683 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 83 (2023) 3, 683—698 Besedilo prejeto/Received:07/2023; sprejeto/Accepted:09/2023 UDK/UDC: 28-428.3:326 DOI: 10.34291/BV2023/03/Hlebs © 2023 Hlebš, CC BY 4.0 Gregor Hlebš Uresničenje suženjstva s strani džihadistov „Islamske Države“ po konceptu sunitskega šeriata The Implementation of Slavery by “Islamic State” Jihadists under the Concept of Sunni Shari’a Povzetek: Članek obravnava suženjski sistem, ki ga je džihadistična organizacija ‚Is- lamska država‘ nedavno uresničila na tleh Iraka in Sirije. Ideološko in versko pod- lago za uvedbo suženjstva s strani džihadistične organizacije je mogoče najti v salafističnem razumevanju bogoslužja in monoteizma. V skladu s tem razumeva- njem se namreč koncept suženjstva, ki je bil prvotno oblikovan v sunitskem šeri- atu, obravnava kot večno veljaven in tudi absolutno nespremenljiv, njegovo izva- janje pa se dojema kot versko dejanje – kot bogoslužje oz. čaščenje Alaha. Avtor članka argumentirano prikaže, da se ‚Islamska država‘ s tem v idejnem smislu giblje v teoretičnem okviru sunitske pravne tradicije in z materialno uresničitvijo suženj- stva izvaja podroben prenos stoletja starega sunitskega koncepta v sedanjost. Ključne besede: islam, šeriat, suženjstvo, bogoslužje, salafizem, džihadizem Abstract: This article discusses the slavery system, which the jihadist organisation “Islamic State” has recently implemented in parts of Iraq and Syria. The ideo- logical and religious basis for the jihadist organisation’s establishment of slavery can be found in the Salafist understanding of worship and monotheism. Ac- cording to this understanding, the concept of slavery, which was originally for- mulated in the Sunni shari’a, is seen as eternally valid and also absolutely un- changeable, and its implementation is perceived as a religious act – as worship of Allah. The author of the article argues that the “Islamic State” in this case is conceptually acting within the theoretical framework of the Sunni legal tradi- tion and, by materializing slavery, is making a replication and transfer of the centuries-old Sunni concept to the present day. Keywords: Islam, shari’a, slavery, worship, Salafism, Jihadism 1. Uvod Ko je džihadistična organizacija „Islamska država“ (v nadaljevanju ID) leta 2014 na ozemljih, ki jih je osvojila v Siriji in Iraku, uvedla suženjski sistem, je izvedla nekaj, 684 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 kar je imela za pomembno versko dejanje. Uvedba suženjstva je namreč sledila konceptu, ki temelji na šeriatskem pravu. Ta koncept suženjstva je bil prvotno obli- kovan v 9. in 10. stoletju v okviru štirih sunitskih pravnih šol. Za privržence ID, ki pripadajo salafističnemu islamu, šeriat predstavlja večno veljavne in nespremen- ljive božanske norme in vrednote. Poleg tega vsako dejanje, opravljeno v skladu s šeriatom, pojmujejo kot bogoslužje – kot obliko čaščenja Alaha. V skladu s tem se tudi suženjstvo, ki temelji na šeriatu, dojema kot večni koncept, njegovo izva- janje pa kot bogoslužna izkušnja. Ponovna uvedba suženjstva, ki temelji na šeria- tu, tako za privržence ID pomeni prakticiranje monoteizma – tj. islama v njegovi čisti in izvirni obliki. Salafisti do danes menijo, da je šeriat in njegov koncept suženjstva v teoriji še vedno veljaven, čeprav ga zaradi mednarodno priznanih standardov človekovih pravic, ki suženjstvo opredeljujejo kot zločin, institucionalno ni več mogoče izva- jati. Večina salafistov v tem pogledu sledi konformistični poti: versko doktrino puščajo nedotaknjeno oz. nereformirano, hkrati pa so sprijaznjeni s sodobnim svetom, kjer številnih elementov šeriata ni več mogoče prakticirati. Tako je Savd- ska Arabija kot središče salafističnega islama leta 1962 suženjstvo prepovedala, čeprav ga vodilni verski predstavniki te države vse do danes v svojih izjavah obrav- navajo kot veljavnega (Ali 2006, 52; al-Munajjid 2004). 1 Po drugi strani pa želi mi- litantna, radikalna manjšina salafistov, tako imenovani džihadisti (to so med dru- gim privrženci ID), z uporabo sile – kjer koli je to mogoče – ponovno vzpostaviti neomejeno veljavnost šeriata in s tem tudi suženjstva. Obe skupini pravzaprav sledita istemu verskemu imperativu – za obe skupini je namreč osnovnega pome- na vprašanje o obstoju monoteizma, za katerega menita, da se zaradi svetovne prevlade zahodnih vrednot, norm in idej pač ne izvaja več v svoji čisti obliki. 2 Namen tega prispevka je prikazati razumevanje islamskega monoteizma in bo- goslužja na primeru šeriatskega suženjstva pri džihadistih – in s tem velik pomen šeriata. Gre za prikaz, kako džihadizem črpa svoje ideje tudi iz sunitske tradicije – sicer pa džihadizma ne smemo enačiti s sunitsko tradicijo, ker predstavlja mo- derno interpretacijo islamskih virov razodetja, ki močno poudarja šeriatski koncept oboroženega boja za islam (oboroženi džihad). To govori proti tistim stališčem, ki menijo, da je džihadizem z islamsko (sunitsko) tradicijo popolnoma nezdružljiv ali da z islamom sploh nima več nič opraviti – to bi ga namreč postavilo izven vsakr- šnih islamskih idej in konceptov, kar pa je v temelju zgrešeno. Poleg tega tak pri- stop tudi onemogoča resno in strokovno soočanje z idejnim ozadjem džihadizma. 1 Islamski učenjak iz Savdske Arabije šejk Muhammad Saalih al-Munajjid na svoji internetni strani „Islam Q&A“(https://islamqa.info) govori o suženjstvu kot popolnoma veljavnem in samoumevnem konceptu islama. 2 Izraz ‚zahodne vrednote in norme‘ zajema predstavo o državljanskih in človekovih pravicah, ki se je uveljavila kot posledica razsvetljenstva in francoske revolucije, zlasti v Evropi in Severni Ameriki – v tem smislu kot bivši evropski koloniji v svet zahodnih vrednot in norm spadata tudi Avstralija in Nova Ze- landija. To vključuje ideje, kot so na primer svoboda, individualizem, svoboda govora, svoboda prepričanja, enakost, pravna država, in državni model liberalne demokracije. 685 685 Gregor Hlebš - Uresničenje suženjstva s strani džihadistov ... 2. Salafistični monoteizem in koncept bogoslužja V sodobnem znanstvenem diskurzu izraz ‚salafizem‘ označuje reformno teološko smer sunitskega islama, ki je strogo usmerjena k preroku Mohamedu in na splo- šno k prvim trem generacijam muslimanov. Slednji se imenujejo al-salih al-salaf (‚pobožni predhodniki‘) in služijo kot eponim za reformni tok. Po mnenju salafistov zgodnji islam omenjenih prednikov v svoji praksi predstavlja ideal monoteizma v vseh pogledih – najbolj avtentično obliko islama, ki so jo v poznejših časih izničile nedovoljene novosti v veri in pravu. Salafisti si zato v svojem prizadevanju za čisti in neokrnjeni monoteizem nenehno prizadevajo, da bi ta islam prvih treh generacij poustvarili v čim bolj nespremenjeni obliki. To dosledno sledenje islamu al-salih al-salaf je bistvena razlikovalna značilnost v primerjavi z drugimi sunitskimi tokovi (Meijer 2014, 3–4; Ende 2005, 182–183). Izraz ‚salafizem‘ je teološki izraz in ne opisuje kakega izrazitega političnega pro- grama, temveč konkreten teološki pristop k virom razodetja islama (Hegghammer 2009, 249–250). Tako salafisti kot legitimne vire za versko in pravno prakso pri- znavajo samo Koran, hadise (zapisane prerokove besede in dejanja) in tako ime- novano ‚soglasje prerokovih tovarišev‘. 3 Ker so prerokovi tovariši islam spoznali in se o njem poučili neposredno od Božjega poslanca, imajo pri uresničevanju čiste- ga monoteizma njihove smernice – poleg Korana in hadisov – za salafiste osrednjo vlogo. Pravna mnenja štirih sunitskih pravnih šol salafisti zato priznavajo le, če se jasno sklicujejo na omenjene vire. Pri tem zagovarjajo idžtihad (samostojno skle- panje) in odklanjajo taqlid, tj. posnemanje pravnih mnenj sunitskih šol – vsaj v teoriji. Vendar se salafisti glede tega vprašanja razlikujejo, tako da dejansko velik del (med njimi vahabiti) v svoji praksi sledi hanbalitski pravni šoli (Haykel 2014, 42). Na splošno pa salafisti obstoj različnih razlag islama (tj. različnih razlag virov islama) zanikajo. Islamske vire obravnavajo kot same po sebi razumljive in zanika- jo potrebo po razlagalnem pristopu – so privrženci zelo dobesedne razlage Korana, medtem ko ga drugi muslimani pojmujejo bolj prispodobno. Prepričani so, da ob- staja samo ena resnica, ki je zapisana v Koranu in hadisih – oni pa so tisti, ki to resnico poznajo. To pomeni, da zavračajo verski pluralizem in delitev sunitskega islama na štiri pravne šole, ki neredko zagovarjajo zelo različne verske in pravne prakse. Po mnenju salafizma lahko namreč obstaja le ena, enotna verska in prav- na praksa, ki jasno izhaja iz virov razodetja (Wiktorowicz 2006, 210). Salafistična zahteva po ohranjanju čiste vere temelji predvsem na verskem pre- pričanju, da je Alah človeštvu pošiljal preroke – na primer Noeta, Abrahama, Moj- zesa in Jezusa –, da bi mu oznanili sporočilo o odrešenju, se pravi monoteizem. Vendar so ljudje zaradi namernega neupoštevanja Alahovih zakonov in ponareja- nja (z uvajanjem nedovoljenih inovacij) njegovega sporočila od monoteizma vedno znova odpadli in se obrnili k politeizmu (al-Albani [s.a.]). 4 Mohamed predstavlja zadnjega preroka v tej liniji, je tako imenovani pečat prerokov. Po Mohamedu do 3 Izraz ‚soglasje tovarišev‛ opisuje soglasno mnenje vseh tovarišev preroka o določeni zadevi. 4 Tekst al-Albanija je bil objavljen brez datuma na sunnahonline.com. Gre za zelo znano besedilo, ki je objavljeno na številnih islamskih oz. salafističnih spletnih straneh. Muhammad Nasir ud-Din al-Albani 686 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 sodnega dne ne bo več preroka, ki bi ljudi nagovarjal k monoteizmu. Za salafiste to pomeni, da morajo zagotoviti preživetje monoteizma, da ga nedovoljene ino- vacije ne bi ponovno sprevrgle v politeizem. Poleg tega vidika obstaja tudi hadis preroka Mohameda, po katerem se bo skupnost muslimanov do sodnega dne razdelila na 73 skupin (sekt), pri čemer bo le ena sprejeta v raj, vse druge čaka pekel. Ta zelo znani hadis je vključen v kanonične zbirke hadisov sunitskega islama. Za salafistično razumevanje islama ima ta domnevna prerokova napoved osrednjo vlogo. Zato v strogi razlagi monoteizma vidijo edino zagotovilo, da se bodo znašli v ‚rešeni skupini‛ (Wiktorowicz 2006, 209). Salafisti niso enotna skupina, ampak prej množica konkurenčnih skupin. Spek- ter sega od nenasilnih in apolitičnih skupin, ki si prizadevajo za čistost doktrine, do militantnih skupin, ki želijo s silo uveljaviti politični projekt kalifata. Poleg tega se izraz ‚salafizem‛ uporablja kot povzemalno poimenovanje islamističnih skupin in različic islama, ki pripadajo sunitski ortodoksiji – kar pri opredelitvi predstavlja težavo. Po eni strani je džihadistična organizacija ID opredeljena kot salafistična, po drugi strani pa kot mainstreamovski vahabizem, ki v smislu dogem in pravne doktrine sledi hanbalitski pravni šoli in mora biti umeščen v okvir sunitske orto- doksije (Watt in Welch 1980, 249). Pri oblikovanju salafizma sta pomembna Ahmad Ibn Hanbal (780–855) in prav- na šola (hanbalitska), ki jo je ustanovil. Na splošno velja za predhodnika salafizma. Salafizem se je oblikoval med drugim tudi na podlagi naukov srednjeveškega uče- njaka Taqi al-Dina Ahmada Ibn Taimiyya (1263–1328) in novodobnega islamskega reformatorja Muhamada Ibn Abd al-Wahaba (1703–1792), ustanovitelja vahabiz- ma. Vendar se je sodobni salafizem z vsemi svojimi različnimi in konkurenčnimi oblikami začel oblikovati šele v 20. stoletju, ko je Savdska Arabija postala pravi talilni lonec različnih salafističnih in islamističnih idej. Od petdesetih let 20. stole- tja naprej so namreč iz Egipta v Savdsko Arabijo zaradi političnega preganjanja prihajali številni islamistični učenjaki in intelektualci – mnogi so zasedli mesta uči- teljev na univerzah. Salafistična oz. vahabitska prepričanja in ideje so tako prišle v stik z sodobnimi islamističnimi idejami, zaradi česar je prišlo do vzajemnega vpliva. To je na koncu pripeljalo do nastanka širokega spektra salafističnih skupin, ki obstajajo danes (Wiktorowicz 2006, 222). V ta kontekst je treba umestiti tudi nastanek džihadistične ideologije, na kateri temelji ID. 5 Čeprav so salafisti razdeljeni na številne konkurenčne skupine, jih le združuje koncept strogega monoteizma (arabsko: tavhid), ki ga sestavljajo tri kategorije: 1. Alah velja za edinega stvarnika in vladarja vesolja. 2. On je vsemogočen in popol- noma edinstven. Nobene od svojih lastnosti ali moči si ne deli z ljudmi ali katero koli drugo svojo stvaritvijo. Ker je v Koranu omenjen kot vrhovni zakonodajalec, salafisti to vidijo kot lastnost, ki si je človek sam ne sme prisvajati – dolžen se je (1914–1999) je eden najpomembnejših salafističnih učenjakov 20. stoletja, ki je odločilno vplival na podobo sodobnega salafizma. 5 Vojna v Afganistanu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je močno spodbudila nastanek militantnih salafističnih in islamističnih skupin. 687 687 Gregor Hlebš - Uresničenje suženjstva s strani džihadistov ... brezpogojno podrediti Alahovim zakonom, ne da bi jih postavljal pod vprašaj, ker sam nima nobene zakonodajne moči. Božanske vrednote in norme v obliki šeria- ta so zato nadrejene vsem drugim (npr. pozitivnemu pravu oz. zahodnim vredno- tam in zakonom), so edine, ki imajo pravico do obstoja. 3. Častiti je dovoljeno samo Alaha. Strogo je prepovedano dodajati mu kakršna koli bitja in jih častiti – ta oblika odvračanja od monoteizma se imenuje širk. Drugače kot drugi muslimani pa imajo salafisti zelo stroge predstave o tem, katera dejanja že pomenijo odvrni- tev od monoteizma. Na primer molitev k pokojnim verskim avtoritetam za posre- dovanje pri Alahu – verska praksa, razširjena v sufizmu – že velja za širk (Wikto- rowicz 2006, 208–209). Tudi praznovanje prerokovega rojstnega dne – verski obi- čaj, ki je na primer razširjen med muslimani na Severnem Kavkazu – se salafistom zdi neislamsko, zlasti ker takšna praksa ni opisana v nobenem od virov islamskega razodetja. Kar se drugim muslimanom zdi le manjša kršitev šeriatskih norm ali sprejemljiv izraz ljudske pobožnosti, salafisti razumejo kot vrnitev v politeizem ali vsaj kot prvi korak v tej smeri (Ende 2005, 182–183). Ta tretja kategorija monoteizma pa gre še veliko dlje: božanski predpisi, ki izha- jajo iz Korana in hadisov, naj bi urejali vsak vidik človeškega življenja do zadnje po- drobnosti: islam tako postane skupek pravil za vse javno in zasebno življenje. V tem kontekstu je vsako dejanje, ki je opravljeno v skladu s šeriatom, bogoslužno dejanje. Obratno pa to pomeni tudi, da dejanje, ki ni opravljeno v skladu s šeriatom, velja za čaščenje nečesa drugega kot Alaha (Wiktorowicz 2006, 209). Salafisti zato sode- lovanje pri obredih in postopkih, ki jih ni mogoče izpeljati iz virov islama, štejejo za odpadništvo. V tem smislu številni salafisti tudi aktivno sodelovanje v demokratič- nih procesih razumejo kot odpadništvo – zlasti ker demokratični procesi potekajo v skladu z zakoni (pozitivno pravo), ki jih ni mogoče izpeljati iz Korana in hadisov. Salafisti razumejo vero kot večno veljavni kod, življenje pa kot neke vrste obred – vsa dejanja, odnosi in vedênje morajo biti povezani z verskimi normami in jih je treba doživljati kot bogoslužna dejanja. Ta sakralizacija vsakdanjega življenja vzbu- ja tudi prepričanje, da se od prerokovega časa na svetu ni zgodila nobena družbe- na sprememba. Družbene spremembe bi pomenile, da pravila, ki izhajajo iz virov islama, niso večno veljavna. Salafisti zato kategorično zavračajo idejo o družbenem razvoju islama in njegovem prilagajanju spreminjajočim se družbenim razmeram. Prepričani so, da je vsako versko določilo, ki ga je sunitski islam izpeljal iz Korana in hadisov, teoretično veljavno še danes – ter da upoštevanje določila in ravnanje po njem pomeni bogoslužje. Tako potekajo med salafističnimi učenjaki dolge raz- prave o klasičnih vprašanjih, kot je suženjstvo, saj v teoriji zanje koncept suženj- stva, ki temelji na šeriatu, še vedno velja – čeprav ga na ravni institucij ne morejo izvajati (Roy 2006, 240; 242; 261). 3. Koncept suženjstva v šeriatu sunitskega islama Ko govorimo o ‚šeriatu sunitskega islama‛, imamo v mislih tisto obliko islama oz. šeriata, ki se je razvila med 8. in 10. stoletjem v okviru štirih pravnih šol sunitske- 688 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 ga islama in ki do danes v teoriji ni bila revidirana – čeprav je bil šeriat praktično v vseh državah, ki so pod vplivom islama, nadomeščen, omejen ali obsežno do- polnjen s pozitivnim pravom po vzgledu zahodnega sveta. Tako je bilo tudi suženj- stvo, ki ga šeriatsko pravo dovoljuje in ureja, v 19. in 20. stoletja odpravljeno v vseh državah islamske skupnosti. Kot članice Organizacije združenih narodov so v okviru mednarodnih pogodb suženjstvo obsodile kot zločin, se zavezale k njegovi odpravi in boju proti njemu. Kljub temu pa ima šeriat tudi v današnjem času osrednjo vlogo kot referenčni vir pri vprašanju, kaj je islamsko in kaj ni – in to zdaleč ne samo pri salafistih –, zato bi bilo povsem zgrešeno misliti, da nima več pomena. To je na primer posta- lo več kot očitno avgusta 1990, ko je 45 zunanjih ministrov Organizacije islamske konference (angleško Organisation of Islamic Conference) podpisalo „Kairsko de- klaracijo o človekovih pravicah“. Ta deklaracija, ki jo je treba razumeti kot nekakšno islamsko alternativo Splošni deklaraciji OZN o človekovih pravicah iz leta 1948, je šeriatsko pravo razglasila za odločilni sklop pravil za človeštvo (Polanz 2010). Ka- irska deklaracija v svojem 11. členu sicer suženjstvo obsoja: »Human beings are born free, and no one has the right to enslave, humiliate, oppress or exploit them.« Toda v drugem delu povedi deklaracija pravi: »and there can be no subju- gation but to God the Most-High.« Tako deklaracija sicer na eni strani suženjstvo obsoja, a istočasno poudarja, da je človeštvo podrejeno Bogu. Ravno šeriat kot ‚Božji zakon‘ pa zasužnjevanje oz. suženjstvo dovoljuje. Deklaracija islamskih držav šeriatskih pravil o suženjstvu, ki so se izvajala od srednjega veka do moderne dobe, ne obsodi niti z eno besedo niti ne obravnava stoletja trajajočega trpljenja, pov- zročenega zaradi šeriatskega dovoljenja zasužnjevanja. Posebej problematično je dejstvo, da šeriatsko pravo suženjstva ni nikoli uradno odpravilo – in da določbe o zasužnjevanju, zadrževanju in trgovanju z ljudmi teoretično torej še vedno ve- ljajo. Kairska deklaracija, ki šeriat postavlja kot odločilni sklop pravil za človeštvo, povsem zanemarja dejstvo, da šeriat suženjstvo teoretično še vedno dovoljuje (Freamon 2019, 478–480). Pred prihodom islama je suženjstvo med politeističnimi Arabci, med Judi in kri- stjani na Bližnjem vzhodu že obstajalo. Islam oz. šeriat je torej na podlagi besedil islamskega razodetja le reformiral že obstoječe suženjstvo in ga ni na novo uvedel. Po šeriatu je oseba lahko postala suženj samo še na dva načina: kot ujetnik v obo- roženem džihadu ali z rojstvom zasužnjenim staršem – status staršev je samodej- no prešel na njihove otroke (Lewis 1992, 6). Ker se je džihad kot ‚oborožen boj za stvar islama‘ po definiciji lahko vodil le proti nevernikom in odpadnikom, je bilo zasužnjevanje ljudi v skladu s tem omejeno izključno na nemuslimane – vsaj v te- oriji. Zasužnjevanje drugih muslimanov je bilo strogo prepovedano. V skladu s pravili šeriata so ujete ljudi po določenem ključu razdelili med ude- ležence džihada. Nato so jih novi lastniki lahko obdržali kot sužnje ali jih ponudili v prodajo na različnih trgih s sužnji. Dvajset odstotkov plena iz džihada pa je bilo na voljo islamski državi (kalifatu) oz. islamskemu vladarju, ki je z njim financiral ne le svoj razkošni življenjski slog (harem, palače) in svojo vojsko, temveč tudi blagi- njo islamske države. 689 689 Gregor Hlebš - Uresničenje suženjstva s strani džihadistov ... Po šeriatu so bili vsi nemuslimani, ki so živeli zunaj islamskega ozemlja – na ozemlju, ki je ležalo izven šeriatske oblasti –, možne tarče za oboroženi džihad in s tem potencialni sužnji (Hughes 2017, 245). Šeriat svet deli na dve pravni obmo- čji: hišo islama (dar-al-islam) in hišo vojne (dar-al-harb). Prvo označuje vsa obmo- čja sveta, ki so urejena v skladu s šeriatom, drugo pa obsega tisti del sveta, kjer nemuslimani živijo v skladu z neislamskimi pravnimi normami. Medtem ko se hiša islama razume kot ozemlje miru in pravičnosti, šeriat hišo vojne dojema kot oze- mlje tiranije in zatiranja. Glavna ideja za tem je, da so samo Alahovi zakoni pravič- ni, vse druge pravne norme pa veljajo za krivične ali zločinske. Cilj oboroženega džihada je bil razširiti področje uporabe šeriata (torej dar-al-islam) na ves svet – in s tem zagotoviti mir po vsem svetu. Muslimani zato – kljub šeriatskemu konceptu oboroženega džihada – vse do danes svojo vero pojmujejo kot vero miru. Nemuslimani pa so se lahko nasilnemu džihadu in s tem morebitnemu zasu- žnjevanju tudi izognili. V skladu s šeriatskimi pravili je bilo namreč ‚nevernike‘ pred džihadom treba najprej pozvati k spreobrnjenju – in če so islam sprejeli, uporaba sile ni bila potrebna (Hughes 2017, 245). Vključili so jih v islamsko državo in jim dali enak pravni status, kot so ga uživali drugi muslimani. Če so ‚neverniki‘ to mo- žnost zavrnili, so bili pozvani, naj se islamu podredijo in plačajo poseben davek – tako imenovano džizjo. V tem primeru so bili nemuslimani v islamsko državo sicer vključeni, a s statusom diskriminirane verske skupine. Nemuslimani so z mu- slimanskim vladarjem morali skleniti zaščitno pogodbo, v skladu s katero so bili njihovo življenje, premoženje in njihova verska praksa (teoretično) zaščiteni, do- kler so plačevali džizjo in se zaradi svoje diskriminacije niso upirali. Če pa so ne- muslimani zavrnili tako spreobrnjenje kot tudi podreditev islamu, so jim muslima- ni v okviru oboroženega džihada lahko življenje in premoženje vzeli oz. jih zasu- žnjili. Enako je veljalo tudi, če so nemuslimani prekršili zaščitno pogodbo. Medtem so bili politeisti Arabije in verski odpadniki iz te ureditve izključeni – oni so islam morali sprejeti, izbiro so imeli samo monoteisti, npr. kristjani in judje (Hughes 2017, 243; 245). V teoriji je bilo zasužnjevanje nemuslimanov kazen in ponižanje za njihovo ne- vero in zavrnitev islama oz. prostovoljne podreditve vladavini islama/šeriata (Cla- rence-Smith 2006, 28). Če se je suženj spreobrnil v islam, to ni pomenilo samodej- ne osvoboditve. Spreobrnitev v islam prejšnjega prestopka nevere ni izbrisala, zato je pravna podlaga za suženjstvo še naprej obstajala (Lewis 1992, 57). Kljub temu pa so v okviru šeriatske zakonodaje sužnji, ki so se spreobrnili v islam, pridobili šte- vilne možnosti in priložnosti za osvoditev – musliman se je za določene grehe lah- ko pokesal samo tako, da je osvobodil islamiziranega sužnja. Na splošno je osvo- boditev islamiziranih sužnjev veljala za pobožno dejanje, ki ga je Alah na onem svetu nagrajeval. Zato je bilo sprejemanje islama med sužnji zelo razširjeno. Islam- ski učenjaki so zato institucijo suženjstva razumeli tudi kot pomembno metodo islamizacije (Clarence-Smith 2006, 22; 41; 68–69; 129; 141; 149; Lewis 1992, 6). V skladu s pravili šeriata sužnji pred svojimi lastniki niso bili popolnoma neza- ščiteni. Tako je moral lastnik poskrbeti za zdravstveno oskrbo svojega sužnja, če jo je ta potreboval. Na splošno je bilo treba sužnju zagotoviti ustrezno vzdrževanje 690 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 – v obliki primernega stanovanja, hrane in oblačil. Če lastnik sužnja tega ni storil, mu je lahko sodnik odredil, naj ustrezno preživljanje zagotovi, sužnja proda ali ga celo osvobodi. Lastnik svojega sužnja tudi ni smel preobremeniti z delom, ga mu- čiti ali pretepati brez razloga (Hughes 2017, 599). Kljub vsem zahtevam po dobrem ravnanju suženjski sistem pomeni, da mora suženj, ki ne želi izpolnjevati nalog, ki so mu naložene, ali ki od gospodarja pobegne, pričakovati posledice – sicer su- ženjstvo kot sistem izkoriščanja ne bi bilo izvedljivo. V skladu s šeriatom lastnik sužnja ne bi smel pretepati brez razloga, vendar pa fizično kaznovanje zaradi sla- bega vedênja nikakor ni bilo prepovedano – kar je konec koncev sistem izkorišča- nja tudi vzdrževalo (Clarence-Smith 2006, 4). Iz zgodovinopisja pa je znano, da so sužnje drugih ver zaradi poskusa pobega kaznovali tudi s smrtjo – sploh če so bili kaznovani javno (Flaig 2018, 113). Vendar viri islamskega razodetja o načinih ka- znovanja za pobeg molčijo, pa tudi šeriat daje le malo odgovorov – zato so imeli sužnjelastniki na tem področju veliko manevrskega prostora. Po šeriatu je suženj pod popolnim nadzorom lastnika. Tako je lahko lastnik – razen nekaj izjem – svoje sužnje ponovno prodal, ne glede na to, ali je šlo za prvo ali naslednjo generacijo. Šeriat je torej dovoljeval prodajo otrok sužnjev – vendar šele od določene starosti naprej (Erdem 1996, 52–53; El Hamel 2013, 253; Lewis 1992, 72). Sredi 19. stoletja so na Zanzibarju na trgu s sužnji na primer prodajali dečke, stare sedem let (Lewis 1992, 158). Pri sužnji je popolna možnost razpolaganja pomenila, da je morala biti svojemu gospodarju na voljo tudi spolno – to je bil del njene dolžnosti do lastnika (Ali 2017, 150). Starost, od katere je sužnja svojemu lastniku morala biti na voljo, pa po raz- iskavah ameriške strokovnjakinje za šeriatsko pravo Kecie Ali ni bila povezana s puberteto (tj. zaključkom prvega menstrualnega ciklusa), pač pa sta bili ključni zahtevi fizična sposobnost za spolne odnose in privlačnost za moške – in to je ve- ljalo za vsa dekleta, ne glede na to, ali so bile zasužnjene ali svobodne. 6 V šeriat- skih besedilih različnih učenjakov pa je bila kot najnižja dovoljena starost za spol- ne odnose z dekletom navedeno dopolnjeno deveto leto. Ta predpis je po mnenju Kecie Ali najverjetneje povezan z znanim in danes zelo kontroverznim hadisom, kjer je navedeno, da je prerok Mohamed spolno občeval z ženo Aišo, ko je bila ta stara devet let (Ali 2010, 76; 2006, 144). V skladu s šeriatom je moški načeloma lahko imel hkrati v lasti toliko suženj, kolikor si jih je lahko privoščil – moralnih omejitev ni bilo, le finančne. Moški je lahko hkrati s svobodno ženo imel neomejeno število spolnih suženj; število mo- žnih svobodnih žena pa je bilo omejeno na največ štiri. Vendar je bilo prepoveda- no imeti spolni odnos z materjo in hčerko hkrati, če je moški kot sužnji kupil obe. Enako je veljalo v primeru dveh ali več sester. Šeriat je lastniku prepovedoval tudi spolne odnose s sužnjo, ki je bila noseča z otrokom drugega moškega. Lastnik je moral zato počakati na menstrualni ciklus svoje nove sužnje, preden je imel pra- 6 Kecia Ali poudarja, da se je njena raziskava šeriatskega prava osredotočala na fazo oblikovanja sunitskih pravnih šol med 8. in 10. stoletjem našega štetja, vendar so se šeriatski predpisi glede suženj v svojih osnovnih značilnostih ohranili vse do sodobnega časa. 691 691 Gregor Hlebš - Uresničenje suženjstva s strani džihadistov ... vico do spolnega odnosa z njo (Hughes 2017, 600). Pri deviških sužnjah čakalno obdobje logično ni bilo potrebno. Tudi sužnje, ki so spolno služile svojim gospodarjem, so bile v skladu s šeriatom lahko ponovno prodane. Izjema so bile sužnje, ki so svojemu gospodarju rodile otroka. Te ženske so imele med sužnji poseben pravni položaj z nazivom umm-al- -valad (dobesedno ‚mati otroka‘). Ni jih bilo mogoče več prodati in so bile po smr- ti lastnika samodejno svobodne. Otroci, rojeni ženskam umm-al-valad, so ob roj- stvu podedovali pravni položaj očeta. V nasprotju z materjo so bili torej svobodni že za časa očetovega življenja. Seveda pa je imel vsak lastnik možnost svojo sužnjo osvoboditi in jo po tem vzeti za ženo: sužnja ni mogla biti hkrati tudi žena lastnika – to je prepovedovala prevelika razlika v pravnem položaju, saj je bila prva v mno- go slabšem položaju. Tako je na primer moški med spolnim odnosom z ženo lahko uporabil kontracepcijo (coitus interruptus) le, če je ta v to privolila. 7 Sužnja pa pri tem ni imela nobene besede. (Ali 2006, 8; 46; 2010, 166–167) 4. Uresničevanje šeriatskega suženjstva v ID Po prevzemu oblasti v večjem delu Sirije in Iraka je ID razglasila kalifat in neome- jeno veljavnost šeriatskega prava na ozemljih pod svojim nadzorom – zato je bilo kot koncept šeriatskega prava v prakso ponovno uvedeno tudi suženjstvo. ID si je suženjstvo od vsega začetka prizadevala predstaviti kot sunitsko tradicijo – in sebe kot edino predstavnico na svetu, ki je to tradicijo v celoti oživila. Uvedbo su- ženjstva je ID torej propagirala zgolj kot ponovno vzpostavitev koncepta, ki da je še vedno veljaven, vendar ga zaradi prevlade zahodnih etičnih norm in vrednot ni bilo mogoče izvajati v praksi. V argumentaciji ID so zato osrednjo vlogo dobili zakonski predpisi o suženjstvu, ki spadajo v sunitsko pravno tradicijo – okoliščina, ki jo znanstvena skupnost še danes v veliki meri ignorira. Tako je ID trdila, da je bila verska manjšina jezidov, ki so bili med glavnimi žrtvami suženjstva, zasužnje- na upravičeno, ker naj bi bili politeisti. Pri tem so se posebej sklicevali na dejstvo, da šeriatsko pravo politeistom v Arabiji ne daje druge izbire kot spreobrniti se ali trpeti nasilni džihad – to pa po šeriatu pomeni smrt ali suženjstvo. Le monoteisti, kot so kristjani in judje, imajo pravico ostati v svoji veri, če se šeriatu podvržejo (Dabiq 2014, 15). Zato naj bi bil džihad proti jezidom, ki da je bil izveden povsem v skladu z vrednotami in normami šeriata, povsem legitimen. Tudi zasužnjevanje jezidov v okviru tega džihada naj bi bilo legitimno. ID je poudarjala, da so v skladu s šeriatom jezidom dali možnost, da se spreobrnejo v islam in tako džihad preprečijo – tj. da se izognejo kazni za svojo nevero in se kot muslimani vključijo v islamsko državo (Middle East Media Research Institute 2014b). Tudi razdelitev plena – tj. jezidskih žensk in otrok – naj bi bila izvedena v skladu z veljavnimi pravili šeriata. Tako naj bi džihadisti, ki so sodelovali v vojaških akcijah proti jezidom, prejeli šti- ri petine, kalifat kot institucija pa eno petino (‚peti del‘) zajetih ljudi. Z vidika ID 7 Od štirih sunitskih pravnih šol le šafitska ženi ni dopuščala, da bi o tem soodločala. 692 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 so potem njeni vojaki imeli vso pravico, da po ustaljeni razdelitvi plena v skladu s šeriatom svojo novo lastnino (ljudi) prodajajo na trgih s sužnji. Tako dobesedno piše v propagandnem glasilu Dabiq: »Zasužnjene jezidske družine zdaj prodajajo vojaki Islamske države, kot so mušrikine [politeiste] prodajali tovariši [preroka] /…/ pred njimi.« (Dabiq 2014, 15) ID je poudarjala, da spoštuje tudi šeriatsko prepoved ločevanja mater od majh- nih otrok. Tako naj bi bilo ločevanje zasužnjenih mater in njihovih predpubertetnih otrok dovoljeno šele, ko so otroci dovolj zreli (Dabiq 2014, 15). Po podatkih iz po- ročil OZN je ID sužnjelastnikom dovolila, da matere in otroke ločijo – dečke od sedmega leta starosti in deklice od osmega naprej (UN Assistance Mission for Iraq (UNAMI) Report 2016, 10). Te starostne meje so očitno določale potrebno stopnjo zrelosti v očeh ID. Ta predpis pa tudi zelo verjetno izhaja iz šeriatskega prava, saj se po njem materino skrbništvo nad dečkom (večinoma) konča z njegovim sedmim rojstnim dnem, nad deklico pa (večinoma) z nastopom pubertete ali s poroko. Vendar štiri sunitske pravne šole niso oblikovale enotnega predpisa, tako da se lahko skrbništvo nad deklicami konča tudi pri sedmih ali devetih letih, odvisno od pravne šole (Rafiq 2014, 269–270; Hughes 2017, 151–152). Vsekakor pa je dejstvo, da so v preteklosti v islamskem svetu zasužnjene fantke na trgih s sužnji prodaja- li od sedmega leta starosti naprej – kot je bilo že omenjeno zgoraj. ID je v svoji apologiji suženjstva poudarjala, da so spolni odnosi z nevernimi ženskami, ki so jih muslimani zaradi njihove nevere ujeli v okviru džihada, z vidika šeriata dovoljeni – z deviško sužnjo takoj, z vsemi drugimi pa po čakalni dobi, ki pokaže, ali je sužnja noseča. V skladu s šeriatsko ureditvijo so bili dovoljeni tudi splošen nakup, prodaja in oddaja suženj. Prodajo sužnje, ki jo je oplodil lastnik sam, je v skladu s šeriatsko ureditvijo uradno prepovedala tudi ID (Middle East Media Research Institute 2014c). Da so imela pravila šeriatske zakonodaje za pripadnike ID dejansko pomembno vlogo, dokazujejo poročila o zasužnjenih jezidskih ženskah. Ni bilo redko, da so bile sužnje pred prodajo ali po njej testirane na nosečnost. Po pričevanjih jezidskih žensk je bila obstoječa nosečnost (večinoma) dejansko zaščita pred posilstvom. Ženske, ki so bile ob padcu v ujetništvo že noseče, so dobile določeno ‚odpustno obdobje‘ za čas trajanja nosečnosti. Da bi lahko sužnje ponovno prodali in se ča- kalnim dobam izognili, pa so jim sužnjelastniki s prisilno uporabo kontracepcijskih sredstev zanositev pogosto preprečili (Callimachi 2016; UN Security Council Report 2016, 14). Tudi v tem primeru se je ID lahko sklicevala na šeriatsko zakonodajo, ki je lastniku zagotavljala pravico do kontracepcije, sužnji pa pri tem ni dajala nobe- ne besede. Tako je ID ustvarila pravo ‚industrijo‘ spolnega izkoriščanja zasužnjenih žensk na podlagi sunitske pravne tradicije. ID je v okviru svoje propagande dajala izjave tudi glede pretepanja sužnjev. Tako je bilo dovoljeno pretepanje sužnjev v obliki disciplinskih udarcev (arabsko darb ta'deeb), medtem ko so bili pretirano nasilje in mučenje ter udarjanje sužnjev po obrazu prepovedani (Middle East Media Research Institute 2014c). Če to odločitev primerjamo s šeriatsko ureditvijo, je treba opozoriti, da ta priznava pravico moža, 693 693 Gregor Hlebš - Uresničenje suženjstva s strani džihadistov ... da disciplinsko udari celo ženo (Ali 2010, 166). To pravilo je ID omogočilo, da se je pri spolnem nasilju v celoti oprla na sunitsko pravno tradicijo. Dejstvo, da je ID dovoljevala tudi spolne odnose s predpubertetnimi dekleti, če so bile »za spolne odnose že sposobne«, je po vsem svetu povzročilo posebno ogorčenje (Middle East Media Research Institute 2014c). Kot je bilo že omenjeno zgoraj, je Kecia Ali na to pravilo naletela pri svojem raziskovanju šeriata. To šeri- atsko pravilo torej ni nastalo zaradi neke radikalne ali selektivne razlage virov is- lamskega razodetja v ID, temveč je v tej obliki obstajalo že v sunitski pravni tradi- ciji – in ga je džihadistična organizacija v pravno prakso le ponovno uvedla. ID je v svoji apologiji o suženjstvu obravnavala tudi možnost osvoboditve su- žnjev. Tako je bilo poudarjeno, da je osvoboditev sužnja, ki se je spreobrnil v islam, pobožno dejanje, ki ga bo Alah na onem svetu nagradil. Hkrati je ID trdila, da so bila zasužnjena (jezidska) dekleta, ki so se spreobrnila v islam, tudi že osvobojena in poročena pred šeriatskimi sodišči. S to trditvijo je ID svojo prakso spet predsta- vila kot posnemanje sunitske pravne tradicije, ki je osvoboditev islamiziranih su- žnjev opredeljevala kot pobožno dejanje – in statusa sužnja ni obravnavala kot nespremenljivo, trajno stanje. Zato je ID zasužnjevanje nevernikov propagirala kot metodo za njihovo islamizacijo – kot možnost, da se izognejo peklu in vstopijo v raj. Zasužnjevanje in ugrabitev so si razlagali kot »osvoboditev nevernikov iz de- žele nevere in kot pot do odrešitve ter vodenje na pravo pot« (al-Muhajira 2015, 48). Ta pogled ni sprevračanje šeriata oz. sunitske pravne tradicije, temveč je od- raz stališča, ki so ga sunitski učenjaki zastopali skozi celotno islamsko zgodovino do moderne dobe (Clarence-Smith 2006, 41; 129; 141). 5. Dojemanje šeriatskega suženjstva kot bogoslužje (ibada) Ponovno uvajanje suženjstva in njegovo natančno izvajanje v skladu s konceptom sunitskega islama sta imela za ID izjemen verski pomen – kot na splošno neomeje- na uvedba šeriatskih določb. V skladu s salafističnim razumevanjem monoteizma je bila praksa suženjstva na podlagi šeriatske zakonodaje razumljena kot čaščenje Alaha oz. kot bogoslužno dejanje. Odprava suženjstva in drugih šeriatskih določb v islamskem svetu v korist zahodnih norm in vrednot (v obliki Listine OZN o člove- kovih pravicah) pa je bila po drugi strani razumljena kot čaščenje nečesa drugega kot Alaha, kot odpad od monoteizma – torej kot širk. Po takšnem razumevanju islama na primer zasužnjevanje in spolna zloraba žen- sk, ujetih v džihadu, nista zločin, ampak ravno nasprotno – bogoslužno dejanje oz. čaščenje Alaha. Šeriat daje lastniku sužnje, ki je bila ujeta v džihadu ali kupljena na trgu s sužnji, pravico, da jo spolno izkorišča. Šeriat mu daje tudi pravico, da sužnjo zaradi prekrškov v zvezi z njenimi dolžnostmi telesno disciplinira oz. udari. To pa pomeni, da sužnjelastnik tako ravna v skladu z Alahovo zakonodajo in s tem časti svojega boga. Takšno je stališče ID v primeru zasužnjenih jezidskih žensk in deklet. 694 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 V članku New York Timesa iz leta 2015 je jezidska ženska, ki jo je kot 12-letno dekle zasužnjil in posilil njen gospodar (borec ID), izjavila, da je njen mučitelj po- silstvu dodal versko pobožnost – pred dejanjem in po njem naj bi opravil obredno islamsko molitev. Tudi sam naj bi ji razlagal, da so njegova spolna dejanja v skladu s Koranom oz. islamom in da ga bodo približala Bogu. Podobno so pričevala tudi druga zasužnjena jezidska dekleta. Lastniki sami naj bi svojo spolno zlorabo suženj opisovali kot ‚čaščenje Alaha‘ ali ‚bogoslužje‘ (arabsko ibada) (Callimachi 2015). V medijski javnosti so takšno ravnanje in izjave ID in njenih simpatizerjev razu- meli ravno kot dokaz njene neislamske narave, zlasti ker je islam (šeriat) v vseh obdobjih svojega obstoja posilstvo obsojal kot zločin in zanj predvideval stroge kazni. Težava, ki je mediji niso obravnavali, je, da posilstvo v skladu s šeriatom ve- lja za kaznivo dejanje zoper premoženje drugega (Ali 2017, 149–150; 2010, 120). Lastnik sužnje pa po sami šeriatski definiciji tega zločina ne more zagrešiti proti svoji lastnini, poleg tega mu – kot je bilo obširno razloženo – prav šeriatsko pravo daje vso pravico do spolne ‚uporabe‘ svoje sužnje, ki je zakonsko dolžna svojemu lastniku to tudi nuditi. Tako je ID spolno vedênje svojih privržencev do zasužnjenih žensk razumela kot popolnoma v skladu s šeriatom in posledično kot bogoslužno dejanje. Hkrati pa je vse muslimane, ki se s tem stališčem niso strinjali, razglasila za nevernike, ker da zanikajo osrednje določbe šeriatskega prava: »/…/ ne smemo pozabiti, da je zasužnjevanje družin kuffrov [nevernikov] in jemanje njihovih žensk za konkubine trdno določen vidik šeriata; da če bi kdo to zanikal ali zasmehoval, bi zanikal ali zasmehoval verze Korana in pripovedi preroka /…/ in s tem odpadel od islama.« (Dabiq 2014, 17) 6. Obsodba džihadističnega suženjstva, ne pa tudi šeriatskih pravil Ko je ID uvedla suženjstvo in razglasila kalifat, je na stotine muslimanskih voditeljev in učenjakov po vsem svetu ta dejanja obsodilo kot neislamska. V tako imenovanem „Odprtem pismu Bagdadiju“ (Open Letter to Baghdadi), objavljenem septembra 2014 in naslovljenem na vodjo ID al-Bagdadija, so mu odrekli vsakršno legitimnost, da bi govoril v imenu (sunitskega) islama. Med drugim je bila kot neislamska obso- jena tudi uvedba suženjstva. V dvanajsti točki odprtega pisma je zapisano: »Noben učenjak islama ne oporeka, da je eden od ciljev islama odprava suženjstva /…/ Prenovili ste nekaj, kar si je šeriat neutrudno prizadeval ukiniti in kar že več kot stoletje na podlagi soglasja velja za prepovedano. Vse muslimanske države na svetu so namreč podpisnice konvencij proti suženjstvu.« (Open Letter to Dr. Ibrahim Awwad al-Badri, alias Abu Bakr al-Baghdadi /…/ 2014, 18) Čeprav je bila obsodba suženjstva dobronamerna, so bile izrečene trditve, ki niso v skladu z zgodovinskimi dejstvi. Trditev, da se je šeriat proti suženjstvu neutrudno 695 695 Gregor Hlebš - Uresničenje suženjstva s strani džihadistov ... boril ali da ga je želel odpraviti, je zgodovinsko nevzdržna (Freamon 2019, 158). Šeriatsko pravo daje muslimanom pravico, da se borijo proti nevernikom in jih za- radi njihove nevere zasužnjujejo kot del obsežnega oboroženega džihada. Šeriat je tako dejansko ustvaril trajno versko podlago za zasužnjevanje nemuslimanov. Prav tako ne moremo govoriti o stoletnem soglasju, še posebej ker je Savdska Arabija suženjstvo odpravila šele leta 1962, pa tudi po tem so vodilne verske avto- ritete 20. in 21. stoletja – vključno z velikim muftijem (od 1993 do 1999) šejkom Abd al-Azizom ibn Bazom in šejkom Mohamedom bin Salihom al-Uthayiminom – izdajale fatve (verska pravna mnenja) v prid suženjstvu, čeprav se to ni več izvajalo (Ali 2006, 52; Freamon 2019, 490–491, opomba 81). Tako je ena od fatv, ki je su- ženjstvo podpirala, trdila, da mora suženjstvo ostati zakonito, ker je njegov namen »reformirati zasužnjene, tako da jih odstranimo iz pokvarjenega okolja in jim omo- gočimo življenje v muslimanski družbi, ki jih vodi na pot dobrote in jih rešuje iz krempljev zla /…/.« (Freamon 2019, 491, opomba 81) Fatva v podporo šeriatskemu suženjstvu, ki jo je savdska verska elita leta 2002 objavila v okviru zbirke več fatv, se tako bere kot džihadistična utemeljitev za ponovno uvedbo suženjstva v ID. Zato ni presenetljivo, da med podpisniki „Odprtega pisma Bagdadiju“ ni predstavnikov salafizma iz Savdske Arabije, zlasti ker pismo izrecno trdi, da je cilj šeriatske zako- nodaje odprava suženjstva – stališče, ki je za savdsko versko elito očitno nevzdržno. Težava „odprtega pisma Bagdadiju“ je tudi v tem, da pravila šeriatske zakono- daje, ki suženjstvo dovoljujejo in urejajo in so v teoriji še vedno veljavna, sploh niso omenjena – kaj šele obsojena. Vendar se ID sklicuje prav na ta pravila. ‚Od- prto pismo Bagdadiju“ se obsodbi šeriatskih pravil o suženjstvu izogiba – podobno kot predhodna Kairska deklaracija. Tako obe besedili suženjstvo obsojata, ne da bi obsodili ali vsaj omenili šeriatska pravila, ki suženjstvo dovoljujejo in urejajo. Kairska deklaracija je v tem pogledu še posebej problematična: če pravi, da nihče nima pravice ljudi zasužnjiti, se zastavlja vprašanje, ali to velja tudi za Alaha – ki to pravico muslimanom podeljuje v okviru šeriatskega prava. Na koncu člena 11a namreč navaja, da je podrejenost mogoča samo pred Bogom. Islamske države so skupaj z drugimi članicami Združenih narodov suženjstvo razglasile za zločin, se zavezale k njegovi odpravi in aktivnemu boju proti njemu. Vendar tega, kar je bilo določeno na državni ravni, vsa islamska gibanja in njihovi voditelji ne podpirajo aktivno. Kot kaže primer iz Savdske Arabije, je odpravi su- ženjstva nasprotovala celo verska elita. Še danes savdski islamski učenjaki menijo, da je suženjstvo veljaven koncept, in to mnenje širijo v svojih spletnih publikacijah. Med njimi je na primer savdski učenjak šejk Muhammad Saalih al-Munajjid, ki vodi znano salafistično spletno stran „Islam Q&A“ (https://islamqa.info). V bese- dilih, objavljenih na tej spletni strani, ne pušča nobenega dvoma, da je spolno suženjstvo v skladu s šeriatskim pravom in s tem z islamom. Sicer pa prihaja do zaključka, da v modernem svetu pogojev za suženjstvo ni več. Ker ni več džihada in ker so islamske države podpisale mednarodne sporazume o prepovedi suženj- stva, so sužnji v smislu šeriatskega prava postali zelo redki. Al-Munajjid to vidi kot slabost sodobnega islama (al-Munajjid 2002). 696 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 Odobravanje šeriatskega suženjstva ni omejeno samo na salafiste oz. džihadi- ste. Tako je na primer egiptovska profesorica teologije (na univerzi Al-Azhar) Suad Saleh v televizijski oddaji na ‚Hayat TV‘ spolno suženjstvo odobravala. Kontekst njenih izjav o tem so bila dejanja arabskih moških, ki imajo zunajzakonska razmer- ja in se ob tem sklicujejo na šeriatska pravila o konkubinatu. Profesorica Suad Sa- leh je takšno zlorabo šeriata obsodila in pojasnila, da so lahko spolne sužnje le ženske, ki so ujete v ‚pravični vojni‘ (džihadu). Tako je Salehova v zvezi z ženskami, ujetimi v džihadu, dejala: »Da bi jih ponižali, postanejo last /…/ muslimana in z njimi imajo lahko spolne odnose tako kot s svojimi ženami.« Navedla je primer, da bi bila vojna proti Izraelu, »ki krade zemljo in izvaja agresijo proti ljudem in njiho- vi veri«, pravična vojna (Middle East Media Research Institute 2014a). Posredno je namignila, da bi lahko judovske ženske v morebitni vojni proti Izraelu vzeli za plen in jih spolno zlorabili. Izjave so bile objavljene skoraj istočasno z objavo „Od- prtega pisma Bagdadiju“. Omenjeni primeri kažejo, da je sama ideja o šeriatskem suženjstvu v teološkem mišljenju določenih krogov sodobnih islamskih učenjakov še vedno prisotna – vendar ni povsem jasno, v kateri dimenziji. Tako islamska (su- nitska) duhovna kot tudi politična elita po vsem svetu šeriatskih pravil, ki so ID služila kot verska in pravna podlaga za uvedbo suženjstva, do danes ne znata jav- no poimenovati in obsoditi – to dejstvo je treba upoštevati, da bi razumeli celotno razsežnost argumentacije ID. Džihadisti se tako pri uvedbi suženjstva sklicujejo na sunitska pravila šeriata, ki niso bila nikoli versko obsojena in so tako teoretično še vedno veljavna. Ko je ID v celoti obnovila šeriat in razglasila kalifat, tj. sunitsko oblast, ki je v skladu s šeriatom pooblaščena za razglasitev in vodenje napadalne- ga džihada, so džihadisti po lastni presoji zopet ustvarili pogoje za lov na sužnje in splošno vpeljavo suženjstva po šeriatskem konceptu (March 2013, 114). 8 7. Zaključek ID je z uvedbo suženjstva izvajala pravne norme, ki so bile že oblikovane v okviru štirih sunitskih pravnih šol in so v praksi obstajale vse do moderne dobe. Šeriatsko pravo suženjstva ni nikoli uradno odpravilo ali versko obsodilo, tako da določbe o zasužnje - vanju, zadrževanju in trgovanju z ljudmi teoretično še vedno veljajo. Tako so bili iz sunitskega pravnega izročila prevzeti predpisi o zasužnjevanju in ravnanju z zasužnje - nimi ljudmi, vključno s predpisi o spolnem izkoriščanju, kontracepciji in kaznovanju, definiciji posilstva itd. – in na tej podlagi je ID v sedanjosti ustvarila pravo ‚industrijo‘ spolnega izkoriščanja žensk in otrok. Kot smo prikazali, ID v tem primeru sunitskega pravnega izročila nikakor ni izkrivljala ali napačno razlagala, temveč ga je le skrbno izvajala. Ta okoliščina navsezadnje govori proti mnenju, da ID s sunitsko tradicijo nima nobene povezave ali da je okvir islama v celoti zapustila. Je pa treba poudariti, da čeprav se je ID glede suženjstva sklicevala na sunitsko pravno tradicijo, tovrstne dži- hadistične organizacije ne velja kar enačiti s sunitsko tradicijo oz. ortodoksijo. 8 Po šeriatu se je ofenzivni džihad za podreditev nevernikov – in s tem tudi lov na sužnje – lahko izvajal le pod vodstvom zakonitega kalifa. 697 697 Gregor Hlebš - Uresničenje suženjstva s strani džihadistov ... al-Albani, Muhammad Nasir ud-Din. [s.a.]. The Origins of Shirk. Sunnahonline.com. http:// sunnahonline.com/library/beliefs-and- methodology/77-the-origins-of-shirk (prido- bljeno 1. 6. 2023). Ali, Kecia. 2006. Sexual Ethics and Islam. Feminist Reflections: Qu’ran, Hadith and Jurisprudence. Oxford: Oneworld Publications. – – –. 2010. Marriage and slavery in early Islam. Cambridge: Harvard University Press. – – –. 2017. Concubinage and consent. Internation- al Journal of Middle East Studies 49, št. 1: 148–152. Callimachi, Rukmini. 2015. ISIS Enshrines a Theol- ogy of Rape. The New York Times. 13. 8. htt- ps://www.nytimes.com/2015/08/14/world/ middleeast/isis-enshrines-a-theology-of-rape. html (pridobljeno 1. 6. 2023). – – –. 2016. To Maintain Supply of Sex Slaves, ISIS Pushes Birth Control. The New York Times. 12. 3. https://www.nytimes.com/2016/03/13/ world/middleeast/to-maintain-supply-of-sex- slaves-isis-pushes-birth-control.html (prido- bljeno 1. 6. 2023). Clarence-Smith, William G. 2006. Islam and the Abolition of Slavery. London: Hurst and Com- pany. Dabiq. 2014. Islamic State Magazine. Clarion Project. http://media.clarionproject.org/files/ islamic-state/islamic-state-isis-magazine-Is- sue-4-the-failed-crusade.pdf (pridobljeno 1. 7. 2017). El Hamel, Chouki. 2023. Black Morocco: A History of Slavery, Race, and Islam. Cambridge: Cam- bridge University Press. Ende, Werner. 2005. Saudi-Arabien – Reformen als extreme Gratwanderung. V: Hans Zehet- mair, ur. Der Islam: Im Spannungsfeld von Konflikt und Dialog, 177–196. Wiesbaden: VS Verlag für Sozialwissenschaften. Flaig, Egon. 2018. Weltgeschichte der Sklaverei. München: C. H. Beck. Freamon, Bernard K. 2019. Possessed by the Right Hand: The Problem of Slavery in Islamic Law and Muslim Cultures. Studies in Global Slavery 8. Leiden: Brill. Hegghammer, Thomas. 2009. Jihadi-Salafis or Revolutionaries? On Religion and Politics in the Study of Militant Islamism. V: Roel Meijer, ur. Global Salafism: Islam’s New Religious Move- ment, 244–266. London: Hurst and Company. Hughes, Thomas Patrick. 2017. A Dictionary of Islam. [s.l.]: Hansebooks. Lewis, Bernard. 1992. Race and Slavery in the Mid- dle East. Oxford: Oxford University Press. March, Andrew F. 2013. Constitutionalism. V: Gerhard Bowering, ur. The Princeton Encyclo- pedia of Islamic Political Thought, 112–115. Princeton and Oxford: Princton University Press. Meijer, Roel. 2009. Introduction. V: Roel Meijer, ur. Global Salafism: Islam’s New Religious Movement, 1–32. London: Hurst and Company. Middle East Media Research Institute. 2014a. Al-Azhar Professor Suad Saleh: In a Legitimate War, Muslims Can Capture Slavegirls and Have Sex with Them. 14. 9. https://www.memri.org/ tv/al-azhar-professor-suad-saleh-legitimate- war-muslims-can-capture-slavegirls-and-have- sex-them (pridobljeno 2. 3. 2021). – – –. 2014b. ISIS Justifies Its War on Yazidis: We Called on Them to Convert to Islam First. Video Nr. 4438, 20. 8. https://www.memri.org/tv/ isis-justifies-its-war-yazidis-we-called-them- convert-islam-first (pridobljeno 2. 3. 2021). – – –. 2014c. Islamic State (ISIS) Releases Pamphlet On Female Slaves. MEMRI’s Jihad and Terror- ism Threat Monitor (JTTM), 04. 12. http:// www.memrijttm.org/islamic-state-isis-releas- es-pamphlet-on-female-slaves.html (prido- bljeno 2. 3. 2021). al-Muhajira, Umm Sumayya. 2015. Slave-girls or prostitutes? Dabiq 9: 44–49. http://media. clarionproject.org/files/islamic-state/isis-isil- islamic-state-magazine-issue%2B9-they-plot- and-allah-plots-sex-slavery.pdf (pridobljeno 1. 7. 2017). al-Munajjid, Muhammad Saalih. 2002: He hired a woman to serve him then he agreed with her that she would be his slave. Islam Question & Answer. 3. 9. https://islamqa.info/en/26067 (pridobljeno 1. 6. 2023). – – –. 2004. What is the ruling on intimacy with slave women? Islam Question & Answer. 18. 3. https://islamqa.info/en/answers/13737/what- is-the-ruling-on-intimacy-with-slave-women (pridobljeno 1. 6. 2023). Kratica ID – Islamska država (džihadistična organizacija). Reference 698 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 Open Letter to Dr. Ibrahim Awwad al-Badri, alias ‚Abu Bakr al-Baghdadi‘, and to the Fighters and Followers of the Self-Declared ‚Islamic State‘. 2014. The Royal Islamic Studies Centre. 19. 9. https://rissc.jo/wp-content/up- loads/2019/04/Letter_to_Baghdadi-EN.pdf (pridobljeno 5. 10. 2022). Polanz, Carsten. 2010. Die Kairoer Erklärung der Menschenrechte im Islam. Vortrag zum IGFM- Seminar „20 Jahre Kairoer Erklärung der Men- schenrechte im Islam“ am 11. September 2010 in Frankfurt am Main. Internationale Gesells- chaft für Menschenrechte. 11. 9. https://www. igfm.de/die-kairoer-erklaerung-der-men- schenrechte-im-islam/ (pridobljeno 1. 6. 2023). Rafiq, Aayesha. 2014. Child Custody in Classical Islamic Law and Laws of Contemporary Muslim World. International Journal of Humanities and Social Science 4, št. 5: 267–277. https://www. ijhssnet.com/view.php?u=http://www.ijhss- net.com/journals/Vol_4_No_5_ March_2014/29.pdf (pridobljeno 1. 6. 2023). Roy, Olivier. 2006. Der islamische Weg nach West- en: Globalisierung, Entwurzelung, Radika- lisierung. München: RM Buch und Medien. UN Assistance Mission for Iraq (UNAMI) Report. 2016. A Call for Accountability and Protection: Yezidi Survivors of Atrocities Committed by ISIL. The Office of the High Commissioner for Human Rights. 12. 8. https://www.ohchr.org/ Documents/Countries/IQ/UNAMIRepor- t12Aug2016_en.pdf (pridobljeno 10. 3. 2021). UN Security Council Report. 2016. »They came to destroy«: ISIS Crimes Against the Yazidis. UN Security Council. 15. 6. https://www.security- councilreport.org/atf/cf/%7B65BFCF9B-6D27- 4E9C-8CD3-CF6E4FF96FF9%7D/A_HRC_32_ CRP.2_en.pdf (pridobljeno 10. 3. 2021). Watt, William Montgomery, in Alford Tolbert Welch. 1980. Der Islam: Mohammed und die Frühzeit, Islamisches Recht, Religiöses Leben. Stuttgart: Kohlhammer. Wiktorowicz, Quintan. 2006. Anatomy of the Salafi Movement. Studies in Conflict and Ter- rorism 29, št. 3:207–239.