Janko Orač: OB KRKI, akvarel, 1983 Toman (Šesti snopič) Novo mesto, 13. oktobra 1988 Zbral in uredil: Ivan Zoran V tej številki sodelujejo: Karel Bačer, Ivan Gregorčič, Marjanca Kočevar, Milan Markelj, France Režun, Severin Šali, Ivan Škofljanec in Ivan Zoran. DOLENJSKI RA7XILEI ZLATI OKTOBER OSTAJA Slikarji zatrjujejo, da je zanje Dolenjska najmikavnejša jeseni, najlepši mesec za slikanje pa oktober. Pokrajina je prekrita s toliko različnimi barvami in barvnimi odtenki, da jim srce kar zapoje. To doživljajo kot dotik nežnosti. Zato slikajo s toplimi, nežnimi barvami. V akvarleu in pastelu. Oktobra ni malo slikarskih kolonij. Krkina je bila vseh desetkrat ta čas, Labodov ekstempore je še vedno. Kajti zlati oktober je tudi na slikah lep, ves zlat, kot pravijo slikarji. Toda ne nastajajo samo portreti narave. Janez Mesesnel je v delih udeležencev Krkine kolonije videl zlasti to: »V tem sončnem, hitrem krajinarstvu na mokro lahko sledimo mnogim zgodovinskim usedlinam, ki so postale del slovenske in evropske umetniške identifikacije. Najdemo prvine in pristope slikarskega beleženja po naravi, faktografske in topografske zavzetosti, pretkane s sestavinami pejsaža dejstev, pa ambicioznejše študije barvno svetlobnih razmerij in oblikovanj naturalističnih teženj. Poimpresionizem in intimni, barvni realizem sta žlahtnila marsikatero razmerje umetnika z izrezom in njegovo realizacijo... Ves čas pa izstopa poseben aktivni in čustveni odnos do slikanega, značil- na slovenska simpatija do domače pokrajine...« Te besede je Mesesnel zapisal lani. Letos jih ne more več, vsaj v zvezi s Krkino kolonijo ne. Kajti te kolonije letos ni več. Dela, nastala v vseh desetih kolonijah, vključno z lansko, pa so ostala. Ne samo kot priča nečesa, kar je mimo. Predvsem kot umetniške stvaritve, umetniški zapisi, nastali v zlatem oktobru. Nekaj reprodukcij del iz zadnjih Krkinih kolonij objavljamo v današnjih Dolenjskih razgledih. In spet ne samo v spomin na zlate čase, v katerih so se te slike narodile. Saj zlati oktober ostaja... I. Z. NOVO MESTO, mešana tehnika, 1981 LIKOVNA UMETNOST Ivan Zoran: ZE DVAKRAT: PO JUBILEJU — ZATON Slikovita Dolenjska s Krko in vinorodnimi griči, s kozolci, kakršnih ni nikjer drugje na svetu, starinskimi hišami, kjer še najdeš slike na steklu in bogce v mračnih kotih, in z ljudmi, ki dovolijo, da jim pogledaš v dušo, ta dežela, ki jo na jugu nekako zapira polvenec velblodastih modrikastih Gorjancev, še polnih starodavnih bajk in čudnih škratov, in na severu večno rjavkasta Sava, ter je še ni prehudo razila tista strašna industrializacijska ujma, ki v imenu napredka pušča za seboj male in večje ekološke katastrofe — ta oaza zelenega miru in oddiha je od nekdaj pritegovala slikarje, mamila lirsko na-dahnjene duše, da so jo opevali v barvah, se v stiku z njo sami izpovedovali. Kar za nekaj velikih galerij slik, ki jih je navdihnila Dolenjska, bi dobili, če bi vse zbrali na enem mestu. Koliko pogledov na to dolenjsko deželo, ki so ji toliko desetletij vladali mogočni gradovi in se je po njej pretočilo toliko bridkih in radostnih solza, koliko sledov za nečim, kar je bilo, pa je moralo preminiti, koliko vsega, kar je moglo in še vedno more videti pozorno slikarsko oko ali vsaj slutiti in potem to z nekaj domišljije povedati na platnu ali akvarelnem papirju! Res, človek, ki v njem še ni zamrl čut za spoštovanje, se pred vsem tem mora odkriti. Slikarji so dolgo prihajali na ta del slovenske zemlje in slikali: spomladi, poleti, jeseni in tudi pozimi. Njihova dela povedo, da je na Dolenjskem najlepša jesen, čas zrelosti. A ne za vsakogar, mnogi imajo raje pomladno prebujo v zelenem. Sicer pa velja, da ima tudi vsak letni čas svojega »malarja«. Pa so se spomnili pred leti v Novem mestu: zakaj ne bi slikarjev v dolino Krke sami povabili, če ti možje čopičev in palet že sami tako radi prihajajo sem. Zakaj ne bi povabili večje skupine in ji nekako naročili, naj bi se posvetila tistemu, kar izumira; imeli bi kup lepih, zanimivih slik, ki bi povrhu imele še dokumentarno vrednost. Želje so se pretočile v besede, te pa v sklep, da se v Novem mestu začne s slikarskimi kolonijami. Tako je nastala Dolenjska slikarska kolonija, in ker ji je bil mecen delovni kolektiv tovarne Novoteks, se je kasneje preimenovala v Novo-teksovo kolonijo. Desetkrat zapovrstjo so se izbrani slikarji zbrali v Novem mestu, ustvarjali po deset dni in iz leta v leto povečevali vsak svoj lastni, a tudi Novoteksov fond slik z najrazličnejšimi dolenjskimi motivi. Vsako leto, jeseni, je bil pridelek kolonije javno razgrnjen v Dolenjski galeriji, kjer so lahko vsi videli, kaj zmorejo posamezniki in kaj novega o dolenjski deželi imajo povedati, predvsem pa kako so to deželo in njene ljudi doživeli. Vrstile so se tematske kolonije s tematskimi razstavami, pozornejši spremljevalci teh dogajanj, še posebej poznavalci in obiskovalci s kritiškim čutom, pa so lahko že po peti Dolenjski oziroma No-voteksovi koloniji ugotovili, kako kvaliteta te kolonije, razvidna z razstave, nekako upada, da ni več tistega žara, ki je z njim kolonija začela. Kolonija je sicer še živela, vendar s krivuljo navzdol; priredili so jo še desetič, da so lahko proslavili jubilej, nakar so ugasnili zeleno luč. Dolenjska, Novoteksova slikarska kolonija, je s tem za vselej zamrla. Še preden je ta kolonija vzela konec, je imela za sabo nekaj uspešnih let kolonija, ki so jo organizirali v okviru KUD Krka, torej v novomeški tovarni zdravil. Svobodna slikarska akademija Krke, kakor se je sprva imenovala, si je zastavila za cilj akvarel, ustvarjanje v tehniki, ki so jo mnogi slikarji omalovaževali, se ji izogibali, če pa so že slikali v akvarelu, so jim bile te stvaritve le nekakšne skice za resnejše delo v olju. Poleg teg& na Slovenskem akvarela ni nihče zavestno gojil, nobena kolonija in nobeno likovno središče. Zato je bilo eno od primarnih izhodišč svobodne slikarske akademije Krke oziroma (kasnejše) slikarske kolonije Krke želja in naloga, da postane novomeška tovarna zdravil nov center slovenskega akvarela. Toda če so hoteli res ustvariti fond slovenskega akvarela, so morali med slovenskimi slikarji (čeprav niso vabili samo teh) poiskati dobre akvareliste ali pa vsaj pridobiti take ustvarjalce, od katerih je bilo pričakovati pošten odnos do akvarela. In treba je reči, da je imela Krka oziroma v njenem imenu umetniški svet, ki mu je vseskozi stal ob strani umetnostni kritik Janez Mesesnel, srečno roko pri izbiri slikarjev. Kakor se vsaka stvar na svetu postara, tako se je tudi Krkina kolonija. Ko so ugotovili, da je prezorela, da se je izpela in da bi se krivulja, ki kaže svežost in kakovost, že pri prvi naslednji obrnila navzdol, so z njo raje prenehali, kot pa da bi ji dovolili padec. Tako so jo lani še priredili, letos pa ne več. Naneslo je, da se je iztekla z jubilejem, ko je bila desetič zapovrstjo. Fond sto in sto akvarelov, nastalih v teh kolonijah, ki zdaj krasi delovne prostore »vesoljne« Krke, torej ne samo njenih novomeških tozdov, najlepše izpričuje koristnost in namembnost akcije, kakršno predstavlja desetletno vzdrževanje slikarske kolonije v Krki. Letos slavi enak jubilej, 10-letnico obstoja, tudi Labodov slikarski ekstempore. Prireditev, ki prav zdaj poteka, je resda samo od daleč podobna koloniji, kakršni sta bili Novoteksova in Krkina, sicer pa je med ekstemporom in klasično kolonijo cela vrsta vsebinskih, oblikovnih in drugih razločkov. Vendar si je tudi ta že »nabrala« nekaj znamenj, ob katerih bi mogli sklepati, da se ji bo življenje kmalu izteklo. Toda čeprav je desetletnica oziroma jubilej v Novem mestu nekakšno simptomatično znamenje za prenehanje tistega, na kar se ta jubilej nanaša, in pri Novoteksovi in Krkini koloniji se je to potrdilo, naj bi to za Labodov ekstempore ne veljalo, v Labodu so vztrajnejši, kot pravi glavni direktor Milan Bratož, je postal slikarski ekstempore v Labodu del življenja Labodovega kolektiva, njegovih kulturnih potreb, zato ga bodo gojili — tudi po jubileju. KNJIŽNIČARSTVO Na,8Ss Pe,rov; BO ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA DOŽIVELA SVOJO »NOVOMEŠKO POMLAD«? (1.) Prostori Študijske knjižnice Mirana Jarca, razen oddelka za odrasle ali ljudske knjižnice, so v dveh nad 200 let starih stavbah na Cesti komandanta Staneta 26 in 28. Zaradi velike prostorske stiske se je ljudska knjižnica leta 1983 preselila v del pritličnih prostorov v Jenkovi 1, kjer so prostori Glasbene šole Marjana Kozine. Lokacija knjižnice je v spomeniškem kompleksu na Vratih. V srednjem veku je bil v tem delu vstop v mesto skozi Gorenja vrata. Srednjeveško Novo mesto je imelo obzidje in dvoje vrat, pri vhodu v mesto Gorenja vrata, ob spodnjem delu današnjega glavnega trga pa Dolenja vrata. Na stavbi Tovarne zdravil Krka, Cesta komandanta Staneta 19, je še danes ohranjen ostanek stolpa Gorenjih vrat. Današnjo podobo je dobil kompleks Gorenjih vrat po 2. svetovni vojni, ko je bil urejen po načrtih univ. prof. arh. Marjana Mušiča. Ob prvem praznovanju občinskega praznika občine Novo mesto 29. oktobra 1953 je bila odkrita spominska Loža, ki se stika z obema knjižničnima stavbama. V Loži so pod domoljubnimi verzi Mileta Klopčiča vklesana imena borcev in bork, narodnih herojev, imena ubitih in umrlih, žrtev bombnih napadov in dve l talcev. Pred Ložo sta doprsna kipa narodnih heiojev Borisa Kidriča in Franca Rozmana-St .neta, ki sta delo kiparja Jakoba Savinška. Kompleks simbolično zaokrožujeta še dva bronasta kipa, ki sta tudi delo umetnika Jakoba Savinška. Kot spomin na hrepenenje po svobodi stoji ob vhodu na Kidričev trg kip moža »Pojmo, bratje, pesem o svobodi«. Na robu zelenice poleg knjižnice je kip Talca, ki simbolizira žrtve in trpljenje. Kasneje, novembra 1971, je bil na tej zelenici postavljen še doprsni kip skladatelja Marjana Kozine, ki stoji nasproti njegove rojstne hiše, na kateri mu je bila leta 1967 odkrita spominska plošča. Pri urejanju kompleksa je bila obnovljena tudi fasada in urejena veža, vzidan je bil restavriran portal, ki je bil pripeljan z gradu Ruperč vrh pri Novem mestu, na novo je bil pozlačen kronogram ČRTICA STARI Poleg travnika sta nas posebno privlačevala stari mlin in reka, vsak s svojimi skrivnostmi in vsak z drugačno govorico. Mlin je bil kot trdnjava z zelo debelimi zidovi in majhnimi okni. V njem sta bila tudi sredi sončnega dne mrak in hlad in vse v njem je bilo potopljeno v molk in popolno negibnost. Tak je bil vsaj zunanji videz sredi dneva in luči, v resnici pa se je tudi stari mlin kdaj pa kdaj prebudil nazaj v življenje. Največkrat je bilo to sredi neurja ali v kakšni zelo temni noči. Kdor je bil v takem času v tisti gosti temi popolnoma sam in je zelo prisluhnil volji in hotenju mlina, je lahko poslušal, kako se kolesa spet vrte in kako kamni drobe zlata pšenična zrna. Toda takih, ki so uspeli oditi dovolj daleč v tisto nekdanjo resničnost, je bilo samo nekaj, kajti večina udeležencev taborjenja je ponoči spala. Tisti, ki smo ponoči odhajali v lasten nemir in v samotna razmišljanja v stari mlin, smo si še posebno želeli srečanja z lepo mlinarjevo hčerko. Stari ljudje so nam namreč povedali, da v mesečnih nočeh še vedno sloni na oknu, gleda na reko in čaka na svojega ljubega, kdaj bo priveslal z nasprotnega hrvaškega brega. Čaka, ker še vedno noče verjeti, da se je njegov čoln v temni noči na narasli reki prevrnil in da je reka na svojo pot vzela tudi njega. Povedali so nam tudi, da deklica včasih ne zmore več čakanja, kajti preplavi jo tako silno hrepenenje, da mu mora oditi naproti. Takrat si obleče najlepša oblačila, stkana iz mesečine in sonca in zvezd, se spusti z okna in zapleše nad prav tako nemirnimi vodami. Menda hoče povedati svojemu ljubemu, da je še vedno tu. V tem njenem plesu je vse življenje tiste noči: valovanje reke in utrip zvezd, tokovi vetra in pregibanja listov, sanje v cvetovih, ki se bodo zjutraj odprli, prve iskre zorenja, teža klasja... Toda tudi ta njen ples je lahko videl samo tisti, kdor je bil sam zelo zaljubljen, zaljubljen vanjo in vse neznanke, v lepoto in zvestobo in še mnoge druge ukaze prabiti. Zanj je mesečina v reki in nad njo lahko poleg tega plesa stkala še katerokoli drugo zaželjeno podobo. Medtem ko je stari mlin molčal in se pogrezal v negibnost in premišljevanje o nekdanjih časih, nas je reka ves čas preplavljala s svojim šumenjem in nas s svojim nemirom zvabljala v svoj vrtinčasti tok. Njenemu vabilu, da nas v vročih poletnih dneh objame s svojo penečo svežino, se seveda nismo mogli upirati. Brodili smo po tem nemiru in odhajanju in se vsak zase prepuščali tudi lastnemu nemiru, čarobnim sanjam in blestečim željam. Vendar je bil objem reke za vsakega izmed nas drugačen: za nekatere, ki so se prvič srečali z njo, je bila še neznanka, ki te lahko s svojo lepoto in zapeljivostjo tako omami, da se v njej za vedno zgubiš, medtem ko so drugi odkrili že tudi njene globine in so ji vračali objem samo takrat, če jim je odkrila še kakšno, doslej neznano lepoto in skrivnost. Za vse pa je veljalo: bolj ko si se stapljal z reko, več ti je vračala. Malo nad mlinom je ustavljal reko kamnit jez. Ta ovira je zelo spremenila njeno naravo, vode nad jezom so bile upočasnjene, temne, grozeče in zelo globoke, ko pa so zdrsnile čez rob jezu, so postale svetle in razigrane in zelo glasne, spustile so se v divje brzice in se nekoliko umirile šele daleč pod jezom. Slavko Kores: OB KRKI, akvarel, 1984 KNJIŽNIČARSTVO nJmT Na jezu, nad temi slapovi šumenja, smo se zadrževali najraje. Brzice pod jezom so nas lahko odplavile tudi v pravljice. Kdor se je prepustil toku in ostal dolgo pod vodo, je lahko od tam spodaj gledal v čisto drug svet: nebo in oblaki na njem in sonce — vse je bilo drugačno, bolj mehko in oddaljeno in prepleteno z neštetimi mavričnimi mostovi. Posebno lepo se je bilo spuščati po brzicah v mesečini, ko se je po nemirni gladini voda razlila še bleda srebrna svetloba. Obdan s to nežno lučjo si lahko odplaval zelo daleč. V dolgotrajnem deževju, ki je sledilo lepim sončnim dnem, se je reka zelo spremenila. Vode so narasle, postale so kalne in šumenje je bilo vedno bolj temno in zamolklo, iz globin pod jezom smo včasih celo slišali ropot valečih se kamnov. V nekem poletju je reka narasla tako zelo, da je bilo med njeno grozečo gladino in našim taborom samo še kak meter višinske razlike. Stari mlin je postal otok in dež še vedno ni prenehal. Čeprav smo dobivali brzojavke, da naj podremo tabor in se vrnemo domov, se nismo bali, kajti verjeli smo, da reka ve za nas in da smo prijatelji. Tudi v starem mlinu smo imeli prijatelje. V stiski nas je sam spomnil nase in potem smo s čolnom pripeljali pod njegovo še vedno trdno streho nekaj najpomembnejše opreme in hrane. Nad vodnim prostranstvom je bil kot Noetova barka. In reka nas ni razočarala. Po sedmem dnevu njenega naraščanja je stražar, ki je bedel nad njeno gladino, sredi noči sporočil, da reka upada. Naslednji dan se je povsem zvedrilo in spet je posijalo sonce. nad portalom. Besedilo kronograma je naslednje: UNI TRINA aeDIfICata sVM in sILVIs * Igne CoMbVsta DeLeCtaqVe fataLI laMCarlsLeopoLDIabbatlsrenoVataglorlor In honoreM beatl loseph LeopoLDVs praesVL flerl feCIt. Ob zelenici poleg vhoda sta bila postavljena dva arhitekturna fragmenta, ki sta ostanek z opuščenega gradu Soteske. Na levi strani ob vhodnih vratih je vzidan kamen z napisom EDI in letnico 1779. Tega leta je bil podrt mestni Spital z Martinovo cerkvijo in zgrajen je bil okrožni urad ali v ljudski govorici »kresija«. S terezijanskimi upravnimi reformami je bil 1.1748 v Novem mestu urejen okrožni urad, ki mu je bila podrejena vsa Dolenjska z Belo krajino in ribniško-kočevsko območje. Obdržal se je 100 let. Z njim je Dolenjska postala upravno enotna pokrajina, Novo mesto pa njeno središče. Kot že rečeno, sta pred kresijo stala na tem prostoru špitalska cerkev ali cerkev sv. Martina, imenovana v listinah že 1.1428, ki je bila prizidana mestnemu špitalu, hiši za uboge, obubožane in onemogle meščane. Leta 1779 so to cerkvico zaprli in podrli, ravno tako špital, njuno gradivo, kar je bilo uporabnega, pa so porabili za gradnjo nove hiše na tem mestu. V njej je bil okrožni urad ali kresija do leta 1850, od 1850 do konca stoletja pa okrožno sodišče, ki se je potem preselilo v novozgrajeno sodno poslopje. Poslopje je bilo v svojem času največja zgradba ob ljubljanskih vratih. Danes je skupaj s stavbo št. 26 umetnostni spomenik mestne arhitekture v soseščini z ostalimi spomeniki na tem kompleksu. Študijska knjižnica je ob ustanovitvi 1.1946 dobila začasne prostore v osnovni šoli, danes osnovni šoli Katje Rupena na Cesti herojev 1. Leta 1954 se je preselila v del sedanjih prostorov na C. komandanta Staneta 28. Knjižnica je organizem, ki rase, razen tega se je Študijski knjižnici Mirana Jarca leta 1962 priključila še ljudska knjižnica, leta 1964 pa je bila organizirana pionirska knjižnica. Knjižnica je pridobila še sosednjo stavbo, Cesta komandanta Staneta 26. Obe stavbi sta bili povezani z mostovžem, tako da tvorita, kolikor je pač možno, funkcionalno celoto. Začasni prostori v osnovni šoli so obsegali pisarno, čitalnico in 4 skladišča za knjižnično gradivo. Pripadali soji še 4 kletni prostori, 2 drvarnici in še 2 prostora. Leta 1947 je knjižnica imela 4824 knjig in periodik. Prva čitalnica je imela 4 mize in 4 klopi. Primanjkovalo ji je polic, okna so bila enojna, v skladiščih so bila cementna tla. Čitalnica je bila pozimi ledeno mrzla. Že leta 1949 je bila knjižnica utesnjena in začela je akcijo za dodeli- tev novih, primernejših prostorov, da bi lahko opravljala svoje poslanstvo. Leta 1950 je stiska tako narasla, da so za postavitev gradiva uporabili tudi že pisarno, čitalnico in hodnik. Stanje temeljne knjižne zaloge je bilo že 24.231 enot. Zaradi stiske v čitalnici je bil tudi obisk pri mladini omejen na učence višjih razredov gimnazije. Tudi šola je širila svojo dejavnost z organiziranjem raznih tečajev in večernih šol, tako da za knjižnico ni bilo v šoli nikakršnih možnosti več. Knjižnici je bila dodeljena Križatija in planirali so preselitev jeseni leta 1951. Mladina je že opravila nekaj prostovoljnih del. Obnova naj bi potekala v več etapah. Najprej naj bi se uredilo I. nadstropje, kar bi zadostovalo za nekaj prihodnjih let, celotna stavba pa bi predvidoma zadostovala za nekaj desetletij. Leta 1951 so bili v delu načrti, načrt za fasado, razstavno dvorano in opremo čitalnice naj bi izdelal univ. prof. arh. Marjan Mušič. Prizadevanja za obnovo Križatije kot spomenika in prizadevanja za sredstva so postala širša zadeva, tako da je avgusta 1951 knjižnica dobila za obnovo finančno podporo od Sveta za kulturo in prosveto pri VLRŠ. Do leta 1951 je knjižnica zbirala tudi muzejske predmete z namenom, da jih izroči kasneje muzeju, do junija 1951 je imela tudi nadzor nad okrajnim arhivom. Ob ustanovitvi muzeja, od julija 1951 dalje, je ta skrb prešla na Ivan Škofljan SAJ HREPENIM Saj hrepenim, kadar sem sam. Takrat govorim sam sebi in potiho ugasnem z besedo. Ivan Z SAMO Dovolj vas imam, vas in te vaše hlinjene bližine, vas in teh vaših sluzastih besed. Dovolj vas imam, bi moral reči. Že zdavnaj bi moral reči, da vas razumem, da pa mi tuje je vaše početje. In še to bi kdaj moral reči, da sem te vaše čudne besede z lahkoto prestrezal, le z bežnimi gibi. V zoženem krogu, začrtanem s strahom vaših pogledov, skoraj negiben — kot bi čez pas bil privezan na kolec. Samd to bi moral reči, pa vam ne morem. Tako sem se vaše samote nagoltal. Leon Koporc: OSAMLJENA VRBA, akvarel 1978 Marjanca Kočevar: SLED OB okus vode v ustih davne s potopljenimi kralji in belimi gradovi sljudasta leta in sladkobni vonji mušic klinopis kamenja in ribjih srti me strah pretresa ko se plazijo vsi ti vonji mrtvih in živih rib živih in mrtvih ribičev o gladina vode o sladkoba prozorna o nagnjeni breg nad reko kamor romam na veke glinasta statua okarina z rojstvom v mivko odvržena stopinja izumrle živali me tolaži pred peščeno samoto pravetrov Ivan Zoran: MELANHOLIJA Nekaj me tlači. Nekaj me upogiba. Melanholija? Nekaj takega bo. Nekaj, kar samo pride. In to je gotovo malanholija. čudna toplota se mi takrat po udih razlije. Čudna toplota ali pa čuden mraz. In to je gotovo od melanholije. Včasih srce mi preveč podrhteva. Včasih zastane in spet noro bije. Če zastane preveč, omahnem kot pokošen, potrebujem arcnije. Če hočem arcnije, je še kako važno, da me, ležečega vznak, kdo odkrije in v usta, odprta za zrak, arcnije izlije. Arcnije pa so samo arcnije. Včasih pomagajo, da preživiš. Ne pomagajo pa, ko bi rad se znebil melanholije. ----------------------p« Severin NA ZLATEl PESKU (Iz vizij) Po Zlatem pesku bežijo sence oblakov in se razgubljajo po modri gladini, kjer spodaj, v večni tern^. kremenijo okostja mrtvs“ Po Zlatem pesku pa sonce sije in vse, kar ni od včeraj in jutri, očem skrije. Telo pri telesu v sončni strasti, ujeto v varljivi pasti, ujeto v današnji dan — kot da ni smrtnega ples& kot da vsa telesa na tem Zlatem pesku so le privid razigran. O uživanja, smehljaji in ^ Napetost prsi in bokov na Zlatem pesku v omami krvnih pretoko* Obzorja so brez višine, globine brez dna v sončnem blesku. ^ Vse brez iskanj, brez p® a. vse le v slutnjah objemi za noči na Zlatem pesP Črički pojo. Zgoraj in spodaj modrina, vmes pa sama svetlobi in dihanje porjavelih tel1 Nikjer pekla ne nebes, nikjer znamenje groba. Le včasih mračen obla* se raztegne! kot črni tra' nad usodnim previsomil in za hip zablisne z nap*J Pozdravljeni na Zlatemr*u, pozdravljeni v tem minljivem lesku, vi, ki živite za smrt! KNJIŽNIČARSTVO ravnatelja novoustanovljenega muzeja. V letu 1951 je bila Križatija v glavnem obnovljena, tako da je postala ena najlepših stavb v Novem mestu. V Novem mestu sta bila ustanovljena Dolenjski muzej in Okrajni arhiv. Vse tri ustanove naj bi se naselile v Križatiji. Zato je leta 1952 knjižnica začela akcijo, da bi LO MO dodelil knjižnici obnovljeno kresijo. KNJIŽNICA GRE V KRESIJO Leta 1953 je LO MO Novo mesto na svoji seji sklenil, da se poslopje kresije preuredi za knjižnico .Glavna dela so bila opravljena pri urejanju Vrat in okolja. Prva etapa preselitve knjižnice v kresijo sega v leto 1954. Pred vselitvijo je bilo v stavbi 7 stanovanjskih strank in 1 pisarna. Ureditvena dela za knjižnico v I. nadstropju kresije so obsegala položitev parketa, napeljavo elektrike pod omet, soboslikarska in pleskarska dela, odstranitev sanitarij in ureditev depoja ter preureditev hodnika v depo. Že ob sami preselitvi je bila utesnjena, del fonda pa je morala celo začasno pustiti v čitalnici v osnovni šoli. V letu 1955 ni bilo čitalnice, saj je zanjo predviden prostor služil za postavitev gradiva in delovni prostor. Pol fonda pa je zaradi stiske bilo nedostopnega. Leta 1956 se je odselila ena od strank in knjižnica je uredila čitalnico. Vse pritličje so zasedali stanovalci in prostorsko stanje knjižnice je 1.1957 in 1958 ostalo nespremenjeno. Stavba je bila preobtežena, depoji prenatrpani, velik del fona nedostopnega. Leta 1958 je knjižnica videla rešitev v nadzidavi stavbe za eno nadstropnje. Idejne načrte naj bi izdelal arh. Marjan Mušič. V tem času so delavci knjižnice sodelovali pri reševanju problema ljudske knjižnice, ki bi se ob nadzidavi nadstropja lahko preselila v kresijo, in pri pripravah na organiziranje pionirske knjižnice. Leta 1959 je z izselitvijo stanovalcev v pritličju pridobila en prostor, ki ga je delno adaptirala. En prostor je pridobila v I. nadstropju in ga uredila v malo čitalnico oziroma študijsko sobo. Arh. Marjanu Mušiču je naročila načrte za nadzidavo, s katero bi pridobila prostor za približno 100.000 knjig. Podoba stanja prostorov kaže na utesnjenost, preobremenjenost in na primanjkljaj polic za postavitev fonda. Problem prostorov knjižnice je bil pereč v občinskem merilu. Leta 1961 je bila planirana nadzidava, in sicer kot kratkoročna rešitev, po letu 1965 pa bi z dozidavo novega dela knjižnice dolgoročno rešili problem. Leta 1961 je zaradi preobremenitve dvakrat prišlo od vžiga električnih žic, na srečo brez hujših posledic. Leta 1962 sta se izselil,i dve stranki in prazne prostore je knjižnica preuredila v depojske prostore. V tem letu so bile v stavbi še 3 stranke. Interno strokovno delo je potekalo kar v depojih, ker ni bilo delovnih prostorov. KAKO IZ TESNOBE V letu 1962 je knjižnica načrtovala naslednje variante reševanja prostorske stiske: 1. nadzidava stavbe kresije (C. komandanta Staneta 28), 2. dozidava novega trakta, 3. odkup sosednje stavbe, C. komandanta Staneta 26, katero pritličje je bilo nacionalizirano, I. nadstropje pa je bilo privatna last, in povezava obeh stavb z izgradnjo mostovža, 4. preselitev knjižnice v drugo stavbo. Občinska skupščina je leta 1963 obravnavala te 4 variante in se odločila za tretjo. V letu 1963 je pozimi prišlo v knjižnici do požara, pravočasna intervencija gasilcev pa je preprečila katastrofo. Ta odločitev je bistveno vplivala na prostorski razvoj knjižnice do danes in na njeno notranjo fiziognomijo. Pritličje stavbe št. 26 je bilo v družbeni lasti razen pralnice; ko so jih miličniki izpraznili, jih je skupščina občine dodelila knjižnici z nalogo, da tam uredi ljudsko in pionirsko knjižnico. Za odkup I. nadstropja, kletnih prostorov in pralnice v pritličju pa je knjižnica vodila pogajanja z lastnico. Zadeva ni tekla dovolj hitro, tako da knjižnica ni mogla v celoti realizirati svojega prostorskega načrta. Celotno pritličje stavbe št. 26 vključno z izrabo veže je nameravala urediti za ljudsko knjiž- 1^20 Milan Markelj: GOSTIJA Ta čas, iz težkih sanj zbujen, se Čez polite mize sklanja, po vitkih praznih stelenicah tenko pozvanja. Izpod neba pepel prši v začudene oči. Hripava pesem iz noči v odprtih ustih se duši. S tresočih rok se luščijo dotiki starih nežnosti. Ta čas, iz težkih sanj zbujen, se v grenko misel zagneten v srebrnih luskah jutra pobliskuje samotno tuje. \ France Režun: BILA SVA Bila sva v postelji ljubezni in razodetja, v postelji trav in grmov s soncem in temo, z vetrom in pticami, odeta z nebom in umita z roso, bila sva trenutek ujet v večnost in večnost, ukročena v trenutek. Potem sva odšla: na valovih in ukazih prabiti, v uresničitev in razsutje. In bila sva kot cvet z metuljem, ki ga je upognil veter. Ivan Gregorčič: IMA TUDI Ima tudi vas kdaj, da bi?... Ima tudi vas kdaj, da bi stopili na cesto kar tako: na eni nogi ena nogavica, na drugi nogi druga drugačna nogavica; da se presenečenim pogledom odpre drugačna ravnina cest, da se zasliši pod koraki čisto neka nova pesem. Ima tudi vas kdaj, da bi, da bi?... Ivan Škofljanec: OGNJENE Ognjene duše imajo ljudje; zublje v očeh, žerjavico v dlaneh, oglje v besedi. Ognjene duše in cgnjena telesa, ki daleč svetijo. POJASNILO IN OPRAVIČILO V letošnji 2. številki Dolenjskih razgledov, ki ie izšla 16. junija, je pri pesmi Ona, objavljeni na predzadnji strani, po pomoti ime Ivana Gregorčiča, moralo pa bi biti ime pravega avtorja — Avgusta Gregorčiča. Obema se opravičujemo, bralce pa prosimo, naj to napako sami ustrezno popravijo. Darinka Pavletič — Lorenčak: JESEN OB KRKI, akvarel, 1982 TIH VEČER Tih večer nosim v sebi in ne prižgem luči. Naj bo noč! Naj bom neviden in sam. Naj trepetam v strahu za svoje ime med imeni! KNJIŽNIČARSTVO nico. V I. nadstropju naj bi bili prostori pionirske knjižnice in velika čitalnica. Del prostorov je načrtovala za postavitev zbirk in delovne prostore. Po idejnem projektu nadzidave stavbe št. 28 pa bi pridobila prostor za potrebe študijskega oddelka. Realizacija tega načrta pa je bila naslednja: pritličje stavbe št. 26 je bilo adaptirano za ljudsko in pionirsko knjižnico. Trije prostori so bili urejeni v dva za ljudsko knjižnico, ki je dobila izposojevalnico s prostim dostopom v izmeri 55 m2 in delovnih prostorov 13 m2. V teh prostorih je bil omejen obstoj in razvoj ljudske knjižnice od leta 1962 vse do leta 1983, ko se je zaradi hude prostorske stiske preselila v Jenkovo 1, kjer ima na voljo vsega skupaj 144 m2. Preostali del pritličnih prostorov stavbe št. 26 je bil adaptiran za pionirsko knjižnico, ki je dobila izposojevalnico s prostim dostopom v izmeri 60 m2, čitalnico (16,5 m2), delovni prostor oziroma učilnico (9 m2) in prostor za sanitarije, garderobo in predprostor v skupni izmeri 14,25 m2. Prostori pionirske knjižnice v skupni izmeri 99,75 m2 so služili potrebam mladih bralcev od leta 1964, ko je bila organizirana, vse do leta 1986, ko je bilo zanjo preurejeno in na novo opremljeno skoraj celotno pritličje, oziroma ko je pridobila prostore, ki jih je izpraznila ljudska knjižnica. V letu 1965 so v stavbi št. 28 stanovalci še vedno zasedali 6 prostorov, v stavbi št. 26 so bile tri stanovanjske stra- nke in obrtni lokal. Leta 1966 je knjižnica v stavbi št. 26 prišla do 4 izpraznjenih prostorov in hodnika. Iz proračuna je dobila sredstva za adaptacijo in pričela preurejati pridobljene prostore, kar je bilo končano v letu 1967. V teh prostorih v skupni izmeri 160 m2 je uredila delovne in upravne prostore, rokopisno čitalnico z 12 sedeži in postavitvijo rokopisnega gradiva, depo za zbirke v hodniku pa je postavila stalno razstavo o pomembnih možeh Dolenjske. V letu 1967 je bil v glavnem zgrajen mostovž, ki na dvoriščni strani povezuje obe stavbi. V mosto-vžu je bila v pritličju predvidena knjigoveznica, v 1. nadstropju pa so bile urejene sanitarije. V tem letu so bili izdelani tudi načrti in predračuni za ureditev podstrešja v ognjavarne depoje in za zamenjavo preostalih, še neadaptiranih dotrajanih lesenih stropov. V sklopu te rešitve je knjižnica nameravala urediti tudi spominske sobe nekaterih zaslužnih Dolenjcev. Leto 1968 je prineslo knjižnici izselitev ene stanovanjske stranke iz stavbe št. 28, kjer je predvidela ureditev 2 prostorov za depoje študijskega oddelka. T udi iz stavbe št. 26 se je izselila stranka, prostor pa je bil predviden za postavitev posebnih zbirk. Zaradi pomanjkanja sredstev so bila adaptacijska dela no-vopridobljenih prostorov opravljena v letu 1969, ko je bila ometana tudi fasada mostovža in bila delno popravljena streha stavbe št. 28. Leta 1970 je bila v stavbi št. 26 še ena stanovanjska stranka in obrtni lokal, kar je oviralo knjižnico vsaj za izrabo veže, saj se je kazala potreba po ureditvi večnamenskega prostora za mlade obiskovalce pionirske knjižnice. V tem letu je bila v I. nadstropnju stavbe št. 26 urejena Cesarjeva spominska soba, ki je bila odprta v letu 1971. V letu 1970 se je iz stavbe št. 28 izselila stranka in prostor je bil namenjen za depo študijskega oddelka. Ker ni bilo sredstev, je bila ureditev prenesena v leto 1971. Od leta 1954 do leta 1971 so se iz stavbe št. 28 izselili vsi stanovalci razen družine, ki je v vlažnem in temačnem podpritličju stanovala vse do leta 1975. Ko se je odselila, je knjižnica del pod-pritličnih prostorov dala v najem odvetniku, ki se je izselil leta 1985. V teh zasilno adaptiranih prostorih ima danes knjižnica depojski prostor, ki pa je vlažen. Celih 30 let je trajalo, da je knjižnica zasedla prostore, ki soji bili dodeljeni leta 1954. Vsa ta leta so potekala obnovitvena dela v hiši. Prostorski problem se je kljub dolgoročnejšim načrtom reševala počasi, prostor za prostorom. Podobno so se zadeve odvijale tudi v stavbi št. 26 od leta 1962 tako rekoč do današnjega dne, ko je v reševanju izpraznitev brivsko-frizerskega lokala. Zadnji stanovalci so se iz te hiše izselili leta 1971, knjižnica je pridobila dva prostora, enega od teh prostorov je nameravala urediti v Kozinovo spo- PESMI France Režun: VEM (Martini) Vem za dobrave, samotne, mehke in tihe in polne trav, vem za dobrave z omamnimi vonji in svetlimi glasovi. Vem za kraje, kjer se nebo in zemlja poljubljata in je okus vetra podoben vonju cvetočih divjih češenj in včasih razlitemu soku pohojenih jagod, vem za kraie, kjer se čez dan v travah valjata sonce in veter, pod večer kakšen zgubljen zaljubljen par in v nočeh tema in zvezde. Ej ljudje, kako tam zoreče trave privzdigujejo krila in prižigajo plamene kresnic! In še vem, da bova kdaj pa kdaj spet morala tja. Ivan Škofljanec DAJTE Ml VINA Dajte mi vina, moji ste bratje; zraven pelina kot da smo svatje. Dajte mi vina! Močan moram biti; za god se Martina moram opiti... mm $r 'Jid Milan Rijavec: BARVNA SKICA, akvarel, 1979 Ivan Grego ROLLING STONES MOJE M Besede so kamen postale. Z njimi smo gradili nebotičnike, kajti jurišali smo na nebo. Talci naših sanj so delali z njim samomore. Besede so papir postale. Od njihove vroče presušenosti se je vžgal in gorele so nazaj v naša presahla grla. Zato so naša grla polna saj namesto sanj. S kačastim jezikom si pikamo injekcije v ožgano otrdelo nebo v naših lastnih ustih. Besede so iz kamna kamen postale. V roke smo vzeli frače. In se postavili vsak na svoj breg. Loči nas reka besed, ki teče med nami. Kotaleča reka besed. ---------------KNJIŽNIČARSTVO------------------- Severin Šali: SVARILNA BALADA Bšži, bčži s te poti, miljniki na nji so zli! Pokrivajo jo sence črne, jo vse prehitro noč zagrne; kdor po nji gre, se ne vrne, zanj več dneva, jutra ni! Ta pot je z grehom tlakovana, ta pot v nič je naravnana, pa naj jo ravna kdor koli — s kletvijo ali ko moli. Saj več krivih je poti, a zlobne, kot je ta, je ni! Če nanjo stopiš, po nji greš, prav nikamor ne prispes, le mržnjo seješ med ljudi. Ni začetka ji, ne konca, je kot kača, zvita v krog, skrita je pred lučjo sonca, bojita se je Vrag in Bog! Ko jo vidiš, brž se vrni, da ne izgineš v senci črni, da se rešiš zlih moči, da te sonce presvetli! MRTEV DAN V brezno mraka pada dan, prve zvezde ga kropijo, sveče čadasto gorijo, ko odhaja v mrtvistan. Tam bo ležal, tam obležal, mrtvim uram spomenik, čas za njim ne bo več prežal, ne kazal mu varljivih slik. Tone, je zatonil dan; večnost več ga ne povrne — ko ga s plaščem noč ogrne in odpelje v mrtvistan. minsko sobo, kar pa se ne tedaj ne kasneje ni zgodilo. NOVA ZAHTEVA PO PREUREDITVI Leto 1971 je prelomno leto v razvoju slovenskega knjižničarstva. V petih letih naj bi se nekdanje študijske knjižnice in ljudske knjižnice preosnovale v enovit sodoben tip javnih splošnoizobraževalnih knjižnic, ki naj bi svoje fonde postavile na moderen način, to je po prostem dostopu do gradiva, urejenega po strokah. Študijska knjižnica Mirana Jarca bi lahko to preobrazbo izvršila le ob znatnih prostorskih pridobitvah, saj prost dostop zahteva bistveno več prostora za postavitev gradiv kot pultni sistem. Knjižnica je pripravila načrt za reorganizacijo javnega knjižničarstva v občini. Da bi preobrazbo izvršila, je predlagala adaptacijo knjižničnih prostorov in dozidavo nove knjižnične stavbe na vrtu v 4 etažah. O tem načrtu je prišlo do razprave pri Skladu za pospeševanje kulturnih dejavnosti SO Novo mesto, toda odločitev ni bilo, kajti delo sklada naj bi prešlo v pristojnost občinske kulturne skupnosti. Kot boljšo varianto pa je knjižnica predlagala novo gradnjo za knjižnico, po normativih in standardih za knjižničarstvo, hkrati pa je želela obdržati še eno od stavb. Bila je volja in želja uresničiti sodoben koncept. V letu 1972 je bila živa ideja, da se odproda pritličje stavbe št. 26, za izkupiček pa nadzida stavba št. 28. Varianta je odpadla in preostala je možnost uveljavitve koncepta z adaptacijo obstoječih prostorov. Zamisel za adaptacijo in preureditev stavbe št. 26 je obsegala: — ureditev kleti za centralno ogrevanje obeh stavb, — preureditev veže v javno časopisno čitalnico ali pa za potrebe pionirske knjižnice, — preureditev pritličja za pionirski oddelek, — pridobitev 50 m2 v I. nadstropju z odstranitvijo predelne stene in stopnic v podstrešje, — adaptacijo podstrešja za prost pristop, v enem delu v 2 etažah, — ureditev vhoda v podstrešni del stavbe št. 26 iz stavbe 28. Do uresničitve te zamisli ni prišlo. Zaradi'stiske je bil na podstrešju stavbe št. 26 leta 1979 zgrajen depo za postavitev knjig in tekočih naslovov periodik, v katerem se danes polnijo zadnji prazni metri polic s knjigami. V planski petletki 1971—1975 si je knjižnica prizadevala pridobiti vsaj projekte, vendar ni bilo ne pravega posluha ne sredstev. V obdobju 1976—1980 je bila planirana ureditev prostorskih razmer knjižnice v letu 1979 in 1980, in sicer v naslednjem obsegu, adaptacija obeh stavb s sanacijo ostrešja stavbe št. 28, adaptacijo 2 vež in zazidavo dvorišča med stavbama. Hkrati je bila javnosti prikazana potreba po izgradnji nove knjižnice. Knjižnica je vodila aktivnosti za določitev lokacije za izgradnjo nove knjižnice. V letu 1979 je arhitekt Marko Mušič izdelal študijo lokacij za novo knjižnico. Srednjeročni načrti so ostali neuresničeni, saj Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo ni dovolil zazidave dvorišča niti ne nadzidave stavbe št. 28. Ocenjeno je tudi bilo, da geodetski posnetki ne dopuščajo graditve prizidka na knjižničnem vrtu. Tako so bili v letu 1980 izdelani projekti za adaptacijo stavbe št. 28. Dolenjski projektivni biro je izdelal adaptacijski načrt arhitekture, elektro in strojnih instalacij. Glede na potrebe ta načrt prinaša nekaj prostorskih pridobitev z izrabo podstrešja, izboljšanje delovnih pogojev (centralno ogrevanje), statično varnost in sanacijo električne napeljave. Žal tudi nista vključeni v adaptacijo obe stavbi. V srednjeročnem planskem obdobju 1981—1985 je knjižnica planirala: — dopolnitev adaptacijskega načrta še za stavbo št. 26, — odselitev oddelka ljudske knjižnice v Jenkovo 1 in ureditev pritličja stavbe št. 26 za pionirsko knjižnico, — začeti z dolgoročnim prostorskim razreše- ^22 ----------------------------- V SPOMIN---------------------------------- Zo'“; BIL JE SIN »Moram ti reči, da takšnega književniškega konzula na Češkem še nismo imeli, kakor ga tudi drugod še nismo imeli, ki bi tako skrbel za našo knjigo ter ji pripravljal pota.« (Ivan Potrč v pismu dr. Otonu Berkopcu) September se je šele prevesil v drugo polovico in bilo je okrog jesenskega ekvinokcija, tistega dne, ko se spet uravnovesita dan in noč. Delo je objavilo, da se je v Ljubljani dokončalo življenje dr. Otona Berkopca in da bo pokopan na Žalah. Kratka, črno uokvirjena vest je žalostno odjeknila po Sloveniji. Za kako uro sem se odpravil v Študijsko knjižnico Mirana Jarca, pa sva z Natašo Petrov govorila samo o tej smrti. »Bil je naš velik prijatelj, zelo je bil navezan na našo knjižnico. Kako spoštljivo je Bogo Komelj govoril o njem!«, je rekla. Spomin mi je zavrtal v preteklost, v čas, ko sem ga prvič videl, spoznal in se z njim pogovarjal. V leto 1972. Takrat sem se pridružil knjižničarjem, ki so se odpravili na strokovno ekskurzijo v Prago. Po vrnitvi sem o tem srečanju napisal daljši prispevek za Dolenjski list. Na začetku sem takole predstavil dr. Otona Berkopca: »... Kdo je ta mož, ki se nam je pridružil na Hradcanih in se Erflepil na nas z nevsiljivo Iju-eznivostjo? Ki seje z dolenjskim in belokranjskim narečjem obarvane slovenske stavke in ki tako spretno prikriva veselje, da se lahko po do- mače pogovarja s prišleki, prepričanimi, da bodo, vse o Pragi ponesli domov v mezincu, v resnici pa še .abecede’ ne obvladajo?« ... Pri židovskem pokopališču je potem bilo, na levem bregu Vltave, in nekdo je hotel vedeti, ali je tu pokopan Franz Kafka, ko je začel dr. Oton Berkopec, miže izza debelih okvirjev svojih očal in stisnjenih, rahlo privzdignjenih pesti, pripovedovati: »Nikoli nisem mislil, da bom šel po svetu, da se bom kdaj za toliko časa ustavil v Pragi. Pa sem imel srečo, ki mi sicer ni pogosto kazala hrbta. Korakal sem nekega dne, leta osemindvajsetega, po Miklošičevi cesti v Ljubljani, ko me ustavi dr. Ivan Prijatelj: .Zaboga, kaj niste v Pragi«’ Brez dinarja v žepu sem ga debelo pogledal, ko pa je videl mojo zadrego, se je začudil: ,Kaj nič ne veste, da sem vas priporočil kot najboljšega študenta prvega letnika slavistike za štipendijo!’ In res sem kmalu imel v žepu dva tisoč dinarjev in se odpravil na Dunaj. Pa sem tam našel Marjana Kozino in nekaj drugih prijateljev in smo skoraj vse pognali. Naposled sem se le nekako znašel v Pragi. Mislil sem, da bo moje bivanje tu trajalo eno leto, za kolikor sem tudi dobil štipendijo, pa sem kar ostal. Doštudiral sem, se zaposlil in dočakal upokojitev... Ne mislite, da se počutim Čeha. Samo Pražan sem, sicer pa Slovenec, ponosen na to, da imam dve domovini.« Pisal pa sem tudi: Ime dr. Berkopca so brali v revijah kmalu potem, ko se je v Pragi dodobra usedel. Pisal je o slovenski literaturi in kritike o slovenskih knjigah so po njegovi zaslugi prišle na svetlo prej v češkem kot v jugoslovanskem tisku. Urejal je kulturno rubriko čehoslovaško-jugoslovanske kulturne revije in mnogo prevajal: iz češčine v slovenščino in po drugi svetovni vojni iz slovenščine in drugih jugoslovanskih jezikov v češčino. Marljivi presajevalec kultur se je zgodaj zavedel praznine^ ki bi zazevala z njegovim odhodom. Naslednike je našel pri čeških Dr. Oton Berkopec (1906 1988) izobražencih, ki so se navdušili za slovenščino, za slovensko literaturo. Drevo, ki ga je zasadil, ne sme shirati... Eden od nadaljevalcev njegovega plemenitega poslanstva, Cen dr. Jaroslav Panek, mu je ob 70-letnici sestavil bibliografijo s spremno študijo o njem. v bibliografiji je upošteval kakih 640 enot oziroma naslovov del, ki jih je dr. Oton Berkopec pripravil kot slavist, knjižničar, bibliograf, pesnik, publicist, prevajalec in urednik. Dr. Panekovo knjigo je izdala in založila Študijska knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu. Leto kasneje se je dr. Berkopec za stalno vrnil v rodno domovino. Nastanil se je v Ljubljani in nadaljeval delo in poslanstvo, ki ga je pol stoletja opravljal na Češkem. Slovenska akademija znanosti in umetnosti mu je to priznala tako, da ga je sprejela za svojega rednega člana. Dr. Berkopec je Viničan, doma iz istega kraja kot Oton Župančič, le da kaka tri desetletja mlajši od tega sorojaka. Luč sveta je zagledal 6. decembra 1906 kot sin čevljarja in diplomirane babice. Bela krajina se mu je globoko vsadila v srce. Posvetil ji je več pesmi, nekatere celo spesnjene v zvonkem viniškem narečju. Imel je tenek posluh za govorico svojih Belokranjcev. Do smrti, ki ga je zatekla v 82. letu, mu je pela ta beseda, kakor je pela še mnogim drugim, ki so šli že pred njim in tudi še za njim iz te deželice ob Kolpi po svetu — boljšega kruha in sreče iskat. KNJIŽNIČARSTVO vanjem, to je s pripravami za novogradnjo, izbrati lokacijo, odkupiti zemljišče in pridobiti lokacijsko dokumentacijo za novogradnjo. V planskih aktih občine Novo mesto, OKS Novo mesto in knjižnice za obdobje 1986—1990 je opredeljeno, da se bo knjižnici omogočilo opravljanje dejavnosti v skladu z normativi in standardi, to je v prvi vrsti pokritje prostorskega primanjkljaja za gradivo in opravljanje dejavnosti in prenova obstoječih prostorov z vidika varnosti in večje funkcionalnosti. Obe stavbi sta prenapolnjeni z gradivom, statično je kritična zlasti stavba št. 28. Cas in prostorska agonija, ne več stiska, sta prerasla vsakršne nadaljnje parcialne adaptacije. 17 let je že minilo, odkar naj bi se knjižnica preoblikovala v enovito javno splošnoizobraževalno knjižnico, ki uporabnikom na sodoben način omogoči demokratičen dostop do gradiv in uslug. Knjižnica ima idejni projekt, ki ga je izdelal arh. Marko Mušič, in projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. Dolžni smo predstaviti javnosti, kakšen je ta idejni projekt, kakšna je njegova programska in organizacijska zasnova, kaj lahko uporabniki od knjižnice pričakujejo. KAJ VIDI PRIHODNOST Sedanji širši identiteti knjižnice, ki se nahaja v spominskem kompleksu Na vratih v neposredni soseščini s spominsko lopo, kipom Talca in kipom Pojmo, bratje, se v pričujoči idejni zasnovi pridružujejo v obcestnem delu obeh stavb in v notranjosti dvorišča med obema stavbama nove plemenite in privlačne ureditve za programe širšega kulturnega pomena, ki pa lahko večinoma služijo tudi knjižnici za njene dejavnosti. Spremljajoči prostori, ki bogatijo kulturno identiteto mesta in knjižnice so: Spominsko območje Novomeške pomladi, Atrij, Galerija ARS ter v širšem smislu knjižni klub, ki funkcionira tudi kot nočna čitalnica. Vsi ti prostori lahko delujejo popolnoma samostojno ali pa se navezujejo in povezujejo s knjižnico in tvorijo živo, dinamično in atraktivno verigo prostorov, ki žarči svoj kulturni utrip in vpliv ter bogati in pestri komunikacije med kulturo in ljudmi. Spominsko območje Novomeške pomladi je na začetku tega niza in obsega vhodno vežo in sobo ob njej (sedanji vhod v stavbo št. 28) in sobo v 1. nadstropju poleg dolenjske domoznanske bibliografije, oziroma v območje domoznanskega informacijskega centra, na katerega se po vsebini tudi navezuje. NOVOMEŠKA POMLAD V KNJIŽNICI Oživitev, obeležitev in osvetlitev Novomeške pomladi kot edinstvene in značilne kulturne at- mpsfere okoli 1.1920 v Novem mestu, ki je hkrati kratko, a izredno plodno in zanimivo obdobje v slovenskem kulturnem življenju, je resnično dolg Novega mesta umetnosti, upom in ustvarjalnosti mlade, avantgardne umetniške generacije v dolenjski prestolnici. (Gre za I. pokrajinsko umetniško razstavo, Kogojev koncert in recitacijski večer A. Podbevška in M. Jarca). Atrij se nahaja v osrčju knjižnice in se odlikuje po vsestranski dostopnosti (skozi vežo Novomeške pomladi, skozi spominsko lopo in skozi območje knjižnice) in mnogoplastnosti za uporabo v raznovrstne kulturne namene. Deluje lahko povezan s knjižnico ali ločen, po funkciji bogati prireditveno življenje v mestu nasploh ali pa kot večnamenski prostor knjižnice za program knjižničnih aktivnosti od študijskih razstav, prireditev v zvezi s knjigo in ob njej, pa tudi za predavanja, seminarje, posvetovanja ipd. Nanj se navezujeta tudi bistro in sanitarije, ki služijo hkrati tudi knjižnemu klubu oziroma nočni čitalnici. Galerija ARS bi pokrila deficitarno področje v našem mestu z antikvariatom, prodajo starin in kletnim ateljejem, ki bi funkcioniral kot razstavno-prodajni prostor. Obsegal bo vežo, sobi in klet v stavbi 26. Na koncu tega niza je knjižni klub in nočna čitalnica. (Dalje prihodnjič) Karel Bacer Gradivo za dolenjski biografski leksikon (23) LAZAR JOŽE botanik R. 4. marca 1903 v Lokvah pri Dobrniču, u. 17. dec. 1975 v Ljubljani, pok. v Dobrniču. — Proteus 1975-76 št. 9/10, str. 358 - s sliko. BiolV XXIII/1976 št. 2, str. 143—6 (bibliografija). LEBAN ANTON pedagoški pisatelj R. 30. nov. 1849 v Kanalu, u. 12. marca 1925 v Stični. Med prvo svetovno vojno se preselil v Stično in tu živel do smrti. — SBL, I, str. 629 LEBAN JANKO pisatelj in glasbenik ter pedag. pisatelj R. 21. apr. 1855 v Kanalu (brat Antona L.), u. 18. febr. 1932 v Kandiji. Leta 1921 našel zavetje pri usmiljenih bratih v Kandiji. Po njem poimenovana ulica v Novem mestu. — SBL I, str. 629. LEGAN JOŽE politični delavec R. 16. febr. 1924 v Žužemberku, u. 23. sept. 1975 prav tam. Študiral na novomeški gimanziji, partizanil po Dolenjskem, do leta 1971 direktor Novolesa. — DL XXVI/1975 (2. okt.) št. 40, str. 4 — s sliko. LEGAN MARJAN novinar in urednik R. 3. nov. 1939 v Žireh nad Škofjo Loko. Maturiral na novomeški gimnaziji, diplomiral iz agronomije na ljubi), univerzi. Od 1.1973 urednik Dolenjskega lista. — Podatki na uredništvu Dol. lista. DL XXXIV/1973 (5. jul.) št. 27, str. 1 — s sliko. Kmečki glas XXXI/1974 (25. dec.) št. 51/52, str. 35. LEGAT FRANC KSAVER zdravnik in zgodovinar Bil ranocelnik v Višnji gori in je v letih 1839—1859 objavil 10 člankov zgodovinske vsebine v raznih nemških listih. — Vodnikov spomenik, str. 268. Bibliografija rasprava XI, št. 9210—19 (bibliografija). LEHMANN ERNEST pravnik R. 26. avg. 1816 v Novem mestu, u. 31. avg. 1888 v Ljubljani. Gimnazijo končal v Novem mestu, pravo z doktoratom v Gradcu in bil 1857—1866 državni prav-dnik v Novem mestu. Leta 1849, ko so bila med pripravami za ustanovitev univerze v Ljubljani dovoljena pravoslavna predavanja, je predaval kazensko pravo. — SBL I, str. 632. LENARD LEOPOLD kritik, publicist in prevajalec R. 2. nov. 1876 v Svibnem, u. 23. jan. 1962 v Beogradu. Bil doktor filozofije in teologije. Kot kritik je ostro odklanjal Cankarja, ta pa je z njim obračunal v Beli krizantemi. — SBL I, str. 634. Slovenska književnost, CZ 1982, str. 196. LENČE JOSIP mecen R. 15. jan. 1865 na Lavrici, u. 12. apr. 1920 v Ljubljani. Zapustil raznim humanitarnim društvom in narodnim ustanovam veliko denarja. — SBL I, str. 634. ^ j LENČEK (LENČEK) RADO jezikoslovec in narodopisec R. 3. okt. 1921 na Mirni, živi v New Yorku. Maturiral na novomeški gimnaziji, študiral slavistiko in etnografijo na univerzah v Ljubljani, Padovi, Chicagu in Cambridgeu (Mass.). Doktoriral na harvardski univerzi. Redni profesor kolumbijske univerze. — Prim SBL 9. snopič, str. 277. Delo 21. apr. 1988 št. 94, str. 9 — slika. LENIČ STANISLAV teolog R. 6. nov. 1911 v Cerkljah ob Krki. Pomožni ljubljanski škof. — Ognjišče IX/1973 št. 7, str. 36. Družina 15. jan. 1978 št. 3, str. 7 siika LENKOVIČ IVAN komandant Uskokov R. v Liki, u. 22. jun. 1569 na Otočcu pri Novem mestu. Proslavil se je v bojih s Turki in organiziral Vojno krajino. V njegovi lasti je bila vrsta gradov v novomeški okolici: Pogance, Mehovo, Ruperč vrh in Otočec. Kot dobrotnik samostana je bil pokopan v frančiškanski cerkvi v Novem mestu. — EJ V, str. 513 — s sliko. Novo mesto, kulturnozgodovinski vodnik, str. 120. LENKOVlC JURAJ kranjski deželni glavar R. verjetno na Otočcu pri Novem mestu, u. 8. jun. 1601 v Ljubljani. — EJ V, str. 513. Znameniti Hrvati, str. 160 — slika. LEOPOLD JOSIP EDGAR -LAVOV pleterski prior R. 17. jan. 1881 v Temešvaru v Romuniji, u. 18. maja 1977 v Pleterjah. Švoje življenje in vlogo pleterskega samostana v dobi NOB je popisal v knjigi Kartuzija Pleterje m partizani (1979). — Letopis ljubljanske škofije 1935, str. 173. Delo 19. maja 1977 — s sliko. LEPIN DANIJEL družbeni delavec, spomeničar R. 21. jun. 1914 v Bočcu (srez Mrkonjič Grad), I. 1943 je bil komandant vojnega področja Novo mesto ter član Snosa. Po vojni direktor Direkcije državnih železnic. — Ko je ko 1957, str. 384. TV-15 27. jul. 1974 št. 25, str. 8 — s sliko. LESAR ANTON teolog R. 14. jan. 1824 v Sušju pri Ribnici, u. 31. avg. 1873 v Ljubljani. — SBL I, str. 636. Ribnica skozi stoletja, str. 23 — slika. LESAR JOŽE gospodarstvenik in polit, delavec R. 24. okt. 1917 na Bregu pri Ribnici. Udeleženec NOB od 1941. Po vojni direktor LIP Cerknica. L. 1969 prejel Kraigherjevo nagrado. - KO JE KO 1970, str. 556. LESAR JOŽE biblicist R. 13. sept. 1858 v Sušju pri Ribnici, u. 29. jan. 1931 v Ljubljani. — SBL I, str. 637. LESAR LADISLAV pesnik in novinar 09,24 R. 10. febr. 1939 v Novem mestu. Tomšičev nagrajenec 1982. Avtor knjige Lesene harfe. — Menart J., Pesem dolenjske dežele, str. 386. LESJAK ANTON zgodovinar R. 18. jan. 1857 v Stični, u. 11. apr. 1942 v Šentjerneju. Kot duhovnik služboval na Trebelnem, v Želimljem in Šentjerneju. Napisal Zgodovino šentjernejske fare na Dolenjskem. SBL I, str. 637. LESJAK JANEZ politični delavec R. 1915 v Stični. Politično delal med vojno okoli Stične in v Suhi krajini, po vojni v Novem mestu in Grosupljem, kjer je bil direktor tovarne Motvoz in platno. — Ko je ko 1957, str. 385. Zlati znak Zveze sindikatov Slovenije, str. 38 — siika LESKOŠEK FRANC - LUKA narodni heroj in spomeničar R. 9. dec. 1897 v Celju, u. 5. jun. 1983 v Ljubljani. Prvi komandant Glavnega štaba slovenskih partizanskih čet, član predsedstva SNOS in AVNOJ. — EJ V, str. 516. — s sliko. LESKOVEC SANDI kipar samorastnik R. 22. maja 1936 v Novem mestu. Živi na Mirni in kipari v lesu. — Delo 14. jun. 1977 št. 136, str. 12 — s sliko. LEVEC ANT ON pravnik in pisatelj R. 13. jun. 1852 v Radomljah, u. 15. jun. 1936 v Ljubljani. Služboval tudi v Novem mestu. — SBL I, str. 640. SP 1936, str. 207 (smrtni podatki). LEVEC PETER pesnik in urednik ter prevajalec R. 12. jul. 1923 v Zgornjem Tu-hinju. Partizanil po Dolenjskem in začel tedaj tudi objavljati. — Slovenska književnost II, str. 402, I. str. 105 — slika. LEVlCNIK JURIJ gospodarstvenik, spomeničar R. 2. marca 1925 v Djenoviču v Boki Kotorski (sin Karla). Študiral eno leto na novomeški gimnaziji, nato odšel v partizane. Po vojni bil dolgo let generalni direktor IMV. Leta 1971 prejel Kraigherjevo nagrado. — 225 let, str. 368, DL 7. jan. 1971 št. 1, str. 1. Slovenija paralele 1980, št. 74/75, str. 29 - slika LEVIČNIK KmREL generalpodpolkovnik R. 28. jan. 1900 v Ljubljani, u. 25. marca 1968 prav tam, pok. V Šmarju pri Šentjerneju. Med NOB bil komandant artilerije na Visu. Po vojni načelnik štaba artilerije uprave JLA. Odlikovan z visokimi državnimi odlikovanji. — Vojna enciklopedija VI, str. 60. Delo 27. marca 1968 št. 85, str. 2 — slika. LEVSTIK FRAN pisatelj, kritik, jezikoslovec in urednik R. 28. ept. 1831 v Spodnjih Ret-jah pri Vel. Laščah, u. 16. nov. 1887 v Ljubljani. Njegovi starši s