506
Listek.
Andrej Einspieler, častiti starosta in voditelj koroških Slovencev, v svojem rojstvenem kraji v Svečah v Rožni dolini daroval zlato maso. Obeh slavnostij se udeleže rodoljubi iz vseh krajev slovenskih in v Idrijo, kakor v Sveče pošljejo zlasti ,,Matica Slovenska", ,,Slovensko pisateljsko društvo",   kakor tudi druga   društva ljubljanska   zastopnike   svoje.
»Ledeni les«. Opazka, ki se v Pajkovi knjigi: »Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev« nahaja na strani 116.: »Ledeni les« »Ledum palustre« — dala mi je povoda, da sem jel pozvedovati o tej stvari. Že početkoma sem zmajeval z glavo misleč, da iz te moke ne bode kruha in nisem se motil. Od učiteljev in nekaterih učencev, ki so pohodili za velikonočnih počitnic svoje roditelje, dobil sem precejšnje število po-jedink iste rastline, ki se imenuje okoli Spitaliča »ledeni les«, v Šmarijskem okraji pa »nedeljni les«. Ta rastlina se ljudem zdi tako važna, da »žegen« brez nje nima nobene veljave, torej jo vsak vtakne v butaro. No, saj je ni težko dobiti, kajti raste povsod po listnatih gozdih, osobito pa kraj gošč in po krčevinah ; tudi v mejah je mestoma prav navadna. Ugaja ji najbolj suha zemlja, ki ima kamenito podstavo. To nas uči, da ne more biti Ledum palustre, ki raste na vlažnih in mokrotnih krajih.
Rastlina, o kateri tu govorim, je jedina sorodnica brogoviti (kozji pogačici) [Vi-burnum Opulus], ki se po vrtih prav rada sadi zavoljo lepote, inače pa živi prav navadno ob potokih, v gajih in po vlažnih hostah. Ime ji je meduljevina [Viburnum Lau-tana]; po Slov. Goricah in tudi drugod pa ji pravijo metrika. Rastlina ne doraste nikdar v drevo, temveč ostane grmasta in se odlikuje posebno po debelih mladikah, na katerih stoje" listi nasprotno. Ti so jajčasti, časih srčasti in na spodnji ploskvi z gosto sivo dlako porasteni, dočim ostalo rastlino lasje" samo za mladosti pokrivajo in ne delajo tu klobučini podobnega povlaka; izjemo delajo časih mladike. Beli cveti, ki so vsi jed-nako veliki, stoje" v nepravih kobulih ter so popolni. Iz njih se razvijajo jagode, ki so sprva bledozelene, potem rdeče in naposled črne. Rastlino je tudi po zimi in sploh ob času, ko nima niti listov niti cvetja, lahko spoznati po popkih, katerim nedostaje posebnih krovnih lusek. Popek delata dva podolgovata in na vzdolž v gube nabrana lističa, ki se pozneje razvijeta v lista, dočim popek pokrivajoče luske drugega drevja in grmovja odpadejo.
Da je dr. Pajek naletel ravno na Ledum palustre, tolmačil bi si človek iz besede »res« in v istini se imenovana rastlina prišteva vre"snicam. Posebno svojstvo pa odlikuje močvirski rožmarin — tako se imenuje Ledum pulustre; —¦ on je namreč vedno zelen grm, ki se kmalu spozna po zopernem vonji, kateri se razprostira v njega bližini. Ker ostaja tudi po zimi zelen liki omela na našem drevji, tedaj ga je prav lehko ugledati. V južnih krajih se redkokje nahaja, tem gošče pa v severnih.                                          C—k.
Novoproven^alska književnost. Malokatera književnost je cvela v srednjem veki toliko krasno kolikor pesemstvo provencalsko. A začelo je že zgodaj sahniti ; posebno kar se je združilo južno Francosko s severno, zamrlo je prav naglo ono živahno gibanje. Kralj Fran I. ukazal je, da javno rabi povsod samo francoščina. Zvonka pro-vengalščina se je umeknila: pri sodiščih se je razpravljalo v francoščini, po šolah se je učilo v francoščini, v cerkvah se je propovedovalo v francoščini. Samu narodne pesmi niso utihnile do cela in v 18. stoletji jih je zbral nekaj ter poslal v svet Nikolaj Sa-boty: to je bila jedina znamenitejša knjiga v lepem južnem narečji do   našega stoletja.
Šele v naši dobi se je začelo dramiti vnovo. Leta 1825. zapel je prvo pesem v njem Jacquou Jasmin. Rodil se je 1. 1798., umrl 1. 1864. Bil je brivec : »bril je dobro, a pel še bolje«, dejal je o njem slavni kritik francoski Sainte-Beuve. V drugi polovici našega stoletja je dal na svetlo dva zvezka svojih pesmij. Bil je zelo priljubljen ter hodil je pevajoč po svoji očevini okoli, kakor v davno minulih časih trubadurji.
Listek.
Vzdramljeno gibanje se je oživljalo bolj in bolj. Ustanovila se je zveza rodoljubnih pisateljev, imenovana ,,Felibrige". Na čeli teh mož, zovočih se »les Felibres«, bil je ter je še najboljši novoprovengalski pesnik: Miroslav Mistral. Rodil se je leta 1830. blizu Avignona. Osla vil se je osoblivo s pripovednim pčsemstvom, n. pr. z eposom: »Calendau«. A najkrasnejše njega delo je »Mireio« : nežno in presrčno nam slika nesrečno ljubezen dveh čutečih srdec.
Zelo znamenit je tudi Josip Roiimanille. Rodil se je leta 1818. v St. Re"miji. Peval je sprva v francoščini. Ko pride v praznike domov, vpraša ga mati prostosrčno, če res »zna delati, da popir govori«. On ji pročita jedno svojo pesem. A ub6žica je ne razumeje : južno in severno narečje sta si precej različna. Sina to gane, gre, zloži pesem v provengalščini in pročita jo materi. Vzraduje se stara žena in razjoče v ve-selji svojem. To mladeniču seže globoko v srce ter pisati začne v domačem svojem narečji.
Omenimo še Teodora Aubanela. Bavil se je s pripovednim p&semstvom, toda najrajši z dramatiko.
Živeje in živeje se prostrani njih preporod; razširil se je že doli do Barcelone, do kamor seza proven^alščina. Urejajo se v njem novine, pišo se prostonarodne knjige in vsako leto se slave* po južnem Francoskem književne svečanosti provengalske.
Prihodnjost pokaže nam, bode li dovolj jako to gibanje, vzmore li južna književnost toliko sile, da se osvobodi bogate in slavne severne sestre" svoje, ali ostane vedno samo nerečna književnost,  kakeršne ima več ali menj vsak večji ndrod.
Jos.   Kriišnik.
Slovenščina v latinskem obredniku iz leta 1830. »Znameuito bi bilo objaviti vsako pred 1833. letom natisneno slovensko knjigo, katere Safafik ne imenuje v zgodovini o slov. književnosti, da se nam ne pogubi!« pravi L. Zvab v »Lj. Zvonu« III. 141, Uprav v to svrho nam je podal isti g. pisatelj sam razven posamičnih prilogov k slovenski bibliografiji še manjše ali večje skupine redkih spisov (»Lj. Zvon« III. 599 si.) in knjižnih redkostij slovenskih (»Lj. Zvon« VI. štev. 3 si.) K tem literarnim pabir-kom morem k str. 569 »Lj. Zvona« 1886. na srečo tudi jaz pridejati iz našega slovstva drobtinico, shranjeno v latinskem obredniku od leta 1830., katere knjige ne omenja ni Safafik in ne Marn v svoji bibliografiji.
Knjiga (ki sem jo našel pod streho kaplanijske hiše pri Sv. Pavlu v Savinjski dolini) ima naslov: -nConipendium Ritualis Romano Salisburgensis cum appendice germa-nica et vindica pro assistentia moribundorum in commodiorem usum RR. DD. Curato-rum emendatum. Clagenfurti 1830. Typis Joannis Leon«. M. 8. 172 str. V aprobacij se pripomenja med vstalim: »rituale parvum germanico-latino et Slavico idiomate con-scrfptum, aptumcjue in manualem usum DD. Curatorum Dioecesis Nostrae Gurcensis un-dique desiderari«, da so torej duhovniki Krške škofije tedaj splošno želeli si obrednika v slovenskem jeziku. Slovenščine pa se v ti knjigi nahaja to-le: Najprej obična vprašanja pri krstu: »Kako fe ima to dete jimenuvati?« itd. pa »Jes verjem v' Boga Ozheta« in »Ozha nafh«, raztrošeno na str. 5. do 13. Potem očitna izpoved pred obhajilom bolni kov: »Jes vbogi grefhni zhlovek fe doushen dam« itd. str. 21. ter: »Poglejte jagne Bo-shje« in: »O Gofpod! jes nifem vreden,« str. 22. Nadalje: »Litanie k' masilu bolnikou s' f. Oljarn« in »Molimo« str. 37.—39.; zatem nekateri opomini bolniku: »Verji ti trdno vfe artikelne f. vere« itd. na str. 44., 45., 46.; po teh: »Perporozhenje dufhe.« Litanie z več molitvami za umirajoče, zdržema str. 52. —61.; pa še nadaljne tri »Molitve« str. 63,—65.; zopet »Molitva« str. 72., 73.; na to;  »Obudenje Vere, vupanja, lubesni, grivinge