G o vor g. prof. Šuuian n pri občnem zboru politirnega konservativiiega druš.va v Mariborn 4. decembra t. 1. Prišli ste v politično diuštvo, zalo bo v vasem namenu, dragi rojaki slovenski, če lukaj malo politikujenao. Politika izvira iz gr.ške besede 716X11:, ki poraeni država. Pri politiziraaju se tedaj prašimo, kako se naj velika družiua država v red spravi. In za tako prašanje ima vsakdor poklic in dolžnosf., posebno pa sedaj ko itnamo Avstrijo ustavno državo , di/avo, v kteri si Ijudstvo irna po svojih poslancih saoio postave dajati in se vladati v sraisla volje Ijudstva. Ne velja se odtegovati in reči: Jaz se nočem tnešati v pnlitiko, uaj ^torijo dnigi kar hočejo, jaz se nočem svajati. To ne velja. Ko bi vsakdor tako mislil, bi vsi roke križem držali, nasprotniki pa bi zmagali. Politikovati pa moramo že zdaj, a ne še le, kdar so že volitve, kajti državniki imajo iti, kakor vojskovodje pred vojaki, pred zgodbami a ne zadej za njinii tožiti kdar je vse prepozno in zgubljeno. Zdaj že je treba odločiti se za svojo 8tran ip stranko in jo krepiti in širid, in to naj stori vsakdor, vsaj vsak dače plaeuje ali ima sine ali brate pri vojakib, naj se tudi trudi, da bo vladanje šlo, kakor želi in hoče da bi šlo. Namen države je svoboda. Kar sejemo, to hočemo žeti, kjer kopljemo, tarn hočemo brati, združeni smo v državo, da si rned seboj zagotovimo brambu in si medsobno braaimo premožeuje, življenje, čast, da ne pridejo vnanji sovražoiki oas ropat, morit in tudi notranji nasprotniki ne. Pa tudi medsobna pomoč je namen države, da titn leže in ugodnejše živimo. Zato si napravljarno skapno občenje na vuaaj, zato miamo skupen denar, menjavo blaga itd., vse zato, da se vsakemu bolje godi in da se za se lebko giblje kakor iau drago, da je doma in pri svojem poslu in nabiranju in vživanjn varen in sauiostaleo, lo je svobodeu. Ta namen se doseže po enaki delitvi svobode, t. j. po pravici. Kako bi to bil<*, ko bi despot ali tirau sara srnel vse storiti ludi krivice iu vse vživati , ljudatvo pa bi bilo sužno in bi le robotalo in blapčevalo? Ali ko bi le nekteri ljudje se zvali boljši, in bi samo ti boljari vživali svobodo, živeti kakor bočejo, večina pa ne. Kaj takega ni v natuenu države, ampak vsaka oseba, vsak stan, vsak narod naj ima svobodo vdeljeno a ne različno , auipak v enakein deležu. Id to delitev ravno vrši pravica. Pravica ima zavezane oči in ne gleda komu deli svoje dare, ali inia prijemnik gladko in belo kožo, ali zgrbančeno in umazano, ali je bogatih starišev ali iz siromaške koče, ne gleda ali se narod v surko oblačuje ali v frak, ali ima 100 let stare knjige ali le 50, pravica irua enako delivati samostalno gibanje, učenje, sojenje, plačevanje dobro in zlo. Zato je pravica lemelj državam in edina podlaga obče svobode. Ko bi kdo rekel, da je svoboden ali liberalec, pa bi svojega bližnjega tlačil, bi lagal. Niti tak liberalec tlačitelj ni svoboden, niti potlačenik. Le poglejte, kako se dva mečeta, jeden pade na lla, drugi s koleni nanj in ga davi. Ali je ta vrbka svoboden? Da spodnji ni, je jasno, pa tudi ta vrhka ni.niti med tlačeDJem dokler tlaci, niti pozneje, kajti, ko gornji spodnjega spusti, pride jeza maščevauje in borilna igra se z nova začne. Taka je tudi pri Darodib. In le pravica daje mir, zadovoljnost, svobodo, le ob pravici vsakdor živi in vživa niirno in zadovoljno, tedaj v veliki družbi državi imenovani tudi ono ima, za česar voljo se je država napravila, da vsak ženje in bere, kder je sijal in kopal: da je svoboden. Naopak komur se v družbi svoboda in enaka pravica ne daje, ta si išče če more druge drnžbe, ker se čuti v prejšni družbi zavrženega in iz take družbe izpahnenega. Kotnu je zameriti, če si boče stanje popraviti ? Zato dela 8voboda države močne, ker so srobodni državijani pripravljeni svobodno državo braniti, da se po nji jim saniiin tudi svoboda obrani. Po teb splošnih pravilib preidetuo na našo državo Avstrijo. Avstrija inia različne narode. Štirje so poglavitni: Nemci, Magjari, Rotuani in Slovani. NemceT je nekaj nad 7, Magjarov blizo 5, Roinanov blizo 3, in Slovanov nad 15 milijonov. Vsi so po zgodovini in naravi in občevaoju na endruga navezani in po slavni dinastiji skupljeni. Pa vsi bi radi bili svobodni, in odkar se jim je ustava povrnola, si hočejo tudi svobodne uaprave napraviti. Ali to je le raogoče na poti pravice. Zato si Ijudstva pu avojib poslancih irnajo pravico deliti, le takrat borao vsi svobodni in zato tudi vsi 8kupno državo ljubili in braoili braneči si svojo lastuo svobodo. Ko pa bi btel en narod drugega tlačiti, oad ojiai vladati, bili bi podobni oninia borilcecua, ki edeu drugega oblada, rau na prsih kleči in ga davi in tlači, in tako ui eden niti drngi svoboden. Kajti tlako nad narodom opravIjajo vladeželni sebičniki jd plačani vojaki in policaji javni iu skrivni, plačujejo pa tlako vrbovui in podložni narodi, svobnda pa se joka. Prva in zadnja postava Avstrijske države kakor tudi vsake države je, da je pravična in tukaj še tudi vsem narodnostim pravična, da se čutijo vsi narodi domači in zadovoljoi in srobodni. Ali bi ne bilo krivično, ko bi občna mati Avstrija narodom enake svobode ne delila, ko bi magjarski ali uemški narod dobila po 5 jabelk za južino , slovanski narod pa ie pol ali ničV Iz take krivice bi vtegnola izvirati le svaja, nezadovoljnost, in mesto da t»i se avstrijska družba ali država krepila, bi se oslabila. In ravno v teni je najlepša naloga avstrijske rlržave, da se krščanska pravica: ljubi bližnjega kakor satn sebe, razširi tudi tned narode. Ravno sred Evrope v Avstriji se sučejo in dotikajo naj moenejši rodi Germani, Slovani, Romani in si zagotovljajo ravnopravnost in enotno svojo avatrijsko državo Avstrijo braneči si zagotovIjajo svobodo. Ali more biti kdo protivnik takeaiu vzvišeiieimi stalu svobode vseb narodov stoječerau vsakako nad nižim stalom ednostranske svobode enega naroda? Preidituo še na nas Slovence. Pred pa še premislimo, da je svoboda nekako imenje, ki se itna braniti, tako kakor vsako drugo premoženje. 6e pustimo sosedu pasti na našem travnikn, nimarao kaj kositi, in ča nam travnik leto za letotu popase, še nam k slednjemu travnik tudi vzatue, kazoč: travnik je moj, toliko let že na njem pasem, ti se nisi protivil, zato sem ai to pravico dobil in ti si jo zgubil. Tako je tudi z narodnimi pravicami, z narodno svobodo. Braniti ai tuoramo, kar je naše. Naš je naš jezik, krasni slovenski jezik, svet jezik že pred tisoč leti za sv. Cirila in Metoda, mogočen jezik, ker je rastlika slovanskega od 80 roilijonov govorjenega jezika, izobražen jezik, ker se v lijem že nad 300 let knjige tiskajo. Pokvarili so ga nekaj le nemški uradi in od cesarja Jožefa ustanovljene neraške šule. A branimo ga, naš je, ne pišimo svojih imen in pisem inači kakor s slovenskim pravopisom, ne znienjajmo srenjskib imen na očitnih deskicah s krivimi pokvekami, posebno pa Vi gospodi duhovniki, ki ste od nekdaj razsvetlen steber našega naroda, činite še en korak Vašega slavnega rodoljubja, pišite Ijudstvu v posnem in v Vašo čast vse matice in uradne in neuradne knjige in pisma in dopise javne in privatne na posvetne ic dubovne oblastnije v milem slovenskem jeziku, nikdo nas ne more in ne sme ovirati, postava je za nas. — Braneči pravico branimo svoj srod in moč naše države Avatrije.