Ivan Grafenauer I O Zariki in Sončici in se kaj o »španskih« junakih Z balado o Lepi Vidi in z romancama o Romarju sv. Jakoba Kompostelskega, o Kralju Matjažu in Alenčici (II moro Saracino)1 vrsta slovenskih narodnih pesmi o mavriških in španskih kraljih in kraljicah še ni zaključena. Španski kralj se omenja še v pesmi o Zariki in Sončici (SNP, št. 71—72.), v legendah o sv. Barbari, v ječo vrženi (SNP. št. 641—642.), o sv. Uršuli streljani (SNP, št. 645.); v drugi pesmi spet nastopa neka zagonetna »Španska kraljica« (SNP, št. 36.), ki jo je v drugi inačici zamenila »Poljska kraljica« (SNP, št. 35.); zamorska (ajdovska) deklica ali tudi zamorska kraljična, zamorec in tudi zamorski kraljic pa tudi niso redke osebe v naši pripovedni narodni pesmi in legendi. Zarika in Sončica Izmed ravnokar navedenih pesmi je morda najbolj znana grozotna baladna narodna pesem b Zariki in Sončici. Po njej je namreč zasnoval pesnik Matija Kračmanov Valjavec svoj »romantični ep«2 »Zora in Sonca« — v prvi objavi ga je imenoval še »pripovedno pesem v treh delih«3: Slovenko Sonco ugrabi z nekega gorenjskega gradu Turek — edini izmed oblegovalcev je živ ušel kmetom, ko so ti pobili vse turško krdelo, ki je grad oblegalo. Kmete je vodil junaški domači mladenič, ki ga je ugrabljena Sonca čisto na tihem ljubila, da še on za to ni vedel. Kot sužnjo Zairo hočejo Sonco na Turškem pomohamedaniti in jo narediti za sultanico. — Njena sestra Zora se pa omoži s španskim popotnim junakom donom Almirom, ki je prišel z deželno vojsko obleganemu gradu na pomoč, ko je bil domači junak delo že opravil. Po poroki odpotujeta na Špansko. Don Almiro gre po porodu prvega sina na Zorino željo v Carigrad, da reši lepo sužnjo Zairo iz palače turškega sultana (motiv Prešernove Turjaške Rozamunde!). To se mu res posreči in don Almiro pripelje Zairo v svoj španski grad. — Ljubosumna Zora misli že pogubne misli; prav tedaj pa pride na povratku od sv. Jakoba Kompostelskega k donu Almiru tisti slovenski junak, ki je svojčas rešil Zoro in njenega očeta z vso družino pred Turki; ta spozna, da je Zaira Sonca, Zorina sestra, in postane po vrnitvi na Gorenjsko njen mož. 1 Gl. Dom in svet, 1937/38, str. 230 nsl. (o Lepi Vidi), str. 338 nsl. (o Romarju sv. Jakoba Kompostelskega), str. 339 (o Kralju Matjažu in Alenčici in II moro Saracino); o tem glej več v ukrajinski razpravi Zenona Kuzelje: Ugorskij korolj Matvij Korvin v slavjanskij ustnij slovesnosti. Rozbor mo-tiviv, zvjazanih z jogo imenem. Zapiski Naukovoga tovarištva imeni Ševčenka, LXVIII—LXX, posebe LXVIII, 63—82, LXIX, 31—49. 2 Zora in Sonca. Romantični epos. Matija Kračmanov Valjavec, Poezije. Izdala Slovenska Matica. Uredil Fr. Leveč. V Ljubljani (1899), str. 174—225. 3 Zora in Solnca. Pripovedna pesem v treh delih. Zložil M. Kračmanov Valjavec. (Cvetje iz domačih in tujih logov, 33. zv., a 21. delo.) V Celovcu, 1867. 78 Narodna balada sama o Zariki in Sončici se nam je ohranila v dveh skoraj enakih zapisih; prvega je napravil 1.1850. v Srednji vasi pri Šenčurju na Gorenjskem sorodnik in sošolec pesnikov, poznejši jezuit, tedaj še gimnazijalec Janez Valjavec (SNP, št. 71.), drugega pa je nekaj let pozneje Matiju Valjavcu samemu v pero narekovala mati njegovega sošolca Matevža Šavsa iz Preddvora na Gorenjskem (SNP, št. 72.). To inačico je s poročilom o obeh zapisih objavil v predgovoru k prvi izdaji svoje »pripovedne pesmi v treh delih«.4 Glasi se takole: Zarika in Sončica. Star Vah jin stara Vahinja prosiva sta lepo Boga, de b jima dav jen poros0** lep. Boh jima j dav jen poros lep, 5 Boh jima dav je hčeri dve: Ta prva j biva Zarika, ta druga j biva Sončica. Sončico vkrade turšči car, Zariko vzame španšči kralj. 10 Zaričin mož na semenj gre, pa praša mvade Zariče: »Kaj pa ti kupim na semnji, kar bi po všeči b'o tebi?« Zarika tok odgovari: 15 »Kar najdeš tam nejlevšega, nejlevšega, nejdražega!«^ Sončica na semnji stoji, jin Zarčin mož tak govari »Kolko pa Sončica velja?« 20 »,Sončica štir sto kron velja, Gdor jih ima, ta nej jih da, gdor jih pa nima, nej neha.'« Zarika tako govari: »Kaj si mi kupu za semenj — 25 vse levši, koker sama sem, vse draži, koker sama sem!« »,0 nič ne marej, Zarika, štenže nam bo pometova, vsak dan bo grš prhajova.'« 30 Sonca j štenže pometova, vsak dan je levš prhajova. Ze mi pokliče hvafce vse: »Le pejte vovit ribice, ki so z imenam kačice.« 35 Žarka je kače kiihova, Sonca jih je pokušova. Sončico gvava zaboli, de precej v lica vobledi. Sončica j šva v ta gornji stan: 40 »Le vleči, vetrček hvadan, semkej iz vaščih deževa, čer so voča jin mat doma.« Zarika je posušova, Močno se je prestrašiva: 45 »O Sončica, sestra moja, de nisem vedva prelil tega, pa sem ti dava kači strup!«^ Zarika tudi vomedli jin dušo s Sončico spusti. — 50 Koko je vender to hudo, de sestra sestre na pozna jin strupa kačiga ji da! 4 Natisnjena je z vsem predgovorom vred tudi v Levčevi izdaji Valjav-čevih Poezij (gl. op. 2.), str. XXXIV—XXXV. č) SNP, št. 71., v. 44—47: »O ti sestrica moja! De jez nisem vedla tga: Sim ti dala kačji strup, s tim je proč moj up!« a) poros = porod. b) SNP, št. 71., v. 9—10: Sonco je vkradel turški car, Žarko vsnubil španski kralj. c) preh = poprej. 79 Že prva vrstica priča in z njo spomin na laško deželo v 41. vrstici, da pesem o Zariki in Sončici ni nastala iz domačega življenja, kakor je nastala Lepa Vida neposredno iz groze, ki je prevzela vso bližnjo okolico zaradi nesreče znane matere in žene z njenim nebogljenim dojencem in možem vred in se je razširila kmalu tudi po vsej pokrajini in deželi; jasno je marveč, da nam je v Zariki in Sončici narodni pesnik in pevec v slovenski besedi izoblikoval tujo baladno snov, in sicer po vsej verjetnosti — kakor v romanci o Romarju kompostelskem — po kakem romanskem vzorcu. Tragični obrazec, da sestra iz ljubosumnosti zavda nepoznani sestri — španska »kraljica« turški sužnji — in, ko sestro kot sestro spozna, iz žalosti z njo vred umre, je eden naj silne j ših v svetovnem slovstvu. Primerjati se mu da skoraj le Ojdipova tragedija nezavednega oČeto-mora in krvoskrunskega zakona z materjo ter grozotna usodnost staršev, ki iz pohlepa umore v tujini obogatelega sina, ko se je vrnil domov, da bi staršem oskrbel mirno, prijetno starost, in prvič, še kot nepoznan potnik, prenočuje v njihovi borni hišici.5 Snov je prav za prav čisto nebaladno obsežna, saj zajema vse življenje nesrečnih sestra od rojstva do smrti, in kar vrsto različnih dogodkov, kakor ugrabitev, »omožitev« v daljno deželo, nakup nepoznane sestre sužnje kot sejmskega odpustka, ljubosumnost, zastrupitev domnevne tekmice, spoznanje in smrt. Vendar je vsa ta vrsta dogodkov orisana s tako skopimi obrisi, s tako jedrnato zgoščenostjo, s tako neposrednostjo pripovedovanja — skoraj v samih govorih in odgovorih — da je do jem kljub snovni preobloženosti povsem baladni. A ta strnjenost je nastala nedvomno šele sčasoma; prvotno je bilo pripovedovanje vse bolj obširno, risanje dogodkov vse bolj podrobno in šele na stoinstoletni poti od rodu do rodu, iz kraja v kraj, od ust do ust se je pesem toliko okrušila in spet obrusila,6 da je taka, kakršna je, skopa, skrivnostna, mrka. Baladno zgoščenost moti samo nepotrebni, sentimentalno plehki trovrstični sklepni vzdih, ki se je nedvomno šele v novejšem času pesmi pritaknil.7 5 Ta motiv, ki ga je uporabil Zacharias Werner za usodnostno tragedijo »Štiriindvajseti februar« (Der vierundzwanzigste Februar, 1815), je uporabljen po sporočilu Ericha Scnmidta Jakobu Minorju že v starejši angleški baladi; uporabil ga je tudi že angleški dramatik, začetnik novejše meščanske tragedije, George Lillo (1693 do 1739) za žaloigro »The fatal Curiosity« (1736). Gl. Minor, Das Schicksalsdrama (Deutsche National-Litteratur, historisch kritische Ausgabe, hrsg. von J. Kiirschner, 151. Band. Berlin und Stuttgart. Verlag W. Speemann (brez letnice), str. III. — Bruno Busse, Das Drama, II. Von Versailles bis Weimar. Aus Natur u. Geisteswelt, 288. Bdch. B. G. Teubner in Leipzig, 1911, 57. 8 O tem »razpevanju« narodnih pesmi gl. K. Reuschel, Volkslied v Real-lexikon der deutschen Literaturgeschichte, hrsg. v. Paul Merker u. Wolfgang Stammler, III, 487, 488. 7 Podoben sklep ima sicer še inačica M. Ravnikarja Poženčana k pesmi o »V deveto deželo omoženi« (SNP, št. 98): 80 Okolje pesmi o Zariki in Sončici — španski kralj in njegova žena (če sta to res), turški car in njegova sužnja — se zdi na prvi pogled, da je isto ali vsaj slično kakor v Romarju sv. Jakoba Kom-postelskega. Če pa si snovne motive natančneje ogledamo, spoznamo, da to ni tako. »Z a r i k i n mož« — razen v uvodnih vrsticah se ta nikjer ne imenuje »španski kralj« — kupi ženi kot sejmsko darilo krščansko sužnjo, sužnjo, ki jo je uplenil »turški car« in jo postavil na trg nekje nepredaleč od bivališča »Zarikinega moža«. To ni krščansko življenjsko okolje! Če je kristjan kje v mohamedanskih deželah kupil krščanskega sužnja, ga ni kupil, ampak odkupil. Ko je tak suženj stopil na krščanska tla ali le na krščansko ladjo, je bil prost in še pomagali so mu, da je mogel odpotovati domov. Da se je delo za odkup krščanskih sužnjev iz saracenskega suženjstva in njihovo zamenjavo za mohamedanske ujetnike bolje uredilo, strnilo in pospešilo, so se v dobi križarskih vojska ustanovili posebni katoliški redovi. Tako so 1. 1198. v Provansi ustanovili trinitarijski red (ordo SS. Trinitatis captivorum et redemptionis captivorum; ustanovitelj mu je bil Provansalec s. Johannes de M a t h a) — med trinitarijskimi odkupljenci je bil tudi slavni španski pisatelj Miguel de Cervantes Saavedra (1680), pisec Don Kihota, in se je za rešitev zahvalil s posebno novelo. L. 1218. so trinitarijcem sledili v Barceloni mercedarijci (ordo B. Mariae de captivis; ustanovitelj je s. Petrus Nolascus); po četrti slovesni obljubi so morali ti v potrebi samega sebe izročiti nevernikom kot talce, če je bilo to za rešitev kakega jetnika potrebno, t. j., če je zmanjkalo odkupujočim redovnikom denarnih sredstev in je bil tam še kak suženj, ki se je bilo bati za njegovo versko stanovitnost. Mnogi so pri nevarnem poslu odkupovanja krščanskih sužnjev dali življenje; Cerkev jih časti kot mučence.8 Sužnje so sicer tudi v krščanskih državah še ves srednji vek imeli, in to kljub cerkvenemu odporu; a na trg so se smeli postaviti samo pogani in mohamedanci. Trgovina s krščanskimi sužnji je v 12. stoletju v krščanski Evropi prenehala tudi tam, kjer so se je najdalje držali, »Oh, kaj žalost ne stori: kmalu dve gospe umori! Prim. tudi kajkavsko pesem o Zlobni tašči (SNP, št. 862.), ki sina naščuje na snaho, da jo umori; sklep se glasi: Oj nesrečna stara majka bila, ka dva drage tužno raztužila! Dosti krepkejši sklep ima druga inačica iste pesmi (SNP, št. 861): sin prinese materi nedozoreli plod umorjene žene z besedami: »Eto, majka, jabuka zelena, / kajoj nesi dozriti dala!« Takisto pesem iz Bele Krajine z isto snovjo (SNP, št. 248). Sentimentalni dostavki so mlajšega izvora, kakor tudi pesmi s sentimentalno ali oštarijsko sirovo vsebino. Prim. H. Naumann, Volksballade, Reallexikon d. dt. Ltg., III, 480, b. 8 Gustav Schnurer, Kirche und Kultur im Mittelalter, II2, 1929, Ferd. Schoningh, Paderborn, 305—308. — Der Grosse Herder, 8, 241/42 (Merzedarier); 11, 1472 (Trinitarier). 6 81 kakor med Nemci, Angleži in Irci. Krščanski sužnji so se smeli samo še izmenjavati, ne pa prodajati in torej niso bili več trgovsko blago. Kmalu pa so se krščanski sužnji spremenili v podložne kmete.9 Način, kako »Zarikin mož« Sončico na trgu kupi, nam zbuja sum, da v prvotni narodni pesmi ni bil krščanski kralj ali sploh kristjan, ampak da je bil — kakor »turški car« — mohamedanec, Saracen. To toliko bolj, ker »je španski kralj« sicer res po inačici Janeza Valjavca »Žarko vsnubil«, (gl. zg. op. b), v drugi inačici pa kralj »Žarko vzame«. To more pomeniti, da jo vzame v zakon, da jo vzame s silo,, da jo vzame kot delež pri delitvi plena. Kako pa moramo to besedo res razumeti, se nam odkrije, če pazljivo razberemo Zarikine očitke po moževi vrnitvi s sejma. Ko Zarika vidi, kako lepo sužnjo ji je mož s sejma pripeljal, in ko tudi zve, koliko je mož zanjo dal, se vzbudi v njej ljubosumnost in možu očita: »K a j si mi kupil za semenj (vselevši, koker sama sem), vse draži, koker sama sem!« (V. 24—26.) Potemtakem je bila tudi Zarika na semnju kupljena in za manj kakor 400 kron. To nikakor niso krščanske šege in navade. Tudi neosnovana ljubosumnost Zarikina zaradi nove sužnje je popolnoma razumljiva le, če pomislimo na zagatno ozračje mnogoženskega harema pri moha-medancih, kjer je bila sužnja po mili volji gospodarjevi njegova prilež-nica, posebno še, če je bila lepa. V našem primeru je ljubosumnost še bolj razumljiva, ker tudi Zarika nič drugega ni ali vsaj nič drugega ni bila kakor sužnja, za denar kupljena sužnja, samo ga je že napredovala in postala moževa ljubljenka. In končno — ali ni v pesmi, vsaj v eni inačici, narahlo nakazano tudi še Zarikino rahlo upanje, da bi se le še kdaj mogla tako ali tako, morda po odkupu, vrniti v domači kraj, v laško deželo, »kjer so voča jin mat doma«? Ko spozna, da je zastrupljena sužnja njena sestra, se v inačici Janeza Valjavca z grozo zave: »Stim je proč moj up!« (gl. zg. v opomnji č). »Zarikin mož« je bil torej v prvotni pesmi o Zariki in Sončici« Saracen, španski Maver. Ali pa je bil tudi »kralj«, ni povsem gotovo. »Španski kralj« je Zariko res »vzel«, t. j. kot delež od plena svojih roparskih ladij odbral — tako moramo po vsem, kar zdaj vemo, besedo razumeti; a »Zarikin mož« jo je na sejmu s sužnji kupil. Potemtakem »Zarikin mož« ni ista oseba kakor v uvodnih vrsticah imenovani »španski kralj«. Gotovo je le toliko, da je po opisu v pesmi nedvomno bogat človek, torej kak mavriški emir. Kajpada tudi »turški car« naše pesmi ni turški sultan v Carigradu; saj so tam za križarskih vojska gospodovali še bizantinski, od 1204—1261. latinski cesarji. Gre pač za kakega drugega saracenskega vladarja, morda kje v severni Afriki. 6 G. Schniirer, n. d., 415—417. 82 Ozadje naše grozotne balade je torej v bistvu isto kakor v baladi o Lepi Vidi in v Romarju sv. Jakoba Kompostelskega, ozadje saracenskih plenitev. Osnovni motiv ugrabitve pa je bolj podoben Lepi Vidi, le da pomorski roparji tu ne odpeljejo žene in matere, marveč mladi dekleti, sestri, za katerima žalujeta stara oče in mati. Motiv ugrabitve pa ni le podvojen, ampak tudi poglobljen s pravo suženjsko usodo obeh sestra, ko eno kot neumno živino kupujejo in spet prodajajo in po mili volji trpinčijo, druga pa je uboga haremska dama. Kakor niti Jurčič niti Vošnjak niti Cankar ni slutil vse trpke usode ugrabljene sužnje Lepe Vide, tako tudi Matija Valjavec ni doumel vse strahote, ki jo odkriva baladna narodna pesem o Zariki in Sončici. Snov naše baladne pesmi nas vodi v isti čas, v katerem je nastala in se razširila tudi prvotna romanska narodna pesem o Romarju kompostelskem, torej v dobo, ko so afriški in španski Saraceni še skoraj neovirano plenili po obrežjih zapadnega dela Sredozemskega morja, torej nekako do 12. stoletja. In kakor za pesem o Kompostelskem romarju, velja tudi za pesem o Zariki in Sončici, da si je dobila po vsej verjetnosti domovinsko pravico na Slovenskem nekako v tistem času od dvanajstega do trinajstega stoletja, ko so bile zgodbe o saracenskih ugrabitvah in plenitvah na evropskem Jugu še vsem ljudem dobro v spominu. Brajdika in Ančika Tudi nasprotek k pesmi o »Zariki in Sončiki«, pesem o »Sestri, ki noče sestrinega ljube a« ali o »Brajdiki in Ančiki« (SNP, št. 117.), se zdi, ima za ozadje saracenske ugrabitve. Ohranila se nam je v enem samem zapisu z Gorenjskega v Starih medljudnih pesmih Matevža Ravnikarja Poženčana iz 1. 1838. Pripoveduje o »dveh primorskih deklicah« Brajdiki in Ančiki, ki se ob morju igrata, »rožice trgata ino jih v morje mečeta«. Ribiči pa ulove Brajdiko in jo odpeljejo »v beli grad, temu kralju žlahtnimu«: 15 Tako kraljic govori: vam bomo mreže zlatil', »Če bote take ribe lovil', količe pa srebrn".« Kraljic živi z Brajdiko, ki jo ima skrito pri sebi, celih sedem let. Nato pa ga začne mati pregovarjati, naj se oženi. Sin se brani, češ saj meni »v sveti glihe ni«! Stara mati pravi: 30 On ima dve deklici: »Jez ti za gliho vem Al uzemi Brajdiko, per tem črnim zamorščeki; al uzemi Ančiko!« Res se napoti snubit, pa vzame tudi Brajdiko s seboj, v »moški gvant« oblečeno. 6» 83 Še se tamkej gostujejo. »To je prava sestra moja! Kadar se Brajdiki že zadosti zdi, Ko b imel mene vzeti, vrgla je v glaž prstan zlat, 50 vzemi to, k si jo pred imel.« 45 napila je sestri svoji. Preblekli so jo, K je sestra prstana vgledala, in poročila sta se. še tak pravi, govori: Vsa snov te pesmi, ugrabitev »primorskih deklic«, ki sta hčeri »črnega z a m o r š č i k a«, način, kako kraljic plen svojih »ribičev« in pomorskih grabežev sprejme, kaže na isto saracensko življenjsko okolico kakor Zarika in Sončica. Snubitev je značilno srednjeveška, enako motiv prstana, po katerem se Brajdika da spoznati.9* O srednjeveškem izvoru pesmi torej ni dvoma. To kaže tudi prav srednjeveška mirnost, s katero narodni pesnik brez zadrege, brez spogledljivega namigavanja in s pravilno moralno sodbo pripoveduje za naš čut precej kočljivo zgodbo. Španski kralj v slovenskih narodnih legendah Španski kralj je v naši srednjeveški narodni poeziji, če ne vedno, pa vsaj pogosto mohamedanec, t. j. po srednjeveških krščanskih nazorih nevernik, pogan. To nam spričujeta tudi legendarni narodni pesmi o »Sv. Barbari, v ječo vrženi« in o »Sv. Uršuli streljani«. Sv. Barbara, devica in mučenica iz starokrščanske dobe, je umrla najbrž za Galerijevega preganjanja (305—311) v bitinijski Nikomediji, vzhodno od Carigrada (god 4. dec). Zgodovinskih poročil o njej ni. Po legendi je imela poganskega očeta; da bi se ne okužila s krščanstvom, je morala vso mladost z očetom in še eno strežnico preživeti v posebnem stanovanju v stolpu, ločena od sveta. Pa je le postala kristjanka in obljubila vedno devištvo. Ker se je očetu upirala, ko jo je hotel omožiti in ji vsiljeval že izbranega ženina, jo je za kazen pustil nekaj časa samo in šel na potovanje. Po vrnitvi zve, da je hči kristjana in jo sam izroči sodniku. Ko je tudi najbolj neusmiljeno mučenje ne ukloni, jo sam z mečem obglavi.9b Naša narodna legenda o »Sveti Barbari, v ječo vrženi« v Majarjevi inačici iz Kazez (Majar piše: Koziz) pri Zilji (SNP, št. 641.) dosti dobro ustreza tej srednjeveški legendi: 9a Porabljen je že na koncu stare nemške narodne pesmi o Hildebrandu: stari Hildebrand spusti poročni prstan v čašo, ki mu jo je žena prinesla v pozdrav in jo je on izpil; prstan naj bi dokazal, da je on res njen mož. Pesem je rokopisno dokazana iz 1. 1359., motiv s prstanom pa je še mnogo starejši. Rochus v. Liliencron, Deutsches Leben im Volkslied um 1530 (Deutsche National Litteratur, Pid. 13. (1884)- 84—89; XLV—XLVI, 9b Matija Torkar, Življenje svetnikov in svetnic božjih, II2 D. M. v Celovcu, 1918, 991—996. 84 n—irTimMimiii 11 Oče ji prigovarja, naj se omoži (SNP, št. 641, v. 6—23. = v. 52—64.): Ti imaš sdej ženine tri: 15 al vzemaš kralja deželskega, j eden kralj, č j er sonce gori gre; se ti bo vse perklanjalo.« drugi, čjer sonce na povni je; Kaj pa Barbica odgovori: 10 tretji, čjer sonce k božjej »»Jaz mam že zbrana ženina, gnadi gre. Jezusa Nacarenskega.«« Al vzemaš kralja španskega, 20 »Al hočeš španska kraljica bit, bil vzemaš kralja deželskega? al raj češ tri leta v turne sedet?« Al vzemaš kralja španskega, »»Jaz nočem španska kraljica bit, vse bode tebe hvalilo; raj hočem tri leta v turne sedet.«« Oče da zgraditi »turen globok, turen temen«, jo vanj zakleniti in vrata zakovati. Pa angeli ji nosijo hrane: sv. Rešnje telo in sv. Rešnjo kri. Po treh letih da oče vrata v turen odkovati: sv. Barbara je živa in zdrava. Oče jo spet nagovarja, naj se omoži, in hči se spet brani, vse z istimi besedami kakor prvič. Nato ji oče z mečem odseka glavo. Ženin, ki ga oče sv. Barbari vsiljuje, je španski kralj. Izraz »d e ž e 1 s k i k r a 1 j«, ki ga pesem omenja poleg španskega kralja, je bržkone prevod latinskega izraza »rex gentium«, t. j. poganski kralj, in je bil, kakor vse kaže, prvotno samo pristavek k besedi »španski kralj«. Treh kraljev od treh delov sveta (kjer sonce vzhaja, kjer opoldne stoji, kjer zvečer zahaja) kot snubcev, ki naj bi jih španski in deželni kralj nadrobneje označila (a je enega premalo), v pesmi prvotno sploh ni bilo: izposojeni so iz koled-nice za svete Tri kralje »Kje so sveti Trije kralji doma« (SNP, št. 4959—4960: iz Motnika v zapisu Gašparja Križnika in iz Bo-rovelj in Podkrnosa neznanih zapisovalcev, najbrž prof. J. Scheinigga in prof. Jak. Wanga, kjer se sv. Trije kralji takole vprašujejo [SNP, št. 4960]): (Prvi kralj vpraša drugega:) »Gospod kralj, če j ste vi doma?« »»Jaz sem tam doma, čir sonce gor gre.«« (Drugi kralj tretjemu:) »Gospod kralj, če j ste vi doma?« »»Jaz sem tam doma, čir sonce na poldan stoji.«« (Tretji kralj prvemu:) »Gospod kralj, če j ste vi doma?« »»Jaz sem tam doma, čir sonce k božjej gnadi gre.«« Ta kolednica se je v moji mladosti pela tudi povsod pri Zilji. Sam se je dobro spominjam iz svojih deških let, ki sem jih do jeseni 1. 1889. preživel v Veliki vasi pri Brdu v najbolj zapadnem delu slovenske Zilje. Domneva torej, da je »deželski kralj«, t. j. poganski kralj, samo pojasnilo k izrazu »španski kralj«, je torej več ko samo verjetna. To nam potrjujejo tudi druge inačice legende o Sv. Barbari, v ječo vrženi. Kajti vse omenjajo samo enega kralja ali carja 85 (obsegajo pa samo prvi del zgodbe do tja, da turen odpro): k temu je v m o t n i š k i inačici (SNP, št. 642., zapisal Gašpar Križnik) snubec spet španski kralj, v framski inačici (SNP, št. 643., zapisal O. Caf) se imenuje snubec »dunavski kralj«, v inačici neznanega zapisovalca »od hrvaške meje na Kranjskem« (SNP, št. 644.) pa je snubač v precej premenjeni pesmi čisto nedoločen, krščanstvu sovražen »c a r« — on in ne več oče — je preganjalec sv. Barbare. Skoraj gotovo si je poznejši narodni pevec pod tem poganskim dunajskim kraljem ali »carjem« predstavljal že turškega carja (sultana) 15. stoletja. Kakor si je namreč v visokem srednjem veku vsak krščanski človek — tudi izobraženi — predstavljal starorimske pogane in njihove cesarje, ki so mučili prve kristjane, kakor »pogane« ali »nevernike« svoje dobe, t. j. kakor Saracene, Arabce, Mavre, tako so si jih predstavljali od 15. do 17. stoletja kakor Turke.10 To nam dokazuje slovenska legendarna pesem o »Š k o 1 a s t i k i« (SNP, št. 38. z Gorenjskega, zapis M. Ravnikarja Poženčana, Stare med-Ijudne pesmi iz 1. 1838.): Turški car hoče imeti Školastiko, hčer ljubljanskega hauptmana za , ženo. Oče je tega žalosten, mati vesela: »Kako bo to vendar lepo, 20 saj lepši bit bi ne moglo »Jez bom ljubljanska hauptmanca, ti boš pa turška carinja!« Ko pa Turek pride, se zateče Školastika h podobi božje Matere, 30 Školastkinih prijatelov, megla gosto se stri krog nje. le-ti vzemo Školastiko, Veliko prišlo angelov, Turčini prazni stran gredo. O sv. Školastiki, sestri sv. Benedikta, se kaj takega ne pripoveduje; očitna pa je podobnost z legendami o starokrščanskih mučenicah: o sv. Barbari se pripoveduje n. pr. tudi tole: Neka pobožna gospa, Julijana po imenu, je občudovala stanovitnost sv. Barbare; stopila je še sama pred sodnika in izpovedala, da je kristjana, da hoče z Barbaro umreti. Sodnik jo da pretepsti, ji odrezati prsi, nato pa jo ukaže z Barbaro vred nago po mestu voditi. Tedaj pa sv. Barbara vzklikne k Bogu: O Bog, ki nebesa z oblaki pokrivaš, zemljo v meglo zavijaš in temo pogrinjaš čeznjo, pokrij tudi najino nagoto pred poželjivimi očmi poganov.« V tem trenutku obe obda prečudna svetloba kakor z obleko, ki ju poganom prikrije." Podobno tudi v drugih legendah. Ime Školastika je torej pač šele pozneje zamenilo ime kake nam neznane starokrščanske mučenke; tudi priprema pesmi za Ljubljano je 10 Dokaz so številne slike in podobe iz te dobe o Jezusovem trpljenju, n. pr. v vhodu na prostor pred stisko cerkvijo. 11 Matija Torkar, Življenje svetnikov in svetnic božjih, II8, DsM v Celovcu, 1908, str. 996. 86 iz poznejšega časa; poglavitno pa je, da je rimskega oblastnika zamenjal turški car. Tako si moramo tudi predstavljati, da je v poznejših inačicah pesmi o »Sv. Barbari, v ječo vrženi« turški car zamenjal starejšega poganskega španskega kralja, ki sam stoji na mestu rimskega oblastnika. Zgoditi se je to moglo šele v 15. stoletju. Tudi v naši narodni legendi o »Sveti Uršuli streljani« (SNP, št. 645.), ki se nam je ohranila samo v enem, menda Vrazovem zapisu iz Frama, je španski kralj pogan. V njem je združila naša narodna pesem dve osebi znane srednjeveške legende o sv. Uršuli in njenih 11.000 tovarišic.12 Po tej legendi je bila sv. Uršula hči britanskega kralja. Zasnubil jo je poganski anglosaški kraljevič. Starši so mu nevesto obljubili, a s pogojem, da postane ženin kristjan in da počaka še tri leta, da Uršula s tovarišicami poroma v Rim. Svetnica se res odpravi z 11.000 tovariši-cami preko Kolna v Rim, na povratku pa jih pred Kolnom Huni umore; sv. Uršulo hoče hunski kralj za ženo; ko ga zavrne, jo s svojo roko ustreli. O zgodovinskem jedru te legendarne pripovedke gl. Der Grosse Herder, 12, 49 in tam navedeno literaturo: z zgodovinsko osebnostjo device in mučenke sv. Uršule, ki so jo v Rimu častili že v 4. stoletju, se je združila povest o britanskih beguncih, ki so jih 1. 451. ali 452. ob Spodnjem Renu Huni pokončali. V naši narodni pesmi je španski kralj Uršulin ženin in morilec; namestuje torej hkrati kraljeviča in hunskega kralja. Pesem pripoveduje namreč, da je že za sedemletno Uršulo zvedel »svetli kralj, španske dežele svetli kralj«, da je poslal dvakrat snubcev, tretjič pa je pri jahal sam: »Hala, hala, Oršola! »»Hala, hala, španski kralj, Vzemi me, lepa Oršola!« 20 perpelala bom se na razgledi.«« Res se pripelje na ogledi, a ne na grad, ampak mimo gradu: »Hala, hala, mladi hlapčiči, strti jo je strelja ravno v srdce. 30 nabijajte mi pištolice, Hala, hala, ti svetli kralj, nabijajte mi pištolice španske dežele mladi kralj! no strlajte za Oršoloj.« Ne boš ti z menoj španjivo, Eden jo je strelja na roko, 40 jaz bom se odpelala v nebo, drugi jo strelja na nogo, V sveto nebo no svetli raj, 35 tretji jo je strelja sred glave, Oča nebeški nam ga vsem daj!« 12 Gl. Jakoba de Voragine knjigo Legenda aurea. V latinskem prvotisku (inkunablu) te knjige iz 1. 1497. (v frančiškanski knjižnici v Ljubljani), je to >Legenda cliij« De vndecim milibus virginum). — V francoskem prevodu (Le bienheureux Jacques de Voragine, La Legende Dorže traduit du Latin d'apres les plus anciens manuscrits. Avec une Introduction, des Notes, et un Index alphabetique. Par Teodor de Wyzewa. Ouvrage couronnč par 1'Academie frangaise. Pariš. Librairie Academique Perrin et Cie, Libraires-editeurs, 1929.) je to poglavje XLV., str. 590—595. — Torkar, n. d. II2, 680—681. 87 Ob vsej častitljivi starosti te naše narodne legende, ki jo stavlja »španski kralj« kot poganski kralj nekako v 12. ali 13. stoletje, je mikaven naivni anahronizem pištolic, s katerimi namesto s puščicami sv. Uršulo ustrele. Ta sprememba je seveda razmeroma mlada. Kakor v »Zariki in Sončici« in v legendah o sv. Barbari in o Ško-lastiki se rabita tudi v narodni baladi o »M 1 a d i Bredi« ali »Nesrečni nevesti« (SNP, št. 102—107.) izraza »španski kralj« in »turški c ar« kar v istem pomenu neverniškega vladarja. Grofa Friedricha nemške predloge te naše narodne pesmi13 je sicer v »Mladi Bredi« večinoma zameril turški snubec14 in v dveh inačicah se govori samo o svatih15 ali o ženinu Zidanku16; v eni inačici pa je čisto v slogu naše stare narodne pesmi turške svate zamenil »španski kralj«17, čeprav potem svatovska rajža kmalu je prišla, kjer teče voda Donava (v. 27—28.), torej tja na turško stran. In da sta bila v predstavah naših narodnih pesnikov in pevcev narodnih pesmi tudi »šp anski kralj« in »kralj devete dežele« v nekem sorodstvu, pričuje nasprotek »Mladi Bredi«, pesem o »Nesrečni nevesti« (SNP, št. 108—111.), kjer je v dveh inačicah španskega kralja ali turškega carja zamenil »deveti kralj«18 ali »kralj iz devete dežele«19. Naj navedem še en primer, da je španski kralj kakor v Romarju kompostelskem kristjan. To je prva inačica bajeslovne pesmi o »Trdoglavu in Marjetici« (SNP, št. 86. z Gore pri Sodražici na Kranjskem, iz Starih medljudnih pesem M. Ravnikarja Poženčana iz 1. 1838.), po kateri »kraljic mlad, španskiga kralja sin« reši krščansko deklico Marjetico — v drugih inačicah je rešiteljica sestra, v tej inačici to ni čisto jasno — iz oblasti demona Trdoglava in jo pripelje na svoj dom. 51 notri v to deveto dežel, pod tega kralja španskiga. Kakor vidimo, je pač tudi tu nekaka zmeda, tako da krščanstvo španskega kralja, ki je hkrati kralj devete dežele, ni povsem vzvišeno 13 Gl. o tem L. Pintar, Književne drotine, ZSM, 4, 1902, 174. Pesem Graf Friedrich, ki jo navaja P. tam iz »Des Knaben Wunderhorn (Reclamova izdaja str. 494—497, 498—500), je kritično natisnjena pri Uhlandu (Alte hoch- und niederdeutsche Volkslieder, Nr. 122.) po dveh švicarskih letakih iz 1. 1647. in brez letnice. 14 SNP, št. 103., v. 21.: Turki pote jezdijo. SNP, št. 104., v. 9—10.: To se v ogledi ti peljajo, turškega carja najmlajši sin. SNP, št. 105., 17. 18.: Prišel ti je v svate turški car. 15 SNP, št. 102. 18 SNP, št. 106. 17 SNP, št. 107. 18 SNP, št. 108. 19 SNP, št. 111. 88 nad vsak dvom. V drugih inačicah nastopata namesto španskega kraljica »grofic mlad« (SNP, št. 87. iz Jurjevice pri Ribnici na Kranjskem) in »mladi kraljic« (SNP, št. 88. iz smledniške fare na Kranjskem), obe v zapisu M. Ravnikarja Poženčana in iz Starih medijudnih pesem. Vse pesmi, ki smo jih doslej ogledali, o španskih kraljih, kraljicah in kraljičih, ki so ali sami Saraceni ali pa so Saracenom sodobniki, imajo nekaj skupnega: vse izvirajo, če niso še starejše, vsaj iz visokega srednjega veka, iz dobe križarskih vojska. »Španski kralj« v naših narodnih pesmih je kar naravnost kriterij za tako visoko starost. Krivec Jože I Mladost je OllHlO Šla • • • i. Sedmero otrok je sedelo okrog peči, ki so si jo izkopali in sezidali v meji ob pašniku. Po velikosti so se vrstili. Najstarejši je izpolnil komaj dvanajsto leto, najmlajši tretje, da je kobacal po vseh štirih za ostalimi in se mu je cesto zapletla med noge še kiklica, ki mu jo je bila mati sešila iz svoje stare kikle. Tedaj se je zavalil po tleh z obrazom naprejj da se mu je nežni nosek zaril v mehko prst in je s svojim kričečim glasom zavijal in vekal na vse pretege. Mati pa je vsekdar potegnila enega izmed starejših: »Tako paziš na brata? Vam bom že dala! Ne dobite večerje!« Najstarejši, Cenca, je nalagal na ogenj. Pozna jesen je bila, tista neprijetna, ko zapiha od Pohorja z vlago nasičen jesenski veter in podi visoko pod sivim nebom hripavo kričeče kavke. Vselej, kadar se mešajo v zraku te kavke, se čuti neprijeten vonj po snegu. Otroci so pasli. Doma so imeli kravo, pašnika pa ne. Sosed jim je dovolil, da so pasli po njegovem, zato pa je moral Cenca pasti še njegovo živino. Dopoldne je presedel v šoli, popoldne je pasel. Vsi njegovi bratje in sestre so vselej šli z njim na pašo, doma pa so zaklenili. »Drugo leto pojdem v mesto,« je razlagal Cenca svojim bratom in sestram in si po strani popravil klobuk z razpočenim vrhom. »Pojdem in ne bo mi treba več pasti živine, ne prezebati in stradati. Gospod župnik so mi že dejali, da me bodo dali v latinske šole. Hočejo, da bi postal duhovnik. Saj oni že vedo. Potem bom pa kaplan.« »Pa boš tudi ti tepel v šoli po prstih, če ne bomo vedeli deset zapovedi?« ga prekine Tila, ki je hodila v tretji razred ljudske šole. »Kajpada bom! Še bolj bom strog. Na ajdo jih bom pošiljal klečat, če se ne bodo učili. Tako dela naš učitelj, pa se ga vsi bojimo.« 89