276
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J aroslav. 61.
Neprijetnosti ob vožnji v Ameriko.
(Dalje.)
Prepričala sem se, da izseljence povsodi nalašč zadržujejo, da jih tem dalje odirajo. Potrebovali smo celih deset dni, preden smo prišli skozi Francozko do morja in sedli na brod, a nazaj grede, se ve da v vse drugačnih razmerah, bilo mi je dovolj za isto pot samo 23 ur. Naj omenim še tega, kar vem iz lastne skušnje. Nemške izseljence, kakor tudi irske, in to vse brez izjeme, smatrajo za izvržek človeštva. Premnogi so krivi sami, da se tako postopa ž njimi, ali žalostno je, grozno žalostno, da se brezozirno ravna tudi z onimi, ki kaj drže do časti in poštenja. Pripovedovali so mi nekateri potniki, da so jih v Parizu in v Havre-u zvabili v prave tolovajske brloge, padli po njih in jim pobrali skoro ves denar, kar so ga imeli pri sebi; sreča, da so saj zdravo kožo odnesli. Nek Virtemberžan je imel seboj velik zavitek raznih drazih uzorcev, katere so mu izročile čislane virtemberške firme. Pa gledi, na mitnici strasburški so mu pridržali vse z izgovorom, da jih gotovo prejme, kedar dojde v Havre, ali ni jih prejel.
Marsikdo meni, da sinje morje, pa nevarnosti, ki groze potniku na morju noč in dan, da to pretresa tudi najsurovejšega in lahkomiselnejšega človeka, ali temu ni tako. Jaz sem opazovala vseh 37 dni na morju tako topost, neobčutljivost in lahkomiselnost na izseljencih in drugih potnikih, da skoro ni verjeti. Ali so ti ljudje kristjani, dejala sem sama sebi več potov? Od kodi so? Največ s krajev, ki se odlikujejo po omiki in čudored-nosti. Pa gledi, kakor hitro so odpluli, potrgali so s sebe krinko uglajenosti in omike ter se plelevili v bo-gokletnike, nesramnike in surovce.
Naš stari kapitan se ni veliko brigal za pasažirje, in redkokedaj smo ga videli, vse delo in vso skrb je prepustil prvemu krmarju, ki je dobro vozil, ali je bil popolnoma razuzdan človek. Bog ne daj, da bi se hvalila ali ponašala kot moralna junakinja. Da se ognem temu očitanju, raje zamolčim vse, kar sem prestala od tega pasjeglavca, ki mi je zagrozil tudi to, da me bode dal v klet zapreti, ali v vodo vreči, ako ne bodem pri njem v kajiti stanovala. Tudi mi ni pustil po več dni dati ne vode ne hrane, samo da bi me omečil. Kdo ve, kaj bi se bilo godilo, da se ni star častit gospod W. Fitzhugh, virginsk veleposestnik, potegnil za-me. Ta gospod je z bolehno svojo unuko prepotoval malone vso Evropo, in sedaj ga je sam Bog poslal meni za angela in rešitelja. Fitzhugh je bil prijatelj kapitanov, in je stanoval v prvi kajiti. Ta gospod tedaj je videl, kako krmar postopa z menoj. Nekega dne stopi ves razjarjen k krmarju, ter izjavi po angleški, in to tako ostro in določno, kakor znajo edino le pristni Amerikanci, da hoče od slej za naprej sleharno razžaljenje, ki se mi še zgodi, sprejeti prav tako, kot da se je njemu samemu učinilo. Od slej sem imela mir pred grdinom.
Premnogi učeni in spretni potniki so uže popisovali sinje morje, velike ribe, ki nevihto uapovedujeju, goro-stasne valove, veselje in pozdravljanje, kedar se broda srečata, morsko svetlikanje, kakor krasno in čarobno solnce vzhaja in zahaja, in še marsikaj druzega, kar se vidi in pripetuje na morju, toraj hočem jaz opustiti to; tudi nisem niti dovolj učena niti dovolj spretna za tako popisovanje. Samo eno naj zinem. Večina ljudi, ki se vozijo po morju, zanima se kruto malo za čarobne lepote ali grobna besnila, ki jih morje pokazuje, vsaj jaz sem se vozila s takimi.
Od takrat do danes je preteklo uže več let, ali ni-kari ne mislite, da so evropske vlade kaj poskrbele o tem, da bi se konec naredil malopridnosti brezvestnih špekulantov.    Evropske vlade  imajo  drugega posla pre-
v
več. Ce bi se ukvarjale z ubogimi, od vsega sveta zapuščenimi izseljenci, kdo neki bi potem preganjal ali zapiral politiške prestopnike. Zato se dandanes godi še skoro prav tako, kakor pred petdesetimi leti, četudi malo bolj skrivaj. Uboge, neizkušene izseljence zapeljujejo in odirajo do belih kosti, in vse je prav. Če se pa kje kakemu Judu kaj zalega zgodi, tisti hip navstane krik po vsem evropejskem časopisju, in popreje ni miru, dokler sama visoka diplomacija pritožbo vzame v pretres. Skoro je tako, kakor bi ves krščanski svet in njega vlade ne imele nujnejšega posla in druge naloge, kakor skrbeti za blaginjo judovstva, vse drugo pa naj bode, kakor hoče.