Dr. Frančišek Rački.
(Spisal Janko Barle.) (Konec.)
K,
.aj je bil Rački kot duhovnik.' Ako bi se Rački ne bil proslavil drugače, kakor z du-hovskim delovanjem, vreden bi bil naše hvale. V rodni hiši je dobil pravo krščansko vzgojo, katera diči posebno hrvaške Primorce. Kakor mi pripoveduje pokojnikov brat, morala so se deca vsakega večera, predno je zazvonilo zdravo Marijo, zbrati v hiši, kjer je oče Gregor glasno molil in ostro pokaral dete, katero bi se bilo zakasnilo. Mali Frančišek se je seveda med vsemi odlikoval in že, ko je jedva znal govoriti, sklenil je roke vselej, kadar je cul zvonov glas. Kasneje je molitvice, katerih se je bil naučil od sta-rišev, vedno kleče molil in vedno govoril, da bode duhovnik. Kot dijak je bil vzornega vedenja, da mu je neki pater v Varaždinu, njegov profesor, večkrat rekel: »Blažena tvoja majcica, katera te je rodila! Želel bi te le videti, ko odrasteš, zakaj ti bodeš jedenkrat velik in slaven."
Kako je njegovo dušo napolnjevala živa vera in veselje za njegov poklic, kažejo prvi njegovi bogoslovni spisi, katere   je počel  še kot   bogoslovec v  Senju   leta  1849. priobČevati  v zagrebškem   „Katoliškem listu".
Mati Božja.   (Slikal Rafael.)
Izmed  dveh  v   „ Katoliškem  listu"  pnobČenih pesmij začenja se prva,   „Crkvi"  tako-le:
Zaručnice Spasitelja svieta! Čvrsti hrame na tvrdoj pečini! Krasna baščo x) puna rajskog cvieta ! Divni grade brda na višini.
Odkar je Rački postal duhovnik, bil  je vsem vzgled duhovnika po volji božji. Tak je bil v Senju, tak je bil v Rimu, tak je bil v Zagrebu — tak  je   ostal   do   smrti.    Dasi so   ga  dičile ogromno znanje in velike Časti,  RaČki je ostal
krotak kakor ovČica, marljiv kot čebelica, z vsakomur ljubezniv — vedno ponižen. Dasi je imel mnogo dela, vendar je opravljal svoja duhovna opravila z vzorno točnostjo. Ko je zapel zvonček na katedralki, kateri zove kanonike k molitvi in službi božji, že si opazil na starodavnem kaptolu Račke-ga. Najtežja opravila in izvestja je izročala duhovna oblast RaČkemu; on se jih ni nikdar branil, marveč jih zvršil vedno marljivo in temeljito. Bil je tako čistega značaja, da mu ni mogel niti največji protivnik ničesar očitati.
Ker je bil tako veljaven, pomogel je večkrat,
Cerkev mu je trdnjava, katera nas brani vseh     da se  je   o   cerkvi  marsikaj   pisalo   dostojneje, sovražnih napadov; tu  bodemo našli slobodo,     kakor bi se   bilo   brez   njega.   Ni   Čuda,  da  je
jednakost in bratimstvo. PosluŠajmo tako ljubeznivo mater, kateri je nedosežna Modrost izročila nebeške zaklade! Račkega srce je tako kipelo ljubezni do vere in cerkve, da je celo zapel. „DOM in SVET"   1894, št. 10.
mirno gledal smrti v lice o velikem potresu dne cj.listopada 1. 1880. Ko je ravno bral zadnji evangelij, začel se je rušiti strop stolne cerkve
') Vrt.
19