Mirko Kunčič:
Ob materini krsti.
Umrla mi je mamica.          Na prsih trudno sklenjene
Med soečami leži,                so tiste roke bele,
ne vidi Drejčka soojega,     hi zoesto zarne noč in dan
kako ob njej ihti.                so delale, trpele.
Zaprte sladke so oči,           Kdo kruh mi rezal bo poslej?
molči srce Ijubeče.               Kdorkoli — grenek bo.
Zaš/o za vedno sončece       T&ko kot mamica, ne bo
je moje mlade sreče.           me Ijubil več nikdo.
____________       47