V e I i k i   z v o n
Veliki zvon | (Grossglockner)     je ; najvisji   verh   veli-I kanskega   koroškega j snežnika, ki med Ko-roškim,   Solnograš-jkim inTirolskim na I severji dravskega vir-I ja veličastnokipiproti sinjemu nebu. 0 tem velikanu ,   katerega najvišjiverhjel 2.500 J čevljev visok, tedaj za več tisoč stopinj višji od našega sivega Triglava, hočem vam denes nekoliko po vedati.
Naš verli rojak, gosp. France Kadilnik, ki ima posebnoveselje plezati po visokih gorah, potoval je 4. dnč avgusta meseca lanjskega leta tudi na V 61 i k i zvon, ter nam je svoje zaniraivo potovanje prav obširno popisal v lanjskih ,Novicah,' iz katerih le ob kratkem posnamem nekoliko verstic.                           ;
Predno se pride v znožje Včlikega zvona, stoji že precej visoko — 4600 čevljev — majhna in lepa vas ,Sveta kri' med visocimi gorami. Ta kraj je za&l še le po smerti sv. Brikcija sloveti in se zdaj od pobožnih romarjev obiskuje že čez tisoč let. — Zadnja vas pod podnožjem Velikega zvona se imeauje "Winkel, ki šteje le nekaj malo hiš. Tu je narejen most čez reko Belo in na levo se gre v hrib memo lepega slapti, ki ga dela potok Leiter. Po ozkej in nevarnej stezi, na levej strani dereče in sumeče vode, se pride v planinsko k6čo, ki stoji 7 tisoč čevljev visoko. V tej k6či popotniki, ki gredd na V^liki zvon, navadno prenočujejo. Po precej težavnih ovinkih pelje po tem pot. zmerom višje in višje na snežnik Leiter do poderte ,Salmove k6če/ ki stoji 8468 čevljev visoko. To k<5čo je dal napraviti kardinal Salm, po katerem je tudi dobila svoje ime. V poli uri od Salmove koče se pridepotem na večni led. Zel<5 nevarao je hoditi po tem ledenetn potu, posebno zaradi mnogih razpok, ka-tere je treba preskakovati ali še celd obhoditi, ako je razpoka jako široka. Ne-katere ledene razpoke so po dfiset ali še več sežnjev globoke. Jako tenka in merzla sapa vleče tii gori; človeka začne v roke zebsti, da ne more palice der-žati, pogostoma je treba z rokami ob život dergniti, da se roke naalo ogrejejo. Z velikim tradom in težavami se pride uaposled vendar do postaje, ki se imenujfi ,Hoheiiwartova postaja' in stoji 10.056 čevljev visoko. Tu je bila nekedaj koča, katero je dal kardinal Salm zidati in jo je na čast svojemu pl. general-vikarju Hohenwartu tako imenoval. Od te postajo se odpre človeškemu očesu veli-kansk razgled, — ali vse, kar koli vidi oko, je neizrečene vejikosti, je večni led in večni sneg.
Od Hohenwartove postaje se gre po snegu naprej proti Orlovena poči-vališču (Adlersruhe).   Tukaj zrak uekako bolj tenko vleče; iz nosa se človeku
108
pocedf voda, v persih ga začne tiščatl, v nogah in po vsem životu ga začn<5 moči zapuščati. Marsikateri hribolazee si misli, da bode tukaj konec njegovej prederznosti. Ali počasi caprej se začnc pot boljšati in z božjo pomoejo se pride. na tako imenovano ,Orlovo počivališče,' ki je 10.930 čevljev visoko. Tudi tukaj je dal kardinal Salm zadnjo k6čo postaviti, o katerej pa dandenes ni nobeuega sledii več.
Od tukaj naproj se gre bolj na desno proti sredi Velikega zvona nekaj časa naravnost k višku in poteni proti južnemu robu Malega zvona, ki je 12.090 čevljev visok. Ta pot je zelo nevaren, in vodniki privežejo popotnike na verv, da je pripeljajo dalje. Od Malega zvoua naprej je pot še nevamejša ia gosp. Kadilnik nam pripoveduje o tein najhnjšem potu do verhunca Velikega zvona tako-le: ,,Spomnim se, da sem bral nekje popis Velikega zvona, ki pravi: ,Čez ta propad rnorajo človeka le augeljci sprernljevati in Bog ga mora skozi veliko ©kno gledati, da se srečno čezenj splazi.' V imenu božjeoi! — mislim si — le naprej, naj bode kar hoče; serčnim Bog pomaga. Pichler, naš vodnik veleva: palice ostanejo tukaj, zdaj korajža velja! — In kar tiho je postalo vse; nobedea ne čerhne niti besedice. — Zeldozek rob je peljal navzdol. Sepl (vodnik) spredej pazljivo pri vsakej stopinji moje noge podpira, Pichler (vodnik) pa od zadej verv jako napeto deržf, a jaz se deržim dratii čez brezdno napetega. Na ozkem robu nisem od samega božjega strahii imel časa niti na desno niti na levo straa v tisoč čevljev globoke prepade pogledati. Srečno smo prestali do smerti nevarni pot. — Pa tudi jako težavno je bilo po robu Velikega zvona. Vsi poloraljeni smo vendar srečno prišli na najvišji verh Včlikega zvona, ki je 12.500 čevljev visok. Dospeli smo ravno ob 7. uri zjutraj. Hvala Bogu! — bilo je vse, kar sern rekel. Po starodavnej navadi je začel moj vodnik, verli Pichler, raoliti v zahvalo Vsemogočnerau za srečno pvestale tolike težave in nevarnosti. Meoi med molitvijo solze veselja v očeh igrajo. Ko odkrit v tem slovesnem treuotku klobuk v rokah deržim, zapazim, da je mali moj barometereek (zrakomer), ki sem ga imel na klobuku, kazal 11 stopinj gorkote. Solnce je lepo sijalo, nobe-nega vetra ni bilo čutiti ia nobene meglice videti, kakor daleč so sugale oči; okoli in okoli je ohribje svoje nižje glavice v nebo molelo."
Iz verhunca Velikega zvona je razgled tako lep in veličasten, da se ne da primerno popisati. Proti jugu se vidi beneško in drugo laško gorovje, vidijo se juliške alpe, vidi se JVIangart, Triglav, Snežnik in Monto maggiore; proti južno-zahodnej stvani Kaiavanke, Stol, Stovžič, Griutovec; proti vzhodu Hocb. von Dachsteiii, "VVatzmann in Koroško hribovje; proti severji solnograške, bavarske in virtemberške gore; proti severo-zapaduej strani mali in Veliki ,Venediger' ia naprej v daljavi se vidijo švieavske gore.
Prostora je na verhu Velikega zvona le komaj za kakih 6 ali 7 ljudi. Na sredi verha je kositrena škrinjica s pokrovcem na dolgej železnej palici v sneg in led zabita; vanjo obiskovalci Velikega zvona svoja iniena na listkih za-pisana pokladajo. — Nazaj popotniki mnogo hitrejše pridejo nego gori. To se ve, da tudi z veliko ncvarnostjo. — Bolj spodej tega velikana, kamor snežpna in ledena odeja več ne seže, sfcoje velikanski starodavni gozdi, v katerih živf divjina vsakoršne versti pa tudi rodovitnih pašnikov je obilo, na katerih raste izverstna trava za živino in različna zdravilna zelišča.