Na Strmcu (Spisal Stanon.) jvo, mlado, toplo, prijazno in prijetno pomladno solnčece se je peljalo po nebu. Mehki sneg, ki je bil v slovo še jedenkrat pobelil hrib in dol, se je jokal, solzil in topil, da je bilo veselje. Nagajivi solnčni žarki so se vpirali vanj, kakor za stavo . . . stiskali so ga . . . on pa se je nižal, kremžil ter se izpreminjal v — »odo. — Oh, ti žarki! kako preširno so gospodovali celo pod nebom. Vse oblake in oblačke, megle in meglice so najedenkrat razpršili . . . Le jeden oblak se jim je ustavljal visoko visoko gori nad goro. No, pa jo je izkupil! — Vsi so se zagnali vanj, šdipali ga, drezali, šegetali . . . in ganili so ga. Podolgasto se je raztegnil, razrahljal svoj gubasti plašč v tenke, skoro prozorne peroti in obotavljaje se splaval za goro ... Nič ni ostalo za njim ... prav nič. — Pač! Glej, nekaj črnega se je prikazalo izza gore! — Saj res! črna meglica . . . ne, črne pike . . . približujejo se . . . večajo se . . . žive so .. . jedeta, jedeta — jata škorcev, ki se vrača iz južnih dežel! Kako so živahni ti novi gostje! Nič jih ne straši sneg, nič se ne bojijo, da bi bili prišli prezgodaj. Saj jim je dobrotno solnce tako prijazno! Pravi norčki ti ptički! Visoko gori pod nebom letč . . . jezično blebetajoč se dvigajo višje, padajo nižje, ogledujejo si pisano, izpreminjasto, sivo pikčasto obleko v solncu. Kako se love, objestneži! — Zaletujejo se drug ob drugega. slika: -« 50 s*- Ali so veseli! No, saj so lahko, saj so doma, po dolgi, ostri zimi zopet doma v prijetni pomladi, ki skoro pride v deželo v vsej svoji krasoti, lepoti in miloti... Pridi, pridi. . . ! Še jedenkrat zaraja živahni zbor pod nebom v solnčnih žarkih — potem se lodijo. Po trije, po dva, po samem . . . se razhajajo ... V njihovem naglem letanju se kaže veselje, s katerim se vračajo v svoje osamele domove, v nemirnem dviganju in padanju nestrpnost, v posameznih zadirčnih glasovih nekaka bojazen, ali dobe doma še vse tako, kakor je bilo . . . ? Seveda tu in tam se je izpremenilo mnogo mnogo . . . Priletel je škorček tudi na Strmec. Prav tisti je bil ko lansko leto. V črni suknjici, izpreminjajoči se v solncu na vijoličasto in zelenkasto, s črni-kastim, na kraju ploščatim kljunom, z živahnimi očmi, kratkim repkom . .. res, prav tisti ko lani . . . Samo ne tako gladek, malo preveč mršav. Revček, gotovo se mu ni dobro godilo v brezčutni ptujini. — Zdaj je doma .. . Doli pod vrtom ima v velikem grmu na suhi smreki pribito svojo hišico. Takoj se je spustil na njo. Na leseno podstavko se je vsedel. .. Toda kaj mu je danes? Vselej je bil tako živ, zgovoren, jezičav in blebetav, a danes se začudeno ozira okrog in — molči. Našopiril je perje, odprl kljun, in žalostni, otožni, skoro jokajoči glasovi mu prihajo iz grla. Ali ga žalosti: mrzli sneg, ki še leži na hišici in po grmovju ? Ali se kesa, da je prehitro prišel? ... 0 ne! Saj doma ni mraza; doma je gorko, prijetno; mora biti, mora . . . Žalostno se ozira okrog novi prišlec. Grmovje okoli njega žene že popke. Leska stresa raz sebe nekazni, novopadli sneg in zmajuje neljubo z dolgimi, bingljajočimi abranki. Siva vrba gleda zaupno proti solncu, moleč mu nasproti svoje dolge veje, da ji raztopi snežene kepe na njih. Sivkaste, nekoliko mokre mačice se solnčijo na njenih vejah . .. mačice, tiste žametaste, gladke, lepe, katere imajo otroci tako radi! Otroci . . . ? kje so otroci . .. ? kje je Tonček? . . . Marička? — Nobenega ni. — — Škorec se skrbno ozira črez vrt na samotno gozdarjevo hišico med drevjem, odkoder sta tolikokrat veselo priskakljala dva rdečelična, ljubka otročiča semkaj pod vrt, da sta trgala cvetlice, lomila vrbove veje z muckami, gledala njega, ko je sedel na svoji hišici in se jezično in gostobesedno raz-govarjal z njima. Kako sta bila lepa in pridna Tonček in Marička! A ni ju več . . . ni ju več med živimi, preselila sta se po prestanih mukah v nebo, da bosta sama angeljčka med angelji. Kako pusto je zdaj vse okoli gozdarjeve hiše! — Hišna vrata so zaprta. Dve čopasti kuri s povešenim repom se grejeta pod kapom. Pred njima stoji na kupu snega oskubljen petelin, zamifi zdaj na to, zdaj na drugo oko in obrača glavo proti solncu. Na vrtu leži po gredah nekaj razmetanega protja; mokre, na pol gnjile bili so raztrošene po zemlji; na dolgi glogovi seči se taja sneg; voda se cedf po vejah in deblih ter izginja v zemljo . . . Zdaj pa zdaj se otrese kaka veja svoje teže . . . Dolgouhi zajec se prikaže izpod seči-Bojazljivo se ozira, potreplje z zadnjo nogo in izgine v gozdu . . . -« 51 &- Vse je tiho, mrtvo, brez življenja. Vse molči . . . Zato ni čudno, da molči tudi veseljaček, norček in šaljivec škorec. Na leseni podstavki sedeč obrača glavico na stran in pogleduje na samotno gozdarjevo hišo. Zdaj pa zdaj zamiži z desnim očesom. Morebiti se mu blišči prehudo žarko solnce ? . . . Morebiti mu kaj drugega greni pogled, mrači oko ? . . . (Dalje prihodnjič.)