Zapuščina Vladimirja Skrbinška Zapuščina Vladimirja Skrbinška obsega tele zapuščinske celote: korespondenco, zapise o njem v tipkopisni ali rokopisni obliki, njegove zapise v rokopisih ali tipkopisih, tiskovine, v katerih je beseda o njem, časopisne izrezke, fotografsko zbirko in drugo gradivo. V primerjavi z zapuščino Slavka Jana je manj obsežna po številu enot gradiva in tudi po količini zapuščinskih celot. Obenem je v njej veliko številčneje zastopana Skrbinškova kasnejša doba ustvarjanja, nekako od srede petdesetih let dalje in to v večji ali manjši meri velja za vse zapuščinske sklope. Žal je ohranjenega le malo gradiva iz Skrbinškovcga ranega igralstva v njegovih več mariborskih obdobjih, njegovega delovanja po številnih jugoslovanskih gledališčih, pa tudi iz zrele dobe srednjih let v medvojni in povojni ljubljanski Drami. Ob tem velja pripomniti, da tudi ta njegova obdobja vendarle niso tolikšna bela lisa, kakor bi bilo mogoče sklepati iz povedanega oziroma iz njegove zapuščine, saj se je — v zapuščinah njegovih predvojnih in medvojnih sodobnikov (denimo Radovana Brenčiča) ohranilo tudi precejšnje število njegovih pisem iz tedanjega obdobja, ki pa jih bomo v tej obravnavi spričo okvirov, ki smo si jih zadali, pustili ob strani. Omeniti kaže tudi to, da je bilo njegovih zadnjih trideset let življenje in dela — torej obdobje, ki je v zapuščini najmočneje zastopano — izjemno, nevsakdanje uspešno, posejano s številnimi blestečimi kreacijami in vzhičenimi odzivi nanje. Zato ima njegova zapuščina močan slavilen pečat; najsi gre za korespondenco, zapise o njem, časopisne recenzije, povsod je čutiti iskreno občudovanje, njegove igralske osebnosti, kakor koli je že to izraženo: s čustvenimi izlivi navdušencev ali z razčlenjujočo kritično mislijo, ki si je ob njem lahko dala duška in se razživela, ki je zanj morala zajemati ¡zbrušeno, pretanjeno izrazje iz najbolj zastrtih prekatov duhovnega obzorja. Vse to priča o tem, da gre pri njem za enega izmed prvih med prvimi v vesoljnem slovenskem igralstvu. Vladimir’s Skrbinšek Legacy The legacy of Vladimir Skrbinšek comprises the following entities: correspondence, typed or manuscript notes on him, his own notes, various printed matter with reference to him, newspaper extracts, collection of photos and other items. It is less considerable in the number of units — if compared with that of Slavko Jan — and also in its volume. What is more, the latter era of SkrbinSek’s creativity is better covered, from mid-fifties or so onwards. There is, unfortunately, little matter preserved dating from Skrbinšek’s earlier acting period (his sojourns in Maribor, his activities at several Yugoslav Theatres) but also his mature age during the war and after the war at Drama of Ljubljana. It is worth noting that the above-mentioned “gaps” are not so critical at all as might be concluded from the previous lines. Even more so because of his pre-war and inter-war contemporaries, such as, for instance, Radovan Brenčič, managed to preserve — within the frame of their own legacies — quite a few SkrbinSek’s letters. (Due to space limit, let us leave the latter aside for the moment being). Also worth mentioning is the outstanding period of his last thirty years of life and work — best represented in the legacy — abounding in extremes, unusually succesful, with plenty of brilliant creations accompanied by enthusiatic reactions. That is why his legacy carries a mark of celebrity. Be it correspondence, notes on him or paper reviews, everywhere a mark of sincere admiration of the actor’s personality can be revealed, emotionally expressed by his fans or through elaborate criticizm. The latter had to resort to a most sophisticated arsenal of expression from the less accesible compartments of the spiritual perspective to convey the brisk admiration for Vladimir Skrbinšek. That well proves that V.S. was the actor inscribed in cosmopolitan Slovene actorship. Korespondenca Vladimirja Skrbinška Kar smo nasploh zapisali o Skrbinškovi zapuščini, velja v precejšnji meri tudi za njegovo korespondenco. Ohranjen je namreč le majhen delež korespondence iz njegovega mlajšega obdobja, ko se mu je v nemirnem in razgibanem življenju tudi marsikaj izgubilo, saj med celotno korespondenco, ki šteje 310 pisnih enot, le 58 primerkov nosi datum pred letom 1962, to je pred Skrbinškovo šestdesetletnico. Tudi v korespondenci nadalje prevladujejo primerki slavilne narave, v poglavitnem čestitke spričo njegovih številnih življenjskih in umetniških jubilejev — petindvajsetletnice gledališkega ustvarjanja (1949), šestdesetletnice življenja (1962), petinštiridesetletnice ustvarjanja (1969), sedemdesetletnice življenja (1972), petdesetletnice ustvarjanja (1974), osemdesetletnice življenja (1982), šestdesetletnice življenjskega ustvarjanja (1984). Seveda pa tovrstna korespondenca — kakor bomo videli — pogosto presega svoj počastitveni namen in prehaja v razčlenjujoče in osvetljujoče izpovedovanje. Če se vprašamo, kje so težišča Skrbinškovih pisnih stikov, se pred nami razgrne paleta obrazov, bolj ali manj znamenitih likov, gledališčnikov in kulturnikov, med katerimi so nemara najvidnejši (če jih navedemo po abecedi) tile: Polde Bibič, Matej Bor, Radovan Brenčič, Lojze Filipič, Maks Furjan, Branko Gombač, Bruno Hartman, Andrej Hieng, Jože Javoršek, Simun Jurišič, Taras Kermauner, Bratko Kreft, Miroslav Krleža, Mira Mihelič, Miloš Mikeln, Dušan Moravec, Rade Pregare, Smiljan Samec, Pec Šegula, Igor Torkar, Borut Trekman, Vasja Predan... V nadaljevanju se bomo bežno sprehodili skozi tiste pisne odlomke, ki so bodisi gledališko ali osebnostno relevantni utrinki, ki bodisi rišejo našega umetnika z različnih včasih manj znanih perspektiv ali pa v zanimivi luči osvetljujejo sama zgoraj omenjena imena, predstavili pa bomo tudi kakšen sicer obroben, a poživljajoč pisni primerek. Začnimo s korespondenco med Vladimirjem Skrbinškom in Poldetom Bibičem, ki zajema samo štiri pisne enote, Bibičeva pisma v času od 1974 do 1984. Gre v poglavitnem za čestitke, izmed katerih je nekolikanj svojevrstna zadnja z dne 28.8.1984, saj odstira Skrbinškovo človeško držo, obenem pa je značilen izraz “svetobolja” igralcev — ob njihovem večnem občutku prikrajšanosti, Takole piše Bibič: "...Prisrčno se Vama (Vladimirju in Leonlini — op.p) zahvaljujem za Vajino pozornost. Z vsega srca! Posebej še, ker se danes tako redko kdo spomni nas — igralcev. Koliko iz generacije pred mano in iz moje jih je, ki se jih ni nihče spomnil. O meni so zapisali vsaj dva članka v gledališkem listu in nekaj vrstic v časopis. Potem sem, ko sem prišel na prvo sejo v Dramo, od Vaju dobil čestitke in darilo. To me je najglobje ganilo, ne samo zato, ker sta bila edina, ki sta se me spomnila, ampak tudi zato, ker sta gledališki par, ki sem ga vselej občudoval, ga imel rad—in ki mi je veliko dal. Nimam besed zahvale! Prevelika je! Prisrčno Vaju pozdravlja, Vama želi sreče, zdravja in tudi še dela — ker moči imata dovolj..." Sledijo pisma Mateja Bora (10 pisnih enot), ki izpričujejo prijateljsko razmerje in medsebojno naklonjenost dramatika in igralca. Iz njih veje Borovo občudovanje Skrbinškovega igralstva, čeprav niso kritično razčlenjujoča, temveč počastitvena, kar predvsem velja za čestitke ob Skrbinškovih življenjskih in umetniških jubilejih. Pisma s konca petdesetih let se v poglavitnem vrtijo okoli uprizoritve Borove drame Zvezde so večne v mariborski Drami (ki je bila uprizorjena 1.10.1960, že po Skrbinškovcm odhodu iz Maribora), zadeva pa med drugim tudi razvpito odpoved delovnega mesta ravnatelja Drame SNG Maribor, ki je je bil Skrbinšek deležen julija 1959. “...Res", mu med drugim piše Bor, “zdaj ko berem vidim še bolj kot prej, kako nemogoča in nedostojna je vsa ta afera. Tvoja misel, da bi se obrnil na Krležo, je bila izvrstna. Prepričan sem, da bo že iz golega sovraštva do vse provincialne majhnosti, ki je zanj tako značilno, storil vse, kar zmore. Tiste 'salve' ali 'rafali', ki jih bo izstrelil v Tvoj prid bodo učinkoviti. Bodi brez skrbi—posebno še zato, ker tudi sam najbolje ve, da mu 'Agonije' še nihče ni tako zaigral, kakor vidva s Savko, da o Leonu niti ne govorim...— (O tem več kasneje). Naslednje vidno ime, na katerega naletimo v korespondenci, je Radovan Brenčič, dolgoletni in požrtvovalni predvojni upravnik SNG Maribor (od 1922 do 1941). V korespondenci so ohranjena 3 njegova pisma Skrbinšku, izmed katerih je zlasti ilustrativno tole z dne 16.11.1935: 'S,'J .5 d> 2/ o°Lf* -v^ o '^tr^-o c"*^-—# ai« ■»<_* fAj—tCo ^B-lACOlAV^ '*i^' '>U*- ^-*- n . I/ ; J ** CLA—m^J > ¿V<-JL,> J _ ^•L-vuovrfl ¿^-»4. «*/•»» o-”4 ^JU^CLc V»-+-< yte\n-4_n~^_ fS-cM. . /ŽlAV.^ ¿‘fcij — -v ?kxCc***M_ pt*-M.'+sCSžz.m<. / '(«^x ¿■(^otj u Vau4^*—v^ — oč«. X- y™-4+. f-A vč-o ViICa-h-«». /'ZU-«< >*U. _ W ¡DoCfa~Ll ^•¿.-i*jl^^. «^«—4 # ^O »«- ^o«^-^.'j->j oio-vi^ „ oCs^AbO2->_ f. ^ «■*- Očitno je šlo za Skrbinškov (in Furjanov) odhod iz mariborskega gledališča. Pismo odstira bežen obris družbenega miljea in političnega utripa dobe. Zanimivo je tudi Brenčičevo pismo—čestitka z 22.10.1969 ob 45-lctnici Skrbinškovega umetniškega delovanja, pismo upravnika, s katerim je bil Skrbinšek podpisal svojo prvo pogodbo. Takole mu pravi Brenčič: jžfac/^o '*^<- ->vt-o/2^VK_ v^/e^e^_^ *&>.^t,-W-fc ¿^ r*X ^ icOU~L.*+tJ: 'k~jl- ^ 4- ^0^0 f^oaLfJ-‘£jOf~ ^W» - <,«y vw>^-. ^t Jr-***-#**- ¿^bmJLn^. . 5^', £-*-**<- /^2- Jb6 ofjc^ ^6c^rJ^ Ks r**A*.e^ oJjP^L*- ¿¿-C>L**- Zanimivo in izpovedno jc pismo igralca nemirnega duha Ljudevita Crnoborija z datumom 5.10.1962 iz Titograda, kije svojevrsten slavospev učitelju Skrbinšku, od katerega se jc Crnobori — kakor pravi — veliko naučil. ■■■No,” pravi Crnobori, “danes tisti fant, ki je pred tolikimi leti sledil po Mariboru vsak Tvoj korak ko Tvoja senca, ima tudi že petdeset let..." Pismo je obenem kratka avtobiografija “nomadskega” — kakor se sam opiše — igralca, ki je obredel številna gledališča po vsej državi in sc nazadnje ustalil v puljskem gledališču. “..Je menda nekaj," pravi, “kar je močnejše od mene, da ne izdržim dolgo na enem mestu, in kar me goni iz gledališča v gledališče..." Nadalje naletimo v korespondenci na prisrčno čestitko Mire in Silve Danilove ob 45-letnici Skrbinškovega umetniškega delovanja, skovano v obliki pesmice in upodobljeno na plakatu. Takole mu vzklikata: "...Vladimir senor igra velike vloge, leta pa pri tem ne igrajo uloge. A ko praznuje častni jubilej, dokaže, da je pravi čarodej! Igra v lahkotni eleganci—... mu publika in njegovi znanci iskreno iz srca aplavdira —... res spontano kar skandira... Saj nekdaj tudi on začetnik... kar čez noč je velik umetnik! Režiser, igralec pedagog — bil znan kar naglo naokrog! Intelektualec — filmski igralec! Našteti ni mogoče vse stvaritve, šteješ, šteješ, brez omejitve. Edini, mnogo in zelo, zelo iskan — ker največji si med vsemi velikan! Miši 1969." Korespondenca z Lojzetom Filipičem obsega 3 Filipičeva pisma, med katerimi gre v prvem (19.1.1958) za usklajevanje repertoarja med Mestnim gledališčem ljubljanskim, kjer je bil Filipič dramaturg, in mariborsko Dramo, kjer je Skrbinšek ravnatelje val, drugo pismo (25.8.1963) je pismo dramaturga Skrbinšku, tedaj že Članu Mestnega gledališča ljubljanskega, v katerem ga naproša naj naglo prebere “Ljubezen štirih polkovnikov” in mu pove svojo sodbo. “Beri, prosim, z očmi režiserja in igralca!" mu zabiča in ob koncu pristavi: “...Rekli so mi, da se jutri, v ponedeljek, vrneš in položaj me sili, da sem toliko nesramen, da Ti prčcej planem za vrat..." Tretje pismo z dne 8.12.1974 pa je zahvala za sožalje in pozornost ob smrti Filipičeve žene Zorice. Naslednja celota v korespondenci Vladimirja Skrbinška so pisma — čestitke Maksa Furijana, datirane s 6.10.1962 — ob Skrbinškovi šestdesetletnici, s 16.10.1974 — ob Skrbinškovi šestdesetletnici umetniškega delovanja in s 7.10.1982 — ob njegovi osemdesetletnici. Najzgovorneje in najprisrčneje mu Maks Furijan, sicer Skrbinškov sodobnik — vzklika v tej čestitki iz leta 1962: •4n/utJisu*^44 g^si^7?¿¿4L¿y- fl/A ^ /¿e. ,^ce^rA<-e. /ynAeu^ffrA'^ — /U^cl. Aa^scc flcAü, -z^- A*_flL. / /VhA^yt. fA&tf¿i+c /ÇUû^J^^t^ /¿fl&yJt, C¿t -fltl^flLÁ-fr- C¿^frfleAl)st^/~ / ¿A- /0i' c^j /teist, /¿C fl-^~ (A4/fliZ^¿l£ /,' /¿t ¿frfl- /)tzfl*As */* Jvfl. ¿ufl¿ /* "fey,// £-<-» /tSfre/s flŽAcH/' fl /. flc/cfl — / s^-ets /3*-¿b4¿ 3»-^> ■ ^ *-«»^-»' ■ ¿Z)~is-r-r^ ■ l/ i^Cir ^ ■ ^¡, tf"i> r~^£> ,. X. «£- ■ -*-' J> --y^t- T~~JZ- M-er-v-c. v- ^ «T, »-O ^ * ^ /t. '“¿¿z 'VJUc, (j¡t^i'ïAAa+& ^At-cicp Ç^^ry^, 1 ^ (^4/(j2s i\JLA^/VI Ts^. i-» cC‘-v*^*f C$y\Js\ tji*~- \/cKA^ r^S, i,ix*cJvU h. *i>^CU^rlU[ Ù V^-s 10.^0. 2Z_ ' A^ i-o^o ,r 1 't-^o^Uam. o^aaa «-4-AxAst «-ovA¿joJ<^ ^\r J-oA^-O J.'|-^eA*Aaaa. TUl^J-s'Naa /A/M_ SR- ÿ S» î-o-Xa^o aML-at-HaA <»4—a-<3 sU4jo T/v\,o *SVR O ( «i-10- VA ^vnI 4*-^- ^jC/Va %. Caû4a-Wo^ vWj-to/^ W1T|«_ ^AaA^ÎAA< €AjUota< *|o-i ' (Mxa'^s ^-'“'Aj-vx-aaa. '^xa.o-o^a'na aaaXsl»-y, a *A-owV-^v y Aaj?^ ^aa^îj^ ^ i^Ao'wvA.VwA^ <, ^) ù4vî_(j-^s.o> oLo. Um.o AAa-VO cT^O. liJU'^A \a\oU ÂrV A Ce. ^_k,-It_o' ^-x3k- S/-' ß~2. ^°- /^■0-^3A*-^ '^-AAa.Oaj- iV-qAU3'->-a. AxA qxj-J. S\ jxa 0*~"0- it a' ve Aa^oVa-O-A-- \ /'aaAxjvAÎ^'O A, r\A^ *¿U«4 ^ ç'^Vv'~i ~l~'j-\T^aW^v^ OUU^P>JL~. VI-Ovi^AA j «CVAU^ . o Vidno mesto v Skrbinškovi korespondenci ima nadalje samcato pismo Pina Mlakarja z dne 7.10.1962 ob Skrbinškovi šestdesetletnici, v katerem Mlakar Skrbinška vzporedi z Hinkom Nučičem in bratom Milanom, pri čemer preprosto, a svojevrstno izvirno dožene: “..Ali kmalu se je pridružil tema dvema še Vladimir Skrbinšek, čisto drugačen igralec od ostalih dveh: visoke rasti, manj privzdignjenega glasu, manj glasovne sile in sikanja. Tudi po gesti, hoji in drži ni bil tako izrazit kot onadva. Vendar mi je bila že takrat v posebno zadovoljstvo zamišljenost in premišljenost Vladimira Skrbinška; kazala je na nekaj blizkega in na inteligentnega igralca..." Pristen prijateljski odnos in velika mera občudovanja vejeta iz pisem Dušana Moravca (6 pisnih enot) v obdobju od 1962 do 1982. Izvirna in hudomušna je denimo Moravčeva čestitka iz leta 1962, ki bi ji lahko rekli tudi “glumaška izjava” in s katero daje igralcu posredno vedeti, kolikanj ceni njegovo mesto v slovenski dramski umetnosti. Takole mu piše: “SLOVENSKI GLEDALIŠKI MUZEJ v Ljubljani čestita Vladimirju Skrbinšku in ob prazniku njegovega življenja in dela izjavlja, da se za nadaljnih 40 let, z besedo: do leta dvatisočdrugega odpoveduje sleherni pravici do svojega bodočega člana in ga za ves ta čas prepušča živemu gledališču sedanjosti... glavni paznik Dušan Moravec.” Usoda do Skrbinška ni bila tako radodarna, da bi mu naklonila sto let, kakor mu je zaželel Moravec, vseeno pa dovolj velikodušna, da mu je odmerila dolgih petinosemdeset let vseskozi ustvarjalnega življenja. Moravec je “svoj akt” ob kasnejših Skrbinškovih jubilejih dopolnjeval in ažuriral; oglejmo si v poživitev še tole odločbo iz leta 1969, primerek duhovite ironizacije birokratskega jezika: “Zadeva: podaljšanje statuta izvenmuzejskega eksponata Spoštovani tovariš Vladimir Skrbinšek t.č. Maribor Iz zaupnih virov smo bili poučeni, da želite ob svojem ponovnem delovnem jubileju znova predčasno kandidirati za uvrstitev v naše muzejske zbirke. Zal vam moramo sporočiti, da je v očigled vaši izjemni fizični in psihični kondiciji vaša želja neostvarljiva. Topogledno podaljšujemo veljavnost izjave, podane 6.oktobra 1962, za nadaljnih 45 let, t.j. do leta 2014. Ves ta čas vas je voditi v registrih živih slovenskih gledališč pod črko S. V izogib dodatne zatrpanosti naših muzejskih prostorov vas prosimo, da vzamete to pojasnilo z razumevanjem na znanje. Za Slovenski gledališki muzej Glavni paznik: /Dušan Moravec/ Eventuelne spore v tej zadevi je reševati ustno v uradnih prostorih SGM." Tehtno ime v Skrbinškovi korespondenci je tudi Vasja Predan, čeprav sta v zbirki pričujoči samo dve njegovi pismi. Prvo piše Vladimirju Skrbinšku 18.8.1957 iz JLA in v njem odkloni SkrbinŠkovo povabilo, naj v mariborski Drami (kjer je Skrbinšek tedaj postal direktor) prevzame mesto dramaturga. Iz zapuščinske korespondence je sicer razvidno, da se je Skrbinšek v zvezi z namestitvijo dramaturga obrnil še na Bogdana Pogačnika, ki pa je njegovo ponudbo ravno tako vljudno zavrnil. Drugo Predanovo pismo z dne 18.10.1982 je svojevrstna razčlenjujoča čestitka igralcu ob osemdesetletnici, topel in oseben, a vendarle kritiško artikuliran in obrušen izliv, čustvena, a vendar tudi racionalna izpoved in domala nekakšna ’ljubezenska prisega’, skratka posrečena in v jezikovnem pogledu dovršena zmes toplega, nesentimentalnega čustva in preudarnega razuma. Takole mu piše: Pišem Ti tele skromne vrstice v slavo in čast Tvojega visokega življenjskega jubileja, čeprav vem, da je “uradni” datum že mimo. Pišem zato, ker umetnikom veljajo dobre želje vse jubilejno leto in seveda še čez. In še zato, ker je tvoja zadnja, a upam, ne tudi poslednja vloga v Brešanu po obsegu sicer nerazsežna, zato pa toliko bolj magistralna, taka, da si bo, o tem sem prepričan, vsak pozoren in občutljiv gledalec, vso predstavo zapomnil predvsem zavoljo Tvoje imenitne kreacije. Te kreacije, le Tvoje grandiozne dramske postave: koliko jih je, kako nepregledna vrsta in kako impozantne vsaka zase. Sam sem jih v teh zadnjih nekaj več ko tridesetih letih videl veliko, žal ne vseh. A imel sem takorekoč zgodovinsko srečo, da sem kritiško dozoreval v času, ko si Ti razdajal svoje najboljše. Vsa ta dolga leta sem se, lahko mi verjameš, zmerom zares iskreno veselil, ko mi je gledališki list naznanil, da si v zasedbi tudi Ti. Ne samo veselil, tudi s posebnim vznemirjenjem, skoraj s tremo, ki jo sicer poznate samo ustvarjalci, sem hodil k predstavam, ki je bilo z njimi povezano Tvoje ime. Kdaj pa kdaj sem se skoraj naivno bal, da bi Ti kje “spodrsnilo", ker se mi je zmerom ne samo zdelo, marveč zapisovalo v spoznavno zavest, da ne moreš in ne smeš biti površen. Ti že ne. In lahko rečem: tudi kadar me nisi vsega prevzel, tudi kadar je moja vizija kakšne vloge bila drugačna kot Tvoja uresničitev — sem zmerom vedel in doumeval: ne, nikdar in nikoli ni bilo nič površno ali rutinsko, bilo je nemara drugače. A tudi ko je bilo 'drugače', je bilo vsekdar Tvoje, vselej strmo premišljeno in zmerom skrbno izdelano. Ni mi mogoče in tudi priložnost ni, da bi skušal iz nepregledne zbirke Tvojih kreacij izločiti katero posamezno. Vsaka je bila svoj sklenjeni svet, vse pa so bile Vladimirjeve, Skrbinškove. Nemalokrat smo skušali ugotavljati in racionalno doumevati, kako da rezbariš dramske postave z nekakšno strogo razumniško natančnostjo, s tisto in takšno intelektualno podstaljo, ki je ni premogel tako rekoč nihče med igralci Tvoje generacije, pa tudi ne starejših in mlajših rodov. Sprašujem se, ali je bilo takšno umevanje zadostno, predvsem pa, ali je bilo vseobsegajoče. Najbrž ne, pa čeravno je bilo in je še zmerom za Tvojo izvirno kreativnost tako nadvse značilno. Biti razumnik med igralci je, ne samo na Slovenskem, vselej poseben dar in posebno znanje. Rekel bi da, pomeni izžarjati igralcu predvsem čustva in čute tisti razseg, po katerem pravimo, da so nekateri igralci “od boga". Ali to pomeni, da oni drugi, ki vključujejo zlasti intelektualno vertikalo, niso “od boga”? Odgovor na to premiso je vsaj pomankljiv, če že ni površen. To si zmeraj znova dokazoval prav Ti. Narobe bi bilo, ko bi Ti kdo nemara kdaj “poočital", da si zavoljo razumniške členitve vlog “zanemarjal" čustvenost in čutnost, ki sta navsezadnje v umetnosti in še posebej pri oživljanju in oblikovanju dramskih, se reče človeških postav bistveni. Ali če povem s Heglom: tudi v igralstvu gre za "čutno svetljenje idej". In zdaj lahko doženem: mar niso vse Tvoje vloge — od karakternih do komedijskih, odprotagonističnih do epizod — čutno svet lile ideje, ki so bile “zakopane” v postavah in likih, ki si jih moral oživiti? So! In sicer temeljito. Seveda s Tvojo individualno izvirnostjo: zmerom mogočno, neponovljivo in tudi neizbrisno, če seveda ne misliva na zmuzljiv človekov spomin, ki edini hrani igralske umetnine v pravi podobi. Kajti še tako minuciozen opis ne more ohraniti celovite in v vseh nadrobnostih izrezbarjene podobe, ki se ji pravi igralčeva kreacija. Ta “zmuzljivost" spomina pa seveda sodi v tisto okrožje, ki se ji reče: trpka minljiva usoda igralskih umetnin. Najsi bo tako ali tako: nekaj spomina na igralske kreacije je na srečo ohranjenega tudi potomcem, ki o vaših in o Tvojih umetninah lahko samo berejo to, kar biografi, kritiki in analitiki napišemo, pa bodi še tako zoprno. Tako je bilo tudi Tvoje delo v Kumbovi knjigi že kar dostojno popisano in rodovi beročih bodo iz nje lahko zmerom doumevali, kako izjemen umetnik si bil in si. V matrikulah je zapisano, da si se rodil pred osmimi desetletji, najmanj šest si jih posvetil igralski umetnosti. Jubilej je zares častitljiv, opus mogočen in na srečo še zmerom nisi izrekel zadnje besede. Kaj naj Ti, predragi Vladimir, povem ob tem velikem prazniku? Beseda za tako priložnost se zdi zmeraj prazna in nemočna. A bodi zapisano tudi s to ubogo besedo: seveda Ti najprej želim enako trdnega zdravja, dobre volje in še naprej kreativne moči, kar vse si tako očarljivo in radodarno, seveda v 'potu svojega obraza’, razdajal vsa ta desetletja. Hkrati s temi željami Ti nesramežljivo priznavam, da bi vsa moja, zdaj tudi že kar dolga kritiška pot bila brez Tvoje magistralne umetniške kreativnosti bistveno, bistveno opeharjena, neizrekljivo siromašnejša in skromnejša. Ko se Ti kot eden izmed tisočerih gledalcev iskreno zahvaljujem za vse, kar si nam kot veliki čarodej razkril in nas bogatil z nezamenljivimi spoznanji o vsakršnih zapletenih usodah sveta in človeka, se Ti moram zahvaliti tudi za vse tisto, kar si dal meni kot gledališkemu spremljevalcu. In tega je neprecenljivo veliko. In še enkrat, dragi Vladimir: še na dolga zdrava in plodna leta. Tudi vesela, pa čeprav časi niso veseli. Spoštljiv pozdrav Tvoji dragi Leontini in posebej Tebi Vasja (z Emo in Aljo) P.S. Nekoč sem ti obljubil davno oceno "Agonije”. Pretipkal sem jo iz Ljudske pravice 14. februarja 1953. Pa še to: ker sem poklicno deformiran, ne znam več pisati na roko. Oprosti (tudi lipkovnim napakam).” . Pisma Radeta Pregarca, vodilnega režiserja svoje dobe ter Skrbinškovega pedagoga in učitelja, lahko na kratko označimo kot izpovedna, saj odstirajo občutljivo človeško in umetniško dušo režiserja in nasploh gledališčnika, čigar vloga v razvoju slovenskega gledališča je danes premalo cenjena. Ko gaje Skrbinšek leta 1949 prosil za biografski članek o sebi za gledališki list ob petindvajsetletnici gledališkega dela, mu je Pregare kajpak ustregel in mu med drugim takole odgovoril v spremnem pismu k svojemu članku: “Rijeka, 16 J. 1949. Dragi moj Vladimir Skrbinšek Pošiljam v prilogi svoj članek za vašo 25 letnico. Napisal sem v srbo-hrvaščini, ker slabo stojim s slovenščino, to se pravi stilistično. Pozabil sem marsikaj in čeprav berem, kolikor morem, slovenskega, vendar živega jezika mi manjka, ker v njem le zelo poredkoma govorim. Slišim pa tako in tako že nič več. Mislim, da to ne bo nobena zapreka, saj se bo kdo našel, ki ga bo prevedel. Morda celo vi sami. V njem, pa vas prosim, popravite eventualne netočnosti glede vaših angažmanov. Nisem namreč siguren kje ste vse bili in tudi časovno morda ne bo točno. No, to se da lahko dopolniti. Bi bil napisal še mnogo več in bolj obširno, toda vem, da ne bodo hoteli vsega objavljati. Pravijo, da nimajo dovolj prostora, da nimajo papirja dovolj, in končno da posameznik danes itak mnogo ne pomeni, vse je kolektiv. Mogoče da bodo tudi tukaj kaj črtali, skrajšali, prepravili. Naj bo, če že mora biti. Vendar jih opozorite, naj skrajšajo tisto, kar je zares odveč, nikakor pa tistega kar je bistveno... Prišli ste torej do 25 letnice! O, Ljubi moj, prijatelj in resnični tovariš! Kaj naj vam rečem ob tej priložnosti? Ponosen sem na vas kot svojega nekdanjega kolego in učenca, radosten in srečen, da ste dosegli tako visoko stopnjo, da ste se povzpeli do tistih vrhuncev, o katerih smo nekdaj sanjarili. Čast ni samo vam, ampak tudi meni. In če sem vsaj trohico k temu vašemu vzdigu in napredku pripomogel, je zavest da je bilo dobro tako in prav, zame največja sreča, največje zadovoljstvo in največje plačilo. Bogovi naj vam bodo še naprej naklonjeni, Thalija pa naj vas ovenča z vencem, v vaše srce naj vlije tisto sublimno srečo, tisti božanski občutek, ki so ga le bogovi deležni v svojem ustvarjanju. Ave oblikovalec in ustvarjalec slovenske ThalijeP' Poleg mesta, ki ga je imel Vladimir Skrbinšek v Prcgarčcvih očeh, odkriva vsaj še dvoje: Pregarčevo trezno skromnost (nasploh značilno za velike ljudi) in bistro presojanje družbenega trenutka v času splošne pravovernosti in dokončnih resnic. Ganljivo je Pregarčevo pismo z dne 27.3.1949; torej približno tri leta pred smrtjo. To je pretresljiva izpoved telesno strtega človeka, ki z ostrino in umetniško intuitivnostjo presoja gledališko in občo stvarnost. Takole med drugim piše: “...Zanimate se, kaj delam? Kaj naj vam rečem? Sedim, evo, že deveto leto med štirimi stenami, in ko me bolečine vsaj malo popustijo pri miru, po malem kaj čečkam. Toda malo, ker so oči že tako slabe, da ne vidim skoraj nič. Levo oko je popolnoma slepo — lani sem bil operiran, toda vida ni bilo mogoče rešiti, pač pa le ublažiti bolečine, ki so bile zelo hude — desno pa nagloma popušča. Ušesa so skoraj čisto zamašena, noge takisto skoraj povsem odvzete, no, in kaj še več? 99 % življenja je takorekoč odvzetega, listi 1 % ki ostane, obstoji v tem, da gledam sede pri okno na cesto, kako se ljudje premikajo, gestikulirajo, postajajo; kako veter dvigne kak kos papirja in ga, poigravajoč se z njim, nese do oken sosednjih hiš; kako me kak sončni žarek objame in poboža, ali pa kako kapljice dežja polzijo po oknu. To je vsa manifestacija življenja, ki do mene pride. Res je, da včasih, vendar le redkokdaj, pride ta ali oni na obisk, ali imam malo od lega, ker je z menoj težko govoriti zaradi slabega sluha. Vendar vkljub temu tista lučka, o kateri sem zgoraj govoril, lučka notranjega življenja, je v meni morda bolj živa kot kdajkoli prej, plapola in mi razsvetljuje cesto da ne zapadem v temo. Obnavljam v sebi spomine in se ž njim hranim. Pretresam jim obisti, kaj je bilo dobrega in kaj je bilo slabega, kaj je bilo prav in kaj je bilo napak... z veliko težavo in silnim naporom sem se dovlekel dvakrat v gledališče, da vidim. No, nisem imel kaj videti. Pravzaprav videl sem, da jim manjka baš tisto notranje, tista lučka, ki bi jim pokazala pot do resnice. Hodijo še ob robu, ne morejo pogledati v življenje z umetniškimi očmi, čistimi, jasnimi, svetlimi. So jim zameglene. In menda ni med njimi človeka, ki bi jim pokazal in povedal, kdo in kako naj hodijo, da bi našli pravo pot navzgor k vrhu, kjer so obzorja večja, razgledi širni. In tako tudi do src gledalcev ne morejo prodreti tako kot bi mogli, če bi vedeli za pravo pot. No največja napaka pa bo menda ta, da te poti sploh ne iščejo. Trapajo po starih, izhojenih kolovozih. Kopitarstvo. Šablona. Lažnivost. Glumaštvo. Poleg tega še slaba tehnika, no, pa Vam je slika jasna. Zdi se mi, da med njimi ni nobenega resničnega umetnika, mislim človeka z umetniško dušo, pač pa so sami rokodelci. In delajo svojo reč, kajpada, rokodelsko. Dolgo že nisem bil tam in najbrž ne pojdem zlepa..." Grenko, kot sadovi zlih izkušenj, zazvenijo njegove sklepne besede v istem pismu: “...Želim Vam vse najbolje, predvsem zdravja, kajpada, čuvajte ga, kolikor se sploh čuvati da, zdravnikom verjemite le napol, prirodi največ, ljudem pa najmanj..." Ilustrativni za Pregarčevo toplo osebnost sta tudi kartica z rimano pesmico na čast Skrbinšku in njegovemu jubileju (“...Visoko v namen la zdaj dviga kozarec in stiska roko la tvoji stari Pregarec” — sc izteče) in pisemce, v katerem sc (precej drugače od vesoljnega igralstva) z iskreno naivnostjo čudi spričo honorarja, ki gaje prejel za članek v gledališkem listu, saj — tako piše — “sem napisal omenjeni članek za Vas kot svojskega prijatelja in učenca, kol umetnika in človeka, ki ga nadvse cenim in spoštujem, in ljubim, niti zdaleč ne misleč na kakšen honorar, smatrajoč to za svojo dolžnost in nalogo, ki mi je bila nadvse prijetna in draga in ki sem jo tudi iz čistega srca, nesebično, in spremno izvršil. Sedaj pa naenkrat dobim honorar!..." V zapuščini seje ohranilo tudi nekaj kopij Skrbinškovih lastnih pisem, od katerih so vsebinsko pomembna tri, saj prinašajo drobec Skrbinškove življenjske drže. V pismu s 17.2.1954, naslovljeno na direkcijo ljubljanske Drame, se, denimo, nesebično zavzema za to, da bi Jurij Souček igral Mcrkucija v Romeu in Juliji. “...Pripominjam," končuje svoje pismo, “da sem namesto tega pripravljen prevzeti vsako drugo vlogo, seveda ne da bi pokvaril komu njegovo srčno željo." V pismu Herti Kraljevi, ki gaje povabila, naj v celovškem gledališču naštudira in igra vlogo v Feydeauju, se 7.12.1972 vlogi odpoveduje z besedami: “...Kakor bi bil to v normalnih razmerah lahko velik poudarek v kulturni izmenjavi dveh narodov, bi se v sedanjem trenutku, ko pripadnike slovenske manjšine z molčljivim pristankom naprednejšega, demokratičnejšega dela avstrijskega naroda strahujejo pronacistične tolpe tega istega naroda, tako jezikovno sproščeno sodelovanje sprevrglo v porog mojim ljudem in celo v znamenje neprizadetosti in indiferentnosti s strani ljudi matičnega naroda. Sem pa prizadet in zrevoltiran, kakor vsi Jugoslovani, čeprav nismo nikakršni politični ekstremisti. Sem kulturni delavec, ki bi gori omenjeno kulturno sodelovanje opravil s srčnim zadovoljstvom. Saj so v njem kali prijateljstva in zbliževanja med narodi, za svetlo prosvetljeno integracijo, h kateri aktivno stremi danes ves svet in ji tudi že aktivno zglajajo pota, ko si je avstrijski narod izbral pot v lemo mračne nestrpnosti. Zato moje sodelovanje ni mogoče..." Tretje pismo najdemo v korespondenci njegove žene Leontine Skrbinšek; njegove kratke, a tople besede izpričujejo globoko ljubezen do žene in brezmejno občudovanje njenega igralskega daru. Boleč trenutek v Skrbinškovem življenju zagotovo predstavlja tale brezčutna odpoved delovnega razmerja, ki jo je 30.6.1959 prejel od tedanjega upravnika SNG Maribor Josipa Šegule: “Uprava Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru Vas na Vašo prijavo za razpisano mesto dramskega režiserja oziroma dramskega igralca na osnovi predloga razpisne komisije in upravnika ter odločitve gledališkega sveta obvešča, da z Vami ne bo sklenila pismene pogodbe o angažmaju v sezoni 1959160 in 1960161. Delovno razmerje v SNG Maribor Vam preneha s potekom pogodbe, dne 31. avgusta 1959. Ker izpolnjujete pogoje za osebno pokojnino, imate na podlagi 3. točke 134. člena zakona o javnih uslužbencih pravico do odpravnine. Tako Vam bomo z 31. avgustom 1959 ustavili izplačevanje mesečnih prejemkov. Upravnik Josip Šegula." Pri nadaljni obravnavi ne moremo mimo pisma — čestitke Osipa Šesta iz Varaždina dne 12.3.1949 ob Skrbinškovi 25-letnici umeniškega delovanja. Iz njega izžareva Šestovo občudovanje Skrbinška kot gledališčnika in človeka, povrhu je oznamovano s patino časa, ko se je voščilo nemara manj puhlo vljudno kot v današnjem času. Takole mu zanosno kliče Šest: 'fz W sÿa^t/^cicye. ¿fe. /rfît» *Jo V t s'-O V&X# y 4 ■** . _ Jfc' -*ÿO ro/ ä v <^¿».0. — ú¿>C*--*-~t-ck^JZi '/ ’ ? . y- . « _ *y : ~ /Te****ytiriÆÿ5t. 4*oCy '.-jrjpxrea£*j¿. rtA fáj ' frtxx Kl-*-ias ptce1/yö^3/^4y^x-tti/ f ••c í3^í¿> ^ — fa*¿4,/ ffth^r'sc^eJS¿ó S^i^v £<¿c /la.ctf/ 'ÿ /L¿*0¿ocf*iP : ¿e*, Ajyta-Sv J /À** 9¿o ¿£r *-A^¿ i/ e^UraJe^t**, ^x^/t>-cy '^¿ s€r*e.^ //tet/ yZc. ** rCjO. ttn4^/ flre ' )fíl/l -<~**€.G4Í /*TM^¿e€^./ //tsy+y cv í&^r^iíty/oe^c p-*-¿>¿9‘ér<-A-JL^ W<2. . ' ¿Sl.#!-* fr-Ol' ~ V~£~s~ y, , zs; Korespondenca s Francetom Štiglicem zajema 3 Štigličcvc telegrafske čestitke ob jubilejih in nedatirano pismo — čestitko ob Skrbinškovi osemdesetletnici, ki je odsev Štigličevega pogleda na Skrbinškovo igralstvo. Takole mu piše: /kt ?Cta4,(yCZlUo, S i fsutoAS /**“*-/> ¿Je£č~ k v /¿¿*711*, / /mo«. w ¿éAJ^ ^O- *'0 & ( h ¿V / nr ,, hLd.-^cL' i '-) /tvUsV^i Jlryv^ ( ~J~i ) Vvvt-p /T^o-Č- S/^t. ^ ,/v> /yvv^eor*-I? A/ ¡(At^rCir-škj- t>v ,v*sr>k<- ,4^^ trv-£_ . 'FLtJzs^/>V /V ^ ¿*L/yu+. trvL s*yju e«— a/vr^j/hfi-k- ,'v~iečct*— f^rvK oUttyiu^_ , /V • fVCi/Vu-iL /VA-e^^^l— , 4C-7 /¿tTC-t<-^X- . /X^4r-€—-t — / V