§m rf '} ' m 1 | ‘ g * S lj ; }< x~ - iM •/: . . I * ii iSeSl LE DALI S K I LIST DRAME SNG | 1960-61 j Dopisniki »Gledališkega lista« Drame SNG v tujini: Mikolajtis Z i e m o v i t, Warszawa, za Poljsko; — dr. Miroslav Pavlovsky, Brno, za Češkoslovaško; — Ossia Tri 11 ing, London, za Anglijo in Francijo; — dr. Friedrich L a n g e r , Wien, za Avstrijo; — Fred A 11 e n , Basel, za Švico; — dr. Paul Herbert A p p e 1, Hamburg, za Zvezno republiko Nemčijo in Gerhard W o 1 f r a m , Berlin, za Demokratično republiko Nemčijo. Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. — Urednik Lojze Filipič. — Osnutek za naslovno stran; Vladimir Rijavec. — Izhaja za vsako premiero. Naslov uredništva: Ljubljana, Drama SNG, poštni predal 27. — Naslov uprave: Ljubljana, Cankarjeva cesta 11. — Tiska tiskarna Časopisnega podjetja »Delo«, Ljubljana. — Številka 6, letnik XL., sezona 1960—1961. GLEDALIŠKI LIST DRAME SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANA SEZONA 1960/61 — ŠTEV. 6 ŠTIRIDESETI LETNIK BRANISLAV NUŠIC- BORIS A V MIHAJLOVIČ-MIH1Z AVTOBIOGRAFIJA BRANISLAV NUSlC AVTOBIOGRAFIJA Dramatizacija: B O R I S A V MIH AJLO VlC-MIHIZ Poslovenil: MILE KLOPČIČ Režiser in scenograf: MILE KORUN Kostumograf: MIJA JARČEVA Lektor: prof. dr. ANTON BAJEC Oseba: Stari gospod (Nušič)...................... !,Jokavi ........... Zaskrbljeni................ Nasmejani ................. /■ Kloto .................... Tri tetke: Lahezis.................. v Atropa .................... I Starega gospoda ................. Oče | ' ........... Stric........................................ Prota........................................ Staaunar..................................v Vedeževalka............................... Katehet................................... Profesor materinščine..................... Profesor kemije........................... Profesor nemščine......................... Profesor geografije....................... Profesor latinščine....................... < Jovič ......................... Dijaki: ’ Stambolič....................... I Živko ......................... Gimnazijski ravnatelj..................... Profesor naravoslovja ...... Profesor matematike....................... MAKS FURIJAN POLDE BIBIČ DRAGO MAKUC JURIJ SOUČEK MILA SARICEVA VIDA LEVSTIKOVA VIKA GRILOVA ŠTEFKA DROLCEVA STANE CESNIK IVAN JERMAN PAVLE KOVIC STANE POTOKAR MIRA DANILOVA FRANCE PRESETNIK LOJZE DRENOVEC ANTON HOMAR DUŠAN SKEDL JOŽE ZUPAN JANEZ ROHACEK RUDI KOSMAČ JANEZ HOČEVAR POLDE BIBIČ DRAGO MAKUC JOŽE ZUPAN MARIJAN BENEDIČIČ LOJZE ROZMAN Učenka................................MARIJA BENKOV A Plavolaska............................SLAVKA GLAVINOVA Gospa.................................HELENA ERJAVČEVA Mož...................................ANDREJ KURENT Zena..................................DUŠA POČKAJEVA Uradnik ..............................BRANKO MIKLAVC Odvetnik..............................ANDREJ KURENT Časnikar..............................RUDI KOSMAČ Igralec...............................BORIS KRALJ Izkušnja..............................SAVA SEVERJEVA Človek s podbradkom...................JANEZ CESAR Žepar ................................BERT SOTLAR Gospa Lenka...........................MIRA DANILOVA Načelnik ministrstva..................BORIS KRALJ Kaplar Ljuba..........................FRANCE PRESETNIK Vojak ................................JANEZ HOČEVAR Duhovnik..............................DUŠAN SKEDL MARJAN BENEDIČIČ Zdravnik..............................JANEZ ROHACEK Apotekar..............................VINKO PODGORŠEK Časnikar..............................RUDI KOSMAČ Knjigarnar............................POLDE BIBlC Železničar............................ANTON HOMAR Poštar................................STANE CESNIK Telefonistka..........................MIHAELA NOVAKOVA Igralec...............................LOJZE ROZMAN Krstar................................ALEKSANDER VALlC Casnikar-reporter.....................RUDI KOSMAČ Hišni zdravnik........................JANEZ ROHACEK Drugi zdravnik........................ANDREJ KURENT Prvi odrski delavec ..................ALI RANER Drugi odrski delavec ................... ANTON SLODNJAK Sceno in kostume izdelale gledališke delavnice SNG pod vodstvom ravnatelja ing. arch. ERNESTA FRANZA. Inspicient: Marijan Benedičič Odrski mojster: Vinko Rotar Sepetalka: Vera Podgorškova Lasuljar in masker: Ante Cecič Razsvetljava: Lojze Vene, Vili Lavrenčič Frizerka: Andreja Kambičeva DRAMATIZIRANA NUŠIČEVA AVTOBIOGRAFIJA Nušičeva «■Avtobiografija«: — veder, duhovit, satiričen, mestoma zgolj humomo-dovtipen, mestoma družbeno kritičen povzetek Nušičevega književnega opusa na višji izpovedni in slovstveni ravni; — v okviru življenjskega tolm strnjena in nanizana veriga humornih satiričnih miniatur, drobnih izpovedi, zgodb in podob, panorama dobe, družbe in dežele, individualni in kolektivni obračun, sodba in pomilostitev obenem. Dramatizirana »Avtobiografija«: — nikakor ne dramatizacija v pravem pomenu besede, saj »Avtobiografija« nima zgodbe m zapleta, ki bi ga bilo moč dramsko, točneje, komedijsko organizirati; — pač pa zelo svoboden »gledališki scenarij«, v katerem je živahno, vedro, humorno, satirično in duhovito kramljajoče pripovedovanje gledališko razvezano; — se pravi, pripoved je gledališko-uprizoritveno objektivizirana, iz kramljanja je prevedena, je prekvalificirana v gledališki prikaz; — ta prikaz je heterogen: mestoma je kramljajoča Nušičeva pripoved gledališko zgolj vzporedno sinhrono ilustrirana in dopolnjena, mestoma je ta pripoved transponirana v čiste gledališke prizore; — kot celota gledališki mozaik, sestavljen iz detajlov, ki so vsak zase komedijsko učinkoviti, satirično udarni, in ki, strnjeni v organsko celoto, predstavljajo živo aktualno in 180 gledališko hvaležno odrsko delo. fllSllllllIl *\f\ lŠS*8ttl . .11* 1 ■' \ ' ’ * - — ....................................X .....m .......... - - ' - ^s BRANISLAV NUSlC (Karikatura: Vladimir Zedrinski) VELIBOR GLIGORIC; BRANISLAV NUŠIČ (ODLOMEK) Književna ustvarjalnost Branislava Nušiča je obširna kot da črpa iz neusahljivih virov. Nušič je književno ustvarjal okoli petdeset let. Smrt mu je prekinila književno delo in njegova zadnja komedija »Obla s t«, ki jo je napisal komaj do polovice, bi utegnila biti eno njegovih najbolj uspelih in najbolj zanimivih del. Ves čas svojega slovstvenega ustvarjanja je Branislav Nušič želel biti aktualen, želel je biti v svojem času, v družbi z vsemi njenimi spremembami. Četudi je bil konservativen, se ni izoliral, ni se izločil iz razvoja družbe. Spremljal je pojave v družbi, se približeval novim družbenim odnosom in jim skušal biti komentator. Publiko je zasužnjil s svojim humorjem, cma pa je od njega stalno terjala nova dela. Poslušal je njene želje, s tenkim posluhom je vedno znova pogodil živec njenega zanimanja in trudil se je, da bi ji bil intimno blizu.Kljub kritiki, ki je nekaj časa ostro odklanjala njegovo slovstveno delo, je postal najbolj popularen srbski pisatelj. V obdobju med obema vojnama so gledališča v Srbiji živela od Nušičeve komediografske produkcije. Gledališčem v Srbiji je lahko suvereno diktiral svoje pogoje in že je zavladal neke vrste monopol njegove dramske književnosti v srbskih gledališčih. Branislav Nušič ja bil polnokrven gledališki pisatelj. Z gledališčem je živel tako rekoč od otroških lest. Od otroških let je bilo gledališče njegova največja življenjska strast. Kot mladinec je igral, režiral je v Novem Sadu, kot upravnik gledališč v Beogradu, Novem Sadu, Skopju in Sarajevu je imel priložnost, da prodre v jedro gledališkega ustvarjanja, oblikovanja gledališke predstave in da se popolnoma spoji z bisttvom gledališkega življenja. Kretal se je med gledališkimi ljudmi, stalno je bil med gledališkim občinstvom in ga poznal tako rekoč od malega, se pravi, od njegovega nedolžnega, naivnega in prostodušnega odnosa do gledališča vse do njegovega staranja, njegove zrelosti in izkušenosti do blaziranosti. Za Nušiča bi bilo moč reči, kot pravimo v vsakdanjem življenju: gledališče je poznal do dna duše. Bil je rojen komediograf. Njegov humor je vzniknil iz plodnih tal duha. V času, ko se je formiral kot mlad pisatelj, je bil humor življenjska potreba umetniške sredine Srbije. Nušič je stopil v literarni krog, v katerem so bili pisatelji kot Stervan Sremac, Milovan Glišič in Radoje Domanovič, ki so v srbski književnosti gojili humor. Pa tudi vsa literarna in umetniška sredina, v kateri je bilo nekaj zelo nadarjenih pripovedovalcev, se je osveževala s šalami, duhovitimi anekdotami, domislicami in ognjemeti duha. Ta sredina je s temperaturo svoje pasije za humor mogla dajati inspiracije za komediografsko ustvarjalnost, pa tudi humorno gradivo, neredko tisto fluidno humornost, ki v nadarjenem pisatelju rojeva nove kvalitete duha. P. Križanič: BRANISLAV NUSlC Humor z vasi, iz ljudskih virov, ki je prihajal iz notranjosti Srbije, je dajal žive sokova duhu, ki je že imel mestno obeležje in ki se je s tem obeležjem izražal v srbski književnosti. Humor Stevana Sremca se je diferenciral od humorja Milovana GliHča, humor Branislava Nušiča je inkUniral k Sremčevemu humorju, ki je imel mestno preobleko, vseboval observacijo mestnega človeka in ki je bil v ozki relaciji s stopnjo njegove povprečne intelektualne in duhovne razvitosti. Sredina, v kateri ste je gojil humor in v kateri se je kretal Nušič, ni bila samo umetniška. Sestavljali so jo tudi trgovci, obrtniki in uradniki. Življenje te sredine je imelo obeležje in značilnosti patriarhalne familijamosti in patriarhalne družabnosti. Hiumor v taki sredini ni izviral samo iz duha umetnikov. in intelektualcev, marveč tudi iz duha drobnega meščanstva, ki je z določenim številom srbskih pisateljev in umetnikov imelo tesne družabne zveze. Zelo veliko tega humorja drobnega meščanstva, obarvanega z njegovim družabnim in družinskim življenjem, je prišlo v prozo Stevana Sremca, a tudi v komedije in feljtone Branislava Nušiča. Drobno meščanstvo je Nušič poznal čisto od blizu iz njegovih vrst, poglabljal se je v jedro njegovih nazorov, navad in lastnosti, v bistvo njegovega domačega družabnega življe- nja. Živel je z življenjem drobnega meščana in pogosto tudi mislil z njegovimi mislimi. Drobnomeščanska družina patriarhalnega tipa je bila središče tako njegovega življenjskega kot umetniškega zanimanja. Izhodiščna točka, jedro njegove koncepcije družbene in politične skupnosti je patriarhalna idila, idealna podoba skladnosti v družinskih odnosih. Drama, a prav tako tudi komedija nastane, če in kadar se poruši ravnotežje teh odnosov. Nušič je smeh črpal iz očitnih poudarjenih nasprotij. Vsakomur je očitno, da je gospodar Jevrem politični analfabet, toda zahotelo se mu je, da bi postal narodni poslanec. Nušič uporabi to neskladje med željo in smotrom za satiro, da prikaže, v kakem stanju je bila takrat narodna skupščina, v katero so mogli priti tudi poslanci kot je gospodar Jevrem, ki ne pozna niti osnovne politične abecede, — istočasno pa mu to neskladje služi tudi kot vir humorja in komike. Neskladje je tudi v želji primitivne patriarhalne žene Živke. Vsakomur je očitno, da je Živka tvpična povprečna gospodinja, Id se je skisala med štirimi stenami, a bi rada kar na lepem postala družabna dama, da bi si odprla vstop v krog diplomacije in živela po okusu visoke družbe. Pomota in zmeda sta prav tako vira, iz katerih črpajo humor Nušičeve komedije. Zmeda se splete okoli osebe mladega pesnika v komediji »N avad en človek« in v njej se porajajo komične situacije. Pomota in zmeda sta v osnovi komedije »Sumljiva oseba«, ker v zaljubljenem lekarniškem pomočniku nekateri vidijo protidržavni element. Komika v komediji »Svet« izvira v glavnem iz situacij, v katerih so komedijske osebe z raznimi intrigami zavedene v zmoto. Pomota je glavni vir komike v komediji »D r.«. V komediji »M ister Dolar« je zopet pretežni del oseb zaveden v zmoto, iz katere se porajajo komične situacije. Nušič se je pri iskanju virov komike zelo pogosto zatekal h komediograf skemu izročilu, k tistim elementom iz klasične komedije in farse, ki so v doseganju komičnih efektov že preizkušeni. Po nekaj komedijah je gledališka kritika pred prvo svetovno vojno Nušiča uvrstila med pisce vodvilov. In res, že od prve komedije, od komedije »N ar o d ni poslanec«, je prihajala do izraza Nušičeva nagnjenost k vodvilskemu tretiranju komedijskega dejanja. V »Narodnem poslancu« Nušič zaplete dejanje na ta način, da postavi tako vladnega kandidata kot kandidata opozicije. V komediji »P r o t e k c i j a« se komedijsko dejanje zaplete z zmedo okoli ministrove sestre, v »JV avadnem človeku« pa okoli inkognito pesnika Damjanoviča. Taki zapleti komedijskega dejanja okoli pomot glede odnosov in okoli pomot glede oseb vzbujajo viharje smeha. Razpoložena publika, ki se je sproščala v smehu, se ni spuščala v ocenjevanje literarnih kvalitet takih zapletov, ki niso bili vedno na višini. Kvaliteto so ustvarjali portreti oseb, sočni, polni živih barv sredine, njihov neposredni govor, ki je spontano prešel v komedijo iz žive resničnosti. Kvaliteto so dajale izredno zv®ste in pestre ilustracije življenjske sredine z atmosfero, v kateri so gledalci živeli. Nušič je bil tudi polnokrven gledališki umetnik. Ko je pisal komedije, je imel pred očmi publiko. Vedel je, kateri komični efekti na publiko najbolj vplivajo, s katerimi efekti umetnik-komik postane ljubljenec 184 publike. In uporabljal jih je. Ironimus: prispevek k razpravi o temi »Gledališče in občinstvo«. (Po GL Burgtheatra.) Cim dalje je šel v ustvarjanju v komediji, vse bolj je šel v smeri vodvila. Užival je v tem, da en zaplet prepleta z drugimi zapleti in da jih zavozlava, da kolo zapletov vrtoglavo vrti, da bi smeh v teh obratih narastel do krohota, da bi osebe v vrtincu pomot mogle govoriti nesmisle in da bi ti nesmisli mogli imeti komičen učinek. Komedija "D r.« je primer Nušičeve neobrzdane strasti do vodvila. Vodvil je v tej komediji celo nehal biti sredstvo in je postal sam sebi namen. Nušiča so proglasili za mojstra vodvila. Deloma mu je to imponiralo, deloma pa je v vodvilu dajal duška svoji potrebi po igri duha, svojemu spontanemu vedremu razpoloženju, uživanju v smehu kot najljubši poslastici narave in življenja. Nušičeva komedija se bistveno razlikuje od Sterijeve komedije. Sterija je s komedijo hotel poučevati, razsvetljevati in s pametnimi 185 nasveti razganjati tisto, kar je štel za družbeno neumnost. V Steri-jevi komediji je šibo smeha držal razum. Nušiču pa je bila prva želja, da spravi publiko v smeh in da ji obenem v karikaturi, v šaljivih ilustracijah prikaže podobo njenega življenja. Sterijo kot komediografa odlikuje tudi moralna strogost. Nušič nikogar ne vodi pred častno sodišče. Smeh mu vre iz srca. Tudi tedaj, ko je pisal satirične komedije kot sta »N ar o dni poslanec« in »Sumljiva oseba«, jih je pisal v vedrem razpoloženju, v razpoloženju življenjske radosti, svetlega in dobrega duha. Steri-jeve komedije spremlja senca pesimizma. Nušičeve komedije so v velliki večini mspirirane z njegovim življenjskim optimizmom. Tudi osebe, ki so v njegovih komedijah najbolj izpostavljene biču satire, so polne duha. Nušič se jim ne posmehuje in ne vihti nad njimi biča poroga. Gospodar Jevrem je na koncu komedije »N a -rodni poslanec« kot vladni kandidat poražen, toda publika se mu za njegove neumnosti ne maščuje. Ne maščuje se niti okrajnemu glavarju v »Sumljivi osebi«, ker je tudi ta postal v komediji instrument vedre, šaljive komike, vesele, sproščene igre Nušičevega vitalnega duha. Nušičevo razpoloženje je zasenčeno v dveh komedijah, v komediji »S vet« in v komediji »Pokojnik«. V »Svetu« zaradi tega, ker ga je jezila miselnost drobnega meščanstva, v katerem se je kretal, o zasebnem in družinskem življenju posameznika, miselnost, ki ga oblikujejo intrige, spletke in opravljanja. V komediji »Pokojnik« se mu je razpoloženje zamračilo zaradi siplošnega družbenega stanja, v katerem je bila sredina, ki je v njej živel pred izbruhom fašizma. Ko je instinktivno iskal živec razpoloženja publike, da bi jo prijetno razvedril s podobo njenega življenja v nezlobni karikaturi, je skušal biti v humorju publicistično priložnosten, da bi zajel pojav, ki je v družbi šele pravkar prišel do izraza, pojav, o katerem se je povsod govorilo in da bi ga izpostavil karikaturi parodije. Ni čakal, da bi se vtisi kristalizirali. Pisal je komediografsko kroniko življenja svoje sredine in pri tem užival v lahkotnosti in spretnosti svojega peresa. Matos, 'ki je spoznal velike sposobnosti njegovega komediografskega daru, ga je ob njegovih feljtonih in vodvilih upravičeno nazval razsipnika duha. Nušič je v svoje komedije, feljtone in kozerije vnašal tudi humor iz sredine povprečnega meščanstva, nad katerega se ni dvignil in se tudi ni hotel dvigniti, ker jes želel v familijamih odnosih s tem meščanom črpati iz njegovega življenja kar največ gradiva za svoje komedije in humoreske. V njegove publicistične feljtone, ki jih je podpisoval kot Ben-Akiba, je vdrla tudi stihija humorja drobnega meščanstva in prinašala a seboj njegovo primitivnost, površnost in v določeni meri tudi njegov neokus. Publicistična stran Nušičevega humorja je vnašala v njegove humoreske žive, izrazite barve življenja določene sredine, toda pogosto je zniževala njihov literarni nivo. Atraktivnost Nušičevih komedij je pretežno pripisati njihovim likom. Podobe gospodarja Jevrema, Ačima Kukiča, Jovani e Miciča, okrajnega glavarja J ero ti ja, ministrice Živke, Agatona, Sr etena, Toma, Života, Sposoja so polne življenjske sočnosti, nenavadno plastične, v koloritu sredine nenavadno žive in resnične. Vse te osebe s svojimi lasitnostmi so živele med publiko, ki je gledala Nušičeve komedije. Vse so imele intimni, familijami kontakt Ironimus: karikaturistova variacija aa temo »Gledališče in občinstvo«. (Po »Gledališkem listu« dunajskega Burgtheatra.) s publiko. Publika je v njihovih karakterjih pogosto prepoznavala svoje lastnosti in lastnosti svoje neposredne okolice. Življenje sredine se je odražalo v njihovih postopkih, v navadah, v njihovem načinu mišljenja, v barvah njihovega govora. »Ta oseba je dala dušo za Nušiča«, se je govorilo na ulici v vsakdanjem življenju in to je dokaz, kako zelo se je Nušiču posrečilo vnesti v komedijo like iz žive stvarnosti in kako dobro jih je znal izbrati in individualizirati. Jemal je osebe, ki so v sebi združevale markantne značilnosti karakterja sredine, drobnih meščanskih slojev na stopnji družbene razvitosti v času, na katerega se je komedija nanašala. Laže mu je bilo jemati like, ki so že imeli formirano družbeno fiziognomijo kot pa like iz procesa družbenega razvoja. Ko je pisal komedije, je Nušič imel pred očmi publiko, a tudi igralce. In kot je skušal ugoditi razpoloženju publike in celo njenemu okusu, upoštevaje tudi najbolj primitivni okus one publike, ki se je prvič srečala z gledališčem, tako je pri oblikovanju komedijskih človeških podob imel pred očmi tudi izrazna sredstva komike najbolj popularnih komikov svojega časa. Ko je ustvarjal 187 podobo Jovanče Miciča, ja imel pred očmi komika čiča-Ilijo Stanojeviča in njegove popularne kreacije, polne sočnih lokalnih barv. Ko je ustvarjal podobo ministrice Živke, je imel pred očmi prav tako popularno komiko Zanke Stokič, ki se je odlikovala v parodijah povprečne žene-malomeščafthe. Ko ]e oblikoval like upokojencev ali uradnikov starinskega kova, staroverske ljudi kot je na primer Toma v komediji »Svet«, je imel pred očmi kreacije Save Todoroviča, ki je na odru oživljal sugestivne portrete patriarhalnih oseb, patriarhalnih očetov in sploh markantnost patriarhalnih fiziognomij s pečatom naše sredine. Tudi kreacije takih, za našo publiko prepričevalnih gledaliških umetnikov, so pomagale Nušičevi invenciji pri odbiranju likov, kot interpreti njegovih komedij pa so ti popularni gledališki umetniki mogli še bolj plastično, še bolj reliefno, še bolj sugestivno in še bolj učinkovito izraziti svoje talente. Nušič je z intuicijo gledališkega umetnika odkrival v njih tisto, kar je bilo v njegovem duhu, v duhu njihove komike najbolj značilno, najbolj individualno, ter jim v svojih komedijah dajal like, v katerih so te njihove značilnosti mogle priti do najbolj polnega in najbolj popolnega izraza. Najdalje so se obdržale na odru Nušičeve komedije: »Sumljiva oseba«, »N a r od ni poslanec«, »Gospa ministrica« , »Žalujoči ostali« in »Pokojnik«. Te komedije so v Nušičevem komediografskem opusu tudi najbolj uspele. Vsaka od njih ima svoje specifične odlike. »Sumljiva oseba« vsebuje brez dvoma največ barv, najbolj pestro ilustracijo siredine ter najbolj učinkovit in najbolj sočen humor. Odlike »Narodnega poslanca« so v živih, polnokrvnih človeških podobah, v zvesti podobi malega mesta in parlamentarizma pod Obrenovi-čevim režimom v Srbiji. »Gospa ministrica« je živa zaradi sočne, elementarno življenjske, reliefno slikovite podobe Živke, v kateri bo videla svoje poteze malomeščanka v naši sredini, vse dokler bo v njej živela. Komedija »Žalujoči ostali« ima trajno vrednost kot izredno duhovita podoba malomeščanskega egoizma, komedija »Pokojnik« pa kot komediografski dokument v družbi sile in nasilja. Toda tudi druge Nušičeve komedije še dolgo ne bodo izginile z gledališkega odra, če uspe razbiti šablono, ki se je vgnezdila v njihovem uprizarjanju. Ta šablona je pretežno v potenciranju Nušičeve lahkotnosti v improvizaciji komičnosti, v, lahko bi rekli, koncentratu komike, v nekem mariniranem stilu interpretacije, ki jei po vsej verjetnosti vznikla iz posnemanja prvih protagonistov, prvih interpretov Nušičevih komedij. Nušič je silno želel pisati drame, toda te se niso dalj časa obdržale na odru. Publika, ki ji je bil Nušič pisatelj-ljubljenec, ni sprejela njegove drame s takim srcem, s kakršnim je sprejemala njegove komedije v patriotskem stilu. Drame kot sta na primer »K ne z Ivo Semberijski« in »H adži-Loj a«, so v svojem času odigrale nacionalno vlogo. Drama »Krvni davek« je vznemirjala široke plasti publike in to najbolj zaostale. Družbeni in kulturni razvoj Srbije je tudi to dramo odstranil z gledališkega odra. Tudi z Nušičem se je zgodilo isto, kar se je zgodilo s Sterijo. Komediograf je preživel dramskega pisatelja. OB DESETLETNICI SMRTI IVANA LEVARJA SE SLOVENSKO GLEDALIŠČE KLANJA SPOMINU SVOJEGA VELIKEGA VZORNIKA BRANISLAV NUSlC IZ UVODA V »AVTOBIOGRAFIJO« (ODLOMKI) Nekoč se je razvila prava gonja proti meni. Vse, kar je dobilo srbečico za pisarjenje, se je čehljalo ob meni, tako da sem postal neke vrste šolska naloga za vse tiste, ki so kajpada s kritiko začenjali svoje književniške vaje. Vsi ti so na vse grlo trdili: da nisem duhovit in tudi ne nadarjen. Ko so mi tako kolikor toliko razširili sloves človeka brez duha in talenta, so pričeli šepetati, da me ta sloves v zadostni meri usposablja za člana Akademije znanosti in umetnosti, zato sem vsak trenutek pričakoval, da bom za takega člana izvoljen. In kakor mora vsak akademik napisati svoj življenjepis in ker naši akademiki potrebujejo v ta namen nekaj let in so med njimi celo taki, ki so umrli, ne da bi bili opravili tolikšno in tako pomembno nalogo in zatorej še dandanes ničesar ne vemo ne o njihovem življenju ne o njihovem znanstvenem delu, — sem sklenil, da ob pravem času zberem gradivo za svoj življenjepis. Lejte, to me je v glavnem vodilo, ko sem sedel in začel pisati tole knjigo. Nasploh pa so leta od rojstva do poroke eno samo obdobje — z mnogimi podobdobji — v človeški zgodovini. Na priliko tako, kakor je v zgodovini Srbov doba od preselitve na Balkanski polotok do razpada carstva na Kosovem eno samo veliko obdobje z mnogimi podobdobji. Pravzaprav bi lahko v človeškem življenju — prav kakor v zgodovini — imenovali to dobo od rojstva do poroke — dobo »od preselitve do razpada«. In prav tako bi mogli dobo, ki sledi temu, imenovati tako lepo v življenju kakor v zgodovini: doba »suženjstva in trpljenja«. Zavoljo tega sem se pomudil samo pri prvem obdobju: od preselitve do pogube. Nadaljnji opis svojega življenja sem zaupal nekemu prijatelju, ki je zelo nadarjen in spodoben gospod in o katerem sem se bil prepričal, da nobene reči ne pove, kakršna je v resnici bila, marveč jo vedno izpopolnjuje, po svoje namešča in zabrisuje, samo da bi jo olepšal. Takšni ljudje so nenavadno pripravni za življenjepise književnikov in umetnikov, ker velja pri teh življenjepisih pravilo, da je treba vsako reč tako olepšati, da bi veliki pokojnik veljal pri potomstvu za čim bolj vzvišenega in plemenitega. 2ivljenjepisci književnikov in umetnikov so v tem pogledu nenavadno podobni modistkam in šiviljam. Tudi pri njih velja tisti krojaški okus: »To se vam lepo prilega!« In zavoljo tega krojijo in izpopolnjujejo življenjepis tako, da bi se čim lepše prilegel tistemu, o katerem pišejo. Ako ima ženska grdo postavo, bo šivilja napravila tisočero pentelj h\ vse lepo zakrila; ako ima književnik grdo preteklost, si bo življenjepisec izmislil tisočero prigodb in vse to zabrisal. Ako je ženska nekoliko grbasta, si bo šivilja za njo zamislila tak kroj, da se napaka še opazila ne bo; ako ima umetnik nekolikanj grbasto moralo, si bo življenjepisec izmislil 190 takšno razlago, da se bo umetnikova morala bleščala kakor odlika. A V življenjepisu nekega slikarja sem bral, da se je vse žive dni boril s hudimi nevšečnostmi, ker je pač naša družba imela zastarele poglede na njegovo vzvišeno umetnost. Te nevšečnosti so celo vplivale na sam pravec njegovega dela. Dotedanji portretist Rembrandtovih barv in manir in kompozitor velikih invencij je mahoma postal plenairist, poln sonca in luči. Meni pa je dobro znan neki taMe spor njegove vzvišene umetnosti z zastarelimi nazori družbe. Sedel je mož pri nekem krojaču, ki mu je dajal za štirideset dinarjev na mesec poleg sobe sleherno jutro tudi kavo in povrh še brezplačno likal hlače. Iz hvaležnosti do tolikšne pozornosti je mož portretiral krojača in njegovo ženo. Bržčas se je pri tej priložnosti pobliže spoznal z obema in mu je odsihdob bila krojačeva žena za model. In krojača še malo ni motilo, ako je zatekel svojo ženo z gledališko čelado na glavi in s sulico v roki kot nekakšno Palado Ateno. Vendar pa so se v njem vzburili zastareli pogledi naše družbe, ko jo je nekoč zasačil v položaju špartanske kraljice Lede, slikarja ob njej pa v vlogi laboda. Pri tej priložnosti se krojač ni zmenil za tp, da se bo sprl s prevzvišeno umetnostjo, in je tako premlatil laboda, kakor to le more storiti človek zastarelih nazorov. S prav tistim likalnikom, s katerim mu je sleherno jutro likal hlače, mu je pri tej priložnosti ugladil rebra, in s šivalno iglo »•Singer & Comp.« ga je tolikanj prebodel, da je moral slikar ležati šest tednov v bolnišnici in je posihmal docela opustil portrete in kompozicije; lotil se je slikanja v naravi in pri tem vrlo Lorraine Hansberry: GROZDNA JAGODA V SONCU. Režija in scena: ing. arch. V. Molka, kostumi: M. Jarčeva, koreografija: M. Sevnik Polakova. Na sceni: S. Glavinova kot Ruth in D. Čirič k. g. kot Travis. uporabljal za modele krave, koze in žrebeta, ter je bil prepričan, da se tako nikakor ne bo sprl z zastarelimi pogledi naše družbe in še manj z ljubosumnimi krojači. Prav takšna, samo malce drugačna je bila zgodba z nekim skladateljem. Bral sem v njegovem življenjepisu, da je v njegovi delavnosti nastopil po prvih močnih in razgibanih skladbah nekakšen zastoj, nakar je skladal samo še liturgijo. Življenjepisec pojasnjuje ta zastoj z nevšečnostmi v zakonskem življenju, ker ga pač njegova bivša soproga ni mogla dovolj razumeta. Skladatelj bi bil moral pripraviti neko sopranistko, da bi nastopila kot solistka v neki njegovi skladbi. Ta priprava se je nekolikanj zavlekla. In konec koncev je sopranistka, kakor je kazalo, kaj dobro razumela solo, vendar pa ga ni razumela skladateljeva žena. In namesto ploskanja in šopkov, ki jih je bila sopranistka pričakovala na koncertu, je skladateljeva žena na generalki razbila na njeni glavi povsem nov dežnik. In po tej prigodi ter zavoljo tega, ker soproga ni dovolj razumela svojega moža, je nastal tisti zastoj v skladateljevi delavnosti, nakar je skladal samo še cerkvene pesmi; tega pa ne toliko iz pobožnosti, kolikor zato, ker je bil sodnikom duhovnega sodišča pri ločitveni pravdi obljubil, da bo zložil novo liturgijo, ako rešijo spor njemu v prid. Lejte, tako se kroje obleke velikih ljudi, lejte, tako se pišejo življenjepisi v krojačnicah življenjepisov. In to je dobra plat vseh teh življenjepiscev in zgodovina književnosti jo v precejšnji meri izkorišča; toda ti življenjepise! imajo tudi svojo slabo stran, ki jo kaže po vsej sili zatirati ali onemogočiti. Ti življenjepisci imajo namreč navado, da po smrti kakšnega znanega človeka zlezejo v njegovo hišo in s pravo policijsko natančnostjo prebrskajo vse njegove predale in vse papirje in papirčke, kolikor jih najdejo v hiši. Pa jim je vse to še premalo in razvijejo pravo sodno preiskavo ter začenjajo po vsem svetu zbirati pokojnikova pisma, šolska spričevala, pobotnice in vse druge listine, katere nato z vztrajnostjo izvežbanega preiskovalnega sodnika razbirajo, razlagajo, izpopolnjujejo, preobračajo besede, premetavajo stavke; konec koncev na podlagi novih podatkov tako preslikajo pokojnika in tako preobrnejo njegov življenjepis, kakor je bil dotlej napisan, da je bivši življenjepis podoben zgolj še obrnjeni suknji s prsnim žepom, ki je z leve strani prešel na desno stran, z novim telovnikom in z novo podlogo. Treba je pač vedeti, da te življenjepisne krojačnice ne krojijo samo novih življenjepisov, marveč opravljajo tudi vse druge naloge: predelujejo stare življenjepise, jih likajo, odstranjujejo madeže, obračajo in krpajo povsod tam, kjer se je na kakšnem življenjepisu pokazala luknja. Dobro se spominjam življenjepisa nekega našega zaslužnega moža, priznanega znanstvenika profesorja Stojana Antiča. Ta življenjepis je bil svoj čas docela vljudno napisan in ga je — kakor sem čul — sam pokojnik za živih dni prebral v nekem koledarju in se ni spuntal zoper njega. Po tem življenjepisu se je pokojnik rodil 1832. leta v Petrovcu, mati je bila Angelina, oče Milko pa je bil trgovec s svinjami. Stojan je dovršil ljudsko šolo v Petrovcu, nižjo gimnazijo v Požarevcu, višjo gimnazijo in visoko šolo pa v Beogradu. Ker je bil po stroki naravoslovec, so mu takoj, ko je 192 postal profesor, dodelili nemščino in telovadbo in je v tem pravcu M. Potokarjeva kot Beneatha, M. Danilova kot Lena in S. Glavi-nova kot Ruth v GROZDNI JAGODI V SONCU L. Hansberryjeve. Režija in scena: ing. arch. V. Molka. razvil tolikšno dejavnost, da je celo izdelal izčrpno znanstveno razpravo o sledovih srbskih besed v sanskrtu. Dvajset let pozneje, ko so se življenjepisci polastili raznih njegovih zasebnih pisem, sem na podlagi »novih podatkov« bral o njem docela drug in drugačen življenjepis. Po tem njegovem življenjepisu se pokojnik ni imenoval Stojan, marveč Spira; neupravičeno je imel priimek Antič, kajti njegov pravi priimek je bil Nikolič. Njegova mati ni bila Angelina — to je bila njegova mačeha — marveč Marija; njegov oče se ni imenoval Milko, marveč Mijat in ni bil trgovec s svinjami, marveč pop. Pokojni Spira se ni rodil v Petrovcu v požarevskem okrožju, marveč v Rekovcu, v jagodin-skem okrožju; nižje gimnazije ni študiral v Požarevcu, marveč v Jagodini; visoke šole ni študiral v Beogradu, ker je dovršil kmetijsko šolo v Kraljevem. Kot profesor ni poučeval nemščine in telovadbe, marveč krščanski nauk in petje po notah. Pokojnik ni napisal razprave o sledovih srbskega besedišča v sanskrtu, marveč razpravo o vplivu gozdov na podnebne razmere. Verjemite, mene bi ne osupnilo, ako bi taki življenjepisci na podlagi podatkov, ki so jih bili nabrali iz spisov in drugih lastnoročnih sestavkov, preostalih po smrti kakšnega velikega moža, ugotovili, da pokojnik sploh ni nikoli živel. Kajti lahko si mislite, kaj vse so ti življenjepisci mogli najti v pokojnikovih zasebnih pismih, še posebej v tistih, katere je pisal, dokler še sam ni slutil, da bo nekoč veliki pokojnik. Kajti ako nekdo postane veljak, potem 193 seveda tudi svoja zasebna pisma piše tako, da jih je mogoče priobčiti, po priliki tako, kakor se ženska, ki so ji rekli, da je lepa, začne primerno lepotičiti. Čital sem nekoč pismo velikega moža, akademika, ki je od svojega najemnika terjal neplačano najemnino. Veliki mož je pisal svojemu najemniku, da je življenje z gmotne plati resda zoprno in da vsakdanje skrbi utrujajo velike duše, in še polno drugih in drugačnih premislekov o življenju, — vse to pa s premislekom, da bodo kdaj to njegovo pismo natisnili. Ko je tako napisal polno grdih reči o življenju, je prešel k frazi: »-Vendar je v življenju nekakšen red, ki mu ne moremo ubegniti,« — in je na podlagi fraze Branislav Nušič kot Ben-Akiba (Karikatura: Miroslav Modisič) terjal od najemnika zaosialu najemnino za vse četrtletje. Seveda je najemnino dobil šele, ko je osebno srečal najemnika in mu ustno — česar ni mogoče tiskati — preklel sto bogov in mu zapretil, da ga bo pretepel kakor mačka. Neki drug veliki mož je iz obzirnosti, da bi se njegova pisma ne tiskala po njegovi smrti, vselej končaval pisma z besedami: »Prosim, da mi vrnete to pismo, ko ga preberete.-« Tega se je tako navadil, da je nekoč zaključil potrdilo za nekakšen honorar z besedami: »-Prosim, da mi ta list papirja vrnete, ko ga preberete!« Poznal sem tudi nekega našega uglednega učenjaka, ki se je tako bal zapustiti po smrti pismene sledove, da sploh ni maral več pisati in je umrl kot priznan znanstveni pisec, čeprav ni bil nikoli na svetu ničesar napisal. Ali vidite v glavnem vse dobre in slabe plati tega, da človek privoli in postane žrtev življenjepiscev? No, mar potemtakem ni bolje napisati lasten življenjepis in se tako izogniti vsem nevšečnostim? Toda bil bi preskromen, ako bi trdil, da so me zgolj taki vzroki pripravili do tega, da napišem lasten življenjepis. Predvsem niso odločilni zato, ker samega sebe ne cenim za včlikega človeka in sem s te plati miren, neskrben in prepričan, da bodo moja zasebna pisma bržčas bolj koristno služila branjevcem za zavijanje, kakor pa življenjepiscem za brskanje po raznovrstnih podatkih. Prevedel Davorin Ravljen BRANISLAV NUŠlC DRAMATIK Naj ga vam opišem. Suh in dolg je kakor monolog; mršav kakor fabula; pogleda neodločnega kakor ekspozicija in zagoneten kakor peripetija. Njega, ki je po vsej svoji vnanjosti predstavljal žaloigro, bi lahko predstavili celo tudi v dejanjih. Njegove noge, s katerimi je pravkar •vstopil v književnost, bi si lahko zamislili kot prvo dejanje; njegov trebuh konkavne oblike, prilepljen k hrbtenici, bi nemara lahko imeli za drugo dejanje te celote, ker je razločno predstavljal njeno vsebino; za tretje dejanje bi mogle po svoji praznoti veljati prsi; a četrto dejanje, konec žaloiigre^ je predstavljala njegova glava. Njegovo vtnanjdBlt bi celo lahko primanjafli, • z raznimi zvrstmi dramske poezije. Tako so bile na pnim&r njjegove noge baletne, trebuh pa opereten: prsi, vedno polne burje, cele skale človeških občutkov, so bile dramske; a glava, 'njegova glava, je zares bila njegova tragedija. Mar ga zdaj poznate? Ako ga vendarle ne poznate, postojte lepega dne na najžavah-nejšem beograjskem križišču in opazujte samo tiste ljudi, ki nosijo spise pod pazduho in ki bodo gotovo šli mimo vas, če se boste tu količkaj dlje mudili. Mimo vas bo najprej šel človek s kopico spisov v umazanih lepenkastjh platnicah, — to je sodni sluga, potem pojde tod mimo človek z akti v platnicah iz črnega maše j a, — eksekutor; nato človek s spiski v usnjeni torbi s ponikljano ključavnico, — odvetniški pripravnik; in bo šel mimo vas človek z debelim svežnjem papirja, povezanega z vrvico, — to je dramatik. Ta hiti kakor pobesnel na lov. Danes mora ujeti kogar koli, da mu prebere dramo. Pet mesecev je že minilo, odkar jo je bil napisal, in še se mu ni posrečilo, da bi jo komur koli prebral. Prepis drame leži ves ta čas v gledališkem arhivu, drugi prepis ima mož vselej pod pazduho. In poln zaupanja v svoje noge, ki ga uvajajo v književnost, bega s prepisom pod pazduho čez drn in stm in počenja vse, kar je v njegovi moči, da bi komur koli prebral rokopis — pa se mu to nikakor ne posreči. So ljudje, ki se jim je s svojim zaklinjanjem zasmilil in so bili pri volji, toda ko je razvezal vrvico z rokopisa in ko so obupani zagledali gromozanski rokopis, so se neobzirno reševali, kakor se pač človek rešuje pred požarom ali povodnijo. Nasploh je hudo težavno ubegniti pesniku, pisatelju in dramatiku, da vam ne prebero svojih del. Vendar je nekoliko razlike med tistim, kar človek lahko prenese, in onim, kar je neznosno. Ako vas pesnik ulovi kjer koli v zasedi, .postavim, pri kavi, in izvleče košček papirja iz notranjega žepa suknjiča, nakremžite obraz, kakor da kanite pogoltniti kinin; zamižite, pogoltnete, popijete malce vode in grenkoba mahoma mine; ako vas ulovi pisatelj, da vam prebere svojo zgodbo, nakremžite obraz kakor tedaj, kadar sedete pri zobnem zdravniku v naslanjač. Predate se usodi, prestanete majhno mrzlico, se nemirno presedate v naslanjaču, zobar pa vam odločno zarine klešče v usta in izdere zob. Ampak, če vas ujame dramatik, je strašno občutje ves čas, ko vam prebira dramo. Ne več ne manj, tako vam je, kakor da vam je kdo zvezal roke in noge in vas položil na železniške tirnice, kjer vas bo dohitela gotova smrt. Najpoprej čujete od daleč bobneti vlak, ki prihaja bliže in bliže, in že vidite daleč v temi tisti dve svetli očesci lokomotive, čutite, kako vam popušča dih, srce ne utripa, kri zastaja in sleherna mišica vam podrhteva. In vlak pridrvi, zdrvi čez vaše telo, vas drobi, vas mrcvari in vas razkosa v najtanjše koščke. Lejte, takšni počutki vas prevzemajo, kadar pridete dramatiku v pest in se mu posreči, da vam prebira svojo dramo. In ti nesrečniki vedo vse to in vas preganjajo. Zbirajo se iz raznih krajev Beograda in vas brez lovske karte love kakor divjad. So taki, ki ubegnejo v gozd, in oblastva razpisujejo nagrade na njihove glave, oni pa hajdukujejo. Napravijo zasedo in čim pride tod mimo miren in skromen potnik, že planejo dn namerijo nanj rokopis: »Življenje, ali pa poslušaj dramo!« Pa saj tudi morajo ti grešniki tako, sicer se ne bi mogli uveljaviti. Lejte tistega, ki že pet mesecev bega po beograjskih ulicah s svojimi petimi dejanji, — kaj vse je že počel, da bi zlepa primoral ljudi! Nekoč je bil povabil dva svoja prijatelja na večerjo, praznoval je krstno slavo. Vnaprej jima je vzbujal pohlep po pečenem puranu, po mesni piti in smederevskem vinu. In sta mu obljubila, da prideta, — kaj bi ne prišla na tako slastno večerjo! Zvečer ju je pričakoval, nestrpno pričakoval, pa jih ni bilo. Sele pozno zvečer je dobil pismo, ki je bilo takole napisano: »Domala sva nasedla in prišla, pravzaprav sva že bila na poti, pa sva se s pol poti vrnila. Domislila sva se, da si naju povabil na večerjo zgolj zato, da bi nama prebral dramo. Zahvaljen, rajši sva lačna!« In se mu ni posrečilo, da bi ju privabil. On pa je vendarle moral nekomu prebrati dramo, komur koli, samo da jo prebere. Gre lepega dne po ulici, to pot izjemoma brez rokopisa pod pazduho. Gre po »zasebnem« opravku in ko vse opravi, se bo že vrnil po svoj rokopis. Na prvem oglu sreča svojega znanca, nepočesanega lirskega pesnika, kateremu sicer iz dna duše zavida za to, ker le-ta lahko prenaša svoje izdelke kar v žepu. »Kam pa?« vpraša dramatik z mračnim glasom, tako kakor bi na primer njegov junak govoril v četrtem dejanju. »Oh,« odgovori lirski pesnik, »svet je tako neusmiljen! Od davi že iščem en sam dinar posojila, pa nikjer srca, nikjer duše, nikjer usmiljenja ...« »Da, da!« prikima dramatik, ki je tudi sam prepričan, da svet zares ne pozna usmiljenja. »Oh!« povzame lirski pesnik, »le poglej me, kak sem. Porasel kakor divjak. Rad bi se dal obriti, a kako!« V dramatikovi duši blisne hudoben in zoprn naklep. Njegov 196 obraz dobi ta mah izraz spletkarja iz drugega dejanja njegove žalo- S. Glavinova, M. Potokarjeva, M. Danilova, M. Baloh in D. Čirič k. g. v GROZDNI JAGODI V SONCU. igre, zaradi katerega bo na koncu petega dejanja sedmero ljudi po nedolžnem zapadlo smrti. Neusmiljeno pomeri lačnega in neobritega pa vseskoz nedolžnega lirskega pesnika in mu v tonu omenjene vloge blago reče: »Jaz bi ti lahko pomagal.« Lirskemu pesniku zasije obraz kakor v srečnih trenutkih, kadar ga prešine navdih za pesem. Samo zine in nastavi roko, da bi dobil dinar. »Nimam gotovine, ampak obrijem te lahko.« »Ti?« »Zakaj pa ne! Sam se brijem in sem se zelo izuril. Pri vojakih sem bril vse tovariše, imapi nenavadno lahko roko. Pojdiva k meni domov, kakor bi pihnil te obrijem.« Lirski je nekoliko razočaran, kajti kolikor mu je bilo do britja, prav toliko mu je bilo do drobiža, ki bi mu ga brivec vrnil iz dinarja. Toda, ko se spomni svoje prekrasne lirične pesmi, ki jo je zaključil z besedami: »Bolje nekaj kakor nič«, zamahne z roko in gre z dramatikom na dom. In zdaj nastane pravi dramski prizor. Lirski sede na stol, dramski pa mu ovije brisačo okrog vratu in ga namili. Kajpada teče ves ta čas priprave zgolj književniški pogovor. Ko je bil lirski pesnik že dovolj namiljen, je dramatik zasukal britev tako krvoželjno kakor ljubosumen mož v petem dejanju njegove žaloigre in se lotil kože lirskega pesnika. Ena, dve, tri, 197 Štiri sekunde in pod milnico se je pokazala svetla lirska polt. Dramski visoko dvigne britev, odstopi za korak ali dva, zameži z očesom, kakor to delajo slikarji, preden vnovič potegnejo s čopičem in odstopijo od slike, da jo opazujejo. Zadovoljen je bil s svojim delom, leva plat pesnikovega, obraza je bila obrita. Ta trenutek se je zavedel, da je nastopil tisti pravi čas. Zavil je britev in jo ponesel v drugo sobo, od tod pa prinesel velik sveženj rokopisa. »Kaj pa je to?« se zgrozi Lirski. »Kaj bi!... Veš, rad bi ti prebral svojo žaloigro.« »Nikar zaboga, brat!« vzkrikne lirski pesnik, »ne utegnem!« »Mahoma bo opravljeno.« Lirski bi ta trenutek rad pobegnil, z enim samim pogledom pomeri razdaljo do vrat in zagleda tam pri peči celo ratišče, ki bi mu lahko poslužilo kot orožje za obrambo, — pa se tisti mah domisli, da je obrit samo po enem licu, po drugem pa še vedno namiljen, in brez moči omahne na stol. Dramski pa je že razgrnil pole in pričel s prvim dejanjem. Lirski se ves obnemogel zavali na stol, gleda brezizrazno, prešinil ga je nem strah kakor človeka, ki ga na nosilih neso v operacijsko dvorano. Dramski je že zabredel v prvo dejanje in njegov enolični glas zveni topo, votlo kakor mrtvaški zvon. Bere, bere, bere, bere, bere. Čita hlastno, tako, kakor golta lačen človek. Z njegovega obraza ne gine izraz hudobnega in sebičnega zadovoljstva. Njegove oči po vsaki piki pohlepno pogledajo žrtev in pričakujejo kakršnega koli znamenja pohvale. Na pol obrita, na pol namiljena žrtev sedi brez moči na stolu in suče oči. Najprej je Lirski skušal zasledovati kazalec na stenski uri, nato se je ogorčeno obrnil od te naprave, ki se je z neskončno počasnim tiktakanjem nekako zavezala z dramatikom, da ga skupaj mučita. Topo je pogledoval na strop in pazno zasledoval neko muho in vse njene gibe; nato je zagledal neko špranjo v zidu in pričel premišljati, ali je špranjo napravil žebelj ali pa je nemara omet sam odpadel. Nato se je njegov pogled pomudil. na raztrganih copatah pod posteljo in Lirski je jel o njih premišljevati. »Bože moj, koliko neki so stale te copate, ko so bile nove. Kaže, da so nekoč bile rdeče ...« Dramski pa bere, bere, bere, bere. • Naposled prične žrtvi lesti nekaj belega čez oči. Zenici sta se mu razširili kakor mački ponoči pa sta se spet zožili kakor dve peščeni zrni. Veke so padle prvič in drugič, a tretjič so obležale, — mož je zaspal. »Oh ne, samo tega ne!« je zavpil dramatik, ko je videl, da je žrtev zaspala. Stresel ga je kakor novinca pri vojakih. »Zapravil si najlepša odstavek. Morava pač vnovič prebrati sedmi prizor.« »O, saj sem ga čul!« »Ne, ne, nisi.« In se je vrnil devet listov nazaj in to je nesrečni žrtvi pomenilo, da nikakor ne sme več misliti na spanje. Razprl je oči in se vnovič predal usodi. M. Danilova kot Lena in M. Baloh kot Walter Lee v GROZDNI JAGODI V SONCV L. Hansberryjeve. Ta pa bere, bere, bere; bere neprestano, bere brez počitka, brez prediha. Lirski se spet obrne in ogleduje muho, špranjo, copate. Nič več ne vidi, nič več ne sliši. Nekaj nejasnega, nedoločnega zveni in brenči okoli njegovih ušes; zdaj kakor vlak, ki drvi s silno naglico, zdaj kakor prelom oblakov, iz katerih lije, zdaj kakor lava, ki zasipa in zagrinja, zdaj kakor nevihta, ki vse prenaša, vse prevrača in pretresa. Pričeli so se mu kazati prividi; lepo je videl zmaja, tistega iz otroških pravljic, ki je pričel vanj pihati najprej s hladnim, nato z vročim vetrom. Videl je tudi kačo, ki ji iz gobca sika ogenj, in je začutil, kako ga ta plamen žge; zagledal je naposled samega kačjega kralja in začutil, kako ga zbada s svojimi strupenimi vilami. Minila je ura, dve, tri, štiri, pet, šest ur branja. Šest ur branja in še je premalo. Dramski še ni končal. Lirski pogleda v preostale, neprebrane pole in vzdihne težko in globoko. Ta preostanek še nikakor ni obetal skorajšnjega konca. Obupano zamahne z roko, da bi si izprosil milosti. Pri tem pa se dotakne lica, tistega obritega lica, in ves osupel začuti pod roko, da mu je na taistem mestu že vnovič pognala brada. Tako dolgo se je zavleklo branje, da je grešniku zrasla nova brada. Ko je ob tej priložnosti sprevidel to tolažilno dejstvo, je zgrabil brisačo, ki jo je imel ovito okrog vratu, pobrisal milnico z drugega lica in obupno planil k vratom, kakor zbeži človek pred povodnijo. Nikoli več ga ni mogel uloviti dramatik, da bi mu prebral konec, četudi ga je prepričeval, da sta ostala neprebrana le še dva prizora. Prevedel Davorin Ravljen 199 SMILJAN SAMEC: JUBILEJNA GLEDALIŠKA RAZSTAVA Letošnja sezona jugoslovanskih gledališč je v pravem pomenu besede jubilejna, saj praznujeta v tem letu stoletnico neprekinjenega obstanka kar dve izmed poglavitnih gledališč Jugoslavije, predvsem Hrvatsko narodno gledališče v Zagrebu pa tudi Srbsko narodno gledališče v Novem Sadu, medtem ko bosta prav tako kmalu slavila obletnico tudi Slovensko narodno gledališče v Ljubljani in Narodno gledališče v Beogradu. Jubilej stoletnega obstanka poglavitnih jugoslovanskih gledališč, ki so se — bodi pri Hrvatih, bodi pri Srbih ali Slovencih — rodila takoj v začetku političnega in kulturnega prebujenja naših narodov, je vsekakor izredno pomemben kulturni dogodek, saj moramo prav vznik gledališke umetnosti in gledališkega življenja pri nas šteti za enega izmed glavnih gibal našega splošnega narodnega življenja. Vsa ta naša gledališča so namreč nastala v precej podobnih okoliščinah: rodila so se povsod v boju proti tujcu in v boju za lastni narodni obstanek ter v borbi za samostojno kulturno življenje naših narodov. Zavedajoč se v polni meri pomembnosti tega dejstva, ki ga je pred sto leti imelo rojstvo naših prvih gledališč za vse naše narode, je Skupnost poklicnih gledališč Jugoslavije, ki v svojem okviru združuje kot organizacija vsa profesionalna gledališča Jugoslavije, sklenila, da letošnjo sezono v vseh gledališčih proglasi za jubilejno in tako po svojih možnostih primerno proslavi ta izjemni zgodo-dovinski dogodek. V ta namen je Skupnost jugoslovanskih gledališč — mimo samostojnih proslav stoletnice obstoja dveh glavnih jubilantov, Hrvatskega in Srbskega narodnega gledališča — organizirala tudi v glavnem mestu FLRJ in po ostalih nacionalnih in kulturnih središčih vrsto jubilejnih gledaliških manifestacij, med katerimi je poleg pobude za izdajo in natis nekaterih jubilejnih publikacij ter organiziranja osrednje proslave, (ki jo je s svojo navzočnostjo in pokroviteljstvom počastil tudi predsednik republike, tovariš Tito,) dala pobudo tudi za prireditev jubilejne razstave o stoletnem delu jugoslovanskih gledališč. Pričujoča razstava je bila prvič odprta pred dobrim mesecem dni v Beogradu v času kongresa Združenja dramskih umetnikov Jugoslavije. Zaradi izredno dragocenega materiala, ki ga ta razstava vsebuje in v tem obsegu tudi prvič javno prikazuje, pa jo je Skupnost poklicnih gledališč Jugoslavije sklenila spremeniti v stalno potujočo razstavo, ki naj obišče vsaj vsa glavna mesta republik, nemara pa tudi druge večje kraje v državi, ki se bodo zaradi njene splošne poučnosti bržčas zanjo zanimali. Razstava ob stoletnici jugoslovanskih gledališč je torej pretežno zgodovinska in želi bolje pojasniti ta zgodovinski datum naše kulturne zgodovine ter bolje osvetliti zgodovinske pojave ter osebnosti, ki so jugoslovansko gledališče vzdignili do tistega bogastva in tiste ravni ter pomena, ki ga je pozneje dobilo, da je naposled v našem času postalo tudi matica novih kulturnih in prosvetnih žarišč, naših novih kulturnih ustanov, t. j. radia, filma in televizije; tudi tem novim prosvetnim in kulturnim zvrstem je namreč ob prvih korakih prav gledališče nudilo vso prvo dragoceno pomoč in jim pomagalo, da so ti novi poganjki mnogo hitreje pognali. S sedanjo razstavo so hoteli prireditelji prikazati vso slavno in težavno pot našega gledališča, bodisi od Linharta ali Jovana Raiča ali Joakima Vujiča naprej, se pravi, da ta razstava s svojo dokumentacijo poseže še nekaj desetletij nazaj pred ustanovitev prvih poklicnih gledališč, čeprav kajpak opušča še vse mnogo starejše gledališke pojave, vse tja do Držiča pred štirimi stoletji. Razstava želi tudi prikazati, kako je ideja o modernem gledališču dozorevala v času romantike in teženj po narodnostni in kulturni osvoboditve v času avstroogrske monarhije, ko se je kmalu po ustanovitvi Hrvatskega narodnega gledališča v Zagrebu v letu 1861, in Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu istega leta, rodilo leta 1867 tudi Slovensko narodno gledališče v Ljubljani in leta 1868 še Narodno gledališče v Beogradu. Iz teh poglavitnih in najstarejših štirih matičnih gledališč so kmalu nato vzrastla še nekatera druga, bodisi stalna ali pa občasna gledališča v državi. Posebno mesto v razvoju gledališč v Jugoslaviji je v tej razstavi posvečeno potujočim gledališkim družinam iz Vojvodine in Srbije, ki so desetletja križarila po zasužnjenih jugoslovanskih ozemljih, branila in prenašala jugoslovansko misel ter ohranjala narodnega duha v okupiranih področjih. *»L£ffWa>SMH GLEDAUSCV JUCPSIAVUI MtStKtK Razstava želi dalje prikazati, kako je gledališče pri vseh jugoslovanskih narodih zmeraj bilo v prvih vrstah boja za politično in kulturno afirmacijo in kako je tudi pozneje v združeni državi povsod postalo živa trjbuna, s katere je bilo vselej slišati napredno besedo ter revolucionarne težnje kot tudi družbeno kritiko. Kaj gledališče tudi danes v naši družbi pomeni, mislim, da nam ni treba ponavljati, prav tako pa smemo tudi za prihodnost pričakovati — če je gledališče vedno vedelo za svojo pot in nalogo — da se bo vedno znalo postaviti v službo skupnosti in njenih smotrov. Navzlic obilici eksponatov pa lahko pri tej razstavi le zaslutimo vso zgodovino gledališča v Jugoslaviji, zakaj ta del naše kulturne zgodovine, zlasti ponekod, še ni dovolj raziskan in še tudi ni dobil svoje sodobne znanstvene podlage. Skupnost poklicnih gledališč Jugoslavije želi v tem jubilejnem letu pripomoči, kolikor je v njenih močeh, da bi začeli s sistematičnim delom za jugoslovansko gledališko enciklopedijo, razen tega pa tudi s sistematskim zbiranjem in čuvanjem gradiva v samih gledališčih o sodobnem gledališču. Poleg vsega tega je umestno tudi opozorilo, da je na tej razstavi prikazanih mnogo povsem novih dokumentov, zlasti v eksponatih iz Bosne in Hercegovine, Črne gore in Makedonije. Končno naposled menimo, da je umestno, če navedemo vsaj glavne strokovne sodelavce, ki so v imenu prireditvenega odbora to razstavo pripravili. Glavno zaslugo za to razstavo imajo: Milena Nikolič, upravnica Gledališkea muzeja v Beogradu, dr. Slavko B a t u š i č , predstojnik Gledališkega muzeja v Zagrebu, Janko Traven, ravnatelj Slovenskega gledališkega muzeja v Ljubljani, Luka D o 11 i č, sekretar Sterijinega pozorja v Novem Sadu ter še mnogo drugih po vseh ostalih republiških središčih, in ne nazadnje umetniška projektanta razstave akademski slikar Dušan Ristič ter Nikola Dragič. Preostane nam samo še, da se zahvalimo vsem, ki ste se danes odzvali našemu vabilu, hkrati z zahvalo vsem, ki so to današnjo razstavo kot drugo po vrsti omogočili v Ljubljani, predvsem zahvala Skladu za pospeševanje kulturne dejavnosti pri Sekretariatu sveta za kulturo in prosveto LRS in Okrajnemu ljudskemu odboru v Ljubljani. 202 DR. FRIEDRICH LANGER: DUNAJSKO GLEDALIŠKO PISMO (OD NAŠEGA STALNEGA DUNAJSKEGA DOPISNIKA) S prvo polovico letošnje sezone v dunajskih gledališčih prijatelji gledališča ne morejo biti docela zadovoljni: sijajne igralske stvaritve namreč niso mogle zakriti pomanjkanja koncepta v repertoarjih dunajskih gledališč, in čudovite, zgledno dobre uprizoritve se menjavajo s ponesrečenimi, napačno zasedenimi in površnimi, lahko bi rekli na hitro in brez posebne skrbi zvarjenimi predstavami. Če začnemo bilanco pri Burgtheatru, je vendarle v začetku moč še najti pozitivne tone. Precej na začetku nam je navesti krstno uprizoritev nove Anouilhove drame »Becket« (krstna uprizoritev na nemškem jezikovnem območju), ki je v režiji Leopolda Lindtberga, v izvrstni zasedbi (Henrika II. je igral Heinrich Schweiger, Thomasa Becketa Oskar Werner) ter v razkošni opremi odrsko zaživela kot bleščeča Shakespearova kraljevska drama. Veliki spopad, zgodovinsko fundiran, je bil v tej predstavi podan s pesniško močjo; predstava se je razrasla v dramo nasprotij, do katerih je moralo priti, ko je na običajnih udobnih življenjskih tirih iznenada zrasla iz tal pomembna naloga, ki je terjala najtrše odločitve in popoln preobrat. Tej predstavi se je priključila velika Grillparzerjeva tema o rasi in kulturi, ki jo pesnik obravnava v trilogiji »-Zlato runo« in ki v zadnjem delu, v »Medej i« dozori v veliko dramo svetovnega dramskega slovstva. Tudi v tej predstavi je prišel do zmagoslavnega izraza uprizoritveni stil režiserja Leopolda Lindtberga, a v Hildemariji Hatheyer je Burgtheater dobil novo, veliko tra-gedinjo, ki dostojno nadaljuje tradicijo velikih burgtheaterskih tragedijskih igralk. Tudi Shakespearova komedija »Kar hočete« je kot svetla, vedra božična premiera s svojo zanimivo zasedbo (a tudi z nekaterimi docela zgrešenimi zasedbenimi postavkami) zablestela nad dunajskim gledališkim vsakdanom. Za tem je zopet prišel na vrsto Shakespeare in zopet Leopold Lindtberg: »Henrik V.« v dovršeno lepi. čisti uprizoritvi. Močna mesta tega redko igranega Shakespearovega dela, epizode pred bitko in snubljenje princese Katarine, so, močno poudarjena, predstavljala središčno jedro velike predstave, ki je izzvenela v obsodbo vojne. Zelo neenoten je bil repertoar prve polovice sezone v Akade-mietheatru. V otvoritveni predstavi sezone (Eugene 0'Neill: »M esec za obremenjene« z Hildemari jo Hatheyer, Ewal-dom Balserjem in Walterjem Reyerjem) smo doživeli neponovljivo, intenzivno, silovito soigro velikih igralcev, takoj za tem pa je isti ansambel hladno in brez ljubezni odigral Ibsenovega »Sov raž- n i k a ljudstva«. Tudi Montherlantova drama »-Španski kardinal«, ki je doživela v Akademietheatru krstno uprizoritev, je uspela le z nekaterimi detajli. Gre za gostobesedno, dramatsko malo učinkovito, zatohlo zgodbo o smrti kardinala Ximenesa de Cisnerosa, ki mu je Ernst Deutsch vdihnil moč svoje osebnosti. Podobno, ne da bi bila vzbudila posebno zanimanje, je šla mimo tudi uprizoritev drame Arthurja Millerja »Smrt trgovskega potnika«, ki so jo več kot pred desetimi leti kot pretresljivo umetnino prvič odrsko izoblikovali v Josefstadttheatru. Tu, v Akademietheatru, kjer je tematsko učinkovala zastarelo, je glavno vlogo igral Heinz Riihmann in jo vso uglasil na svoj tihi in mirni enotni igralski ton; od časa do časa smo iz tega osnovnega sostenuto tona doživeli izbruhe (Boy Gobert, Erich Auer, Kathe Gold), toda pričakovali smo veliko več. V uprizoritvi komedije »Harwey« je bil zvezdnik-gost Heinz Riihmann suvereno v svojem elementu in uprizoritev se je ob dobri soigri Adrienne Gessner razrasla v predstavo, ki je imela pri občinstvu velik zunanji uspeh. Za gledališko prirejeni dovtip Fritza Herzmanovskega-Orlanda »Osvoboditev Z e r b i n e 11 e« bi lahko rekli, da je bil izrecno slabo izbran in da nikakor ne sodi v repertoar tega gledališča, vendar je zaradi razkošne opreme, bleščečih režijskih domislekov, komentarja (Axel von Ambesser!) ter nekaterih posameznih dobrih igralskih stvaritev naletel na dovolj dober sprejem pri občinstvu. Kot dopolnitev so v drugi del večera uvrstili odrsko šalo Karla Valentina ter jo razširili z nekaterimi Valentinovimi dodatnim} solističnimi točkami. Inge Konradi in Hugo Gottschlich sta bila izvrstna, vendar nikakor nista mogla dokazati, da ta skeč sodi v repertoar Burgtheaitra. V gledališču Josefstadt so nudili podobno mešanico: po učinkoviti in proslavljeni predstavi drame Maksima Gorkega »N a dnu« v hvaležni in izvrstni, neponovljivi igralski zasedbi so uprizorili Williamsovo dramo »M ačka na vroči pločevinasti strehi« s celo vrsto napačno zasedenih vlog. Ža tem je prišel na vrsto avtentično interpretiran, v tako imenovanem komornem tonu odigran večer enodejank Arthurja Schnitzlerja in nato čudovito uglašen, z vsemi dobrimi duhovi blagoslovljen večer Eugena 0’Neilla z njegovo edino lažjo in svetlo dramo »O divjina« v zasedbi razveseljivo talentiranih mladih igralcev. Prilično deplasi-rana je bila uprizoritev drame Saula Lewitta o vojnih zločincih »Proces v A n d er so n vi 11 e u«. Hans Jaray je zunanje uspešno uprizoril Cowardovo komedijo »Veseli duhovi« v atraktivni ženski zasedbi. Dodamo naj še uprizoritev Anouilhovega »R e n d e z - v o u s a v Senlisu«, ki je čisto izrazila problem vere in čistosti mladosti, ter za pustni čas prirejeno in s komedijskimi zunanjimi poudarki preobloženo Goldonijevo komedijo »-L až-n i k«. Dobri igralci so bili v tej komediji na milost in nemilost izročeni in podrejeni preštevilnim zunanjim domislicam režiserja Arna Assmanna iz Miinchena. V gledališču Kammerspiele so z nezmanjšanim uspehom nadaljevali serijo predstav »Nosorogov« Eugena Ionesca, zato pa je dovolj hladno in brez odziva izzvenela uprizoritev Molnarjeve »Vi 1 e«, a komedija Lernet-Holenie »Tohuwabohu« se je zopet zadušila v preobilici zunanjih domislic in konstrukcij. Edino častit- 204 ljivo stara »Morala« Ludwiga Thome je doživela dober sprejem. Malo gledališče v Konzerthausu je bilo prvotno zamišljeno kot gledališče novega in pogumnega, kot gledališče avantgarde. No, za sedaj so se v letošnji sezoni zadovoljili s kabaretno novonemško prebarvanim večerom enodejank Wolfganga Hildesheimerja, z zares komično farso »Policaji« poljskega pisatelja Mrožka, z ne ravno najbolj primerno božično igro Maxwella Andersona »Tiha noč, samotna noč« in z bedasto špansko veseloigro »Ljubosumnost ni moderna, v kateri neki gospod Lopez Rubio brezuspešno skuša modernizirati Lope de Vego. Res zadovoljni smo bili samo z uspelo enodejanko Terencea Rattigana »Browningova verzija« (čudovit je bil Hans Holt), ki pa so ji v drugem delu večera dodali bledo dopolnilo iz zapuščine Shawovih enodejank. V Volkstheatru so prav tako menjaje zvenele svetle in temne strune. Začetek je bil dober: Sartrova drama »Zaprti v A 11 o n i« pod dobrim režijskim vodstvom ravnatelja Eppa, predstava, ki se je odlikovala s koncentriranimi, jasno zarisanimi stvaritvami igralcev, ki so tu morali pozabiti na svoje zvezdništvo. 0’Neillovo dramo »Za borizonto m« so uprizorili srednje, Maasovo igro »Dvojčka« pa vsestransko ponesrečeno. Pogumno dejanje je bilo, ko je Volkstheater obudil iz pozabe nekoč tako presenetljivo delo F. We-dekinda »Pandor a«, ki so ga, razumno skrajšanega in v interpretaciji močnih igralcev (Elfriede Irrall kot Lulu!) pod režijskim vodstvom ravnatelja Leona Eppa znali spremeniti v ponoven, vsega upoštevanja vreden uspeh. Gustavu Mankerju je bila za tem poverjena skrb za uprizoritev Nestroyevega odrskega dela »M o ž , žena otrok«, ki ni bilo uprizorjeno od leta 1829, ko je bila krstna uprizoritev. Režiser je imel kar najbolj srečno roko in predstava se je razrasla v največji uspeh dosedanjega dela sezone. Zopet je sledil spodrsljaj z uprizoritvijo drame »D ve levo, dve desno« Karla Wittlingerja. Že z uprizoritvijo Ionescove drame »M orilec brez S. Glavlnova, M. Potokarjeva, M. Baloh in M. Furijan v GROZNI JAGODI. 205 S. Glavinova M. Danilova in D. Čirič k. g. v GROZDNI JAGODI plačila« se je občinstvo čutilo neprimerno izzvano, pri uprizoritvi »Balkon a« Jeana Geneta pa nikakor ni več pokazalo pripravljenosti, da bi povzročilo gledališki škandal. »B a 1 k o n« je zrežiral Leon Epp mirno in nekoliko razvlečeno, kar nikakor ni v smislu zagrizeno obtoževalnega Genetovega besedila. Ta uprizoritev je med drugim pokazala, in to zelo jasno, da umetniški zbor Volkstheatra nima dovolj zares kvalitetnih igralcev. V Raimudtheatru je zopet triumfirala Žarah Leander. »Zena, ki ve, kaj hoče« je sicer na moč skromna gledališka zgodba, vendar je bila zaradi osebnosti velike pevke več tednov kot atrakcija v središču pozornosti. Tudi iz repertoarja kletnih gledališč nam je moč navesti le redke uspele predstave. Tako so na primer v gledališču Courage, ki se je preselilo v novo komfortno hišo, uprizorili dramo o vojni na Pacifiku, vznemirljivo, toda obenem pomirljivo in človeško dramsko zgodbo Simona Wincelberga »K a taki«, v gledališču Tribuna spretno napisano gledališko slikanico »Kavarna Avstrija« Ernsta Hagena; delce na sodoben kabaretni način obravnava prgišče problemov iz bližnje preteklosti. Isto gledališče je uprizorilo tudi zanimivo dramatizacijo »Idiota« F. M. Dostojevskega, ki jo je oskrbel Kurt Radlecker, gledališče Kaleidoskop pa »O r f e-j a« Oskarja Kokoschke. S to uprizoritvijo so dosegli senzacionalen uspeh; sam mojster je prispeval osnutke za sceno in pogumni ansambel se je zagreto vrgel v tvegano nalogo. Poročam naj še o uspehu uprizoritve »No« — iger v gledališču Eksperiment, dočim moram povedati, da je nekdanje gledališče Parkring, ki se je preimenovalo v »Theater im Zentrum«, nesmotrno in nenačrtno zaplulo v vode skrajnega bulvarja. Torej: iz ene skrajnosti v drugo, pisano prgišče najrazličnejših del, nikjer pa sledu o načrtnosti; zopet so čudoviti igralci tisti, ki 206 so ohranili visok nivo dunajskega gledališča. POSLUŽITE SE ODLIČNIH PROIZVODOV PODJETJA V' Podjetje za uvoz elektroopreme in elektromateriala, nakuip in prodaja proizvodov elektroindustrije FLRJ Ljubljana, Resljeva 18-11 Telefon: 31-058, 31-059, telegram: Elektronabava Ljubljana Skladišče: Črnuče tel. 382-172 doibavlja ves električni material iz uvoza in domačega trga tovarne bonbonov, čokolade ln peciva v Ljubljani SUMI Nad kvaliteto naših proizvodov ne boste nikdar razočarani! ELEKTRONABAVA TRGOVSKO PODJETJE (BIVŠI URBANC) v Ljubljani pri Prešernovem spomeniku priporoča obiskovalcem gledališča svoje bogate zaloge svile in drugih tkanini TOVARNA ELEKTRIČNIH APARATOV LJUBLJANA, Rimska c. 17 IZDELUJE: releje za zaščito, daljinska stikala zračna do 100 A in oljna do 15 A s termično zaščito, zaščito proti požaru, programska stikala vseh vrst, aparate s področja industrijske elektronike, merilne in specialne transformatorje, signalne naprave za elektrogospodarstvo in industrijo. PRED IN PO PREDSTAVI OBIŠČITE hA KJER BOSTE SOLIDNO POSTREŽENI KREMA ZA LASE poleže mehke, etriečo laoe tor zmehča trde. Ulije postanejo mehki in »e evetijo. F« krema lat ne zamasti in jih tudi na zlepi. TOVARNA KOVINSKIH IN PLASTIČNIH IZDELKOV LJUBLJANA, KAMNIŠKA 20 Proizvaja izdelke iz plastičnih mas za farmacevtsko, kemično, avtomobilsko, elektro in radio-tehnično industrijo, kakor tudi predmete za široko potrošnjo, tehnične izdelke in embalažo iz aluminija, svinčeno ter pokositreno embalažo. Ob deseti obletnici ustanovitve podjetja prireja TURISTIČNO PODJETJE LJUBLJANA, TITOVA CESTA 12 12-dnevno krožno potovanje z luksuzno motorno ladjo »Jugoslavija« 2500 mili po Sredozemiiu Udeleženci potovanja si bodo ogledali ATENE in KAIRO, glavni mesti prijateljske Grčije in ZAR, Korint, Pirej, Krf in Heraklion (otok Kreta) v Grčiji, Aleksandrijo in Gize v Egiptovski pokrajini ZAR, Bari v Italiji in na povratku Dubrovnik. Odhod iz Ljubljane 15. OKTOBRA 1961 in še istega dne nadaljevanje; pcitovanjia z Reke. Dvanajstdnevno krožno potovanje 2E00 MILJ PO SREDOZEMLJU je za vsakogar samo enkratna priložnost za PRIJETNE IN NEPOZABNE POČITNICE! Prihranite letni oddih za to edinstveno potovanje. Prijave sprejemajo vse naše poslovalnice, kjer zahtevajte tudi programe potovanja in ostale informacije! Moderni roman SERIJA 1961 Mihaiil Šolohov: ZORANA LEDINA I. II. Hans Helmut Kirst: TOVARNA OFICIRJEV James Jones: PRITEKLI SO NEKATERI I. II. Erst Glaeser: BLIŠČ IN BEDA NEMCEV Prednaročila sprejema DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE LJUBLJANA, Mestni trg 26 IZ SERIJE 1960 IMAMO ŽE V PRODAJI V VSEH KNJIGARNAH: Joyce Cary: NA MILOST IN NEMILOST Merwood Anderson: UBOGI BELEC Louis Airagon: VELIKI TEDEN Marija Dabrowska: NOCI IN DNEVI I. II. (v tisku)