Getsemani
Jože Pogačnik
1 emen je Getsemani. Gospodovi učenci spijo zbegani.                              ^,
V stare oljke
žolt je kriknil plač,
groza je skoz vrata šla.
Na dnu nekje
se krčevito lomi rdeči plašč
Njegov.
Ovetla plaka nad ograjo
angela perotnica . . .
De profundis
Anton Ocvirk
V   mesto zvon ječi, toži kot otrok.
V  človeku
groza gori:
J o! Nekdo je moral umreti, umreti sam v ta prazni popoldan? Ali srce se v meni moralo je razboleti iz težkih sanj?
Xovej, veš razodeti?
Zjvon je umolknil kot vzdih.
Mrtve ure
Anton Ocvirk
iN e vem. Tako truden je obraz. Na oknih dan vase ihti in tiho izgoreva čas.
Mrtvih ur samota boli.
INIihče ne stopi do mojih vrat,
da bi občutil mehkobo rok —
v meni ljubezen skeli kot ognjen pečat.
Nikjer ne odmeva groza tako ob duše obok
in ni pesem kot zapuščenih src nasmeh,
ki so zaslutila lepote bridki cvet.
— Vedo, ob katerih rasto poteh? —
Ne štejte samotnih ur mojih mladih let.
Težijo, na meni ležijo silne kot črni greh. Odprite duše! — V srcu tli bolečine ognjeni
plaz. lMe vem. Močno truden  je obraz.
J os. Cantre (Belgijec), Ilustracija k »Het Ventje« (lesorez)
Soha svetega Boštjana
France Bevk
Deda so pokopali. Ivan je splezal nad vrata,  vzel   sohico  iz  vdolbine,   jo prebarval znova, nato jo je del na staro mesto. »Naj bo v njegov spomin,« je dejal očetu. »Kam pa denemo tvojega?« »Če   boste   sezidali   kozolec,   postavite   ga vanj.«
Izbral je les za novo soho, ga prenesel v podstrešje in odprl paž, da se je usula svetloba po njem in ga vabila v junijsko solnce. Pogledal je v gola slemena Porezna in v gozdove Otavnika, ki se je dvigal pred njim. Po zelenih jasah so se premikale pike pasoče se živine. Nad goro se je na jasnem nebu tehtal orel in plul nizko, vedno niže. . . Ivan je zamižal, kakor da pozablja vse, kar
265