r#V
WH6YNÄ itVUEH>l
A YtPA EJMRtTWÄL ETHtK XXXVM*
“Dar a la vida cristiana un inarcad» sentido sociaF9
Pavlo VI en un mensaje trasmitido a Mexico por televisiön, via satelite, con ocasion del TS’ aniversario de la coronacion de la Virgen de Guadalupe, dijo que: “La corona que la Madre de Dios espera de todos los mexicanos, no es tanto una corona material, sino una preciosa corona espiritual, formada por un pro-fundo amor a Cristo, y al mismo tiempo, por un sincero amor a todos los hombres, los dos mandamientos que resumen el mensaje evangelico (...)”
“LTn cristiano no puede sentirse tranquilo mientras haya un hombre que sufre, que es tratado injustamente, que no tiene lo necesario para vivir.”
“Un cristiano no puede menos de demostrar su so-lidaridad y dar lo mejor de si mismo, para resolver la situacidn de aquellos a quiencs aun no ha llegado el pan de la cultura o la oportunidad de un trabajo honorable y justamente remunerado; no puede quedar insensible mientras las nuevas gencraciones no encuentran el cauce para hacer realidad sus legitimas aspiraciones, y mientras una parte de la humanidad siga estando marginada de las ventajas de la civilizaciön y del progreso
“Por ese motivo, en esta fiesta tan senalada, os exhortamos de corazön a dar a vuestra vida cristiana un marcado sentido social..
“Y todos sentid el deber de uniros fraternalmente
para ayudar a forjar ese mundo nidad anhela...”
o que la burna-


OB NOVEM LETU 1971
Stari znanci smo si že. Zato je prav, da si v začetku leta voščimo srečno in blagoslovljeno Novo leto 1971.
Leto za letom sprejemate „Duhovno življenje“ z istim pričakovanjem in z istim veseljem. Postalo je del vašega doma in kar prazno bi bilo v hiši, ko bi ne vstopilo vsak mesec med Vas.
Ta Vaša naklonjenost nam je kot dobra beseda, zaradi katere skušamo iz leta v leto narediti revijo bolj sodobno, bolj življenjsko, bolj bogato. Razumemo Vašo denarno žrtev. Prav zato bi Vam radi dali v roke kar najboljše.
Vse bralce, pa naj žive v razgibani Argentini, v bogatih državah Združene Amerike, v oddaljeni Avstraliji, v napredni Kanadi, v slov-venskem zamejstvu: na Koroškem, Goriškem in Tržaškem, po ostali Evropi in Južni Ameriki, v Afriki in Aziji ter seveda ne nazadnje v Sloveniji, gotovo zanima, kakšna bo naša revija v novem letu, v osemintridesetem letu svojega življenja.
Novi letnik „Duhovnega živlenja“ Vam bo prinašal odgovore na vprašanja in luč v dvome, pogum na pot življenja in zglede ljudi in svetnikov. Nudil Vam bo napotke za človeka vredno življenje. V temi zmot in zablod Vam bo kazal pravo pot. Z zgledi in besedo bo revija, zlasti v družinskem delu, poglabljala ljubezen med možem in ženo ter med starši in otroci. Mladinski del pa bo posvečen dekletom in fantom, tem, ki bodo jutri usmerjali naše versko, narodno in kulturno življenje.
Revija Vas bo nadalje obveščala o vseh važnejših dogodkih življenja. Posebej bomo seveda sporočali novice iz Slovenije, iz našeg? zamejstva in Slovencev po vsem svetu.
Sporočite nam, prosimo, vse, karkoli bi moglo še izboljšati naše Gasilo. Bodite prepričani, da je edino vodilo našega dela: služba Vam.
A. S’
„VSAK ČLOVEK JE MOJ BRAT”
ČETRTI
SVETOVNI
DAN
MIRO
To je tvarina, ki jo je izbral sveti oče sam za prihodnji svetovni dan miru, ki bo 1. januarja 1971. Papež Pavel VI. je izbral to za četrti svetovni dan miru zato. ker bi rad pospešil zavest o edin-nosti in enotnosti človeške družine in dosegel, da bi kristjani bolj iskreno in temeljito delali za slogo in vzajemnost med ljudmi. Hoče tudi, da bi pregnali iz svojega življenja vsake razločke med barvami, rasami, kulturami, narodi, spoli, socialnimi sloji ali verami.
Evangeljska utemeljitev
Človeško bratstvo pokaže svojo pravo vrednost in dragocenost šele tedaj, kadar premišljujemo njegov najvišji izvor, Boga, ki je ljubezen in Oče vseh. Jezus Kristus, prvorojenec med mnogimi brati, obnavlja posinovljenje med Očetom in človeštvom in tako utrjuje vezi vesoljnega bratstva. „Eden je vaš Oče, tisti, ki je v nebesih“ (Mt 23,9).
Najvišje pričevanje o edinosti človeške družine daje kristjanu Bog, Oče in Stvarnik. Ker je Bog vsakega človeka ustvaril po svoji podobi, ima pred njim tudi vsak isto dostojanstvo.
Poslanstvo in delo Cerkve je v tem, da hodi med ljudi in jih ves čas v zgodovini združuje v božje ljudstvo. Ta vzor se bo končno popolnoma uresničil „v novih nebesih in na novi zemlji“, kakor
pravi sveti Janez Evangelist v svojem Razodetju, ko bo Kristus predstavil Očetu novo človeštvo, zbrano v „eni sami čredi“ .
Premišljevanje teh evangeljskih podatkov mora privesti kristjane do tega, da se bodo zavedali obstoječih razlik, katerih so kote ali nehote tudi sami sokrivi. Njih pogled rad počiva na njiho-vih mnenjih in na njihovem delovanju v krogu družine, sosedov, na njihovem delovnem in razvedrilnem okolju, v objemu narod-n>h in krajevnih organizacij, na mednarodni skupnosti, kamor so kili poklicani, da opravljajo svo-J’e edgovorno delo.
Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor jasno izjavlja: „Ne moremo klicati na pomoč Boga, Očeta vseh, če odklanjamo bratski odnos do nekaterih ljudi, ustvarjenih po božji podobi. Med razmerjem človeka do Očeta Doga in razmerjem človeka do bratov ljudi je tako tesna zveza, ds pravi sveto pismo: Kdor ne ljubi, Boga ne pozna“ (1 Jan 4,8) 'Izjava o razmerju Cerkve do ne-krščanskih verstev, 5) .
Delati za mir z vsemi ljudmi
Svetovni dan miru hoče opozo-r*ti katoličane srednjega okolja, da bi šli naproti vsem, ki pospešujejo mir na svetu. Že izbira tvarine jih spravlja v zvezo s sodelovanjem pri svetovnem boju združenih narodov proti rasizmu teta 1971.
...O Bog, ki si z dragoceno krvjo svojega edinorojenega Sina hotel posvetiti križ v znamenje življenja, prosimo te, da se bodo vsi, kateri se vesele poveličanja sv. Križa, veselili povsod tudi tvojega varetva.
Prvi člen splošne izjave o človekovih pravicah je za vse določil načelo o človeškem bratstvu: „Vsi ljudje se rode svobodni in enaki v dostojanstvu in pravicah; ker so vsi obdarjeni s pametjo in vestjo, se morajo med seboj vesti kot bratje“ . Tudi druge izjave, ki so prišle iz istega plemenitega duha in izvirajo iz drugih velikih narodnih organizacij, pričajo o splošnih težnjah, da je treba spoštovati vsako človeško osebo. Vendar žal, da je še velika razdalja med besedilom in uresničenjem.
Rasizem
Ze pred pet in dvajsetimi leti se je končala svetovna vojna in se ustanovila Organizacija združenih narodov. Rasizem pa še vedno zelo ogroža mir. Uničuje človekovo podobo, kvari vest in nasilno razdvaja ljudi in narode
med seboj. Njegovi načini mišljenja so se razširili in zasidrali v duhovih. Socialni odnosi nosijo znake odkritega in skritega načina. Ponovno hočejo, vpeljati kulturna izročila, da bi tako o-hranili nadoblast ene rase nad drugo. Skušali so celo v nekaterih krajih navajati sveto pismo, da bi branili trditve in dejanja rasistov.
Svet se vedno bolj zaveda svoje edinosti in medsebojne odvisnosti vseh v isti vzajemnosti. Zato hoče tvarina, določena za dan svetovnega miru, združiti mednarodno prizadevanje in opozoriti ljudi na krivico, ki jo navdihujejo nevzdržni in vsaki velikodušnosti nasprotni nagibi, ko izjavlja:	„Vsak človek je moj
brat.“ Želimo, da bi skupno delo vsem zagotovilo ponovno pravice vsem, neodvisno od rase, barve in narodnosti.
Rasizem ni v današnjem svetu edini vir krivičnih razlik med ljudmi. Dan za dnem se sprejemajo in proglašajo popolnoma nespremenljive zahteve, ko imajo svojo osnovo v nekaterih socialnih skupinah samih in zagovarjajo različnost kulturnega stanja, socialnega položaja, spola ali vere.
Še več! Predrzni predsodki, včasih celo uzakonjeni, ki se širijo od rodu do rodu, nasprotujejo temu, da bi vsi prišli do istih
pravic in svoboščin in delajo tako nedopustne zapreke.
Beseda „ osvoboditev “ i ma prav v tem času presenetljivo Privlačen odmev, ker odgovarja žeji ubogih in majhnih po koncu razmer, ki jih ovirajo, da ne ni o rej o uživati svojih najvažnejših pravic.
Kdo more tajiti, da bi bilo na tem izredno širokem polju mogoče usmeriti k pravemu cilju duhove tako posameznih oseb kakor socialnih skupin ?
Treba je vzgajati za mir
Svetovni dan sprejema tudi važno vzgojno nalogo. Ljudi vabi, nai si izprašajo vest. Vzgoja ni samo v presojanju in obsodbi bližnjega, tudi ne v tem, da ga prisilimo, da izbere določeno smer, ampak poskuša doseči, da vsak spozna predvsem svojo sokrivdo Pri tem, kar je storil slabega. Ne gre za križarsko vojsko proti ljubem, oblastem ali narodom, am-Pnk zato, da vsak v svojem živ-ijenju pride do iskrene volje, da h» vsakega človeka cenil, spošto-''pl in ljubil tako, kakor zasluži .°t član človeške družbe, kot božja stvar in predmet božje ljubezni.
Toda ne samo za posamezno, nu-l,i se priložnost prav tako tudi za skupno izpraševanje vesti o vedenju našega rodu, koliko je nehal bajati sili prednost pred pravico, '■oliko imajo slabotni možnost, de-
lati, da se slišijo, koliko se spoštujejo mednarodne pogodbe o teh zadevah? Ce je res, da pripadamo istemu človeštvu, je jasno, da so vprašanja, ki nastajajo iz različnih oblik razločkov med ljudmi, zadeva vsega človeštva; zakaj vsak je odgovoren za svojega brata, pa naj prebiva kjerkoli na svetu. Vsak posameznik je bil zares postavljen za varuha svojega brata.
Vpliv svetovnega dneva miru mora vedno bolj prodirati preko mej samo nekega preprostega spomina. Papež Pavel VI. poziva ob tej priložnosti katoliške vernike, ki so združeni posebno s tistimi, s katerimi izpovedujejo isti evangelij in sodelujejo z vsemi ljudmi blage volje, da bi prinesli svetu kvas Kristusove ljubezni, ki je vir vesoljnega bratstva in miru.
Poslovenil Gregor Mali
15 - letnica C.E.L.A.M.A.
Latinsko ameriški škofovski svet deluje že 15 let. Imel je velik vpliv na delovanje in na preureditev latinskoameriške Cerkve. Res je bilo in je še zdaj njegovo delovanje omejeno. Imelo je tudi — tako, kakor ima vsako človeško delo — svoje nepopolnosti in pomanjkljivosti. Kljub temu je rodilo vidne uspehe. Na celini in zunaj nje so njegovo delovanje zelo pozorno opazovali. Uspehi, ki jih je ta škofovski svet za Latinsko Ameriko dosegel, presegajo vse pričakovanje in celo možnosti tega sveta samega.
1.	Latinskoameriški škofovski svet je pomagal buditi in vzgajati v škofiji čut zbornosti, medsebojne povezanosti in tudi med različnimi Cerkvami. Dosegel je, da so latinskoameriška vprašanja vse Cerkve na celini tako osvojili, kakor bi bila njihova.
2.	Ta škofovski svet je budil v različnih članih božjega ljudstva vest, da so spoznali potrebnost
globoke in pametne verske obnove po navodilih, ki jih je zanje dal zadnji koncil. Pomagal je tudi širiti zavest življenjske navzočnosti Cerkve pri sedanji preobrazbi celine. Prav posebne usluge je izkazoval različnim odsekom in ustanovam, sestankom različnih škofovskih odborov in krožkov. Posebno je podpiral tudi tečaje, kongrese in zborovanja za verski pouk, za socialno delo, za službo Cerkvi, za misijonske poklice, za dušno-pastirstvo, za laiški apostolat, za edinost kristjanov in za spoznanje važnosti družbenih občil. Vse to je začelo polagoma buditi in močno dvigati versko zavest v božjem ljudstvu in zanimanje in smisel za Cerkev. Ugled Latinskoameriškega škofovskega sveta se je v tem času zelo dvignil, zato se je pa tudi povečala njegova odgovornost.
3.	Latinskoameriški škofovski svet je tudi uspešno sodeloval pri raziskavanju lastnega stanja in dejanskega položaja Latinske Amerike, zlasti na bogoslovnem in pastoralnem, na katehetskem in bogoslužnem področju. Najvažnejše delo so opravili strokovnjaki. Uspešno pa so to delo podpirale tudi različne ustanove, čeprav je bilo treba premagati mnogo ozkosrčnosti in pomanjkljivosti.
4.	Ta škofovski svet se je prizadeval, da bi s tem, kar ima latinskoameriška Cerkev posebnega, značilnega, pomnožil mnogovrstno bogastvo vesoljne Cerkve. Latinskoameriška Cerkev ima svoje izvirno bogastvo. Treba ga je le od-
S
kriti, pomnožiti in darovati vsej Kristusovi Cerkvi na svetu. To je prav posebno ura Cerkve v Latinski Ameriki. To je Cerkev, ki se pomlaja, preraja in budi veliko upanje.
5- Uspehi Latinskoameriškega škofovskega sveta so se posebno jasno pokazali pri pripravi na drugo glavno zborovanje latinskoameriških škofov. Po dobrohotni odredbi svetega očeta je dobil ta škofovski svet posebno posredoval-no nalogo. Zborovanje v Medelli-nu ni samo last tega škofovskega sveta, ampak je sad dela vseh latinskoameriških škofov. Zato Latinskoameriški škofovski svet smatra za svojo dolžnost, da poskrbi, da se bodo navodila medellinskega zborovanja pravično razlagala in lzvajala, ker je bilo to zborovanje zveličavni dogodek in popolnoma vnrsko dejanje.
d- Latinskoameriški škofovski ^Vet je bil ves čas povezan tudi z jntinskoameriško redovniško zve-
zo. Ta cerkvena povezanost med obema ustanovama, zlasti posebna razporeditev dušnega pastirstva na celini, sta pospeševali delavnost Cerkve v Latinski Ameriki.
Latinskoameriški škofovski svet začenja novo dobo svojega življenja. To dobo označuje resno prizadevanje za bogoslovno zrelost in za duhovno globino. Sicer sta tudi organizacija in zgrajenost potrebni. Svet se prizadeva, da bi v tem smislu uredil svoje delovanje. Vendar mu gre najbolj za pravega duhä.
Ta škofovski svet želi, da bi vedno zvesto spolnjeval svojo posebno službo, da bi bil orodje božje previdnosti, s katerim bo božji Duh izvršil v Latinski Ameriki 'vse naloge, ki jih je dal zadnji koncil.
Te misli je o Latinskoameriškem škofovskem svetu napisal mons. Edvard Pironio, škof in njegov glavni tajnik ob petnajstletnici ustanovitve tega sveta.
Razlaga
V
okrožnice
„Humanae
vitae"
Slovenski škofje ob okrožnici ,,Humanae vitae“
Škofje, duhovniki, poročeni in neporočeni verniki so dolžni razlagati in širiti nauk okrožnice v njeni doktrinalni celotnosti. Nikomur ni dovoljeno širiti samo en del tega nauka ali ga celo pačiti. Papež Pavel VI. se sam večkrat pritožuje nad napačnimi razlagami svoje okrožnice. Mi moramo paziti na to, kar pravi papež, a ne, kar govore ali pišejo kateri koli privatni teologi, ako vidimo, da pačijo papežev nauk. Ne pustimo se pri tem zapeljati katerim koli zvenečim imenom. Ljubezen do resnice in nič drugega nas mora voditi pri razlagi in širjenju tega nauka, a ne egoistična nagnjenja, da si olajšamo življenje ali se preveč prilagodimo svetu. Kakor drugje tudi tukaj ne sinemo hoditi po poti manjšega napora, ampak po poti celotno resnice, kakor je izražena v papeževi okrožnici.
Celotnost papeževe okrožnice je mogoče dojeti edinole v luči zakonske ljubezni, kakor jo je razložil tudi 2. vatikanski cerkveni zbor. Papeževe okrožnice nasprotno ni mogoče pravilno doumeti nc pravilno naobrniti na življenje, ako je kdo ne doume prav v tej pozitivni luči celotne zakonske ljubezni, ki prihaja od Boga in vodi k Bogu. S takšno razlago bomo
veliko laže pridobiti ljudi za nauk okrožnice. Papež prikazuje vzvišenost človekove ljubezni, ki se seksualno izraža v zakonu in v zakonskih odnosih. Nauk Huma-nae vitae ima za temelj popoln pogled na človeka, ki je iz duše •n telesa, v perspektivi njegove zemeljske eksistence in določenosti za večno življenje. V tej perspektivi se razodeva zakonska ljubezen kot odsev božje ljubezni v ljudeh, ki zedinja zakonca med seboj in hkrati z Bogom. Ta ljubezen je nerazdružno 'povezana s stvariteljsko ljubeznijo, tako da mora vsako posamezno zakonsko dejanje, kakor pravi papež, biti odprto k življenju. Zakonska ljubezen je po svoji naravi naravnana na to, da podaljša sama sebe, kolikor je zedinjenje dveh teles in dveh duš, to se pravi, dveh oseb, določeno za posredovanje življenja in za rojstvo otrok, k' so „najodličnejši dar zakona“ (HV t. 9).
Od tod izvira veličina zakonske ljubezni, ki zedinja dve osebi v zavestnem čutenju volje. To čutenje je globoko človeško in, posvečeno v milosti, dobiva božansko vrednost.
Kaj je dovoljeno in kaj prepovedano
Zaradi celotnosti našega pouče-yanja moramo pomniti tisto, kar •je v tej okrožnici dovoljeno in kar Je prepovedano.
Tukaj je prav omeniti dve nravni načeli. Najprej klasično načelo
o dejanju z dvojnim učinkom. Po tem načelu je dovoljen posreden splav, posredna sterilizacija in .posredna uporaba kontracepcijskih sredstev. Okrožnica pravi; „Cerkev pa nikakor ne smatra za nedovoljeno uporabljanje kontracepcijskih sredstev, ki so potrebna za zdravljenje organizma, čeprav se kot posledica predvidi preprečitev rojtva, le da ta preprečitev ni iz nobenega razloga neposredno hotena“ (HV t. 15). Dovoljeno je torej vzeti resnično zdravilo, npr. zaradi regulacije popolnoma neurejenega mesečnega ciklusa, zaradi odložitve ovulacije pred kon-
certnim ali športnim nastopom, potovanjem ali izpitom, verjetno v času dojenja zaradi ureditve organizma.
Drugo načelo je načelo o upravičeni pravični samoobrambi. Dovoljeno je torej vzeti sredstvo, da se more žena ubraniti pred krivičnim napadalcem, npr. pred nasilnežem.
Dobro si je treba zapomniti, da v teh primerih ni dovoljeno nameravati preprečitev spočetja, ampak to samo dopustiti.
Nikakor pa ni dovoljeno jemati kontracepcijska sredstva kot manjše zlo v primeru tako imenovanega navzkrižja (kolizije) dolžnosti. More se namreč pripetiti, da star ši ne morejo, in tudi ne smejo imeti več otrok. To je ena dolžnost. Druga dolžnost je, podpirati zakonsko ljubezen z zakonskimi dejanji, ker bi brez tega zakonska ljubezen in z njo zakon mogla priti v nevarnost. Izmed teh dveh 'dolžnosti: ne imeti več otrok in obvarovati zakon, nekateri menijo, da je večja dolžnost obvarovati zakon, pa potem trdijo, da je nemogoče obvarovati zakon s periodično zdržnostjo, in v teh primerih dovoljujejo uporabljanje kontracepcijskih sredstev kot manjše zlo. Mi pa smo mnenja, da ni dovoljeno delati hudo, da dosežemo dobro. In v teh primerih je edino dovoljeno sredstvo, da se obvaruje zakonska ljubezen in tako rešuje sam zakon, periodična zdržnost in uporabljanje zakona v nerodovitnih dneh.
Še manj je dovoljeno jemati kontracepcijska sredstva pod pretvezo, da se, kakor hočejo nekateri, posamezna dejanja zakonskega življenja podrejajo njegovi celoti, in baje zato ne bi moralo vsako zakonsko dejanje biti neposredno naravnano na življenje in porajanje: zadosti bi bilo, da bi bilo (tako naravnano) posredno, to je, s tem, da je zakon kot tak rodoviten, a zakonsko dejanje izraz rodovitne zakonske ljubezni. A takšna razlaga nasprotuje sami naravi roditeljske sposobnosti kot take (HV t. 13), in potemtakem tudi naravi samega zakonskega dejanja kot takega.
Papež ima pravico tolmačiti tudi naravni nravni zakon
Nekateri so govorili, da se je papež Pavel VI. vtaknil v vprašanje, ki ne sodi v njegovo pristojnost, ker Cerkvi pripada sodba o razodetih resnicah, ne pa o resnicah naravnega reda in postave.
Nasprotno je resnica, da je papež nezmotljivi učitelj ne samo razodete božje postave, ampak tudi naravne nravne postave, ki vanjo sodijo prav zakoni o posredovanju človeškega življenja. Te resnice naravne nravne postave so tesno povezane z razodetimi resnicami, kakor je povezan temelj kake stavbe s stavbo samo, ki na njem počiva in od nje dobiva svojo trdnost (prim. Rim 1, 18-20).
In čeprav papež Pavel VI. ne objavlja v svoji okrožnici nauk o
posredovanju človeškega življenja kot versko resnico, opredeljeno ex cathedra, jo vendar objavlja v »jenih bitnih potezah kot popolnoma zanesljivo in avtentično (doc-Mna catholica). Vprašanje je namreč, ali je mogoče resnice naravnega reda opredeliti in potem verovati kot versko resnico. Nekateri to dopuščajo, a drugi ne. Zato je papež v tem previden in nauk svoje okrožnice ne opredeljuje ex cathedra kot versko resnico, a z dovolj jasnimi besedami nas uči, da on ta nauk izroča kot nauk, ki vanj ni dovoljeno dvomiti, in ki ga je treba spoštovati, ako se hočemo zveličati.
Pokorščina cerkvenemti učiteljstvu
Papež celo naravno nravno postavo o posredovanju človeškega življenja povezuje s samim božjim razodetjem, ko npr. pravi, da je ta naravna nravna postava „razsvetljena in obogatena po božjem razodetju“ (HV t. 4). Okrožnica ne gre niti preko sv. pisma, kakor se moglo prvi trenutek zdeti. Več kakor tretjina opomb vsebuje navedke iz sv. pisma. Načela o božji poklicanosti in določitvi človeka na sploh, in posebno v zakonskem življenju, ki na njih gradi okrožnica, se nahajajo v svetopisemskem nauku. Končno se okrožnica, kakor tudi 2. vatikanski cerkveni zbor, sklicuje na okrožnico Papeža Pija XI. „Časti conubii“. k> je v njej izrecno zapisano, da jo bil ta nauk o posredovanju
človeškega življenja „od začetka izročen in ni bil nikoli ukinjen" (AlAiS 22-1930-560).
Torej resnice, ki so v okrožnici, pripadajo objektivnemu nravnemu redu, ki se mu mora vsakdo podrejati.
Ako hočemo vršiti apostolat razlaganja in vzora celotne zakonske nravnosti, kakor nam jo razlaga Humanae vitae, moramo zato v vernikih in v nas samih utrjevati duha vere, iz katerega edino more vznikniti resnična in iskrena pokorščina avtentičnemu cerkvenemu učiteljstvu.
Versko stanje v ZDA
Združene države Severne Amerike imajo 126 milijonov in 500 tisoč ljudi. Katoliška Cerkev sama ima 45 milijonov vernikov; zato je tudi med vsemi veroizpovedmi največja po številu. Za njo prideta cerkev baptistov in cerkev metodistov; vsaka od njiju ima 11 milijonov vernikov. Judovske shodnice pa imajo okoli 6 milijonov pripadnikov.
Vsak teden se udeleži božje službe v Združenih državah 43 odstotkov odraslih prebivalcev; v Holandiji 42, v Avstriji pa 38 odstotkov. Najmanj odraslih ljudi se udeležu-vsak teden božje službe v Severni Evropi: na Finskem 5, na švedskem 9, na Norveškem pa 14 odstotkov.
Problem
holandskega
katekizma
Med mnogoterimi pojavi notranje krize, ki pretresa Cerkev v teh nemirnih časih po zadnjem cerkvenem zboru, zasluži prav gotovo našo pozornost in trezno presojo Katekizem, ki je izšel leta 1966 na Holandskem, pod naslovom: De Nieuwe Katechimus — Novi katekizem, in je takoj vzbudil tako v lastni deželi kot v prestavah, ki so se kmalu pripravile, tudi drugod po svetu veliko zanimanja zaradi novosti svojega načina podajanja in razlaganja krščanskega nauka, obenem pa tudi veliko zaskrbljenost zaradi mnogih nejasnosti in netočnosti v učenju nekaterih temeljnih verskih resnic, ki spadajo v našo tradicionalno vero, v zaklad verskih resnic, ki je bil po Kristusu in apostolih izročen Cerkvi, da nad njim čuje in ga nepokvarjenega ohranja in oznanja.
Ta Novi Katekizem je po naročilu in z odobrenjem holandskih škofov pripravil in izdal Katehe-tični inštitut v mestu Nimega. Po mnenju nekaterih teologov sta njegova duhovna očeta, akoravno ne direktna avtorja, progresivna holandska teologa Schille-beeckx in Schoonenberg. Glavni namen izdajateljev je bil podati evangeljski nauk modernemu človeku v taki obliki in s takimi izrazi, ki odgovarjajo njegovi miselnosti in sprejemni sposobnosti. To prizadevanje je samo na sebi hvalevredno, saj je sam papež Janez XXIII ob otvoritvi
priporočal zbranim škofom, naj se zelo trudijo za to, da podajajo katoliški verski nauk primerno ljudem našega kritičnega časa, vendar ohranjujoč vedno isti smisel *n pomen razodetih resnic. Papež Pavel VI. pa je glede tega obnovitvenega stremljenja v svoji ho-rniliji, ki jo je imel tik pred raz-glasitvijo vere božjega ljudstva, 2. vatikanskega cerkvenega zbora °b zaključku leta vere, ki smo sa obhajali v spomin 1900-letnice smrti svetih apostolov Petra in Pavla, 30. junija 1968, pred baziliko sv. Petra v Rimu, ob navzočnosti ogromne množice vernega ljudstva z vsega sveta, z vso avtoriteto najvišjega učitelja Cerkve izjavil sledeče: „Dobro vemo, kakšne motnje vznemirjajo danes 55 ozirom na vero gotove skupine ljudi, kateri niso ušli vplivom teka sveta, ki se v svoji celotnosti spreminja, v katerem se mnoge nosnice ali v celoti zanikajo ali se "jih resničnost osporava. Še več, vidimo celo nekatere katoličane, ki so se dali ujeti po gotovi želji spreminjanja in prenavljanja. Cerkev seveda sodi, da je njena dolžnost, ne prekinjati napore, ki naj vodijo do vedno globljega spoznavanja božjih skrivnosti, iz katerih izvira toliko zveličavnih sadov za vse, in jih obenem podajati ljudem sledečih si časovnih obdobij z vsak dan večjo sposobnostjo in primernostjo. Toda istočasno se je treba silno varovati, da se obenem s preiskovanjem ne Porušijo same resnice krščanskega
nauka. Če bi se to zgodilo —^ in z žalostjo vidimo, da se to v resnici dogaja —, bi to prineslo zmedo in dvom v duše mnogih vernikov.“ Ta izjava sv. očeta se nanaša na celotno, često neprevidno in nevarno pisanje nekaterih katoliških teologov, ki bi katoliški verski nauk radi tako modernizirali, da bi ga približali sedanjemu svetu
Holandski primas Alfrink
tudi za ceno okrnitve gotovih bistvenih sestavin. Gotovo pa je imel papež v mislih tudi Novi holandski katekizem, katerega avtorji trdovratno vztrajajo pri objavljenem besedilu in do danes še niso hoteli vključiti vanj popravkov in dopolnil, ki jim jih je predložila Sveta stolica.
Večina bralcev Duh. življenja tega katekizma ne pozna in jih bo le malo med nami, ki bi ga biii prebrali. Prestavljen pa je že v angleški, nemški, francoski, katalonski in kastilski jezik in slišimo, da doma tudi že pripravljajo njegovo prestavo. Ker gre v tej stvari za čistost vere in krščanske morale, bo dobro in primerno, da smo o glavnih spornih točkah tega Novega Katekizma poučeni. Kratki tozadevni sestavki v Duhovnem življenju nam bodo mogli služiti v potrjenje in poživitev naše vere v nekatere temeljne resnice.
Izjava kardinalske komisije o
Novem Katekizmu v Holandski
Objavljena je bila 15. oktobra leta 1968. V prvem delu podaja potek tega teološkega spora, ki ga je Novi Katekizem povzročil, v drugem delu pa objavlja popravke in dopolnila, ki bi se morala v Novi Katekizem vključiti.
V zgodovinskem delu je povedano v glavnem sledeče: Ko je bil na Holandskem objavljen Novi Katekizem (1966), knjiga, ki po eni
strani izkazuje izredne kakovosti, po drugi strani pa je s svojimi novimi mnenji od vseh početkov razburila mnoge kristjane, Sveta stolica, v moči svoje službe, da brani vero božjega ljudstva, ni mogla, da se ne bi za to zadevo zanimala. Sveti oče je odločil, da se za začetek otvori razgovor o težkočah, ki jih je Novi Katekizem v svojem tekstu sprožil, in to med tremi teologi, imenovanimi po Sveti stolici in drugimi tremi, imenovanimi po holandskem episkopatu.
V tem razgovoru, ki je potekal od 8. do 10. aprila leta 1967. so teologi, izbrani po Sveti stolici, sledeč navodilom Koncilske kongregacije in mišljenju svetega očeta, z zaupanjem predložili svojo prošnjo, naj se v Novi Katekizem vnesejo nekatere dobro premišljene ugotovitve, ki nedvomno odgovarjajo veri Cerkve, resnici ‘n krščanskemu čutu vernikov. ■Razgovor pa ni rodil sadu. Niti se niso vnesle spremembe glede onih točk, ki jih je bil sam sveti oče navedel kot za zgled: „V tem, kar se npr. nanaša na deviško spočetje Jezusa Kristusa, ki je dogma katoliške vere: nauk o bivanju angelov, utemeljen v evangeliju in v izročilu Cerkve; zadostilni in daritveni značaj odrešenja, ki en je Kristus daroval Očetu, da zbriše nase grehe in spravi ljudi z Očetom."
Ko je sveti oče po posebnem poročilu omenjene teološke komi-
sije zvedel za izid tega razgovo-ra. je naročil novi komisiji šestih kardinalov: Frings, Lefebvre, Jae-ger, Florit, Browne in Journet, naj stvar preiščejo in podajo o njcj svojo sodbo. Ta komisija se je prvič sestala v dneh 27. in 28. junija 1967, ob navzočnosti teologov, veščih holandskega jezika, in je odločila, da mora biti Novi Katekizem natančno pregledan, prodno bi se objavile nove izdaje in prevodi. Poleg tega je izbrala dru-ko komisijo teologov, pripadajo-eih sedmim različnim narodom, da pregledajo tekst Katekizma in Podajo svoje mnenje. Medtem so avtorji Katekizma z ozirom na po-rečilo o prvem razgovoru v aprilu 1967 objavili v septembru vrsto Popravkov. Po skrbni proučitvi je druga komisija teologov izdelala sv°je lastne opombe, tako glede Katekizma kot o vrsti objavljenih popravkov, katerih večino so pre-s°dili za nezadostno. Vse to so Potrdili v popolnem soglasju.
Ko so omenjeni kardinali prejeli med drugimi dokumenti te opombo teologov, so se vnovič zbrali od 12. do 14. decembra 1. 1967. Potem ko so se o teh opombah, drugo za drugo, razgovorili, R° v dokončni obliki odločili, katere stvari in iz katerega vzroka morajo biti v Katekizmu popravljeno. Poskrbeli so, da majhna ko-nusija, sestavljena s sodelovanjem holandskega kardinala Alfrinka iz dveh svojih in dveh po holandskem eniskopatu izbranih delegatov, to delo dokončno izvrši. Delo te ko-
misije se je končalo v februarju 1968 in je bilo poročilo o; tem predloženo Sveti stolici, komisiji kardinalov in holandskemu episko-patu. Nove redakcije katekizmo-vega teksta so bile predložene Ka-tehetičnemu institutu v Nimega. ki je knjigo izdal, 14. marca 1968.
Po dolgem molku so avtorji Novega Katekizma 10. junija 1968 holandskim škofom, svojim predstojnikom, takole odgovorili: „Skupno smo prišli do enoglasnega zaključka, da je treba predložene popravke, tako posamezne kot v celoti, zavrniti."
Medtem pa je že izšel angleški prevod Novega Katekizma, brez odobrenja holandskih škofov in brez dolžnih popravkov. Na isti način so bili objavljeni nemški, francoski, katalonski in španski prevodi.
Francoski kardinal Lefebvre, član kardinalske komisije in tedanji predsednik francoske škofovske konference je glede te francoske izdaje Novega Katekizma, ki so mu pa prevajalci dali širši naslov: Uvod v krščansko vero, izjavil: „Katekizem je vzbudil, kot je znano, resne težkoče v redu cerkvenega učiteljstva. Njegov tekst zahteva globoke popravke, da njegova zamolčanja, dvoumnost in pomote ne povzročijo resne nevarnosti za čistost vere.“ Pravtako so nemški škofje v skupnem pastirskem listu obsodili založbo, ki je izdala nemški prevod
brez njihove vednosti in odobrc-nja. Španska škofovska konferenca enako v posebni izjavi obžaluje in obsoja, da je bil Katekizem preveden v katalonščino in kasteljanščino in objavljen brez cerkvenega odobren ja, v nepopravljenem originalnem besedilu, sicer z dodatkom nekaterih popravkov, ki pa jih škofje smatrajo za popolnoma nezadostne. Zaključujejo takole: „Ne potrjujemo in zavračamo knjigo, ki v tej obliki ni dopustna, popravljena pa bi bila lahko pozitivno koristna.“
Popravki, ki naj se v Novem Katekizmu izvedejo
Kardinalska komisija v svoji že omenjeni izjavi drugo za drugim našteva poglavja, ki jih je treba v Novem Katekizmu popraviti in tako njegovo besedilo v soglasju s tradicionalnim cerkvenim naukom izpopolniti.
Ta poglavja so naslednja: 1. V poglavju o stvarjenju naj Katekizem jasno uči bivanje angelov in hudobnih duhov teh neposredno stvarjenje človeške duše. 2. Popraviti je treba nauk o izvirnem grehu. 3. Katekizem naj nedvoumno uči vedno devištvo presvete Device Marije in deviško spočetje Jezusovo v njenem telesu. 4. Brez dvoumnosti naj poda katoliški nauk o Jezusovem zadoščenju, ki ga je daroval Očetu za nas. fi. Jasno naj uči, da se Jezusova' daritev na križu obnavlja v daritvi svete maše. 6. Nedvoum-
no naj se v Katekizmu pove, da je po spremenjenju kruha in vina Jezus resnično, dejansko m bistveno pričujoč v zakramentu sv. Rešnjega telesa, kjer se nam daje v svetem obhajilu in da ostane pričujoč med nami tudi po obhajilu, dokler se podoba kruha ne spremeni. 7. Izpopolni naj se nauk o nezmotljivosti Cerkve in o spoznanju verskih skrivnosti. 8. Jasno naj se uči razlika med splošnim duhovstvom vernikov in hierarhičnim, posvečenim duhovništvom ter o oblasti, ki jo imajo v Cerkvi papež, škofje in duhovniki. 9. Bolj točno in jasno naj se poda nauk o presveti Trojici, o učinkovitosti zakramentov, o naravi čudežev, o življenju po smrti, o sodbi in poslednjem očiščenju, o neposrednem gledanju Boga v nebesih. 10. Popravi naj se v Katekizmu nekatere točke iz moralne teologije; obveznost moralnih zapovedi, nerazdružljivost zakona, veliki in mali grehi, zakonska morala.
Vse to je točno in obširno objavljeno v knjigi, ki nosi naslov: Popravki v holandskem Katekizmu, katere tekst so kot delegati kardinalske komisije sestavili teologi E. Dhanis. J. Visser in zdaj že pokojni holandski teolog H. Fortmann. Španski prevod te knjige je izdala v Madridu Bibliote-ca de Autores Cristianos (BAC). leta 19f>9.
Alojzij Košmerlj
Dvanajst let Cerkve v misijonih
Kardinal Gregorij A. Agagia-je zaradi visoke starosti odstopil kot prefekt kongregacije za širjenje vere; naslednik mu je Cardinal Angel Rossi iz Brazila.
Pod vodstvom kardinala Aga-tfianiana je kongregacija za širje-nje vere dobila mogočen zagon 'n dosegla lepe uspehe, posebno še v Afriki, kjer so nastale mnoge samostojne države, je bilo ustanovljenih veliko škofij in nadškofij, so se pomnožila zastopstva Sv. stolice; so bili postavljeni na čelo škofij in nadškofij domači Škofjo in nadškofje; so bili imenovani Prvi afrikanski kardinali; v misijonsko delo so začeli posegati tudi laiki; krajevne Cerkve so zaživele lastno življenje v okrilju vesoljne Cerkve.
Že samo nekaj številk nam pokaže velik razvoj misijonskega dela v nekaj več kot dvanajstih letih, ko je bil prefekt kongregacije za širjenje vere kardinal Aga-gianian. V letih 1960—1970 je narastlo število cerkvenih pokrajin od 735 na 827. Število domačih škofov se je v letih 1957—1969 pomnožilo v Aziji od 61 na 122; v Afriki od 18 na 101; število duhovnikov domačinov se je v letih 1959—1969 povečalo v Aziji od 6403 na 9811, v Afriki pa od 2072 na 3623; število vernikov je v isti dobi narastlo v Aziji od 9,695.943 na 14,149.823; v Afriki od 20,144.550 na 32,097.164.
Kardinal Agagianian je bil prvi prefekt misijonske kongregacije, ki je osebno obiskal misijone v (Aziji, Afriki in Oceaniji in, je tako navezal in še bolj utrdil osebne stike s hierarhijo misijonskih dežel.
Sv. oče Pavel VI se je v poslovilnem pismu kardinalu Agagia-nianu prisrčno zahvalil za veliko opravljeno delo in ga prosil, da še naprej podpira misijonsko kongregacijo s svojo modrostjo in bogato izkušenostjo.
M. L.
Razgovor z izseljenskim duhovnikom Janezom Grilcem
a j nuu - i v r.
• j:1 ■ t';
-ij	j; '
-. /i ;	■	,.
.iv':-'
; -U' i v-a'
G. Janez Grilc je bil rojen v Novem mestu l. 1926 Gimnazijske študije je začel v rodnem kraju, končal pa v begunskem taborišču v Avstriji. L. 191t5 je vstopil v slovensko begunsko semenišče v Pragliji blizu Padove, se z njim selil najprej v Briksen na južnem Tirolskem, nato pa v San Luis v Argentini. V duhovnika je bil posvečen 19. marca 1951. Najprej je deloval kot kaplan v argentinski škofiji Mercedes, l. 1958 pa je odšel v Venezuelo, da bi duhovno oskrboval slovenske rojake v tej deželi.
Kako je s Slovenci v Venezueli?
V Venezuelo je šlo razmeroma malo Slovencev. Samo okrog šesto. Bila je vsem nepoznana in vroče se jim je zdelo. In je res. Sonca tam ne manjka, saj leži skoraj na ekvatorju. Zime ni.
Prvi rojaki, ki so stopili na ve-nezolanska tla, so kar obupavali. Nekdo mi je pravil, da bi se takoj vrnil nazaj v Evropo, če bi tedaj imel denar. Počasi pa so se navadili na ljudi in deželo, na sonce in vreme.
Poznejšim rojakom že ni bila tako težka prilagoditev. Našli so v novi domovini sorojake, ki so jim pomagali v začetnih težavah. Ko so se razgledali, so se začeli vživljati v nove razmere in slovenska pridnost in podjetnost jim
je pomagala pri gospodarski rasti. Nekateri so se povzpeli v tem pogledu zelo visoko.
Ni pa vse samo čisto zlato. Tudi žalostnih primerov duhovne in telesne revščine ni manjkalo, posebno med samskimi.
Med najbolj podjetnimi bi omenil duhovnika Mirka Falleta. Organiziral je izredno šolsko podjetje po vojaškem sistemu. In to iz nič. Začetki so bili skromni, a danes je njegova šola kar celo mesto z osnovno, rokodelsko in srednjo izobrazbo.
Kako je s slovenskim dušnim pastirstvom ?
V Venezueli je pet slovenskih duhovnikov. Eden se posveča šoli. kot sem omenil, drugi je salezija-
«ec, tretji deluje na deželi na ve-»ezolanski fari, dva pa sva v Caracasu. Lansko leto je namreč prišel k meni iz Severne Amerike moj sošolec Milan Hlebš. Midva sedaj vodiva faro sv. Kajetana, obenem pa še posvečava tudi rojakom.
Ko še nisva imela svoje župnije, so sč Slovenci zbirali k službi božji v Francoski kolegij. Tam smo imeli mašo v španskem jeziku, ker so bili pri maši v veliki večini domačini. Le po maši je bilo petje, branje evangelija in pridiga v slovenščini.
Enkrat na mesec odhiti eden od "aju v 170 km oddaljeno Valento, da še tam za rojake mašuje, i’uđi to srečanje je prisrčno in domače.
Udeležuje pa se slovenske službe božje in naših prireditev le kakih petnajst odstotkov rojakov, ’^rugi ne čutijo potrebe po povezanosti s Slovenci. Slovenskih tečajev za otroke nismo mogli organizirati.
Ali lahko na kratko označiš Ve-«ezuelo?
Je v marsičem različna od Argentine. Po velikosti je štirikrat manjša in tudi prebivalcev je le okrog deset milijonov. Ti so po mmjem izvoru latinskega, predvsem španskega porekla in to se izraža «e le v jeziku, ampak tudi v značaju in kulturi.
Španski osvojevalci so pa pripeljali s seboj tudi afriške sužnje. Ta primes je vidna v rasi in folklori.
Razvoj in napredek dežele sta se začela šele po odkritju petroleja pred približno 50 leti in po zadnji vojni s prihodom nove emigracije.
Hitri razvoj je povzročil, da je kar čez noč nastal proletarski sloj, ki nima ne kulture ne imovine, ob maloštevilni eliti, ki ima vsega na pretek. Šele emigracija ustvarja srednji sloj, ki nosi težo dneva pri razvoju države.
Še nekaj zanimivosti: v Venezueli ne poznamo zime in mraza, ampak le deževno in suho dobo. Dan je dnevu enak, traja od šestih zjutraj do šestih zvečer, razlike je le pol ure. Železnic ni, le avti prevažajo ljudi iz enega kraja v drugega.
Izseljenski duhovnik Janez Grilc
Pridelujemo koruzo, sladkorni trst, fižol, kavo, banane, pomaranče in drugo tropsko sadje. Vina, žita in jabolk ni. Glavno bogastvo dežele sta petrolej in železo.
Kako je pa s Cerkvijo v Venezueli?
Cerkev se seveda trudi, da bi posredovala ljudem Jezusovo bla-govest. Ima pa težave, ker ni duhovniških poklicev. V pomoč so ji tuji duhovniki, predvsem Španci.
Na splošno v javnosti beseda Cerkve še velja. Duhovnik je spoštovan tudi med preprostim in revnim ljudstvom. Njihova religioznost pride do izraza posebno na veliki teden, ko v vsakdanjih procesijah časte Jezusa Nazarečana.
Vir religioznosti je predvsem verouk v osnovnih šolah, kamor gre lahko enkrat na teden verou-Čitelj. Srednji sloj in bogatejši pošiljajo navadno svoje otroke v privatne šole. Zadnje čase odpirajo tudi župnije svoje farne šole in sicer za revne otroke z nizko šolnino.
Za formacijo elite skrbe razna gibanja, npr. družinsko krščansko gibanje in zlasti „cursillos de cris-tiandad“ silno veliko dobrega store. Tudi Marijina legija, zlasti med nižjimi sloji, lepo dela.
V marsičem je vse pomanjkljivo, vendar je tudi veliko tolažlji-vega in obetajočega.
ZBOKOVANJE MEŠANEGA
ODBORA KATOLIČANOV IN ANGLIKANCEV
V Benetkah je bilo v zadnjem času drugo zborovanje Mednarodnega odbora, ki so ga ustanovili katoličani in anglikanci. Omenjeni odbor je imenoval papež Pavel VI. in kanterberiški nadškof. Podpredsednika zborovanja sta bila: msgr. Alan Clark, pomožni škof v Nort-hamptonu in dr. McAdoo, anglikanski škof v Ossery, Frens in Leihlin. Zborovanje je bilo od 21. do 28. septembra.
Mešani katoliški in anglikanski odbor je osredotočil svoje delo zlasti na podroben pregled listin, ki so jih sestavili na prvem sestanku, ki je bil meseca januarja 1970 v Windsoru v Angliji.
Na zborovanju so razpravljali o cerkveni oblasti, o evharistiji in o duhovniški službi. Naglašali so tudi, da je zadnji cilj poti, ki jo je ta mešani odbor v Benetkah začel, organska strnitev rimsko katoliške in anglikanske Cerkve in da ima ta odbor posebno nalogo: predložiti smernice za složno, «kupno delo.
Novosti
o
cerkvenem
letu
Cerkev, dobra duhovna mati, se zaveda, da je dolžna nekatera dneve v letu posvečevati spominu zveličavnega dela svojega božjega Ženina Jezusa Kristusa. Vsak teden se na dan, ki ga je začela imenovati Gospodov dan, spominja njegovega vstajenja; enkrat v letu, na največji praznik velike noči se ga še posebej spominja hkrati z njegovim blaženim trpljenjem.
Vse Kristusove skrivnosti pa razgrne v teku vsega cerkvenega leta: od učlovečenja in rojstva do vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in prihoda Gospodovega.
Cerkveno leto nas navaja, da uporabljamo sadove Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, ki nam jih v Cerkvi posreduje Sveti Duh in nas „oživlja".
1.	Bogoslužni delavniki
Tako imenujemo dneve med tednom od ene do druge nedelje. Cerkev priporoča, naj jih posvečujemo z ljudsko pobožnostjo, zlasti pa z evharistično daritvijo in bogoslužno molitvijo. Ce ni obveznega godu, se take dni opravlja (brez slave in brez vere) nedeljska maša (ali maša po predpisanem bogoslužnem redu). Bogoslužni delavnik se začne opolnoči ene noči in traja do opolnoči druge noči. Praznovanje velikih, slovesnih
praznikov in nedelj se pa začne že prešnji dan zvečer.
Nekateri bogoslužni delavniki imajo poseben, poudarjen pomen. To so najprej pepelnica in prvi štirje dnevi velikega tedna (od velikega ponedeljka do velikega četrtka popoldne). Ti dnevi imajo svoje lastno bogoslužje, ki odrine vsako drugo bogoslužno opravilo. Na drugem mestu so delavniki štiridesetdnevnega posta (do nekdanje cvetne nedelje) in zadnjih sedem dni adventa (od 17. do 24 decembra, ki imajo vsi prednost pred obveznimi godovi.
2.	Nedelje
Vsak prvi dan v tednu se imenuje nedelja ali Gospodov dan. Nedelja je Gospodov dan zato, ker se ob nedeljah v cerkvenem letu redno spominjamo Jezusovega častitljivega vstajenja, sebe pa pripravljamo na lastno poveličano vstajenje.
Nedelje v adventu, postu in velikonočnem času (vključujoč binkošti) praznujemo bolj slovesno in z večjim poudarkom kakor nedelje med letom. V teh nedeljah ne obhajamo ne slovesnih in ne navadnih praznikov, ampak slovesne praznike bogoslužno praznujemo prejšnjo soboto. Ob takih nedeljah obhajamo le Gospodove praznike, ki smo jih v smislu bogoslužnega leta prenesli na nedeljo.
Najslovesnejša nedelja je nedelja Gospodovega vstajenja, ki
se upravičeno imenuje tudi „velika“ nedelja; pa tudi binkoštno nedeljo praznujemo skoraj prav tako slovesno, ker se z njo konča velikonočna doba.
Bogoslužni red je štiri nedelje v letu določil za obhajanje praznikov :
Na nedeljo v božični osmini je praznik svete Družine.
V	nedeljo po 6. januarju je praznik Gospodovega krsta.
V	nedeljo po binkoštih je praznik svete Trojice.
Na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. na zadnjo navadno nedeljo, je praznik Kristusa Kralja.
Kjer prazniki Gospodovega raz-glašenja, vnebohoda in presvetega Rešnjega Telesa niso več zapovedani, se prenesejo na nedelje: praznik Gospodovega razglašenja na nedeljo med 2. in 8. januarjem; Gospodov vnebohod na sedmo velikonočno nedeljo, praznik presvetega Rešnjega Telesa na nedeljo po prazniku presvete Trojice.
Vrste bogoslužnih praznikov
Cerkev obnavlja med vsem cerkvenim letom Kristusovo skrivnost, s posebno ljubeznijo časti Marijo, božjo Mater in vernikom priporoča češčenje mučencev in drugih svetnikov. Pozna trojno praznovanje:	slovesni praznik,
praznik in god (spomin). Praznik je tem večji, čim bolj nam odkriva skrivnost odrešenja. Slovesni prazniki (tudi vse nedelje) se zač-
no že prejšnje popoldne. Nekateri prazniki (božič, velika noč) imajo vigilijo (bedenji dan) s posebno mašo. Kjer škof tako odloči, •majo lahko že v soboto zvečer nedeljsko mašo. Kdor se je ude-kži, je opravil nedeljsko dolžnost.
Druge (navadne) praznike obhajamo v času enega dneva, ki ima 24 ur. Ti prazniki nimajo prvih večernic. Izjeme so le tisti Gospodovi prazniki, ki se praznu-jejo v nedeljo. Ti se tudi začno s Prvimi večernicami. Godovi (spomini) sc dele na obvezne (s posebno mašo) in neobvezne. Neobveznih godov se spominjamo po lastni izbiri in pri tem lahko upo-rabljamo zanje predpisani mašni obrazec.
Obvezni godovi se v postu in Zadnji teden pred božičem- (od 17. do 24. decembra) spremene y neobvezne. Ne spominjamo se jih več pri mašnih prošnjah, ker jo zdaj mašni obred enoten, brez spominov. Na isti dan se pri maši obhaja god le enega svetnika, čeprav je za ta dan v koledarju vpisanih več svetniških imen; osta-ne le eno, druga odpadejo.
število obveznih godov je po novem koledarju mnogo manjše kakor je bilo doslej. Zato morejo priti v bogoslužni koledar tudi taki godovi, ki jih izbirajo kra-jevne Cerkve, škofije ali redovniške družbe in jih praznujejo, ker 'majo narodni, kraievni ali redovniški pomen.
Po „Calendarium 'Romamim“ iz leta 1969 priredil G. Mali
Perü
potrebuje
duhovniških
poklicev
Duhovniški in redovniški poklici so življenjsko vprašanje za Cerkev, je izjavil kardinal iz Lime. Kardinal Juan Landazuri, nadškof v Limi, je namreč v času, ko je bil 16. tečaj za te poklice, govoril bolnikom vse te dežele. V govoru je omenil, da je vprašanje duhovniških poklicev življenjskega pomena za Cerkev, za njeno delovanje in za njen napredek. Vprašanje teh poklicev je bilo vedno pereče, vendar še nikoli jih nismo tako potrebovali ko v naših časih. Obžalovati moramo, da je po mnenju vseh zelo verjetno, da bo duhovniških in redovniških poklicev vedno manj in da ho vedno večja nevarnost Za stanovi‘nost v njih.
Mrzli valovi posvetnega duha se zaganjajo tudi v duhovniška srca in v skupno življenje božiega ljudstva. Treba je v nekaterih posvečenih dušah premagati določene predsodke manjvrednosti. Le potem ho duhovniški poklic z vso svojo privlačnostjo zažarel v mladostnih očeh, ki se s krščansko vero vpra-šireio, kakšen načrt ima Bog z niihovim prihodniim življenjem. Pristno in polno krščansko življenie povsod budi in vzgaja duhovniške poklice. Tako je kardinal Landazu-ri končal svoj govor bolnikom.
Cerkev v prvem stoletju
Pisatelj svetopisemske knjige nove zaveze „Apostolska dela“ nam opiše najprej prihod Svetega Duha, nato navede Petrov govor, potem pa nadaljuje:
„Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so bili krščeni, in pridružilo se je tisti dan okoli tri tisoč duš.
Bili so pa stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah. Porajal pa se je strah v duši slehernega; v Jeruzalemu se je po apostolih godilo tudi mnogo čudežev in znamenj; in strah je bil velik med vsemi. Vsi pa, kateri so vero sprejeli, so bili skupaj in so imeli vse skupno: posestva in premoženje so prodajali in jih razdeljevali med vse, kolikor je kdo m-treboval. Vsak dan so enodušno še prihajali v tempelj, lomili po hišah kruh in uživali jed z veselim in preprostim srcem, hvaleč Roga in priljubljeni pri vsem
ljudstvu. Gospod pa je vsak dan pridruževal takih, ki naj bi se zveličali“ (Apd 2, 41-47).
S temi preprostimi besedami opisuje svetopisemska knjiga „Apostolska dela“ začetek božjega odrešenja. Omejena skupina oseb v Jeruzalemu je verovala, da je Jezus premagal smrt, da je prišel Sveti Duh in da so jim grehi odpuščeni. S to veliko preprostostjo je prišlo na svet zveličanje.
Iz tega poročila, ki je vzeto iz knjige „Apostolska dela", že spoznamo današnjo Cerkev: ljudstvo, krst, nauk, lomljenje kruha, strah ali spoštovanje, ki ga budi zavest, da med njimi prebiva in deluje Bog; spoznamo tudi, kako so prve vernike vodili apostoli, kako so se ti verniki med seboj podpirali in kako so imeli vse skupno, spoznamo njihovo skupno veselje, preprostost in zaupanje v Boga, ki je dela apostolov v prvih časih potrjeval s čudeži.
Vendar mnogo vprašanj, ki nas danes vznemirjajo, tedaj še ni bilo. Število kristjanov je bilo majhno. Vse je še osveževala zarjina rosa. Prav zato je Cerkev vedno z domotožjem zrla radost tistih svojih prvih dni. To je zlasti delala v času svojih obnov v 13. 16. in današnjem stoletju. Tudi nas osvajajo njeni skromni, preprosti začetki.
Začetne težave
Iz „Apostolskih del“ in Pavlo-1 vih pisem spoznamo, da je imela Cerkev že v začetku težave, ki so
Prihajale od znotraj in od zunaj. Cerkev je vedno imela težave, ima jih tudi danes.
Ena izmed njenih največjih težav, ki jo je imela v začetku, je bila, kako naj se prilagodi razodetju stare zaveze in judovski veri- Nastajajoča Cerkev se je vedno dobro zavedala, da kristjani, ki so že njeni udje in Judje, ki hočejo postati, niso dolžni spolnjevati judovske postave. To, da večina Izraelcev ni sprejela in Priznala Kristusa za odrešenika, je bilo zanje strašna žaloigra. Kristus je ustanovil Cerkev predvsem za izvoljeno izraelsko ali judovsko ljudstvo. Jezus, Marija in apostoli so bili Judje. Tudi prvi elani Cerkve so bili judovskega rodu. Vendar velika večina judovskega ljudstva ni stopila v Kristusovo Cerkev. Prav zato je njegovo življenje velika skrivnost. Sveti Pavel, ki je bil po materi judovskega rodu, v svojem pismu Rimljanom v devetem, desetem in onajstem poglavju opisuje veličino te skrivnosti. Sveti Pavel je bil prepričan, da je ta položaj za ■fude celo zveličaven, ker so še vedno poklicani k zveličanju; »kajti Bog se ne kesa svojih darov in svoje izvolitve“ (Rim 11, 29). Ker so Judje izvoljeno ljudstvo, jim gre še vedno pravica do zveličanja bolj ko vsakemu drugemu ljudstvu. Drugi vatikanski koncil je izrecno izjavil, da se ne nioro sklepati iz svetega pisma, da so Judje kot narod, kot ljudstvo Prekleti ali zavrženi.
V prvem stoletju se je nekaj kristjanov judovskega rodu prizadevalo, da bi dosegli, da bi morali vsi kristjani spolnjevati tudi vse judovske navade, kakor obrezo in predpise o jedeh. To je pripeljalo do ločitve, ki je trajala več stoletij. To je bil prvi izmed mnogih in bridkih razkolov, ki jih je božja Cerkev pretrpela v zgodovini.
Nova zaveza nam govori tudi o napačnih naukih (krivih verah). Iz vsega tega spoznamo, da mora Cerkev živeti in rasti v preskuš-niah in skušnjavah, v težavah in različnostih. Tudi tukaj moramo reči, da se to dogaja zato, ,,da se razodenejo misli iz mnogih src“
Cerkev ima nalogo, da na zemlji varuje blagovest, ki ni od zemlje. Tej odgovornosti se ne more izogniti, četudi bi to hotela storiti. Ne more prepustiti božje resnice vetrovom, naj jo nesejo, kamor hočejo. Ko bi to storila, bi škodovala vernim in nevernim in Sama
zašla v temo. Prav zatp, ker ima dolžnost, varovati .razodeti nauk, ga mora vedno znova premišljevati in, ga oblikovati primerno potrebam tistega časa, v katerem živi. To, kako je treba ohranjati čist in, neokrnjen Kristusov nauk in iskreno in moderno misliti o njem, nam nazorno pojasnjuje način, kako so nastajale v Cerkvi knjige nove zaveze.
Stara za,veza v nastajajoči Cerkvi
Ko se je rodila Cerkev, je obstajala samo stara zaveza. Mlada Cerkev je ni zavrgla. Nasprotno! Spoznala je, da jo more šele zdaj popolnoma razumeti. Goreči verniki so spoznali, da jim tudi stara zaveza govori na svoj skrivnostni način o Jezusu. Stara zaveza pripoveduje o mani, o posebni hrani, ki jo je Bog pošiljal iz neba, Izraelcem v puščavi vsak dan posebej. Ko je prišel Jezus, je govoril, da je on sam kruh »z nebes. Ljudje, ki so ga poslušali so mogli spoznati, da je mana le predpodoba tiste duhovne hrane, ki jo bo Jezus dal in priprava nanjo. Zato jim je govoril: „Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so umrli... Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj“ Gin f>, 49-51). Tako je bilo z vso staro zavezo: Pod črko so iskali duha. ki je v starih knjigah prinravljal na to, kar je prišlo do polne luči v novih evangelijih. Vse to nam pojasnjuje, zakaj Cerkev bere pri bogoslužnih sestankih božio besedo in psalme iz stare zaveze.
Msgr. Sheen o duhovnikih, ki zapuščajo Cerkev
Dr. Sheen, slavni govornik v nastopih v severnoameriški televiziji, je imel v zadnjem času tiskovni sestanek. Na njem je odkritosrčno povedal svoje mnenje o duhovnikih, ki zapuščajo svojo službo v Cerkvi zlasti v Holandiji in o spremembah v bogoslužju. O katoliškem tisku je izjavil, da se v svojem odgovornem, kočljivem delovanju vede do Cerkve tako, kakor otrok, ki raste zato, da tepe svojo dojiljo ali svojo mater.
O duhovnikih, ki zapuščajo in izdajajo svoje dolžnosti, je rekel: „Zdrznem se, kadar slišim dovtipe o duhovnikih, ki zapuščajo Cerkev, ali o redovnicah v izredno kratkih oblekah (minikrilih). Zato smo danes (duhovniki, redovniki in redovnice) predmet neokusnih šal. Zelo dobro pa bi bilo, ko bi vsi, ki zapuščajo Cerkev, to storili zato, da bi postali bolj sveti. Vendar ne vem za nikogar, da bi to storil zato, da bi se še bolj zatajeval in posvetil križanemu Gospodu. Moram še poiskati koga, ki mi bo rekel: „Zapuščam Cerkev zato, da bom postal še bolj svet.“
V RUSIJI OD 1945 DO 1970
Dobo petindvajsetih let, v kateri je rusko pravoslavno Cerkev vladal patriarh Aleksej, bi mogli razdeliti v štiri stopnje. Prva stopnja je trajala od izvolitve Alekseja za patriarha 2. febr. 1945 do Stalinove smrti, v marcu 1953. Ta doba je bila polna nesmiselnosti in bridkih presenečenj. Isti Stalin, ki je kruto preganja! Cerkev ter je v letih 1936-37 dal pobiti celo množico duhovnikov in škofov, je zaradi domoljubnega stališča, ki ga je Cerkev zavzela ob izbruhu vojne z Nemčijo, svoje ravnanje do Cerkve znatno spremenil. Na pobudo patriarha Alekseja je ruska pravoslavna Cerkev od 22. junija 1941 nudila domovini, ki so jo Nemci napadli in zasedali, vso svojo moralno pomoč. Zlasti od leta 1943 dalje se je Stalin skušal oddolžiti Cerkvi in patriarhu za njuno pomoč. Utihnili so napadalni propagandisti, ki so širili brezboštvo, njihovi časopisi in revije so prenehali izhajati. V prvih letih Aleksejevega vladanja je bilo vrnjenih in za službo božjo odprtih mnogo cerkva, povečalo se je število semenišč in bogoslovnih učilišč, obnovili so se samostani. Znamenito Lavro sv. Sergeja Zagorskega, ki je bila 1929 spremenjena v vojašnico, je vlada vrnila redovnikom, le del, v katerem je bil muzej, je obdržala. Stalin ni kazal naklonjenost samo Cerkvi, temveč prav tako tudi patriarhu samemu. Morda se je le spomnil včasih, da je bil tudi on sam ne-
koč semeniščnik. V tej dobi preseneča zlasti sledeči dogodek. Trije ruski metropoliti so šli 1. 1905 k carju Nikolaju II. in mu predlagali, da dovoli obnoviti patriarhat v Moskvi, pa je car predlog odklonil. Ko so se pa leta 1943 trije metropoliti sestali s Stalinom in mu predložili prošnjo za obnovitev patriarhata, je Stalin prošnji ugodil. Toda tudi v tej dobi vsaj delne naklonjenosti od strani sovjetske vlade je bila Cerkev še vedno v mučnem vzdušju trajnega strahovanja in je bilo celo 8 škofov pregnanih.
Pod Hruščevo vlado
Ko je v marcu 1953 diktator Stalin umrl, je nastopila druga faza v življenju ruske Cerkve v komunizmu. Čutilo se je, da se splošno vzdušje nasproti Cerkvi zboljšuje in da teror pojenjuje; na milijone jetnikov se je začelo vračati iz koncentracijskih taborišč, med njimi tudi precej duhovnikov in škofov. Seveda vlada tudi po Stalinovi smrti ni nehala biti brezbožna, vendar si je Cerkev mogla utrditi svoj položaj in med verniki se je čutila močna poži-vi-ev verskega mišljenja in življenja.
Koncem leta 1959 se pričenja tretja faza ruske Cerkve. Tedaj je Hruščeva vlada sklenila obnoviti boj proti Cerkvi in brez usmiljenja zadušiti živahno klijoče novo življenje v Cerkvi. Brezbožni tisk, ki je med vojno prenehal
izhajati, se je zopet začel bolj in bolj pojavljati. Od leta 1960 dalje je vlada na vse načine zavirala delovanje Cerkve in ga skušala popolnoma ohromiti. Do konca leta 1962 je bilo do 10.000 cerkva ponovno zaprtih. Brezbožna propaganda je objavila, da je kljub temu še vedno 7.000 cerkva odprtih za bogoslužje in je zato potrebno še bolj omejiti število bogoslužnih prostorov. V letih 1960—64 je bilo ukinjenih tudi pet bogoslovnih učilišč, nad bogoslovci pa so izvajali pritisk na najrazličnejše načine.
Četrta faza
S padcem Hruščeva stopi ruska Cerkev v svojo četrto fazo. Njen položaj se je rahlo zboljšal in se je mogla začeti utrjevati. Vlada je dopuščala teološko dopisno šolo za bogoslovce, tako je Cerkev mogla posvečevati večje število bogoslovcev v mašnike; od desetih tisočev zaprtih cerkva je bilo nad polovico njih zopet izročeno nazaj za službo božjo. Vlada sicer ni nič popustila od svojega brezbožnega stališča, vendar je njeno postopanje do Cerkve bolj strpno. Čeprav je bilo čutiti v komunistični stranki zaostritev njenega ideološkega stališča in težnjo po strožji disciplini, vendar Cerkve ni prizadelo kakšno novo preganjanje. Smatrajo, da je to strpno postopanje do Cerkve posledica odpora do Hruščeva in pre ganjanje Cerkve v letih 1960—64
86 pripisuje osebni samovoljnosti samodržca Hruščeva.
Ge objektivno presojamo delo Patriarha Alekseja, ki je četrt stoletja vodil usodo ruske pravoslavne Cerkve, moramo priznati, da fle je patriarh Aleksej zavedal svoje dojžnosti in težke odgovorno-eti in da je bil obenem velik realist, ki je spoznal, da sovjetski režim ni trenuten pojav, ampak 8a je smatrati kot nekaj trajajočega. Zato ga Cerkev ne more ignorirati in začeti z njim odprto borbo. Njegov odnos do tega, kar je cesarjevega, in do onega, kar je božjega, je bil vedno ko-rekten. Za dokončno oceno Aleksejevega dolgotrajnega patriarho-vanja in za postavitev točne bilance, še ni prišel čas. Kljub temu pa že sedaj smemo trditi na splošno, da so uspehi njegovega dola zadovoljivi. Ne samo, da je Cerkev kljub silovitim izgubam v trdi preizkušnji v letih 1960—64 uo samo borbo vzdržala, temveč se tudi zdi, da je Cerkev dosegla dobo vsaj delnega miru in zaže-Ijene stalnosti, da se na novo organizira in utrdi, da more zboljšati formacijo svojega duhovniškega naraščaja, razširiti svoj vPliv na sovjetsko mladino, navezati obnovljene stike z drugimi sestrskimi Cerkvami. Zanimivo je, da novostalinistična struja, ki sedaj vlada, direktno Cerkve ne nabada, in tako Cerkev uživa vsaj delni mir.
L. M.
IZ DVEH KONTINENTOV
BRAZILIJA
Zadnjega škofovskega zborovanja v Braziliji se je udeležilo tudi več laikov (navadnih vernikov). Na vsakem pokrajinskem škofovskem zborovanju je bil en zastopnik laikov in še en zakonski par, ki ga je določilo Narodno tajništvo za apostolat. V navzočnosti teh laikov je imel Narodni zbor brazilskih škofov svoje XI. zborovanje, škofovska skupščina je razpravljala o tvarini VIII. narodnega evharističnega kongresa, zlasti o odnosih med laiki (navadnimi verniki) in škofi Zato se je toliko zastopnikov navadnih vernikov udeležilo zadnje škofovske skupščine.
NIZOZEMSKA
Katoliško prebivalstvo se je od leta 1966 pomnožilo za milijon. Svete maše se ob nedeljah udeleži 1« polovico nizozemskih prebivalcev, kar se strinja s številkami, ki jih je na koncu aprila objavila krajevna katoliška cerkvenosocialna ustanova.
Ta ustanova j« tudi izjavila, da mnogo nizozemskih katoličanov misli, da moreio biti dobri katoličani, četudi ne gredo ob nedeliah k maši in da prav krščansko žive. Prav ta ustanova je tudi poročala, da je zdaj na Nizozemskem že 5 milijonov 200 tisoč katoličanov, to je več ko tretjina vseh prebivalcev te dežele, ki jih je IS milijonov.
O vernosM mesta Rima
Dušni pastirji rimske škofije so imeli 26.. 27. in 28. zborovanje. Vodil ga je kardinal Angelo DeH’Acqua, papežev vikar. Na tem zborovanju so razpravljali tudi o vernosti rimskega ljudstva. S pomočjo posebne ankete so ugotovili :
1.	Vernost rimskega ljudstva je predvsem tradicionalna: od starejših rodov jo podedujejo mlajši rodovi. Krščanstvo je neločljiv del rimske kulture. V Italiji ljudstvo misli, da je biti kristjan isto. kakor biti človek. Krščanstvo pre-šinja v vseh italijanskih pokrajinah tudi književnost in umetnost. Značilen pa je za italijansko kulturo tudi protiklerikalizem (protiverski duh), ki jo spremlja že od Danteja do današnjih dni.
2.	Vernost rimskega ljudstva je vsaj deloma tudi kori štolo vska. Marsikdo ne veruje iz notranjega prepričanja, ampak večkrat zato,
da bi imel od tega koristi in različne ugodnosti. Podatki ankete dokazujejo, da se ta koristolovski značaj verno kaže tudi pri ustanavljanju različnih cerkvenih ustanov, zlasti župnij, zavodov...
3.	Vernost rimskega ljudstva je večkrat preveč sebična. Rimljani vedo, da je krščanstvo združeno z ljubeznijo, vendar se ne zavedajo vedno dolžnosti, ki jih nalaga ljubezen. Rimsko ljudstvo ima prav, da polaga največjo važnost na zapoved ljubezni do Boga. Nima pa prav, da ne polaga, iste važnosti na zapoved ljubezni do bližnjega. Jezus sam je rekel, da je ta zapoved enaka prvi in z njo neločljivo povezana.
4.	Vernost rimske škofije je površna, plitva. To je najbolj neugoden podatek, ki ga je prinesla sociološka anketa. Vsi, ki so bili vprašani, verujejo v Boga, v sveto Trojico, ne verujejo pa vsi v enostransko, večno življenje.
Mnogo Rimljanov je izjavilo tistim, ki so jih obiskali tedaj, ko so sestavljali anketo, da verujejo v krščanske vrednote, niso pa več znali povedati, katere so. Vero so sprejeli zato, da so se laže vključili v družinsko in družbeno okolje, niso pa imeli priložnosti, da bi premislili, kaj jim vera daje. Vse to z vso resnostjo odkriva versko nevednost, ki jo je papež Pij XI. imenoval „odprto rano v strani Cerkve".
5.	Zadnja značilna lastnost vernosti Rimljanov je nestanovitnost. Gre za vernost, ki se spreminja.
Anketa nam pove, da je velika razlika med vernostjo starejših in mlajših rodov. Starejši žive iz preteklosti, se zvesteje drže tradicije. Mlajši ne odklanjajo vere, vendar ne čutijo, da so dolžni verske dolžnosti spolnjevati in se domačih pobožnosti udeleževati. Mnogo mladeničev je združenih v ..samovoljne skupine“. Deset odstotkov mladcev od 15. dp 20. let je izjavilo, da so včlanjeni v te skupine.
vsi ti podatki dokazujejo, da je vernost, pridobljena iz navade, ali Pridružitev Cerkvi na podlagi družinskega ali družbenega izročila, v resni nevarnosti.
Cerhev na Češkoslovašh&m znova v nevarnosti
V kratkem bodo poklicali pred sodišče 70 Slovakov pod pretve-z°. da so izzvali prepire med grško pravoslavno in grško katoliško Cerkvijo na Češkoslovaškem.
časopis „Rude Pravo“, organ čekoslovaške komunistične stranke, ki je to novico objavil, trdi da so omenjene osebe, člani akcije za obnovo grško-katoliške Cerkve, prekršili slovaške zakone, ker so obnovili cerkvene stavbe, dočim so v istih naseljih ostali zanemarjeni kolegiji, kulturni domovi in druge javne zgradbe.
To obvestilo in tajni dokument, ki se je pred kratkim pojavil in govori o potrebi utrditve grško-katoliške Cerkve, zbuja sum in bojazen, da / se slovaške oblasti nameravajo povrniti na položaj pred letom 1968. Leta 1950 je bila grško-katoliška škofija Presov ukinjena in nasilno vključena v pravoslavno Cerkev. Leta 1968 je bila ta določba ukinjena in škofija v Presov obnovljena.
List „Rude Pravo“ hudi! napada katoliške emigrante, posebno še emigrantsko središče „Velc-hrad“ v Rimu in jim očita, da onemogočajo stranko in vlado pri reševanju cerkvenega vprašanja na Češkoslovaškem. Apostolskega upravitelja v Pragi msgr. Toma-šeka obtožujejo, da je potovanje v Rim izkoristil, da je navezal stike z emigranti. Mons. Hnilica, češki škof v begunstvu in direktor emigrantskega centra „Vele-hrad", je to obtožbo odločno zanikal.
ALI SE ZNAŠ NASMEHNITI?
Obstoja neko sredstvo za pridobitev prijateljev: nasmeh.
Ne ironičen in posmehljiv ter prezirljiv nasmeh, ki obsoja in ponižuje, temveč širok, čist in iskren.
Kakšno moč ima nasmeh! Moč pomirjevanja in sladkosti, moč spokojnosti in izžarevanja.
Ali hočeš svojega tovariša na kaj opozoriti, kar se ti zdi potrebno, ali mu dati nasvet, ki ga potrebuje? Opozorila in nasvete je težko pogoltniti! Nasmej se mu, ublaži trdoto svoje besede s prijateljskim nasmehom! In opomin in nasvet bosta dobro sprejeta, ker ne bosta ranila.
Nasmej se ubožcu, če daš miloščino, gospe, kadar ji odstopiš sedež v avtobusu, gospodu, ki se ti oprosti, ker ti je stopil na nogo.
Nasmej se tudi domačim! Ali ni preveč mrkosti in slabe volje po naših domovih? In nasmeh ni nekaj napornega in uredi lahko toliko reči!
/ Človek, ki se ne zna nasmehniti, je duhovno postaran. Nasmeh je izraz mladosti, optimizma in veselja. In veselje mora biti vzdušje krščanskega življenja. Z vedrim in športnim duhom se spoprijemaj z življenjem, prinašaj pa dobro voljo tudi drugim.
Ko je Minka prebrala pismo, me je pogledala z velikimi sivimi o-čmi in rekla:
„Sedaj res verjamem v Betkino odkritosrčnost do mene. Prav ima, kar mi svetuje. Pustila bom Andre-Ja • •. Ne lahko! Glej, Pegica, ni mi všeč razodevati skritih zadevic ... Ampak pride trenutek, ko se človeku zdi, da ga bodo prav te zadevi-ce zadušile. Tako je sedaj meni. In sem mislila, da me boš Ti morda ra-zumela ..., saj si tudi sama bridko občutila, še bolj kot jaz, kako ljube-
zen boli, če jo moraš pozabiti ali prekiniti...“
Nekaj časa je molče čakala. Morebiti je upala, da ji bom tudi jaz razodela še kake nepoznane skrivnosti v dogodivščini z Marijanom. Toda jaz sem jo samo zelo močno objela z obema rokama čez ramena in ji preprosto rekla:
„Draga Minki! Mislim, da je zaenkrat zate najbolj primerna roza barva!“
Ne, niso bile sanje ...
Marijana sem videla!
Zares sem ga videla ... V nedeljo, ko je šel iz cerkve, bil je le nekaj metrov pred mano, hitel je med gnečo ljudi, ki so se drenjali skozi vrata ...
Dopovedovala sem si: „Ne bodi neumna! Saj Marijan ne hodi v cerkev! “
Ko sem spet in spet obnavljala vsako podrobnost iz nedeljskega prizora, me je vse potrjevalo v pre-
Lepa vrsta mladih na pevsko-glasbenem festivalu v Buenos Airesu
pričanju, da še nisem motila. Vse je bilo tako Marijanovo: držal se je tako pokonci, malo preveč ponosno; imel je lepo kodrane črne lase; in njegova komaj opazna črna pika blizu levega ušesa...
Sicer verjamem, da so dvojniki! Ljudje, ki so si podobni, kot bi bili bratje ... Ampak, da bi dva tako podobna človeka imela tudi črno piko prav na istem mestu...!
Ko sem ga zagledala, mi je srce nemirno zabilo. Stopila sem hitreje in upala, da ga bom dohitela pred cerkvijo — a ko sem prišla ven, ga ni bilo videti nikjer več.
Vso nedeljo sem ga čakala. Vsa-kikrat ko je pozvonil cestni zvonec, sem drve’a k vratom, da me ne bi kdo domačih prehitel.
■Pa nič ... Vse zastonj!
Če je bil tisti res Mnriian, potem je gotovo prišel samo zaradi mene. Ubožec še sedaj nima miru, ker je bil tako krut z ubogo Silvo — sem si mislila in samo sebe tolažila. Sai ne more imeti drugega razloga, da bi zašel v naše naselje .. Edini nagib njegovega obiska je ta, ker tu živim jaz, njegova nečakinja Silva.
Ali pa se je morda kaj spremenilo v njegovem življenju? Mu je morda umrla žena?
V zadnjem času sem bila že skoraj prepričana, da je splahnela stara ljubezen. Mislila sem, da ga bom mogla pozabiti ... Oh, kako slabo pozna človek sam sebe!
Od nedelje me je ljubezen znova oklenila kot s kleščami, in me ne izpusti. Vrnila se je kot hudournik,
ki je toliko močnejši, kolikor bolj se mu upiram ...
če je Marijan prišel zaradi mene. zakaj me potem vendar ne poišče?
Nedelja. Danes sem ga spet videla. A je tako bežal iz cerkve, da ga nisem mogla dohiteti.
Če se vrača zaradi mene, bi že našel način, kje in kdaj bi se se-šla... Saj ima naš naslov.. . Lahko bi prišel k nam domov... Vedno isti važni Marijan!
Odkar je odšla Minka na počitnice, se poštar skoraj vsak dan o-glasi pri nas. Navadno prinese razglednice v neverjetno živih barvah: kričeče roza, neizrekljivo nežna modra barva neba in nekoliko močneje modro morje, udarno zelena in sko-ro kruto rdeča. Minka, naša dopisnica in letoviščarka nam na razglednicah pojasnjuje:
„Ne mislite, da fotografije pretiravajo! Ne! Nebo in morje sta v resnici tako lepo modri, kamni so res tako živo roza barve in cvetje je dejansko tako živo barvito! Prekrasno! Lepoto, ki jo gledam in občudujem. je ne znam opisat; z besedami!“
Razumljivo, da je vse tako „neizrekljivo“ lepo. Saj je lahko! Z bo-trico je šla na počitnice k moriu. Rotra je bogata in ne skopari z de-nnriem. In jasno, Minko je omamilo luksuzno počitniško življenje ob bogati botrici. Saj ji privoščim o-čarliivo lepoto počitniške poezije! Le zanima me, kako se bo spet pri-
Vadila na vsakdanjo prozo, ko se bo vrnila domov?!
Danes opoldne se nam je pripetil čuden, neprijeten prizor.
Ko je tudi Janez prebral Minki-no pismo, ga je jezno z vso silo vrgel na mizo. Kot bi ciljal, je papir s centimetersko točnostjo pristal Prav na krožniku spenjene smetane, ki jo je pripravila mama, da bi jo jedli pri jabolčnem zvitku. Sedaj pa je bilo oboje skvarjeno, pismo in smetana — najbolj pa razpoloženje pri mizi. Kdo bi si mislil, da bo pobič tako nepričakovano eksplodiral!
„Jaz sem že vsega naveličan. Vsi doma, Minka pa tam ... Tudi meni se ne zdi napačno živeti v razkoš-nem hotelu, se voziti z najmodernejšim avtom, jesti kaviar in piti francoski šampanjec. Le komu ne diši takšno življenje?“
Mama ga je osuplo vprašala: „Fant moj, kaj te je pa danes pičilo ? “
„Kaj me je pičilo?... Mama, Poglei, že dalj časa bi ti rad tole Povedal. Jaz se nočem učiti več latinščine! Le kaj naj danes z njo počnem? Biokemija? Hvala lepa! Je Preveč pusta zame ... Medicina ? Nočem sam sebe zastrupljati, zato, da bi druge ozdravljal... Pravo? Ne maram biti tak advokat kot je Marko in vse življenje plesneti nad zaprašenimi pravdami ...“
„Frkolin, saj bolj olikano bi pa lahko govoril,“ je vznemirilo Marka.
„Kar jaz hočem, je to,“ je nadaljeval Janez, ne da bi poslušal Marka, „da bi se začel učiti kaj ta-
kega, s čemer se veliko in hitro zasluži. Mama, jaz hočem biti bogat. Hočem imetj denar ... veliko denarja. Hočem živeti po gosposko, veliko, razkošno življenje. In hočem skrbeti za tebe, ko boš starejša ... Mama, daj mi dovoljenje, da študiram tehniko. Hočem se zakopati v skrivnosti televizije in atomskih kombinacij. Bodočnost je v tehniki. Bodočnost in sreča .. . Mama, boš videla, da bo še nekaj iz mene. še ponosna boš name. Samo
Duet iz Berazateguija
dovolj mi, da pustim tisto latinščino in mrtve jezike! “
Mali svojeglavec je bil ves rdeč od zaletelega navdušenja. Mama pa bleda in ustnice so ji rahlo drhtele. Kar smilila se mi je. Jaz sem zavpila:
Janez, tj si. ob pamet. Ali misliš, da je denar edino važno na življenju? Da je samo bogastvo vredno življenja?“
Preden mi je odgovoril, me je pikro pogledal:
„Denar in pa ljubezen. Ti že veš, ljuba Pegica. Ampak tudi za to, da lepše doživljaš ljubezen, je treba veliko denarja...“
Moj Bog! Najmlajši v družini, pa se takšne znebi! Ali tudi on ni več otrok? Ali je res tako hitro izginila iz družine otroška nevednost in brezskrbna sreča ? Kar zdrznila sem se.
Mama se je že malo pomirila in skomizgnla z rameni:
„Otrok, saj ne veš, kaj govoriš. Pomiri se. O tem bomo govorili čez nekaj dni, sedaj si preveč razburjen. Toda glede denarja ima Silva prav. Denar še ni vse! Edino kar je večno v življenju...“
„'Da, da, saj že vnaprej vem,‘‘ je Janez brezobzirno prekinil mamo. „Vedno ista lajna: služiti Bogu... živeti pošteno... rešiti dušo... Saj veste, da nimam najmanjšega namena priti v pekel!“
Marko je zakričal nad njim: „Janez, pojdi ven!“ in mu s prstom pokazal vrata. „Vpričo mene ne boš z mamo govoril tako objestno in s takim glasom. In ne govori ml o zveličanju kot o stari lajni!“
Čudila sem se, da je šel Janez res ven in med potjo trpko stiskal ustnice. Seveda, Marko je bil starejši in ni bila njegova navada, da bi kdaj nad kom vpil. Danes je bilo res vse tako čudno neprijetno. Morda je bila tega kriva samo Janezova mladostna kriza. Bog daj, da bi ta dogodek ne skvaril družinskega ozračja dalj časa kot do večera!
Razgrnjen papir pisma je še vedno ležal na spenjeni smetani, do katere nihče več ni čutil nobenega apetita... Pismo smo pa tudi že vsi prebrali, in jutri bo verjetno že drugo ali pa razglednica od naše Minke, ki nič ne sluti, da je njeno pismo nehote povzročilo doma težavo.
Prav imajo Angleži, ko ponavljajo tale smešni pregovor, kadar v kakem človeku česa ne razumejo: „Vsak človek skriva v svoji omari nepoznan okostnjak... “
Markov skrivnostni okostnjak je Lenčka, saj je ves žarel od sreče, ko nam jo je prvič uradno predstavil. Olgin okostnjak, ali lepše — ideal, je samostan. Moj okostnjak je Marijan. Minkin je bil Andrej.
Bog ve, kako je ime Janezovemu okostnjaku ?...
Gotovo ima tudi on že svojo skrivnost. Kar žalostna je ugotovitev, da v naši družini res ni nobenega otroka več. Vsi smo postali že zagonetno odrasli. Ali vsaj hočemo za takšne veljati. Tudi v najmlajšemu bratcu mora biti nekaj, kar ga tišči, sicer ne bi govoril s tako silo in tako zaletelo.
Res me zanima, kako je ime Janezovemu okostnjaku?	Bo še
MLADI PIŠEJO
^foj pogled na versko življenje v Argentini
Versko življenje v Argentini je zelo različno. Ljudje so z vseh strani sveta, vsak s svojimi navadami. In z vero je isto.
Argentinec navadno o veri prav malo ve. Morda samo kar je slišal Prj pripravi v otroških letih na prvo sv. obhajilo, potem pa nič več. Zato ni čudno, da vero mešajo z vražami, ne ločijo večkrat resnice °d zmot. V sili prižigajo svečo pred gotovimi svetniki. V cerkev gredo za Veliko noč in za božič in se radi postavijo, da so zelo verni. Otroke o veri navadno ne pouče. To naj napravi župnik, saj je zato poklican!
Tu v mestu je velika večina ljudi brez vere. Bog jim jo denar, uži-
vanje in premoženje. Veliko od teh je izseljencev, ki so pustili doma poleg vsega tudi vero, če so jo imeli.
Radi se pohvalijo, da so doma hodili v cerkev, zdaj pa nimajo časa, ker morajo delati, da bi dobili čim več premoženja; moli pa naj papež v Rimu.
Če se v službi začnemo kaj pogovarjati o veri, je najbolje, da utihnem. Ker sem jim zadnjič pripovedovala o Bogu, kako je svet ustvaril in razni stvari, so se mi začeli smejati in vpraševati, kako jaz vse to vem, kdo je to napisal, ker v tistih časih ni bilo še papirja.
Kdor je prinesel s seboj res trdno vero, živi po njej. Mnogokrat so tujci največja pomoč župniku na fari.
Slovenci imamo vero; to tudi velja za nas, ki smo sinovi slovenskih staršev. Narod in jezik je del našega življenja. Naši pradedi so jo nam trdno vsadili v srce.
Ljubezen do Boga, otroško zaupanje v Marijo, božjo Mater, so naši starši prinesli s seboj kot edino doto in jo zapustili nam novim Argentincem.
Bog nam pomagaj, da bi jo ohranili in po njihovih naukih živeli.
Marjana Zorko — IV. letnik
Moj pogled na versko življenje Slovencev v Argentini
„Tudi tisti, ki žive razpršeni med tujci, morajo ohraniti zvezo z Bogom, da ne zaidejo na kriva pota,
ki vodijo v pogubo...“ (škof dr. G. Rožman)
Tudi med nami v Argentini so bile te besede škofa Rožmana ohranjene ter dobro izvršene in to v veliki meri, saj pravijo, da še kamen na cesti tujca sovraži...
Bilo mi je všeč, kako slovenski pisatelj omenja poslanstvo beguncev, z besedami:
„Mati me je pokrižala in spremljala na postajo in ko sva prišla do križa ob potu, se je ustavila in mi dejala: ‘Sin moj, odhajaš v nov svet, poln zmot, prevar in krivic. Tako rada bi ti dala s seboj močnega varuha, ki te vodil po pravi poti, pa kje ga vzamem?
Ne morem ti oskrbeti lepega življenja, saj veš s kakšno beračijo in muko smo služili vsakdanji kos kruha. Na pot v novo živi jan je ti zato dam samo en nauk: Na Boga ne pozabi in svojo domovino, kjer koli boš hodil, pa bo vse prav’; pokrižala me je še enkrat, in odšla domov. .
Pisatelj sicer opiše pot v šolo, v mesto, a te besedo, sem prepričan, so bile v mnogih ustih slovenskili mater, ko so se poslavljale od sinov in hčera na prvi postaji tistega križevega pota, ki je peljal ne vem. kam... (za nekatere v Argentino).
Slovenski naseljenci v svobodnem svetu so si v zadnjih dvajsetih letih postavili več slovenskih središč.
V teh domovih v Argentini imamo vsako nedeljo slovensko sv. mašo s slovenskim petjem, slovensko pridigo in slovensko spoved.
Važne so sv. ure pred prvim petkom na 8 krajih.
Vsako leto so duhovne vaje. Za veliko noč imamo duhovne obnove. Imamo Slovensko katoliško akcijo.
Za zvezo med Slovenci skrbi verski tednik „Oznanilo“.
Dvakrat na leto se zberemo v Marijinih svetiščih, v Lujanu in Lurdesu. Imamo tudi Telovsko procesijo. Imamo Misijonsko zvezo, škofov zavod v Adrogueju.
Imamo slovensko ljudsko šolo in srednješolski tečaj, kjer je tudi verouk; tudi delujejo verski listi: Duhovno življenje s prilogo Božje stezice Katoliški misijoni, itd. Vse imamo urejeno.
„Naša naloga pa je, da to izkoristimo, kar imamo.“
Če bi vsak Slovenec resno pregledal, koliko prilik ima, sem prepričan, da bi vsi zelo krščansko živeli.
Naša odgovornost je velika pred Bogom, čeprav se je včasih ne zavedamo.
Če bi otroško govoril, bi rekel, da bi vsi Slovenci morali priti v nebesa."
Zakaj ? Ker imamo vse na razpolago, kar je potrebno za zveličanje in to vse v svojem jeziku. In zato imamo veliko odgovornost pred Bogom, ker bo tudi on zahteval odgovor, kako smo izkoristili vse prilike.
In to je naše poslanstvo, kar je pisatelj povedal v začetku spisa:
.. .„Na Boga ne pozabi in na domovino, pa bo vse prav.“
Naše delo je, da ohranimo svojo stanovitnost, in da se zavedamo, kaj imamo oz. da izkoristimo vse prili-ki jih nudi slovensko versko življenje. Potem pa še spoštovanje in edinost. Rekel je škof Rožman:
»Če smo edini med seboj, se bo naš glas daleč slišal kljub naši ma-loštevilnosti.“
»Če ne bomo složni, bomo kakor knpljice, ki nič ne pomenijo...“
Ko je blagoslovil začasne pro-. store Slovenske hiše, je rajni škof rekel:
„Vse boste dosegli, če boste trdno povezani v skupnosti.“
In neham s stavkom, ki ga je izrekel pisatelj:
„Na Boga in domovino ne pozabi, pa bo vse prav.“
J. Repovž — III. letnik
^sn dekleta so mi všeč
Včasih sem bil že sam nase je-Zen. Vem, da sem za poroko še pre-mlad. Morda se mi ravno zaradi te-K;i dogaja, da čutim simpatijo do toliko deklet. (Verjetno se dekletom Kodi podobno v razmerju do fan-,ov?) Do ene zato, ker je lepa, do druge zato, ker je dobra, do tretje, knr zna biti v obnašanju malo nena-vlidno sproščena, skoraj drzna, itd.
bi jih imel rad, pa nobene še Zares. To simpatijo čutim na prireditvah, v družbi, v šoli ali drugje, doslej še nikdar nisem mislil, da bi imel kak slab namen. Ampak jezi ker nisem več otrok, pa tudi od-
'asel fant še ne. Bo to samo minilo?
Da in ne. To, kar čutiš, je narav-
no in dokler nimaš nobene „zares“, bodi z vsemi dober tovariš, a z nobeno več kot to. Nikdar ne veš, če ne bi s prevelikim prijateljstvom dajal dekletu povoda, da bi mislila bolj resno kot ti. Bo pa napočil trenutek, ko bodo izginile iz Tvoje domišljije vsa dekleta razen ene in tista ena bo napolnila vse Tvoje sanje. Takrat boš vedel, da si zaljubljen. To te lahko doleti kmalu ali ne. Zaljubljenosti ne išči, bo že sama prišla in odšla. Je namreč del Tvojega razvoja. Mislil boš, da je rirva zaljubljenost tudi Tvoja velika in življenjska ljubezen, pa je zelo verjetno, da boš kmalu spoznal, da gre življenje drugo pot. Postal boš zrelejši. In spet boš čutil simpatijo do več deklet, a ker boš odgovoren fant, se ne boš igral z ljubeznijo.
Čakal boš na tisto dekle, kateri boš mogel zaupati svojo življenjsko pot. Pa še potem boš čutil večkrat razmerje in simpatije, a Ti boš že izkušen mož in boš vedel, da ljubezen in zvestoba trajata — ko je zaljubljenost že minila.
V baru ni bilo luči
Nočem pripovedovati, kot bi bil pri spovedi. Kad pa bi javno vprašal o stvari, ki je javno znana. Zadnjič enkrat so me fantje povabili, naj grem z njimi v „poseben bar“. Ni bil to nočni lokal, počutil pa sem se neprijetno. Bilo je preveč zaves, pa premalo luči. Maloštevilen reven orkester je razburjal vzdušje z moderno glasbo. Domov grede nisem čutil nikakega očitka greha, še manj, da bi v kaj privolil. Dalo pa mi je to misliti o drugih fantih (morda o dekletih, ne vem?), ki obiskujejo resnično slabe lokale. Jaz ne grem več. Kaj pravite?
Kaj naj rečem, ko pa tako malo poveš. To bj bilo menda še za spoved premalo. Kaj pa si delal v baru poleg tega, da si poslušal zanič orkester? So te vabili v družbo pokvarjenih deklet, so Te skušali opijaniti, so Ti ponudili droge, so bili pogovori umazani, alj si morda čutil, da je vse skupaj — okolje, obnašanje in govorjenje v baru — narejeno, prazno, nesmiselno in neskončno dolgočasno in bedasto? Če je to zadnje, Ti čestitam, ker si spoznal zgodaj, česar marsikdo ne vidi nikdar, če pa je bilo kaj, kar sem prej omenil, zahvali Boga, da si
se rešil. Več bi pa Tvoje pismo koristilo Tvojim sovrstnikom, če bi jasneje opisal za kaj gre.
Ali sem preveč korajžna?
Novembra sem z uspehom končala učiteljišče. Pa ne mislim pisati ne vpraševati, ne o poklicu ne o šoli. Rada bi Vam le tole zaupala: naveličala sem se grebsti samo po problemih in po tem, kar je v človeku slabega. V sebi in drugih hočem odkrivati to, kar je dobrega in na tem graditi. Tudi pri otrocih, katere bom imela srečo vzgajati od marca dalje, bi rada ravnala po tem načelu. Zdi se mi bolj važno, da damo sami sebi ali drugemu človeku, neizmerno mero poguma in moči pa zaupanja, da vztraja v tem, kar ima dobrega, in da pustimo ob strani svoje ali tuje izjemne negativne malenkosti. Imam prav ali sem prevelik optimist?
Seveda imaš prav! Ustvarjeni smo, da rastemo, da se razvijamo v dobrem, da se dvigamo k Bogu. Seveda pa ne hodimo naivni, to je, lahkoverni in otročji. Zlo obstaja in hoj z njim je realen. Kot dekle in kot učiteljica ga boš spoznala. Vendar imaš prav, da nas strah pred hudim ne sme mrtviti. Delati moramo za razvoj dobrega v človeku, a pri tem paziti, da ne pademo v zapeljivo skrajnost, ki nas hoče prepričati, da greha ni. Greh, hudič in pekel so realnosti, čeprav morda
(Nadaljevanje na str. 45)
Pred trikrat križanimi vrati
Tretji sveti večer. Na predvečer Sv. Treh kraljev. Verne družine sP«t kropijo in kadijo po hiši. K temu obredu na tretji sveti večer še dodajo: nekdo izmed družine hodi s kadilom od vrat do vrat. Z blagoslovljeno kredo zaznamuje vsaka vrata s tremi križi; prav vsaka v l'jäi, v spalnici, v shrambi, v hlevu. Povsod se blestijo trije beli križi, ki jih ne sme zbrisati nobena roka. Le čas jih zamrači, da ginejo, dokler ne zginejo.
Taka in še mnogovrstna so verska obredna praznovanj^ slovenskega naroda na ta tretji sveti večer — obredi polni skrivnostnega smisla. Postojmo samo pred križi na vratih. Trije so. Vsakemu stanu pišejo svoj križ.
Prvi križ gospodarju. Prvi je bil pri jaslicah gospodar, varuh družine, Jožef. Previdnost mu je naložila težek križ. Ne bi ga bil zmogel, da se ni oprl na vero. Čudovito je bilo razodetje, kdo je Marija, zaročena mu devica, kdo to dete — Mesija zaželeni, pričakovani, ki bo Izraela odrešil. In sedaj ? Stanovanje v hlevu, negostoljubni Betlehem, ki ni imel prostora za sveto družino. V možu se dviga odpor, da grozi: „Oj ti mesto betlehemsko, ki nis’ nas hot’lo jerpergvat.“ Toda že se ga oklene nežnost Marije: „Marija ga potrošta, saj večerje treba ni...“ Prvi križ gospodarju in ženi in vsej družini. Noben gospodar, nobena žena in ne družina ne gre skozi življenje razen s križem na rami. Vsaka pa se pod to težo ruši in trga, če ne zajema v najhujših trenutkih moči s križa.
Drugi križ pastirjem, za stan dninarja, hlapca, dekle, malega preprostega človeka — proletarca. Ta stan je drugi prihitel k jaslicam. To je stan preproste vere: brez knjig, brez učenosti, brez imenitnosti. Toda v njem tli večna želja po velikem, po čudežnem. Zato pastirjem Bog odpre nebesa, božja svetloba jih obsije, angel zažari pred njimi. Oni verujejo, vstanejo, gredo za božjim svitom, za lučjo, ki jim razodene več kot besede, ker jim vera gori v srcih in dušah. Tudi za te križ, življenje ga jim nalaga. Če nimajo uprtih oči v zvezdo, v kateri se blešči križ božjega Deteta, ne bodo prenesli teže življenja. Obup jih peha v upor, v besno zdivjanje, a križa si vendar ne otresejo z rame. Vse revolucije so priča.
In tretji križ učenim. Modri so zvezdoslovci. Vse je preračunano, vse je izmerjeno: tek in čas zvezd na minute natančno. In glejte, neznana zvezda! Svojo pot ima, zopei’ vsa dognana pota drugih zvezda. Knjige odpro. Da, tu je beseda preroka Balaama: „Zvezda je izšla iz rodu Judovega...“ „Poglejmi si,“ pravijo, „prepričajmo se!“ In so šli za zvezdo, našli Dete, ga molili in mu darovali zlata, kadila in mire.
Trije križi na naših vratih, trije simboli stanovom. Vsakemu stanu svoj križ: družini, delavcu, učenjaku — tudi dijaku.
Učeni trije Modra so nam pa vedni dokaz: Resnična in pravična učenost ne more drugam kakor k Bogu. Morda res skozi zablode — tudi Modri so šli skozi puščavo — morda gre pot skozi slabo družbo — tudi Modri so bili pri krvniku Herodu. — Toda zadnja postaja odkritosrčne in resnične vede je vendarle — Bog.
P. S. Finžgar
Verska vzgoja: „Zase st «as ustvaril. Gospod“
1.	Glavni cilj vzgoje je voditi vzgajanca k Bogu, mu s pomočjo milosti božje utrditi versko življenje.
2.	Starši imajo pri verski vzgoji veliko odgovornost pred Bogom >n pred otroci.
a)	Ni dovolj, da sta oče in mati cerkveno poročena, da so njihovi otroci krščeni. V vsakem otroku so skrite sile, s katerimi se bo enkrat, povzpel proti vrhu in se osebno izročil Bogu. Svobodno, brez pridržka, z ljubeznijo in s pogumom. Te sile je treba vzgojiti, razviti in jih usmerjati ves čas, dokler je to potrebno. To pa je delo staršev. Če tega ne bi storili, ne bi storili dolžnosti, ki jim jo nalaga Bog.
b)	Otroci imajo pravico, da prejmejo versko vzgojo. Gorje staršem, ki te pravice svojih otrok ne bi upoštevali.
3.	Verska vzgoja traja na splošno toliko časa kot telesna vzgoja. Ločimo le razna obdobja:
a)	pred •«rojstvom zavisi predvsem od matere (urejenost, molitev. Premišljevanje lepih zgledov). Kako lepo je, če mati nerojeno dete daruje Bogu in Materi božji.
b)	v otroški dobi je vzgoja odločilna. Psihologi trdijo, da otrok Prvi dve leti sprejema zunanje vtise, katerih sled traja vse življenje. Starši, sejte vero in čednosti, čuvajte to bogato rastlino. Ne mislite, da otrok ne sluti, kaj delate in govorite. Vaše delo in besede bodo 2ačrtale njegov značaj.
c)	v dobi pred doraščanjem do sedmih let je živo zanimanje otroka *a verska vprašanja. Živi pod vtisom vsevednega Boga, ki vse vidi in yse ve, zanimajo ga zgodbe sv. pisma, sledi liturgičnim dejanjem, to je doba razgovorov za globoko oblikovanje.
č) doba doraščanja je najbolj nevarna doba. Dvomi, moralna vpra Sanja. St'arfši si morajo pridobiti zaupanje otrok, da bodo skupaj reševali težave in z božjo pomočjo utrjevali duhovno življenje.
4.	Nekaj praktičnih navodil:
a)	napolniti z versko vsebino domače življenje;
b)	pouk otrok v predšolski in v šolski dobi. Pomagati katehetu *n učiteljem.
c)	moliti v družini skupaj z otroci, čeprav še ne razumejo molitve. Phziti je treba, da se otroci ne naveličajo ob dolgih molitvah,
d)	prikazati Boga kot dobrega Očeta, ki je v nebesih, odkoder nas gleda, posluša in čaka, ne ga pa prikazati kot strogega sodnika, ki samo čaka, kdaj nas bo lahko kaznoval.
ZANIMIVA VPRAŠANJA
Samo
za moške zakonec
Vsak kandidat za dobrega zakonskega moža si mora prizadevati, da osreči svojo ženo. Potruditi se mora, da spozna njene globoke želje in jih po možnosti uresniči
Pomagati je treba pri razvoju in zorenju življenjske družice in to v verskem, moralnem, umskem, čustvenem in telesnem pogledu.
Med prvimi potrebami vsake ženske je njena potreba po nežnosti in rahločutnosti.
Ali sem to doumel in sem obdal . svojo ženo z nežnostjo?
Žena ceni izraze ljubezni
Ali sem zadostno pokazal svoji ženi, kako rad jo imam? Sem ji to povedal z besedami in dokazal z ravnanjem?
Ali sem ji prinesel kak dar za njen godovni dan ali na obletnico najine poroke?
Ali jo kdaj razveselim s kakim darom? Ali ji kdaj prinesem tisto reč, ki si je sama ne kupi, pa vem, da ji je všeč?
Ali sploh znam biti prisrčen z njo?
Žena pričakuje pozornosti
Ali ji vlivam pogum in jo tolažim, kadar jo tarejo skrbi? Ali poslušam njene pritožbe?
Ali sem pokazal svoje zadovoljstvo in ji čestital k njeni novi
elegantni obleki, ki ji tako pri-stoja? Ali sem jo pohvalil zaradi okusne hrane ali posrečene ureditve stanovanja?
Ali ji priznam njeno delavnost, njene iniciative in lepo obnašanje?
iAli se zavedam njenih potreb po pomoči, počitku in razvedrilu ?
Žena je občutljiva za kritike
Kako reagiram, kadar je hrana preveč ali premalo slana, premalo ali preveč skuhana?
Ali delam neprijetne opazke?
Ali mi uide kaka prezirljiva gesta?
Ali se norčujem iz nje?
Ali znam potrpeti in ostati tih ?
Kadar je treba na kaj opozoriti, sem obziren v svojih besedah?
Ali povem mirno in dobrohotno, da moje besede niso žaljive in maščevalne, ampak vzpodbudne ?
Ali jo opozorim na samem, ali pa pred otroci ali celo tujimi osebami ?
Ali se trudim za rahločutnost v govorjenju in ravnanju?
Samo za £enshe
Moški globoko občuti potrebo, da najde pri svoji ženi veliko razumevanje za svoje ambicije na delovnem položaju in toplo prisrčnost y zakonskem sožitju.
Ali sem razumela to psihologijo in ustregla temu upanju?
veliko da na to, da je cenjen
Ali sem v zadostni meri pokazala, da cenim svojega moža?
Ali sem kazala samo na njego-ve napake in pomanjkljivosti ali Pa rada poudarim njegove sposobnosti in dobre lastnosti?
Verjetno je res, da moj mož ni ziv svetnik in da nima vseh talentov, vendar čemu koristi, da ob vsaki priliki, pa čeprav le v zasebnih prepirih, naštevam njegove napake ali pa tiste talente, ki jih nima?
Kje se bo končala ta metoda omalovaževanja ?
Kakšno korist le imam v zakonskem. delovnem ali vzgojnem Pogledu, če dopovedujem svojemu možu, da je popolna ničla ali kvečjemu eden izmed anonimnih povprečnežev ?
Ali mu spričujem v zadostni toeri, da ga cenim?
Ali ravnam z njim kot s šefom družine in sicer tako, kadar sva sama, pa pred otroci, pred njegovimi ali mojimi starši in pred prijateljstvi ?
Ali ga bodrim in mu pomagam, da ima zaupanje vase?
Ali mu dam čutiti, da imam Polno zaupanje vanj, da računam z njim in da veliko pričakujem °d njega?
Ali poudarim pred družino njegovo delo, njegovo skrb in njegove žrtve ter njegove uspehe?
Ali upoštevam njegovo mnenje, aii ga zavračam pred tujimi Ijud-011 ter kritiziram pred otroci?
Ali sem mu v oporo in v uteho? Ali se brigam za njegov počitek ter razvedrilo?
Ali znam tudi sporne točke obravnavati z njim na miren in spoštljiv način?
Možu niso všeč kritike
Kako ravnam, če ne pride točno ob določeni uri?
Kako reagiram, če si ne odrgne čevljev, če spušča cigaretni pepel na tla, če pozabi na moj god, če se pritoži brez potrebe?
Ali sem hitro zpmerljiva in skoraj zmeraj vsa sitna?
Zvečer, ko se on vrača z dela utrujen, ali mu začnem naštevati cele litanije težav in pritožb? Ali pa se zavedam, da potrebuje prisrčnega domačega raznolože-nja? ______________________________
ALI SEM PREVEC KORAJŽNA ? (nadaljevanje s str. 40)
drugačne, kot so nam jih včasih slikali. Negativno v nas niso malenkosti, so majhni bacili smrtonosnih bolezni; res pa je, da jih moremo premagati le, če krepimo dobre stra-li naše narave, če večamo zaklad kreposti. Polni krepkega duhovnega zdravja bomo premagovali z božjo pomočjo slaba nagnjenja. Pogumno, da, a ne predrzno. Polni vere, pa tudi polni ponižnosti moramo graditi, a ne le na človeški naravi, marveč na božji milosti. Saj upam, da si enako mislila, le da sem moral poudariti, kar je v Tvojem pismu manjkalo. Bog Te živi in le korajžno na delo!
Nflšl PRibLEMI
Slovenščina •
na počitnicah
Vsi poznamo težave, s katerimi se dnevno srečujemo ob skrbi, da bi slovenski otroci med seboj govorili slovensko. Težko je to doseči v slovenski šoli med letom, še težje bo med počitnicami. Je možna rešitev?
Najprej sj bodimo na jasnem, da ao počitnice tudi za to, da so otroci več v družbi svojih staršev. Ne ves dan, gotovo ne, a pobrigajte se, da se bosta Vidva — oče in mati — z otroki slovensko igrala, pela, brala in pogovarjala. Berite skupaj zvečer kako povest, pa še odlomek iz sv. pisma, igrajte se namizne igre, ob nedeljah pa se skupaj zletajte in nasmejte pa bo otrok odnesel v družbo drugih slovenskih otrok, slovenske izraze. Igre, ki se jih otrok nauči slovensko se igra slovensko, če se igre nauči špansko, je zaman, da vpijete nad njim naj govori slovensko. Posebno športni učitelji imajo takoj za starši prvo odgovornost. Naj uče mladino novih, zanimivih iger, pa bo slovenščina postala del zabave. Isto je s petjem, širjenje slovenskega besednega zaklada je pričetek rešitve, a do tega pridemo le, če z mladino živimo, se ji posvečamo in se z njo zabavamo — slovensko. Zgled vleče.
Dvanajstletna
upornica
Dvanajstletna hčerka, ki je bila prej spoštljiva, si je naenkrat navzela navado, da redno odgovarja meni ali očetu. Morda je pri tem nanjo vplivala njena družba. Pri njeni starosti se bojim, da bi ta razvada kvarno vplivala na njen poznejši značaj ali da bi se iz napačne trme prekmalu osamosvojila. Vedno ima vse prav. Za vsako besedo ima že pripravljen ugovor. Kaj pravite?
Vsi starši vemo, da naši otroci odraščajo, pa nas vseeno preseneti, kadar opazimo, da iz otrok postajajo mladostniki, če nas ne bi otroci opozarjali na to dejstvo, ne le z rastočim telesom, marveč z vedno samostojnejšo osebnostjo, bi starši — takole do tridesetega leta — v sinčku in hčerki še vedno gledali otročička. Zato prične otrok sam, slej ko prej, boleč proces osamosvajanja. Trga se od staršev, čeprav jih ima rad, ker sledi klicu razvoja. Zadirčnost je ravno zunanji znak tega boja v mladostniku, ki čuti potrebo po rasti lastne osebnosti, ki jo mora odtrgati od očetovskega in materinega naročja, kamor ga drugi del narave še vedno vleče.
Otrok se ne zaveda, da je on, ki se odmika in raste, čuti le, da je oklep materine ljubezni in očetove
«krbi preozek; seveda je pri tem popolnoma naravno, da reagira proti starejšim, ki ga „ne razumejo“, ki so se spremenili, itd. A to mine, ko se konča proces doraščanja. Ko se je otrok — že fant, dekle —, prepričal 0 svoji samostojnosti, o sposobnosti za življenje, postane strpen do star-^v, če so ga ti v dobi krize razumeli. Strpnost, se kmalu spremeni sPet v ljubezen, kj pa ni več otroška, marveč zrela — odrasla.
Vaša hčerka je na pričetku te Poti. Ne zavirajte je, marveč poma-Sejte ji z razumevanjem in ljubeznijo, katero potrebuje zdaj bolj kot Pfej. A ljubezen naj ne bo v besedah 'n popuščanju. Zahtevajte od otroka spoštovanje in red. Obenem pa ne izgubljajte živcev zaradi večkrat nepremišljene trme in jezikanja. Včasih pa z dekletom govorite mirno in ji pokažite, da razumete njen razvojni problem, da ste pripravljeni marsikaj potrpeti, a da mora tuni ona pokazati vsaj malo dobre volje. Taki in podobni mirni razgovori bodo verjetno pomagali, da bo kljub viharjem večkrat zasijalo son-ce. pa — ne pozabite moliti za svojega otroka; zdaj še posebno.
Pisanje ... pisanje . . .
Težko je navaditi otroka na slovensko branje. Še težje, da bi slovensko pisal. Kako bi mogli izrabiti Počitnice za to, da bi otrok vsaj nekaj samostojno slovenskega pisal?
Koliko pa je Vaš otrok star? Pomagajte mu, naj piše sorodnikom ‘'oma, pa ne le stari mami. Poišče
naj si vrstnikov v kaki dobri slovenski družini in prične z dopisovanjem. Da bo šlo bolje od rok, naj prične izmenjavati znamke, razglednice, plakete, zastavice, in tisoče malenkosti, ki vežejo mladino iste starosti po vsem svetu.
Kaj pa pisanje dnevnika? V to je treba vpeljati otroka med počitnicami. Seveda naj bo dnevnik velika skrivnost in mama naj brzda svojo radovednost, pomaga naj le, če je naprošena. A pazite, da bo pisan slovensko. Tekmovanje med otroci, kdo bo en teden pisal najzanimivejši dnevnik, lahko pomaga. Pa na branje ne pozabite. Brez branja ni pisanja!
Najprej konfort — potem otroci
Mladi bi nam verjetno očitali, da se jim starši premalo odpremo, da jim ne gremo naproti in da ne razumemo dovolj njihovih svobodnih odločitev n. pr. o študiju, o delu, o poklicu, o poroki s tem ali onim in s Slovencem ali tujcem, i. t. d Kako naj bi jih uspešno spremljali v njihovem notranjem dogajanju? Priznam, da se včasih preveč pehamo za materialnim blagostanjem družine, pa ob tem nimamo časa (posebno očetje), da bi vsak dan prisluhnili tiho izgovorjenim ali is strahu neizgovorjenim težavam do-raščajočih sinov ali hčerk. Čutim, da nam že skoraj uhajajo iz rok, če n« bodo pravočasno čutili široko objemajoče in razumevajoče ljubezni mame in očeta.	c
Mladi imajo v marsikaterem primeru prav. Smo zaprti vase, večkrat obsedeni od materialnih skrbi, ver-jemo bolj v vrednost premoženja kot v moč dobrote in prijateljstva. Simo veseli, če nas mladi ne nadlegujejo in sebe varamo misleč: „če so tiho, gotovo nimajo problemov.“ Mladina pa si mora sama priboriti spoznanje, pravilno ali ne, ki ga potem brani kot svoje. Ko pride do zapoznelega razgovora s starši, stojita generaciji že na nasprotnih bregovih. če boste od malega z otrokom govoril ali se igral z njim pol ure na dan, verjetno ne boste slišali podobnih očitkov. Seveda velja to tako očetu kot materi. Pazite pa, da ne bo razgovor podoben pridigi, samogovoru ali prisiljeni spovedi. Takt, ki ga rabiš pri tem, pa je sad modrosti in ljubezni. Oboje je Bog že položil v Tvoje srce, prosi ga dnevno, naj obe ti kreposti v Tebi rasteta, da ju ne zamorijo napuh, materializem in strah pred svetom.
In če Ti otroci že uhajajo iz rok ? čudežne formule ni. Prični danes, kar bi moral pričeti pred desetimi ali petnaistimi leti. Morda je v dušah Tvojih otrok več razumevanje, kot upaš verjeti.
Za našo stanovitnost
Bomo v sedanjem in v prihodnjih rodovih ostali verni?
Slavnj francoski govornik Lacor-daire je tako dejal o moči prvega krščanstva: „Kakšne sile je imelo na razpolago božje kraljestvo proti
cesarstvu, ki so ga pokrivali vojaški oddelki? 'Nobenih. Javne oblasti? Nikoli. Senat? Ta ni bil z njim. Ljudstvo? Tudi ne. Mogočne besede? Ni jih bilo. Visoko učenost? Niso je še imeli. Ali je bilo prvim kristjanom sploh dovoljeno, da se zberejo in se bojujejo, kakor eden proti stotiso-čem? Ne. Tudj to jim ni bilo dovoljeno. V čem je bila torej njihova moč? V tem, v čemer jo je našel Kristus. Izpovedovali so vero v njegovo ime in nato umirali, umirali danes, umiralj jutri, umirali pojutrišnjem, umirali vedno, to se pravi, premagovali so suženjstvo in nasilje z odločno in mimo svobodno odločitvijo za Boga proti češčenju cesarja. Zmagali so nasilje s krepostjo in za ceno velikih žrtev.“
To bi bil odgovor na Vaše vpra-šanie. Tudi mi bomo ostali stanovitni v veri samo, če jo bomo vsak dan znova odkupovali z velikoduš nimi odpovedmi in dejanskim krepostnim življenjem.
Mešani zakoni
ustvarjajo probleme
Luteranska Cerkev v Zvezni republiki Nemčiji je ugotovila, da se je leta 1968 40% luteranskih novo-poročencev poročilo z drugovercem, večinoma katoličanim. Pomešanost katoličanov in luterancev prinaša razne probleme. Ni čudno, da se v Nemčiji tako zanimajo za zbližanje med katoliško in luteransko Cerkvijo in za cerkvene predpise o mešanih '''zakonih.
Ilustriral: Hotimir Gorazd Morris West - Pavle Rant
Ko so mu jo predstavili, jo je toplo pozdravil: „Ukazal sem, naj vas pokličejo, čim prej je mogoče, ker sem vedel, koliko morate trpeti.“
„Iskreno sem hvaležna Vaši Svetosti,“ je dejala Ruth, „in ne vem, kako sem se Vas drznila motiti. A v pismu sem že omenila, da gre za strašno stvar. Skoraj vse bodoče matere niso dovolj pripravljene za vse, kar bo porodom sledilo.“
Potemnil je suhi Cirilov obraz in živci okrog rane na obrazu so se začeli napenjati.
„Kaj pa naj bi jaz storil?“
„Na kakršen koli način, matere potrebujejo pomoči. Rabile bodo primeren prostor, kjer bodo te otroke lahko vzgajali, če jih same ne bodo mogle. Otroci bodo potrebni posebne nege. Pravijo mi, da itak dolgo ne bodo živeli, a v tem kratkem času bodo morali biti deležni posebne pozornosti, bolje povedano, posebne ljubezni.“
„In vi mislite, da jim Cerkev more omogočiti tak prostor?“
„Mora ga omogočiti,“ je Ruth odločno dejala, „seveda, če res dela to, kar uči.“ Zavedla se je da je šla predaleč in je hotela ostre besede popraviti. „Saj veste, ženska sem in tisto noč ob porodu spačka sem se vprašala, kaj bi ukrenila jaz, če bi bila mati takega otroka. Mislim, da se ne bi najbolj vzorno obnašala.“
Ciril se je nasmehnil. „Menim, da se podcenjujete V vas je več poguma, kot si mislite. Sicer pa, povejte mi, koliko takšnih rojstev pa moramo v Rimu pričakovati?"
„Približno dvajset v prihodnjih dveh mesecih. Verjetno jih bo celo več."
Molčal je nekaj časa, se nasmehnil in dejal:
„Dobro, bomo videli, če imam sploh kakšno oblast v Cerkvi?“ Pograbil je telefon in klical Tajništvo kongregacije redov, pod čigar vodstvom so delovali vsi redovi, vključno tudi usmiljenke-bolni-ške sestre. V kleni in stvarni obliki jo prikazal celotno vprašanje in zatem vprašal: „Izmed vseh usmiljenk, bolniških sester, ki so zdaj v Rimu, katere so najbolj usposobljene in pripravne za vzgojo teh otrok?"
Na drugi strani žice je bilo slišati hreščeč glas in še zmeden povrhu. Cirilu se je okrog ust nabrala trdota mišic in z odločnim glasom ukazal: „Vem, da bo težko. Vse je pravzaprav težko. A gre za nujno delo usmiljenja. Če rabite sredstva, jih boste dobili. Vi pa poiščite primeren kraj, osebje
in opremo za oskrbo teh otrok. Povem pa, da mora stvar biti rešena v štiriindvajsetih urah.“ Takoj je odložil slušalko in dejal: „Pomirite se, poskrbeli bomo za bolniško oskrbo vseh, ki jo bodo potrebovali."
„Iz dna srca sem vam hvaležna. Vaša Svetost.“
„Nasprotno, jaz moram biti vam hvaležen, gospodična. Sicer pa, povejte mi, ali vam lahko osebno kaj pomagam?“
„Ne bi mogla spraviti iz sebe," je Ruth odvrnila vznemirjena. „Zakaj se dogajajo takšne stvari, zakaj jih Bog dopušča?"
„Ko bi na to vprašanje mogel odgovoriti, bi bil jaz sam pravcati Bog. Verovati sc pravi sprejemati, ne pa razlagati. Ko so me v Rusiji prvič zaprli, smo preživljali bridke čase. Bili so dnevi mučenj in surovosti. Neke noči so v mojo barako pripeljali človeka, ki so ga malo prej živinsko mučili. Nikdar še nisem kaj takega videl: samo kričal je, proseč jih, naj ga ubijejo, da bo že enkrat konec trpljenja. Priznam, obšle so me skušnjave, da bi mu ■pomagal. Takšna trpinčenja ponižujejo in ustrahujejo vse, ki jih morajo gledati, ne morejo pa nič pomagati. S tega stališča razumem, a ne oproščam zdravnikovo ravnanje v primeru, ki ste mi ga omenili. Skorajda bi se zdelo, da ie s takšno poklonitvijo smrti zadoščeno namenom božjega usmiljenja. A ljudje nismo božanska bitja in zato ne moremo odločati ne
o življenju in ne o smrti." Postal 3° in zdelo se je, da se je zatopil v globoko premišljevanje.
Ruth Lewin je z vso spretnostjo hotela zvedeti konec. „In kako se je končala zadeva z mučenim, vaša Svetost?“
»V mojih rokah je umrl. Rad hi vam dejal, da je odšel spravljen z Bogom, a tega ne vem. Nisem se mogel preriniti skozi obroč lepljenja, da bi prišel do skrivnih kotičkov njegove volje. Enostavno: je in ni mi kazalo drugega, kakor priporočiti njegovo dušo Gospodu. To je pa tudi edini odgovor, ki vam ga lahko dam."
„Kakor tavajoč korak v temi," 3° pripomnila Ruth. „Mislim, da ka jaz ne bi mogla napraviti."
„Saj ste ga že napravili 1“
„Ne razumem vas."
„Ne morete opravičiti zločina, čeprav gre za življenje spačka Prišli ste pa k meni, iščoč pomoči 'a te nesrečne otroke."
„Morala sem govoriti z nekom, bi utegnil pomagati."
„Morda tudi to vsebuje pomen bolečine: prikaže nam našo lastno slabost in nam da slutiti, čeprav samo narahlo, oživljajočo moč
Stvarnika."
„Kako naj zasledim Boga v otroku, ki je podoben ribi?"
„To je zelo davna skrivnost, Ruth. Kako naj gledam Gospoda y Preprostem tesarju, umirajočem 'n na križu pribitem?"
„S takim odgovorom se ne dam odpraviti," je rezko dejala Ruth,
„kajti na nek način mora vplivati tudi ljubezen.“
„Brez dvoma. Če skrivnost bolečine ni tudi skrivnost ljubezni, potem..." Papeževe roke so se razklenile in stegnil jih je, kakor bi hotel objeti vse sveto mesto, „...potem bi vse bilo kakor lepa zgodovinska zgodba. Moje mučeniš-tvo bi bilo pa najbolj primerna komedijantska zgodba."
Papeževa odkritosrčnost je Ruth zmedla. Nepremično mu je zrla v oči in ga končno vprašala:
„Vaša Svetost pa tudi veruje, kar ste pravkar rekli?"
„Verujem."
„Zakaj pa jaz v to ne morem verovati7"
„Meni pa se dozdeva, da že verujete." je dejal papež Ciril, „in zato ste tukaj. Ravnate tako kot verujoča oseba, dasi se še vedno bojujete z Bogom."
„Ko bi le mogla vedeti, ali sem vredna ljubezni?"
„Zakaj neki si stavljate to vprašanje sama sebi, ko ga pa pogosto ne izrekajo niti ljubljenim osebam. Razumem vas, Ruth, ker sem nekoč sam šel po istih potih, kakor jih vi sedaj ubirate. Drug dogodek vam bom še povedal, potem pa prosil, da končava razgovor, ker mo čakajo še drugi obiskovalci. Ko so pripravljali moj pobeg iz Rusije, so me iz ječe prepeljali v bolnišnico, ker sem bil že nekaj časa bolan. Zdrvniki so se zame res pobrigali in užival sem vse ugodnosti. Po sedemnajstih letih trpljenja so tisti dnevi bili izredno
doživetje. Ni se mi bilo treba več boriti, lahko sem bral knjige in celo nekaj prostosti so mi dovolili. Čutil sem, da me imajo radi. In nekaj časa je trajalo, preden sem dognal, da me spet skušajo. Navadil sem se že čakati na bolniško sestro. Njen nasmeh in nega sta mi bili potrebni. Končno sem ugotovil, da sem samemu sebi povzročal napetosti, ki mi jih niti krvnik Kamenev ni umel priklicati. Zahotelo se mi je izkustvo človeške ljubezni. In kljub duhovniškemu stanu me je privlačila skušnjava zbližanja s sočlovekom. Ali razumete, kaj sem vam hotel povedati ?‘‘
„Da, razumem, ker sleherni dan čutim isto.“
„Potem boste še nekaj več razumeli. Kdor prejema, kaže samo eno plat ljubezenskega zvona. Druga plat pa, tistega namreč, ki daje, je edina, ki dokazuje vrednost zvona. Če samo snrejemamo, ne moremo ničesar dati. Če pa se darujemo, potem vsakokrat obnavljamo vire svojih moči. To se mi je dogajalo in mi tudi pomagalo v trdnem vztrajanju vseh sedemnajst let v zaporu.“
„In nagrada za izkazano ljubezen, kje je?“
„Vi ste del te nagrado,“ je mehko dejal Ciril. „Vi in pa tisti otročički, ki jih bova skupaj ljubila. Pogosto se počutim tako osamljenega, kot se vi počutite. A velika razlika je med postavkama: biti sam in ne biti ljubljen. če si osamljen, se naučiš
ceniti ljubezen in pa tudi, da ima ljubezen več oblik in da jo je včasih težko prepoznati.“ Dvignil se je in Ruthi ponudil roko. „Zdaj vas moram pa prositi, da odidete, saj se bomo itak še videli.“
Zdavnaj že je Ruth zavrgla oblast, ki jo je Ciril predstavljal, a zdaj je pokleknila, mu poljubila prstan in vsa hvaležna srkala besede blagoslova:
„Benedictio Dei omnipotentis descendat, Patris et Filii et Spiritus Sancti, super te et maneat semper.“
Ciril je videl neverjetno ironijo v dejstvu, da je njegova enciklika o krščanski vzgoji povzročila manj razburjenja kot pa izjava, ki jo je za Osservatore Romano podal o žrtvah nesrečnega zdravila. Vsi inozemski dopisniki so izjavo dobesedno sporočili svojim listom in tako v Evropi kakor v Ameriki so jo razlagali kot papežev nalog, da je treba vsa zdravniška sredstva in vso podporno moč Cerkve usmeriti v korist mater in otrok, ki jim je zdravilo pustilo tako usodne posledice.
Ves teden so se na papeževi delovni mizi kopičila pisma in brzojavke, v katerih so se škofje in laiki pohvalno izražali o započeti akciji. Nek kardinal mu je pisal: „Zelo verjetno je, da bo ta izjava vaše Svetosti izhodiščna točka novega apostolskega duha, se pravi, da bo Cerkev spet posegla v zasebno in javno življenje človeštva, uporabljajoč ta način socialne dejavnosti.“
Morda bi koga drugega takšno Pisanje razveselilo, Cirila pa je resno začelo skrbeti, kajti tisk je šel preko globin nastalega vprašaja in se je omejeval samo na vsakdanje senzacije, ki so bile z jim v zvezi.
Po glavi so se mu podile različne podobe, ki si jih je ob problemu ustvaril: podoba žene, ki je mesece in mesece čakala v gro-zi in strahu, da bo povila spačka, Podoba zdravnika, ki bi rad po-8egel v razvoj dogodkov pred žalostnim trenutkom; podoba nepravilno razvitega otroka in njegova usoda v letih, ko bo rastel in odraščal. Za vse bi bila kakršna boli socialna akcija s strani Cev-bve že prepozno poseganje v dogodke. V najslabšem primeru bi bila celo podaljševanje trpljenja in brezupa. Naloga pa, ki je Cer-bov v tem problemu čakala, je bila več kot zgolj dobrota nasproti Prizadetim. Tem bi bilo treba dopovedati, da je njih prisotnost v Pobi posebni, pa dobro določeni ^vozi s Stvarnikom.
Suho računajoč bi bil lahko vsakdo izmed tisočev duhovnikov, živečih v Rimu, zvest izpričevalec oerkvenega nauka, verno orodje dobrote in Pad vse sočuten pastir, v resnici pa sta pojem duhovništva kot tak in njemu oderovarja-l°ča vzgoja odvračala duhovnike °d takšnih tragedij med ljudstvom.
Vzgoja! Da, vzgoja. Spomnil se 1° enciklike. Med številnimi čestitkami je bilo tudi nekaj silno
razburljivih pisem. Iz Nemčije mu je kardinal Pallenberg pisal:
„V največji spoštljivosti naprošam vašo 'Svetost, naj odredi pregled pravil in postopka Sv. sodišča. Vaši Svetosti je znano, da Nemčija odstopi v razpravo temu sodišču vsako leto silno velik del zakonskih primerov. V nekaterih je postopek trajal tri, štiri leta, kar pomeni za prizadete hude duhovne nevarnosti in hkrati kazenske težave... Dovoljujem si zato predlagati, naj bi namesto dolgotrajnega prevajanja vseh postopkov v latinščino, kar je tudi precejšnje denarno breme, vse primere predložili v živem jeziku.“
Zdelo bi se, da je med ravna-niem Svetega sedeža in ubojem otroka v kakršnem koli predmestju precejšnja razlika. A vendar so primeri, ki jih skrbno hranijo so-diščni arhivi, polni grozot ljubezni in nebrzdanih strasti. Sv. sodišču pripada naloga, izreči se o tem ali onem zakonu, ali je veljaven ali ne. vse pa v duhu črk zakonika in moralke Sodišče vestno izpolnjuje svoje poslanstvo, a njegovi postopki so starinski in pogosto zavlačujoči Število nameščencev. tako duhovniških kakor svetnih, je brez dvoma premajhno, da bi mogli opraviti vse delo z zadovoljivo hitrostjo.
Ciril se je krepko zavedal, da se je v Rimu treba najprej temeljito pripraviti, preden se lotiš sprememb. Zaznamoval si je v beležnici, da mora o stvari govoriti z Valerijem Rinaldijem, ki mu bo
znal dobro svetovati, zdaj ko ni več vprežen v politične spletke Cerkve.
Zatem je začel brati pismo, ki mu ga je poslal črni kardinal Ra-gambwe iz Kenije:
„Prepričan sem, da bomo v prihodnjih dvanajstih mese-ceh doživeli v Južni Afriki upor črncev proti belim. Če bo revolucija uspela, in nekateri znaki na to kažejo, je mogoče, da bo to konec krščanstvu vsaj za eno stoletje. V kratkem času pa, ki nam še preostaja, je nemogoče vzgojiti tudi najmanjšo skupino domačih duhovnikov. Zakaj ne bi torej mislili na vzgojo v rodnem jeziku slehernega pripravnika namesto v latinščini in zakaj ne bi tudi rodnih jezikov vpeljali v bogoslužje? če bi to bilo dovoljeno, potem bomo zmogli vsaj nekaj domačinov v kratkem času vzgojiti v duhovnike, kakor si jih je koncil v Trentu zamislil. Vaša Svetost me bo razumela, da posegam po brezupnih ukrepih, a tudi živimo v brezupnem času...“
Spet je Ciril pomislil na encikliko o vzgoji. Ali ne bi prelomil z vsemi zakoni, če bi poznanje božje besede in podeljevanje zakramentov prepustil ljudem, samo na pol pripravljenim za sveta opravila, ostalo pa zaupal Svetemu Duhu? Saj vendar moč Svetega Duha v XX. stoletju ni nič manjša, kakor je bila v začetkih, ko je dvanajstim preprostim ribičem naročil, naj gredo po vsem svetu oznanjat pravo vero!
„Izredno natančno ste vse popisali, moj dragi prijatelj,“ je dejal Campeggio in občudovaje Fabra vse zapiske položil na mizo. „Brez dvoma je tole delo najbolj popolna Calitrijeva podoba, kar sem jih videl.“
Faber je zgrbančil ramena; nič ni bil zadovoljen sam s seboj.
„Kot časnikar sem začel s policijsko kroniko. Nekaj daru imam za take vrste opise. Ne bi pa mogel reči, da sem tudi ponosen na takšno delo.“
„Ljubezen je zelo drag predmet, se vam ne zdi?“ se je nasmehnil Campeggio, a v njegovih očeh ni bilo nikakršne iskrice smešnosti.
„Vsi podatki, zbrani v temle spisu, so me veljali tisoč dolarjev. In zelo verjetno je, da bom moral še kaj več potrošiti, če bom hotel dobiti podpisane izjave ene ali druge osebe, ki jih v zapisih omenjam. Tako bo šlo spet tisoč dolarjev! Rad bi pa vedel, če bi bili pripravljeni kaj več prispevati?“
Campekkio je molčal in gledal naravnost v Fabra. Potem je dejal: „Nič me ne prepriča, da bi vaš predlog v takšni obliki razpravljala. Lahko bi se ga dalo razlagati kot poizkus podkupovanja prič.“
„Tudi sam sem že na to mislil.“
„Si mislim, vi ste poštenjak, še preveč za svoje okolje. Ali pa tudi moje. Dajva, preglejva zadevo z druge plati. Kako mislite načeti
2 razlaganjem celotne zadeve pred Morebitnimi pričami?“
..V zapisniku sem označil dvoje 'Men. Obe osebi javno izpovedujeta svoj gnev proti Calitriju. Prva je nek igralec, ki že leto dni sem ne najde sebi primerne vloge, ^ruga pa je nek slikar. Calitri je včasih kril stroške te ali °ne razstave, zdaj ga pa ne podpira več. Oba preživljata počitnice v Positanu. Tja sem se mislil zapeljati med poletnimi počitnicami ,n ju obiskati.“
»Zakaj pa računate s tem, da 'Ms bodo priče prosile za denar?“
»Ker je pač tako življenje!“ je °dvrnil Faber, „vsi bi se radi oko-ristili s pravico."
Campeggio se je s silo na-SMehnil.
»Pripravljen sem vam dati še tisoč dolarjev. Nikakor pa nočem vedeti, kako jih boste uporabili.“
Faber se ni mogel zdržati in je Malce pikro pripomnil: „Tako bo vaša vest ostala čista..."
»Če bi res radi vedeli vso res-nico,“ je Campeggio začel pripovedovati, „moram priznati, da sem Popolnoma zmeden. Vi imate vso Pravico boriti se. da Chiara doseže svoje pravice. Menim, da 'Mam tudi jaz pravico oddaljevati svojega sina iz Calitrijevega ob-Močja. Ker pa me mučijo dvomi o sredstvih, ki jih pri tem uporabljamo, prepuščam vam vse breme končne odločitve po vaši vesti. To je star latinski trik,“ je
končaval Campeggio, „a vi ste dober človek, prijatelj, in zaslužite ljubezen z manj težkočami.“
„Chiara je mlada, a ranjena; ko sva se spoznala, je bila skoraj na koncu sil. Tedaj se ji je zdelo, da bi bil jaz edini, ki bi ji zmogel dati vse, kar si je želela. Zdaj je spet zdrava, in jaz sem, ki jo potrebujem.“
„Pa se zaveda tega položaja?"
„To bi tudi jaz rad vedel. Dobra je in odkrita, že po naravi. A skupno življenje s Calitrijem jo je spremenilo. Zdi se, kako naj vam rečem, zdi se. da živi v mnenju, kot da so ji vsi moški dolžniki."
„S čem se pa ukvarja, medtem ko vi delate?“
„Kaj pa delajo mlade in elegantne rimske gospe? Kosila, modne razstave, sprejemi, banketi. Zvečer se ji spet zahoče zabave. Nič nimam proti, a moči nimam več dovolj, da bi pet noči zaporedoma pretolkel v nočnih klubih.“
Bo še
Presenetljivo mesto
Center in raziskovanje javnega mnenja v Ljubljani je izdal poročilo o tem, kako pri nas ljudje vrednotijo razne poklice. Ugotovitve so naslednje: 1. zdravnik, 2. univ. proesor, 3. direktor, 4. duhovnik, 5. inženir,
6.	politik, 7. oficir, 8. učitelj, 9. miličnik, 10. obrtnik.
Pravoslavne univerze v Carigradu
V 15 obstoječih pravoslavnih Cerkvah je danes le šest verskih šol na visokošolski ravni. Grška pravoslavna Cerkev (8 milijonov vernikov) ima dve teološki fakulteti; romunska pravoslavna Cerkev (16 milijonov vernikov) ima dva univerzitetna inštituta; ruski patriarhat (70 milijonov vernikov) ima dve teološki akademiji in tri duhovna semenišča. Carigrad, Beograd in Sofija imajo po eno teološko fakulteto; aleksandrijska, jeruzalemska in sinajska Cerkev pa nimajo niti navadnega semenišča za višjo izobrazbo duhovnikov.
Smrt dr. Knausa
Svetovno znani avstrijski ginekolog prof. dr. Hermann Knaus, ki je istočasno kot Japonec Ogino odkril metodo naravnega uravnavanja rojstev, je umrl v začetku septembra lani v Gradcu (Avstrija), star 78 let.
Metodisti in katoličani
40 metodističnih voditeljev je ob vrnitvi iz Svete dežele obiskalo sv. očeta. Pavel VI. jim je govoril o potrebi notranjega spreobrnjenja, ki je edina pot do zedinjenja kristjanov. Omenil je, da bo v kratkem začela zasedati mešana katoliško-metodistična komisija. Prizadevala si bo iskati nove načine zbliževanja med obema verama.
Strašnejše od atomske bombe!
Ob obletnici eksplozije prvo atombske bombe je 6. avgusta vatikanski radio predvajal intervju z očividcem, generalom jezuitskega reda p. Arrupejem. O Japonski je p. Arrupe dejal: „Strašne žrtve so Japonci pretrpeli zaradi atomskega napada. Toda še strašnejše so žrtve, ki jih nihče ne omenja. Sto tisoči, milijoni nedolžnih žrtev so ob-
sojeni po načrtovanem in uzakonjenem splavu. V 25 letih so tako pobili skoraj 50 milijonov nedolžnih življenj pred rojstvom. Japonska je v teh letih prešla od češčenja domovine, prednikov in cesarja do oboževanja gmotnega in tehničnega napredka, denarja, udobja in užitka. Dopuščanje tolikega ubijanja z dovoljevanjem splava je za Japonsko še mnogo bolj nevarno kakor atomska bomba.“
•Samostojna Slovaška?
List „Rude pravo“ je v začetku avgusta t. 1. zelo napadel duhovnike in škofe v tujini, češ da delajo za obnovitev samostojne Slovaške po Tisovem zgledu. Posebej omenja škofa Hnilico, vrhovnega dušnega Pastirja Slovakov izven domovine.
Duševna škoda tablete
Kanadski zdravnik dr. Anderson trdi, da se je povečalo število samomorov pri ženah v Kanadi zaradi uživanja protispočetnih tablet. Hormon, ki je v teh tabletah, namreč pri nekaterih ženah povzroča duševno depresijo, potrtost.
Nepoznani spisi
V Armeniji deluje poseben inštitut, ki je zbral 10.450 raznih rokopisov. Rokopise verske vsebine so v turških preganjanjih Armencev iz samostanov raznesli na vse strani. Domnevajo, da so med njimi pomembni in morda doslej neznani spisi cerkvenih očetov.
Obletnica atomske bombe
6. avgusta je minilo 25 let, odkar je padla prva atomska bomba na Hirošimo (Japonska). Pod spominskim betonskim obokom je v sarkofagu zakopana listina z imeni 200.000 žrtev tega prvega atomskega napada. Na grobnici je napis: „Počivajte v miru, ta zmota se ne bo nikoli več ponovila.“
Poljska Mohorjeva družba
Pred 75 leti je bila ustanovljena poljska književna ustanova Društva sv. Vojteha, ki je podobna naši Mohorjevi družbi. Kardinal Višinski je Društvu čestital: „Zadostuje, da pogledamo seznam vseh dosedanjih iz-danj, da spoznamo veliki pomen Društva sv. Vojteha.“ Ustanova je doslej izdala okoli 3.000 knjig.
pVoti mešanim zakonom
Na 4. seminarju „islamske misli“ v Constantini (Alžirija) se je zbralo okoli 600 študentov severnoafriških držav. Predavatelji so obsojali „mešane zakone", da so ti nevarni za obstoj arabskih družin in nasprotujejo mohamedanskim predpisom.
Skupaj s katoličani
V Vzhodni Nemčiji je skoraj 2000 evangeličanskih (protestantskih) cerkva, v katerih se zbirajo k božji službi tudi katoličani, ker nimajo svojih bogoslužnih prostorov.
sUven,6i
p« &v«ty
v>'___________/
Rim
V Rimu je 20. oktobra 1970 umrla m. Terezija Hanželič, dopolnila je 94 let življenja. Po rodu je bila Štajerka s Hardeka pri Ormožu. Pri šolskih sestrah je dovršila učiteljišče in je potem ostala pri šolskih sestrah. 15. avgusta 1899 je sprejela redovno obleko in jo nosila 71 let. Nekaj časa je bila v Tomaju na Krasu, potem je uspešno delovala v Marijanišču v Ljubljani 28 let. Leta
1928 je prevzela novo ustanovljeno postojanko v Zemunu pri Belgradu. Sedem let nato je postala vrhovna predstojnica kongregacije šolskih sester; na tem mestu je vztrajala 21 let. To je bila najbolj plodovita pa tudi najbolj težavna doba njenega življenja. Do izbruha vojne leta 1941 je ustanovila trideset novih postojank na jugu in vzhodu Jugoslavije. Nemški napad na Jugoslavijo je ves ta obetajoči razmah kongregacije v hipu uničil. Prav tako so nacisti zaplenili materno hišo v Mariboru. M. Terezija se je zatekla najprej v Ljubljano, nato pa v Rim, kjer je z velikim trudom ustanovila novo materno hišo. Po letu 1945 so domači komunisti v Jugoslaviji uničili še to, kar so okupatorji pustili v Ljubljanski pokrajini. Tedaj je m. Terezija dala zatočičšče mnogim Slovencem, ki so se z begom rešili in prišli v Rim. L. 1954 je m. Terezija kupila na cesti Faresina hišo, kjer je nato zrastla sedania generalna hiša. V avgustu 1956 je odložila težko breme vrhovnega pred-stojništva in se umaknila v ulico dei Golli, kjer je sedaj v Bogu zaspala. Bog ji bodi plačnik za njeno delo!
Avstrija
V septembru je predsednik slovenske škofovske komisije za izseljenska vprašanja g. škof dr. Stanko Lenič obiskal Slovence v Linzu. Slovenci so škofa sprejeli v farni cerkvi v Kleinmüchnu, kjer jim je g. škof po petih litanijah podelil blagoslov. Takoj nato so se zbrali
v dvorani, kjer so g. škofa pozdravili in se mu zahvalili za obisk. V nedeljo, 20. septembra, so Slovenci šli na romanje na Pöstlingberg, kjer J'e S- škof dr. Lenič imel zanje sv. mašo in je med sv. mašo podelil njihovim otrokom zakrament sv. birme. V cerkvenem govoru je pozival rojake, naj ostanejo zvesti Bogu in narodu, pa tudi svoji slovenski skupnosti zunaj domovine. Nato je še Posebej nagovoril birmance.
Isto nedeljo je g. škof dr. Lenič obiskal tudi Slovence v Salzburgu. Slovenci, ki žive na Salzburškem, so So zbrali v cerkvi azila Riedenburg, hjer je enkrat na mesec slovenska maša. Ljubljanski pomožni škof dr. Lenič jim je maševal in pridigal. Po maši so v sestrski dvorani Slovenci Pozdravili visokega gosta in se mu zahvalili za obisk. G. škof se je dalje časa pomudil med njimi v prijaznem razgovoru. Drugi dan je g. nadškof dr. Macheirer sprejel škofa dr. Leniča in msgr. Kunstlja in se z njima razgovarjal o položaju slovenske Cerkve doma in po svetu.
Združene države Severne Amerike
Kulturna društva v Euclidu so Priredila koncert v Slovenskem društvenem domu; društvo Naša zvezda P n je istotam uprizorilo igro na
Prostem.
Holandska
Slovenci iz Heerlerheide in Brun-ssuma so 13. septembra svojemu dušnemu pastirju g. Vinku Žaklju, za njegov srebrni mašni jubilej pri-
pravili prijetno presenečenje. Fred mašo so ga počakali v dvorani šolskih sester in mu zapeli: Srebmo-mašnik bod’ pozdravljen! Dečki in deklice so ga pozdravili z lepo deklamacijo in šopki cvetja in tudi vsi ostali so mu izrekli svoje čestitke. Potem so šli v kapelo, kjer je sre-brnomašnik opravil sv. mašo in mu
Bavarska
Po končanih počitnicah se je med bavarskimi Slovenci začelo živahno versko in prosvetno delo: pevske vaje, mladinski razgovori, skioptično predavanje, debatni večer. 11. oktobra so se zbrali Slovenci v dvorani Bürgerbräukeler na vinsko trgatev, katere se je udeležilo veliko število rojakov. Tudi udeležba na romanju v Altöttingu je bila lepa; z vseh krajev Bavarske so prišli slovenski rojaki.
Kanada
Slovensko letovišče pri Sv. Treh Kraljih je dobilo nov bazen, kar je obisk slovenskih letoviščarjev močno poživilo. Rojakom se je kraj tako priljubil, da v bližini najemajo zemljišča in si grade počitniške hišice, tako da nastaja tam poletna slovenska vas. — V dvorani župnije Brezmadežne je imela občni zbor slovenska podporna organizacija „Bled“, ki je ena prvih slovenskih organizacij v Kanadi in je že opravila veliko dela v prid slovenske skupnosti. — Župnija Brezmadežne je v septembru praznovala desetletnico svoje ustanovitve.
Od prekinitve do zopetne vzpostavitve diplomatskih odnosov
Kot znano, je leta 1952 Beograd pretrgal diplomatske zveze z Vatikanom, ker je le-ta imenoval zagrebškega nadškofa Stepinca za kardinala. Preganjanje katoliške Cerkve v Jugoslaviji je malo zatem doseglo nove najvišje točke. Poskusi beograjske vlade, da bi uredila odnose s katoliško Cerkvijo v direktnih pogovorih z jugoslovanskimi škofi, so propadli, ker ta ni bila pripravljena omiliti pritisk na katoliško Cerkev, šele v kasnejših letih je Beograd pokazal več strpnosti.
Leta 1964 je notranji razvoj v Jugoslaviji dozorel do tiste stopnje, da sta mogli obe strani — Beograd in Vatikan — v obojestranskem interesu podpisati protokol. Sedaj je razvoj pripeljal do popolnih diplomatskih zvez.
Želje Vatikana in Beograda
Zdi se, da je šlo za zopetno vzpostavitev diplomatskih odnosov pre-
cej bolj Beogradu kot Vatikanu. Gotovo je hotel režim s tem vsaj nevtralizirati nacionalno misleče katoličane v Sloveniji in Hrvaški pri notranjem sporu glede centralizirane ali decentralizirane gospodarske reforme in glede večje udeležbe posameznih republik o zunanjih vprašanjih. Pa tudi na zunaj si obeta Beograd od tega porast prestiža. Vatikanu gre na drugi strani za to, da bi z vzpostavitvijo stikov Cerkvi v Jugoslaviji izposloval kar najbolj nemoteno delovanje in da bi s sličnimi potezami tudj v drugih komunističnih državah vsaj v neki meri isto dosegel.
Značilno je, kar je rekel tajnik za javne zadeve v vatikanskem državnem tajništvu msgr. Casaroli ob tem dogodku dopisniku zagrebške RTV: „Cerkev... zase ne zahteva nobenih posebnih pravic, ampak le tako velik svoboden prostor, da bo mogla razvijati svoje poslanstvo. Jedro problema je prav v tem... Priznat; je treba, da si Cerkev želi še širšega.“
Kai obsega širši prostor svobode?
Ta širši prostor svobode je mogoče čisto konkretno opisati s kar oelim katalogom želja Cerkve, ob katerih izpolnitvi se bo pokazalo, koliko je Beogradu za mir ne le z Vatikanom, ampak tudi z njo.. V ta katalog spadajo med drugim nasled-oje želje:
—• sprememba državnega zakona o splavih,
■— odprava omejitev pri pouče-vanju verouka (doslej ga je dovoljeno učiti le v cerkvah in zakri-stijah),
—	nevtralnost pouka v šolah, brez vsiljevanja marksizma,
—	neovirano delo z mladino,
—1 odprava diskriminacije bogoslovcev (edino ti od vseh akademikov morajo odslužiti poln vojaški rok in edino ti niso avtomatiččno zava-rovani po svojih starših),
—	dovoljenje verskih in dobrodelnih organizacij,
—	neovirano dušno pastirstvo solnikov in jetnikov,
-— odprava diskriminacije aktivnih katoličanov, katerim je dostop do vodilnih položajev v družbi za-branjen,
—	pristop Cerkve k radiu in televiziji in poročanje o cerkvenih in verskih problemih tudi v svetnem tisku,
—• priznanje cerkvenih praznikov, fclastj božiča,
— vrnitev imovine Cerkvi,, ki ji je bila po vojni odvzeta,
• • — neovirana gradnja cerkva,
—• uporaba javnih dvoran za cerkvene prireditve.
Odgovor na te upravičene želje Cerkve bo pokazal, koliko resnične volje po pravičnem sožitju je navdihovalo omenjeno diplomatsko potezo beograjskega režima.
Naša luč, 19, št. 8.
Misijonska nedelja v Sloveniji
Ljubljančane je ves teden pred nedeljo navduševala za misijonsko delo misijonarka s. Marjeta Mrhar. Z Madagaskarja je prišla po dolgih letih odsotnosti v domovino na dopust, toda porabila ga je za predavanja o slovenskem misijonu na Madagaskarju in o pomenu današnjega misijonstva na splošno. Predavala je skoraj v vseh ljubljanskih župnijah in povsod se je k njenim predavanjem zbralo številno farno občinstvo. Govorila je tudi na glavni misijonski prireditvi v cerkvi sv. Jakoba. To so na misijonsko nedeljo pripravili skupaj bogoslovci in študentje veroučnih skupin.
Tudj bogoslovci v Mariboru niso hoteli zaostati za Ljubljano. Prav ob istem času so v stolnici opozorili verne Mariborčane, kaj zahteva o«) današnjega kristjana misijonska dolžnost.
MOLITVENI NAMEN
Molimo v mesecu januarju zato, da bi novo leto 1871 preživeli v božji in medsebojni ljubezni.
Pevsko-glasbeni festival
r * ^
Spomin vseh vernih rajnih
Na praznik vseh svetih in na dan vseh vernih rajnih se je zbralo veliko rojakov k skupnm pobožnostim za rajne, ki so bile v Slovenski kapeli in na pokopališčih Chacarita, San Martin, Olivos, San Justo in Vi-llegas, kjer je pokopanih že več Slovencev.
V	soboto, 31. oktobra, je bil v veliki dvorani Slovenske hiše festival pesmi in glasbe, ki sta ga priredili mladinski organizaciji SFZ in SDO. Od zamisli in priprave odra pa do izvedbe vsega festivala je bilo vse v režiji mladine.
Po pozdravu zvezne predsednice SDO Marije Zorec se je odvijal dvodelni spored. Napovedoval je posamezne točke Andrej Fink. Nastopilo je 41 mladih moči. Spored je bil eklektičen. Obsegal je igranje na klavir (Zorislava in Janez Gris, Marika Geržinič in Mirjam Jereb), slovenske narodne pesmi, mednarodne popevke in moderne ritme. Odlikovala sta se predvsem oktet Ivana Cankarja iz Berazategui-ja in zbor moronskega krožka SDO.
Peta obletnica v Berazategui
V	nedeljo, 15. novembra, je bilo v Slovenskem domu v Berazategui slavje 5. obletnice blagoslovitve doma in ponovitve srebrne maše g. Jožeta Guština. Ob pol dvanajstih je bila koncelebrirana maša srebmo-mašnika, s katerim sta somaševala msgr. A. Orehar, ki je tudi pridigal, in dr. A. Starc. Po maši je goste in vse navzoče pozdravil g. Ivan Korošec, predsednik doma g. Jože Vidmar pa je v govoru omenjal oba dogodka. Po kosilu in prijateljskem kramljanju se je razvijal popoldanski program, ki ga je povezoval g. Korošec. Predsednik Z S g. Božo Stariha je čestital berazateški skupnosti, duet Rudi in Nevenka Vidmar
sta zapela dve pesmi, mladinski kvartet je recitiral v slovenščini odlo-niek iz Martina Fierra, dekliški zbor s Pristave pod vodstvom ge. Anke Gaserjeve pa je zapel 5 pesmi. Fo govoru g. Miloša Stareta je oktet Ivana Cankarja pod vodstvom g. Jožeta Omahna zapel štiri pesmi, spo-red pa je končala skupina deklet z rajalnim nastopom. V prijetnem domačem vzdušju so številni rojaki ostali do poznega večera.
Mladinski dan
'Na Pristavi v Castelarju je bil v nedeljo, 8. novembra, mladinski Jan. Ob 11 je začel z mašo dr. A. Starc, ki je v pridigi govoril o poslanstvu mladinskih organizacij in naše mladine. Popoldanski program se je začel ob štirih in se razvijal Jo večera. Na mladinskem dnevu pokažejo otroci slovenskih osnovnih §ol pod vodstvom svojih voditeljev, kaj so se naučili preteklo leto. Nastopajo tudi skupine fantov in deklet s športnimi vajami.
Po dviganju zastav sta pozdra-vila vse navzoče predsednik SFZ Miha Stariha in predsednica SDO Marija Zorec, športni program je obsegal nastop deklic iz Morona z ritmično vajo; folklorni ples Rezi-janka, ki so ga pod vodstvom ge Vivodove izvedle deklice 3. starostne Jobe vseh slovenskih šol; nastop Ječkov iz zadnjih razredov slovenskih osnovnih šol pod vodstvom prof. Prancija Sušnika; telovadni nastop gojencev Rozmanovega zavoda pod
vodstvom Marka Zupanca; vajo s paličicami deklet iz Ramos Mejie pod vodstvom Bernarde Opekove; telovadni nastop fantov na orodju iz Slovenske vasi; ritmično vajo fantov in deklet iz San Justa ter finalo v odbojki med Ramoščani in Morončani.
Ob koncu je bila razdelitev pokalov letošnjih mladinskih dni, nato pa še družabna prireditev.
Koncert zdru enih pevskih zborov
Zedinjena Slovenija je kot zaključno proslavo 25-letnice smrti naših junakov in našega zdomstva priredila v soboto, 7. novembra, v Slovenski hiši koncert cerkvenih pesmi združenih slovenskih pevskih zborov v Velikem Buenos Airesu.
Osem pevskih zborov se je združilo pod dirigentom g. J. Omahnom: Oktet Ivana Cankarja iz Berazate-gui (Jože Omahna), moški zbor iz Carapachaya (Vinko Klemenčič), pevski zbor Gallus (Anka Savelli-Gaser), pevski zbor iz Lanusa (Ivan Mele), pevski zbor iz Ramos Mejie (Gabrijel čamernik), pevski zbor iz San Justa (Štefan Drenšek) in pevski zbor iz San Martina (Slavko Rupnik).
Prvi del koncerta je obsegal 11 pesmi cerkvenega leta, drugi del pa 11 Marijinih pesmi. Sceno je pripravil arh. Jure Vombergar, povezoval in napovedoval je dr. Jože Krivec, na orglah pa je spremljala ga. Anka Savelli-Gaser.
H	eliikoirfvo življenje
1971	lat vida ejpiri'Tnii
♦
UVODNIK	Ob novem letu 1971 ....... 1
BOGOSLUŽJE	Novosti o cerkvenem letu . ‘11
SODOBNA	Četrti svetovni dan miru ............. 2
VPRAŠANJA	Razlaga okrožnice Humanae vitae ...... 8
Problem holandskega katekizma......... 12
IZ ŽIVLJENJA	15-letnica CELAM-a ......................... 6
CERKVE	Versko stanje v ZDA ........................ 11
12 let Cerkve v misijonih.................. 17
Peru potrebuje duhovniških poklicev ....... 23
Cerkev v 1. stoletju ...................... 24
O vernosti mesta Rima ..................... 30
Cerkev na češkoslovaškem spet v nevarnosti 31
RAZNO	Razgovor z izs. duh. Janezom Grilcem........	18
Zborovanje mešanega odbora katoličanov in Msgr. Sheen o duhovnikih, ki zapuščajo Cerkev 26
anglikancev ............................. 20
V Rusiji od 1945 do	1970 ................... 26
Iz dveh kontinentov	........................ 30
ZA MLADINO	Ali se znaš nasmehniti? ................... 32
Moja zgodba................................. 33
Mladi pišejo ............................... 37
Mladinska pošta ............................ 39
V DRUŽINI	Pred trikrat križanimi vrati .............. 11
Verska vzgoja .............................  43
Samo za moške zakonce ...................... 44
Samo za ženske ............................. 44
Družinska pošta ............................ 16
ROMAN	Ribičeve sandale ............................. 49
NOVICE	Svetovne novice ............................... 56
Novice iz Slovenije ........................... 60
Med nami v Argentini........................ 62
Leto XXXVIII.	Januar 1971
Številka 1	Enero X?>:1
„Duhovno življenje“
je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor.
Editor responsable: msgr. Antonio Orehar, Ramön L. Falcon 4158, Buenos Aires.
Registro de la Propiedad Intelectual No. 843.966.
Tiska Vilko s. r. L, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina.
Poverjeniki:
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramön Falcöu 4158, Buenos Aires.
ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA.
Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada.
TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorzia, Italia.
AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
Naročnina:
Celotna naročnina v Argentini in obmejnih državah znaša pesov 34.—; v ZDA in Kanadi 7 dolarjev; v Avstriji 125 šilingov; v Italiji 2.800 lir; drugje protivrednost dolarja.
Denarna nakazila na naslov:
Antonio Orehar, Ramön Falcön 4158, Buenos Aires, Argentina.
NASLOVNA STRAN „Duhovnega življenja“ in „Božjih stezic“ ter stalna zaglavja: Jožejka Debeljak Žakljeva.