Etdeci agiiaior V uredništvu »Rdeče zastaye« »Gospod ravnatelj, neki človek je zunaj,« je javil vratar. »Človek? Kak človek? Kaj hoče?« je nejevoijno zagodel gospod ravnatelj. • »Delavec je. Z vami bi rad govoril.« »Delavac?« je zategnil vsemogočni gospod. »No, naj pride!« Gospod ravnatelj in glavni urednik »Rdeče zastave« ter obenem poslanec komunistične stranke je spuščal goste oblake dima proti stropu. V sobo je stopil mož zarjavelega obraza. Iniel je samo eno roko. Širokokrajni klobuk je vzel z glave, ko je že bil v sobi. Trdo je stopil proti pisalni mizi gospoda ravnatelja. »No, kdo ste, kaj bi radi?« je neprijazno vprašal gospod ravnatelj in poslanec. »Beuke Janez sem. Po poklicu sem strojni ključavničar. Iz Amerike sem prišel.« »Iz Amerike? Kje imate listine?« »Tu, prosim. Vse je v redu.« S tem je položil pred gospoda ravnatelja šop spisov in knjižic ter nadaljeval: »Izšolan agitator in novinar sem. Dela do sedaj nisem dobil, čeprav me je prva pot peljala k vodstvu organizacije. Denarja mi je zmanjkalo. St-iska me je pripeljala sem. Dajte mi kako delo. Služil vam bom kot agitator ali kot sotrudnik pri «Rdeči zastavi*.« »Hm, hm!« je godel gospod ravnatelj. »Težko bo šlo! Ni praznega mesta.« »Poskusite z menoj, tovariš! Ne bo vam žal!« je samozavestno dejal tujec. »Oprostite!« je ogorčeno pripomnil ravnatelj. »Jaz sem poslanec, ne pa kak tovariš.« »O, lepo! Častitam!« je pikro odrrtiil Beuke. »Pa morda ne želite, da bi vam dajal visoke naslove in se vam klanjal? V naši stranki so vendar odpravili razne naslove« Gospod ravnatelj je bil v zadregi. »O, le kjičite me, kakor hočete,« se je prisiljeno natfinehnil. »Pravite, naj bi vas preizkusil ?« »Da. Dajte mi kak naslov in jaz bom takoj napisal članek ali pa imel kratek agitacijski govor.« »Dobro. Preizkusil vas bom. Napišite članek o vprašanju: Vera je zasebna zadeva. Takoj bom ukrenil vse potrebno.« Pozvonil je. »Peljite tovariša v posvetovalnico,« je naročil slugi, »in mu pripravite vse, kar je potrebno za pisanje.« Nato se je obrnil k tujcu. »Koliko časa boste potrebovali?« »Eno uro.« »Dobro. Pojdite!« Sluga je odvedel moža. Gospod ravnatelj pa je skomizgnil in si je začel čistiti nohte. Zaslišalo se je trkanje. >Noter!« se je zadrl ravnatelj. Na pragu se je pojavil pomožni urednik Kont Jakob. »Pomisli, Adolf, kak sijajen primer imamo!« »No ?« »Poslušaj! Pred nekaj trenutki smo dobili iz G. brzojavno sporočilo, da so danes aretirali tamošnjega duhovnika zaradi poneverbe; v zadrugi je poneveril 16 tisočakov in baš je hotel pobegniti, ko so ga dobili. Sijajno, kajne? Krasen članek! Dve muhi na en mah: udarili bomo po zadrugah in katoliških duhovnikih.« »Jakob, ti si osel!« je jezno odgovoril ravnatelj. »V G. sploh ni katoliškega duhovnika, ampak samo evangeličanski. Tisti pa je moj dober znanec, ker sva bila šolska tovariša. On pa gotovo ni poneveril. Dobro ga poznam.« »Kaj veš, ali je poneveril ali ne? S tem, da je tvoj znanec, še ni rečeno, da ne bi mogel poneveriti.« »Kdo je poslal tisto poro.ilo?« »Tamošnji gostilničar, naš dober pristaš.« »Gostilničar laže!« »Laže ali ne laže, je vseeno. Glavno je, da bo v listu senzacija.« »Ne bo senzaeije, ker ne boš pisal o tej stvari!« »Pač, bom!« »Ne boš! Jaz sem glavni urednik in ne dovolim, da bi se pisalo o stvari, ki je popolnoma iz trte izvita.« Kont je nato jezen odšel. Gospod ravnatelj pa si je spet začel čistiti nohte ... Čez pol ure je prišel Benke iz posvetovalnice. Prinesel je članek. Ravnatelj ga je prečital in se čudil. »Tovariš, častitam vam! Sprejmem vas za sotrudnika. Kmalu pa vam bomo poverili važnejšo nalogo.« »Hvala lepa! — Ali bi mi mogli dati predujem, da bi si mogel kupitf pošteno obleko?« »Izvolite!« Dal mu je tisočak. Delavec se je poslovil. Ravnatelj je še enkrat prečital članek. Zadovoljno se je smejal. »Dobro se razume na stvar. Zdi se mi, da je prav tak nasprotnik vere ko jaz. Pa ni jud. To je dobro. Nejudovskemu agitatorju neumno ljudstvo še bolj verjame ...« Kmalu se je vrnil Kont. »Adolf, prav si imel. Tisti duhovnik mirno sedi doma. Orožniki so aretirali nekega potepuha. Gostilničar je bil v zmoti.« »Lagal je! Saj sem rekel.« (Dalje sledi)