiško! Kako blizu je, ko bi mogel kar naravnost tja dol! Da, takole v tej smeri... pod tistim grmom ... Ko se je nekoliko preveč nagnil,' je omahnil, toda v zadnjem hipu še se je ujel in treščil nazaj na skalo. Pri tem mu je ušla leskovka iz roke in je izginila v razpoki med skalama. Nekoliko trdo se je pobiral. Moj Bog, čisto zmotilo se mu je! Roke so se mu tresle, ko je leze] nazaj dol. Prejšnji pogum mu je precej splahnel. »Najbolje bo, da grem domov,« je preudarjal; bil je slabe volje. Toda kje je leskovka? Saj mora biti tu v razpoki. Iztegnil je roko in tipal, da bi otipal palico .., Ni je. Tinetu se je za trenutek ustavilo srce. Ničesar ne otiplje — vse je prazno — naj se steguje, kolikor mofe, ničesar ni: luknja je brez dna. Mrzlo in vroče ga je spreletjlo,: Hodnik je našel! Hodnik! Da, vendar! Prijel je kamenček, ga vrgel v razpoko, položil uho na zemljo in poslušal. Razločno je čul, kako je priletel na dno. Ne bo globlje ko kvečjerau dva metra. Poiskal je drug kamen, ki je bil gladek in okro> gel. Zdaj! ... Tak ... tak... tak ... nato je bilo vse tiho. Tine si je globoko oddahnil in je vstal. Obraz z brazgotino mu je žarel, oči so mu gorele. Zdaj ve, da je prav slutil: tu spodaj so stopnice, kamnite etopnice! Da, hodnik je! Nič več ni okleval. Skoraj letel je po hribu navzdol. Ko je prišel do travnikov, pa je zavil na drugo stran — v gostilno k Mrdavsu. Na vrhu pa čepi kapelica in večerno sonce jo objemlje. Ni lepa, od starosti je osivela. Notri pa stoji na oltarju Mati božja. Starinski je kip in neroden, s sinjega plašča se je barva že davno okrušila. Ali kakor v davnih časih Marija tudi danes še sklepa in dviga roke, ko da ne sme in ne sme nehati s svojimi prošnjami za ubogi človeški rod. Dvajset korakov odtod proti vzhodni strani pa se začne skrivni hodnik, v katerem je nesrečni vitez pred štirimi sto leti zakopal zaklad ... n. Čim bliže je prihajal gostilni, tem bolj se je obiral. Nazadnje je že jel preudarjati, ali naj hodi (tja ali rajši ne. Seveda, Roziki mora povedati, da !je našel hodnik. Saj tej je več ko njemu do zakopanega zaklada — ji bo pač napravil to veselje. Sam se je medtem že precej ohladil. Kaj mu tudi pomaga, če je našsl hodnik! Tistih dveh skal živa duša ne more premakniti. Ko je prišel do Mrdavsa, se je začudil. Pred hišo sta sedeli za mizo dve dekleti. Ena je bila Rozika, Mrdavsova hči, druge pa ni poznal. Domača ni bila, saj domače dekle ne bi niti šlo v gostilno. Precejšen kovčeg je stal zraven nje, videti je bila utrujena, ali ljuba je bila; katera neki je? Tako znana se mu zdi. »Dober večer,« je pozdravil bolj Roziko kakor obe. Toda takoj se je zdrznil, kajti z Roziko mu je odzdravila tudi tujka: »Bog daj, Tine!« »No —,« je omecoval nerodni Tine in jo je meril izpod oči, »čigava si pa, da me poznaš?« Nasmehljala se mu je in nekoliko počakala. Toda Tine se ni mogel spomniti. Venomer je mislil le to: »Kako Ijuba je ...« »Saj ni čuda,« je končno spregovorila; »dolgo je že, kar sem zdoma, več ko pet let... marsikaj se je predelalo. Torej Anica sem, sestra —« »Ožboltova!« je vzkliknil Tine. »Kam neki sem gledal! Saj sta si vendar podobna kakor brat in sestra.« Anica mu je prijazno dala srečo in Tine bi ji bil najrajši dejal: »Bog ti povrni, Anica!« — tako dobro mu je dela njena prijaznost. Nekaj časa sta se še menila, Rozika pa se je ves ta čas nemirno presedala in je skušala ujeti Tinetov pogled. Nazadnje ni mogla več strpeti. »Ali je kaj novega, Tine?« je hlastno vprašala in ga pomenljivo pogledala. Vedel je dobro, kaj misli, in je pokimal. Rozika je razširila oči in prebledela od razburjenja. »Ali si —« je bleknila in takoj utihnila. Anica ne sme ničesar vedeti. Nihče ne sme kaj izvedeti. S ceste sem so prihajali trije moški; bili so delavci, ki so gradili pod Martincem novo cesto. Tine jih je vse poznal; večkrat je z njimi že pil in kvartal... Tale prvi, zarjaveli, ki mu čepica zadaj v tilniku tiči, je Ivan, skladiščnik. Še nikoli ni bil Tinetu tako zoprn kakor danes. Baraba! si je mislil in se nakremžil. Ivan pa je počasi meril korake, stopil k rnizi in se brez sramu razkoračil pred Anico in zazijal vanjo, da se je ta nejevoljno obrnila. »Salabolt,« je Ivan zacmokal, »kje pa si to dečlo vzela, Rozika? Tu pa imava kaj gledati, Tine, kaj?« »Molči!« je zabrundal Tine in stisnil pesti v hlače, kajti Ivanovo vedenje mu ni prav nič ugajalo. Ivan je mignil z rameni in pomežiknil. »Oha!« je zategnil. »Ali sem kaj narobe zinil? Nisem vedel, da sta ženin in nevesta. Pa brez za- mere: »Ne delaj neumnih norcev, ti rečem!« je vzrojil Tine in ves zardel. Oni je koj uvidel, da je Tinetu zares, in se je ognil. »Je slabo vreme danes za nas tu zunaj,« je dejal tovarišema. »Pojdimo rajši v hišo! Rozika, prinesi nam pijače!« Vsi trije so se zasmejali in odtorkljali v hišo. Rozika ni šla nič rada za njimi, pa je morala. Gostilna je pač gostilna, postreči je treba vsakomur, kdor ti plača, oče pa danes ves popoldne spi, ker je bil ponoči pokonci. Anica je vstala in si je pogladila svojo preprosto svetlomodro obleko. »Iti moram,« je rekla tiho, ne da bi Tineta pogledala, »sicer me bo lovila noč, preden bom doma. Mati in Ožbolt ne vesta, da pridem danes; sem za nekaj dni bolj zgodnja, kakor sem mislila. Zbogora tedaj, Tine ...« »Zbogom, Anica!« Pobrala je kovčeg in šla. Tine je videl, da je težek, za Anico gotovo pretežek. Ko bi ga mogel namesto nje nesti, rad bi ga, da bi ga njej ne bilo treba. Toda ponuditi se ji :ioče; dejala bi morda, da je vsiljiv, ko bi zdaj hotel z njo. Iznenada ga je prijela Rozika za ramo: »Zdaj, Tine! Hitro povej!« (Dalje prihodnjič)