Lojze Bucek Vragec v nebesih (Božična povestica) Skozi špranjico v peklenskih vra-tih je kukal najmanjši vragec in opazoval, kako letajo angelčki. marljivo kakor čebelice, po poti iz zemlje v nebesa. »Kaj neki imajo angelčki danes, da so tako pridni in urni?« je vpra-šal svojo staro mater. »Kmalu bo božič in takrat itfia-jo vedno mnogo dela«, mu je neje-voljno odgovorila stara mati. »Kaj pa delajo o božiču?« ic spraševal vragec dalje. »Pravi vragec ne sprašuje toli-ko«, mu je odgovorila babica. »Povej mi vseeno, ljuba stara mamica.« je prosil škratek in oe-strpno udaril z repkom po tleh. »Za pridne otroke delajo, kakor mi za poredne.« »AH tudi angelčki tepejo otrfke in jih tlačijo v koše, kakor to dela naš oče?« »To si neumen. angeli delajo č'-sto drugače. Oni izpolnijo za božič želje vseb pridnih otrok, in ker je seveda na svetu zelo mnogo prid-nih in ubogljivih otrok, imajo ac-gelčki dosti dela. V nebesih izdelu jejo oblekce, igračke in še mn<>go drugih lepih reči. Sedaj pa hočem mir, nehaj me izpraševati, siccf ti potrgam rožičke!« mu je zapretila stara mati. Vragec je videl, da je bolje, če ne izprašuje več. zakaj rožičkov bi ne izgubil rad. Odkrevljal je zopet k peklenskim vratom in je skozi luknjico gledal proti nebcsom. Zelo rad bi videl nebeško delavnico. Ko je stara mati metala v ogromno pec debela polcna in črn preraog, dii bi ogenj ne pogasil v njej, je vragec pogledal okoli sebe. Nikogar ni bi-lo blizu in tudi stara raati je bila zatopljena v svoje delo. Hitro ie odprl vrata in smuknil na prosto. Pot v nebesa je bila jako strma. karanita in zelo mraz je bilo. Ni se zmenil za ostro burjo, ki mu je žvižgaje kuštrala njegovo oblačil-ce, temveč hrabro je korakal dalje; zakaj bil je radoveden in bi nad vse rad vedei, s kakšnimi darili ob-darujejo angelčki pridne otrokc. Zabrundal si je pesemco. da bi mu čas preje minul, in po taktu migal s svojim repkom. Toda pot iz pe-kla v nebesa je bila zelo dolga in naporna; vragec se je kaj kmalu zeblo ga je neizmerno. Najraje bi se obrnil, toda zlata nebeška vrata že niso bila več daleč. Mraz je šči-pal niegove roke in noge, posebno ga je pa bolel repek. Naposled je prišel do velikih z),a-tih vrat in potrkal. Sv. Peter. sivo-lasi nebeški ključar. je vtaknil gla-vo skozi lino in začudeno gledal nenavadnega gosta. »Kaj pa hočeš tukaj?« je vpra-šal. »Na obisk sem prišel k angelom.1 je rekel vragec. »Takih gostov nismo vajeni,« mn je odvrnil sv. Peter, »bodi priden in poslu.šen in pojdi kar nazaj v pe-klo, sicer se bo tvoja stara mati preveč jezila in strašansko skrbela za tebe!« »Ljubi Peter, tako sem truden in tak mraz je zunaj, da rai je repck že čisto ozebel, pustite rae notri. samo za nekaj časa. da se m,il<> odpočijem. Potem pojdem takoi spet domov,« mu je zatrjeval vrn gec in od obupa so mu solze pol-zele po črnem obrazu. Ko je sv. Peter slišal to žalostno tarnanje. se mu je vragec pričel smiliti. Odprl jc prekrasna nebeška vrata in ga spustil noter. V nebesih je vladalo živahno vr-venje. Angeleki so se drenjali ka-kor ljudje po trgovinah na zemlji na »zlato nedeljo«. Dolge mize so bile zvrhane najrazličnejših reči. Na eni je videl vragec tople oblek- 90 ce in čeveljčke, na drugi medvedke prijel je nežno vragca za roko ali in druge živalce iz blaga, na tretji tačko, ga peljal k srebrnemu stolu so bile naložene majhne železnice, in ga posadil nanj. Potem mu je na- konji za guganje, trobente in bobni. mazal rep z zdravilnim mazilom in na zadnji, posebno veliki mizi pa ga obvezal s platneno krpico. Bole- so ležale punčke v vseh različnih čine so kmalu prenehale in tudi do- velikostih z obrazki, kakor si jih le bra volja se je spet povrnila. Vra- moremo misliti. Angelci so sedeli gec je zlezel s stola in pristopil k okoii te velike mize in so marljivo mizi. Pazljivo je poslušal, ko so mu delali, šivali, vezli, kvačkali in le- angeli razlagali. da izdelujejo pun- pili. Vragec je stopil bliže in je čke po naročilu Jezuščka za pridne vprašal: »Kakšni otroci pa so to? otroke. Vragec je bil navdušen in Ali so ti tako pridni, da sc niti ne bi rad pomagal, toda angelčki mu premaknejo?« Angeli so se sramež- tega niso hoteli dovoliti, ker so vi- ljivo obrnili v stran in kar sapo jim deli njegove uirtazane roke. Vragec je zaprlo, tako so bili osupli, ko so pa ni tako dolgo miroval, dolder ni videli pred seboj pravcatega vrag- imel punčke v rokah. Občudoval je ca. njena rožnata lička in nakodrane, »Kdo ti je pa odprl vrata?« so svetle laske. Ni trajalo dolgo — že ga vprašali. »Peter me je spustil v so bili laski skuštrani in rožnata nebesa«, je rekel vragec, »hotel sem lička so dobila črne madeže — cela vas obiskati, pa nisem vedel, da je punčka je bila pokvarjena. Ko so pot do vas tako dolga. Zelo sem angeli videli, kakšno škodo jim je truden, med potjo mi je pa še zmr- napravil vragec, so bili v veliki za- znil repek, salamensko me boli,« je dregi, zakaj bilo je premalo časa, tožil vragec. »Pustite me malo tu- da bi napravili novo punčko. Toda kaj, pomagal vam bom pri delu!« že je eden od njih zaklical: »Čisto Največji angclček je odletel, pa smo pozabili na punčko za pridka- je bil kmalu spet nazaj. V roki je no Majdico, dajmo, pobarvajmo držal lonček z mazilom za ozebline, pokvarjeno punčko s črno barvo in 91 nihče ne bo opazil, da je imela pre- kjer so pridni otroci kaj nestrpno je belo polt!« čakali na Božička in njegova lepa Tako je dobila Majdica na sveti darila. Na razpotju, kjer se odcepi večer zamorčka, ki si ga je tako ze- pot v peklo, so pa vragca kar lepo lo želela. postavili na tla in nadaljevali pot. Ko je napočil večer, so naložili Še dolgo je kopitasti črnuh ma- angelčki \sa darilca na zlate bo- hal dobrim angelčkom v slovo. žične sani, v katere so vpregli dve Ko se je srečno ves navdušen lahkonogi srnici. Na vrh so posa- vrnil domov, je na dolgo in široko dili našega vragca, mu dali srebrn pripovedoval stari materi pri ve- bič v roke, svilene vajeti in — »hi- čerji o svojem nenavadnem doživ- jo,.< že so se odpeljali proti zemlji, ljaju.