Leto XLV. - Štev. 11 (2235) - Četrtek, 25. marca 1993 - Posamezna številka 1200 lir glas c. 3 Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Gruppo l°/70% - Autorizzazione DCSP/l/l/40509/91/5681/102/88/BU DEL 12.11.1991 Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 536978 - Poštni t/rn 11234499 TAXE PER(?UE GORIZIA TASSA RISCOSSA ITALY r- NAS UVODNIK Govorica materinega jezika »Najbolj me boli, da se ne bom nikoli mogel do konca pogovarjati s svojima otrokoma. Drug jezik govorimo in različnima deželama pripadamo.« Kako čudno, da sem šele na drugem koncu sveta, ob stavku izgovorjenem pod vročim avstralskim soncem, spoznala bistvo jezika, ki ti je bil ob rojstvu dan: samo v tem jeziku lahko izpoveš sebe prav do dna. Šele tako daleč od samoumevnosti slovenske besede, prek usod tistih, ki so se ji izneverili, daleč od slovenskega sveta, sem se poglobila vanjo. Materin jezik je danost, pa vendar posebna milost, pogojena z ljubeznijo. Že apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom pravi: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale.« Prav tako lahko jezik, v katerem zlogujemo prve besede, v njem premišljamo in molimo, brez ljubezni iz nas zazveni razglašeno, popačeno, brez melodije. Samoumevno se nam zdi, da govorimo slovensko. Manjkrat pa se vprašamo — kako govorimo? Koliko časa posvetimo svojemu jeziku, pa naj bo to branje, pisanje, govorjenje. Kakšen je naš besedni zaklad in ali se dovolj trudimo bogatiti ga. Katerim tujkam smo podlegli in katere fraze, vljudnostne ali kar tako, so nas že zasužnjile. Ali kdaj prisluhnemo, kako govorijo ljudje — z nami in okrog nas? Še vedno ostaja zavito v skrivnost, kaj nam vcepi to ljubezen do materinega jezika. Morda še največ prispeva vzgoja, vse pravljice, ki so nam jih starši prebrali, pesmice, ki so nam jih zapeli, opažnja, ki sojih delili z nami, ko smo bili majhni, se danes odslika-vajo v našem govorjenju. Izobrazba v tej skrivnosti ne igra posebne vloge; koliko je povsem neukih, preprostih ljudi, ki nas očarajo, ko spregovorijo, in koliko takšnih z doktorskim imenovanjem, za katere bi bilo bolje, da nikoli ne bi odprli ust. In spet koliko onih, ki »govorijo« kar nekaj svetovnih jezikov, zmrdujoč se nad majhnostjo slovenskega jezika in skromnostjo njegovega izražanja, ki jim prav zato nikoli ne bo razodel svoje veličine. Tudi na okolje se ne moremo zanesti; so ljudje, ki po dolgih letih življenja v tujini, govorijo slovensko ne le tekoče, temveč s pravcatim žarom in v tem jeziku vzgajajo tudi svoje otroke, in oni drugi, ki iz želje postati eno s tistim narodom, povsem zavestno izrinejo iz spomina materino besedo. Ampak to ni nič novega, to se v milejši obliki dogaja tudi pri nas, v veliki želji razumeti se z Evropo in svetom. Govoriti »isti« jezik, ki nas bo z izgubljanjem lastnega vedno puščal na pol poti. Skrivnosti, zakaj imeti rad, zakaj ljubiti svoj jezik, še dolgo ne bomo odkrili. Vsaj skupaj ne. Morda se bo razkrila posameznikom, vsakemu drugače, a skoraj gotovo ob težkih ali že zamujenih trenutkih. Kot tistemu očetu, ki se na začetku tega sestavka žalostno izpoveduje: »Najbolj me boli, da se ne bom nikoli mogel do konca pogovoriti s svojima otrokoma.« KM. Svetovni slovenski kongres - naprej! V četrtek, 18. t.m., so se zbrali v Domu na Brdini na Opčinah »člani« ln prijatelji Svetovnega slovenskega kongresa. Večerje vodil Janez Pov-se» tajnik Davorin Devetak je prebral kratko in stvarno razpravo prof. J. Pirjevca na temo »Kam s Svetovnim slovenskim kongresom«. V debati, ki je sledila, so se pojmi Polagoma razčistili in je prišlo do Praktičnih zaključkov, ki bi jih lahko takole strnili. SSK mora prebole-11 trenutno krizo, ki naj bo bolj kriza rasti, da pride do redifinicije svojega programa in ciljev (brez vstopa v sorodne organe). Marsikateri prvot-ni načrt kongresa se je že uresničil, toda ostajajo še nadaljnji, v teku ča-sa še novi. Zato je nujno, da ta organ povezuje vse Slovence po svetu, odločno premosti različna politična gledanja in se v tej moči predstavi s ovenski vladi (in ne samo njej) s konkretnimi pobudami: poravnava še nepopravljenih krivic, dokončna izpeljava sprave, posebna ureditev statusa Slovencev po svetu in sploh skrb matične domovine do Slovencev po svetu, predvsem najbližjih. Že iz tega lahko sklepamo, da je Svetovni slovenski kongres nujno potreben; svoje delo naslanja na zaupanju mladi slovenski diplomaciji. Prevladuje mnenje, naj ta organ nadaljuje in se spopolnjuje, potrebna pa je vsaj elementarna notranja struktura (v kolikor finance dovoljujejo), ki naj skrbi tudi za povezavo med člani in za obveščanje storjenega ali nameravanega dela s posebnim biltenom. Te organizacije smo potrebni, zato naredimo vse, da ji omogočimo delovanje, ki naj bo čedalje bolj učinkovito. d.j. Petdeset let - je več kot dovolj Nesoglasja med Slovenijo in Italijo so našo javnost presenetila in vznemirila. Zdelo seje, daje mejno vprašanje že stvar preteklosti in da sta Jugoslavija in Italija našli v Osimu kompromisno rešitev, ki je bila zadovoljiva, čeprav je puščala - na obeh straneh - tudi grenak priokus. Tudi vprašanje zaščite manjšin je bilo načelno rešeno, čeprav so bili Slovenci v Italiji dejansko opeharjeni: zaščita je namreč postala notranje vprašanje vsake države. Slovenija je v takratni Jugoslaviji opravila svojo dolžnost skoro v celoti in to še kar dobro, saj so to priznavali sami predstavniki italijanske manjšine, ki pa so po razpadu federacije vendarle našli vzroke za pritožbe. Drugače je na naši strani: Rim do sedaj, in minilo je že 17 let, ni naredil niti ene geste, ki bi vodila v zagotovitev zakonske zaščite manjšine, prej nasprotno! Finansiranje slovenske kulture s sredstvi zakona za obmejna prodočja je prehodne narave. Nobenega jamstva torej, kar potrjuje sum, da se italijanski miselnosti upira ideja o sprejemanju karkoli obvezujočega, zakoličenega, po zakonu trdnega. Tako smo Slovenci v Italiji postali že v 70. letih zaradi rimskega odlašanja in beograjsko-Ijubljanske režimske brezbrižnosti pravi trn v peti pri krepitvi odnosov in sklepanju novih poslov med državama, torej tisti, ki kazijo idilično sodelovanje na ravni vlad in krajevnih uprav na obeh straneh meje. Rim za nas ni imel časa, jabolko globalne zaščite je bilo za stranke vedno prekislo in zato so našo problematiko kratkomalo odstranili z dnevnega reda v dokaj stvarnem pričakovanju, da se bo manjšinsko vprašanje uredilo samo po sebi, v najboljšem primeru z izginotjem manjšine, kot se je to že skoro posrečilo v Benečiji, kjer ostajajo samo še zakriti in zamaskirani simboli slovenstva in mala peščica ljudi, ki si je pridobila identiteto. Primer Benečije dokazuje, da preprosto ni mogoče zaupati rimski dobri volji, tudi če je zapisana črno na belem v ustavi. Odlaganje je upravičeno le, če se ne podaljša v desetletja. Tako pa postane vsaka pretveza dobra, da manjšina ne dobi nič. Pričakovali smo, da bo Slovenija z demokratizacijo in osamosvojitvijo dobila prijaznejšega soseda, ki ne bo špekuliral na meji. Slovensko diplomacijo, ki začenja v Rimu novo fazo pogovorov za preraščanje Osimskega sporazuma, vabimo, da obravnava vprašanje obeh manjšin po istem tiru, da kolikor je mogoče obravnava ta vprašanja upoštevajoč recipročnost, ki ni noben smrtni greh, ampak najbolj preprosta pot, da se zadovolji obe manjšini ter da ne pristane na nobeno postopnost, razen morda v Benečiji, kjer je položaj posebno pereč. Ne zahtevamo lune, ampak vse, kar je mogoče dobiti s poštenimi pogajanji takoj. Za Benečane je bilo 130 let odlaganja uničujočih, za nas pa je 50 let več kot dovolj. -S Vprašanje zapuščenih dobrin v Istri je bilo za Slovenijo rešeno Italijanski pritisk na Slovenijo pred drugim zasedanjem mešanega odbora za dopolnjevanje osimskih in drugih mednarodnih dogovorov (napovedanim za 25. marec) se očitno stopnjuje. Potem ko so združenja bivših istrskih beguncev ob podpori dela italijanskega tiska sprožila nizko obtoževalno kampanjo v zvezi s tako imenovanimi »fojbami«, so od zunanjega ministrstva dosegli, da je le-to prejšnji teden izdalo neobičajno tiskovno sporočilo, namenjeno v prvi vrsti Sloveniji in Hrvaški, naj opustita vsakršno notranje pravno urejanje nepremičnin v bivših conah A in B STO-ja oziroma naj jo spremenita tako, da bi jih bivši odseljenci s teh področij lahko ponovno pridobili v last. V nasprotnem primeru bo Italija ovirala njuno pridruževanje evropski integraciji. Slovenski zunanji minister Lojze Peterle je na posebni tiskovni konferenci izrazil presenečenje nad takšnim pritiskom in ga zavrnil. Med drugim je tudi potrdil, da je bilo vprašanje t.i. zapuščenih oz. nacionaliziranih imovin italijanskih državljanov in trgovinskih družb pravnoformalno rešeno z dogovorom med Italijo in Jugoslavijo leta 1983 (točno kot predvideva osimska pogodba iz leta 1975). Obe pogodbenici sta se namreč dogovorili za enotno vsoto 110 milijonov dolarjev. Jugoslovanska stran pa je ob tem prevzela obveznost, da bo 179 italijanskim upravičencem iz nekdanje cone B vrnila določene nepremičnine. Rok za izplačilo dogovorjene odškodnine je začel teči leta 1988. V letih 1990 in 1991 je tedanji Beograd (se nadaljuje na 3. strani) Časopis V časopisu je vse črno na belo tiskano. Če hočeš kaj zvedeti o soncu, o travi, o cvetočem drevesu, moraš priti v mojo vas in pogledati skozi okno in ne v časopis, ker v časopisu je vse črno na belo tiskano. Gustav Januš Žalostno a resnično Ves krajevni tisk in razne politične, gospodarske, kulturne in verske osebnosti so si edini v ugotovitvi, da Trst nevzdržno propada: veča se brezposelnost, vedno manj je možnosti za prvo zaposlitev, veliki obrati so v nevarnosti ali že v razsulu, turizem je skoro na mrtvi točki in tujcem (samo njim?) nudi po mestnih ulicah (ne samo tu) veliko nesnage. Ostaja še močna osebna pobuda, ki še vzdržuje in nekako rešuje splošno stanje. Kako pa reagira občinska uprava? Dosedaj si najbolj prizadeva, da emarginira čimveč slovenski del mesta. Stvar je že prišla tako daleč, da je sedaj v Trstu najvažnejši problem preprečiti prof. Samu Pahorju, da bi ne govoril na Velikem trgu v slovenščini. Za to so celo izglasovali poseben zakon. Smešno? Ne! Žalostno in resnično. Pogovor z nadškofovim vikarjem msgr. Oskarjem Simčičem ŽIVIMO S CERKVIJO! Oljčna nedelja 4. aprila Msgr. Oskar Simčič, minilo je že skoraj leto dni, odkar je našo Cerkev obiskal sv. oče Janez Pavel II., njegove besede pa še vedno odmevajo v srcih mnogih vernikov. Kako mislite, da lahko kristjani udejanjimo poslanici sožitja in družinske prenove, ki ju je sv. oče dal naši krajevni Cerkvi? Za nas kristjane je bil obisk sv. očeta zelo pomemben dogodek. Ni šlo namreč za neko zgolj folklorno srečanje z njim, ampak čutili smo, da je sv. oče prišel med nas, da bi nas utrdil v veri in da bi obenem nakazal nekaj vrednot, katerim bi bilo treba v tem prostoru in v tem času posvetiti posebno pozornost. V Gorici je izpostavil predvsem dve točki: pozornost družini in sožitje med tukaj bivajočim slovenskim, italijanskim in furlanskim delom goriške Cerkve. Najprej o družini. O tem vprašanju se v goriški škofijski pastorali že več časa govori in sv. oče je hotel potrditi pravilnost te naše drže. Zakaj je družina tako pomembna? Mislim, da današnji človek, po letih kontestacije spet odkriva to celico naše družbe. Zaveda se namreč, da si človek želi predvsem sprejetja. Starši nagovarjajo otroka v nekem določenem jeziku: to je materin jezik, v katerem ni samo nekaj pojmovnega, ampak je tudi neko izkustvo. V njem so ohranjene tiste mnoge oblike življenja neke skupnosti, ki jim danes v najžlahtnejšem pomenu pravimo kultura. Tako je tudi narodna pripadnost predvsem kulturna pripadnost. Na podoben način prihaja preko govorice jezika do otroka tudi prvi religiozni čut, ki se potem v njem lahko širi in krepi, tako da bo lahko kasneje spoznal Cerkev ne samo kot ustanovo, ampak predvsem kot širšo skupnost, katere je tudi njegova družina sestavni del. (1. del) Glede sožitja. Zavedati se moramo, da je biti Slovenec za nas, ki živimo tukaj ob meji zelo različno kot za tiste, ki živijo v notranjosti Slovenije. V tem oziru smo mi po čisto naravni zakonitosti izpostavljeni vplivom naroda, s katerim živimo. Zato moramo imeti čut za to, kar je naše, pa tudi do tega, kar je od drugih. Narodna zvestoba je v bistvu zvestoba samemu sebi, temu kar so prejšnji rodovi ohranili do nas in česar smo mi trenutno dediči: to je naš način »biti človek«. Za nas zamejce je torej pomembno, da poleg delne integracije, ki je nujno potrebna, ohranimo to svojo zavest, s katero lahko tudi druge obogatimo. Zato pa je treba odpraviti tisti pretirani strah, češ da nas vsaka stvar ogroža: toliko manj bomo namreč ogroženi, kolikor več bomo imeli samozavesti; čim bolj bomo trdni v svojih koreninah, tem manj se bomo čutili ogrožene in tem bolj bomo odprti. To velja za ene in za druge, predvsem pa velja za člane majhnih narodov. Besedi narodnost in kultura se neprestano pojavljata na dnevnem redu naše vsakdanjosti. Kako jima lahko kristjani damo neko izvirno, evangeljsko vsebino? Malo sem že nakazal, da sta narodnost in kultura tesno povezana, in sicer v tem, da je tudi zavest pripadnosti nekemu narodu predvsem kulturna opcija. Nekoč so pravili, da je bistvena sestavina narodnosti rasna pripadnost. Mislim, da za Evropo to sploh ne velja, saj so v njej narodi rasno zelo pomešani. Pomembna sestavina, ki označuje narodnost, je gotovo jezik. Zanimivo pa je, kako v Ameriki tretji rod tam živečih Slovencev še čuti, da pripada temu narodu, čeprav ne zna več jezika. Narodnost namreč sestavlja- jo še drugi elementi: skupna zgodovina, pogled na svet, posebno doživljanje stvari, veselje, žalost... in vse to je prav kultura. Zato sem mnenja, da tudi kdor se odpove svoji narodnosti, naredi v bistvu kulturno opcijo. Čeprav nam je narodna pripadnost bila dana, jo moramo sprejeti in se je veseliti. Isto velja tudi za vero: sprejmemo jo, ker nam je bila dana; pride pa trenutek, ko mora vsakdo izmed nas izreči svoj: Da! Še nekaj glede sožitja na tej zemlji. V naši preteklosti je bilo marsikaj hudega in žalostnega, česar ne moremo izbrisati. Zato naj nam bo zgodovina šola za bodočnost, tako Slovencem kot Italijanom. Samo z dialogom in medsebojnim zaupanjem lahko nekaj ustvarimo. Zato naj bo sožitje integracija, ne pa asimilacija. (dalje prihodnjič) Damjan Hlede Berite tudi katoliški GLAS Vsak človek je oseba. Zato je treba vsakega absolutno spoštovati in jemati resno. Vsak je to že ob spočetju in ne šele takrat, ko je družbeno priznan, poklicno uspešen, po zadnji modi oblečen osebek. Oseba »gotovo ni samo grška krinka ali maska, ki bi človeku določala vlogo; najprej v teatru, nato pa še v svetišču ali pa morda še v družbi.« (E. Kovač) Vse to lahko dela, tudi maske lahko nosi, vendar ni oseba šele zaradi tega. Zakaj ne smemo ubiti človeka? Zakaj žival lahko? (Če gre za preživljanje.) Je prepoved ubijanja samo dogovor, ki ga je potrdila določena družba zato, ker je to humano in moralno, ker se pač ubijanje ne spodobi? Tak dogovor lahko druga družbena ureditev spremeni in določi, da je dovoljeno ubiti človeka, če to vodi k uresničitvi ciljev te družbe. Tretja bo že zapovedala ubijanje človeka... Človeka ne smemo ubiti, ker je oseba. Zaradi tega dejstva ni dovoljena nikakršna manipulacija, enostransko obveščanje, izkoriščanje, skratka razvrednotenje človeka, da se ga lahko poljubno uporablja kot sredstvo. S tistim, s katerim se srečujemo, ne moremo razpolagati, ne moremo iz njega narediti stvari. Oseba ne more nikdar postati del nečesa večjega in bolj bistvenega, kot je sama. Tudi družba mora temeljiti na njenem načelu. Boetij, ki pravi, da je oseba »samostojna podstat umne narave«, Tomaž Akvinski z »nepriobčljivostjo in nepomešanostjo«, Kant z »bitjem Kar hitro se izteka postni čas, ki je namenjen pripravi na praznovanje Velike noči. Upravičeno se zato lahko vprašamo, kako smo uporabili ta postni čas za poglobitev krščanskega življenja. Kako je bilo s pokoro? z našim spreobrnjenjem? Ali še odlašamo trenutek, ko se bomo očistili svojih grehov z dobro spovedjo? Ali smo v tem času kaj dobrega storili? Ali smo pokazali svojo ljubezen zlasti do tistih, ki so potrebni naše pomoči? Saj je resnična ljubezen iskreno delati dobro, potrpeti z bližnjim, ustvarjene stvari pa uporabljati po pameti in s pravim namenom. Po Kristusovi zmagi na križu smo poklicani k novemu in boljšemu življenju. Bližnja priprava na praznike Kristusove smrti in njegovega vstajenja je krščansko obhajanje velikega tedna, ki ga bomo začeli z nedeljo, 4. aprila, to je na oljčno ali cvetno nedeljo. Nad vse velika je drama Kristusovega trpljenja, ko bogoslužni spomin nanjo ta teden doseže dramatični višek. Ta teden je Cerkev vsa zatopljena v sveto trpljenje Gospodovo, v presveto skrivnost odrešenja. Na cvetno nedeljo se Cerkev spominja Kristusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem, kjer naj bi dovršil svojo velikonočno skrivnost. Zato želi, da se bogoslužje spominja tega Gospodovega vhoda, in sicer s pro- Oseba zase, v sebi« in eksistencialisti z »močnim posameznikom«; vsi gredo v smeri samostojnosti in vrednosti osebe same, pa tudi njene osamljenosti, individualizma. In kaj naj počne oseba, sicer rešena vsakega popredmetenja in izkoriščanja na podstavku svoje enkratnosti, če je tam sama? Za družbo torej« ni dovolj, da ščiti vsako posamično osebo, ampak mora omogočati tudi njen osebni odnos z drugimi ljudmi«. (E. Kovač) Pojem osebe izvira iz krščanstva, iz trinitarične teologije. Bog Oče se neprestano daje v delež Sinu, nenehno stopa v odnos. Naredi se tako prisotnega, da Sin postane njegova podoba. Bolj se Oče daje, bolj je Oče. Bolj Sin ta odnos sprejema in vrača, bolj je Sin. Sin s sinovskim odnosom potrjuje Očeta v njegovem Očetovstvu. Z ljubeznijo je Sin sprejel Očeta in postal njegova podoba za ljudi, ki so se z njim srečali. Tako tudi človek v stvari, ki jih dela, daje samega sebe ali pa ne. Če se daje, so stvari osebne, so njegova podoba; nagovorijo, vznemirijo, drug ne more iti preprosto mimo...; v drugem primeru so dolgočasne. Oseba je torej bitje vzajemnega odnosa. Jaz se dajem in ti me sprejemaš, ti se daješ in jaz te sprejemam. Oseba je bitje, ki nastaja v razmerju do ljubezni. Z njo postajamo ljudje, se poosebljamo. Člove- cesijo ali s slovesnim vstopom pri glavni maši. Slovesni vhod s procesijo se takole izvrši. Ljudstvo se zbere v manjši cerkvi ali na kakem drugem kraju zunaj cerkve, v katero je namenjena procesija. Verniki držijo v rokah zelenje, navadno oljčne vejice. Tu duhovnik blagoslovi zelenje in po blagoslovu prebere evangelij o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Nato se vrši procesija s petjem. Po procesiji je sveta maša, pri kateri se bere opis Jezusovega trpljenja, kakor ga je opisal sveti Matej. Predvideni sta še dve krajši obliki blagoslova zelenja ali pri cerkvenih vratih ali pa celo pred oltarjem. Verniki radi vzamejo v roke blagoslovljeno vejico in jo nesejo na svoj dom, kjer bo znanilka božjega blagoslova in klica po miru in veselju. Vejice morajo biti res blagoslovljene. Pred cerkvenimi vrati ponujajo (ali celo prodajajo) vejice, ki pa niso vedno blagoslovljene. Vincenci-jeva konferenca deli svoje vejice in prosi za pomoč potrebnim. »Da oljkove mladike te Mir bodo in blagoslov rodile, Ko hiše, vrte in polje Blagoslavljaje pokrope.« (Gregorčič, Oljki). I.šk. kova osebnost je tako naravnana k skupnosti. Dogaja se v zavzetosti drug za drugega. Šele ko človek v ljubezni ustvarja za drugega, najgloblje uresničuje svoje zmožnosti, spoznava samega sebe. Biti z drugim, ne da bi izgubil svojo identiteto - to so nebesa. »Pomembno je poudariti, da obče-stveni odnosi ne ukinjajo posameznika in da skupnost ne more nikoli postati brezimen kolektiv, pač pa občestvo posamezniku omogoča, da postane več kot posameznik, da je 'človek z drugim’, to pa pomeni, da je oseba.« (E. Kovač) Ta odnos ni mogoč, če človek ne doživi podarje-nosti, ki mu jo daje bližnji s tem, da ga sprejema in potrjuje v njegovi drugačnosti. Človek ima to možnost, saj ga je ljubeče sprejel in potrdil Bog, ki je tudi »drugačen«. Andrej Vuga Kamenčki V Bosni je vse narobe, najbolj narobe je pa to, kar piše Svobodna Dalmacija: »Muslimani brez rodovnega potrdila rajši ljubijo kot sovražijo; ljubijo BiH, ljubijo Srbe in ljubijo Hrvate. Samo »kristjani« so tisti, ki ne marajo, da bi jih Muslimani ljubili, kajti to bi pomenilo preustroji-ti tozadevne države.« (Srbi hočejo svoj del Bosne, Hrvati želijo ohraniti enotno svobodno Bosno, kjer bi se vsi radi imeli. »Kristjani« pa tega nočejo. (r + r) Oče razmišlja o sinu Bil je turoben zimski dan, podoben vsem drugim, ki jih običajno doživljamo v našem mestu. V parku ob železniški postaji se je ustavil mož, vzel časopis in sedel na bližnjo klopco. Prav tedaj je pripeljal vlak. Iz njega se je usulo krdelo mladih fantov in deklet in se z velikim hrupom napotilo proti bližnji diskoteki. - Prizor, ki ga doživljamo več ali manj skoraj vsak večer, neglede kje smo in koliko smo stari. Oče je vzel beležko in zapisal: »Nedelja, štiri popoldan, leto ob petstoti obletnici odkritja Amerike. Kdo ve, zakaj sem prišel prav sem? Morda zato, da bi končno začel razmišljati o tebi, dragi moj sin. Letos boš maturiral. Postal si postaven in priznan, da ti zavidam, ko te vsaj včasih gledam, ko tekmuješ. Tudi priznam, da sem nate ponosen, ko vidim, da si dober športnik. Vesel sem, ko opažam, da te imajo v družbi radi. Na tiho ti priznam, da sem tudi sam v tvojih letih bil zelo družaben in sem običajno krojil razpoloženje v družbi... Leta so tekla, ti pa si odraščal... Dozdeva se mi, daje bilo včeraj, ko sem te vozil na sprehode, ti kazal drevesa in lovil metulje. S tem si se izredno zabaval... Danes se zabavaš drugače. Vem, da ste nova generacija, za novi čas. Tako smo se imenovali tudi mi v tvojih letih! Nekajkrat sem si želel malo več pogovora s teboj, pa ni šlo. Rekel si, da nimaš časa, da se ti mudi na trening... Tako so tekli meseci in celo leta... Midva sva sicer oče in sin, vendar na žalost tujca. Vem, da imam sina, vem, da je odličen športnik, vem, da bo celo letos maturiral, vem, da ga imajo v družbi radi in da tudi v šoli mu ne gre prav tako slabo, pa vendar... Dragi moj sin, do nekega resnega pogovora med nama še ni prišlo. Mogoče se kaj več pogovarjaš z mamo? Lahko, upam, o tem midva ne govoriva... Ko tako gledam tvoje vrstnike, ki so pravkar šli mimo mene, se mi je zazdelo, da si šel mimo tudi ti, tako so ti bili podobni, ne da bi me opazil, kot me ne opažaš, ko bi kaj več želel vedeti o tebi. Misliš, da nimam pravice? Res si polnoleten, pa vendar sem tvoj oče, ki mu ni vseeno kakšen bo v življenju njegov sin... Zvečer, ko se vrneš, ti ta moj umotvor, ki je nastal tu na tem železniškem prepihu, pustim na tvoji nočni omarici. Mi boš sedaj prisluhnil?« Ambrož Kodelja IzviMučiJ^edii^^^senci<