STRAH PRED ISFSMCO Tome el pueblo conciencia JUGOSLOVANSKI IISIÍ IN SVOBODA TISKA Ante nuevos hechos de violencia y con motivo de haber desbaratado una ins- talación subversiva, dedicada a la fabricación de armas para el uso de la guerrilla, fue dado a conocer un comunicado oficial, que en su prte central expresa: “Una vez más la delinuencia subversiva ha demostrado su origen y trayectoria reñida con el espíritu y el sentir del pueblo argentino. Origen fundado en una ideología extranjera, no acorde con el sano pensamiento criollo. Trayectoria basada en adoctrinamiento y entrenamiento en otros países o, como en este caso, materializado en la fabricación de armas, con aporte de técnicos extranjeros, para segar vidas de ciudadanos argentinos, dedicados al trabajo fecundo. Las organizaciones subversivas concretan sus nombres en términos que posibiliten conseguir adeptos; una, en vocablos queridos como el de ‘pueblo’ y la otra, en palabras con raigambre histórica; pero no pueden ocultar su ideología. “Tome el pueblo conciencia de este hecho cómo de todos aquellos anteriores que desencadenaron la actual situación: de la muerte de relevantes ciudadanos; de la pérdida de parte del patrimonio nacional; de la campaña de desprestigio de nuestro país, desarrollada en el exterior. “Todos éstos -ocurrieron y ocurren porque permitimos el ocultamiento de los delincuentes subversivos y su proliferación, ya sea por temor o por no adoptar una posición que siempre fue de argentinos: tomar partido. Convoquémonos de una vez por todas para terminar con la delincuencia subversiva. . .” Nenadni enodnevni obisk nemškega zunanjega ministra v Jugoslaviji Stranharshe honveneije v ZDA (Dopis iz New Yorka) Kdor konvencij obeh glavnih ameriških strank ni videl, si tega sijaja in pompa ne more predstavljati. Konvencija, kot jo imamo tu v mislih, ni kak „dogovor“ kakor to besedo tolmači Slovenski pravopis, marveč veliko zborovanje ali kongres, ki ga stranka priredi vsaka štiri leta, da bi na njem izbrala svojega kandidata za predsednika in podpredsednika najmogočnejše države na svetu. V svesti si te velike naloge daje stranka konvenciji značaj naj višje demokratične funkcije v svobodni družbi in jo obda z veliko pestrostjo in nenavadnim, skoraj pretiranim pompom in slovesnostjo. Marsikaj se evropskemu človeku zdi teatralno in po poceni okusu. Celo konvencije same se mu u-tegnejo zdeti odveč: toda povprečen A-merikanec na široko bi bil vsaka štiri leta za mnogo prikrajšan, če bi mu vzeli konvencije, posebno še sedaj, ko jih milijoni in milijoni gledajo in u-živajo na svojih televizijskih aparatih. So pa to res ogromne prireditve, če pomislimo, da demokratska stranka skliče na kovencijo nič manj kot 3009 delegatov, katere so si v večini držav posamezni kandidati pridobili zase že na primarnih volitvah, o katerih sem poročal zadnjič. Republikanska stranka je manjša, vendar se jih na konvenciji zbere vsega 2259 delegatov. Pa se konvencij želi udeležiti tudi mnogo drugih političnih ljudi. Za take ogromne množice je treba najti ogromnih zbo-rovalnih prostorov in izbrati mesta z zadostnim številom hotelov, da se množice spravijo pod streho za cele štiri dni zborovanj. Demokratska stranka je imela konvencijo v mestu New Yorku, ob krasnem, ne preveč vročem vremenu sredi julija. Po poročilih časopisja so bili u-deleženci — cenili so jih na več kot 10.000 — silno zadovoljni z gostoljubno prijaznostjo Newyorcanov. Ogromno zborovanje je potekalo v najlepšem redu brez slehernega incidenta. To je bila posledica izredne sreče, ki jo je stranka doživela s tem, da se je v njenih vrstah pojavil mož, bivši guverner države Georgia na globokem jugu, ki je s svojimi odlično izbranimi sodelavci kar potegnil za seboj v ogromnem valu politično mišljenje velikega dela ljudstva in si med svojimi tekmeci nesporno priboril daleč prvo mesto s trdim in doslednim delom med kampanjo primarnih volitev. Na konvencijo je prišel s številom delegatov-volivcev, ki je daleč presegalo predpisano večino in je bil izbran pri prvem glasovanju. James (Jimmy) E. Carter je globoko veren baptist; redno prebira Sv. pismo, in se tega ne brani javno priznati. Po političnem prepričanju stoji nekako na sredi (raje nekaj proti desni) demokratske ideologije, bil je doslej povsem odmaknjen od vseh škandaloznih dogodkov v Washingtonu (kar je velik plus) in kaže izredno politično inteligentnost, s pomočjo katere je zadel v srčiko ljudskega čustvovanja in hotenja. Kot močan magnet je združil v enem zamahu dotlej bridko razbito stranko in pripomogel, da se je konvencija odigrala res briljantno. Po skrbnem izbiranju si je postavil ob stran senatorja iz Minnesote Walterja Mondale za podpredsedniškega kandidata. Ta velja med senatorji na splošno za najbolj brihtnega, je odličen govornik in je — liberalec (v ameriškem pomenu besede), kar je važno zaradi uravnovesenja ti-keta in zagotovitve podpore od strani liberalcev, ki jih je med demokrati lepo število. Je socialno usmerjen mož in ga je javnost na široko ugodno sprejela. Zraven tega je iz Srednjega zahoda, iz farmarskega okrožja v Minnesoti, kjer je bilo nekoč v St. Paulu središče za vzgojo slovenskih duhovnikov, ki so mnogo Storili za širjenje vere in dosegli v Jakobu Trobcu škofovsko čast. Republikancem ni šlo tako po sreči kot demokratom. Predsednika Geralda Ni prazna fraza tisto zatrdilo, ki pravi, da je tisk velesila. Moč, ki jo vsebujejo moderna obveščevalna sredstva v ustvarjanju javnega mnenja in v reakciji, ki jo morejo izzvati v javnosti je tolikšna, da ni vlade na svetu, ki tisku (pa seveda radiu in televiziji), ne bi posvečala stalne velike pozornosti. ZLORABLJANJE IN ZATIRANJE Če hočemo resno pregledati položaj tiska v današnjem svetu, moramo priznati, da svoboda tiska prestaja hude čase. Res je, da obstaja mnogo držav, kjer je položaj obveščevalnih sredstev, če ne že idealen, vsaj sprejemljiv. A prav tako so kaj številne države, kjer je tisk ali zatiran, ali se ga zlorablja. Mnoge zahodne, demokratične države, niso zmožne na tem področju napraviti reda. Navidezna izredna svoboda tiska je le kulisa, za katero se skriva potvarjanje resničnosti. V nekaterih primerih je to le neodgovorno poročanje, senzacionalizem, napihovanje malenkostnih stvari, ali neetično obveščanje .o malenkostnih ali osebnih zadevah. V drugih primerih pa je potvarjanje resnice v službi posameznih ideologij. To se tako pogosto dogaja, da nepoučeni bralci postopoma nasedajo lažnim dejstvom in si ustvarijo o določenem položaju popolnoma napačno sliko. Imenujemo le pretežno levičarsko poročanje o dogodkih v latinski A-meriki, napadanje časopisja nekaterih demokratičnih režimov, ali poročanje o mednarodnih konfliktih (Vietnam, Libanon, Angola, Koreja...), ali poročanje o položaju v Cerkvi, ko se v napihovanju malenkostnih nasprotij (pa naj gre za „kontestacijo“ ali za „tradicionalizem“) išče le škandal in škodo ustanovi. Po drugi strani pa vidimo, kako dosledno vsi totalitarni režimi, in zlasti komunistični, zatirajo vsak poizkus svobodnega izražanja. V teh državah so sploh vsa obveščevalna sredstva v službi vlade oziroma stranke, in sploh ni govora o svobodnem ali objektivnem poročanju. Strah pred resnico, ki bi pokazala režim in njegova dela v pravi luči, je tolikšen, da se nad tem področjem izvaja najstrožja kontrola, medtem ko se ogromna denarna sredstva namenjajo lažni propagandi. V teh primerih režimska roka sega preko čisto obveščevalnih sredstev, in prehaja tudi na knjige, kino, gledališče in druga področja. Celotno občevalno polje je v službi ideologije; v primeri komunističnih režimov tudi v službi dialektičnega materializma in pride včasih tako daleč, da, kot v primeru Sovjetske zveze, ne dovoli tiskanja in razmnoževanja Svetega pisma, katerega smatra za „sovražno propagando.“ Forda se drži Nixonova dediščina, ki jo je s prezgodnjim pardoniranjem Ni-xona zelo poslabšal. Ne kaže voditeljskih sposobnosti, je neokreten, slab govornik in agitator. Ima pa v svojih rokah eno veliko prednost, ki ji ga ni para — moč Bele hiše. V prejšnjem poročilu Svobodni Sloveniji sem zato napovedal, da ne bo imenovan za kandidata njegov tekmec Ronald Reagan, ampak Ford. Tako se je tudi zgodilo. A izid glasovanja na konvenciji v Kansas City (Missouri) sredi avgusta je izkazal moralno zmago Reaganu. Kajti razlika med obema kandidatoma je znašala le dobrih 100 glasov pri 2259 delegatih, kar je za aktivnega predsednika po glasovih sicer zmaga, a zmaga 50:50 pri tako neenakem tekmovanju se komaj more imenovati zmaga. Konvencija je bila zaradi takega razcepa stranke zelo burna, bojna glasovanja so se vrstila, a vedno je z majhno večino dobivala bitko Bela hiša. Ford take „zmage“ gotovo ne more biti preveč vesel, a dosegel je imenovanje. Hud boj se je bil za predlog Reaga- JUGOSLOVANSKA TAKTIKA Od nastopa komunističnega režima, je tudi v Jugoslaviji bila zadnja ura svobodi tiska. Vse informacije so pod direktno partijsko kontrolo. Maloštevilni verski tisk, edini, ki ni direktno v službi partije, je v stalnih težavah, in njegovo pisanje nikakor ne sme presegati izključno religiozne tematike. A beograjski režim skuša nadzirati tudi poročanje o notranjih razmerah v zunanjem svetu. To mu uspe delno potom lastne agencije Tanjug, in nove mednarodne agencije „neuvrščenih“. Kar pa se tiče tujih agencij in poročanja tujih dopisnikov, ti naletavajo na vedno večje težave s policijskim nadzorstvom. Pred kratkim je dopisnik zapadno-nemške Suddeutsche Zeitung, Olaf Ih-lau objavil seznam zapadnih listov, a-gencij in televizijskih postaj, katerih dopisniki so stalno napadeni kot „agenti reakcionarnih sil.“ Pogosto jih kličejo na ponižujoče „razgovore“ v državni sekretariat za informacije v Beograd. Med temi našteva: New York Times, Washington Post, agencijo UPI, Reuter in DPA, liste Le Figaro, Guardian, Die Presse, Suddeutsche Zeitung, Frankfurter Allgemeine Zeitung, pa še švedsko, angleško in nemško televizijo. Položaj je postal že tako nevzdržen, da so nedavno poslaniki zapadno-evrop-skih držav pooblastili francoskega poslanika, da v imenu vseh posreduje pri jugoslovanskih oblasteh, naj prenehajo z oviranjem delovanja zahodnih dopisnikov. Tudi nemška politika Brandt, Ehmke in drugi so intervenirali pri svojih prijateljih v Beogradu, da bi zahodnonemških dpoisnikov ne zasledovali na vsakem koraku. Iz službenega lista, ki izhaja v Beogradu, je razvidno, da so v mnogih številkah objavljeni odloki s katerimi se prepoveduje uvažanje in razširjanje publikacij zapadne Evrope. Tako sta bila uradno prepovedana tednika „L‘Eu-ropeo“ od 3. 4. iz Milana, „II Mondo“, št. 19 tudi iz Milana; „Der Spiegel“ od 17. in 24. maja ter 7. junija; „International Herald Tribune“ od 12. maja iz Pariza; vse letošnje številke lista „Katoliški glas“ iz Gorice; londonski „Daily Mail“ od 25. maja; pariški „Le Figaro“ od 25. maja; „Frankfurter Allgemeine Zeitung“ od 14. 6.; londonski „The Times“ od 2. 6.; „Le Monde“ od istega dne itd. Vse to že smešno preganjanje, pa se seveda izjalovi. Resnica, pa naj je jugoslovanskemu ali drugim totalitarnim režimom všeč ali ne, prej ali slej pride na dan. Tako tudi preganjanje verskega tiska in tujih dopisnikov v Jugoslaviji le razgali vso zlaganost opevane svobode tega komunističnega režima. novcev, da mora Ford imenovati svojega podpredsednika pred svojo nominacijo, s čimer naj bi se razbila enotnost delegatov za Forda. Igro so zgubili, nato pa tudi imenovanje. Javnost je na tihem pričakovala, da bo Ford ponudil mesto podpredsednika Reaganu in s tem obe bojni grupi združil v e-notno stranko. Nič takega se ni dogodilo. Po splošni sodbi javnega mnenja je izbral namesto tega najbolj neprimernega kandidata v osebi senatorja iz države Kansas Robert Dole-a. Ne samo, da je bil Dole za časa Nixona nacionalni predsednik republikanske stranke in njegov tesni sodelavec in podpornik ter zagovornik Nixonovih protizakonitih dejanj; je tudi take vrste politik, da ga primerjajo s psom dobermanom, ki človeka redno napade in razgrize. Sumi se, da je Dole dobil to mesto z nalogo, da Carterja (ki naj bi .mu bila po javnem mnenju zagotovljena zmaga na glavnih volitvah) napada in razgrize. No, bomo videli! L. P. Nemški časopisi so koncem avgusta poročali, da namerava oditi v Jugoslavijo na kratek obisk Hans Dietrich Genscher, zunanji minister ZR Nemčije, ker bi želel osebno razčistiti nekatera pereča vprašanja, ki so važna za medsebojne odnose obeh držav. Frankfurter Allgemeine Zeitung z dne 26. avgusta je celo objavila nekaj vprašanj katera naj bi razčistil Genscher na obisku. Najprej bi rad bil na jasnem, kaj mo.Ee. po konferenci neuvrščenih v Co-lombo pričakovati Bonn od držav, ki tvorijo to skupnost držav. Dalje bi bilo za Genscherja zanimivo ugotoviti, če je res, kakor krožijo vesti, da so sovjetske ladje zopet dobile dovoljenje za prost vstop v jugoslovanske luke. Prav tako naj bi zanimalo nemškega zunanjega ministra, kako gleda Jugoslavija na porast komunizma v Italiji, ki je že postala sila na državni ravni. Posebej naj bi Genscher načel tudi vprašanje, zakaj jugoslovanske oblasti vztrajno in to že dalj časa otežujejo delo dopisnikom nemških časopisov v Beogradu, kar nedvomno škoduje dobrim odnosom med obema državama. Da je imel člankar v Frankurter Zeitung prav, dokazuje poročilo jugo- Smo v poznem poletnem, skoraj jesenskem popoldnevu. Nedelja. Vrvež ljudi, avtomobili od vsepovsod. Vsi smo radovedni, kaj pravzaprav bo. Kraj je Jašik (Giassico) blizu Krmina v zahodnih Brdih. Lep in širok prostor, nekako veliko obzidano grajsko dvorišče s travnikom. V ospredju lesen oder, o-det v črno rumene cesarske zastave. Nad odrom velika slika njegovega apostolskega veličanstva cesarja Franca Jožefa, kralja Ogrske in češke, grofa poknežene grofije Goriško-Gradiščan-ske, itd., itd. Na odru velik habsburški dvoglavi orel črne barve na rumenem dnu. Na vseh drogovih okoli in okoli spet same cesarske zastave. Spodaj je vse pripravljeno za godbo. Semtertja se sprehajajo časnikarji in tehniki avstrijske televizije, ki bo vse posnela in je zato poslala dve ekipi, eno iz Bočna ter eno iz Celovca. Dan, ki ga prireditelji slavijo, je 18. avgust — seveda 1976. Spominjati pa se hočejo na 18. avgust 1830, rojstni dan presvitlega cesarja. Danes je namreč njegov 146. rojstni dan. Obenem želijo počastiti 128-letnico kronanja. Preko silnega vrveža in šumenja ter pohajkovanja se nato pririnejo reditelji ter razporedijo množico v dva dela. Napovejo slovesen vstop godbe (za to priliko je nastopila številna muzika iz Tržiča, povečini sestavljena iz mladih godbenikov). Radovedno pričakamo godbenike. V slovesnem sprevedu prikorakajo na slavnostni prostor. Intonirajo slavni „Radecki marš“, ki takoj navdušeno vžge prisotno občinstvo. Ko se slovanske agencije Tanjug z dne 28. avgusta, ki je bilo objavljeno istega dne tudi v ljubljanskem Delu. Tanjug poroča, da je jugoslovanski zvezni sekretar za zunanje zadeve Minic imel „večurne pogovore v Miločevu s podkanclerjem in zunanjim ministrom Zvezne Republike Nemčije H. D. Gen-scherjem, ki je prišel na kratek neuradni obisk v Jugoslavijo. V nadaljnjem poročilu Tanjuga je navedeno, da se je minister Genscher zelo zanimal za rezultate V. konference neuvrščenih v Colombo, kakor tudi za jugoslovanske ocene o njenem delu iri pomenu. Bilo je govora tudi o Bližnjem vzhodu, Sredozemlju, o bližnjem zasedanju generalne skupščine OZN in „o nekaterih drugih vprašanjih.“ Minic pa je seveda sprožil vprašanje „o učinkovitem zatiranju ekstremističnih emigrantskih elementov na ozemlju ZR Nemčije.“ Nemški zunanji minister se je še istega dne vrnil v Nemčijo. Vsekakor je bil njegov neuradni obisk nekaj nenavadnega, in verjetno ne bo ostal brez posledic na eni ali drugi strani, morda tudi na obeh. razporedijo na svojih mestih, jih še posebej posname TV. Kdo so prireditelji? To je gibanje „Mittelevropska kultura“ (Civilta Mit-teleuropea), ki jo v glavnem sestavljajo razni mlajši ljudje iz nizke Furlanije. Za to priliko so izdali posebne lepake z vabilom v štirih jezikih (italijanskem, nemškem, furlanskem in slovenskem) ter ga nalepili po vsej deželi, vključno v mestih Trst, Gorica in Videm. Lepak seveda krasi dvoglavi orel. Kaj hočejo s tem obujanjem davne preteklosti? Gotovo ne vrniti se v „lepe stare čase“, ki se ne bodo več povrnili. V bistvu gre tu za neko poudarjanje samostojnosti in skupnosti nekdanjih ozemelj, ki so v habsburški Avstriji sestavljale neko duhovno (poleg upravne) enoto. S tem hočejo tudi podčrtati živ čut avtonomije, ki še tli med furlanskimi ljudmi in iščejo tudi plodnih stikov s slovenskim prebivalstvom, ki je nekoč prav v prej omenjenem okviru sodelovalo s Furlani v tem srednjeevropskem prostoru. Mimo vsakega anahronizma se udev leženci proslave pomenkujejo ob prijetnih kioskih z vabljivimi jedmi in prijetno pijačo. Tu srečaš Slovenca in Italijana, komunista in liberalca, povprečnega uradnika in skoraj obubožanega grofa. Kaj jih vse druži? Mit ali razočaranje nad sedanjostjo? Odgovorimo z italijanskim pesnikom: „Ai posteri 1’ardua sentenza!“ (Potomci naj sodijo!) A. B. „Bog ohrani, Boy obvari ...44 (Od našega dopisnika iz Gorice) ŠKANDAL, KI GA NI BILO TREBA KAJ HOČE MARCEL LEFEBVRE Mednarodni Keden Kdor res ljubi resnico, ta je učljiv in ponižen. DRUGI VIKING NA MARSU. Viking II je 2. septembra srečno pristal na Marsu v predelu imenovanem Utopija. Čez nekaj ur so strokovnjaki u-gotovili, da je bil pristanek brez hujših poškodb in kaj kmalu so prejeli tudi prvo sliko iz Vikingove okolice. SAMO TRI OTROKE. Indijska vlada je odločila, da bodo v bodoče v državno službo sprejeli le tiste, ki se bodo obvezali, da ne bodo imeli več kot tri otroke. PRVI KONCERT NA LUNI. Italijanska godba Pieralcgni de Bordighie-ra je podpisala pogodbo o prvem koncertu na Luni z Interplanetarno razvojno družbo iz New Yorka, ki naj bi bila i v stiku z uradno ameriško ustanovo NASA. LETALSKA NESREČA. Na Azorskih otokih se je 4. septembra zrušilo venezuelsko vojaško transportno letalo Hercules, ki je peljalo v Barcelono na mednarodni festival pevski zbor Centralne venezuelske univerze iz Caracasa. Letalo je skušalo na Azorih zasilno pristati zaradi težavnih vremenskih ne-prjlik, ker je nad Atlantikom divjal vihar „Emmy“. Kako in zakaj .je prišlo do nesreče, ni še jasno — eni pravijo, da je letalo eksplodiralo pri zasilnem pristanku, drugi pa, da se je vnelo že v zraku. V nesreči je izgubilo življenje 68 oseb. •■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■* Mig-25: Hud udarec w,a Sovjete Pretekli ponedeljek 6. t. m. je poročnik ruskega letalstva Viktor Ivanovič Belenko z najmodernejšim ruskim letalom ¡Mig 25 (lovec-bombnik) ušel preko meje in pristal na Japonskem. Je to eden najhujših udarcev, kar so jih Sovjeti zadnje čase doživeli. Mig 25 je namreč najboljši izdelek ruskega letalstva in sploh po mnenju strokovnjakov trenutno najboljše letalo na svetu. Vsebuje skrivnosti, ki so bile trn v peti A-merikancem. Belenko je sicer pristal na Japonskem, a prosil za- ameriški politični azil. Seveda ga je takoj tudi dobil, kajti prinesel je iz 'Sovjetske zveze izreden' dar. Seveda je/ Sovjetska zveza takoj zahtevala povratek pilota in zlasti povrnitev letala. Skrivnostni Mig 25, ki bfpo tem pobegu prišel v roke ameriškim strokovnjakom, bi pomenil hudo izgubo za Sovjete. Dogodek je, logično, razburil vso svetovno diplomacijo in znova pokazal, kako lahko ob takem primeru ponovno nastopi, vsaj za trenutek, doba mrzle vojne. Razburil pa je dogodek tudi japonske (in seveda ameriške) obrambne strokovnjake. Belenkov Mig 25 se je namreč pokazal na radarju; pa so ga v ruščini opozorili, da leti nad tujim ozemljem. Ni odgovoril, zaradi česar so poslali dva Phantoma (ameriška), da ga prestrežeta. Pa je naenkrat izginil iz radarnega ekrana in lovca ga sploh nista mogla zaslediti. Znova se je pokazal šele, ko se je pripravil za pristanek na nekem japonskem civilnem letališču. Aleš Ušeničnik Iz živi Jem J a im sloga Jam j a v Argem timi Znova je bilo dokazano da prevratna gibanja v tem delu sveta niso le haivne skupinice sanjavih idealistov, marveč spretno organizirane mreže, ki vso svojo iznajdljivost in razpoložljivost usmerjajo v dolgotrajno podtalno vojno, katere končen namen je prevzem oblasti in vzpostavitev totalitarnih režimov. Dokazano je tudi bilo, kako spretno znajo najti izhod v vsakršni zagati, in kako dolgoročni so njihovi načrti. V sredo 1. septembra so namreč varnostni organi po dolgem . zasledovanju odkrili verigo devetih delavnic, v kate-; rih so izučeni strokovnjaki (med nji-1 mi nekateri „uvoženi“ iz evropskih držav) , izdelovali najmodernejše in najučinkovitejše orožje, s katerim so obo-roževali prevratne skupine. Po zadnjih letih, ko so razne vlade latinske Amerike pričele izvajati mnogo bolj strogo kontrolo nad delovanjem teh organizacij, in zlasti nad pomočjo, ki so jo dobivale od zunaj, je gverila zašla v kaj težak položaj: začelo ji je primanjkovati orožja. Sovjetska zveza, češkoslovaška in Kuba so bile dotedaj „skladišča“, ki so zalagala razne prevratne skupine. Uvoz se je izvrševal zlasti preko Čila, ko je bila ta država še pod Allendejevim režimom. Od tedaj se je tihotapstvo orožja omejilo na kaj majhne količine. Prav tako so oborožene sile izpopolnile sistem var- Predsedmik IINV - umrl Dr. Stanko Vujiča, predsednik Hr-vatskog narodnog veča je pred par dnevi, zadet od kapi med sejo, nenadoma umrl v Kanadi v mestu London. Dr. Vujiča, profesor filozofije, je bil septembra 1975 izvoljen za predsednika HNV na Slaboru v Toronto. nosti, in se tudi kraja orožja ni več • posrečila. Gverilci so bili primorani seči po drugih sredstvih. Tako sta se dve glavni argentinski prevratni organizaciji povezali v skupen napor in organizirali pravo tovarno orožja. Kot omenjeno, so razpolagali z devetimi delavnicami, kjer so izdelovali puške in brzostrelke in pripravljali municijo. Količina zaplenjenega orožja je bila izredna, prav kakor tudi denarja in drugih stvari, ki so jih varnostni organi odkrili. Tako že izdelano orožje kot proizvajalna moč teh delavnic jasno govori o dolgoročnem načrtu pa o razsežnosti, ki jo je gverila hotela dati svojim akcijam. O tem je zlasti zanimivo sodelovanje ob.eh največjih argentinskih prevratnih organizacij: peronistične Montoneros in trockističnega ERP-a, ki sicer različni v ideologiji in taktiki, pristaneta k sodelovanju, kadar prilika in potreba nanese. Odkritju te tovarne orožja pripisujejo velik pomen; udarec, ki so ga s tem dobili prevratniki, primerjajo po važnosti obglavljenju trockistične organizacije, ki so ji pred kratkim pobili ves glavni štab. Če je delovanje proti gverilcem u-spešno, pa ljudi na splošno bolj skrbi gospodarska plat. Smatrajo, da rezultati niso zadovoljivi. 12 procentna poviška plač je mnoge razočarala, in prvič, odkar je nastopila vojaška vlada, je prišlo do poizkusov stavk z zahtevo večjih povišic. Ti poizkusi so prišli do izraza v avtomobilski industriji, kjer so delavci vedno imeli najvišje plače. Sedaj pa je ta eden najbolj prizadetih sektorjev, ki ga je kriza zelo udarila. Vendar ekonomisti smatrajo, da, vsaj v teoriji, doslej vladni gospodarski načrt dobro deluje. To se zlasti pozna v večji proizvodnji tudi v nekaterih industrijskih sektorjev. Skrbi tolminskih katoličanov Potresna katastrofa, ki je pred pol leta zadela furlansko pokrajino v bližini italijansko - avstrijsko - jugoslovanske meje in o katerega tragičnih posledicah je pisalo časopisje celega sveta,1 je poleg ogromne škode v epicentru povzročil tudi dokaj razdejanja v krajih, ki so desetine kilometrov oddaljeni od tam, med njimi v severni Goriški, v tolminskem kotu. Oblasti so takoj začele organizirati pomoč krajem, ki so bili prizadeti po potresu. Najprej so šle na delo komisije, ki so ocenjevale škodo in poškodbe kategorizirale v tri skupine: v prvo spadajo stavbe, ki so lažje poškodovane in dovolj solidne, da se ni bati, da bi se zrušile; v drugo kategorijo spadajo težko poškodovane stavbe, kjer bodo strokovnjaki ugotovili, kaj je treba storiti, da se s popravo rešijo; v tretjo pa so dodelili stavbe, ki jih bo treba po- rušiti. V nobeno od teh kategorij pa oblasti niso dodelile cerkvenih in župnijskih poslopij, šele po dolgih mesecih in mnogih posredovanjih so, tako beremo v Družini, vendar oblastniki sklenili, da se župnišča izvzamejo iz sektorja sakralnih objektov, kamor spadajo cerkve in vsi bogoslužni prostori, in se jim dovoli ista oblika pomoči, kakor drugim, to se pravi, da bodo lastniki lahko dobili posojilo kot vsi drugi in pa možnost, da nabavijo potreben material: opeko, cement, železo, steklo itd., za kar je tudi treba menda dobiti nakazilo. V tolminskem potresnem ozemlju je 21 poškodovanih župnišč, od katerih bo dve treba porušiti. Stvar pa ni tako enostavna. Pravno si še niso na jasnem, kdo je pred oblastmi lastnik župnišča: ali župnik, ali fara, ali škofija? Vedo, da so nekatere teh stavb pod zaščito zavoda za spomeniško varstvo. Zadnje čase polni prve strani svetovnih dnevnikov afera, ki je nastala okoli francoskega škofa msgr. Lefebvre-ja, ki se je s svojim zadržanjem in s svojimi zahtevami po obnovi tisočletnih tradicij pri cerkvenih boredih postavil proti papežu. Problem, kljub temu da je velik, ni takšen, kot ga je prikazovalo časopisje. Tudi ni kakšne nevarnosti „razkola“ v Cerkvi. Pojave kot je msgr. Lefebvre so vsakdanje v cerkvenem življenju, naj-sibodo to „kontestatorji“, ki iščejo/vedno bolj izzivajočih novosti v liturgiji, krščanskem življenju, lali krščanski morali; ali pa zahteve p,o obnovitvi pred-koncilskih obredov, molitev ali miselnosti, položaj, ki ga branijo tradicionalisti. Pojav enih in drugih je razumljiv, saj je Cerkev božja ustanova, a sestavljajo jo ljudje, z vsemi svojimi slabostmi, in vsak s svojo miselnostjo: nemogoča je popolna edinost kriterijev. Problem nastane takrat, kadar posameznik skuša svoj kriterij vsiliti večini, in to proti volji svetega očeta, katerega učiteljstvo v verskih stvareh je nezmotljivo. KDO JE MSGR. LEFEBVRE Znano je, kako časopisje rado napihuje majhne zaplete, da s senzacionalizmom služi škandala željnim bravcem. Ob vsem tem pa kaj malo pazi na resnico, ali vsaj celotno objektivnost. Msgr. Lefebvre je danes znana osebnost, a malokdo ve, kaj hoče, od kod je in za kaj se bori. Francoz po rodu (rojen 1905), je bil posvečen v škofa leta 1947, pastiroval v Dakarju in prevzel nato škofijo Tulle. Udeležil se je z ostalimi škofi sveta II. vatikanskega koncila, kjer je zavzemal tradicionalistično linijo in se zlasti upiral liturgičnim spremembam. Kot izraz protesta proti tem reformam je zapustil svojo škofijo in se pod pokroviteljstvom tamošnjega škofa naselil v Eco-nu v Švici. Tam je ustanovil semenišče, ki vzgaja v tradicionalističnem duhu; poleg tega je pokrovitelj organizacije „Duhovniškega bratstva Pij X“. Nje-, govo delo je kmalu preseglo meje Econ-ske škofije, zato ga je Vatikan opozoril, češ, naj posluša Sveto stolico in v-skladi svoje delo z odloki II. vatikanskega koncila. Od tu naprej se (od junija lanskega leta), vleče ta nesrečna afera. Takrat mu je papež Pavel VI. pisal in ga prosil pokorščine, da popravi škodo, ki jo je s svojim pisanjem, govorjenjem in delovanjem storil Cerkvi; seveda bi moral sprejeti ukrepe, ki so bili podvzeti proti „Bratovščini Pija X.“ Msgr. Lefebvre ni direktno odgovoril papežu, a izjavil je, da „smatramo, da je naša vera v nevarnosti, zaradi pokoncilske orientacije in sprememb; zato smo dolžni nepokorščine.“ Prišlo je ponovno pismo iz Vatikana. Lastnoročno ga je Pavel VI. prosil pokorščine in ga pozival k sprejetju koncilskih sprememb. To pot uporni Tartuffe je delo, ki morda ni najbolj značilno za Molièra; po svoji temi in po nravstveni satiri je v našem času že dokaj premaknjeno v zgodovini — danes skoraj ni več mogoče dobiti tiste meščanske pobožnjaške družbe — pa je ta klasična komedija po svoji ostrini prikaz človeške narave in po teatraličnem zanosu vedno aktualna. Moliè-rova parodija, ki spada v vrh francoskega velikega klasicizma in versajske civilizacije Ludvika XIV., je med vzori intelektualnih in umetnostnih dosežkov tiste elite, ki si je postavila za ideal klasično harmonijo in umerjeno lepoto. Z uprizoritvijo Molièrovega Tar-tuffa je Slovensko gledališče v Buenos Airesu predstavilo publiki eno tistih stvaritev klasične francoske kulture sedemnajstega stoletja, ki jo zastopajo v dramatiki Jean Racine in Pierre Corneille, v fabuli Jean de la Fontaine, v filozofiji René Descartes, v religiozno filozofski publicistiki Biaise Pascal in Jacques Bossuet. Pri uprizoritvi dramskih del te vrste mora imeti režiser predvsem čut za obliko in mero in preciznost. Mojstrstvo Molièra ni samo v presoji človeške osebnosti in moralnih strani njegovih komičnih in resnih figur, ampak je tudi v nenehnem obdr-žanju klasične enovitosti in celovitosti odrskega dogajanja, v stilu, v katerem se izražata red in jasnost. Pri oceni predstavitve te delikatne komedije, ki je nakopala Molièru sovražnost ljudi in nemilost pri kralju, je treba izreči priznanje režiserju Maksu Borštniku, čigar zasluga je najprej v tem, da je dojel principe klasike in podal delo v jasni in uglajeni kompoziciji, pri tem pa vzbudil v življenje in škof odgovori, da je „brezpogojno pokoren S,Veti stolici in Kristusovemu namestniku.“ A ne razpusti „Bratovščine*“ in ne zapre semenišča v Econu. Vatikan v tem položaju poipje vsem škofom sveta celoten arhiv dokumentov in pisem med Sveto stolico in msgr. Lefe-bvrom. Ta ob tem izjavi, da „ubogam papeža, ubogam njegovo hierarhijo, a ne ubogam prevratnosti, ki trenutno kraljuje v Cerkvi.“ IDvoje škofov iz bolj tradicionalistične linije, skuša spraviti upornega škofa s papežem, a zaman. Končno msgr. Pierre Mammie, pokrovitelj „Bratovščine“ in semenišča v Econu prepove delovanje obema ustanovama, a tudi temu se msgr. Lefebvre ne pokorava, in na svojo roko nadaljuje delo. Kot cilj si zada obnovo tradicije, kot bandero si izbere mašni obred v latinščini, kakor ga je uzakonil Pij V. IlN SEDAJ? Potem, ko so se izjalovili vsi poizkusi poravnanja, in ko je msgr. Lefebvre, kljub izrecni papeževi prepovedi, posvetil v duhovnika enega izmed novincev Econskega semenišča Denisa Rocha, je papež upornega škofa suspendiral „a divinis“, to se pravi, mu prepovedal maševanje ali izvedbo katerega koli drugega cerkvenega obreda. Tedaj je msgr. Lefebvre dal doslej najhujši izraz upora: organiziral je mašo v francoskem mestu Lille (na športnem igrišču, kajti noben francoskih škofov mu ni hotel dati dovoljenja dostopa v kako cerkev) in tam vpričo več tisoč svojih pristašev maševal, seveda v latinščini, po starem obredu. Upor torej ni bil v „latinščini“ temveč v maševa-nju, ko je bil suspendiran „a divinis.“ Časopisje je seveda bolj poudarjalo zunanji izraz upora, ne da bi pisalo o celotnem problemu. Tudi so dnevniki pisali, da bo sedaj msgr. Lefebvre izobčen. To je za enkrat bolj malo verjetno, kajti Vatikan se ne bo prenaglil. Zlasti ne, ker je ob drugi uporni gesti (v Besanzonu je maševal eden od njega posvečenih duhovnikov) msgr. Lefebvre pokazal pripravljenost sprave, seveda pogojne. Dejal je: „Pripravljen sem, da pokleknem pred Svetega očeta, seveda ne, da bi mu rekel, da bom protestant, če on to od mene zahteva. Tega nikoli.“ Trenutno se poraja gibanje, ki skuša pomiriti obe plati. Med francoskimi škofi je splošno mnenje, da je namen msgr. Lefebvra iskren, da po vesti išče le božjo slavo in dobro Cerkve. Priznajo tudi, da nekatere stvari, ki jih uporni škof kritizira, res niso pravilne. Čakati je treba, kako se bo afera razvijala naprej, in upati, da bosta pamet in skupni interes za blagor božjega kraljestva prevladala nad osebnimi zagnanostmi. Paziti pa tudi, da tuji interesi v napihovanju škandala, ne povzročijo več pohujšanja in škode, kot problem sam v sebi. resničnost oddaljeni svet cveta meščanske družbe. In vprašanje življenja je na odru prvo pravilo. Po drugi strani pa je Moliere umetnik renesanse in baroka — etimološko je barok izbrušen in iskreč se drag kamen — to je notranja napetost in prekipevanje čustev, nagli odzivi, iskrive misli, a vendar vse obvladano in zadržano, da se ne razlije, ne prekipi. Tudi to baročno živahnost in napetost je režiser pravilno in diskretno obvladal. Borštnik sam, v vlogi Orgona, kot njegova skupina igralcev, so ustvarili s svojim ritmom, z gestiku-Iiranjem, s tekočini poetičnim izrazom in gracioznostjo lep primer baročne iskrivosti in napete življenjskosti. Preko tega — klasične jasnosti in baročne elegance — je prihajal do polnega izraza duh satire. Verjetno je režiserju Borštniku prav ta način igre prirojen in takorekoč bolj v kosteh. Njegov Or-gon, prijatelj Tartuffa in občudovalec njega pobožnosti, je bil v svoji meščanski zanesenosti obenem komičen in resničen — čeprav zgodovinska, je bila Borštnikova komičnost naravna in življenjska. Ni pretirano reči, da so bile vse o-sebnosti — od Tartuffa, ki ga je vživeto predstavil Frido Beznik, do služkinje in biriča •—• dovolj naštudirane za kvalitetno odrsko celoto. Frido Beznik, ki je utelesil bolj prekanjenega kot čednostnega Tartuffa, je bil posebno v začetnem nastopu in potem v moralnem samoopravičevanju pri zapeljevanju Orgonove žene Etmire ter svetohlinski meakulpi izrazit in koloriten. Njegov patos v prevejani skromnosti^ je bil verjetnosten, obenem pa satirično izzivalen. Med dobre poznavalce igralske tehnike je prišteti Maksa Noseta, ki je odigral Orgonovega svaka Kleanta in se v stvarnem, treznem ekspozeju pokazal kot resen in prosvetljen predstavnik svoje dobe. S pravtako umirjeno in resno igro nas je prepričala Milka Pezdirc, ki je v izbrani besedi in igri uspela obdržati krhkost Molierove umetnosti. Podoba Elmire, Orgonove žene, je bila klasično modra in šarmantna sredi komedijskega baročnega prekipe-vanja. Nič ni bilo improvizirano; enovitost igre je pri tej Molierovi osebnosti še posebej važna. Fino in izkušeno igralsko sposobnost je že ponovno pokazala Marjana Marn, ki je nastopila tokrat kot gospa Perne-llova v prijetnem slogu Ludvika XIV. Stilna homogenost Borštnikove režije, pri kateri mu je pomagal Lojze Rezelj, se kaže v podrobni pripravi in razgibanosti vseh oseb, ne samo glavnih. Mladi — z izjemo Dorine — so igrali nekoliko manj komedijsko in baročno, a dovolj moliersko, da so bile njihove figure v popolni soglasnosti z glavnimi. Tako je bila Monika Pezdirc v vlogi Marijane, Orgonove hčerke, žensko prepričljiva in mladostno rahločutna; umetniško polnokrvno je zaživela v svoji bolj resni kot burkasti vlogi. Kot protiigra tej iskreni in pristni ženski figuri je postavljena premetena Dorina ■— Mari Makovec jo je izvrstno predstavila v vsej baročni gracioznosti. Obe, Monika Pezdirc in Mari Makovec, se bosta razvili lahko v prvovrstne igralske osebnosti. Gledajoč iz zornega kota jezikovne izobraženosti, so bili vsi navedeni igralci na višini; obvladali so malodane do popolnosti fin poetično komedijski tekst v Župančičevem prevodu. V tem pogledu sta se dovolj vredno predstavila tu- .di Tomaž Rant, kot Damis, Orgonov sin, in Matjaž Jerman, kot Valer, zaljubljen v Marijano. Oba živahna, polna svežega ritma: Damis stvaren in smiseln, Valer resno skladen. Pod vodstvom preizkušene režiserjeve roke so nastopajoči igralci vredno rešili nekoliko občutljivo situacijo v zadnjem dejanju, kjer se Molière pokloni „sončnemu“ kralju. Figura biriča Loyala, ki ga je odlično predstavil Janez Zorec, je bila komična in resnobna. Policijski uradnik in kraljev odposlanec Lojze Rezelj je dostojno zaključil to klasično komedijo o prekanjenem in svetohlinskem lopovu, ki nazadnje konča v ječi. Zasluge za uspeh je treba pripisati vsem, tako glavnim, kot drugotnim o-sebnostim. Med' nastopajočimi sta v tem pogledu pozitivno prispevala k u-spehu igre Maruška Batagelj, kot Fli-pota, služkinja gospe Pernellove in Gregor Batagelj, kot stražnik. Važno o-pravilo šepetalke je prevzela Alenka Beznik; luči je upravljal Narte Kin-kelj; scenografijo pripravil Andres Diaz Mendoza. Med rekviziti gledališča je o-meniti lepe kostume v slogu, ki je bil zelo blizu zgodovinskemu Ludviku XIV. in ki^ je večal vrednost in dražljivost predstavitve. Tudi scena je bila Moliè-rovemu odru primerna. Uprizoritev Tartuffa, postavljena na oder Slovenskega gledališča v Buenos Airesu, v dvorani Slovenske hiše —• premiera v soboto 28. avgusta — je v merjenem in razgibanem tonu, v e-stetskem in teatralično plastični igri dosegla velik uspeh. Zasluge gredo režiserju in igralcem; njihovi požrtvovalnosti in vrednemu sodelovanju pri tem razmeroma velikem dogodku v našem kulturnem življenju. FP. Na tolminskem potresnem ozemlju so našteli 42 po potresu poškodovanih cerkva. Tri bo treba porušiti, ostale pa bo mogoče popraviti. Zaščitenih je 34 cerkva po Zavodu za spomeniško varstvo, a je zanimivo, da prizadetim še niso povedali, katere cerkve so zaščitene. Dokler ne bo zadnji prebivalec, žrtev potresa, pod streho, za cerkve ne bodo nič storili. Iz poročila v „Družini,“ ki je zelo vljudno napisano,' kakor se spodobi dobro vzgojenim državljanom rdeče slovenske republike, čutimo ob marsikaterem stavku grenkobo zaradi očividno prezirljivega in ponižujočega postopanja z ljudmi, ki priznavajo katoliški verski nazor in ki morajo biti vsak trenutek pripravljeni, da jim bo nekdo iz „ljudstva“ zabrusil v obraz, da so državljani druge stopnje, če že ne brezpravni. O neki konferenci, kjer so oblastniki razlagali župnijskim upraviteljem probleme popravil, pravi poročilo: „Člani odbora so pojasnjevali. . . dobrohotno, bolj ali manj, le kdaj pa kdaj ne ravno ljubeznivo.“ itd. Poročilo konča s skromno željo, da bi se oboji še v bodoče kdaj pogovarjali, želi pa, naj bi minili izrazi nestrpnosti. To nestrpnost so dali čutiti, čeprav je predsednik komisije Golja pohvalil župnike, ki so v „širšem pomenu“ pomagali ljudem pri potresu. Ob upizoritvi „Tartuffa44 PHewHce LJUBLJANA — V republiški skupščini so razpravljali o „zakonu o državljanstvu Socialistične republike Slovenije“. Pravijo, da so zakonska določila zelo precizna, vendar ni nam znano, kakšna so, ker jih nismo še zasledili v dnevnelh časopisju. ANHOVO —- Medobčinski odbor za odpravljanje posledic potresa v Posočju se je razgovarjal s predstavniki gradbenih podjetij v Sloveniji. Ker je odpravljanje posledic. potresa solidarnostna pomoč ljudem, ki jih pesti nesreča, so podjetja „mešetarila“ za — višjo ceno pri popravilu zasebnih hiš v kategorijah I. in II. Podjetniki so zahtevali 10 dinarjev več na uro, kot jo je postavil medobčinski odbor. Slednjič so pristali na ceno medobčinskega odbora, toda ta postavljena cena velja le — do 30. novembra 1976. Seveda, za delo v „težko pristopnih krajih bodo dobili več, plačal pa bo solidarnostni sklad. Te cene so: 55 dinarjev za uro nekvalificiranega dela in 75 dinarjev za uro kvalificiranega dela. (1 dolar velja 18,25 dinarjev). Ker pa na Kozjanskem še po dveh letih ni popravljenih niti polovica zasebnih hiš, si lahko Primorci obetajo „učinkovito odpravljanje škode“ po menda znosnih cenah: Gradbinci pravijo, da je cena 30% pod lastnimi stroški. V treh mesecih bodo gotovo podjetja vse storila, da bo škoda popravljena... toda prej je treba še urediti papirje in podpisati zadevne pogodbe. . . FAKA — Ribiči so opazili, da so v zgornjem toku Kolpe in v nekaterih pritokih začele poginjati ribe, predvsem lipani. To so opazili že lani, a ker so bile ribe, predvsem lipani, veliki so ribiči mislili, da poginjajo od starosti. Ker v teh delih ni velikih obratov, ki bi zastrupljale reke z odplakami, si belijo glave — čemu pogin. Ugotavljajo, da je najbrž krivo uporabljanje raznih pralnih praškov in drugih gospodinjskih pripomočkov, ki so strup za vode in za ribe. Morda pa je kriva tudi kakšna ribja bolezen, ki pa je še niso odkrili. LJUBLJANA —- Slovenske bolnišnice so polletno delo zaključile z izgubo, ki znaša okoli 142 milijona dinarjev. Seveda iščejo rešitev, kje dobiti denar za kritje, istočasno pa stokajo, da so slabo načrtovali dohodke, ker so zdravila presegla planirano višino, ker so bili bolniški izostanki večji, ker so bili materialni izdatki previsoki, ker je bilo več specialističnih zdravljenj. Zdravljenje je, namreč brezplačno, plačujejo podjetja in družba. Sedaj iščejo izhoda — kako rešiti in zavarovati pravice zavarovanca in uravnovesiti bilanco. In pravijo, da morajo to rešiti do konca leta. Kar zdi se, da bodo „uporabniki bolniških naprav pač primerna žrtev za uravnošenje „plana.“ ZELŠE PRI CERKNICI — V zel-ški cerkvici — pravijo ji notranjske Križanke — je bil 5. avgusta otvoritveni koncert letošnje zelške sezone. Na-, stopila sta violinista Dok Klopčič iz Ljubljane in čembalist Nikolaus Theo-doroff iz Celovca. Koncert je bil posvečen Bachovim skladbam, ki sta jih umetnika odlično izvajala. Obisk pa je bil „srednji“, čeprav je bilo posebej in poimensko povabljenih šestdeset „gostov“, katerim so poslali tudi programe. Prav gotovo so bili ti „gosti“' „odličniki“ titovskega režima, pa kot v Argentini pravijo „brillaron por su au-sencia“. . . (svetila se je njih odsotnost) Nadaljnji program obsega večer vokalne glasbe, nastopil bo oktet Gallus, bo koncertna izvedba opere Don Pasquale in monodrama „Harmonika“, ki jo bo odigral Polde Bibič. LJUBLJANA — Sejem šolskih rabljenih knjig je bil letos 30. in 31. avgusta ter 1. septembra. Ta sejem je že osmič organizirala Občinska konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije. No, pred vojno so bili tradicionalni dijaški sejmi, kot smo jih takrat imenovali, pa smo se zbrali in prodajali 'ter kupovali knjige brez vsakršnega pokroviteljstva... Umrli so od 6. do 11. avgusta 1976: LJUBLJANA: Marija Kerne r. Re-povž; Franc Zupančič, monter; Ivan Petrič, up. mes. mojster; Marija Gregorič r. Pajk; Slavko Špacapan, krojač; Josip Garaj, 67, up. nadmlinar; Angela Štalekar, up.; dr. Mirko Bric, zdravnik; Anka Primožič r. Kladnik; dr. Lev Baebler, upravni direktor Slovenske akademije znanosti in umetnosti; Marija Žolnir r. Zgonc, 76; Alojz Bogataj, up. ŽTP; Jelina Jenko r. 'Stare; (Marija Lubšina r. Rojc, 86; Karel Lampič, up.; Rozalija Kodele r. Bizeljak; Renato Kos, steklar; Miha Juren, 8(3, čevljarski mojster; Franc Zajc, žel. up.; Vinko Tošnjak, 66, žel. up.; Marija A-bram, 86; Ludvik Milošič, 69. RAZNI KRAJI: Jože Mali (Blejcev Joža), Senično pri Križah; Mihael Vodičar, up., Žalec; Josip Kniljac, vrvar-ski mojster, 71, Novo mesto; Marija Marčun r. Gale, Duplje; Ivan Popit, Šentjakob ob Savi; Vili Šušteršič, up., Log pri Brezovici; Stanislava Petrovčič, up., D. M. v Polju; Vencelj Novak, Križe; Ana Ulčar, 86, up. tob. tovarne, Črnuče; Ana Veninšek, Kosmačeva mama, Rečica ob Siavinji; Matevž Belaj, posestnik in gostilničar, Polule pri Celju; Marija Zorec r. Lavrič, Zg. Kašelj; Lojze Lešnik, predvojni komunist, Rečica; Franc Bernot, Vrhpolje pri Kamniku; Andrej Ercigoj, župnik, Matenja vas pri Postojni; Ančka Križaj, natakarica, Portorož; Janko Lampič, up., Črnuče; France Murnik, inž. elkr., Monza (Italija); Marija Jesih r. Perme, gostilničarka, Rudnik; Jaka Cimperman, up., 82; Vida Kosnik r. Andoljšek, Kranj; Janez Lampič, up. elektr., Črnuče; Matjaž Jamnik, inž., Koper; Tonica Neči-mer r. Žlajpah, Novo mesto; Marija Knific r. Draksler, Škofja Loka; Marija Birtič r. Pal, Stara Vrhnika; Marija Strušnik, Dobrova; Jože Srebot, Črna. Družinska nedelja na Pristavi Občni zbor Nedelja 29. avgusta 1976 je bila na Pristavi v Castelarju zelo razgibana. Že udeležba pri sv. maši je bila večja kot navadno. Po maši pa je bil v dvorani redni letni občni zbor Društva Slovenska pristava, ki ga je vodil predsednik France Rant. Iz poročil, ki so jih prebrali odborniki, smo dobili jasno sliko o življenju in delu na Pristavi. Glavna skrb in delo sta bila posvečena gradnji novega doma. France Jerovšek, ki je predsednik Gradbenega odbora, je povedal, da je bil v gostinskem prostoru v pritličju položen mozaični tlak, dozidana vhodna stena, dogotovljeni sta že nova kuhinja in shramba, izvršena je bila tudi vsa napeljava vodovodnih in plinskih ter odtočnih cevi. Jzdelani so že tudi železni okvirji zp stekleno steno, ki bo zaprla stran s pogledom na vrt. Takoj ko bodo prestavljene stopnice, ki vodijo v prvo nadstropje, bodo okvirji vzidani. V prvem nadstropju ob dvorani je bilo dodelano stanovanje za duhovnika, če bo stanoval na Pristavi. Če pa bo ostalo nezasedeno, bo pač služilo za društvene namene. Za pokritje tal v dvorani so bile kupljene keramične ploščice. Predvidena so v bližnjih mesecih še razna druga dela. Doslej so mnogo pomagali z delom odborniki in nekateri člani; zelo pridni^ pri prostovoljnem delu so bili tudi člani fantovskega odseka. Predsednik France Rant je sam osebno izvršil vso električno, plinsko in vodovodno inštalacijo. Blagajnik Nande Češarek je povedal, da je doslej v zidavo bita vloženih 48 milijonov starih pesov. Če vzamemo v račun velikost stavbe in o-gromno količino gradbenega materiala ter napeljave, ugOtotvimo, da je zh razmeroma mata denarja bita ogromno narejenega, ker je težaško in ročno deta bita v veliki večini prostovljno in brezplačno opravljeno. V letošnji postavni dobi je društvo imelo 27.158.136 pesov dohodkov ter 29.728.632 pesov izdatkov, dolga ima Pristava 2.570.496 pesov. Glavni dohodki so bili: članarina in prostovoljni prispevki za gradnjo in za keramiko 11.038.200 pesov: tombola je prinesla čistega 7.497.100 pesov, razne prireditve, družinske nedelje, večerje, koline so dale 3.858.110 pesov. Bita pa je še nekaj manjših virov dohodkov. Med glavnimi izdatki so seveda tisti za gradnjo, ki so v tej postavni dobi znašali 26.541.323 pesov. Iz poročila gospodarja Poldeta Goloba je razvidno, da je bila letos obnovljena gostinska posoda, v to je bilo vloženih okoli 800.000 pesov. Iz poročil ostalih odbornikov je videti, da je tudi kulturno-prosvetno delo imelo svoj delež pri vzgoji in oblikovanju mladine, ki je imela redne sestanke, vzgojna predavanja ter športno udejstvovanje in nastope, člani so bili mnenja, da bo novi odbor moral kul-turno-vzgojnemu delu posvetiti več časa in zlasti mladino močno zaposliti. Če je bil doslej vse preveč zaposlen z gradnjo, mora v bodoče nič manjšo pozornost posvetiti kulturno-vzgojnemu delu in utrjevanju društva. Predsednik France Rant, ki je zaključil svojo dvoletno predsedniško dobo, je odlično skrbel za povezavo vsega delovanja, modro vodil društvo, skrbel za lepo in mirno vzajemno deta vseh in se je z izredno in res hvalevredno vnemo in požrtvovalnostjo posvetil gradnji našega skupnega slovenskega doma. Vsem odbornikom se je ob koncu lepo zahvalil za zvesto sodelovanje. Predsednik nadzornega odbora dr. Julij Savelli se mu je za vse opravljeno delo prisrčno zahvalil in predlagal odboru razrešnico s pohvalo. Pri volitvah zlasti v ožji, t. j. izvršni odbor, se je pokazala težnja po pomladitvi odbora. Za predsednika je bil izvoljen Bojan Križ, za podpredsednika France Rant, za tajnika inž. Janko Šparhakl, za blagajnika Nande Češarek, Polde Golob za gospodarja, France Pernišek za referenta za tisk in pro- Odprije razstave Bare Remec V soboto 4. t. m. ob 20 je bila v mali dvorani Slovenske hiše odprta razstava slikarice Bare Remec pod gestam Risbe in keramika. Pripravila je razstavo Slovenska kulturna akcija, zato jo je odprl s kratkim nagovorom vodja likovnega odseka arh. Jure Vombergar. Navezal je na prejšnji Barini razstavi Argentinski sever in jug (I. in II.), na katerih je bita razstavljenih več kompozicijskih slik, katerih prva zasnova bo vidna iz sedanje razstave „risb“. Te so vzete iz „skicirne mape“, kamor je bežno začrtavala arheološke in etnografske i ostanke stare indijanske kulture, kakor jih je srečavala na indijanskem terenu ali pa v muzejih. Tako je današnja razstava nekak rezultat petletnega amaterskega arheološkega raziskavanja na terenu med Tilcaro na severu in Bariločami na jugu, ter poustvarjanja njihovih motivov. Je nekak katalog figur in motivov, samostojnih, ali vrezanih v kamne in kosti. Vrednost teh risb je v tem, da so delane na terenu in so plod trenutne inspiracije in razpoloženja. Nato je arh. Vombergar dal nekak pregled Barine umetniške rasti in tudi organsko razvojno utemeljeval današnjo razstavo in njeno motiviko. Posebno pa SLOVENCI V paga!ndo, France Jerovšek pa za predsednika gradbenega odbora. V izvršnem odboru je tudi pristavski župnik Matija Lamovšek. V upravni odbor pa so bili izvoljeni: Marjana Batagelj, Alojzij Boh, Pavel Fajdiga ml., Janez Golob, Rudi-Gričar, Marjan Grohar, Kazimir Keber, Rajmund Kinkel, Albin Kočar, lic. Andrej Krivec, Rok Kurnik, Mimi Kočar, Mari Kurnik, Karel Lisjak, Marjan Pograjc ml. Nadzorni odbor sestavljajo dr. Julij Savelli, Ivan Klemenčič in Mirko Kopač. Kekec in Mojca na pristavskem odru Opoldansko družinsko kosilo je poteklo v običajnem družinskem in prijateljskem vzdušju vse tja do pete ure popoldne. Tedaj so nas pristavski šolarji povabili v dvorano na mladinsko igro Kekec in Mojca. Otroci so nas s svojo igro zeta prijetno presenetili. Občudovali smo njihove igralske darove in sposobnosti ter lepo in jasno, pravilno slovensko izgovarjavo. Na Pristavi dobrih igralcev ne bo manjkata. Petje je bita sicer nekolikanj boječe, ker so otroci pogrešali inštrumentalne spremljave. Vsekakor bo dvorana morala kmalu dobiti kak inštrument za spremljavo petja pri takih in podobnih nastopih. Prav tako je presenetila lepa scenerija, ki jo je zamislil in naslikal Miha Gaser. Zasluženo je bita priznanje, ki so ga z navdušenim in dolgim aplavzom gledalci izkazali mladim igralcem, režiserki Vidi Pograjčevi, pevovodji Anki Savelli Gaserjevi, učiteljci Miji Markeževi in Mihu Gaserju. Vsi so opravili izredno in vse pohvale vredno deta. Mladi igralci s stricom Jokom (Miro Oman) so vloge odlično odigrali, čeprav je od prve predstave na šolski Alojzijevi proslavi v Slovenski hiši minita že nekaj tednov. Potek in zaključek živahne in uspešne družinske nedelje je bil lep. Tudi šolski odbor je bil gotovo zadovoljen, ker je prišel do nekaj denarja, kajti tako cerkvena nabirka kot ves čisti dobiček te nedelje sta bila namenjena za potrebe slovenske šole na Pristavi. e k. je poudaril, da njena umetnost ni in noče biti sladkobna, temveč — čeprav se nekaterim zdi odurna in odbijajoča, hoče biti vedno pristna. — Nato je prešel na oznako njene keramike, ki bo za mnoge čisto nova raven umetniškega udejstvovanja Barine plastične umetnosti. Gre za enkratno glinasto plastiko —^ ne na industrijskem traku —, miniaturno figuralno keramiko, ali večje izredno zanimive maske, ki so svojevrstna atrakcija razstave. Po teh uvodnih besedah je Bara Remec podala v glasbeni reprodukciji petje nekaj indijanskih pesmi, ki jih je pela stara indijanka in tudi razložila njih motiviko. S tem je lepo uvedla razpoloženje v uživanje indijanske primitivne umetnosti v svoji izredni tehnični vitalnosti. Razstavo je ta večer obiskalo nad sto oseb, kar pomeni zanimanje za Ba-rino umetnost. Vsak udeleženec si je lahko izbral katalog in majhen keramični spominček. Oceno razstave bomo priobčili prihodnjič. Razstava bo odprta še v soboto 11. sept. od 20 do 22 in v nedeljo 12. sept. od 10 do 12. ARGENTINI RAMOS MEJIA Pregled sedanjega argentinskega položaja Tega je pregledno podal urednik Tone Mizerit, v nedeljo 22. avgusta po službi božji v Slomškovem domu. Predavatelj, ki poklicno sodeluje tudi v argentinskih časopisih, je pokazal, da je bister opazovalec in dober ocenjevalec političnih razmer z demokratskega in krščanskega stališča. V debati je nato g. urednik odgovarjal na vprašanja in V nedeljo, 5. septembra je bila v Slovenski hiši ob veliki udeležbi rojakov (tudi mladine, ki je imela ta dan svoj mladinski sestanek) lepa spominska proslava za generala Leona Rupnika in upravnika ljubljanske policije dr. Lovra Hacina, ki so ju umorili komunisti pred tridesetimi leti —• dne 4. septembra 1946. V cerkvi Marije Pomagaj je daroval' sv. mašo zadušnico za obe žrtvi komunizma msgr. Anton Orehar, ki je v svojem govoru po evangeliju posebej naglasil potrebo čuta odgovornosti, ki sta ga v polni meri imela oba pokojnika, za katera se danes daruje sv. maša. Ta čut odgovornosti je potreben vsem nam pri delu, govorjenju in pisanju. Naj nas ne razdvajajo malenkostne stvari. Posebno starejši naj čutijo odgovornost, da mladini pravilno razlože prčtekle dogodke, vzroke našega boja in odhoda v tujino, in da tudi pravilno prikažejo osebnosti iz takratnega boja zoper komuniste. Pri darovanju so nesli darove na oltar starešini Tabora in Vestnika ter zastopnik mladine. Pri maši je bita ljudsko petje' . Po maši je množica rojakov popolno- NAROČNJKOM “SVOBODNE SLOVENIJE” Ko smo v številki z dne 18. decembra lanskega leta sporočili višino naročnine „Svobodne Slovenije” za leto 1976 smo poudarili, da je znesel 1.400.— pesov začasen in da „bomo povišali sorazmerno s porastom inflacije in poviška cen.“ Kljub prizadevanju prav do zadnjega, da bi ostala naročnina nespremenjena, zaradi porasta cen v zadnjem času s sedanjo naročnino ne moremo vzdržati do konca leta. Primorani smo povišati naročnino v Argentini na 1.700.— pesov, za pošiljanje po pošti pa 1.800.— pesov. Prepričani smo, da bodo naročniki razumeli nujnost poviška in da bodo doplačali 300.— odn. 400.—• pesov tisti, ki so že plačali 1.400.— pesov. Ostale pa prosimo, da plačajo novo določeno naročnino čim prej. Uprava „Svobodne Slovenije“ dajal pojasnila določenih dogodkov. Krepko ploskanje je bilo zunanji izraz zahvale poslušalcev predavatelju za njegova izvajanja. OBVESTILA SOBOTA, 11. septembra: V Slomškovem domu družabni večer s plesom, ki ga pripravlja 5. letnik Srednješolskega tečaja ravn. Marka Ba-jukd. Sodeloval bo Slovenski instrumentalni orkester. V Našem domu v San Justo igra “Domen” ob 20. uri. V Hladnikovem domu v Slovenski vasi bo ob 20. uri prosvetni večer. V sklopu mladinskega dne ga pripravljajo vse štiri skupine naraščajnikov. Razstava Bare Remec v Slovenski hiši od 20. do 22. ure. NEDELJA, 12. septembra: Razstava Bare Remec v Slovenski hiši od 10. do 13. ure. V Našem domu srebrni jubilej šole „Franceta Balantiča“ in mladinski dan. Ob 8 maša, ob 9.15 proslava. Na Pristavi v Castelarju po mladinski maši ob 11 zanimivo predavanje „Človek in družba“1 za mladino in starejše. SREDA, 15. septembra: Liga žena-mati v San Martinu bo imela svoj redni sestanek ob 18.30: Predavala bo ga. Marinšek o življenju Tolstoja. Vabljeni tudi možje in mladina. SOBOTA, 18. septembra: V Slovenskem domu v San Martinu bo imel ob 20 g. župnik Franc Bergant skioptično predavanje o starem Egiptu. Po predavanju domača večerja. NEDELJA, 19. septembra: V Slovenskem domu v San Martinu ob 10 predavanje msgr. Oreharja o verski vzgoji v družini. V Slovenski vasi, 25. mladinski dan. V Slovenskem domu v Carapachayu ob 17 predavanje za starše, ki ga bp imel msgr. Orehar o „Verski vzgoji otrok danes in tukaj.“ V Slovenski hiši proslava šolskih otrok na čast škofu .Slomšku. Ob 16 šolska maša, nato igra Mirka Kunčiča „Cmokec-Poskokec“ v izvedbi Slomškove šole. NEDELJA, 26. septembra: V Slomškovem domu velik Slovenski ljudski tabor v počastitev Ivana Cankarja, Simona Gregorčiča, Dragotina Ketteja, (Srečka Kosovela in vseh ustvarjalcev slovenske besede in pesmi. Istočasno praznovanje 15-letnice Slomškovega doma. SKAD vabi vse mlade na tečaj za izpopolnitev v pisanju slovenščine, ki ga vodi pisatelj Zorko Simčič in sicer vsak petek v septembru ob 20.30 v Slovenski hiši. ma napolnila obširno dvorišče z namenom, da prisostvuje komemoraciji pred spomenikom junakov. Po znamenju s trobento, ki ga je dal mladi trobentač Čop, sta zastopnika Tabora in Vestnika položila venec pred spomenik. Fantovski pevski zbor je vso .svečanost spremljal s slpven-skimi pesmimi — žalostinkami. Prof. Stanko Jerebič je prebral za to priložnost zbrane značilne odlomke slovenskih pisateljev. Slavnostni govornik je bil predsednik Zedinjene Slovenije Marjan Loboda, ki je lepo orisal lik obeh žrtev komunizma. Poudaril je njun velik čut odgovornosti in njuno neomajno zvestobo pravim- načelom in slovenskemu narodu. Govornik je posebej naglasil, da nas mora spomin na njuno nasilno smrt vse združiti, da bomo mogli uspešno nadaljevati boj proti komunizmu, ki še ni končan. S pesmijo „Oče, mati“, ki so jo krepko zapeli vsi navzoči, je -bila zaključena ta pietetna spominska proslava. Spominsko proslavo pripravi vsako leto izmenoma ena izmed obeh organizacij borcev. Letošnjo spominsko proslavo je pripravil Tabor. Osebne novice Rojstvi. V družini Janeza Čeča in ge. Katice roj. Lah se je rodil 2. sepT tembra sinček, ki bo pri krstu dobii ime Matjaž Damijan. V družini Pavla Grohar in ge. Irene Olanda roj. (Schimpf se je rodil 20. avgusta sinček, ki bo pri krstu dobil ime Marko Javier. Srečnim staršem naše čestitke! .Umrla je ga. Lojzka Sedej iz Cara-pachaya (7. sept. 1(976). Naj počiva v miru! SLOVENSKA VAS I. pevsko glasbeni festival V soboto 28. avgusta ob 20. uri je Slovenska vas doživela svoj prvi krajevni pevsko-glasbeni festival. Priredili sta ga obe mladinski organizaciji, fantovska in dekliška organizacija Slovenske vasi. Če pomislimo, da je priprava posameznih zborov ter inštrumentalnih skupin ali solistov za ta nastop trajala mesece in da se je ob tej priložnosti zvrstilo na odru nad 60 pevcev in glasbenikov, od katerih je dobra polovica' mladih ljudi, potem moramo priznati, da imajo taki festivali tudi velik vzgojni pomen’ kljub pomanjkljivostim. K temu gre pred^em priznanje mladinskima organizacijama, ki sta znali na tak način pokazati, kako se vaščani u-dejstvujejo tudi v glasbeni umetnosti. V prvem delu programa so nastopili otroški zbor pod vodstvom gdč. Jol-či Celarc^ trije harmonikaši pod vodstvom gdč. Magdalene Koprivnikar, mlajši zbor in zbor Zarja, oba pod vodstvom ge. Zdenke Janove. In končno dekliški sekstet pod vodstvom Ivana Me-leta. V drugem delu je prvi nastopil cerkveni zbor I. Meleta; sledil je Franci Gorše, ki je bil edini solist večera s spremljavo kitare, zopet harmonikaši pod istim vodstvom, dekliški zbor „Zarja“ in za zaključek so vsi nastopajoči zapeli pod vodstvom Ivana Meleta narodno Po jezeru. Otroški zbor in mlajši zbor uspešno nadaljujeta smer, ki jo je začrtala ga. Zdenka Janova, s pomočjo gdč. J. Celarčeve. Zmogljivost otrok za petje kot del osnovnošolskega izobraževanja je nujno odvisna od časa, ki ga imajo vse premalo za osebno in skupinsko vajo. Upoštevajoč te težave, ki t.u-di v bodoče izgleda težko premostiti, je to petje odlična priprava za tiste, ki bodo v bodoče člani drugih zborov, pa tudi samo po sebi ima velik vzgojni pomen. Kar se tiče dekliškega seksteta, ki je prejšnjo soboto uspešno nastopil na zborovskem festivalu na prireditvi v -Slovenski hiši, bi bilo želeti kontinuitete v pripravljanju za nastope, za kar bosta morali pripomoči mladinski organizaciji in tudi društvo vasi, da mu nudijo možnosti za več lastnih nastopov, pa ne samo enega ali dveh rednih, ki pripravijo v Slovenski vasi ali na centrali; kot drugi zbori v slovenski skupnosti, bo tudi ta moral iskati možnosti nastopanja v argentinskem okolju. Zbor Zarja je sestavljen samo iz deklet in se je tokrat prvič pokazal v naši sredi. Vodi ga uspešno ga. Janova in kot pravijo poznavalci glasbe v " Slovenski vasi, bo pevski zbor v kratkem lahko premagal začetniške težave. Pri cerkvenem zboru smo opazili, da imajo ženski glasovi mnogo naraščaja. Žalostno je le, da se to pri moških ne dogaja in tako cerkveni zbor obstaja le iz starejših moških glasov. Želeti bi bilo, da bi se moška mladina malo bolj aktivno udeleževala tudi na področju muzike in petja ter tako nadomestila starejše, ki se vedno bolj redčijo. Od vztrajnosti članov in od dolivanja novih glasov je odvisno, ali se bo zbor razvijal ali upadal, ali bo iz ljubezni do te dejavnosti nastal nov zbor in ali bo tudi po zeta plodnem življenju zbor začel hirati in končno utihnil prav po naravnem zakonu, ker se zbor po koncu svoje zlate dobe in odhodu starejših zanesljivih pevcev ni hotel ali mogel prilagoditi novim situacijam in pogledati stvarneje v bodočnost. Na splošno je pevsko glasbeni festival zeta dobro uspel; udeležba je bila tudi dobra, pogrešali pa smo člane slovenske skupnosti iz drugih okrajev. Spominska proslava za gen. Rupnika in dr. Hacina SDO 9 c 1 Slovenska vas Te vabita na svoj .ikiLini ui a n i ki c i/1 SFZ n a ki ZJ. J uD! 161m MLALJINoM V NEDELJO, 19. SEPTEMBRA s celodnevnim programom 9.30 mladinska sv. maša DAN 10.30 pričetek športnega programa opoldne bo na razploago kosilo 16.00 kulturni program 18.00 prosta zabava Sodeluje: Slovenski inštrumentalni ansambel Slovensko katoliško akademsko starešinstvo vabi na tečaj, ki ga bo vodil UNIV. PROF. Dr. MILAN KOMAR pod naslovom Filozofske korenine sodobnega erotizma Tečaj bo zadnjo soboto v mesecih séptembru, oktobru in novembru v prostorih Slovenske hiše (Ramón L. Falcón 4158), od 16. do 19. ure. Vpisnina za tečaj $ 500.—, vplačljiva pred začetkom prvega rednega predavanja. Za akademike in dijake popust. Prijave telefonsko na 655-2752. Začetek 25. septembra ob 16. uri. Vabljeni vsi rojaki, posebno starešine in akademiki! TA TEDEN V SAN JUSTU... v soboto, 11. septembra: ob 20.00 igra DOMEN v režiji Frida Beznika po igri DRUŽABNO SREČANJE učencev in bivših učencev ter njih vzgojiteljev, ob srebrnem jubileju Balantičeve šole. v nedeljo, 12. septembra: ob 8.00 SVETA MAŠA in po njej AKADEMIJA ob 25-letnici šole. Govori dr. Jože Krivec. ob 10.30 pričetek MLADINSKEGA DNE s športnimi tekmovanji, nato kosilo in ob 16.30 razdelitev pokalov. ob 17.00 igra DOMEN, nato pa ob 19.00 PROSTA ZABAVA ob poskočnih zvokih Lepo vabljeni vsi rojaki — od blizu in od daleč! | Odbor Zavetišča dr. Gregorija i Rožmana išče i l i i Kuharico i i i | Plača po dogovoru, nastop takoj. | Prijave na T. E. 653-8234 in 653-7793 Slovenski dom in Šolski odbor V SAN MARTINU vabita vse rojake na poučno in zanimivo predavanje v nedeljo, 19. septembra ob 10. Predaval bo msgr. Anton Orehar o “Verski vzgoji v družini”. ODBOR ZAVETIŠČA DR. GREGORIJA ROŽMANA se zahvaljuje glavni kuharici ge. ¡Mariji Podlogar, dalje ge. Anici Krajnik, ge. Veri Šurman, ge. Zajčevi in ge. Kožarjevi. V imenu vseh rojakov, ki pričakujejo čimprejšno dovršitev zavetišča, Bog tisočkrat poplačaj JAVNI NOTAR FRANCISCO RAIJL CASCANTE Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air»«, Pta. baja, ofic. T. E. 35-8827 j 1 Prof. dr. JEAN JESES BEASNEK E S specialist za ortopedijo in travmatologijo j : ■ | Marcelo T. de Alveai 1241, pta. baja j Capital Federal Tel. 41-4113 I ; E Ordinira v torek in petek od 17 do 20. j ■ Zahtevati določitev ra® na privatni j ■ E telefon 628-4188. •mi •■■■■■■■■KiimmiHiiaaaNiim um RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197 AVDA. 25 de MAYO 136 ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad ■ ■ ■ a ■ ■ a EZEIZA a a C. SPEGAZZINI SAN JESTO AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Saenz) Z AMBRA Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo. ■■■■■BiiiiiiiiMaBiBaBai ■ BBiiaiMiumiiiBiBiaiiiBiBBiimMCiiiiiBiaiaiaiiiii • ■■■■■•■•...... iBBBBBBBBBBiiBaBfliaaBa^aBaaiiaBiaiaaaaBaaiBBa Ludvik Puš NA DOLGO POT Zadeva bi se bila s tem dejanjem končala, — če bi kozica že ne bila pristna, cela koza. Ali mislite, da je iz strahu pred krvoločnim sovražnikom ubrala pot pod noge in se jadrno zgubila v hosti. Nič takega! Obrnila se je proti psu in se mu hotela s svojimi na pol doraslimi rožički postaviti v bran. Ali ni bilo veliko junaštvo? Ko vidi, da ji pes ne more do živega, ga lepo začne izzivati. Tak volčjak pa si kaj takega seveda ne pusti dopasti. Postajal je divji, kazal ostre zobe in se s tako silo zaletaval proti nji, da sem imel pošteno opravka, da sem preprečil nesrečo. Ob tem dogodku, ki se je za kozico ugodno končal, nama je prišla na misel podobna zgodba, ki jo je bila doživela z Luxom farovška služkinja Martina, le da se je njena iztekla žalostno. Neko nedeljo popoldne je vzela psa seboj, ko je hotela obiskati neko znano družino v okolici. Ker se je malo preveč zanesla, ni niti opazila, kam je pes šel, dokler ji ni pred noge položil okrvavi jer nega že mrtvega belega jagnjeta. Jako je bila nesrečna, in kljub temy, da je župnik brez žal besede ovčko lastniku plačal, ona le ni mogla zlepa tega pozabiti, da ni na psa bolj pazila. In odsihmal ga ni več jemala seboj. Kadar je bilo nama bolj tesno pri srcu in sva si želela popolne samote, sva usmerila svoj korak skozi zadnja vrata starega župnišča in zavila na levo v klanec ob pokopališkem zidu in se po ne preveč strmem naravnem koritu vzpenjala više in više, nad.trg in njegovo cerkev, dokler ni gozdna goščava zatrla pogleda. Zaradi samotnosti je bil vedno Lux ob najini strani. Nad gozdno zaplato se je razprostirala prijazna oaza med dokaj strmimi gozdnatimi pobočji na obeh straneh, nagnjena proti opoldanskemu soncu. Na enem robu je bila vsa razorana od vsakoletnih hudourniških voda, drugače pa pokrita z zeleno preprogo trave, preprečene z drobnimi gorskimi rožicami, ki najlepše uspevajo ravno med naneše-nim kamenjem, gosto pomešanim z rodovitno zemljo in rahlo prevlečenim s temnozelenim mahom. Tu je vladala samota in tišina, ki jo je kdaj pretrgal le krik vrane ali šoje, vedno pa ljubko prepletalo cvrčanje drobnih ptičkov po goščavju. Semkaj sva se zatekla tudi, ko je kmalu po najini poti v Kufstein po- štar spet zame prinesel pismo iz A-merike. V njem je stalo črno na belem, da je Trumanov vselitveni zakon že v veljavi in da je bil že tudi sprožen u-radni postopek za najino izselitev v Ameriko. Pisanje je prišlo od slovenske Lige v Ameriki, imelo je torej uraden značaj. Vse naj se od moje strani čimprej spravi v red, da bi se kje kaj ne zataknilo in se tako vselitev ne zavlekla. Sedaj je bila stvar resna. Na najinem priljubljenem prostoru, na samotni trati v bližini malega potočka se je vedno dalo lepo kramljati in stvari mirno presojati. To pot sva prinesla semkaj nove skrbi, izselitev je je postala gotova stvar. Izselitev daleč proč od ljube domovine. Tukaj na Tirolskem sva ji bila še tako blizu, da sva skoraj dihala domači zrak. Nobeden od naju ni gledal z optimizmom na te nove spremembe, ki naju sedaj čakajo, neka teža je legla na srce, vsak zase je molče iskal odgovorov na toliko vprašanj za bodočnost, nobeden se skoraj ni upal na glas povedati, kaj misli in kako čuti. Lux je mimo ležal tik zraven na travi, nič se mu ni hotelo običajne živahnosti in tekanja okrog. Dognano je, da pes sluti skrbi, ki jih imajo ljudje, ki so mu blizu. Poznalo se mu je, da je drugačen kot ponavadi. Zganil se je samo, če sem od časa do časa vrgel ka- P ros Iji v a šolskih otrok | na čast škofu B Antonu M. Slomšku« j očetu slovenskih šol I a a a bo v nedeljo, 19. septembra, ! ob 16. uri v Slovenski hiši, 5 Ramón L. Falcón 4158, Capital i Na sporedu: B a ■ • Sv. maša za žive in rajne ■ a učitelje naših šol a a • Igra pisatelja Mirka Kunčiča E B B B „Cmokec-PoskoUec“ E ki jo v režiji gdč. Anice Šem- E B rov pripravlja Slomškova šola. E Scena: Franc Vresnik B B Vstopnice za otroke: $ 20,00, i B a za odrasle po $ 50,00 f m B 5 V Slovenskem domu V SAN MARTINU E B a bo imel v soboto, 18. septem- ■ bra ob 20 g. župnik France 5 Bergant skioptično predava- ] nje o starem Egiptu. Po predavanju domača večerja E ESjOKNU ubh Editor responsable: Miloš Star«-. Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit , i. Ca FRANQUEO PAGADO i.5~ ÍL -*-> r—i Concesión N’ 577k © -■ o a>-s TARIFA REDUCID/