Fr. Pengov:
Mravlje
Pastirji so zažgali mravljišče, ker so jih mravlje močno ščipale po nogah. Mravije s tem niso bile zadovoljne, a niso imele moči, da bi bile kaznovale pastirje za zločin. Zato so poslale pritožbo na Ijubega Boga, češ, da razmetavajo pastiiji dan na dan krušne drobtinice po tleh; o požganem mravljišču pa si niso upale črhniti, ker so dale same prvi povod za to. Bog reče: »Mogoče, da je tako, kakor pravite, toda kje imate priče za to? Pojdite in pripeljite jih s seboj!«
Mravlje so šle iskat prič. Spotoma premišljajo: »O, ko bi vendar prišle skupaj s pajkom! Ta bi pač lahko po pravici pričal med nami in tned pastirji, saj živi med pastirji in psi na livadi in se mora skrivati pred njimi.« Kmalu se snidejo s križavcem, in ena raravelj mu reče: »Pojdi, bratec, z nami kof priča! Oremo na sodnijo proti pastirjem.« Križavec vprašuje, o čem se pravzaprav plete razpor, toda mravlje le silijo: »Moraš iti! Pozneje bi bilo prepozno. Bog sam ti veleva«
Ko pridejo pred božji presto!, vpraša Stvarnik pajka: »Pastirji raztresajo dan na dan drobtine po paš-niku; ali si tudi ti to opazil?« Križavec odgovori: »A tega niso sami krivi! Nimajo mesta, kjer bi se mogVi v miru nasititi, pa tudi nimajo mize, koder bi mogli lepo rezati svoj kruh.«
Bog odgovoii: »Prav resnično je, kar poveš; a ve, mravlje, ste lažnice, ker obrekujete brez vzroka svojega bližnjega!«
S palico zamahne Stvarnik mravlji-vodnici po nje-nera hrbtu in vse spodi iz nebes. Tedaj so razpadla njih telesa po sredi v dva dela. Križavca pa je odpustil Bog po vrvici iz nebes dol, ker je bil pričal resnico. Zato mu
42                              .                           .¦¦-'-
še dandanes služi njegova preja za vrv, po kateri hodi lahko gor in dol. Mravlje pa so izza onega nesrečnega dne še vedno razdeljene v dve polovici: debela glava in zadek, v sredi pa stisnjene v nitko.