Avstrijska slovanska ali južnoevropska slovanska učiteljska zveza? i. »Ob Binkoštih prihodnjega leta se ustanovi avstrijska srednješolsko-profesorska zveza«. Ta notica je zagledala beli dan po vseh avstrijskih časopisih pred nekoliko dnevi. Ta sklep je napravila zadnja glavna skupščina nemške profesorske zveze v Brnu. Sklep je dalekosežen in vsak pravi prijatelj prave ljudske izobrazbe se mora veseliti tega pomembnega koraka, ki so ga storili srednješolski profesorji v Brnu. Zakaj s tem korakom se bližamo uresničenju onih idej, ki jih goji vsak pravi prijatelj prave ljudske izobrazbe ne glede najezik in ležo posameznih narodov. Trdno smo prepričani, da bodo oni profesorji, ki bodo tvorili to zvezo, vplivali na svoje uČence v onem smislu, ki ga dandanes tako krvavo pogrešamo, ravno kar se tiče posameznih narodnosti, v smislu namreč, da goji Tsak narod pravo telerantnost ne samo v narodnem, temveč tudi v verskem oziru do svojega soseda — do drugega naroda — po principu: vsak narod se razvijaj po danih človeških in božjih zakonih v okvirju danih postav za boljšo in srečnejšo prihodnjost. In kar so sklenili ustanoviti srednješolski profesorji, to Tentilira že precej let v avstrijskem učiteljstvu ne le nemškem, temveč tudi slovanskem. Nemško avstiijsko učiteljstvo se je strnilo že pred nekoliko leti v mogočno »avstrijsko nemško učiteljsko zvezo«, ki šteje skoro 16.000 mož in ki ima svoje glasilo »Deutsch-osterreichische Lehrer-Zeitung«, ki jo tiskajo v 18.000 izvodih. Kar so si Nemci lahko ustanovili, tega si avstrijski slovanski učitelji ne moremo ali pa nočemo ustanoviti. Poudarjamo pač: nočemo, nikakor ne:nemoremo. Dozdeva se nam, da smo Slorani sploh nekaki rojeni separatisti in da ne poznamo še smisla za skupno delovanje za skupnost. Ta separatizem je pa menda bolj umetno sugeriran, priučen kakor pa prirojen. »Učit. Tovariš«ježe 1. 1900. pisal.da se ustanovi »Avstrijska učiteljska zveza«. Takratni naš članek je obudil precej zanimanja in nekateri so ga odobravali, a drugi zopet izpodbijali. Takrat je pisal »Slovenec«, da bi bila taka »zveza« nenaravna, zakaj, kako bi mogel sedeti nemŠkonacijonalni učitelj poleg slovenskega ali češkega učitelja, protestant poleg »Slomškarja« i t. d. Dozdeva se nam pa, da so bili tisti pomisleki le gola pretteza, zapisani le iz namena, preprečiti zasnovano akcijo. Zanima nas, posneti misli takratnega našega člaaka, a ker upamo, da cenjeni bralci in cenjene bralke »Učit. Tovariša« še hranijo dotični letnik (1900) opuŠčamo to in opozarjamo čitajoče občinstvo na dotični letnik. Pozneje je ta misel še enkrat mogočno vzplamtela in to je bilo na občnem zboru naše »Zaveze« v Trstu. Tatn so se že stavile primerne resolucije in srečno jih je utemeljeval tovariš z Goriškega. A zadeva se je dala začasno ad acta t študiranje. UmevHo je, da tako pereče vprašanje ni moglo popolnoma izginiti z učiteljskega političnega obzorja. In ravno, da vsaj nekoliko oživotvorimo to deloma že pozabljeno misel, je namen teh vrstic. Nikakor se ne štejemo merodajnim, da morajo igrati te naše vrstice kako vodilno vlogo pri vsi zadevi, ne, temveč s tem želimo spraviti le v tir ono vprašanje in želimo slišati pra*c mnogo, mnogo glasov po geslu: več glav — več misli, več «či — več vidi. Nastaae pa rprašanje: Kaj ustanovitno, ali »avstrijsko slovansko učiteljsko zvezo« — ali le — evropsko julnoslovansko učiteljsko zvezo ?« — Naša misel je: ustanovimo si najprej »avstrijsko sloransko učiteljsko zvezo«. Glavni namen te zveze bi bil: Gojiti intenzivneje medsebojno spoznavanje in spsznavanje slovanskih učiteljskih teženj, podpirati skupno delovanje avstrijskega slovanskega življa, ki bi »bstojalo v prvi vrsti v tem, da bi pri m«rebitnih skupnik izletik olajševali si medseboj potovalne zapreke, da bi prirejali skupne šolske razstave in da bi izdajali vsako leto nekako skupno letno poročilo, kjer bi se jasno zrcalilo vsakoletno delovanje posameznih, v tej zvezi zastopanih učiteljskih zvez. Seveda bi morala biti ta poročila tiskana v onih jezikih, v katerih posluje dotična učiteljska zveza. Osnevanje take osrednje učiteljske zveze si mislimo takole: Odbor bi obstojal iz predsednika, tajnika in blagajnika v osrcdnji učit. zvezi zastopanih posameznih učiteljskih zvez, ki bi volil potem izmed sebe predsednika, tajnika in blagajnika kakor tudi ostale odbornike osrednje avstrij. slovanske učitelj. zveze. Ti bi imeli, recimo vsako leto — po potrebi — skupno sejo. A občni zbori te osrednje slov avstr. učit. zveze naj bi bili n. pr. vsako tretje leto. K temu obč. zboru bi poslala vsaka zastopana učit. zveza toliko odposlanceT, kolikor bi jih ji pripadalo po številu svojih članov-društev. In ti občni zbori bi imeli določiti nekako nadaljne delovanje avstrijskega slovanskega učiteljstva. II. Ko bi se ta osrednja slovanska avstrijska učiteljska zveza do dobra ukorenila med učiteljstvom in zadobila trdna tla, bi morala stopiti v tesno zvezo z nemškim aTStrijskim »Lehrerbundom« in napraviti nekak modus vivendi po zgledu socijalne demokracije. In tako zbližanje bi inaelo velikanski pomen za ves nadaljni razvoj avstrijskih narodov in potem bi prišel v doglednem času šele t veljavo naš prelepi paragraf 19. o istovrednostni veljavi posameznih avstrijskih narodev. Oni kvarljivi narodni šovinizem bi v kratkem izginil s površja avstrijskega političnega življenja, zakaj učiteljstvo bi imelo Iepo nalogo, gojiti ne le v šoli, temveč še bolj med narodom prepričanje, da je narodni šovinizem le jako dobra molzna krava premnogim sedanjim političnim korifejam. Prepričani smo tudi dalje, da bi se ne pojavili več tako žalostni dogodki, kakor se je prigodil pred par leti v Mariboru povodom glavnega zbora »Lehrerbunda«, ko je imel državni poslanec—učitelj Schreiter s ČeŠkega tako narodno šovinistično navdihnjeni govor, kjer se je spoznalo, da mož ne pozna pravzaprav čisto nič kraja in naroda, kjer je govoril svoj zoprni govor. In vzrok temu? Premajhno medsebojno poznanje. III. Z nekakim notranjim zadovoljstvom nas je prešinila vest, ki jo je iprožil osebno nam znani učitelj-urednik »Prosvete«, tovarišjov. P. Jovanovič, kjer se navdušuje za prirejevanje vseslovanskih učiteljskih skupščin in šolskih razstav.*) Poudarjamo, da ta misel ni ravno nova, zakaj živi že precej časa tako med slovenskim, kakor tudi med srbskim učiteljstvom. Kakor se še spominjamo (in dokaze imamo tudi v rokah), se je v Belgradu že ustanovil nekak komitč izmed učiteljstva, ki bi imel oživotvoriti to misel. Toda razni politični pojavi v Srbiji in Bolgariji so potisnili to vprašanje v ozadje in stvar je kazala že znake — otrpnelosti. — Zbudil jo je zopet tovariš Jov. P. Jovanovič. Hvala mu! Naše mnenje bi bilo z ozirom na stavljena vprašanja sledeče: Slovensko učiteljstvo je trdno prepričano, da so taki vseslovanski učiteljski shodi nararnost vitalnega pomena za slovanski živelj, ne le s političnega stališča, temveč še bolj kulturnega. S takimi skupščinami in raz- *) Ta članek prijavljamo na drugcm mestu. Uredn. stavami bi se temeljito spoznali medseboj, tu bi se navdušili za slovansko pravo kulturo in dobili bi zaupanje in moč vase, da smo tudi Slovani narod, ki imamo dovolj lastne energije, lastne volje, ki moremo tudi na šolskem polju tvoriti nekaj lastn ega, samosvojega in da nam ni treba hoditi po vsako najmanjšo reč na šolskem polju v »rajh« med N e m c e. Na podlagi takih skupščin in takih razstav pridemo tudi do onega spoznanja, da imamo tudi Slovani svojo pedagoško literaturo, in potem izgine tudi iz naših pedagoških publikacij oni za nas prežalosti poj a v, da moramo čitati le nemške vire, iz katerih je črpal dotični avtor svoje znanje. In kje naj bo prvi tak shod ? Naša misel je ta. Prihodnje zborovanje naše »Zaveze« se vrši letos na zelenem Štajerskem. Tu naj se izbere kak tak pripraven kraj, kjer bo jako ugodna železniška zveza na jug. Od tu pohitimo potem alivZagrebalipa privedimo še tovariše iz Hrvatske v stolni Beligrad, kjer se snidimo k prvemu sestanku, da realizujemo tsakemu Slovanu tako simpatično vpraš a n j e. — —ga.