142
Še nekaj o vroku.
Gosp. Terstenjak je najpred mislil, da se mora pisati virooki, to pa je po vsi pravici ovrgel. Potem pa je djal, da je „uroki" prava pisava. Jaz pa menim, da je prava pisava:   vrok, vrok i, vročen,   ker sem te misli, daje fiostavljeno iz predloga v in ne iz u in pa iz samostavnika rok od rek kakor potok od p o-te k.    Na Gorenskem je ta stvar vsakdanja   in kolikor  jaz za gotovo vem,   se govori: „vrok imam"; „vročen, vroena sem"; „on me je vročil, ona me je vročila". Kadar so doma kako živino kupili, ali pa kadar je kako   živinče storilo,   in   ko   smo se čudili ali pervikrat živino gledali, smo vselaj mogli,  preden smo kaj pregovorili, reči: „ne   bodi   vročen mojih oči;   to tele — postav. — je kaj lepo". Te besede se morajo zlasti takrat reči, kadar se kdo komu čudi. Tudi človek človeka vroči.    Mladeneč, kadar kam dalj od doma gre in se boji, da bi ga kdo ne vročil, vtakne za slamnik ali klobuk bri-njevo vejico (Wachholderzweig), da se ga vrok ne prime. Tudi tukaj po Varaždinu sem dokaj slišal od vrok a.   Kar vem, povem. Človek človeka „vurči" ako ga dolgo gleda. Tedaj ga začne glava boleti, in ako bi tako, kadar ga glava boli, zaspal, bi koj umrl. Babe znajo vodo   ;,za viiroke" napraviti.    Kogar glava boli, mora iti sam po vodo in ne   sme se   ogledati.    Baba  ide   v kuhinjo   in nekaj (kaj ? še nisem zvedil, morebiti pa bom) moli in vrže tri žive oglje (žeruče vuglene) v vodo in prinese bolniku. Zdaj mora tri— pot piti in se po sencu (slepom oku)   in   po  ušesu  trikrat pomočiti in roke prati; po tem ozdravi. Neki gluhec je tukaj, ki vroke ozdravija. On gre tripot okoli hiše, nekakšne molitve moli,   napravi vodo in dene na njo tri   oglje  in pa strelo na spodobo kamena in reže v lonček. Kadar domoli in zreže in okoli  hiše   odide,   gre   v hišo pa kljuko  (kvaku) namoči s to vodo in betežniku da, da trikrat pije, in namoči mu pete, sence in uho trikrat. — Drugi pa  so mi   pravili, da more on naj lože „vurčiti", ki ima obrvi ali   žolte  ali pa skup zraščene, in pa tisti, ki v cerkev na ene vrata noter dojde,  na drage pa ven ide. Kdor se čudi kaki živini, ako je baba  poleg,   zreče  mu   „v r.. i   su   ti   oči   kak raku." — Neka baba pa dela tako vodo za viiroke, da dene v lonček vode in posvečene vode in malo vina. Potem dene tri ključe v ogenj, dokler se ne zažare, zdaj jih dene v vodo in v vodo   tudi dene   ovsa in oglja.    Ako   se  oves „na špicu" obrne, tedaj je ?5vurčen", ako se pa drugač obrne, pa ni;   ako grejo oglji pod vodo,  je človek „vurčen", ako ne idejo, pa ni.  Zdaj vliva ono vodo skoz nože in vilice in
gre trikrat okoli hiše in moli. Kadar dojde do vrat, poškropi tripot vrata in namoči ključenico in ključ; potem vrže v hiši vsak ogelj v en kot, in ako kteri preostane, onda ga na vrat zakoplje in ključe čez streho vrže, oves pa da kravam ali pa ga v torbico zešije in dene betežniku na vrat. Še le zdaj mu da vode piti. — Govori se pa: „on me je vurčil"; ;,ona me je v ur čila" ali pa: „on me je v rekel"; „ona me je vrekla". Doli v Petrinji pa govore: ;,on me je ugovori o", „ona me je ogovorila". Vur-čiti pa ni nič drugega po mojem mnenji, kakor vročiti. O ker je naglas zgubil, je izpadel, kakor postavimo: govore: nemrem na mestu ne morem. Glagolj vročiti pa je postal iz samostavnika vrok — i — ti, kakor točiti iz to—ki — ti; ravno tako pridavnik vročen, -čna, -čno iz vrok, kakor sočen, -čna, -čno iz sok; itd.
M. Valjavec.