št. 17.
Nedelja 25* aprila
1937
Wtnkler Venceslav:
Grad na Peskovcu
Pred vasjo je začel župnik moliti. Jure se je za trenotek ustavil ia se počasi odkriL Kadiar človek moli mora biti odkrit. Dolgi lasje so mu zaplapolali v burji. Takoj naslednji trenutek jih je pokril led.
»Sveta Marija... je molil z zamolklim glasom.
pili na prag. Tudi prekrižali ao se, ko je Sla krsta mirno.
»Spet je Jure doma,« so se vasrado-stili otroci.
Jure pa ni videl nikogar. S sklonjeno glavo je šel za župnikom in cerkovnikom Nekje sredi vasi se jim je pridružilo še
P/nmT~
Misli so se mu zmešale v nerazločno gnečo. Ena sama je rasla iz mraza in burje: mati, mati... Nekaj sladkega ga je obšlo. Vrgel je palico v sneg in prijel materino krsto z obema rokama, ka_ kar bi nosil otroka v naročju. Obraz je pritisnil prav na les in ga poljubil Zdelo se mu je, da gresta z materjo nekam daleč, daleč...
Prišli so v vas. Burja je stisnila poti v ozko gaz. še ta je bila ponekod zame-tesna. Pri hišah so komaj razločevali tesna okna. Za okni so se gnetli človeški bbrazL Ljudje so opazovali pogreto. Pri nekaterih hišah bo odprli vrata in sto*
nekaj mož. Takrat se je Jure zbudil in jih hvaležno pogledal.
Ko so spuščali mater v grob, je molčal Od začetka se mu je zdelo, da ni vse prav, potem je sklonil glavo in se zasolzil Dolgo je ostal na grobu. Ko je vstal, je bil popolnoma pokrit % ledom Obrnil se je, vse se je lomilo na njem Toda ni se zmenil za to. Mislil je na mater. S težavo je stlačil kučmo n» glavo. Vse mu je zmrznilo.
Ljudje so gledali skozi okna, kako je sel po vasi. Bil je sklonjen, kakor bi nosil težko brezne.
Spaminili so se, kako se je včasih smejal Zdaj je pa tako žalosten. Stopili so od oken in rekli, da je hudo na svetu ...
8. JURE GRE NA GRAD
Potem se ni zgodilo nič posebnega.
Zima je umrla, z njo Juretova mati in še mnogo drugih. Potem je prišla po. mlad s teiloham in zvončki. Pa sonce seveda .
Jureta ni bilo. Ljudje so se čudili. Laihko, da je kje v hribih pozimi umrL Ne, še je živel. Lovec, ki je zašel za Racno goro, je pravil, da je naletel na njegovo sled. še celo njega samega je našel, govoril je z njim. Kdaj pride v dolino? Nič se ne ve. Morda jutri, morda že danes.
Pa danes gotovo še ne.
In tudi jutri ne ...
In je usahnilo leto za leto, Jureta pa le na bilo. Po vaseh so že skoraj pozabili nanj, sag se niti tega niso hoteli spominjati, kako so gradili grad na Peskovcu.
Ko pa je šlo nekoč spet na pomlad, se je prikazal Jure z medvedom. Postarala sta se oba. Jure je bdi ves kosmat in divji in medved se je komaj vlačil z^ njim.
»Kaj bo zdlag?« so vprašali ljudje.
»Nič ne bo,« je povedal Jure. »Malo bi še rad v miru živel«.
Toda tak mir.
Hodil je od vasi do vasi. Dolgo je molčal Samo ogledoval je vse. Sedel je kje kraj poti. Oba z medvedom sta brundala nerazumljivo pesem. Včasih se je medved vzdignil in šel sam po poti. Ljudje so se ga od začetka bali, pozneje je pa postal že kar domač. Samo sence sta iskala oba, kakor bi bila nekaj bolina.
Koča pod Pečnlkom je še zmeraj sta. la. Nekaj let je bila prazna. Nihče se ni nastanil v njej. Bali so se vsi, da bi se Jure vrnil. Niti grajski se niso zmenili zanjo. Pustili so, da je počasi razpadala.
Ko se je Jure vrnil, jo je očistil in popravil Naselila sta se v njej z medvedom.
In so teMi dlnevi.
Počasi je pa začel Jure govoriti Tisto pa, kar je govoril je bilo uporno in hudo.
Prišel je v vas, naslonil se na kak jflot in gLodai in govoril.
Zakaj je grad na Peskovcu? Zakaj sta tlaka in desetina? Tam pod Racno goro je toliko sveta, tam nihče ne pobira desetine, tudi na tlako ne hodi nihče
»Molči! Hujskaš!« je rekel župan Ravšelj.
»Če je pa res,« se je branil Jure.
»To je bilo včasih. Le tako se ti zdi. Jure, mi smo pa čisto zadovoljni«
Jure ga ni poslušal, sam zase je hodil po vasi. Župan Ravšelj mora tako govoriti, drugače bi pa župan ne bil. Z grajskimi vleče. Jure je govoril, medved je hodil z njim in mu pomagal. Ljudje so najprej pridno prikimavali, ko so pa presodili, da ni nikogar blizu, so se razodeli in povedali:
»Prav imaš, Jure!«
Jure je bil zadovoljen. Nekaj se bo zgodilo.
Prišlo je poletje.
Nekega večera, ko se je Jure vračal pod Vidmom domov, je začuden obstal Pod Pečnikam je gorelo.
»Moja koča!« je vadihnil
Prav nič se mu ni mudilo. Počasi je šel, sredi polja se je še ustavil. Naslonil se je na gorjačo in gledal v ogenj.
Mimo so prihiteli kmetje.
»Juire, koča!«
»Naj zgori!« je zamolklo prikimal.
Nekaj časa so kmetje molčali, nato so skrivoma povedali:
»Grajski so jo. Vse popoldne so te iskali«.
»Kakor hočejo,« je mislil Jure.
Šel je k županu Ravslju.
»Talko in tako. Grajski so mi kočo za* žgali, girajski naj mi novo napravijo. Tako bi bilo po pravici! Star sem že, prav res se mi ne ljubi hoditi po grmovju. Tako kočo, kakor je bila. Ti si rih-tar in veš, kako se to naredi. Pojdi v grad in povej, da ni bilo prav, da so jo zažgali.
»Toda, Jure, ti vendar ne hodiš na
tlako!«
»Saj to je vse eno. Koča je bila moja«.
Zastonj, župan Ravšelj se ni dal pregovoriti. Odlkimavai je in odkimava! »Tak žiupan!« je vzdignil Jure gorjačo.
Ko so pa le vsi ljudje silili, je povedal čez nekaj dni biriou Lozeju. Birio se je smejal. Razložil je Juretovo mi« lostljivemu gospodu valpbu Šparenihleku.
»Kaj bo njemu koča! V grad naj pride stanovat Prostora je dovolj, tako mu ee je krohota! valpet.
Biiriči so našli Jureta na vasi in bo mu povedali, tam ga grajlaki vabijo.
Jure se je čudno namirdinil, povesili je glavo. Nekaj časa je premišljeval, nato se je nasmehnil in ponižno rekel:
Gospoda so dobri. Bom pa prišel. Malo se moram še pripraviti. Kar s hriba ,na hrib ne morem na grad«.
Vsi ga niso razumeli, nekateri pa. Bi-riči so povedali Šparenbleku, kako je je odgovoril in se je takoj nehal smejati. Ukazal je, naj dobro zaprejo grajska vrata. Hlapci so ubogali. Prvi dan so bila vrata zastražena, drugi dan tudi še, potem so pa postali vsi brezskrbni. Mislili so, da se ne more zgoditi nič hudega, če pride kak tlačan v grad.
Jure je pa spet hodil po vaseh.
Nekam oživel je. Stara lica so se mu pomladila. Gteis mu je postal bolj jasen. Hodil je krepko kot mlad fant, še gorjače ni maral več. Tudi medved Marko Šumrada se je okrepil. Pravili so, da vesta za čudežen studenec, da sta se napila žive vode.
Pa ljudje tudi. Zmeraj več se jih je zbiralo okoli Jureta. Pravili so, da pojdejo na gostijo.
Samo župan Rarvšelj ni hotel. .
»To ni dobro,« je rekel, »nič se ne bo zgodilo. Kdaj je še bil kmet gospod?«
Takole na večer so bile vse vasi polne ljudi. Jure je hodil od kmeta do kme- [ ta in razkladal, kako bo nia gostiji. Ne- 1 koliko so se smejali, nekoliko so bili resni. Ko je župan Ravšelj videl, koliko ljudi se je Zbralo, se je še on odločil.
»Naj bo, grem še jaz zraven. Nemara pa le bo kaj ... «
Jure se mu je skrivoma smejal.
Zadnji dan navsezgodaj so pa pritekli k Juretu:
»Jure, Jure, medved!«
»Kaj je z njim?«
»Ubili so ga!«
Jure je razsrjen Skočil na po..
»Kdo? kje?«
»Za vasjo so ga našli. Preboden je. Najbrže so ga grajski. Kdo drugi bi se ga uipail? Toda močni so pa le, medveda ubijejo...
»Veliko psov, zajčja smrt«, se je stre. sal Jure.
Potem je izginil. Ni ga bilo do večera.
»Kaj pa zdaj?« je rekel župan Ravšelj. »Medveda so grajski že ubili, nas pa še bodo. Jaz že ne grem na gostijo«.
Kalkor župan, tako kmetje. Pa so do kmetje rekli, da ne gredo.
Zvečer jih je prišel Jure klicat. Skrili so se mu. Takoj je vse razumel. Milo se mu je storilo, že je hotel pustiti vse skupaj. Takrat je videl, kako so na Pe-sfcovou prižgali luč.
»Grem pa sam!« je zaikilioal
Ko je odlšei, so prišli kmetje iz hM. Najprej so videli samo temen Peskovec. Potem je nastal krik. Natančno se je razločil Juretov glas. Nato je vse zagrnil moten šum.
To je vse?« so se vpraSali kmetje.
»Nič se ne bo zgodilo,« se je oddahnil župan Ravšelj.
Tisti trenutek se je na hribu nekaj zasvetilo. Najjprej kot lučka, nato kot majhen ogenj. Čez nekaj časa je tisti ogenj razširil roke na vse strani. Bil je kot velik rdeč ptič. Nazadnje je bil ves Peskovec mogočen kres.
Kmetje so sklonili glave in molčaffl. Bilo jih je sram.
Jureta pa nti bilo več nazaj. Morda je umrl ,morda je odšel kam pod Racno goro, Bog ve ...
Tudi gradu na Peskovou ni več... '
(Konec.)
Josip Vandot:
Tjada
Rodil se je v naši gorski vasi in pri krstu so mu dali ime Matevž. Rasel je kot goba v gozdu in je bil čokat, kot je čokata goba v gozdiu. Ze ko je pričel hoditi v šolo, je imel široka pleča in široke dlani na rokah, da bi se ga bili morali tovairiši v resnici bati, ker je
dal, da je močan. Bil je tako dobrodušen, da je še celo na poti vselej pazil, da ni pohodil sirotne mravlje.
Ljudje so brž pozabili, da mu je bilo Matevž ime. Za njih je bil samo Tjada, ker je skoro na vsako vprašanje odgovoril prav kratko: »Tjada (seveda)«. Ime se ga je prijelo že v rani mladosti in ga je spremljalo ves čas, ko je hodil v šolo, in ga spremlja še danes, pa naj živi sam Bog ve v kateri vasi. A prav nič se ni jezil, da so ljudje pozabili njegovo krstno ime, novo ime mu je bilo prav tako po godu, kakor da so ga tako klicali že tedaj, ko je bil v zibcli.
Z muko in težavo se je prerinil skozi edina dva razreda, ki ju je imela šola v naši vasi. Ker doma ni bila miza kdo ve kako dobro pogrnjena, je šel v hribe služit za pastirja, ko mu je bilo deset let. Tiada je pastirčeval in se je popolnoma pobratil z živino, ki jo je pasel po gorskih samotah. Z njo st je
veliko pogovarjali, z ljudmi pa je govoril le malo, ker sploh ni vedel, kako naj govori z ljudmi. RaJbil je le svojo staro besedo »tjada« itn s to besedo se je vedno rešil iz zadrege, če se pri pogovoru ni znal obrniti ne sem in ne tja.
A v hribovski vasi je pasel le dva meseca. V črrni noči mu je bradat nepridiprav ukradel iz hleva najlepšega pitanega jaroa. V jutru je gospodar rohnel, da se je bliskalo. Tjada pa je ponižno stal pred njim in je bil v takšni zadregi kakor še nikoli v življenju. Hotel je govoriti in povedati, da je sno či videl kosmatega nepridiprava, ki se je nekam čudino smukal okrog hlevskih oglov. A besede so mu kakor navadno obtičale v grlu.
gospodar. »S tatom si se zvezal in dobiček za ukradenega jarca si bosta delila. Le reci. če moreš, da to ni res! Le reci, nepridiprav!«
»Tjada,« je odgovoril Tjada in je bil ves rdeč. Gospodar ga je srdit obrnil na vse strani in ga pognal iz hiše.
Žalosten je odšel Tjada iz kmetove hiše, kjer se mu je tako dobro godilo. Napotil se je naravnost v gorske gozdove, odkoder so prihajali veseli glasovi drvarskih sekir. Ponudil se je drvarjem v silafbo in sprejeli so ga
drvarfika. Prinašal jim je vode, delal ogenj, pomagal pri kuhi in se obenem učil vsega, da postane nekoč umen drvar. Hodil je v dolino po živež, a vsakokrat ga je spremljaj pes, ki je bil strašno grdogled in ne dosti manjši od teleta.
Teden dni je že služil za drvar čl ta, ko se je proti večeru vračal iz doline, natovorjen s težkim, polnim nahrbtnikom. Pes je stopa! pribuljeno za njim in neprestano ovohaval Tjadin nahrbtnik. Tam je bil v papir zavit velik kos mesa, ki si ga bodo drvarji privoščili za jutranji prazaiik. A to meso je ščege-talo grdogledega psa, da ni mogel več prestajati. Navalil je "na Tjada, ga prekucnil, pošteno povaljal po tleh, zgrabil nahrbtnik, ga pametno razvezal in kot bi trenil, požrl ves kos mesa,
Tjada se je pobral, zavezal nahrbtnik, si ga zopet oprtal in še] dalje. Drvarji so kajpak rohneli, ko ni bilo mesa in ne denarja. Mikastili so Tjada, ki pa spet tli znal govoriti, kakor bi bilo treba, in se mu je pes smilil, ker je, vedel, da ga drvarji pobijejo, če izvedo resnico.
»Ti si nam ukradel denar in ga ^kril kdo ve kam, a mesa še kupil nisi«, so vpili razjarjeni drvarji. »Ti si tat, le priznaj, da si tat!«
»Tjada«, je odvrnil Tjada v svoji veliki zadregi.
Drvarji so ga nagnali in še vesel je bil. da ga niso nabili s kolci, ki so jih vihteli nad njim. Vso noč je taval po
črnih, gluhih gozdbvih, d!a sam ni ved d,
kod blodi. Ko je posvetila jurtimja zarja, je stopil iz gozda in zagleda j pod sabo neznano vasico. Stopil je v prvo hišo, kjer je stanoval brkat čevljar, ki je že navsezgodaj s kladivom tollkel po kopitu.
čevljarju se je Tjada zasmilil in ga je sprejel v svojo hišo za čevljarčka. Tjada, se je dobro uči] in godilo se mu je prav imenitno. Preglavico mu je delal le čevljarski sinček, ki je bil velik zmazek, dasi je štel že pet let. Tjada ga je moral vsak dan trikrat voditi na iz-prehod in pri tem delati vesel obraz, dasi mu je zmazek neprestano kazal svoj dolgi jezik.
Peti teden je bil Tjada za čevljarčka, komu je zmazek na izaprehodu ušel. Zabredel je med robidlnice, preklal si vse hlače, na dlvoje pretrgal jopič in izgubil klobuk, Takega je privede! Tjada k očetu, ki je sfMepaj z rokami in je bii ves prestrašen, ker je zmazku kri tekla po raeprasikanem obrazni.
»Tjada me je«, se je zlagal zmazek joka je.
»Alj si ga re3?« je vprašal čevljar in dvignil kneftro.
»Tjada«, je odgovoril Tjada, ker mu v hudi zadregi spet ni mogla priti nobena druga beseda na jezik, čevljar je s kneftro zapodil nesrečnega čevljarčka iz hiše in Tjada spet ni vedel ne kod ne kam. Tri dni je hodil lačen in truden po svetu in je četrti dan zabredel v gozd. Pot ga je privedla k logarjevi hi-
p/«.vat
Si ki ker je od lakote že medleval, je
stopil v hišo isn poprosil za košček kruha.
Logarju se je prikupil na prvi pogled im pridržal ga je pri sebi za pasjega hiajpSka. Pri hiši je bilo sto psov in Tjada je moral paziti nanje in gledati, da niso ušli iz svojega hleva. Nosil jim je hrano in jih čebljal po glavi, ker so mu bili psi najlubše živali na svetu. Godilo se mu je tako imenitno, da je sam pri sebi že trdno Sklenil, da sfltane vse življenje pasji hlapček.
A že četrti dan j ©prišla nesreča. Tjada je stopil prav trdo velikemu psu na nogo. Pes je zatulil, ker ga je zabolelo, a je mislil, da ga je popadel volčjak, ki je mahljal z repom prav blizu njega. Togota ga je pograoila, pa je navalil na volčjaka. A temu vse to ni bilo všeč in se je zagrizel v nasprotnika. Vsi psi so postali nemirni in ker se jim je dopadla igra, ki sta >o počenjala volčjak in njegov nasprotnik, so navalili drug na drugega in se pričeli med seboj klati, da je bilo veselje. Ves gozd je bučal od tega pasjega hrumenja in logar je prihi-kel ves prestrašen domov, stopil v pasji hlev in zaman poizkušal, da bi pomiril razkačene živali.
»Ti si jih naščuval, da se koljejo med seboj,« je zarobantil nad Matevžem.
»Tjada«, je odgovoril Matevž, ki je bil v silni zadregi ici si ni znal prav nič pomagati. A že ga je logar s pasjim bi. čem nagnal iz hleva in Tjada je bežal
skozi gozd, da se niti nazaj ni utegnil ozreti.
Ustavil se je šele na polju. Vrgel se je v travo, da se odsope in premisli, kam naj krene zdaj, da sd prisluži grižljaj kruha. Tedaj se je spomnil devete dežele, o kateri so doma pripovedovali čudne reči. Tam človeku ni treba prav nič delati, ker ni nikoli lačen in žejen, saj mu cekini kar sami od sebe lete v žep.
Tjada je poskočil na noge, ko se je domislil devete dežele. Dirjal je naprej in je priidirjal v mesto. V prvi ulici je vpraišai fantiča, kod dlrži cesta v deveto deželo. Fantič ga je premeril od nog do glave, a mu ni odgovoril ničesar. Samo zasmejal se je in je zažvižgal v prste. In glej — izza vogala se je prikazal fantiček, za njim drugi, tretji, četrti in kakor bd trenil, so z glasnim vriščem obkolili Matevža.
»V deveto deželo gre«, so vpili. »Tjada, pot ti pokažemo, naravnost v deveto deželo ti ga pokažemo«.
Z vikom in krikom so ga vodili iz ulica v ulico in so obstali šele pred visoko hišo. Pred durmi je stal stražnik, ki je začudeno gledal kričeče otroke. A že so porinili Tjado predenj.
»V deveto deželo gre«, so zavrisnili. »Tjada je, ki gre v deveto deželo«.
A že so iz strahu pred stražnikom pokazali pete in izginili za uličnim vogalom. Stražnik je prijel Tjado in ga gnai na stražnico. Tam so Tjado hudo pestili in moral jim je povedati po resnici vse, kar je doživel prav do današnjega dne.
»Hm«, so govorili in zmajevali z glavo. »Ti si prav čuden pobič in nisi za med svet. Radii tega te že sedajle z vlakom od/peljemo domov. To ti pa rečemo, pobič. da si budalo, strašno buda-lo«.
»Tjada«, je odgovoril Tjada, ki je bil v taki zadregi kot še nikoli v življenju, in je mimo pustil, da so ga odvedli dcmov.
Kaj je tam še doživel, ne vem. Mislim pa, da je bil še vedno Tjada, kakor je še danes, in bo ostal Tjada, dokler bo živel.
JUTROVČKI PIŠEJO
Moja mati. Moja mama je majhna, . toda njena ljubezen do otrok je velika I — neskončna. Sleherna njena kretnja, | vsaka njena misel, vse želje in vse njene molitve so posvečene nam, njenim otrokom. Nikdar ne sede h kosilu, preden da smo vsi in dovolj obedovali. Od ranega jutra do pozno v noč dela in se muči, da nam lajša življenje Nikoli si ne privošči ne počitka, nikdar grižljaja priboljška. Ona je srečna, ako smo mi srečni.
Kako naj Ti plačam ljuba mamica za vse, kar si za me storila. Kaj naj Ti dam za vse tiste dolge noči, katere si prebila ob moji postelji, ko sem bila bolna? To ti dam, kar si me vse življenje učila.
Ljubezen in hvaležnost Tvoje hčerke naj Ti bodo skromno plačilo za vse, kar si mi dala.
Silva Baus, uč. II. b. razr. v Ljubljani Krakovski nasip 14
Moja mama. Jaz imam svojo mamo rad, ker mi izpolni vsako željo, če le more. Kadar sem žalosten, me zna vedno potolažiti, če sem pa vesel, se tudi mama veseli z menoj. Moja mamica je dobra in pridna in zasluži mojo največjo ljubezen.
Kil ar Bogdan, uč. I. razr. na Vrtači v Ljubljani
Mati. »Mati«, kako lepa je ta beseda, ki jo izgovori otrok svoji rednici in skrbnici, ki vedno skrbi zanj, ga opominja in uči, kaj je dobro, kaj slabo. Mati je kakor kristalni biser in njene solze so diamanti, ki so dragocenejši od vseh dragih kamnov tega sveta. Zato nikar ne dejalmo povoda, da ne izgubimo biserov. Kakor je zemlji potrebna svetloba, sonce, tako je mati potrebna otroku, da skrbi zanj in ga varuje pred nevarnostmi tega slabega sveta.
»Moja mati, kje si?«, kliče malo dete, ki stopilo je na pete, da bi vid'ia, kje je mati.
Toda njegove mame ni, počiva v grobu, proseč pri Bogu za svojega malega sinka, ki joče in hrepeni po njej. Kdo na svetu bi mu lahko nadomestil mater? Nihče!
Dedek je sedel pri mizi, za veliko noč je bilo ali kdaj, in jedel pogačo ter pripovedoval: »Mlad sem bil, ko sem izgubil mater, oče se je poročil, toda nikdar niso prišli tisti lepi večeri nazaj, kakršni so bili takrat, ko je bila še živa prava mati. Zato nikdar ne žalite svoje dobre matere, ko sami ne veste, zakaj jih imate.. .1«
Koman Viktor, dijak v Ljubljani
Dragi stric Matic! Danes se prvič oglašam v Tvojem »Jutru«. Že dostikrat sem se odločil, da napišem pisemce, a zbal sem se tvojega požrešnega koša. A vendarle sem se odločil, da Ti opišem življenje svoje mamice. Najdragocenejši zaklad mi je mamica. Brez mamice bi mi ne bilo mogoče živeti. Moja mamica dela od zore do mraka, samo da me preskrbi. Če sem kdaj bolan, prebdi cele dni in noči, samo da bi ozdravel. Svojo mamico moramo ljubiti in spoštovati, da nam ne umre. Zakaj mamic ni več kot ena. Tudi jaz ljubim svojo mamico in jo spoštujem. Lepo te pozdravlja
Terglav Vladimir, uč. IV. razr. nar. šole v Mozirju
Dragi stric Matic! Danes se ti prvič oglašam v Tvojem »Mladem Jutru«. Rad bi imel, da me sprejmeš med Ju-trovčke. Danes Ti hočem opisati življenje moje mamice. Najdragocenejši zaklad na svetu je mamica Od ranega jutra do poznega večera dela za nas. če sem bolan, sedi ob moji postelji in je žalostna, če smo žalostni, nas potolaži naša zlata mamica. Ko gremo v šolo, nas posvari, da smo poslušni. Ljubiti hočem svojo mamico, ker je samo ena. Če nismo pridni, je naša mamica žalostna Zato se hočem učiti, da bo vesela. Vedno hočem ljubiti svojo mamico in ji biti za vse hvaležen. Lepo Te pozdravlja
Novak Franc, uč. V. razr. v Mozirju
Listnica uredništva
Uganke in križanke iz zadnjih številk so pravilno rešili:
Terglav Vladimir, uč. IV. razr. v Mozirju, Debelak Joža, uč. IV. razr. v Lescah pri Bledu, Miloš Salobri, dijak I. razr. real. gimn. v Celju, Stanislav Logar, uč. V. razr. na Koroški Beli, Malči Matjašič, dijakinja II. b razr. mešč. šole na Jesenicah, Jelena Svetličeva, uč. IV. razr. v Tržiču, Elizabeta Ahlfeld, uč. I. a razr. uršulin-ske real. gimn. v Ljubljani, Ivanka Ja-re, uč. V. razr. v Mariboru, Jerše Marjan, dijak v Ljubljani, Kunst Maks, v D. M. v Polju, Bolčevič Štefanija, uč. IV. razr. v Radečah, Krušnik Vekoslav, dijak III. d razr. real. gimn. v Ljubljani, Hodnik Pavel, uč. V. razr. v Gornjem Logatcu, Žužek Ljubo, uč. III. razr. v Mariboru, Smodiš Erika. uč. V. razr. v Limbušu pri Mariboru, Žiger Nadislav, dijak klas. gimn. v Mariboru, Goričan Martin, p. Jurovce pri Ptuju, Zorko Vincenc uč. VI. razr. v Ves terniku p. Boštajn, Kačič Elza, uč. III. b razr. v Celju, Meško Jelisava, uč. III. razr. mešč. šole v Mariboru, Kumer Davorinka, uč. III. razr. v Kranju, Jo-ško Zupane, uč. IV. razr. Sv. Jurij pri Celju, Riko in Fedor Polak, uč. III. in I. razr. v Ljubljani, Heklič Jožef, dijak I. razr. drž. real. gimn. v Murski Soboti, Gombossy Janez, dijak II. a razr. gimn. v Murski Soboti, Gaspari Dušan, dijak I. razr. gimn. v Ljubljani, Almira Šurla, uč. I. razr. mešč. šole. Straža pri Novem mestu, Brus Karol, dijak I. drž. real. gimn. v Ljubljani, Me-šek Ivo, dijak III. drž. real. gimn. v Ljubljani, Dolgan Marjan, dijak III. drž. real. gimn. v Ljubljani, Boris Kry-štufek, uč. IV. razr. v Tržiču, Jožek Piano v Celju, Ponikvar Stanko, dijak v Ptuju, Hmelak Peter, dijak I razr. v Slov Bistrici, Marija Kraupner uč. II. razr. mešč. š. Celje, Salati Tvan. uč. III. razr. Zg Polskava pri Praserskem. Janez Fridauer, Orešje p. Ptuj, Kikelj Ivana, uč. IV. razr. v Notranjih goricah, p. Brezovica.
★
G. G. C. — »Za slovo« — M. N.: Vaši prispevki na žalost še niso zreli za tisk niti ne primerni za mladinski lisi
Jančar 1. dijak: O zvočniku objavimo daljši članek v eni izmed majskih številk.
Satovna križanka št. 3
Opis: 1. slovensko mesto v zasedenem ozemlju, 2. sadež, iz katerega se pridobiva zelo dober sok, 3. ločilo, 4. čebelin razvitek (jajčka, ličinke, bube), 5. ime številke 3.
Rdeči vihar
bo prilirumel nad vas. In vsi se ga boste razveselili. To je namreč ena n»> bolj zanimivih povesti, kar jih je kdaj čitala slovenska mladina. O Indijancih vam bo govorila, o vojni za Ohio. »Bdeči vihar« je že pripravljen za »Mlado Jutro«. Pričakujte ga z veseljem, mno-go lepih ur boste preživeli ob tej čudoviti povesti.
Rešitev zlogovnice
V krepkih dušah je usoda (Zupančič)
Rešitev posetnice
svetilnlear
Rešitev Satovne križanke t
1. Zagreb, 2. glagol, 8»
riga, 4 vabilo.