Louis Althusser
Reprodukcija produkcijskih razmerij in revolucije
18 Naj spomnim, da sam vselej izhajam
Spregovorimo samo nekaj besed o brezmejni	temi, nekaj	iz stališca reprodukcije na splošn° - s
! i , . ..	, , ,,	.v... , ,	j	,	tem, da abstrahiram dejstvo, da je v kapi-
besed, ki jim morate na trenutke opravičiti tako	domnevnost	, , •• ,
' _ /	r	talisticnem režimu ta reprodukcija vselej
kot skrajni shematizem.	razširjena. To drugo točko, ki je ključna,
bomo obravnavali v drugi knjigi /Tome
II/ [Te druge knjige Althusser ni nikoli
napisal, je pa v »kratkem predgovoru«
I. Obnovimo.	napovedal, da bo v njej govoril o razre-
dnem boju v kapitalističnih družbenih V zelo splošnih smernicah smo torej videli, kaj je produkcijski formacijah. Zanimivo je, da se tudi sam način. Spoznali smo, da se je treba postaviti na stališče repro- Marx oziroma v zadnji instanci Engels loti dukcije, da bi lahko razumeli obstoj in delovanje nadzidave vprašanja razrednega boja šele na zadnjih (Pravo-Država-Ideologija), ki se dviga iz infrastrukture [mfra- straneh tretjega zvezka Kapitala]. structure] ali »baze« [base] produkcijskega načina.	* Althusser uvaja metaforo struktu-
Odkrili smo, da v nasprotju s tem, kar smo - sledeč določe-	re proti stari metafori topike zgradbe.
v. -i i i -v -i . i .	i	......	v	Proti staremu prevodu superstructure z
nemu številu klasičnih tekstov - nedavno razvijali in ponavljali, . t .	i
' r '	nadstavbo in infrastructure/base z bazo
ne zadošča predstaviti razmerje med Infrastrukturo na eni stra- bomo v nadaljevanju uporabljali nadzi-
ni in pravno-politično Nadstavbo in ideološko Nadstavbo na davo, ohranili pa bomo distinkcijo med
drugi, kot jo izraža prostorska metafora topike zgradbe,19* veli- infrastrukturo in bazo, da prikažemo spe-
kim zaslugam te metafore navkljub, ki je v nekaterih primerih	cifiko Althusserjeve uporabe Marxovih
,v i -v , .	konceptov zgradbe. Glej tudi prevajalska
nenadomestljiva, recimo ko to topično reprezetancijo spremeni	. , ,, . . r ' _
' ' t- t- r	pojasnila v: Izbrani spisi (Althusser, 1999,
v »nivoje« oziroma »instance«.	Založba /.cf*, Ljubljana).
Prepričali smo se, da se moramo za opazovanje tega, katera bi lahko bila »funkcija« in »delovanje« Nadzidave, postaviti na stališče reprodukcije produkcijskih pogojev.
Med tem ko preprosto razmišljanje o mehanizmih ekonomske infrastrukture (tu ne obravnavamo nič drugega kot kapitalistični produkcijski način) dejansko dopušča, da se upošteva
20 Glede na omejitve tega pregleda puščam ob strani vprašanje reprodukcije produkcijskih sil. Ne smemo zanemariti, da so določene družbene formacije v zgodovini izginile zaradi »nesreč« - in da bi jih bilo seveda treba proučiti od blizu, kajti »nesreče« v pravem pomenu besede ne obstajajo - saj bi to onemogočilo reprodukcijo in tudi same produkcijske sile ali kakšen takšen element, ki določa produkcijske sile. Ta hipoteza bi morebiti omogočila, da se upošteva izginevanje tistega, kar ideologi Zgodovine imenujejo »civilizacije«, kjer dolgujemo Valeryju formulacijo, da so bile »smrtne«, ... ker so mrtve.
reprodukcija pogojev produkcijskih sil, vključujoč delovno silo, pa nam na noben način ne dopušča misliti reprodukcije produkcijskih razmerij.
Ker vemo, da so v zadnji instanci za produkcijski način značilna »produkcijska in menjalna razmerja, ki so njim lastna« (Marx), in da so menjalna razmerja funkcija produkcijskih razmerij, vemo torej, da gre za produkcijska razmerja.
Tako lahko postavimo naslednjo, zelo preprosto trditev: produkcijski način se ohranja le toliko, kolikor je zagotovljena reprodukcija produkcijskih pogojev, med katerimi igra reprodukcija produkcijskih razmerij določujočo vlogo.20
Gre torej za nadzidavo, ki zagotavlja pogoje te reprodukcije (z represivnim Aparatom Države) in to reprodukcijo samo (z ideološkimi aparati Države). S tem se je izkazalo, da je vsaka nadzidava zgoščena in osredi-ščena v Državi, ki se obravnava v njenih dveh vidikih: kot razredna represivna oblast in kot razredna ideologizacijska oblast. Tako se je tudi izkazalo, da bi bilo ideologijo - za katero smo se prej nagibali, da bi jo postavili kot »instanco«, ki je čisto različna od pravno-politič-nega - prenesti k Državi in jo misliti v enotnosti, ki prekriva kompleksno različnost, torej kot Ideologijo Države.
Ce je res tako, je problem »trajanja« družbene formacije, ki ji dominira produkcijski način, (v dotičnem primeru gre za kapitalistični produkcijski način) odvisen od trajanja Nadzidave, ki zagotavlja reprodukcijske pogoje in to reprodukcijo samo; torej, trajanje razredne Države, mišljeno v enotnosti njenega represivnega aparata in njenih ideoloških aparatov.
II. Kaj je Revolucija?
V teh okoliščinah ne bo presenetljivo, da vsaka revolucija produkcijskih razmerij ali potrjuje razpad Države (ki je lahko uničena z »nesrečo«, kakor pri Velikih Invazijah - a tu predpostavljam hipotezo, ki je hkrati precej delna in povrhu zelo negotova, če ne celo dvomljiva) ali pa je učinek prevrata države, do katere pride s prevzemom Državne oblasti, se pravi z zasedbo njenih Aparatov in njihovo nadomestitvijo. Zato se politični boj neizogibno vrti okrog Države, kar je povsem klasična marksistična teza, v okviru kapitalistične družbene formacije: kapitalistični razredni boj za ohranitev državne oblasti in okrepitev (vključno z njihovo reformo) aparatov Države na eni strani, na drugi pa proletarski razredni boj za prevzem državne oblasti, uničenje njenih buržoaznih Aparatov in njihovo nadomestitev, pod diktaturo prolatariata, s proletarskimi Aparati.
V strogem pomenu besede socialna revolucija torej zajema to, da vladajoči razred razlastiš državne oblasti, se pravi razpolaganja z njegovimi Državnimi Aparati, ki zagotavljajo reprodukcijo obstoječih družbenih razmerij, zato da vzpostaviš nova produkcijska razmerja, katerih reprodukcija se zagotovlja z uničenjem starih Aparatov in graditvijo (dolgo in težavno) novih Aparatov Države. Primeri (socialne) revolucije v strogem pomenu besede: buržoazne revolucije 1789 v Franciji, ruska socialistična revolucija 1917, socialistična kitajska revolucija 1949 itd.
Vendarle obstajajo tudi revolucije v širokem pomenu besede, ki ne vplivajo na produkcijska razmerja, torej na državno oblast (Države) in na celoto aparatov Države, temveč le na
politični ideološki Aparat Države. Primeri teh »revolucij« v širokem pomenu besede: revolucije v Franciji 1830 in 1848.
Šlo je za to, da »revolucionirajo« politični ideološki aparat Države; natančneje, leta 1830 so Ustavno Monarhijo Karla X. zamenjali s parlamentarno monarhijo Louis-Philippa, v letu 1848 pa so zamenjali parlamentarno monarhijo Louis Philippa s parlamentarno republiko. Torej, šlo je za preproste modifikacije znotraj političnega ideološkega Aparata Države, seveda v skladu s spremembami v drugih ideoloških aparatih Države, na primer v Šoli. Te »revolucije« niso bile očitno nič drugega kot učinek dveh etap, s katerima se razredni boj buržoazije in malomeščanstva znebi političnih predstavnikov zemljiške Gospode na čelu Države: skratka, gre za družinski razredni boj med vladajočimi razredi.
Nasprotno pa državni udar 2. decembra, ki je bil tudi formalno »revolucija« istega kova, ni imel pravice do imena revolucije, saj ga je izvršila zarota nekaterih individuov, ki so izvedli puč na lastno pest, tako da ta »revolucija« ni bila rezultat delovanja ljudskih množic. Le Pétain je s sramotnim cinizmom, sledeč Mussoliniju, Hitlerju in Francu, imenoval nacionalno »Revolucijo« za politično napredovanje, ki mu ga je na koncu kariere prinesel vojaški poraz proti nacističnim vojskam. S tem je pokazal vrsto posnemajoče servilnosti, ki ne bi smela imeti nikakršnega konceptualnega smisla. V nasprotju s tem pa je imel De Gaulle, ki je bil izobražen in preudaren, politično »taktnost« in tako svojega državnega udara 13. maja 1958 ni imenoval »revolucija«. Vendar je to bila formalno »revolucija«, ker je spremenila, ravno tako kot Pétainova, nekaj pomembnega v političnem ideološkem Aparatu Države, saj je De Gaulle parlament skrčil v čisto protokolaren [chambre d'enregistrement] zbor, splošno volilno pravico pa na vlogo plebiscita.
Vendar so to medburžujske zadeve, »zasebna oblast«, ki ni bila nikoli nič drugega kot preprosta različica diktature (do tega dneva) nedotakljive Države kapitalističnega razreda, ki ustreza francoskemu imperializmu 60. let.
Vrnimo se torej k revolucijam v strogem pomenu besede: tistim, ki spreminjajo obstoječa produkcijska razmerja, tako da uničijo Državo in njene aparate.
Ce produkcijski način traja le toliko, kolikor dolgo traja sistem aparatov Države, ki zagotavlja reprodukcijske pogoje (reprodukcija = trajanje) svoje baze, to je produkcijskih razmerij, je treba napasti sistem aparatov Države in osvojiti Državno oblast, zato da bi prekinili pogoje reprodukcije (= trajanje = obstoj) produkcijskega načina, nakar se vzpostavijo nova produkcijska razmerja. Ta vzpostavitev se zgodi pod okriljem nove Države in novih Aparatov Države, ki zagotavljajo reprodukcijo (trajanje = obstoj) novih produkcijskih razmerij, z drugimi besedami, nov produkcijski način. Ko gre za socialistične revolucije, pride ta nova Država v roke predstavnikov proletariata in njihovih zaveznikov, ki imajo v rokah oblast, se pravi kontrolirajo Aparate, s čimer pride do Države Diktature Proletariata.
Shema je preprosta, jasna in prepričljiva. Vendarle je formalna. Kajti vemo, da revolucionarni prevzem buržoazne Države, njeno uničenje in nadomestitev z Državo Diktature Proletariata nista učinek ne preprostega logičnega sklepanja ne preproste izčrpanosti starega sistema kapitalističnih produkcijskih razmerij, temveč razredni boj množice, ki je lahko le razredna vojna dolgega trajanja - kot pravi točna formula Mao Ce Tunga, ki izjemno dobro obnavlja teze Marxa in Lenina. Ravnokar smo že omenili, da obstajajo absolutni pogoji, ki zagotavljajo zmago, trajno zmago razrednega boja ljudskih množic. A zdaj želim dodati nekaj besed o enem od partikularnih pogojev tega razrednega boja.
21 CRS: Compagnies Républicaines de Sécurité (Republikanske enote za zaščito). Gre za posebne enote, ki ukrepajo v	. . .	.
času uporov oziroma demonstracij. III. Dva objekta revolucionarnega
Vendar te vojske bratskih Držav niso	razrednega boja
vedno zanes|jive: g|ej »Upore na Črnem Ta pogoj bo razumljiv le, če se bomo ponovno spomnili dis-morju«, upore mornarjev pri francoski ,. , ..	-,	.	. , „ v	. -, , .
intervencij 191g: a Marty Ch Tillon in tinkcije med represivnim Aparatom Države in ideološkimi
še na stotine drugih.	aparati Države, razlike njihovega načina delovanja (represivni
23	„....... ^ ...	Aparat deluje tako, da prevladuje sila, ideološki aparati pa
Midi je regija v Franciji.	, ..	i -, ■ ■ -i i ■■ \ ■ v ■ i ■■ i ■ ■ ■
24	tako, da prevladuje ideologija), torej distinkcije, ki pojasni,
V drugi knjigi [Tome ||] bomo vide|i,	da obstaja le en represivni aparat Države in več ideoloških da razredni boj krepko preseaa ideološke . ^ ^
, „ „ t 11 » , •	aparatov Države.
aparate Države. To klasično tezo je	r	.
treba imeti skrbno v mis|ih, da bomo	V luči teh različnih distinkcij lahko postavimo eno Tezo, ki
lahko dobro razumeli meje razrednega jo bomo prikazali v naslednjih dveh točkah: boja znotraj ideoloških aparatov Države, 1. Močno jedro Države je njen represivni aparat. Dana o katerih bo govor.	mu je zmožnost, zmožnost moči in upora, ki je po definiciji
»brezpogojno zanesljiva«.
Srčiko tega jedra sestavljajo paravojaška represivna telesa (policija, CRS21* itd.) in vojska (kot Vojske Imperialističnih bratskih Držav, ki z lahkoto prekoračijo meje, takoj ko jih »pokličejo« na pomoč). To je zadnje jedro, »zadnja utrdba« in deluje za vladajoči razred kot njihov zadnji argument, ultima ratio čistega nasilja.
To je tudi jedro, ki je najbolj kompaktno, saj je samo podrejeno železni disciplini (»ki sestavlja glavno silo vojska«) in najstrožji notranji represiji (dezerterji in uporniki so postavljeni pred zid). Kadar je samo jedro onesposobljeno, razpadlo, razstavljeno (kot v Rusiji leta 1917 zaradi grozovitega trpljenja vojne in porazov), se Država opoteka na robu propada in je brez zadnjega zatočišča (razen Vojska bratskih Držav: glej intervencije francoskih, čeških, angleških in drugih vojska v Rusiji 1917/18).22
Do tega zadnjega jedra lahko pripelje še druga, čisto notranja šibkost: ko ne gre za poklicno vojsko (zapomnite si, da je bil De Gaulle za poklicno vojsko proti tradiciji '89, ki jo je podpiral Jaurès), gre za vojsko, sestavljeno iz »nabornikov«, se pravi iz »vojakov« drugega reda, ljudskega porekla, ki lahko »zavrnejo ukaz streljanja«, kot recimo »Pogumni vojaki 17. polka« pred vinogradniki Midija23 pred vojno leta 1914, ali pa »zavrnejo ukaz marširanja«, kot na primer »mladi fantje« [»petitsgars«] alžirske vojske, ki so v času puča Generalov »zaprli« njihove častnike. Ampak v celoti so policija, CRS in vojska vzpostavljeni, da preprečijo udar, in jih je razen v izgubljeni vojni ali revoluciji, izjemno težavno, če ne celo nemogoče, streti.
2. V nasprotju s tem pa so ideološki Aparati Države neskončno bolj ranljivi.
Ko uresničujejo obstoj Ideologije Države, čeprav uresničujejo obstoj na razpršen način (ker je vsak relativno avtonomen), ko delujejo na podlagi ideologije, se v njihovem osrčju in v njihovih formah odvija dobršen del24 dolgo trajajoče vojne, ki je razredni boj in ki lahko pripelje do prevrata vladajočih razredov, se pravi, da vladajoče razrede razlasti oblasti Države, ki jo imajo v rokah.
Vsakdo ve, da je razredni boj v represivnem Aparatu Države, v policiji, vojski in tudi v sami administraciji, od časa do časa »normalen«, če ne že vnaprej izgubljen, pa vsaj zelo omejen podvig. V nasprotju s tem je razredni boj v okviru ideoloških Aparatov Države nekaj mogočega, resnega in lahko gre zelo daleč, kajti znotraj ideoloških aparatov Države militantneži, poleg njih pa še množice, doživljajo svojo politično izkušnjo, še preden »jo pripeljejo do konca«. Ni naključje, da je Marx rekel, da v ideologiji ljudje ozavestijo svoje interese in pripeljejo svoj
Mišljene so delavske zahteve (višja plača, skrajšanje delovnega časa), a tudi razredni boj do konca. Do zdaj nismo počeli nič drugega, kot kapitalistične zahteve (konkurenca). da smo v nekoliko natančnejšem jeziku izražali to genialno 26 Althusser uvaja metaforo strukture intuicijo utemeljitelja znanstvenega socializma.	proti stari metafori topike zgradbe.
Rad bi podal nekaj pripomb o razrednem boju v okviru	Proti staremu Prevodu suPerstructure z
. -i i vi ■ i	, t>> v rp i i	i .	it i i	nadstavbo in infrastructure/base z bazo
ideoloških aparatov Države. Toda, da ne bi zmedli bralca,	,	ai - ,, , . •
r	'	'	bomo v nadaljevanju uporabljali nadzi-
moramo opozoriti na nekaj temeljnih dejstev.	davo, ohranili pa bomo distinkcijo med
infrastrukturo in bazo, da prikažemo spe-
cifiko Althusserjeve uporabe Marxovih
....	...........	konceptov zgradbe. Glej tudi prevajalska
IV. Kapitalistična produkcijska razmerja	pojasnila v: Izbrani spisi (Althusser, 1999,
so razmerja kapitalistične eksploatacije Založba /xf* Ljubljana).
r^ -i-	v	i i • ii i -u	... Tudi nekvalifikacija je določena
Govorili smo že o razrednem bo|u delavskih organizacij kvalifikacija
v političnih in sindikalnih ideoloških aparatih Države. In 2g
ubranili smo klasično Tezo, da je moral biti politični razre- Gre za različne zaposlitvene ravni
, . .	,	,	-,	uslužbencev.
dni boj globoko zakoreninjen v ekonomskem razrednem
boju, boju »za zahteve«25 [»pour les revendications«]. V tem
pogledu smo govorili o podjetjih, predvsem o kapitalističnih
podjetjih.
Poskušali bomo podati znanstveno razlago o tem, kar se je dogajalo s podjetji v Franciji leta 1969, da bo razumljivo, kako marksistična teorija upošteva kompleksnost stvari.
Dejstvo, da je Francija leta 1969 kapitalistična družbena formacija, pomeni, da tu deluje na dominanten način, kapitalistični produkcijski način, da torej produkcijo (ki se dogaja v podjetjih) dominirajo in uravnavajo kapitalistična produkcijska razmerja. Ta produkcijska razmerja so obenem razmerja kapitalistične eksploatacije.
Konkreten, empiričen pomen tega, je dejstvo, da zgradbe (na primer tovarna), surovine (ki so morebiti že na pol obdelani produkti itd.), stroji, pripomočki itd., skratka, produkcijska sredstva takšnega podjetja, pripadajo njihovemu kapitalističnemu lastniku, ki lahko upravlja sam ali pa koga pooblasti, da kot plačani Direktor upravlja produkcijo podjetja.
To hkrati pomeni (kajti gre preprosto za isto stvar, a tokrat z vidika proletarcev), da podjetje »najema« dnevno, tedensko in (redkeje) mesečno delavce (in druge zaposlene ne-delavce26 [travailleurs non-ouvriers]: pisce, računovodje, inženirje, kadre itd.), v kolikor so plačani. Plačani delavec je individuum, ki ne poseduje produkcijskih sredstev in ne more nič proizvesti s »svojimi lastnimi sredstvi« (svojim rokami) in ki lahko le prodaja uporabo svojih rok lastniku podjetja, ki zagotavlja ravno produkcijska sredstva.
Ko dobro razumemo to temeljno situacijo, ki so jo ustvarila kapitalistična produkcijska razmerja, nam preostane, da razumemo, zakaj so to hkrati razmerja eksploatacije.
Gre za produkcijska razmerja, kajti če »svobodni« delavci ne bi bili povezani [mise en rapport] s produkcijskimi sredstvi, sploh ne bi bilo produkcije. Na našo ali njihovo nesrečo produkcijska sredstva ne delujejo sama od sebe, temveč potrebujejo (kot Bog...) ljudi, in to ne katerekoli ljudi: potrebujejo namreč kvalificirane osebe27 (specializirani delavci, profesionalci, P128, P2, P3; »kadri«, tehniki, inženirji itd., prav tako vključuje »šefa orkestra« organizacije produkcije, ki je lahko sam kapitalist ali pa njegov »Menedežer« številka ena).
Vendar so ta produkcijska razmerja hkrati razmerja eksploatacije, specifične eksploatacije kapitalističnega načina produkcije, ki prevzame formo prilaščanja presežnega dela v obliki presežne vrednosti.
Da so produkcijska razmerja hkrati kapitalistična razmerja eksploatacije, je Marx izrazil rekoč, da je proces blagovne kapitalistične produkcije hkrati produkcijski proces presežne vrednosti.
Takšna je »baza«, materialna baza, torej ne le materialni pogoj eksistence kapitalističnega načina produkcije, ampak tout court njegova materialna eksistenca. V produkcijskem procesu ima tudi proces eksploatacije svoj prostor. Kapitalizem ne obstaja brez te materialne baze eksploatacije, te materialne baze produkcijskih razmerij, ki so identični razmerjem eksploatacije. To je treba ponoviti stokrat, v času, ko nekateri diletanti prihajajo na dan z nekimi anarhističnimi starinami, ko reducirajo kapitalistični produkcijski način na represijo, ali, še huje, na ... »avtoriteto«!
Govoril sem o materialni eksistenci tout court kapitalističnega produkcijskega načina. A poglejmo si stvari od blizu, v tej analitični študiji, ki pravi eksistenca, ki traja, ki pravi torej ohranjanje skozi čas, ki pravi torej reprodukcija pogojev produkcije in predvsem reprodukcija produkcijskih razmerij. To že vse vemo. Ker vemo, da aparati Države, represivni in ideološki, intervenirajo na ravni reprodukcije produkcijskih razmerij.
V. Razredni boj v ideoloških aparatih Države
Zdaj lahko preidemo na naš objekt: naravo form razrednega boja v ideoloških aparatih Države, s tem, da bomo resno vzeli kratko Marxovo trditev, ki pravi, da se ljudje v ideologiji ozavestijo razrednega boja in ga pripeljejo do konca.
Opozorimo najprej, da Marx govori o ideologiji, mi pa govorimo o ideoloških aparatih Države. Ta jezikovna razlika lahko dela problem samo tistim, ki imajo idealistično-buržoazno koncept narave ideologije (tipa filozofije Razsvetljenstva).
Kajti ideologija ne obstaja v idejah, kljub videzu, torej kljub ideološkim predsodkom o ideologiji in idejah. Ideologija lahko obstaja v formi pisanega diskurza (knjige) ali govorjenega diskurza (pridige, predavanja, nagovori itd.), za katere se smatra, da nosijo »ideje«. Ampak ravno »ideja«, da se dela »ideje«, vodi to, kar se dogaja v teh diskurzih. Za anticipacijo o prikazih, ki jih bomo podali pozneje, bomo dejali, da nimajo »ideje« v nobenem pogledu, na noben način - kot nas sili verjeti ideologija ideje - idealne, ideelne ali spiritualne eksistence, temveč imajo materialno eksistenco. Predolgo bi trajalo, da bi tukaj podali celovit prikaz. Vendar jo [materialno eksistenco] lahko preverimo na primeru ideoloških aparatov Države, če se hočemo strinjati z naslednjo trditvijo, ki pa je sama zelo splošna.
Ideologija ne obstaja v »svetu idej«, mišljenem kot »spiritualnem svetu«. Ideologija obstaja v institucijah in praksah, ki so njim lastne. Bili bi v skušnjavi reči točnčje: ideologija obstaja v aparatih in praksah, ki so njim lastne. V tem smislu smo lahko rekli, da ideološki aparati Države realizirajo [réalisaient] ideologijo tako v materialnem dispozitivu vsakega od teh aparatov kot tudi v praksah, ki so njim lastne; ideologijo, ki jim je bila zunanja, ki smo jo torej imenovali primarna ideologija in ki jo lahko zdaj imenujemo z njenim imenom: ideologija Države, ki je povezana z bistvenimi ideološkimi temami vladajočega razreda oziroma vladajočih razredov.
Ti aparati in njihove prakse seveda imajo za objekte in cilje individue, ki zavzemajo položaje družbeno-tehnične delitve dela v produkciji in reprodukciji; in tako ideologija obstaja na način ideoloških aparatov in njihovih praks v samih praksah teh individuov. Pravim nji-
Določeni filozofi 18. stoletja, ki so šli precej daleč v »teoriji« tega, kar imenuje-
hovih praks: to vključuje to, čemur se pravi njihove »ideje«	mo ideologija, so zagrabili eksistenco do-
v	■ ic v	--i ■ ■	. ■ ■ -i ■	ločenega praktičnega odnosa med tem,
ali »mnenja«, vključno z njihovimi »spontanimi« »idejami«	. & "	. .	..
.	....	... , , . v . . . -, , .	kar so poimenovali »mnenja« in »običaji«;
o praksi (produktivni, znanstveni, ideoloski, politični itd.), ki prav tako so opazili, da so »običaji«
jim jih dodeljuje delitev dela, hkrati pa tudi njihove »običaje« pomembnejši od »mnenj«, ker so običaji
[moeurs] oziroma »navade« [usages], torej njihova dejanska trdovratnejši od mnenj. Videli so tudi,
obnašanja, »zavestna« ali »nezavedna«.29	da so »zakoni« p°g°sto nemočni glede
na »običaje« tedaj, ko se ne »skladajo z lo je zato, ker ideologija vladajočega razreda doseže same .. . ., . J... . ., , . '	& '	id	njimi«. Moral si biti nasprotnik z desnice
individue tako v njihovi najbolj intimni »zavesti«, kot tudi v (Montesquieu) ali z levice (Rousseau),
njihovem najbolj zasebnem ali javnem »obnašanju«, tako da da si spoznal te realnosti.
lahko ideoloski aparati Države zagotovijo, s tem da dosežejo 30 cnfp : Conseil national du patronat najbolj »skrite kotičke« individualne zavesti (profesionalne, français (Nacionalni svet francoskih moralne, očetovske, materinske, verske, politične, filozofske... delodajalecv). CNFP je bil zastopniško
itd. zavesti), reprodukcijo produkcijskih razmerij. V naslednjem telci delodajalcev. Leta 1998 se je preoblikovala v »Medef« (Mouvement des poglavju bomo videli, v službi katerega splošnega mehanizma.	, _ /
entreprises de France).
Seveda so ideološki aparati Države realizacija vladajoče ideologije (ideologije vladajočega razreda, kateremu enotnost Države daje njegovo enotnost ideologije Države), kajti od
trenutka, ko se govori o vladajoči ideologiji, moramo razumeti, da vselej obstaja nekaj, kar se drži ideologije, ki pa je dominirana, in se torej tiče vladanih razredov.
S tem domnevamo, da ideologija in torej ideološki aparati Države, v katerih obstaja, »uprizarjajo« [»mettent en scene«] družbene razrede: vladajoči razred in vladani razred (in to, kar bomo za silo imenovali »srednji razredi«). V kapitalističnem produkcijskem načinu: kapitalistični razred (in njihove zaveznikr) in razred proletarcev (in njihove zaveznike).
Potegnili bomo sklep, da se razredni boj odvija v okviru oblik ideoloških aparatov Države, čeprav jih povsem presega.
VI. Razredni boj okrog in znotraj vladajočega ideološkega aparata vladajoče Države
Vsi vedo, da se razredni boj odvija v političnem ideološkem aparatu Države (boj med političnimi strankami itd.). Vsi: ne. Kajti le manjšina prebivalstva spozna, da je to, kar vsi imenujejo »politika«, dejansko oblika, ki jo razredni boj prevzema v političnem sistemu, ki ga v naši govorici imenujemo politični ideološki aparat Države.
V nasprotju s tem pa samo najbolj izobraženi militanti vedo, da razredni boj hkrati poteka v sindikalnem ideološkem aparatu Države v obliki ekonomskega razrednega boja. (Še enkrat poudarimo isto: koliko jih ve, da je »boj za zahteve« [lutte revendicative] ekonomska oblika razrednega boja? Koliko jih ve, da sindikati delodajalcev, kot na primer CNPF,30* vodijo boj z njihove strani, boj kapitalističnih razredov v ekonomski obliki).
Bojim se, da bom presenetil številne bralce, ko bom zapisal, da se razredni boj odvija enako v vseh drugih ideoloških aparatih Države, tako v Šoli, Cerkvi, Medijih, Založništvu, Spektaklih kot tudi ... v sami Družini. Seveda se boj odvija v oblikah, ki so lastne vsakemu od teh ideoloških aparatov.
In ker smo menili, da lahko potrdimo, da je v socialistično-kapitalističnih formacijah ravno šolski ideološki aparat Države, torej Šola, natančneje dvojec Šola-Družina tisti, ki je vladajoč,
Upal bi si dodati: in Družine.
mislim, da ni potrebe po daljšem prikazu, ki bi našim sodobnikom predočil, da se razredni boj odvija tudi tu. »Dogodki« maja '68 in vsi tisti, ki so jim sledili, so empirična potrditev naše teze. Ali bolje, ti dogodki so, mimo tega, da so prinesli nekaj radikalno novega v tem razrednem boju, ki ga velika večina ljudi niti ni slutila, pokazali, da je razredni boj vedno obstajal v specifičnih oblikah, se razume, v ideoloških aparatih Države, kot so Šola, Družina, Cerkev itd. S to edino razliko, da je bilo Maja razmerje sil tega razrednega boja na spektakularen način preobrnjeno, tako da se je izkazalo, ali je vsaj dalo sumiti, da je bil razredni boj, ki se je prej odvijal v dvojici Šola-Družina, ter tudi v Cerkvi, uničevalni razredni boj »predstavnikov« buržoaznega razreda: Učitelj je šel z roko v roki z Inšpektorjem Akademije, Očetom, Duhovnikom itd.
Da bi se o tem prepričali, zadostuje, da beremo časopise: »silovito delovanje« [descentes en force] skupin Staršev dijakov, ki so se okrepile v samih Šolah za »podporo« reakcionarnim užaljenim Profesorjem in Ravnateljem gimnazij, kažejo lepo in prav, da se je ta lepi svet lotil maščevanja za »škandal« upora dijakov, nastopil proti uporu svojih lastnih otrok. To podjetje maščevanja in ta upor zelo jasno izražata stanje stvari: ideološki upor študentov in dijakov je bil namreč z razrednim bojem predstavnikov ali agentov buržoazije uničujoče premeščen pod okrilje šolskega in družinskega aparata. In to na način, ki je bil tako razdirajoč, da ne moremo dvomiti, da je pri tem šlo, seveda v tišini »miroljubnega« reda Fakultet in Gimnazij.31 za specifično obliko prav gotovo, a bržkone za obliko razrednega boja.
Starši in Profesorji pa seveda vzgojitelji se tolažijo predvsem s tem, da so zagovorniki »laično-sti«. Niso pa edini, ki so imeli konec koncev izkušnjo odprtega razrednega boja znotraj njihovih aparatov. Iste fenomene najdemo v Cerkvi, in to ne le s »škandaloznimi« »incidenti« med verniki in duhovščino, ne le med določenimi elementi nizke duhovščine in visoke duhovščine, recimo med določenimi prelati (predvsem iz Latinske Amerike) in Vatikanom, tudi po Vatikanu II., - ampak tudi (groza!) na samih Semeniščih, na katera politični voditelji Cerkve (ki imajo dolgo prakso Medijskega aparata ... ) mečejo zastor cerkvene diskretnosti, ki velja za vse, kar se dotika Svetega in Zakramentov. V Semeniščih gre za »svete« zgodbe, ki so tudi same ireverzibilne.
Kakorkoli že, lahko rečemo, da ko se razmerje sil v razrednem boju sprevrača v notranjosti ideološkega aparata Države številka 1 (ali vsaj v nekem delu tega aparata, najmanj nevarnega za buržoazijo - primaren, vitalni del, ker ta priskrbi delavce in še ni bil kontaminiran z uporom), aparata, ki je v službi reprodukcije produkcijskih razmerij par excellence, to pa zato, ker je to vladajoči ideološki aparat, in najmanj, kar lahko rečemo je, da je to znak časa.
Znak česa? Kot je rekel Lenin, gre za znak tega, da je Revolucija na dnevnem redu, kar pa ne pomeni - ključna niansa -, da je situacija revolucionarna (smo še daleč od tega).
VII. Zakaj je »ideološki« razredni boj pred drugimi?
Postavimo se zdaj na distanco od teh dogodkov, ki so nam preveč blizu, da bi jih lahko resno ocenili. Vzemimo to distanco, da pogledamo naslednje.
Ni naključje, da je bil predhodnjik vseh velikih socialnih revolucij, ki jih poznamo v zadostni meri malce več časa, francoske revolucije '89, ruske revolucije'17 in kitajske revolucije '49, dolg razredni boj, ki se je odvijal ne le okrog ideoloških aparatov Države, ampak tudi v notranjosti teh ideoloških aparatov. Razredni boj je hkrati ideološki, ekonomski in politični, sledeč klasični distinkciji učiteljev marksizma.
32 Zgodovina norosti. Do tod smo molčali o tem, kar lahko v naših kapitali-
Zadošča, da pogledamo Francijo v 18. stoletju, ali Rusijo v stičnih družbenih formacijah imenujemo
vrv i i i- i- i	i i i- j i-i ■ i	i i/n »medicinski« ideološki aparat Države. Za-
XIX. stoletju, ali polovico stoletja pred kitajsko revolucijo 49. ,-,,.., „ ... ,
' y.	. '	' . ,	služil bi si celotno študijo, katere ogrodje
Pred Revolucijama 89 in 17 opazimo boje ekstremnega bi bilo izjemno delo Foucaulta, ki podaja
nasilja v dominantnih ideoloških aparatih Države: predvsem genealogijo pomembnih elementov, ki pa
v zvezi s Cerkvijo in tudi v Cerkvi, nato tudi okoli in znotraj jo Medicinske Oblasti prezirajo (žal pa je
političnega aparata, ne nazadnje v Založništvu in Medijih. Vsi	ne morejo več zažgati). Kajti zgodovina
,. i ..	v i- i i-	■	i • i- • ■	»Norosti«, ki je zgodovina represije, tudi
ti boji so se pomešali, sekali, se vzajemno podpirali in nejasno	„ . ,,	n i t i i
'	r	'	če jo Humanizem Pinela in farmakolo-
merili na zadnji cilj, ki je bil neznan večini borcev: uničenje gija Delaya ublažita, se še nadaljuje. In
aparatov, ki zagotavljajo reprodukcijo obstoječih produkcijskih seveda (ta zgodovina) izredno presega to,
razmerij, tako da bi vzpostavili nove aparate Države in pod kar glede na d°g°vor številnih zdravnikov
njihovim okriljem uvedli nova produkcijska razmerja, katerih imenujejo »norost«.
reprodukcijo bodo zagotavljali novi aparati Države.
Ker je ekonomski boj najpomembnejši, ostaja vedno v senci, to je pač njegova usoda. Politični boj se konča na veliki dan, tako da se sprožijo in zberejo vse sile, da si zagotovijo vodstvo v končnem spopadu, spopadu za državno oblast: to je njegova usoda, ker je to njegova funkcija. Ideološki boj (ideološki!), se pravi razredni boj v Medijskih in Založniških aparatih (boj za svobodo misli, izražanja, občutenja in razširjanja progresivnih in revolucionarnih idej), je po splošnem pravilu predhoniki oblik, ki jih naznanja politični boj, je celo zelo daleč pred njimi.
Pomislimo na zgodovino stoletij pred francosko Revolucijo. In če si hočemo zapomniti, da je buržoazni ideološki razredni boj prej progresiven kot predrevolucionaren, ima (kot vedno) to smisel le v funkciji boja vladajočega razreda na istih področjih. Pomislimo samo na neverjetno nasilje tega »ideološkega« razrednega boja, ki so ga izpeljali fevdalci in njihovi aparati Države s Cerkvijo na čelu: namreč, začrtala je smer ne le s prepovedmi, odpovedmi, ampak tudi z mučenjem in klanjem. Galilei in G. Bruno, da navedemo vsaj dve imeni, in če upoštevamo še neštete ljudi, ki so bili poklani v Verskih vojnah (ostri razredni boji, ki so se dogajali v cerkvenem ideološkem aparatu Države; heretiki proti ortodoksnežem), množice »obsedencev«, »čarovnic« in »norcev«, ki so bili namenjeni moriščem Velikega Zapiranja, o katerem je prvi v Franciji pogumno spregovoril M. Foucault.32 Pomislimo samó na tega Univerzalnega Izključenca, Spinozo (izključen iz svoje Cerkve, izključen iz filozofije, hudič, ki ga je treba sežgati ali pa živega zakopati: ni se ga dalo več sežgati, zato je bil zakopaln), čigar izključitev se je zgodila še pred njegovo smrtjo - in traja zdaj že tri stoletja.
Pred očmi je treba imeti to grozljivo preteklost ideološkega razrednega boja predrevolucio-narne buržoazije, da postavimo nazaj na svoje mesto seveda slavno, a neskončno manj herojsko 18. stoletje Razsvetljenstva. Tu lahko na podlagi del, podpisanih ali ne, ki so bila tiskana v Franciji ali v tujini in so bila distribuirana skrivaj, celo s pomočjo ministra »Razsvetljenstva«, vidimo, kako je v Knjigah in Časopisih ter tudi v gledališčih in Operah potekal odprti boj proti Cerkvi in Despotizmu, ki je bil sam »razsvetljen« (Despotizem absolutistične monarhije je imel veliko nasprotnikov z desnice - tipa Montesquieu, zelo malo nasprotnikov z levice -tipa Meslier ali Rousseau - in veliko zagovornikov, nekaterih prepričanih, drugih taktičnih - Diderot).
A pustimo ob strani te zgodovinske primere, da lahko nadaljujemo z našo tezo. Ta teza omogoča, se zdi, če že ne razumeti, pa vsaj bolje »umestiti«, četudi v obliki, ki je čisto provizo-rična (sam sem prvi, ki se tega zavedam), »predhodne« fenomene vsake socialne revolucije.
Lahko bi rekli, da ti fenomeni združujejo vse oblike razrednega boja, ki potekajo v ideoloških aparatih Države na način, lasten vsakemu teh aparatov. Lahko rečemo, da je v osrčju teh
ideoloških aparatov Države ravno dominantni ideološki aparat Države znotraj reprodukcije produkcijskih razmerij, tisti, ki je (in seveda mora biti) primarni objekt razrednega boja. To pojasni, da se je ravno okoli Cerkve in pozicij, ki jih je branila, koncentriral večih stoletij dolg razredni boj, ki so ga zaznamovali množični pokoli, nasilni ukrepi terorja, represije, izsiljevanja in nepredstavljivo ustrahovanje, torej dolga vojna, ki je pripravila zadnji napad -političen - na fevdalno Državo in njene aparate v letih '89-93.
S tem, da je buržoazija napadala specializirane aparate znotraj reprodukcije produkcijskih razmerij, je od znotraj omajala najbolj ranljiv del aparatov Države (ne le zaradi diferencira-nosti, ampak tudi zato, ker je v neposrednem in vsakodnevnem stiku z ljudskimi množicami). Ko so bili enkrat ideološki aparati Države omajani, ni ostalo drugega kot s silo odstraniti zadnjo utrdbo Države: oblast Države, ki so jo varovali zadnji bataljoni kraljeve garde.
Zdi se mi, da bi lahko upoštevajoč vse razlike podali analizo istega tipa za revolucijo '17 in z večjimi razlikami za kitajsko revolucijo '49 (na Kitajskem ni cerkve, vsaj ne v zahodnem pomenu besede ne).
Ce je naša interpretacija pravilna, se je treba postaviti ravno na stališče reprodukcije, ne samo za razumevanje funkcije in delovanja nadzidave, ampak tudi za razpolaganje s koncepti, ki omogočajo jasnejši pogled v konkretno zgodovino revolucij (in končno, da se vzpostavi znanost njihove zgodovine, ki je še vedno veliko bližja kroniki kot znanosti). Že izvedene revolucije in revolucije, ki jih je še treba izvesti. Namesto da se vrtimo v »protislovjih«, ki so bolj ali manj zakrita s »kontroliranimi« poimenovanji, o katerih nam sodobna zgodovina podaja še preveč primerov, je treba v okviru pogojev, ki se še bodo realizirali, umestiti pod diktaturo Proletariata ideološke aparate Države, ki so še posebno primerni za dejansko pripravo prehoda v socializem, se pravi, za odmrtje Države in vseh njenih aparatov.
VIII. Pozor! Primat infrastrukture
Preden končamo to poglavje, sledi še zadnja pripomba, ki velja tudi kot opozorilo. Nikakor nočemo predložiti priročnika revolucionarne prakse, ki bi se lahko formulirala z naslednjimi pravili:
1.	sprožiti razredni boj v ideoloških aparatih Države, tako da usmerimo »ost« boja proti vladajočemu ideološkemu aparatu Države (danes Šola);
2.	kombinirati vse oblike razrednega boja v vseh ideoloških aparatih Države, da bi jih omajali do točke, ko je njihova funkcija reprodukcije produkcijskih razmerij onemogočena, in nato
3.	zbrati vse ljudske sile pod vodstvom revolucionarne Politične Partije, Partije revolucionarnega razreda in izvesti napad na državno oblast ter uničiti njihov zadnji aparat: represivni aparat (policijo, CRS itd., Vojsko).
To bi bilo nesmiselno in povrh vsega še infantilno, ker bi bilo voluntaristično, avanturistično in idealistično. Tako ne moremo voditi dogodkov. In če bi jih po naključju lahko tako vodili, je ravno tu mesto, da se spomnimo vsega, kar smo ravnokar zapisali: govorili smo o razrednem boju ideoloških aparatov Države, ki se tiče le nadzidave, ki je določena in sekundarna ter v zadnji instanci ni določajoča. V zadnji instanci je Infrastruktura tista, ki je določajoča. Kar se dogaja ali kar se lahko zgodi v nadzidavi, je torej v zadnji instanci odvisno od tega, kar se zgodi (ali se ne zgodi) v bazi med produkcijskimi silami in produkcijskimi razmerji:
ravno tu je zakoreninjen razredni boj. S tem se lahko razume, da razredni boj neskončno presega oblike ideoloških aparatov Države, kjer postane viden.
Da obstaja, kot pravimo, »vzvratno delovanje« nadzidave na infrastrukturo, je dejstvo. Ampak to dejstvo je zgolj izrečeno. Poskušali smo pojasniti to »vzvratno delovanje«, ki pa po svojem bistvu ni neko vzvratno delovanje, saj nadzidava z bazo ohranja specifičen odnos, da reproducira pogoje delovanja infrastrukture. Nedvomno bi bilo treba v luči tega koncepta in učinkov razrednega boja ponovno raziskati primere, ki jih je mogoče najti pod geslom »vzvratnega delovanja«.
Vendar nam to sploh ne omogoča razumeti, kaj se dogaja v sami infrastrukturi, natančneje, kaj se dogaja v infrastrukturi (v enotnosti produkcijskih Sil/produkcijskih razmerij), kar je zmožno izzvati, pozneje pa sprožiti, razredni boj, ki začne v nadzidavi napadati ideološke aparate države, preden nadaljuje napad na represivne aparate Države, ki ga konča revolucionarni razred s prevzemom državne oblasti.
O tem, kar se ključnega dogaja v infrastrukturi za sprožitev in zmagoslavje revolucionarnega razreda v nadzidavi, imamo na srečo številne indikacije v Kapitalu in Razvoju kapitalizma v Rusiji. Toda povedati je treba tudi, da je teorija daleč od tega, da bi bila zgrajena. S tako opisnima in tavtološkima konceptoma kot sta ujemanje [correspondance] in neujemanje [non-correspondance] med produkcijskimi silami in produckijimi razmerji, ne moremo resno upati, da bomo iz tega kaj potegnili, kar bi si morali navsezadnje tudi vsi priznati.
Natančno na tej točki je vprašanje odloženo. Nekega dne bo treba poskusiti in nanj odgovoriti.
Prevedel Gal Kirn