Domača delavnost in obrt v etnografiji
Boris Orel
Etnografija obravnava v okviru materialne in deloma socialne ter duhovne
kulture dve pomembni gospodarski dejavnosti, ki sta močno zakoreninjeni
v Ijiudski tradiciji: domačo ali hišno delavnost in domačo obrt. Domačo
delavnost (Nemci ji pravijo »Hausfleiß«) imenujemo tisto vrsto izdelovanja
raznih dobrin na našem podeželju, pri kateri si kmet ali kdo drugi sam s svojo
družino napravi določene predmete, ki jih potrebuje v svojem gospodinjstvu
in gospodarstvu. Iz domače delavnosti se je v raznih oblikah razvila domača
obrt, ki jo pa moremo' označiti že kot delo za plačilo. Domači obrtnik je
običajno mali kmet ali kajžar, ki je zaradi svojega posebnega družbeno-
gospodarskega položaja primoran, da v zimskem času izgotavlja iz raznega
materiala vsakovrstne uporabne predmete ter jih potem na razne načine
razprodaja.
Etnografi ne posvečajo domači delavnosti in domači obrti takšne pozor-
nosti, kakršno ti dve etnografski panogi po svojem pomenu zaslužita.
Že A. Haberlandt upravičeno ugotavlja v svojem temeljnem delu o nemški
etnografiji (Die deutsche Volkskunde, Halle/Saale 1935, str. 86), da etnografi
ljudsko domače delo in domačo obrt danes komaj še upoštevajo' in da se
zadovoljujejoi z ugotovitvijoi, da je »industrializacija« s tema starima običa-
jema že pcmetla. Nekateri etnografi Spamerjevega kova pa cel6 menijo, da je
njih naloga le, »najti znanstveno formulacijo za pojem ljudske duše«, zaradi
česar naj bi etnografija v bistvu obravnavala zgolj ljudska čarovna dejanja,
verovanja, zagovore, pripovedke, pravljice, ljudsko pesem itd., vse drugo,
med drugim ljudsko materialno in socialno kulturo pa puščala vnemar.
Vendar so' etnografi razmeroma že zeloi zgodaj spoznali velik pomen, ki ga
imata domača delavnost in domača obrt za etnografijo in njene posamezne
panoge. Omenimo' naj med njimi predvsem A. Riegla, ki v svojem delu
»Hausfleiß, Hausindustrie und Volkskunst« (Berlin 1894) razpravlja o ljudski
umetnosti v zvezi z domačo delavnostjo in domačo obrtjo. Riegl je skušal
z izsledki gospodarske zgodovine znanstveno ugotoviti bistvo in obseg
ljudske umetnosti, katera naj bi bila posledica domače delavnosti kot naj-
nižjega člena v verigi obratnih oblik človeške produkcije dobrin (prim.
Bossert, Geschichte des Kunstgewerbes, Bd. VI, str. 350). Na splošno pa
moremo reči tudi O' etnografih, ki poijmujejo etno'grafsko znanost malo širše
kakor Nemec Spamer, da jih dO'mača delavnost in domača obrt ne zanimata
toliko koit ljudska gospodarska'organizma, ki imata svojo zgodovino^, svoje
tradicionalne posebnosti, kolikor njiju izdelki z oblikovne in okrasne plati.
8 Boris Orel
Kaj značilnoi je za etnoigrafijpi, ki velja le za duhovnoi znanost, da obravnava
domačo delavnost in obrt večinoma enostransko v poglavju o ljudski
umetnosti.
V slovenski etno>grafiji smo se z domačo delavnostjo in obrtjo^ zelo- malo
ukvarjali. Obedve gospodarski dejavnosti sodita torej med najbolj zanemar-
jene panoge ljudske materialne kulture v naši etnografiji. Z domačo delav-
nostjo smoi seveda; mnogoi na slabšem kakor z domaooi obrtjO', o kateri imamo-
vsaj nekaj gradiva iz preteklosti. O naši domači obrti so večidel pisali razni
kulturni in gospodarski delavci. Njihovi opisi, poročila in podatki so raz-
treseni po raznih knjigah, revijah in časnikih ter so kljub pomanjkljivostim
zelo važen vir za etnografijo. Mnogo dragocenega gradiva za proučevanje
naše domače obrti najdemo v poročilih obrtnih inšpektorjev, poleg tega pa
v arhivih naših trgovskocobrtnih ustanov.
Slovenska etnoigrafija je še zelo mlada znanost. Zatorej: se ne smemo
začuditi nad dejstvom, če domačo obrt šele v tem Slovenskem etnografu
uvajamo v našo etnografijo mnogo očitneje in zavestneje kakor doslej.
Radi priznavamo', da smo z razpravami o domači obrti, objavljenimi v Slo-
venskem etnografu, še vedno v začetkih, vendar menimo, da je treba pri
tem poudariti, da v slovensko etnografijo sprejemamo domačo obrt brez
predsodkov, ki jiih imajo mnogi etnografi o ljudski materialni kulturi in
s tem o domači delavnosti in obrti.
Zavedamo se, da bi bilo vsekakor umestneje in nujneje, če bi mnoge
\Tzeli v naši etnografiji pričeli izpolnjevati z obravnavanjem domače de-
lavnosti, ki predstavlja pravzaprav predhodno razvojno stopnjo domače obrti.
Domača delavnost p tesno povezana ne samo z ljudsko umetnostjo, ampak
tudi z raznimi vrstami ljudskega gospodarstva, z ljudskim stavbarstvom,
notranjo hišno opremO', nošo itd. ter je za etnografa mikavnejša kakor
domača obrt. Toda danes je pri nas še težko razpravljati Oi posameznih
vrstah domače delavnosti. Mnogo laže je n. pr. govoriti o lončarstvu ali
suhi robi v naši domači obrti, kakor pa o pletarstvu v domači delavnosti.
Če hočemo našo domačo delavnost čim izčrpneje prikazati, moramo imeti
za seboj mnogo podrobnega dela. Prav iz prakse terenskega dela dobro vemo,
da ima glede domače delavnosti vsako etnično okrožje, vsaka vas, celo vsaka
hiša svo'je posebnosti, ki se kažejo tako v različnih vrstah izdelkov in njih
funkcij, kakor v načinu dela, orodju, nazivju i. p. Zato smo nalogo, sprego-
voriti o domači delavnosti v Slovenskem etnografu, preložili na kasnejši čas.
Raje smo se lotili domače obrti, o kateri imamo trenutno boljši pregled kakor
o njeni predhodni gospodarski dejavnosti.
Končno se naša domača obrt doitika raznih aktualnih vprašanj našega
gospodarstva in življenjske ravni našega ljudstva. Tudi to je bil eden glavnili
razlogov, ki nam je narekoval, da smo III. in IV. letnik Slov. etnografa po-
svetili predvsem naši domači obrti. Z raznimi članki in razpravami v SE želimo
prispevati k boljšemu poznavanju in večjemu upoštevanju te naše gospo-
darske panoge, ki njenega pomicna za našo agrarno produkcijo', hišno gospo-
dinjstvo itd. ne moremo zanikati.