686 Nove pesmi Lojze Krakar ZGRMEL SEM NA DNO. Le skala pri skali se dviga pred mano. Ves konec življenja bi dal za eno samo bilko, ki bi prijel se zanjo. A bilke ni in bom moral živeti tako do konca, živeti s kamnitim dnom v očeh, v vseh udih in končno v krvi, peneči se skozme. Čutim, kako se že vžira to moje dno v moje sanje in v glad... in kako se vsesava večna skala v mojo minljivost. Zlomi se, skala, vsaj toliko, 687 Nove pesmi da zagledam en samcat žarek, le delček hostije sonca, drugače bom kamen še v večnosti. RIBA, NEMA V VESOLJU, riba, nema v žalosti, hotel bi, tebi podoben, molčati v veselju, ki nikdar ne pride, da ne bi ob vratih povedalo že, kdaj odide. Riba, podoben bi želel biti ti v smrti: saj kaj naj pomorejo jok in vzdihi, če veš, da je smrt gotovost kot cvetenje dreves spomladi. Pa še nekaj te prosim, riba: kod pelje pot, ki je varna pred mesojedimi sorodniki, pred tvojimi kakor pred mojimi. NEKJE TAM CISTO NA ROBU močvirja je koča. Vanjo zatekam se, kadar od blodenj po ločju sem truden in kadar scefran sem od zob krokodiljih in od sveta že odpisan. Takrat z zadnjo silo se zvlečem v to kočo, v njej skuham si čaja, izpovem se staremu mačku, svojemu psihiatru, izpuham iz pipe v nebo sive misli, rečem zbogom in spet grem dalje. Ah, dobro je, vzkliknem življenju, da si si zmislilo takšne koče, posebno, če v njih so mački, ki predejo bele povoje in nas povijajo vanje, ko človek nas je že odpisal. ZAŽARI, O DAN DANAŠNJI, pisan kakor jesenska 688 Lojze Krakar miza, pogrnjena v radost za jutri, da nam bo dobro. Da vse bo tako, kakor bomo razvozlali vozle, da vse bo kot prošnja, naj ne zaraste se cesta v mesto, kjer da se kupiti medvedji kožuh za zimo, ki zdaj zdaj bo tukaj. A vsi vi, ki nimate kožuhov, nanosite vsaj misli in upanj, svetlih, kot ta predvečer je, vsak dan za celo grmado v svoja premrla domovanja. Pepel svetlobe pa raztresite tako, da čim bliže bo padel na vaše poti vsakdanje in čim dlje na pot proti grobu. POMLADNI DAN JE SKOZ OKNO skočil na mizo, od tamkaj na uro na steni in zdaj se guga na njenem nihalu. O dan mladonogi, poskoči, kar moreš, napij se jutra, nanori se in zvezde obrni tudi za nas, ki nam ni več do tega, ožmi vso sredico vseh sadežev tega življenja, potem pa gugalnico obesi od vzhoda k zahodu, potrgaj napise: Vhod prepovedan, in ko se boš čisto upehal, se vlezi v marijinih solzic prepolno poljano, zadremlji in se nasmfči z glasom čebel na cvetoči črešnji. NE MOREM SE SPOMNITI njenega imena. Ne vem več, kako se nariše v zvezek 689 Nove pesmi štiriperesna deteljica, ne morem se spomniti, katerega leta je bil rojen Nazarencan in koga naj vprašam, kako se po lastovičje reče ljubezni. Vsa belo žareča mi veje nasproti žalost akacije, njen pelod je žerjavica in z njo bom v laseh bežal proti vetru — o veter, ki razpihaš žerjavico in v oglje sežgeš me, povej mi: je bilo ogenj njeno ime? POLJE NE POMNI VEC najine obljube. Rotim ga: polje, povej, da veš še, kako sva obljubila, da bova živela vdano kot polje. A pozabila sva eno samo besedo v čarobnem reku najine zaobljube. Slišiš, polje, kaj morava storiti, rotim te, ponovi najin rek čarobni. A s polja doni le od votlega molka, nekje neka ptica kljuje po drevesu, dolgo se vleče v breg kolovoz tam po hribu — ne, tu ne izveva, kar sva pozabila. Lojze Krakar NEKA UJEDA V MENI si znaša protje trnja za svoje mrko gnezdo, podobno kroni Krista. In črna dva oblaka postiljata to gnezdo s točo, ki kot meč me mrzlo cepi v dvoje. Kako me zna zadeti oblak, ki biča morje, trdno sedeč v sedlu kobile sivogrive, kobile — vitkotemne večerne vihre, včasih podobne blisku noža, ki svet bo razpolovil. Razčesni me, o vihra, ki svet postiljaš s točo, da se odčesne od mene vsaj pol bridkosti moje. NEK DAN V POLETJU. MISLI SO OVENELE kot rože. Prav hudo pripeka, niti galebov ni nikjer, samo škržate je slišati. Zapriva raje polkna ter se kot sončna roža vdajva poti v večer. Od jutra sva sledila soncu, če se je skrilo, čakala sva vdano, da spet bo vzšlo in zdaj naj doživiva le še skrivnost večera. Vse na polju bo črno, črno pela bo še misel na zbor škržatov, neka sončna roža bo kot nagrobnik rastla v noč iz naju, iz zvezd nekdo bo kot iz rož papirnih naredil venec ... vse bilo je dobro, porečeva, prav vse... in v tistem hipu ugasneva kakor dve okni v mestu. ZADNJE DARILO, KI GA DA ŽIVLJENJE, je takšnale jesen s trudnim pogledom, je tak popašen travnik s prvo slano, z ognjeno slano, ki zažiga gozd, 690 691 Nove pesmi kjer so obešene od veje k veji gugalnice iz biserja. Bršljan pa je rdeč, kot moja kri bi tekla za vse krivice, ki sem jih zadal življenju po nemarnem, ko pohodil mravljinca sem, hitečega domov, ko nisem ustavil se, da bi zaploskal, če kos je pel in nisem opazil, kdaj je sosed mecesen posivel. In vse te krivde spovedati se moram zdaj, ko sam že sivim in me je prvič v ihti dni zalotil nek betežen, sključen dan, da sem zazrl se mu v oči podplute in se ob lastovkah sam vprašal: kam? PREIMENUJMO STVARI. Recimo drevesu paša, recimo križu veselje in hiši oaza preganjanih. Recimo, da nam je dobro, če nam samo ni huje, kot nam bilo je včeraj. Recimo snegu toplina, grmu s pticami orgle in ptici v vrtu naš bližnji. In končno recimo temu, kar v nas se plazi in pase, gad, ki nam dela življenje mrzlo, da šklebetamo. STRAH PREKIPEVA IZ MENE kakor kvašeno testo iz sklede. Kadar zagledam otroka, odrevenim od smrtne groze, misleč: tudi ta še pride v ogenj. In kadar zaškrta vejica v gozdu, se zdi mi, kot bi na begu zasledoval me človek z volčjakom. Zato v imenu svojega rodu, na čelo z žarečim bajonetom zaznamovanega s kaceti in drugimi vrstami smrti, pravim, da je dobro, da, zelo dobro, 692 Lojze Krakar če se bojimo poletnega grmenja, ki se lahko sprevrže v bombnike, da je zelo dobro, če včasih pomislimo, s kakšnim plamenom zna goreti voda, in da nam dobro bo, dokler se bomo bali otovorjenega osliča, ki mogoče nosi — zamaskiran v blagohotno podobo — v svojih bisagah strup iz Auschvvitza.